nedelja, 28. februar 2010

35 rhums (2008)


Slovenski naslov: 35 šilc ruma
Država: Francija, Nemčija
Leto: 2008
Žanri: Drama
Dolžina: 100 minut, Imdb
Režija: Claire Denis
Scenarij: Claire Denis in Jean-Pol Fargeau
Igrajo: Alex Descas, Mati Diop, Nicole Dogue, Grégoire Colin

Claire Denis je priznana francoska režiserka, visoko cenjena avtorica v kritiških krogih. Odlično je bil sprejet tudi njen zadnji film 35 rhums, ali po domače 35 šilc ruma, ki ga kritiki naravnost obožujejo. Kot poudarja sam avtorica, je ta film svojevrstno posvetilo njenemu dedku in babici, pa tudi homage velikemu japonskemu cineastu Yasujiru Ozuju.

V ospredju tokratne pripovedi so oče in hčerka, Lionel in Joséphine, prebivalci pariškega predmestja. Josephine je študentka, ki živi skupaj z očetom, ki upravlja z vlaki na pariški podzemni železnici. Lionel je vdovec, vse kar ima na tem svetu je njegova hčerka Joséphine. V središče zgodbe je postavljen odnos med očetom in hčerko, ki nekako ne moreta preboleti izgube mame in soproge. Mogoče je prav zato odnos med njimi nekoliko preveč emotiven. Tako emotiven, da sem na začetku filma začel dobivati napačno predstavo. Skoraj sem pomislil, da sta zakonca. Postopoma spoznavamo tudi ostale udeležence, sosedo Gabrielle, ki vozi taksi in za katero dobimo občutek, da je nekoč bila Lionelova ljubezen, a ta za njo ne kaže velikega zanimanje. Sicer se sprašujem zakaj, a na to vprašanje nisem dobil odgovora. Gabrielle bi lahko opisali tudi kot ljubečo teto, saj to najbližje oriše njen odnos z Joséphine. Drugi moški v tej zgodbi je Noe, prav tako sosed, ki prav tako živi v isti stavbi, v stanovanju ki sta mu ga zapustila starša. Noe je zaljubljen v Joséphine in obratno, a se ona ne more odločiti za to, da bi zapustila očeta. In čeprav bi se na prvi pogled vse dalo zelo enostavno urediti po formuli Lionel+Gabrielle in Noe+Joséphine, so stvari nekoliko bolj komplicirane. Rdeča nit filma je odnos med očetom in hčerko, ki se zavedata, da se enkrat bosta mogla ločiti, toda obnašata se tako, kot da bi lahko živela skupaj, do konca svojih dni. Režiserka stavi na minimalizem, ko nam zelo natančno izriše like, njihova čustva in strahove. Duševna stanja ljudi so predstavljena denimo skozi bolečo upokojitev, ki se lahko konča tudi s smrtjo ali neizpolnjena dolgoletna ljubezenska hrepenenja sosede Gabrielle. Dejstvo je, da liki kot takšni pritegnejo našo pozornost, njihova pristnost je ta, ki nas po nekoliko nejasnem in nezanimivem začetku postopoma le pridobiva na svojo stran. A nekoliko prevelika doza depresije, neutemeljen strah pred prihodnostjo glavnih likov in zelo počasen ritem naredita svoje. Moje občutke po ogledu lahko strnim v nekaj nekaj naslednjih besed. Pristno, toda rahlo dolgočasno, čustveno a nekoliko preveč depresivno, redkobesedno, a vseeno zelo lepo prikazano.

Ocena: 6.5/10

sobota, 27. februar 2010

It's Complicated (2009)


Slovenski naslov: Ljubezen, ločitev in nekaj vmes
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Komedija, Romantični
Dolžina: 120 minut, Imdb
Režija: Nancy Meyers
Scenarij: Nancy Meyers
Igrajo: Meryl Streep, Alec Baldwin, Steve Martin, John Krasinski, Rita Wilson, Mary Kay Place, Lake Bell

Nancy Meyers je ameriška režiserka, ki se je specializirala na področju romantično-komičnih filmov, oz. vsaj tako kaže njena dosedanja filmografija. The Holiday, Something's Gotta Give, What Women Want in zdaj, It's Complicated. Če odštejem Holiday, lahko bi rekel, da Mayersova snema romantične filme, v katerih večinoma govori o ljudeh, ki več niso rosno mladi, za ljudi ki prav tako sodijo v to kategorijo. Skratka, filmi ki so primerni za nekoliko zrelejše generacije.

Ljubezen, ločitev in nekaj vmes, kot se glasi slovenski naslov, približno povzame filmsko dogajanje. Dostikrat so domači prevodi neustrezni, a ta se mi zdi prav posrečen. Jane (Meryl Streep) in Jake (Alec Baldwin) sta že celo desetletje ločena. Imata zdaj že tri odrasle otroke, najstarejša hčera Lauren je tik pred poroko, najmlajši je pa sinek Luke, ko bo pravkar končal šolanje, zato se ob maturi zbere cela družina. Jane je zelo uspešna pri vodenju lastne restavracije, a je zelo osamljena, saj že vrsto let ni bilo moškega v njenem življenju. Jake je uspešen odvetnik, na družinsko srečanje pride z atraktivno veliko mlajšo soprogo, s katero poskušata imeti otroka. Pogosta srečanja nekdanjih zakoncev, prebudijo stara čustva in po večeru v katerem buteljke vina imajo glavno besedo, Jane in Jake končata v postelji. Takrat pa se na obzorju pokaže tudi Adam (Steve Martin), uspešen arhitekt, ki kaže resen interes za Jane. Ženska, ki je nekaj zadnjih let bila tako osamljena, se znajde pred težavnim izborom.Odločiti se mora, komu bo dala priložnost, saj stvari še dodatno zakomplicira Jake, ko zapusti svojo mlado soprogo. Naj izbere nekdanjega moža, ki jo želi nazaj in katerega tako dobro pozna, ali naj poskusi s prijaznim Adamom, s katerim imata veliko skupnega.

Ljubezenski trikotniki so vedno plodna tla za zmešnjave, ki pri tem lahko nastanejo. To dejstvo poskuša izkoristiti tudi Nancy Meyers in v tem le deloma uspe. Po zanimivem uvodu sledi dolgočasen skoraj 30 minut dolg del filma, v katerem spremljamo ponovno obujanje strasti med nekdanjimi partnerji. Še sreča da se zraven večkrat pojavi odlični John Krasinski, mladenič ki bo kmalu poročil starejšo hčerko, ki nekoliko poživi nezanimivo dogajanje. Potem pa pride na vrsto zanimivejši del filma, ko Jane končuje aferico z nekdanjim možem in več priložnosti ponuja prijaznem arhitektu. Takrat so na vrsti najbolj zabavni deli filma, kot je denimo kajenje marihuane po petdesetem letu (zraven je seveda tudi Krasinski) ali poziranje golega Baldwina pred web-kamero. Ob nekoliko mlačni in ne prav zanimivi zgodbi, se zdi da Streepova in Baldwin izvlečeta maksimum iz tega, kar sta imela na voljo, k boljšemu vtisu je svoje prispeval tudi John Krasinski v vlogi bodočega zeta družine. Povprečen film, ki bi lahko bil 15-20 minut krajši, se na moji lestvici nekako le prebije do pozitivne ocene.

Ocena: 5.5/10

četrtek, 25. februar 2010

Veronika Decides to Die (2009)


Slovenski naslov: Veronika se odloči umreti
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 103 minut, Imdb
Režija: Emily Young
Scenarij: Larry Gross in Roberta Hanley po knjigi Paula Coelha
Igrajo: Sarah Michelle Gellar, Jonathan Tucker, Erika Christensen, Melissa Leo, Rena Owen, David Thewlis, Barbara Sukowa

Najprej bom priznal, da knjigo nisem prebral. Film je nastal po istoimenski knjižni uspešnici, ki jo je spisal priznani brazilski pisatelj Paulo Coelho, avtor svetovno znanega Alkimista. Dogajanje v knjigi je postavljeno v slovensko prestolnico Ljubljano, a film ne sledi zvesto knjižni predlogi, saj je zgodba prestavljena v New York, v ospredju pa je družina slovenskih korenin.

Pravzaprav hči družine Deklava, Veronika (Sarah Michelle Gellar), ki počasi ima vsega dovolj. Tarejo jo hude depresije, punca nekako ne more najti smisel svojega obstoja, niti cela vrsta antidepresivov in pomirjeval ne pomaga kaj dosti. Veronika je čedalje bolj odtujena od sveta in ljudi, edino rešitev vidi v samomoru. Veronika pač hoče umreti, zato pogoltne preveliko dozo zdravil in pade v komo. A se čez 14 dni zbudi v zasebni kliniki, kamor sta jo spravila starša. Zdravniki jo obvestijo, da je zaradi kome in predoziranja z zdravili utrpela nepopravljivo škodo, zaradi tega pa ne bo več dolgo med živimi. Umre lahko vsak trenutek, zato ji zdravniki naročijo, naj poskuša ostati čim bolj pomirjena in sproščena. Kot vse kaže, Veroniki bo le uspelo, končati svoje ničvredno življenje.

Velikokrat se je že zgodilo in tudi tokrat se je. Knjižna uspešnica še zdaleč ne pomeni, da bo tudi film uspešnica. Tako je tudi v tem primeru, kajti Veronika hoče umreti je zelo dolgočasen izdelek, dokaj neizkušene Angležinje Emily Young. Režiserka ne uspe gledalcu približati osrednjo osebnost zgodbe Veroniko, do katere gledalec ne čuti nobene povezanosti. Še dobro, da je twist na koncu tako originalen, da dvigne celi film za stopničko višje, a presenetljiv konec je premalo, da bi filmu podelil zadostno oceno.

Ocena: 4/10

Saw VI (2009)


Slovenski naslov: Žaga VI
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Grozljivka, Triler, Misterij
Dolžina: 90 minut, Imdb
Režija: Kevin Greutert
Scenarij: Marcus Dunstan, Patrick Melton
Igrajo: Tobin Bell, Costas Mandylor, Shawnee Smith, Betsy Russell, Peter Outerbridge, Mark Rolston, Tanedra Howard

Saw, Ali po domače Žaga je franšiza, ki ne kaže znakov utrujenosti. Že zdaj je jasno da bomo videli tudi sedmo nadaljevanje, ki bo v duhu časa v katerem živimo narejeno v 3D tehniki. Najbrž so ljudje, ki stojijo za finančno zelo uspešno franšizo začutili, da le-ta potrebuje novi zagon. 3D tehnika ponuja nove možnosti prikaza krvavih iger Johna Jigsawa in že zdaj vem, da bo tudi sedmi del finančno uspešen.

Tokrat je Jigsaw na zob vzel bogate zavarovalnice, ki neusmiljeno krojijo usode malih ljudi. Odločajo o tem kdo bo živel, kdo umrl. Eden takih je tudi vodja neke zavarovalne družbe. Za »dobrobit« zavarovalnice je sestavil ekipo, ki ima posebno nalogo. Poiskati »luknje« v pogodbah in jih obrniti v prid zavarovalnici. Seveda tako, da zavarovalnica zavrne plačilo zavarovalnega primera. A Jigsaw, morilec z moralnim pedigrejem, je veselo zavarovalno ekipo že spravil v svoj zapisnik. Znajti se v njegovih knjigah, to je že jasno, ne pomeni nič dobrega.

Priznam, pogledal sem vse dele doslej. In čeprav je zadnji šesti del občutno boljši, kot denimo četrti ali peti, sem si tokrat obljubil, da sedmega dela zagotovo ne bom gledal. Dovolj imam brutalnih prizorov in nizajočih se kadrov umorov in mučenja. Vse skupaj že izgublja vsak smisel in zame, ki sicer nikoli nisem bil pretirani ljubitelj grozljivk, je šest delov več kot dovolj. Šesti del je v zgodbo vpletel še moraliziranje na temo ameriškega zdravstvenega sistema, ki je sicer nov element, a to za filme takega tipa niti ni pomembno. Pomembno je le, na čim bolj inovativen način pokončati naslednjo žrtev. Režije se je lotil montažer prvih petih delov, insajder Kevin Greutert, za katerega je to bil prvi celovečerec. Zaščitni znak vseh šestih filmov je preobrat na koncu in prav ta preobrat v zadnjem šestem delu, je najbolj posrečen in zanimiv del filma.

Ocena: 4.5/10

sreda, 24. februar 2010

Inglourious Basterds (2009)


Slovenski naslov: Neslavne barabe
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Drama, Triler, Vojni
Dolžina: 153 minut, Imdb
Režija: Quentin Tarantino
Scenarij: Quentin Tarantino
Igrajo: Brad Pitt, Christoph Waltz, Michael Fassbender, Eli Roth, Diane Kruger, Daniel Bruhl, Til Schweiger, Melanie Laurent, August Diehl, Julie Dreyfus,


Quentin Tarantino je veliki cinefil, filmski navdušenec, ki živi zato, da gleda filme, govori o filmih in seveda, da jih tudi sam ustvarja. Kaj napisati o človeku, ki za sabo že zdaj ima kar nekaj kultnih filmov, ki jih ne bom niti omenjal . Osebno sem eden tistih, ki vedno nestrpno pričakuje in spremlja, kaj bo naredil oz. česa se bo zdaj lotil "grande" QT. Tarantino ni človek ki snema filme, kot po tekočem traku. Včasih je na nov film treba čakati več kot dve leti. In leto 2009 je v veliki meri zaznamoval njegov zadnji izdelek »Inglourious Basterds.« Veliko je že zapisanega o filmu, a ker ta blog pišem predvsem zase in ker sem veliki navdušenec nad »QT« in njegovimi filmi, se nekako čutim dolžnega, da zapišem svoje občutke glede Neslavnih barab.

Uvodni prizor. Francija med 2. svetovno vojno. Nek Francoz vneto dela pred svojo hišo na francoskem podeželju. V ozadju se k hiši približujejo vozila nemške vojske. Iz vozila izstopijo vojaki in gestapovski oficir Hans Landa, znani lovec na Žide. Nato smo priča že prvem vrhuncu filma in enemu najboljših uvodov v film, ki jih premore filmska zgodovina. Besedno mučenje, psihološko zlorabljanje, zajebavanje z možgani nasprotnika, so besede s katerimi lahko opišemo pogovor ki poteka med francoskim kmetom in gestapovcem Lando. Landa pač ima določeno reputacijo, »ugled« bi temu rekli pri gestapu. In ravno ta detajl v kombinaciji z njegovo izjemno konceptirano zasliševalno taktiko vedno obrodi sadove. Kamera je magična, stopnjevanje napetosti nalezljivo in suvereno, oba glavna protagonista pred kamero pa izvrstna, a avstrijski igralec Christoph Waltz (Landa), ki je doslej nastopal večinoma na televiziji, je posebna zgodba. Oskar za strasko vlogo mu ne uide. V tem uvodu spoznamo »slabega fanta« Lando in mlado židovsko dekle, ki ji uspe uiti iz njegovih krempljev, Shosanno Dreyfus.

Nato je na vrsti spoznavanje s pisano druščino. Neslavne barabe, skupina sestavljeno iz ljudi, ki z lahkoto ubijajo, a to počnejo vsak na svoj način. Najraje pa imajo naciste, višji čin predstavlja večji užitek pri likvidaciji. Skupina, ki jo vodi ameriški častnik Aldo Raine (Brad Pitt) ima le eno nalogo. Potem ko se znajde globoko za sovražnikovim hrbtom je pobijanje nacistov njihova edina naloga. Barabe ne potrebujejo talcev, prav nič jim ni mar za izmenjavo ujetnikov in podobne reči. Načrtujejo veliki met. V nekem pariškem kinu je predvidena premiera nemškega vojno-propagandnega filma. Zbrale se bodo vse velike živine, tudi sam firer bo prisoten na premieri. To je priložnost, ki so jo iskali. Poskušali se bodo pretihotapiti v kino, pri tem jim bo pomagala Bridget von Hammersmark, popularna nemška igralka, ki na skrivaj dela za zaveznike. Tukaj pridemo do drugega vrhunca filma, obračuna v kleti neke gostilne, kjer se sestanejo Bridget von Hammersmark in »barabe« zamaskirane v nemške častnike. Spopad v kleti gostilne je dramaturško tako izjemno tempiran in prav tako izjemno zajet s kamero, da kakšen nepomemben komentar sogledalca ali kakšna malenkost ki se prileže ob ogledu filma, ne pride v poštev. Če ste zraven uživali v kokicah ali čipsu, če ste na mizi imeli kavo in kakšen posladek, vse skupaj boste pozabili. To je del filma, ki ga boste gledali s široko odprtimi očmi in usti. Niti malo ne pretiravam. Ko je obračun v gostilni mimo, film gre naprej in nam pusti malo dihati. Kljub temu da se je prvotni načrt izjalovil, »barabe« ne odnehajo. Plan je še vedno enak. Priti v kino in pobiti čim več nacistov. A nekaj podobnega ima v mislih še nekdo. Lastnica kina je Emmanuelle Mimieux, ki smo jo spoznali že na začetku filma. Njeno pravo ime je Shosanna Dreyfus in je edina preživela pokol židovske družine na začetku filma, ki ga je zakrivil Hans Landa. Sedaj je lastnica kina, v katerem se bo zgodila velika premiera in v katerem bomo videli veliko finale te Tarantinove mojstrovine. Če smo po obračunu v gostilni mislili, da kaj takega v nadaljevanju težko pričakujemo, nas mojster znova preseneti in zrežira izvrsten konec, v katerem vlogo morilskega orodja prevzamejo filmski trakovi.

Ocena: 9.0/10

An Education (2009)


Slovenski naslov: Šola za življenje
Država: VB
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 95 minut, Imdb
Režija: Lone Scherfig
Scenarij: Nick Hornby po spominih Lynn Barber
Igrajo: Carey Mulligan, Peter Sarsgaard, Olivia Williams, Alfred Molina, Emma Thompson, Rosamund Pike, Dominic Cooper

Nick Hornby je pisatelj ki ga filmska industrija ljubi. Najprej je bil High Fidelity, potem About a Boy, nato Fever Pitch in zdaj An Education. To so knjige ki jih je napisal in po katerimi so posneli uspešne filme. Osebno mi je najbolj všeč High Fidelity, sicer tukaj o kvalitetah posameznih knjig ne bom razpravljal, verjetno je nekaj na tem, da je High Fidelity režiral Stephen Frears. A dovolj o Hornbyju, An Education je režirala Danka Lone Scherfig, ki je filmsko javnost opozorila nase z filmi kot so Italijanščina za začetnike (2000) in Wilbur se hoče ubiti (2002). Naj še povem, da je film nagrajen na letošnjem Sundancu, kjer je pobral nagrado občinstva za najboljši tuji igrani film, čedalje večja zvezda pa postaja 23-letna Carey Mulligan, ki je nekaj dni nazaj prejela BAFTO za najboljšo glavno žensko vlogo, v žepu pa ima tudi nominacijo za oskarja.

16- letna Jenny (Carey Mulligan), je lahko primer drugim učenki na njeni šoli. Vedno prijazna, vedno dobre ocene, le latinščina ji dela nekaj preglavic. Zato je glavna zvezda med profesorji in učenci. Punca ima že jasno določene cilje. Zanima jo edino Oxford in nič drugega. Cambridge je zanjo in predvsem njega očeta, druga liga. Punca še dodatno hodi na ure glasbene vzgoje, namreč igra čelo, saj njen oče meni, da je ta podatek nujno potrebna postavka v njenem življenjepisu. Nato smo priča klasični zgodbi o odraščanju, v kateri mlado dekle spozna nekoliko starejšega, hmm, težko bi rekel fanta Davida (Peter Sarsgaard), ki je seveda bogat, lep in zelo romantičen. Dekle se zaljubi vanj, a vse ni tako idealno, kot se sprva zdi. David in njegov partner se namreč ukvarjata s sumljivimi posli, a kaj ko je Jenny tako zaljubljena, da jo to pravzaprav ne moti. Vse kar vidi, je glamurozni svet skozi katerega jo pelje sladkobesedni David in neizkušeno dekle se mu ne more upreti. Romanci ni videti konca, stvar gre tako daleč, da ji David celo ponudi poročni prstan. Po zelo kratkem premisleku je mladenka odločna zapustiti vse, kar so nekoč bile njene sanje in se poročiti z Davidom. A stvari vendarle niso takšne, kot jih vidi mlada Jenny.

Potem ko veš, da je film nastal po Hornbyjevi knjižni predlogi in da je na režiserskem stolčku Lone Scherfig, režiserka ki je že dokazala, da zna narediti dober film, potem ko si prebral kar nekaj pozitivnih kritik, so bila moja pričakovanja razumljivo velika. Zdaj ko sem film le videl, lahko rečem, da sem rahlo razočaran. Ne bom trdil da gre za slab film, ampak, tudi ne vem kako dober ni. Res je, da se je igralski kader odlično odrezal, res je da je film tudi dovolj zanimiv in spretno dramaturško doziran, a kaj ko je zgodba prevečkrat videna, povedana in na trenutke nelogična. Kako bi reagirali vi, če bi v vašo hišo prišel 35-letni možakar in vas prosil za dovoljenje, da se lahko videva z vašo 16-letno hčerko. Poslal bi ga v tri krasne, prekleti pedofil. Najbolj me moti ta detajl, da oče (sicer odlični Molina) da svoj pristanek in to zaradi nekih »višjih« pobud, ko je očitno da je ljubeč oče, ki ima svojo hčerko zelo rad. To nasprotje je nesmiselno, saj nekdo ki ljubi svojega otroka nebi tako razmišljal, ne glede na finančno-materialne priložnosti ki so na pladnju. Izgovor, da je tako bilo v 60-ih mi ne pomeni prav nič. Drugi, sicer nekoliko manj moteči detajl je Jenny, ki je najprej predstavljena kot nadpovprečno pametno in nekoliko preveč zrelo dekle za svoja leta, ki potem ko občuti ljubezen izgubi vso ostroumnost in razsodnost. Sicer je tak potek dogajanja mogoč, a vendarle nekoliko nerealen. Ko seštejem vse skupaj, gre za soliden neodvisni filmček, ki nič več kot to. Dobra igra, solidna režija in zgodba ki vsebuje premalo originalnosti in preveč filmskih klišejev, je po moji oceni najbolj precenjen film letošnje sezone. A to sem le jaz, moje subjektivno mnenje pač.

Ocena: 6/10

torek, 23. februar 2010

Whip It (2009)


Slovenski naslov: Divje mrhe
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Komedija, Drama, Športni
Dolžina: 111 minut, Imdb
Režija: Drew Barrymore
Scenarij: Shauna Cross
Igrajo: Ellen Page, Drew Barrymore, Marcia Gay Harden, Eulala Scheel, Barbara Coven, Nina Kircher, Daniel Stern, Mark Boyd, Kristen Wiig, Juliette Lewis

Velikokrat se zgodi da se igralke in igralci usedejo na režiserski stolček in poskušajo ustvariti nekaj svojega. Potem ko imajo za sabo lepo število filmov (ali pa tudi ne), se čutijo dovolj sposobne za ta korak. Ko sem videl, da je film režirala Drew Barrymore, sem bil malo presenečen, kajti nisem si predstavljal, da bi ona lahko bila ta kaliber. Že kot 7-letna deklica je odigrala vlogo v kultnem E.T.-ju, nato smo jo lahko spremljali skozi težavno mladost (velikokrat je imela težave z mamili), danes pa je Drew 38-letna gospa, dekliškega obraza, ki za sabo ima lepo število filmov.

Bliss (Ellen Page) je 17-letna najstnica, ki ji življenje v majhnem teksaškem mestecu ne ponuja veliko. Še najbolj pomembna so lepotna tekmovanja, katerih se udeležuje zato, ker njena mama (Marcia Gay Harden) misli, da je zmaga na takem tekmovanju edina pravilna izbira, na poti do uveljavitve v njenem odraslem samostojnem življenju. Oče (Daniel Stern) se drži nekoliko po strani, in se ne vpleta prav veliko v mama-hčerka odnose. Bliss dela v neki restavraciji s hitro prehrano skupaj z najboljšo prijateljico Pash in sanjari o tem, kako bo nekoč zapustila dolgočasno rojstno mesto in odšla živeti v veliko mesto. Skupaj s Pash se odpravi v sosednji Austin na rolarski derbi in je takoj navdušena nad tekmovanjem in dekleti ki tekmujejo, saj se ji tekmovalke z svojimi divjimi imeni in tetovažami zdijo neznansko cool. Ne mine veliko časa in Bliss je že na sprejemni izkušnji za eno od ekip ki tekmuje v rolarski ligi. In kot se izkaže, punca ima talent, le še nekaj korajže potrebuje. Sprejeta je v sicer najslabšo ekipo v ligi, a skupaj s svojimi soigralkami svoje veščine izboljšuje in ekipa pridno dviguje svojo uspešnost. Težava je le v tem, da straši ne vedo, s čem se Bliss ukvarja, a splet okoliščin odkrije razkrije skrivnost.

Divje mrhe je družinsko-najstniška komedija, ki bo zadovoljila okuse povprečne družine. Režiserski debi Drew Barrymore bi težko označil za zelo dober film. Lahko ga razvrstim v kategorijo simpatičnih, ki kljub klišejevskim zapletom ima dovolj dobrih stvari, ki oblikujejo pozitiven skupinski vtis. Zgoda o odraščanju neke deklice, ki se pri tem mora znebiti starševskih vplivov in želja (v tem primeru je mama tista, ki ima vizijo prihodnosti svojega otroka), spotoma prvič resneje okusiti ljubezen in postati glavna zvezdnica rolarske ekipe, res sodi v kategorijo »že videno« . Toda, Drew zgodbo servira z dovolj svežine in šarma, izbira nekoliko starejših igralk v stranskih vlogah, pa film dvigne stopnico višje. Ravno starejša garda, Kristen Wiig in Juliette Lewis, ob mladi a vedno odlični Ellen Page je odgovorna za dobro vzdušje, ki spremlja ta filmček. Ne smem pozabiti še Daniela Sterna, zelo všeč mi je bil v vlogi očeta.


Ocena: 6.0/10

ponedeljek, 22. februar 2010

Drag Me to Hell (2009)


Slovenski naslov: V žrelu pekla
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Grozljivka, Komedija, Triler
Dolžina: 99 minut, Imdb
Režija: Sam Raimi
Scenarij: Sam Raimi, Ivan Raimi
Igrajo: Alison Lohman, Justin Long, Lorna Raver, Dileep Rao, David Paymer

Sam Raimi je režiser ki se je doslej preizkusil v različnih žanrih, širši javnosti pa je najbolj znan kot režiser zadnjih treh Spidermanov. Tisti ki nekoliko bolj spremljajo filmsko umetnost vedo, da njegovo ime lahko povežemo s kar nekaj odličnih filmov. V 80-ih sta to dva odlična filma »Evil Dead« (1981) in »Evil Dead II« (1987), v 90-ih »Darkman« (1990), »Army of Darkness« (1992) in »A Simple Plan« (1998), šele nato pridejo na vrsto Spidermani, ki so zame osebno slabši, kot vsi zgoraj našteti filmi. Potem ko je zavrnil režiserski stolček pri četrtem Spidermanu, se je Raimi odločil za »Drag me to Hell« in se tako vrnil svojim koreninam in žanru v katerem lahko največ ponudi.

Bančna uslužbenka Christine (Alison Lohman), je po prihodu v službo deležna motivacijsko-svetovalnega pogovora, v katerem ji nadrejeni pove, da je edina pot navzgor za mlado bankirko nekoliko bolj neizprosna in trdosrčna drža, pri odobritvah in podaljšanjih posojil za občane. V tem duhu Christine sprejme svojo naslednjo stranko, staro ciganko, ki potrebuje podaljšanje hipoteke a žal ni kreditno sposobna. Ko jo Christine zavrne se starka hudo razjezi in nanjo vrže urok. V kratkem bo po njeno dušo bo prišel demon, ki bo odvlekel naravnost v pekel. Nato Christine začnejo spremljati nenavadni in čedalje bolj grozoviti pripetljaji, skozi katere ji ob strani stoji fant Clay (Justin Long). Skupaj poskušata najti rešitev in sneti urok, ki ga je grozljiva starka namenila Christini. To narediti je vse prej kot lahko.

Raimi je tokrat na domačem terenu, na katerem se tako dobro znajde. Prebral sem kar nekaj recenzij za ta film in se nikakor ne morem strinjati z nekaterimi ki trdijo da gre za slab film. Če greš v kino in pričakuješ da boš gledal grozljivko si lahko upravičeno razočaran. Če pa veš, kaj lahko pričakuješ, razočaranja ne bo, saj je »Drag me to Hell« takšen kot si ga je režiser omislil. Morda nekoliko preveč komičen a vendarle brez bistvenih odstopanj od znanega Raimijevega vzorca. Grozljivo smešna gnusljivka bi lahko rekel, »Scary Movie« če hočete, le da je ta veliko bolj posnet, veliko bolj grozljiv, veliko bolj gnusljiv in enako smešen. Pozabite na luknje v scenariju, saj so nepomembne, sprijaznite se s pretiravanjem v prikazovanju gnusljivih prizorov in nestrpno pričakujte kdaj se bo zgodilo in predvsem kako.
Saj že vemo kako se bo končalo, a filmska izkušnja zaradi tega ni nič manj zanimiva. Drag me to Hell ni na nivoju najboljših Raimijevih filmov, je le za odtenek slabši, a še vedno odličen film.

Ocena: 7.5/10

nedelja, 21. februar 2010

Goodbye Solo (2008)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2008
Žanri: Drama
Dolžina: 91 minut, Imdb
Režija: Ramin Bahrani
Scenarij: Bahareh Azimi, Ramin Bahrani
Igrajo: Souléymane Sy Savané, Red West, Diana Franco Galindo, Carmen Leyva, Lane "Roc" Williams

Ameriški režiser Ramin Bahrani se je filmskem svetu predstavil leta 2005 s filmom Man Push Cart, s katerim je pobral številne festivalske nagrade. Temu je leta 2007 sledil še eden dober film Chop Shop, nato je pa posnel svoj tretji celovečerec, dramo Goodbye Solo, s katero je znova navdušil kritike.

Solo (Souléymane Sy Savané) je gobcavi senegalski priseljenec, ki s taksiranjem služi kruh zase in družino. Kmalu bo postal očka, družina bo dobila še enega člana. Njegova latino izbranka izbranka že ima enega otroka, pametno in prijazno deklico Alex, ki jo Solo ima zelo rad. Na nočni vožnji po naključju spozna ostarelega Williama (Red West), ki mu ponudi visoko plačilo, če ga bo na določen datum peljal na znano izletno točko. Samo odpeljati ga mora in ga pustiti tam, prevoza nazaj ne potrebuje. Nenavadna zahteva in nekoliko čudno obnašanje zbudita pri Solu zanimanje za usodo na videz zelo depresivnega starčka. Da mu svojo številko in mu pove, da ga odslej bo izključno on peljal vsepovsod, kamor pač bo hotel. William mu pove, da je prodal stanovanje in mu naroči, naj ga zapelje v kak motel. Solo je v skrbeh za usodo starčka, ki ne kaže nobene volje do življenja. Nekako se čuti dolžnega, da mu pomaga, ter postopoma z njim naveže stike. Vendar je William zelo skrivnosten in zavrača vsakršno pomoč, kar pri Solu samo še poveča zanimanje za njegovo usodo. Nenavadna prijatelja celo začneta hoditi skupaj po barih in popivati. Ko se Solo skrega z ženo, mu William dovoli, da ostane nekaj časa v njegovi sobi v motelu. Nenavadno prijateljstvo dva popolnoma različna človeka, temnopoltega priseljenca polnega življenja in sanj, ter starčka na koncu poti, se na pri pogled zdi čudno, a je na nek način vendarle tako človeško in naravno. Čeprav William začne kazati znake zanimanja za ljudi okoli sebe, je še vedno odločen, da se bo na že določeni datum odpravil na načrtovano pot. Pot, za katero Solo, prav tako kot mi gledalci vemo, kam pelje. Vsi poskusi Sola, da spremeni Williamovo odločitev spodletijo, a se vseeno odloči, da bo ostal ob Williamu do konca in ga peljal na pot, kot je dogovorjeno. Konec, ki je nekoliko zamegljen a vendarle dovolj jasen, pusti gledalcu možnost, da si sam ustvari sliko o tem kaj se je zgodilo in zakaj. Ravno največja moč te zelo čustvene drame, leži v stvareh, ki niso povedane. Stvareh ki so zamolčane, toda dovolj jasno nakazane, da si lahko o njih ustvarimo lastno mnenje.

(+) Hvalim

  • Čeprav gre za navidez nezanimivo zgodbo, nas oba glavna lika Solo in William že od samega začetka ne pustita ravnodušne in ravno njihove posebnosti pritegnejo gledalca
  • Odlična igra obeh glavnih protagonistov
  • Odlična režija in prefinjen občutek za socialno dramo režiserja Bahranija, ki tako kot v svojih prejšnjih filmih poseže po outsajderjih, po usodah malih ljudi na družbenem robu
  • Če vemo kako malo denarja je imel na voljo za ta projekt (baje manj kot 1 mio $), je ta dosežek vreden občudovanja
  • Fotografija
(-) Grajam

  • Ne morem se znebiti občutka, da je malo ljudi, ki bi našli dovolj razumevanja in sočutja do depresivnega starčka, kot to naredi Solo

Ocena: 8.0/10

Couples Retreat (2009)


Slovenski naslov: Počitnice za odrasle
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Komedija
Dolžina: 113 minut, Imdb
Režija: Peter Billingsley
Scenarij: Jon Favreau, Vince Vaughn
Igrajo: Vince Vaughn, Malin Akerman, Jon Favreau, Kristin Davis, Jason Bateman, Kristen Bell, Faizon Love, Kali Hawk, Jean Reno.

Štirje pari se znajdejo v tropskem raju, ker želijo trije pomagati prijateljema, ki po osmih skupnih letih razmišljata o ločitvi, vendar želita še zadnjič poskusiti rešiti zakon. Najdeta finančno ugodno rešitev za potovanje v tropsko svetovalnico za pare, ki si jo po skupinski ceni lahko privoščijo. A namesto, da bi preostali trije pari lahko uživali v vsem, kar tropski raj ponuja, hitro ugotovijo, da se udeležba vseh parov pri terapiji obvezna, sicer jih bodo poslali domov. In tako se začne smešno in prisrčno odkrivanje težav, s katerimi se srečujejo vsi pari.

Vir: http://www.kolosej.si

(+) Hvalim

  • Za nedeljsko družinsko poležavanje pred TV-jem
  • Čudovita pokrajina in plaže na otoku Bora Bora v Francoski Polineziji
  • Učitelj joge
(-) Grajam

  • Le malo kemije je med pari, težko bi rekel za katerikoli par, da sta za skupaj
  • Scenarij, ki ste ga spisala Jon Favreau in Vince Vaughn ob pomoči Dane Fox
  • Film ponudi premalo romantičnih trenutkov, komični vložki slabi in skoraj nič smešni
  • Če je najboljša fora v celem filmu to, da se štiriletni otrok polula v wc školjko v trgovini, potem veste, da od komedije ostane bolj malo
  • Če bi vsaj resna stran filma bila nekoliko bolj prepričljiva in zanimiva, bi lahko rekel, da vsaj po tej plati zadovolji, a žal film obtiči nekje vmes in ne ponudi skoraj nič zanimivega
  • Da bi temnopolti bajsi, lahko bil prijatelj z ostalo družbo je, recimo temu, nenavadno
  • Prvi celovečerec Petera Billingsleya bo šel hitro v pozabo in tako je tudi prav
Ocena: 4/10

Madeo (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Južna Koreja
Leto: 2009
Žanri: Drama, Triler, Misterij, Kriminalka
Dolžina: 128 minut, Imdb
Režija: Joon-ho Bong
Scenarij: Joon-ho Bong, Eun-kyo Park
Igrajo: Won, Ku Jin, Hye-ja Kim

Joon-ho Bong je korejski režiser ki je doslej posnel nekaj odmevnih filmov. Odlični »Memories of Murder«, nato nekoliko drugačnega a solidnega »The Host«, ki je prav tako bil dobro sprejet v svetovnih okvirjih. Leta 2008 je režiral »Tokyo!«, pravzaprav en segment mednarodno režisersko obarvanega filma, zraven sta bila še Leos Carax in drugi še bolj znan Francoz Michel Gondry. Potem je prišel na vrsto Madeo (aka Mother), v katerem se Bong znova posveča raziskavi nekega umora, tako kot je to počel že v »Memories of Murder«. A če se še spominjate tega odličnega filma, veste da preprostih odgovorov in enostavnih rešitev ne moremo pričakovati.

Dogajanje postavljeno v majhno južnokorejsko mesto nam v začetnem kadru predstavi mater (Kim Hye-ja), stoječo sredi zlatorumenega polja, v ozadju za igralko ki je doma v Koreji znana po številnih filmskih upodobitvah mater, pa lahko občudujemo čudovito pokrajino. Če bi njen vloga imela ime, bi ga že zapisal, a v filmu jo poznamo izključno kot Do-joonovo mamo.Žensko ki se preživlja tako, da nabira in prideluje posušena zelišča in se vmes »na črno« ukvarja z akupunkturo. Njen sin Do-joon je nekoliko »počasen« fant, ki kljum materinem nasprotovanju veliko časa preživi z lokalnim porednežem Jin-taejom. Fant ni samo počasen, ampak ima tudi težave s spominom. Hitro pozabi, kje je bil in kaj je počel, zato uporablja posebno metodo masaže senc, ki mu pomaga obnoviti spomin. A ta »obnovitev spomina« ni tako preprosta. Spominov ne more priklicati selektivno ali kronološko, enkrat se spomni nečesa, kar se je zgodilo pred 15-imi leti, drugič gre za nekaj ur star spomin. Nek večer Do-joon pregloboko pogleda v kozarec in na poti domov sreča dekle, ki jo začne zasledovati. A ta izgine v mračnem vhodu zapuščene hiše, zato Do-joon nadaljuje pot domov. Zjutraj dekle najdejo mrtvo, na krovu zapuščene hiše, golf žogica z Do-joonovim podpisom na prizorišču zločina, je dovolj da fant koča za zapahi. Kombinacija izgube spomina, njegovega mentalnega stanja in nesposobnosti policije pripelje do tega, da je primer zaključen z Do-joonovim priznanjem umora. Njegova mama je edina, ki ni pripravljena sprejeti takšen razplet. Loti se preiskovanja na lastno pest in odkrije zanimive podrobnosti. Umorjeno dekle je imelo »reputacijo«. Izve tudi, naj bi nekje obstajal tudi mobilnik umorjene, na katerem so shranjene slike oseb, s katerimi je bila intimna. Mati je prepričana, da je med njimi shranjena tudi morilčeva slika. Film, ki se močno približa odličnem »Memories of Murder«, le za odtenek zaostaja za njim in se zlahka uvrsti med najboljše, kar je ponudilo leto 2009.

(+) Hvalim

  • Odlična režija Joon-ho Bonga, prefinjen občutek za detajle in odlična kompozicija kadrov
  • Vrhunski scenarij, dobro zasnovana zgodba, skoraj brez materiala za iskalce »lukenj«
  • Igra Kim Hye-je, ki odlično upodobi obsesivno in preveč zaščitniško mater
  • Občutek za črnohumorne detajle, ki popestrijo dogajanje
  • Odličen prikaz korejskega podeželja in tamkajšnjih prebivalcev.

(-) Grajam

  • Nič kaj takega, mogoče bi si odlični Ku Jin (Jin-tae) zaslužil nekoliko več vpletenosti v zgodbo


Ocena: 9.0/10

sobota, 20. februar 2010

Orphan (2009)


Slovenski naslov: Sirota
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Triler, Grozljivka, Drama
Dolžina: 123 minut, Imdb
Režija: Jaume Collet-Serra
Scenarij: David Johnson, Alex Mace
Igrajo: Vera Farmiga, Peter Sarsgaard, Isabelle Fuhrman, CCH Pounder

Urejena zakonca Kate (Vera Farmiga) in John (Peter Sarsgaard) si želita še tretjega otroka, zato se odločita za posvojitev. Očara ju bistra devetletna deklica Esther (Isabelle Fuhrman) v bližnji sirotišnici, ki kmalu postane del njune družine. Esther se hitro naveže na malo gluhonemo sestro Max, posebej pa na svojega novega očeta. Družinsko idilo zmoti Estherino nenavadno vedenje in nesreče, ki se dogajajo v njihovi okolici. Kate zasluti, da so tragedije povezane z Esther, zato začne raziskovati njeno preteklost. Borba med materinskim instinktom, da zaščiti svoja lastna otroka, in očetovo naivnostjo je neizogibna, otroška nedolžnost pa se vedno bolj sprevrača v nočno moro, ki ne ostane brez posledic.

Film Sirota nadaljuje tradicijo grozljivk, v katerih ključne niti v roke prevzamejo zli otroci. Spomnimo se dečka Damiena v kultnem filmu Omen 666, ki je bil posnet leta 1976, predelan pa 2006, ali večkrat nagrajene srhljivke Sirotišnica (2007), v kateri straši otroški duh. Visoko na lestvicah grozljivk ostaja tudi film Rosemarijin otrok Romana Polanskega, ki postavlja vprašanje, kaj je bolj strašno: postaviti otroka v vlogo hudobnega protagonista ali iz njega narediti nedolžno žrtev premišljene kreacije zla.

Vir: http://www.premiera.si

(+) Hvalim

  • Režiser je še kar veliko iztisnil iz filma, ko vidimo, kaj je imel na razpolago.
  • Vera Farmiga (solidna, kot vedno zadnje čase)
  • Zgodba me je le pritegnila toliko, da sem bil radoveden kaj se bo izcimilo iz vsega skupaj
  • Kar zadeva triler sekcijo, kar zanimiv, če odštejem »twist« na koncu

(-) Grajam

  • Ob ogledu se večkrat pojavi misel, to sem že videl, zgodilo se bo to in to, skratka predvidljivo
  • Preobrat na koncu, ko izvemo Estherino skrivnost je močno privlečen za lase
  • Esther ustrahuje mlajša otroka (ki ne jočejo in ne hitijo mamici v objem)
  • Sprašujem se, ali bi oče lahko bil še bolj neumen?
  • 30 minut predolg.

Ocena: 5.5/10

City Island (2009)


Slovenski naslov: Otok v mestu
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Komedija
Dolžina: 100 minut, Imdb
Režija: Raymond De Felitta
Scenarij: Raymond De Felitta
Igrajo: Andy Garcia, Julianna Marguiles, Dominik Garcia-Lorido, Alan Arkin, Emily Mortimer, Steven Strait, Ezra Miller

Spoznajte družino Rizzo. Družino, v kateri vsak njen član imajo kako skrivnost. Še najmanjša skrivnost od vseh je, da pravzaprav vsi naskrivaj kadijo. Najprej spoznajmo očeta Vinca (Andy Garcia), zaporniškega paznika, petdesetletnega možakarja ki živi v strahu pred lastno ženo, s katero nista v ne vem kako dobrih odnosih. Kot sam Vince priznava, ga je njegove boljše polovice malce strah. Zaradi tega ji ne pove, da je njegov »poker« večer s prijatelji pravzaprav igralski tečaj, ki ga obiskuje že lep čas. Čeprav ni rosno mlad, Vince še vedno sanjari o igralski karieri. Njegova žena Joyce je zagrenjena tajnica, ki je prepričana, da jo mož ne ljubi in ima pomisleke o njegovi zvestobi. Najmlajši član družine, sinček Vinnie skriva svoj fetiš. Pogled mu pogosto zaide k preobilni sosedi, saj ga neustavljivo privlačijo debele ženske. Njegova starejša sestra Vivian je študentka. Tako vsaj mislijo domači. Resnica je, da so jo vrgli iz šole in da se preživlja z delom ob strip-štangi. Punca si je dala povečati prsi in je izbrala nekoliko drugačno kariero. Ko že mislimo, da smo spoznali vse člane družine, Vince v zaporih dobi novega mladega prestopnika Tonija. Zagrešil je manjše kaznivo dejanje, a ker ni imel nobenega družinskega člana, ki bi prevzel odgovornost zanj in plačal varščino, je končal v zaporu. Fant je nima sorodnikov in piše se tako, kot se je pisalo dekle, s katero je Vince nekoč hodil. Vse podrobnosti štimajo in dvomov ni. Tony je Vincov sin, katerega je zapustil pred več kot dvajsetimi leti, še preden se je ta rodil. Vince garantira za Tonija in ga spravi iz zapora, toda nihče razen Vinca ne ve, da je Tony njegov sin. Če zraven prištejemo še Vincovo prijateljico Molly (Emily Mortimer), ki skupaj z njim hodi na igralski tečaj in mu veliko pomaga z nasveti in podporo v kritičnih trenutkih, dobimo kompleksno mrežo skrivnosti in zamolčanih resnic, ki se bodo postopoma začele razkrivati.
Raymond De Felitta, režiser ki je že dolgo nazaj (1990) prejel nominacijo za Oskarja in sicer v kategoriji kratkih filmov in leta 2000 posnel odlični Two Family House, je vrhunsko zložil vse podrobnosti o družinskih navadah in skrivnostih in jih potem na še boljši način razkril v superkomični končnici.

(+) Hvalim
  • Andy Garcia je bil izjemen, ne pomnim, da bi kdaj bil v boljši formi
  • Odlična režija in scenarij Raymonda De Felitta
  • Prefinjen humor, ki ne potrebuje prestopiti meje dobrega okusa, da bi zabaval
  • Odlična dramaturgija, ki gledalca skoncentrira in priklene na filmsko dogajanje
  • Cameo vloga Alana Arkina (vajenec dobi vlogo, učitelj pač ne, hehe ...)
  • Odlični dialogi

(-) Grajam

  • Filmu ne bom nič očital, De Felitta, Garcia in ostala ekipa potešijo mojo potrebo po dobrem filmu.

Ocena: 8.5/10

petek, 19. februar 2010

Avatar (2009)


Slovenski naslov: Avatar
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Akcija, Avantura, ZF
Dolžina: 161 minut, Imdb
Režija: James Cameron
Scenarij: James Cameron
Igrajo: Sam Worthington, Zoe Saldana, Sigourney Weaver, Michelle Rodriguez, Giovanni Ribisi, Joel David Moore


Avatar nas popelje v spektakularni svet, kakršnega si ni moč predstavljati. Na njem se prišlek z Zemlje poda na epsko pustolovščino in se nazadnje bori za rešitev tujega sveta, ki je sčasoma postal njegov dom. James Cameron, režiser in dobitnik oskarja za Titanik, je o filmu začel razmišljati pred 15 leti, ko sredstva, s katerimi bi realiziral svojo vizijo, še niso niti obstajala. Zdaj, po štirih letih produkcije, Avatar, igrani akcijski film z novo generacijo posebnih učinkov, prinaša povsem novo filmsko izkušnjo, v katero se gledalec dobesedno potopi. Revolucionarna tehnologija, ki so jo iznašli za film, se razblini v čustva likov in razsežnost zgodbe.

V nezemeljski svet vstopimo skozi oči Jaka Sullyja, nekdanjega marinca, priklenjenega na invalidski voziček. Kljub invalidnemu telesu je Jake v srcu še vedno bojevnik. Rekrutirajo ga za potovanje na več svetlobnih let oddaljeno človeško postojanko na Pandori. Tam mogočna korporacija izkopava redki mineral, ki je ključnega pomena za rešitev Zemljine energijske krize. Ker je ozračje na Pandori strupeno, so ustvarili Program Avatar, v katerem je zavest človeških "voznikov" povezana z avatarjem. Avatar je na daljavo kontrolirano biološko telo, ki lahko preživi v smrtonosnem ozračju. Ti avatarji so plod genetskega inženiringa človeške DNK in DNK domorodcev Pandore - Na’vijev.

Ponovno rojen v svojem avatarju Jake lahko spet hodi. Njegova naloga je infiltracija med Na’vije, ki so postali glavna ovira pri izkopavanju dragocene rudnine. A prekrasna ženska Na’vijev, Neytiri, Jaku reši življenje in to spremeni vse. Jaka njen klan sprejme medse in nauči se, kako postati eden od njih, kar je povezano z mnogimi preizkusi in pustolovščinami. Ko se Jakov odnos z njegovo obotavljivo učiteljico Neytiri poglobi, začne spoštovati na’vijevski način življenja in nazadnje zavzame svoje mesto med njimi. Kmalu bo postavljen pred najtežji preizkus, ko jih popelje v epsko bitko, ki bo odločila o usodi celotnega sveta.
(Vir: http://www.kolosej.si)

(+)Hvalim

  • Avatar je hipnotični pravljično-futuristični svet, ki ga opazujemo odprtih ust in oči.
  • Režija. Vizualna bomba, ki jo je Cameron tako perfektno pretočil na filmska platna, da kaj takega bo zelo težko ponoviti.
  • Mejnik v zgodovini gibljivih slik, ki postavlja nova izhodišča za prihajajoča 3D doživetja.
  • Podoba ljudstva Na’vi.
  • Odlični Sam Worthington.

(-)Grajam

  • Scenarij. Zgodba, ki je že (pre)večkrat povedana, da lahko v pravi meri parira izjemni vizualni podobi.

Ocena: 9/10

četrtek, 18. februar 2010

Tulpan (2008)


Slovenski naslov: Tulpan
Država: Kazahstan, Nemčija, rusija
Leto: 2008
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 100 minut, Imdb
Režija: Sergej Dvortsevoj
Scenarij: Sergej Dvortsevoj, Gennadij Ostrovskij
Igrajo: Askhat Kuchinchirekov, Samal Jesliamova, Ondasin Besikbasov, Tulepbergen Baisakalov, Bereke Turganbayev


Tulpan je prvi igrani film ki ga je posnel ruski režiser Sergej Dvortsevoj, ki je doslej delal izključno na področju dokumentarnih filmov. Kritiško hvaljen film, ki smo ga lahko videli na lanjskem Liffu, je prejel nagrade na številnih filmskih festivalih.

Pripoved spremlja mladega fanta Aso, ki se vrne v kazahstansko stepo, po odsluženem vojaškem roku v ruski mornarici. Zatočišče najde pri sestri in njenemu možu, ki živita težko nomadsko življenje. Sestrin mož je pastir, kar je skorajda edini poklic, ki ga lahko opravljajo prebivalci tega neprijaznega podnebja. Asa kot vsak mlad človek ima določene ambicije. Želel bi imeti lastno čredo ovac, a mu sestrin brat, ki je glavni pastir na tem območju postavi pogoj. Asa se lahko dobi nekaj čredo ovac, a se mora naprej poročiti. Tukaj nastopijo težave. Edino dekle v širši okolici je prelepa Tulpan, a se ta ne zmeni za Aso in njegovo mornarsko uniformo. Asa je obupan zaradi zavrnitve, saj to posledično pomeni, da ne bo dobil lastno čredo in se osamosvojil.

Dvortsevoj na prikaže življenju neprijazno okolje kazahstanskih step, kjer ljudje živijo na robu preživetja, kjer je vsak jagenjček nadvse pomemben in kjer veter in pesek nikoli ne mirujeta. Natuščeki v glavni vlogi in občasni dokumentarni prejemi režiserja, naredijo film zelo avtentičen. Tulpan ni čistokrvna komedija, kot jo nekateri predstavljajo, ampak bolj dokumentarna drama z komičnimi vložki. In ravno ta kombinacija mi se zdi posrečena, saj dobimo jasen vpogled v življenje tamkajšnjih ljudi, a se pri tem lahko tudi nasmejimo. Zelo zabaven fantiček, katerega glavne igrače so lesena palica, ki predstavlja konjička in čisto prava želvica, ki ima vlogo avtomobilčka so spravile nasmeh na moj obraz. Glavni junak, ki se na smrt zaljubi v edino dekle na območju, ki hrepeni po njeni »lepoti«, ki jo mimogrede še ni niti spoznal. Simpatična pojoča deklica, hud traktor in kasetofon na katerem se vedno vrti »Rivers of Babylon«. So pa tudi resni prizori, oživljanje jagenjčka, ki po prihodu na svet ne zadiha denimo, ki gledalca ne pusti ravnodušnega. Film je za večino gledalcev verjetno nekoliko preveč »naraven« in kot tak nezanimiv, a za vse ostale, ki jih zanima nekoliko komičen prikaz življenja v krajih, kjer besedo tehnologija ne poznajo, bo vsekakor dovolj zabaven in zanimiv.


Ocena: 6.5/10

sreda, 17. februar 2010

The Shape of Things (2003)


Slovenski naslov: Oblika stvari
Država: ZDA, Francija, VB
Leto: 2003
Žanri: Komedija,Romantični, Drama
Dolžina: 95 minut, Imdb
Režija: Neil LaBute
Scenarij: Neil LaBute
Igrajo: Paul Rudd, Rachel Weisz, Frederick Weller, Gretchen Mol


Neil LaBute je nase opozoril s svojim prvencem In the Company of Men iz leta 1997, ter solidnim Nurse Betty. Zadnje čase mu ni šlo preveč dobro, saj je leta 2006 posnel The Wicker Man, ki je bil pravi polom, nazadnje smo lahko videli njegov Lakeview Terrace, ki je prav tako doživel mlačen sprejem. Trenutno dela na ameriškem remaku britanske komedije Death at a Funeral iz leta 2007, katera naj bi prišla v kina še letos. The Shape of Things pa je posnel še v času, ko je bil v boljši formi kot je danes.

Adam (Paul Rudd) ob študiju dela kot varnostnik v muzeju. Fant, ki mu primanjkuje samozavesti in odločnosti, v muzeju spozna prikupno Evelyn (Rachel Weis). Evelyn ki študira umetnost in se pripravlja na magisterij, takoj očara nekoliko zmedenega muzejskega varnostnika, tako da kmalu postaneta par. Kot vse kaže, je Evelyn s svojim inovativnim pristopom in vplivom ki ga ima na Adama, dosegla popolno preobrazbo. Adam ni več neodločen in otožen mladenič, ampak je fant poln samozavesti, poleta in življenjske energije. Zaljubljen je pač. Do ušes. Tako zelo, da se ne meni za opozorila prijateljev, da mogoče Evelyn ima nekoliko prevelik vpliv nanj. Vpliv katerega se sam ne zaveda. Evelyn gre tako zelo na živce njegovim prijateljem, da se Adam počasi oddaljuje od njih in v njimi vidi nevoščljivost in ljubosumje. Ali je temu res tako?

Nekoliko drugačna romantična komedija, z elementi trilerja in zelo zanimivim obratom na koncu, je dobro odigrana in lepo zrežirana filmska poslastica, ena boljših v žaru romantičnih izdelkov, ali kot temu rečemo v angleškem slengu »chick flick«, ki bo zadovoljil tudi moškega gledalca. Odlična Rachel Weisz je zelo prepričljiva v vlogi ženske, ki spretno manipulira s šibkejšim moškim in mu ponudi veliko, a kot se izkaže na koncu, tudi veliko vzame. LaBute dobro kombinira skrite načrte akterjev, njihove emocije, občutke in strahove, postavlja dvomljiva vprašanja in ponuja nepričakovane odgovore. Zanimivo in zelo gledljivo.


Ocena: 7/10

torek, 16. februar 2010

Weather Girl (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Komedija, Romantični
Dolžina: 93 minut, Imdb
Režija: Blayne Weaver
Scenarij: Blayne Weaver
Igrajo: Tricia O'Kelley, Patrick Adams, Ryan Devlin, Mark Harmon, Kaitlin Olson,


Blayne Weaver je ameriški režiser, ki večinoma dela na televiziji, kar se opazi tudi pri igralskem kadru za Weather girl. Videli boste veliko znanih obrazov, ki ste jih zasledili v različnih tv-serijah, toda, nobene res velike zvezde ni zraven.

Sylvia (Tricia O'Kelley) je vremenarka, na neki lokalni televiziji. Nastopa v jutranjem programu, ob nekoliko bolj znanem in popularnem voditelju Dalu (Mark Harmon) in njegovi mladi sovoditeljici Sherry. Sylvia in Dale sta par v zasebnem življenju, a ko ta izve da njen partner skače čez plot, k mladi voditeljici Sherry, izgubi kontrolo. Namesto vremenske napovedi so gledalci priča čustvenemu izpadu vremenarke, ki strese svojo jezo v eter pred kamerami in ozmerja svojega nezvestega partnerja, ter mlado prešuštnico. Zaradi izpada je seveda ob delo, pa tudi brez stanovanja, saj je živela pri Dalu. Zatočišče najde pri mlajšem bratu Waltu, kjer spozna tudi njegovega prijatelja Byrona. Sylvia je Byronu všeč, tudi ona do njega ni hladna.

Mali filmček, kateremu lahko očitamo klišeje, predvidljivo zgodbo in konec, a ki je kljub tem očitkom dovolj samosvoj, zanimiv in šarmanten, da zadovolji povprečnega gledalca. Sicer se ne morem znebiti občutka, da bi ta filmček lahko bil tudi zanimiv sitcom, nekoliko zaradi nastopajočih v samem filmu, nekoliko zaradi samega scenarija, ki nakazuje takšno možnost. Lahkotna zgodba, lahkoten humor in dobra igralska zasedba sta dovolj za pozitivno oceno. Skratka za pogledat, ne gre za mojstrovino, pa tudi za debilno romantično komedijo ne.

Ocena: 5.5/10

The Lovely Bones (2009)


Slovenski naslov: V mojih nebesih
Država: ZDa, VB, Nova Zelandija
Leto: 2009
Žanri: Drama, Fantazijski, Triller
Dolžina: 135 minut, Imdb
Režija: Peter Jackson
Scenarij: Fran Walsh, Philippa Boyens
Igrajo: Saoirse Ronan, Stanley Tucci, Mark Wahlberg, Rachel Weisz, Susan Sarandon, Michael Imperioli

Po megauspešni trilogiji Gospodar prstanov in novi verziji King Konga iz leta 2005 je Peter Jackson znova z nami. Lotil se je projekta , ki nima oznako spektakla, kot so ga imeli njegovi zadnji štirje filmi. Vrnil se je, pogojno rečeno, malemu filmu. Filmu, ki je najbližje njegovi stvaritvi Nebeška bitja, iz leta 1994 in je nastal na podlagi istoimenske knjižne uspešnice pisateljice Alice Sebold. Uspešnice, za katero so mnogi trdili, da jo bo zelo težko, kvalitetno prenesti na filmska platna. Mnenja o tem, ali je Jackson pri tem bil uspešen, so deljena.

Že na samem začetku nas nagovori mlada deklica Susie Salmon (Saoirse Ronan) in nam pove, da je že umrla. Bila je umorjena, a ni končala v nebesih. Obtičala je nekje vmes, na polovici poti, če hočete. Od tam, kjer se nahaja, spremlja svojo pretreseno družino in svojega morilca, čudaškega soseda Georga Harveya (Stanley Tucci), ki je pravzaprav zelo studiozen serijski morilec. Oče Jack (Mark Wahlberg) se nikakor ne more sprijazniti s tem, da njegove hčerke ni med živimi in na vsak način poskuša izslediti njenega morilca, a pri tem tava v temi. Prav tako je v sklepi ulici lokalna policija, na čelu z detektivom Lenom Fenermanom (Michael Imperioli). Jack počasi postaja obseden s svojo preiskavo, katera dekličino mamo (Rachel Weisz) rine v dodatno psihično nestabilnost. Zato se odloči, da bo odšla od doma za nekaj časa in se poskušala spraviti v red, nadzor nad otroki pa bo prevzela babica (Susan Sarandon). A kot sem že povedal, Susie oz. njen duh je prisoten ob njeni družini in ne more nadaljevati s svojo potjo v nebesa, toliko časa ne, dokler ne bo njeno srce dobilo potešitev. Potešitev, v obliki prvega poljuba in razkritja psihopatskega soseda.

The Lovley Bones je takšna mešanica žanrov, kot malokateri film. Kriminalka, triler, srhljivka, drama, na trenutke tudi komedija, ne sledi v celoti knjižni predlogi, katero je Jackson nekoliko priredil. Za vlogo očeta je bil predviden Ryan Gosling, a ga je v zadnjem trenuteku zamenjal Wahlberg. Mešanje žanrov je večino kritikov motilo, mene pa niti ne in mi je film kot tak všeč. Dobra režija in prepričljive igralske kreacije, tako Saoirse Ronan (ki za sabo že ima eno nominacijo za Oskarja), kot odličnega Tuccija (ki si je nominacijo prislužil za to vlogo) so razlog, zakaj je temu tako. Ganljiv, ko je to potrebno, srhljiv prav tako, s kančkom komedije, za katero je zadolžena Susan Sarandon. Iskanje morilca na Jacksonov način, je zanimovo komponirana celota, v kateri višje sile upravljajo z človeškimi usodami in v kateri tudi smrt ni nič drugega, kot novi začetek.


Ocena: 7/10

ponedeljek, 15. februar 2010

Love Happens (2009)


Slovenski naslov: Ljubezen se zgodi
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Romantični, Drama
Dolžina:
109 minut, Imdb
Režija: Brandon Camp
Scenarij: Brandon Camp, Mike Thompson
Igrajo: Jennifer Aniston, Aaron Eckhart, Martin Sheen, Judy Greer, Sasha Alexander, Dan Fogler

Včasih se zgodi, da imam čas za ogled kakega filma, a nisem skoncentriran preveč za kakšen »resen« produkt filmske industrije. Takrat posežem po filmih, za katere vem, da me ne bodo presenetili. Filme, ki sem jih že videl, v neki drugi preobleki, igrali so drugi igralci, nekdo drug je režiral ... In o čem govori Love Happens?

Najprej bomo povedali kdo je moški v tej zgodbi. Burke (Aaron Eckhart) je uspešen motivacijski predavatelj, napisal je knjigo na temo samopomoči in samozavesti, namenjeno osebam, ki ji prav tega primanjkuje. In takih je seveda veliko. In kdo je dekle? Eloise (Jennifer Aniston) je ravnokar postala samska lastnica manjše cvetličarne. Samska je zato, ker ne prenese več laži. Fant jo je vedno znova varal, zato ga dokončno zapusti. In takrat v mesto pride Burke, ki mu prikupna cvetličarka pade v oči. Ta ga sprva zavrne, a Burke ni človek, ki se zlahka preda. Burke ostaja v mestu le nekaj dni. Ali teh nekaj dni bo dovolj za romanco?

Jennifer Aniston je že neštetokrat videna v vlogah podobnega tipa in Aaron Eckhart, ki se je v takšni vlogi že preizkusil (No Reservations), sta gonilni sili tega slabega filma. In če je Anistonova že nastopila v kar nekaj podobno romantično-komično-nezanimivih filmih, bi to za Eckharta bolj težko zatrdil, razen v že omenjenem »No Reservations«. Kemije med glavnimi liki ni, scenarij je bedast, humorja, ki ga potrebuje vsak podoben film, skorajda ni. Nelogična zgodba, v kateri zagrenjen in obupan mož, ki se ne more sprijazniti s smrtjo svoje žene, lahko postane motivacijski guru in o tem napiše celo uspešno knjigo, zraven pa osvoji srce prikupnega dekleta, je tako verjetna, kot sneg v juliju. 20 minut predolg film, ki obtiči med dramo in romantiko, je dolgočasen izdelek, ki bo šel zelo hitro v pozabo, kam tudi upravičeno sodi. Vsi dvomi, ki sem jih imel pred ogledom, so bili upravičeni.

Ocena: 3.5/10

sreda, 10. februar 2010

Ondskan (2003)


Slovenski naslov: Zlo
Država: Švedska, Danska
Leto: 2003
Žanri: Drama
Dolžina: 113 minut, Imdb
Režija: Mikael Håfström
Scenarij: Hans Gunnarsson, Jan Guillou
Igrajo: Andreas Wilson, Henrik Lundström, Gustaf Skarsgård, Linda Zilliacus, Jesper Salén, Filip Berg

Za Mikaela Håfströma, švedskega režiserja in scenarista je Ondskan (aka Evil), bil veliki met in obenem njegov najboljši film. Film s katerim se je prebil v Hollywood in dobil priložnost delati z hollywoodskimi zvezdniki. Leta 2005 je posnel Derailed, triler z Jennifer Aniston in Clive Owenom, dve leti zatem pa triler-grozljivko 1408, tokrat z Johnom Cusackom in Samuel L. Jacksonom. Odgovoren je tudi za scenarij za odlično švedsko komedijo Kopps iz leta 2003. Zadnje čase ni ne vem kako aktiven, letos bi moral v kinih štartati njegov zadnji film Shanghai, zgodovinska triler-drama, z znano igralsko zasedbo in zgodbo umeščeno tik pred 2. Sv. vojno.

Odskan je eden od najbolj vidnih predstavnikov švedskega filma v prvem desetletji novega tisočletja. Dogajanje ki je postavljeno nekaj let po drugi veliki vojni nam predstavi mladega Erika, ki živi skupaj z očimom in mamo. Erik je problematičen fant. Že večkrat je bil kaznovan zaradi pretepaštva. Tokrat je njegova vihravost in nepokornost dosegla vrhunec. Spet je izključen iz šole in druge rešitve ni, kot da ga pošljejo v internat Stjärnsberg, edino šolo ki ga je pripravljena sprejeti. Mati ve, da je to edini način, da mladega fanta spravi stran od nasilnega očima, ki Erika trpinči in zlostavlja. Po prihodu v internat, stvari za Erika niso veliko boljše. Šola ima dolgo tradicijo bratovščin in vzgoje, ki je šolski veljaki prepuščajo starejšim učencem. To nas seveda zopet pripelje do zlorab, podtikanj in nadlegovanja starejših študentov nad mlajšimi. Edini Erikov prijatelj je njegov sostanovalec Pierre, pridni študent, ki kljub razlikami med njima, postane Erikov najboljši prijatelj. Erik se spretno in pametno izogiba nadlegovanju in podtikanju, kar starejše glavne face na šoli zelo živcira. Ampak, tudi oni niso od muh. Če ne morejo Eriku nič, se bodo spravili na njegovega prijatelja Pierra in ga tako poskušali spraviti iz tira. Vztrajnost se jim bo izplačala, Erik bo sprejel »izziv«.

Ondskan sem videl kakih pet let nazaj, pred nekaj dnevi je ponovno pritegnil mojo pozornost na televiziji in sem ob ponovnem ogledu lahko znova užival. Odlična graditev suspenza in same zgodbe, lahkotnost s katero sprejemamo like, tako dobre, kot tudi slabe, pripoved ki pritegne in je vedno aktualna, so glavne odlike tega filma. Zgodba o odraščanju, težkem in težavnem, zgodba o prijateljstvu in prvi ljubezni. Gre za take vrste film, v katerem boste neizmerno uživali ob tem, ko bodo negativci končno dobili, kar so si prislužili. Učinkovit prikaz okorelosti takratnega šolskega sistema, nas tudi opominja na nasilje v šolah, ki je tudi danes še kako aktualno. Ja, ni kaj, hudobni možje bodo vedno obstajali. Pa tudi taki kot Erik, ki so pripravljeni postaviti se po robu.


Ocena: 8/10

torek, 09. februar 2010

The Other Man (2008)


Slovenski naslov: Drugi moški
Država: ZDA; VB
Leto: 2008
Žanri: Drama
Dolžina: 88 minut, Imdb
Režija: Richard Eyre
Scenarij: Richard Eyre, Bernhard Schlink
Igrajo: Liam Neeson, Laura Linney, Antonio Banderas, Romola Garai

Richard Eyre nam je doslej že serviral nekaj odličnih filmov (Iris, Stage Beauty, Notes on a Scandal). Ob pogledu na režiserjevo ime in igralsko zasedbo, sem se kljub slabi oceni na Imdb odločil za ogled. Saj veste najbolj je če se sami prepričate, kaj je res in kaj ne.

The Other Man je zgodba o človeku (Liam Neeson), ki odkrije, da njegova soproga (Laura Linney), nima oči samo zanj. V roke mu pride ženin prenosnik. Na prenosniku so obremenilne slike. Slike njegove žene in ljubimca (Antonio Banderas) v hotelski sobi. Sliko so takšne narave, da dvomov ni. Žena je modna oblikovalka, dizajnira čevlje in veliko potuje. Zato ji ni bilo težko ohraniti skrivnost. Za človeka, ki neizmerno in brezpogojno ljubi svojo ženo, je to hud udarec. Udarec, od katerega se bo težko opomogel. Kaj opomogel. Še obseden bo postal. Želi spoznati ženinega ljubimca. Želi vedeti, kdo je on? Kakšen je? Kaj je ljubezen njegovega življenja našla v tem človeku? Izsledi ga v Milanu in se odpravi na nenapovedano srečanje.

Ko sem prvič prebral osnovni zaplet, prva asociacija je bila »Taken 2«. A če vemo kdo je režiral , je to bilo malo verjetno. Potem sem mislil da si bom vendarle lahko ogledal solidno triler-dramo. In sem si jo ogledal, toda, ta film je daleč od solidnega. Je tako dolgočasen in nezanimiv, da boste tudi na Hallmarku z lahkoto našli kopico veliko boljših TV-filmov. Zgodba o tem, kako bosta ljubimec in mož našla skupen jezik in vse zaradi tega, ker oba neizmerno ljubita isto žensko, je neprepričljivo bebasta. Eyre je tokrat ustrelil popolnoma mimo. The Other Man je film , ki si ga vsi sodelujoči bodo želeli čimprej pozabiti. Jaz tudi, kar ne bo preveč težko.

Ocena: 3/10

ponedeljek, 08. februar 2010

Law Abiding Citizen (2009)


Slovenski naslov: Državljan nevarnih namer
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Akcija, Triler, Krimi, Drama
Dolžina: 108 minut, Imdb
Režija: F. Gary Gray
Scenarij: Kurt Wimmer
Igrajo: Jamie Foxx, Gerard Butler, Colm Meaney, Bruce McGill, Leslie Bibb, Michael Irby, Gregory Itzin, Regina Hall


Law Abiding Citizen, ali nekoliko v slovenščino po(ne)srečeno prerejen naslov, »Državljan nevarnih namer«, je akcijski krimi-triler, ki nam ponudi obilo akcije in suspenza. Film je večina kritikov popljuvala, prislužil si je veliko negativnih ocen in nešteto primerjav z franšizo Žaga. Upravičeno ali ne, lahko presodite sami, čeprav je »navadno« občinstvo film dokaj dobro sprejelo. Mogoče je razlog za to zvezdniška zasedba in dobra promotivna kampanja, ampak, odziv ljudstva je bil pozitiven.

Clyda (Gerard Butler), živi umirjeno družinsko življenje skupaj z ženo in hčerko, ke nekega večera v njegov dom vpadejo vsiljivci in brutalno umorijo ženo in hčerko. Tudi njega zabodejo, a Clyde napad preživi. Napad izpeljeta dva napadalca, starejši je nasilen psihopat, ki tudi zakrivi umora, mlajši pa navadni vlomilec, ki takega konca ni žele in pričakoval. Napadalce aretirajo, morilec krivdo zvali na svojega mlajšega pajdaša in se izvleče le z nekajletno zaporno kaznijo. Sodeloval je pač in se pogodil z tožilcem Nickom Riceom (Jamie Foxx), mlajši vlomilski partner pa dobi smrtno kazen. Časovni preskok. Deset let pozneje je Clyde pripravljen za izvedo svojega velikega plana. Deset let se je pripravljal. Vse skrbno načrtoval in planiral. Vse, le z enim ciljem. Kaznovati vse vpletene v primer poboja negove družine in jih naučiti lekcijo. Lekcijo ki jo ne bodo nikoli pozabili. Clyde, nadarjeni izumitelj, nekoč član elitnih enot, se maščevanju posveti z veliko dozo samozavesti in inovativnosti.

Nekaj več kot 100 minut dolg film mine, kot bi trenil.Vizualno atraktiven izdelek je zelo stilizirano režiral F. Gary Gray, (The Italian Job, A Man Apart, Be Cool) in po tej plati filmu nimamo kaj očitati. Jamie Foxx in Gerard Butler se dobro odrežeta in prepričljivo opravita vlogi ljudi na različnih straneh zakona. Največja pomanjkljivost filma so luknje v sami zgodbi, ki jih je kar nekaj in ki pozornemu gledalcu ne bodo ostale neopažene. A ravno vrhunski ritem in suspenz ki nikoli ne popustita, držita gledalca na trnih do samega, sicer predvidljivega konca. Film v katerem je težko opredeliti strani in težko ločiti kaj je prav in kaj narobe, je akcijski triler ob katerem ne bomo gledali na uro in se spraševali kdaj bo konec.

Ocena: 7/10

The Time Traveler's Wife (2009)


Slovenski naslov: Žena popotnika v času
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Romantični, Drama, ZF
Dolžina: 107 minut, Imdb
Režija: Robert Schwentke
Scenarij:
Bruce Joel Rubin, Audrey Niffenegger
Igrajo: Eric Bana, Rachel McAdams, Ron Livingston, Stephen Tobolowsky, Arliss Howard, Alex Ferris, Hailey McCann


Žena popotnika v času je posnet po romanu pisateljice Audrey Niffenger, ki je izšel leta 2003 in postal velika knjižna uspešnica. Roman je postal »vroča žemjica« za ekranizacijo in kar nekaj priznanih imen se je potegovalo za režiserski stolček. Ker se je samo snemanje nekoliko zavleklo, ter zaradi spleta drugih okoliščin je na režiserskem stolčku končal dokaj neznani Robert Schwentke, ki za sabo ima nekaj filmov, še najbolj znan je Flightplan, triler iz leta 2005, z Jodie Foster v glavni vlogi.

Henry (Eric Bana) se je rodil z nenavadno posebnostjo. Zaradi genetske napake namreč potuje skozi čas v nerazložljivih časovnih krogih v katerih se večkrat vrne na isto točko, ampak v različnih časovnih presledkih. Na enem od teh časovnih skokov spozna Clare (Rachel McAdams), še kot mlado deklico, s katero takoj vzpostavi nenavadno vez. Vez, ki traja v časovnih preskokih od dekličine mladosti, do trenutka, ko ta postane zrela ženska. Takrat je na vrsti poroka in skupno življenje s človekom, ki izginja in prihaja,po principu ki ga ni mogoče razumeti. Takšno življenje je sila težko in mlada ženska se počuti čedalje bolj osamljeno. Stvari še poslabša njena neuspešna nosečnost, saj se izkaže da je tudi zarodek podedoval enake gene in je časovni potnik, tako kot oče. Claire je spet noseča in s pomočjo zdravil in posebne oskrbe le nekako uspe spraviti zdravo deklico na svet. Toda, deklica je časovni popotnik, ki je lahko kontrolira svoje časovne skoke. Ta v prihodnosti sreča očeta in mu pove pretresljivo novico.

Čeprav vsebuje znanstveno-fantastične elemente, je Žena popotnika v času tipična romantična drama. Drama ki nam poskuša dopovedati, da prva ljubezen vedno najde pot. Da tudi čas ne premaga prave ljubezni. Zanimiv koncept je ponujal veliko možnosti, toda, režiser le delno izkoristi potencial ki ga ponuja scenarij. Če prisegate na logiko, vam ta film verjetno ne bo všeč, saj je poln paradoksov in nelogičnih razlag. Ljubezenska zgodba me ni popolnoma prepričala. Knjige sicer nisem bral, tako da težko ocenim razliko med knjigo in filmsko verzijo. Vsi minusi in plusi tega filma me pripeljejo do zaključka, da je plusov le nekoliko več kot minusov. Težko bi rekli da je film nekaj posebnega, zato pa je dovolj zanimiv in ravno prav dolg za malce več kot zadostno oceno.


Ocena: 6/10

nedelja, 07. februar 2010

All About Steve (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Komedija
Dolžina: 99 minut, Imdb
Režija: Phil Traill
Scenarij: Kim Barker
Igrajo: Sandra Bullock, Thomas Haden Church, Bradley Cooper, Ken Jeong, DJ Qualls, Katy Mixon, Howard Hesseman

Sandra Bullock je bila v letu 2009 zelo aktivna. Zaradi tega smo v lanskem letu lahko videli tri njene filme. Zelo uspešni »The Proposal«, še bolj uspešen »The Blind Side« in zelo slabo sprejeto komedijo z kančkom romantike All About Steve. Tukaj Sandra igra Mary Horowitz, dekle zaposleno v lokalnem časopisu, kjer piše in sestavlja križanke za razvedrilno sekcijo. Mary, ki mimogrede odlično opravlja svoje delo, zelo jezikava ženska, prava enciklopedija na dveh »luštnih« nogicah. Tako jezikava, da bi ji najraje dali samolepilni trak čez usta. Kot taki ji v ljubezni ne cvetijo rožice. Zato je prisiljena oditi na zmenek na »slepo«, malo zaradi lastne radovednosti, malo zaradi tega, ker so ta zmenek dogovorili starši, pri katerih še vedno živi. Tako spozna Steva, kamermana pri lokalni televiziji, ki ji je zelo všeč. Tako zelo, da ga naskoči takoj, ko vstopi v njegov avto. A ker punca tudi med vročimi poljubi in slačenjem ne utihne, Steve sklepa da gre za zmešano »babo«, katere se mora čimprej znebiti. To tudi naredi, a pri tem naredi usodno napako. Pove ji, da mu je žal ker ne more preživeti več časa z njo, zaradi narave svojega dela. Ker naša simpatična »bjonda« ne zazna sarkazma v njegovi izjavi, se spremeni v nadležno zalezovalko, ki jo k tem početju še izdatno spodbuja ambiciozni TV voditelj, ki ga Steve spremlja po celi državi.

Če ta film nebi imel takšne igralske zasedbe kot jo ima, bi verjetno neopaženo švignil mimo nas. A pri taki zvezdniški zasedbi, je to nemogoče. Zardi tega dejstva si je film verjetno zaslužil marsikatero slabo kritiko, ki je po mojem mnenju upravičena, toda samo delno. Še veliko večja sranja so bila kritiško bolj sprejeta. Saj vem, Bullockova je prav nadležna pri tem ko ne opaža, kako jo vsi zafrkavajo in zavajajo. Pri vseh podatkih ki jih njeni možgani premorejo, ni sposobna prebrati preproste govorice telesa. Neverjetno je tudi to, da takšna punca kot je ona, še vedno nima fanta in ga zato mora preganjati po celi državi. Takšne punce vedno dobijo moškega«. Tudi če ta moški mora imeti lepilni trak pri sebi, nič za to. Tudi črnolasa prijateljica z velikimi joškami, ki jo spremlja na njeni poti, bi vsekakor lahko dobila moškega, ne pa fantiča ki tehta komaj 40 kil.A nič zato, saj vendarle gre za komedijo. Nelogičnosti lahko postanejo tudi logične, če se zavedate kaj gledate. Komedijo ki po začetni odbojnosti le postane bolj zanimiva. Ko sprejmete Mary Horowitz takšno kot je. In če doma imate dva najstnika otroka, ženo ali punco, ta film bo zanimiv za celo družino. Daleč od tega, da je ta film mojstrovina. Vedno odlični Thomas Haden Church, nekaj zanimivih, smešnih scen in simpatična Sandra Bullock so dovolj, da si ta film zasluži zadostno oceno. Vse kar ocenim pod 5, je v mojih knjigah nezadostno. No, ta film se je zasidral na sami meji.

Ocena: 5/10

Easy Virtue (2008)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB, Kanada
Leto: 2009
Žanri: Romantični, Drama, Komedija
Dolžina: 97 minut, Imdb
Režija: Stephan Elliott
Scenarij: Stephan Elliott, Sheridan Jobbins
Igrajo: Jessica Biel, Ben Barnes, Kristin Scott Thomas, Colin Firth, Kimberley Nixon, Katherine Parkinson, Kris Marshall,


Zgodba umeščena med prvo in drugo svetovno vojno prikazuje Anglijo in življenje na imetju Whittakrjevih v tem obdobju. Ga. Whittaker (Kristin Scott Thomas), tako rekoč sama skrbi za nekoč bleščeče imetje,saj od moža, igra ga Colin Firth, ni nobene koristi. Ta se je po vrnitvi iz prve svetovne vojne zaprl vase in se popolnoma ogradil od dogajanj v hiši in okrog nje. Vsi nestrpno pričakujejo Johna, sina in brata, ki se bo vrnil domov, potem ko je nekaj časa preživel v Franciji. Pred njegovim prihodom prispe telegram, da ne bo prišel sam. Domov bo pripeljal še nekoga. Kot pravi telegram, se je John poročil in sedaj bo pripeljal svojo izbranko domov.

Njegova izbranka Larita (Jessica Biel) je Američanka, ki vozi dirkalne avtomobile in je celo zmagala nekaj dirk. Po prvotnem načrtu, bi mladoporočenca morala ostati samo nekaj dni in potem oditi v London in tam poiskati stanovanje in zaživeti. Toda ga.Whittaker ima drugačne plane. Mamica je pravi mojster manipulacij in uresničevanja svojih planov. Že od prvega dne se odnos med njo in snaho samo poslabšuje. Kmalu tudi ženinove sestri potegneta skupaj z materjo, edino oče G. Whittaker (Colin Firth), najde skupni jezik z mlado Američanko. Larita in John sta vse bolj odtujena, bivanje na podeželju, ki bi moglo trajati le nekaj dni, se počasi spreminja v trajno rešitev. Rešitev s katero se Larita ni pripravljena sprijazniti.

Easy Virtue je režiral Stephan Elliott, znan predvsem po odličnem »The Adventures of Priscilla, Queen of the Desert« iz leta 1994. Film posnet po igri Noela Cowarda, ki jo je že daljnega leta 1928 režiral nihče drug kot Alfred Hitchcock, je tokrat dobila novo uprizoritev. John in Larita kot par ne delujeta prav nič prepričljivo, in lahko se samo vprašam, kaj ta fina, fina gospa, počne skupaj s tem nedoraslim najstnikom. V svojih vlogah sta se odlično odrezala Kristin Scott Thomas in Colin Firth, še najbolj simpatičen lik je družinski služabnik Furber (odlični Kris Marshall).Čeprav mi je Jessica Biel všeč, mi se zdi da ji ta vloga nekako ne sede in da bi kakšna bolj »krhka« igralka bila bolj ustrezna. Easy Virtue je soliden filmček, ne ponudi pa nič posebnega, nepozabnega ali drugačnega.

Ocena: 6.0/10

petek, 05. februar 2010

Nothing But the Truth (2008)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2008
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 108 minut, Imdb
Scenarij: Rod Lurie
Igrajo:Kate Beckinsale, Matt Dillon, Alan Alda, Vera Farmiga, Harry Lennix, David Schwimmer, Angela Bassett in Noah Wyle

Nekaterim filmom je usojeno, da neopazno švignejo mimo nas. In ko rečem mimo nas, mislim na globalno občinstvo po celem svetu. V mikrookolju kot je Slovenija, je možnost za kaj takega še bolj verjetna. Šele takrat se zavem, kakšna pridobitev je internet. Koliko je filmov, ki imajo tudi v državah z zelo razvito kino mrežo omejeno (LIMITED) distribucijo. Omejena distribucija v ZDA pomeni, da tak film v manjših držav skoraj zagotovo ne bo prišel v kina. Videoteke pa itak nabavljajo večinoma filme z oznako »kino hit« ali »velika uspešnica«. No, dovolj o tem, posvetimo se filmu.

Rachel Armstrong (Kate Beckinsale), piše politično kolumno v nekem Washingtonskem časniku. Na sledi je vroči zgodbi o tajni identiteti agenta CIE Erice Van Doren (Vera Farmiga). V svojem prispevku poleg razkritja identitete agentke zapiše, da je Bela hiša ignorirala poročila Van Dorenove iz Venezuele, ki so kazala na to, da vlada Venezuele in vpletena v atentat na ameriškega predsednika. Ker se ZDA pripravljajo na enostransko ukrepanje, si oblast takega poročila ne želi. Še pred natisom prispevka se pritiski na časopisno hišo in Armstrongovo stopnjujejo, ko pa zgodbo objavijo, centri moči želijo za vsako ceno izvedeti, kdo je novinarkin vira. Ker ta razkritje vira zavrne, jo aretirajo. Novinarka se sooča z dolgoletno zaporno kaznijo, ker je s svojo objavo ogrozila nacionalne interese. Časopisna hiša angažira vrhunskega odvetnika (Alan Alda) za njeno obrambo, a tudi on se zaveda, da po 11. septembru pravica do svoboda govora ni tisto, kar je nekoč bila.

Nothing But the Truth je prepričljiva politična triler-drama s pokončno glavno akterko, ki ne želi kloniti pod pritiski državnih služb. Scenarij navdih črpa iz resničnega primera novinarke New York Timesa Judith Miller, ki je v razkrila identiteto CII-ne agentke Valerie Plame. Odlična igralska zasedba na čelu s K. Beckinsale in V. Farmiga vrhunsko opravi svoje delo. Režiser nam predstavi triler, ki ima srce in dušo na pravem mestu. Gre za odličen vpogled v zakulisje »svobode tiska« in represivnega vzdušja ki vlada v ameriškem medijskem prostoru po 11. septembru. Nothing But the Truth je film, ki je bil neupravičeno spregledan in si zagotovo zasluži našo pozornost.


Ocena: 7.5/10

četrtek, 04. februar 2010

World's Greatest Dad (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 99 minut, Imdb
Režija: Bobcat Goldthwait
Scenarij: Bobcat Goldthwait
Igrajo: Robin Williams, Alexie Gilmore, Daryl Sabara, Michael Thomas Moore


Če ste ob pogledu na naslov filma, pomislili da gre za še eno slabo komedijo v nizu, v kateri igra Robin Williams, potem nimate prav. Ta film je predvsem drama in šele potem črna komedija s poudarkom na "črna".

Lance Clayton (Robin Williams), je srednješolski učitelj in neuspešen pisatelj. Napisal je že pet knjig, ampak, nobena ni bila objavljena. Sam počasi izgublja upanje in se odloči, da bo potem ko konča šesto knjigo, če ta ne bo objavljena, odnehal. Živi skupaj z 15-letnim sinom Kylom, ki je take vrste najstnik, ki ga nobeden starš nebi rad imel doma. Čudaški samotar z bizarno-abnormalnimi seksualnimi nagnjenji je nepriljubljen fant, brez prijateljev in brez spoštovanja do česar-kogarkoli. Ob pogledu nanj, smo tisti ki imamo otroke lahko hvaležni, da naši ni(so) takšni. Lance predava na šoli, na katero hodi tudi Kyle. Občasno se dobiva z mlajšo sodelavko Claire, razmerje pa skrivata pred drugimi. Toda, Lancu sreča počasi obrača hrbet. Sin je čedalje bolj problematičen in ekstremen v svojih seks-igricah, ljubka Claire se pa vse bolj spogleduje z veliko mlajšim postavnim učiteljem Mikom. Lance čuti da izgublja nadzor na obeh frontah in ko najde Kyla mrtvega (umrl je po nesreči, zaradi zadušitve pri samozadovoljevanju), priredi njegovo smrt. Preveč nerodno bi mu bilo, če bi se razvedelo, kako je Kyle umrl. Prizorišče uredi tako, da zgleda kot samomor in v njegovem imenu napiše poslovilno pismo. Nekaj časa po Kylovi smrti, se njegovo poslovilno pismo pojavi na šoli.

Kot je že večkrat doslej dokazal, se Robin Williams odlično znajde v dramah in tudi tokrat je temu tako. Prepričljivo je upodobil očeta, ki je ljubil sina, kljub njegovi neprijetni naravi, a je obenem pripravljen njegovo smrt izrabiti sebi v prid. Naenkrat se mu odpirajo nova obzorja, ki jih spretno izkorišča, zlagano resnico o tem kdo je bil Kyle, dopolnjuje in nadgrajuje v maniri izkušenega podjetnika. Neprijetno dober vtis pusti tudi Daryl Sabara, v vlogi Kyla, idiotske zgube, ki posthumno seže po zvezdah. Zelo zanimiv je prikaz okolja, ki gre iz ene skrajnosti v drugo. Danes si nepomembni bebec, jutri si lahko superzvezda. Da bi to dosegel, moraš biti mrtev. Najboljši očka na svetu je zanimivo drugačen film, ki nam ob odlični glasbeni podlagi, ponudi zanimivih 90+ minut.




Ocena: 7.0/10