četrtek, 29. april 2010

Fish Tank (2009)


Slovenski naslov: Akvarij
Država: VB
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 123 minut, Imdb
Režija: Andrea Arnold
Scenarij: Andrea Arnold
Igrajo: Katie Jarvis, Michael Fassbender, Kierston Wareing, Harry Treadaway, Charlotte Collins, Jason Maza, Chelsea Chase, Sarah Counsell, Brooke Hobby, Sydney Mary Nash

Najprej spoznamo Mio (Katie Jarvis), 16-letno punco, ki bi jo le stežka označili za pridno dekle. Problematična v šoli, napadalna do nekdanje prijateljice in okolja nasploh. Mia živi v revni londonski četrti Essex, ki je mimogrede kraj, na katerem ni ne vem kako luštno živeti.
Nato spoznamo njeno družino in v hipu nam je jasno zakaj je Mia takšna kot je. Miina mama je alkoholičarka,  ki živi od socialne podpore in cele dneve popiva, poležava in ne kaže prav neobenih materinskih čustev do Mie in njene mlajše sestre Tyler. Sestri sta bolj ko ne prepuščene lastni usodi, podoben občutek imamo ob pogledu na ostale prebivalce Essexa. Edina svetla točka v Miinem življenju je ples. Punca zelo rada pleše, prostor za plesno samoizražanje je našla v bližnjem zapuščenem stanovanju. Vse kar potrebuje je glasba, ob kateri najstnica pozabi na kruto realnost in črnoglede misli.

Nato mama nekega dne domov pripelje novega fanta Connorja. Po začetnem odbojno-obrambnem položaju, ki ga Mia in njena mlajša sestra zavzameta do Connorja, se jim ta le prikupi z svojim odprto-šarmantnim pristopom. Connor se kmalu preseli v njihovo stanovanje, njegov prijateljsko starševski odnos kmalu poveže celo družino in po dolgem času se zdi, da Mia in Tyler živita življenje normalne funkcionalne družine. Connor počasi a prepričljivo utrjuje svoj položaj v družini, a njegov pristop počasi postaja nekoliko vprašljiv, saj gledalec začuti seksualno napetost, ki iz dneva v dan  raste med Connerjem in Mio. Connor, čigar postopke včasih lahko označimo kot izrazito očetovske, počasi pridobivajo pedofilske obrise. Miini postopki in njen odnos do maminega fanta taka razmišljanja le poglobijo, le vprašanje časa je, kdaj se bo zgodilo neizogibno. Ko pa se zgodi, stvari lahko gredo le še nevzdržno navzdol.

Potem ko v uvodu zavzamemo nekoliko odbojno držo do glavne junakinje, katero nato spoznamo tudi v širšem okolju, smo hitro prisiljeni spremeniti svoje mnenje. Jasno nam je, da je Mia v kontekstu okolja in pogojev v katerih je odraščala, vendarle prijazna punca. Punca, ki ji je življenje izoblikovalo trdo kožo, s katero se najstnica zoperstavlja okolju in življenju na socialnem robu. Akvarij kot tipična socialna drama, deluje zelo prepričljivo in realistično, k takšnemu vtisu pa odločno prispevata kraj dogajanja in izbira neafirmiranih igralcev, ki zelo dobro opravijo svoje delo. Razen zgodbe o odraščanju, nam osnovni zaplet ne ponudi prav veliko vsebine, ampak nas potisne v Miin vsakdanjik, ki ga spremljamo s kamero na njenem »hrbtu.« Mio je odlično upodobila  Katie Jarvis, ki v resnici ni poklicna igralka, Akvarij je njen filmski debi. Ravno zaradi tega je film deluje iskreno, pristno v svojem prikazu Miinega odraščanja. Nepopustljivo, brez moraliziranja in sentimentalnosti do česarkoli, nam režiserka zelo naravno podaja dogajanje, na način, ki bi ga pričakovali tudi v običajnem življenju. Takšno kot je lahko tudi življenje samo-nepredvidljivo. Konec je serviran tako, da si gledalec lahko sam ustvari vizijo Miine prihodnosti, ki se na račun dejstva, da ob sebi ima fanta z dušo na pravem mestu, nagiba na pozitivno stran.

Ocena: 8.0/10

Edge of Darkness (2010)


Slovenski naslov: Na robu teme
Država: VB, ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 117 minut, Imdb
Režija: Martin Campbell
Scenarij: William Monahan, Andrew Bovell
Igrajo: Mel Gibson, Bojana Novaković, Ray Winstone, Danny Huston, Shawn Roberts, Jay O. Sanders, Damian Young, Caterina Scorsone

Po dolgem času (8 let je minilo, če sem natančen) in solidnem »Signs« je Mel Gibson znova z nami. Kot igralec seveda, vmes je tudi režiral in to zelo uspešno, nazadnje me je navdušil njegov Apocalypto (2006). Vmes se je marsikaj spremenilo. Javna skrivnost je, da Mel pogosto pregloboko pogleda v kozarec in nato trosi neumnosti. Če pa to počne v javnosti, so take stvari še veliko bolj odmevne. V vinjenem stanju si je Mel privoščil nestrpne oz. žaljive izjave na račun židovskega ljudstva, ter upravičeno izzval zelo ostre in izrazito negativne odzive na svoj račun. Če pa vemo da so židovski lobiji zelo vplivni v samem Hollywoodu, potem je jasno, da je Gibson samemu sebi naredil medvedjo uslugo.

No, zdaj je nazaj, v politično-akcijskem trilerju Na robu teme, v katerem Mel igra vlogo, ki jo je igral že neštetokrat. Tokrat je Mel Thomas Craven policijski detektiv, ki dela na oddelku za umore. Po dolgem času ga obišče hčerka, mlada znanstvenica, ki dela kot raziskovalka za zelo vplivno ameriško podjetje. Thomas je navdušen nad njenim obiskom, a idila ne traja dolgo. Thomasovo hčerko Emmo (Bojana Novakovic) ustrelijo iz mimo vozečega  avtomobila, v trenutku ko skupaj z očetom stopi ven iz hiše. Policija in tudi Thomas je prepričan, da so streli bili namenjeni njemu, da je njegova hčerka verjetno umrla zaradi kakega primera, v katerem je Thomas bil vpleten. Ko Thomas pospravlja Emmine stvari, v predalu najde pištolo, kar stvari v hipu postavi na glavo. Thomas pozna lastno hči in ve, da ne gre za osebo, ki bi kar tako nosila orožje, razen, če nebi bila pošteno prestrašena. Naenkrat se zdi, da Emma ni bila ustreljena po pomoti, ampak, da je prav ona bila tarča napadalcev.


Na robu teme je nastal na podlagi istoimenske BBC-jeve  mini-serije iz 80-ih, ki je v času svojega predvajanja bila zelo popularna in ki so jo enako dobro sprejeli gledalci in kritiki. Serija je nastala v zlatem obdobju BBC-ja, ko je priznana angleška tv-mreža veljala za najboljšo televizijo na zemeljski obli, na kateri so predvajali najboljši tv-program lastne produkcije.  Film je prav tako kot serijo režiral Martin Campbell, širši javnosti bolj znan kot režiser dveh bondijad (GoldenEye in Casino Royale), ter nekaterih drugih uspešnic (Beyond Borders, The Mask of Zorro). Zgodba, ki jo obravnava filmsko dogajanje vsebuje preveč lukenj in nelogičnosti, da bi lahko prepričljivo delovala na gledalca. Vedno znova me pri ameriških blockbusterjih moti izbira igralcev, ki upodabljajo negativce. Takoj  ko vidiš  Dannyja Hustona (igra šefa korporacije), je jasno, da je on človek za »motne posle.« In kako potem naj človek spremlja film, v katerem ti je že po 20-ih minutah jasno, kdo je glavni »bad-guy.« Gibson je sicer kar prepričljiv v vlogi človeka, ki se obnaša in deluje po načelu: »kaj še lahko izgubim«, konec koncev, je takšne vloge že večkrat odigral. Film ki poskuša vplesti politične spletke, pohlep ljudi na visokih položajih in njihovo neizprosnost, ko so v igri veliki denarci z maščevalno misijo zagrenjenega očeta, ki je izgubil edino svetlo točko v lastnem življenju, je preveč predvidljiv in klišejevski, da bi lahko pustil kakšen globlji pečat. Pa tudi igralca kot je Ray Winstone, bi lahko bolj in nekoliko več izrabili, saj je užitek poslušati in gledati mojstra pri delu. Tako smo omejeni na nekaj trenutkov suspenza in konec ki ga je v svojem slogu začinil Winstone, kar je občutno premalo za kakovosten film.

Ocena:5.5/10

petek, 23. april 2010

My Sister's Keeper (2009)


Slovenski naslov: Iz tvojega življenja
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 109 minut, Imdb
Režija: Nick Cassavetes
Scenarij: Jeremy Leven in Nick Cassavetes
Igrajo: Abigail Breslin, Cameron Diaz, Alec Baldwin, Sofia Vassilieva, Heather Wahlquist, Jason Patric, Evan Ellingson, Emily Deschanel

Nick Cassavetes je človek, ki prihaja iz slavne držine. Njegov oče je zdaj že pokojni slavni igralec in režiser John Cassavetes, mama pa nič kaj manj znana Gena Rowlands. Čeprav je The Notebook (2004) njegov verjetno najbolj popularen film (predvsem med žensko populacijo) je nekoč izjavil, da je ta film najslabši od vseh, kar jih je posnel. Režiral je še solidni She's So Lovely, John Q, Alpha Dog … My Sister's Keeper je njegov šesti celovečerec.

Družina Fitzgerald je zaznamovana z težko boleznijo (oblika levkemije)  njihove hčere in sestre Kate. Mama Sara je posvetila življenje skrbi za bolno hčer, ki ji je pripravljena pomagati na vsak možen način. Ob strani ji stoji mož Brian, poklicni gasilec, ki mora zelo veliko delati, da bi omogočil potrebna sredstva za svoje najbližje. Ko sta zakonca po pogovoru z zdravniki spoznala, kako težko in skoraj brezupno je čakanje na ustreznega donatorja in ker Kate potrebuje presaditev kostnega mozga, se odločita na nenavaden korak. Na namig nekega zdravnika skleneta, da bo Sara rodila še enega otroka. Ta otrok bo v krvnem sorodu z obolelo Kate in je kot takšen idealen donator. Zato je spočeta Anna, deklica ki se je rodila, da bi lahko ohranila svojo starejšo sestro pri življenju. A zdaj je Anna trinajstletnica, ki konča v bolnišnici vedno, ko se Kate stanje poslabša. Tokrat Kate potrebuje ledvico, a se Anna temu odločno upre in celo angažira odvetnika, ki ji bo pomagal pridobiti recimo temu »medicinsko neodvisnost« od lastne družine. Skratka, če ji to uspe se bo Anna lahko sama odločila, ali naj sestri donira ledvico ali ne. Do Anninega »upora« je ta odločitev bila v rokah staršev, ki zdaj ne morejo dojeti, da se Anna ne želi odpovedati svoji ledvici.

Ja, tole je bila težka tema za obravnavo, specifičnost situacije je v veliki meri narekoval nekoliko nenavaden zaplet, ki ga sproži Annina zavrnitev doniranja organov. Če izhajate iz veččlanske družine, ste verjetno kdaj prišli v situacijo, da ste zboleli, brat ali sestra pa sta ostala zdrava. Bili ste deležni veliko večje pozornosti, dobili ste kar ste želeli in starši so na nek način druge(ga) otroke potiskali v ozadje in jim posvečali veliko manj pozornosti, kot vam. Normalno, saj vi ste zboleli, oni so pa zdravi. Zdaj si pa predstavljajte, da ste zdravi in ste deležni takega ravnanja celo življenje … Da ste rojeni zato, da iz vas pobirajo »rezervne dele.« Zelo kompleksna situacija v kateri se znajde celotna družina in ne samo Anna in njeni starši, deluje čustveno izčrpajoče na celo družino, približno tako dogajanje učinkuje tudi na gledalca. Zastavljena vprašanja ne ponujajo enostavnih odgovorov. Na gledalcu je, da se sam odloči, katera stran ima bolj prav. Dobra igralska zasedba in zanimiv konec, ki stvari postavi na glavo, naredijo iz tega filma nekaj več, kot bi pričakovali ob pogledu na kratek povzetek. My Sister's Keeper ne pade v kategorijo »film tedna« na Hallmarku. Gre za veliko bolj inteligentno komponirano stvaritev, prepričljiv prikaz meddružinskih odnosov, film ki gledalca potegne v dogajanje in ga pripravi do tega, da iskreno sočustvuje z liki. Zelo intenzivno.

Ocena: 7.5/10

četrtek, 22. april 2010

Cold Souls (2009)


Slovenski naslov: Hladne duše
Država: ZDA, Francija
Leto: 2009
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 101 minut, Imdb
Režija: Sophie Barthes
Scenarij: Sophie Barthes
Igrajo: Paul Giamatti, David Strathairn, Dina Korzun, Katheryn Winnick, Lauren Ambrose, Emily Watson

Doslej so se različni filmi ukvarjali z različnimi posegi v človekovo psiho, možgane in dušo.
Tukaj ni govora o brisanju spomina ali kot se to največkrat počne v filmih, prodaji duše hudiču, v zameno ta to in ono. V tej surealistični črni komediji Paul Giamatti igra samega sebe. Giamatti je v krizi. Skrbi mu povzroča gledališka predstava »Striček Vanja«, ki igralcu ne da miru in ga čedalje več potiska v psihično nestabilnost. Paul v časopisu prebere reklamni članek za visokotehnološko podjetje, ki se ukvarja z  ekstrakcijo in skladiščenjem človeških duš, ki so svojim lastnikom postale pretežko breme. Ne mine veliko časa, ko Paul prepriča samega sebe, da je njegova duša kriva za vse njegove tegobe in strahove. Obišče kliniko, kjer mu po specialnem postopku »izločijo« dušo. Zdravnik ga seznani z možnostmi: lahko je nekaj časa brez duše, lahko vzame dušo drugega človeka (uvažajo jih iz Rusije), ali vzame svojo dušo nazaj. Sprva se Paul počuti odlično, a dobro počutje kmalu mine, »brezdušnost« ni prav nič zanimiva. Zato se odločil za dušo ruskega pesnika, a tudi z njo ni zadovoljen, saj je z novo dušo zelo nesrečen. Spozna, da je vse zaman in da mu vendar najbolj ustreza njegova duša, a ko se odpravi po njo mu povedo, da je njegova duša izginila. Po vsej verjetnosti, so njegovo dušo ukradli tihotapci duš, ki ameriške duše prodajajo v Rusijo.

Režiserski debi francoske filmarke Sophie Barthes je črnohumoren prikaz absurdnosti družbe v kateri se vse da rešiti z ustreznim operativnim posegom. Kot nas pouči film, človeške duše so trda snov, različnih oblik in velikosti,  kar nima nobenega vpliva na vsebino duše in njeno kakovost. Rent-a-soul film bi lahko rekli, v katerem zmedeni ljudje iščejo rešitev težav tako, da se znebijo lastnih duš in vzamejo duše drugih ljudi. Klienti so bogati posamezniki in psihotični umetniki. Kjerkoli se vrti veliko denarja, prste vmes imajo tudi kriminalne združbe.  Zato je tihotapljenje duš zelo donosen biznis. Tako je Paulova duša končala v Rusiji, pri netalentirani igralki, ki si je zaželela dušo ameriškega igralca. Giamatti je znova izjemen, tokrat v »lastni koži.« Njegova igra tako prepričljiva, da najbrž drži  konstatacija gledališkega režiserja ko mu ta pove: Preveč dober si Paul, probaj malo slabše igrati, prepričljivejše bo. V spominu mi je ostal tudi naključni dialog med ekstraktorjem  duš in možakarjem ki je pravkar prodal svojo črno posušeno dušo ruskim »podjetnežem.« Možakar ni zadovoljen z ponujeno vsoto, nakar mu trgovec pove: Poglej jo, kakšna je, kot suha sliva. Komu bom to prodal?

Ocena: 6.5/10

Funny People (2009)


Slovenski naslov: Komiki
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 146 minut, Imdb
Režija: Judd Apatow
Scenarij: Judd Apatow
Igrajo: Seth Rogen, Adam Sandler, Eric Bana, Jason Schwartzman, Leslie Mann, Jonah Hill, Ken Jeong, Aubrey Plaza

Judd Apatow je človek, ki zadnje čase ima veno prste vmes,  ko gre za komedijo. V uvodu v marsikatero novodobno komedijo boste med imeni na zaslonu zasledili tudi njegovo. Enkrat je producent, drugič scenarist, tretjič režiser. Ali vse od naštetega. Multitalent pač. Pri komični drami Funny People se je podpisal pod režijo in scenarij.

Najprej spoznamo Georgea Simmonsa (Adam Sandler) megauspešnega komika in igralca, ki je v življenju dosegel vse. Simmons je človek, ki ga vsi imajo radi, ga ustavljajo na ulici in prosijo za avtogram ali skupno fotografijo. George izve, da boleha z redko boleznijo, za katero ne obstaja ustrezno zdravilo. Zdravnik pove, da so možnosti za uspeh eksperimentalnih terapij zelo majhne. Nato spoznamo Iro (Seth Rogen) in njegove prijatelje, ki so vsi po vrsti mladi komiki. Čez dan hodijo v slabo plačane službe (od nečesa je treba živeti), po službi pa se zberejo v skupnem stanovanju in pišejo šale in vice, ter živijo za dneve, ko so v različnih klubih na sporedu stand-up nastopi v živo. Nekaj minut na odru, to so njihove sanje. Ira je zelo talentiran za pisanje šal, a se na odru ne znajde prav dobro … Nestrpno pričakuje nastop v nekem kultnem stand-up klubu, v katerem je nastopil že marsikateri komik, preden je postal zvezdnik. Ko je prišel na vrsto mu sporočijo, da bo moral počakati, saj bo pred njim nastopil George Simmons, ki se je po mnogih letih odločil za kratek nastop v klubu v katerem je tudi sam začel kariero. Ira je zdaj še bolj živčen, kajti nastopil bo takoj za veliko zvezdo, to pa ne more biti dobro zanj. Simmons že s svojo prisotnostjo pritegne pozornost in navduši publiko, zato verjame, da je možnosti za dober nastop splavala po vodi.

Komiki je film o ljudeh ki nas zabavajo, se pravi komikih, film ki prikazuje njihova življenja z nekoliko bolj resnim pristopom. Tudi komiki se ne morejo vedno samo zabavati. Tudi oni imajo svoje težave, ki jih tarejo in spravljajo v slabo voljo. V takem položaju je A.Sandler, ki izve, da se njegovo življenje bliža koncu. Zato veliko premišljuje o stvareh ki so pomembne v življenju: družina, otroci, prijatelji. Nič od tega Sandler nima, le denar in slavo. Premišljuje o izgubljeni ljubezni, ki jo je izgubil po lastni krivdi. Sandler ponudi Rogenu, službo asistenta ki bo zanj pisal tudi šale, ta pa jo navdušeno sprejme. Sandler enostavno nima nikogar, s katerim bi pribil težke dneve, ki so na obzorju, zato je izbral Iro, ki ga nekoliko spominja nanj in njegove začetke. Ko gre zares, je nepomembno kako slaven si, pomembno je le da imaš ljudi ki te imajo radi in ki jih tudi sam imaš rad, ob sebi. Bolezen Sandlerja prisili, da svet in ljudi s katerimi sobiva začne gledati z drugačnimi očmi. Kljub temu, da je film dolg dve uri in pol, mi ned ogledom nikoli ni bil dolgčas. Film ohranja lepo dinamiko in zanimivost, ki gledalca drži zainteresiranega za dogajanje in like. Odlično spisani dialogi in skrbno dodelani stranski liki, kombinacija humorja in resnih elementov je v nasprotju z ameriškim pojmovanjem komedije. Zato je verjetno bilo veliko komentarjev kot so: To sploh ni smešno, to sploh ni komedija …  Apatow je ustvaril film s pridihom vzdušja ki je značilno za evropske filme, ki so vedno delovali bolj življenjsko od ameriških. Konec in Sandlerjeva ozdravitev sicer nekoliko pokvari končni vtis, a tako daleč si Apatow le ni upal.

Ocena: 7.5/10

sreda, 21. april 2010

Los abrazos rotos (2009)


Slovenski naslov: Zlomljeni objemi
Drugi naslovi: Broken Embraces
Država: Španija
Leto: 2009
Žanri: Drama, Romantični, Triler
Dolžina: 127 minut, Imdb
Režija: Pedro Almodovar
Scenarij: Pedro Almodovar
Igrajo: Penélope Cruz, José Luis Gómez, Lluís Homar, Tamar Novas, Rubén Ochandiano, Blanca Portillo

Zgodba o Mateu, Leni, Judit in Ernestu je zgodba o amour fou, ujeti v kremplje usodnosti, ljubosumja, zlorabe moči, izdajstva in občutij krivde. Ganljiva in boleča zgodba je film o filmih in o ljubezni, ki elegantno žonglira z zvrstmi – je melodrama, komedija in film noir.

Moški piše, živi in ljubi v temi. Pred štirinajstimi leti je na otoku Lanzarote doživel strahovito prometno nesrečo. V nesreči ni izgubil zgolj vida, ampak tudi Leno, ljubezen svojega življenja. Moški uporablja dve imeni: Harry Caine, šaljiv psevdonim, s katerim podpisuje svoja knjižna dela, zgodbe in scenarije, in Mateo Blanco, pravo ime, s katerim živi in se podpisuje pod filme, ki jih režira. Po nesreči se Mateo Blanco omeji na svoj psevdonim. Če že ne more režirati filmov, lahko preživi le z idejo, da je Mateo Blanco umrl na otoku s svojo ljubljeno Leno.

(Vir: liffe.si)


Kratek komentar

Almodóvar je tokrat stavil na kombinacijo melodrame in suspenza, zopet je vlogo dobila Penelope Cruz (ne da bi imel kaj proti), ki igra veliko ljubezen pisatelja in filmskega režiserja, ki je nekakšna podvojena osebnost. Zato uporablja dva imena, pravo ime in psevdonim (Mateo Blanco/Harry Caine). Seveda, Penelope je ženska, okoli katere se vse vrti. Časovni preskoki, obsesivna ljubezen, dvojno življenje in konec ki ne ponudi nič posebnega, so karakteristike  zadnjega Almodóvarjevega filma, ki me ni prepričal. Film ni slab, daleč od tega, a je kar konkretno slabši od njegovih najboljših stvaritev. 

Ocena: 6.0/10

The Men Who Stare at Goats (2009)


Slovenski naslov: Možje, ki strmijo v koze
Država: ZDA,VB
Leto: 2009
Žanri: Komedija
Dolžina: 94 minut, Imdb
Režija: Grant Heslov
Scenarij: Peter Straughan po knjigi Jona Ransona
Igrajo: George Clooney, Ewan McGregor, Kevin Spacey, Jeff Bridges, Robert Patrick, Stephen Root, Stephen Lang

Že uvodni kadri nam povedo, da ne gledamo navaden film. Častnik ameriške vojske zagorele poti stremi v steno in zdi se da ga bo vsak čas razneslo. Nato vstane in na polno moč teče proti predelni steni. Nato pa bum ... Z vso močjo se zaleti v steno in se odbije nazaj na hrbet. Kot pozneje izvemo, je častnik preizkušal svoje nadnaravne moči, hotel je zleteti skozi steno, a mu ni uspelo.

Reporter Bob Wilton (Ewan McGregor) je mevža, človek brez hrbtenice, ki ne more preboleti dejstva, da ga je žene zapustila zaradi veliko starejšega enorokega moškega. Zato odide na bojno območje v Irak, v iskanju zgodbe s katero bo pridobil na profesionalnem ugledu in po možnosti pridobil nekaj pozitivnih točk v očeh bivše žene. Po prihodu  naleti na skrivnostnega Lyna Cassadyja (George Clooney), za katerega mu je vir v domovini zatrdil, da je eden najsposobnejših vojakov, ki je nekoč bil član skrivnostnega vojaškega oddelka »Nova Zemlja«, ki ga je vodil ekscentrični poveljnik Bill Django (Jeff Bridges). Možje ki so sodelovali v strogo zaupnem vladnem projektu so namreč vsi po vrsti imeli nadnaravne telepatske sposobnosti, s katerimi so lahko brali sovražnikove misli, hodili skozi trdne stene ipd. Pokončali so kakšno žival, denimo kozo, že s tem, da so zgolj strmeli vanjo. Lyn in Bob se zbližata. Lyn Bobu zaupa, da se odpravlja na tajno misijo v Irak, Bob pa se mu priključi, kajti čeprav se trditve ki mi jih je zaupal Lyn zdijo neverjetne, za njimi bi se lahko skrivala njegova »velika zgodba.«


Možje, ki strmijo v koze je zanimiva satira, ki s svojimi prejemi nekoliko spominja na filme bratov Coen. Največja vrednost filma so vsekakor igralske kreacije in vrhunski dialogi, ki gledalcu  zlahka prikličejo nasmešek na obraz. Clooney, Bridges, Spacey, ljudi z nadčloveškimi sposobnostmi so tako smrtno resni v svojem početju, da njihova drža efektivno doseže svoj namen. Vse kar trdijo je res. Takšna posebna vojaška enota je resnično obstajala. Zgodba o njenem nastanku nas nam pove bistvo filma. Opisuje pogovor med generalom in polkovnikom.
Polkovnik: Šušlja se, da so Rusi ustanovili posebno enoto, katere so člani ljudje s paranormalnimi sposobnostmi. Ustanovili so je zato, ker so mislili, da mi imamo podobno enoto.
General: Pa je to res? Jo imamo?
Polkovnik: Nimamo, ampak bi bilo dobro če bi jo ustanovili, zdaj ko jo Rusi že imajo. Menim, da ni dobro, če zaostajamo na tem področju.
General: Prav imate polkovnik, takoj bomo ukrepali, čimprej organizirajte takšno enoto.
Možje, ki strmijo v koze vendarle ni film za vsakogar. Film je bil v širši javnosti sprejet z mešanimi občutki, večinoma so odzivi bili pravo nasprotje-popolnoma za, ali popolnoma proti. Meni je film bil všeč, saj je ravno prav dolg, zelo zabavno-komičen, lepo posnet in dobro odigran. Sicer nebi šel tako daleč, da bi trdil da  gre za presežek, a če »paranormalno« vzameš  z nekaj rezerve, je končni vtis več kot zadovoljiv.

Ocena: 7.5/10

torek, 20. april 2010

Indigènes (2006)


Slovenski naslov: Domorodci
Drugi naslovi: Days of Glory
Država: Francija, Maroko, Alžirija, Belgija
Leto: 2006
Žanri: Drama, Akcija, Vojni
Dolžina: 120 minut,  Imdb 
Režija: Rachid Bouchareb
Scenarij: Rachid Bouchareb in Olivier Lorelle
Igrajo: Jamel Debbouze, Samy Naceri, Roschdy Zem, Sami Bouajila, Bernard Blancan, Mathieu Simonet, Benoît Giros, Antoine Chappey, Assaad Bouab, Aurélie Eltvedt

Piše se leto 1943. Alžirci Said, Abdelkader, Mesaud in Jasir niso bili še nikoli v Franciji, zdaj pa se, skupaj s 130.000 drugimi severnoafriškimi vojaki, pridružijo francoski vojski, da bi pomagali svoji »domovini« poraziti okupatorja. Vsak od štirih rekrutov ima svoj razlog za vstop v vojsko, vodi pa jih žilavi poveljnik Martinez. Njihove iluzije se kaj hitro razblinijo, ko uvidijo, da jih imajo Francozi za drugorazredne vojake in da za svojo predanost ne dobijo potrebnega priznanja. Štirje protagonisti in njihov poveljnik se po zmagah v Italiji, francoski Provansi in Vosgesu znajdejo v Alzaciji, kjer morajo popolnoma sami braniti vas pred celim nemškim bataljonom.

»Sam sem alžirskega porekla, vendar se počutim kot popoln Francoz.
Ta film sem naredil, da bi pokazal, da smo bili sestavni del francoske zgodovine, pripadamo zgodovini te države. Film prinaša občutljivost, ki si v zgodovinskih filmih nadene energijo in moč. Teži k temu, da bi z odprtjem novega poglavja razširil francosko zgodovino.« 
(Rachid Bouchareb)

(Vir:17.liffe.si)


Kratek komentar:

Po dolgem času sem našel čas in pogledal Domorodce, film ki sem ga nekako spregledal in ki je potrdil, da se izplača brskati tudi med starejši filmi. Vedno se najde nekaj kar je bilo spregledano. Ob najboljši volji mi ob vsakdanjih obveznostih ne uspe pogledati več kot 300 filmov letno (kar je tudi lepo število). Film mi je bil všeč, zgodba osvetljuje nekatera zgodovinska dejstva, ki so doslej bila širši javnosti zamolčana. Obravnava vedno aktualnih tem, kot so boj za pravičnost in enakopravnost, prijateljstvo ... Odlični prizori vojaških spopadov, dobra igralska zasedba in režija Rachida Bouchareba so bili zadosten razlog za nominacijo za tujejezičnega oskarja in Zlato palmo. Zelo dober film, ki si zasluži mesto v domači videoteki.

Ocena: 8.0/10

Fifty Dead Men Walking (2008)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB, Kanada
Leto: 2008
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 117 minut, Imdb
Režija: Kari Skogland
Scenarij: Nicholas Davies, Martin McGartland
Igrajo: Jim Sturgess, Ben Kingsley, Kevin Zegers, Natalie Press, Rose McGowan, Tom Collins, William Houston

V 80-ih letih prejšnjega stoletja je bil angleško-irski konflikt je bil na vrhuncu, vojaška in policijska vozila so na skoraj vsakem vogalu, življenje na Irskem je bilo težko. IRA na eni strani, ter Angleži in uradnki (beri policija) na drugi, so ustvarjali konstantno napetost in možnost izbruha nasilja je vedno visela v zraku. Britanska policija je potrebovala informatorje, ljudi, ki bi bili pripravljeni delati za njih, se infiltrirati v IRO in pomagati pri preprečevanju terorističnih napadov. Človeka ki je bil pripravljen sprejeti dvojno igro so našli v Martinu McGartlandu (Jim Sturgess), 22-letnem mladeniču, ki je užival zaupanje IRE. Po številnih preizkusih je postal član IRE in je imel dostop do številnih strogo varovanih skrivnosti. Živel je v konstantnem strahu pred razkritjem in verjetno smrtjo v grozovitih mukah. Znano je bilo, da je IRA zelo surova do izdajalcev v lastnih vrstah. Višji policijski oficir Fergus (Ben Kingsley) je bil človek, ki je rekrutiral Martina in je bil osebno odgovoren za vse, kar je Martin počel. Prepričal ga je, da s svojo vlogo rešuje življenje marsikaterem nedolžnem človeku. Toda, tako nevarno igro ni mogoče neskončno igrati, saj splet okoliščin razkrije Martina in njegovo dvojno igro.

Fifty Dead Men Walking je še eden v nizu filmov, ki so tako ali drugače povezani z irsko-angleškim konfliktom. Režijo podpisuje Kanadčanka Kari Skogland, ki je doslej večinoma delala za televizijo, posnela je pa tudi nekaj celovečercev, med katerimi je ta vsekakor najodmevnejši. Film temelji na resničnih dogodkih iz življenja Martina McGartlanda, ki so nekoliko »filmsko« prirejeni. Film se začne kot zgodba o nepomembnem uporniškem mladeniču, ki se nato z njegovo vključitvijo v IRO prelevi v politično-vohunski triler. Kot triler film deluje dobro in uglašeno, politični elementi pa ne ponujajjo kakšne posebne sporočilnosti. McGartland je pač človek, ki rad živi nevarno, zanj je bolj pomembno, da se kaj dogaja … Sturgess je solidno odigral mladega McGartlanda, policijskega informatorja, ki dela za policijskega inšpektorja (odlični Ben Kingsley), ki se prizadeva umirjati strasti in rešiti karseda več človeških življenj. Režiserska drža v kateri ni jasno opredeljenih negativcev, pravzaprav ne daje prav nobeni strani in se na nek način postavlja v kožo  glavnega junaka, ki je prav tako nekje vmes. Solidni triler-elementi  in dobra igra so glavni aduti filma, ki mu manjka nekaj več poglabljanja v like in bolj jasna opredelitev lastnih stališč. 

Ocena: 6.5/10

ponedeljek, 19. april 2010

Ostrov (2006)


Slovenski naslov: Otok
Drugi naslovi: The Island   
Država: Rusija
Leto: 2006
Žanri: Drama
Dolžina: 112 minut, Imdb
Režija: Pavel Lounguine
Scenarij: Dmitri Sobolev
Igrajo: Pyotr Mamonov, Viktor Sukhorukov, Dmitri Dyuzhev, Yuri Kuznetsov

Pavel Lungin je ruski režiser. Kot avtor se je podpisal pod 12 filmov, njegova najbolj znana stvaritev je njegov prvi celovečerec »Taxi Blues« (1990), za katerega je prejel Zlato palmo.Ostrov je njegov deseti film, potem je posnel še dva neodmevna filma,  Lilacs (2007) in Tsar (2009).

Nekje med II. svetovno vojno nemški bojni čoln ujame ruska mornarja Anatolija (Pyotr Mamonov) in Tikhon. Sovražnik Anatolija z orožjem prisili, da ubije svojega tovariša. Nemci mu obljubijo, da bodo pustili pri življenju, če to naredi. V brezizhodnem položaju Anatoli to tudi naredi, a kmalu zatem Nemci razstrelijo celo tovorno ladjo, z Anatolijem na njej. Sledi časovni preskok, dolg kakih trideset let. Anatoli je še živ, rešili so ga pravoslavni duhovniki, pri katerih je na bližnjem otočju našel svoj dom. Anatoli je zdaj zelo poduhovljen in nekoliko čudaški človek, ki mu predpisujejo nadnaravne zdravilne sposobnosti in izjemno koristno »posvetovanje«, ki ga ponuja ljudem ki ga obiščejo. Celo duhovniki ki živijo na otoku, verjamejo v njegove nenavadne sposobnosti. Glas o njegovih močeh, se je razširil po celi regiji, tako da starčka skoraj vsakodnevno obiskujejo ljudi, ki potrebujejo njegovo pomoč. Kljub svojem dobrodelstvu, Anatoli ne more pozabiti dogodka izpred toliko let in tovariša ki ga je moral ustreliti.

Vedno z zanimanjem pogledam filme, ki prihajajo iz filmsko pogojno rečeno »tretjih držav.« Rusija sicer ima kar bogato filmsko produkcijo, a ruski filmi se le stežka prebijejo na mednarodno področje in so nekako v podrejenem položaju, če jih primerjamo z ostalimi evropskimi državami (predvsem Francija, Španija, Nemčija, skandinavske dežele in seveda Velika Britanija). Tudi Ostrov, ali po domače Otok, ni pritegnil kake večje mednarodne pozornosti. Pri tem filmu mi je najbolj všeč to, kako je film posnet. Posnet za moj okus zelo lepo v širokozaslonskem načinu, ponuja veliko res čudovitih prizorov. Po drugi strani, vsebinsko, mi film ni ne vem kako všeč. Zgodba se osredotoča predvsem na greh, iskanje odrešitev in dojemanje stvari, ki ga Anatoli in vso ostali protagonisti iščejo v veri. Na trenutke dolgočasen film, s pretežno modro-sivo-črnimi pesimističnimi odtenki, je Otok film, ki sicer ima sporočilno vrednost, a žal ob ogledu nisem pretirano užival.

Ocena: 5.5/10

petek, 16. april 2010

Invictus (2009)


Slovenski naslov: Nepremagljiv
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Biografija, Drama, Zgodovinski, Šport
Dolžina: 133 minut, Imdb
Režija: Clint Eastwood
Scenarij: Anthony Peckham, John Carlin (knjiga)
Igrajo: Morgan Freeman, Matt Damon, Tony Kgoroge, Patrick Mofokeng, Matt Stern, Julian Lewis Jones

Morgan Freeman in Nelson Mandela sta znanca in prijatelja. Igralec se je že dolgo časa prizadeval,da bi posnel Mandelino biografijo, a pravega scenarija ni dobil v roke. Vedno so bili argumenti, ki so govorili proti takemu projektu, glavna omejitev je bil preobširna zgodba, saj je Mandela samo v zaporu preživel 37 let. Nato je dobil v roke scenarij za Invictus, ki je govoril o krajšem obdobju v južnoafriški zgodovini, na katerega je takrat izvoljeni predsednik Mandela ime zelo velik vpliv. Svetovno ragbi prvenstvo leta 1995 in južnoafriško ragbi moštvo, so bili dovolj zanimiv dogodek, zato je Freeman poklical svojega starega prijatelja  Clinta Eastwooda in zadeva je že bila dogovorjena.

Piše se leto 1994 in Mandela je postal prvi črni predsednik Južnoafriške republike. Aparthied  je ukinjen in v državi se obetajo velike spremembe na vse področji družbeno-političnega življenja. Ragbi je v Južni Afriki vedno veljal za »belski« šport in kot takšen je v črnskih očeh bil sinonim za rasizem. Črnci so imeli raje nogomet in ragbiju niso posvečali veliko pozornost. Toda, naslednje leto bo Južna Afrika gostila svetovno prvenstvo in prav v tem dejstvu je Mandela videl izjemno priložnost za izboljšanje medčloveških odnosov med črnimi in belimi južnoafričani in imenitno priložnost za promocijo države.  Postavil se je po robu spremembam v južnoafriški ragbi zvezi in dal brezpogojno podporo ragbi moštvu na čelu z belopoltim kapetanom  Francoisom Pienaarjem (Matt Damon). Podprl je takratno »belo« vodstvo ragbi zveze in moštvo v katerem so imeli le enega črnca. S tem je nadaljeval svojo modro politiko strpnosti, s katero je rekel odločno NE maščevanju in povračilnimi ukrepi uperjenimi proti belopoltimi funkcionarji, uradniki, športniki in ostalimi.


Eastwood se je znova podal na področje »rasne« problematike in po Gran Torinu posnel še eden film s podobno tematiko. Sicer je Invictus film, ki je poleg rasnega predznaka, v veliki meri športna drama, a zaradi prisotnosti tako močne zgodovinske figure, kar Mandela nedvomno je, vseeno prevladujejo biografski elementi. Da je Clint mojster režije ni potrebno razglabati, da sta Damon in Freeman vrhunska igralca prav tako ne. Situacija v JAR v tistem času je bila prelomna v mnogih pogledih, a je Mandela s svojim spravljivim pristopom in racionalnim pristopom dosegel, da se je konec apartheida minil brez resnejših pretresov in posledic. Po moji oceni filmu je glavna pomanjkljivost tega filma ravno razdvojenost med zgodbami. Mandela na eni strani in ragbi moštvo na drugi, sicer imajo skupne točke v takšni meri, kot jih politiki in športniki lahko imajo (v tem primeru še veliko več), a je ravno ta neopredeljenost verjetno največja pomanjkljivost filma. Neodločnost, ki tehtnico odločno ne prevesi na nobeno stran. Punčka za milijon dolarjev in Gran Torino sta boljša filma, zato ker sta se lahko posvetila izključno eni temi. Invictus je dober film, še več kot to, zelo malo mu manjka da bi bil odličen, a  vseeno ni na nivoju ki ga je Eastwood dosegel s »Punčko« in »Torinom.«

Ocena: 7.0/10


Amreeka (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA, Kanada
Leto: 2009
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 96 minut, Imdb
Režija: Cherien Dabis
Scenarij: Cherien Dabis
Igrajo: Nisreen Faour, Melkar Muallem, Hiam Abbass, Alia Shawkat, Joseph Ziegler, Brodie Sanderson, Vanessa Mayberry

Znana ameriška revija Veriety je režiserko Cherien Dabis lani uvrstila na seznam desetih mladih filmskih avtorjev od katerih lahko pričakujemo veliko v prihodnje. Cherien Dabis je  ameriška režiserka in scenaristka palestinskega rodu, ki lani je posnela svoj prvi celovečerec Amreeka, ki je pobral nekatere odmevne nagrade, med katerimi sigurno najbolj izstopa nagrada FIPRESCI na lanskem Caanskem festivalu.

Muna (Nisreen Faour) in Fadi (Melkar Muallem) živita na okupiranih palestinskih ozemljih. Vsak dan na poti v službo ali šolo in nazaj domov prečkata številne cestne zapore, na katerih izraelski vojaki izvajajo temeljite preglede. Muna je nesrečna tudi zaradi dejstva, da jo je mož in Fadijev oče zapustil zaradi lepše in mlajše ženske. Ob konstanti vojni psihozi in neuspelem zakonu, Muna nima veliko razlogov za veselje. A nato nekega dne dobi pomembno pismo. Pismo,  v kateri ji ameriški urad za priseljence sporoča, da so za njo in Fadija odobrili vstopne vizume. Muna je  namreč pred časom vložila prošnjo za vstopni vizum, saj v ZDA živi njena starejša sestra in še nekateri drugi sorodniki. To je priložnost, ki jo Muna ne želi izpustiti in v kateri vidi priložnost za lepšo prihodnost za svojega najstniškega sina in pobeg od bolečine, ki jo povzroča propadli zakon. Muna (ki je delala kot bančna uslužbenka), da odpoved v službi in se skupaj s Fadijem odpravi na pot v obljubljeno deželo.

 
Režiserski debi Dabisove je komična drama,  ki obravnava tematiko priseljencev in njihovo težavno prilagoditev na novo okolje, družbo in drugačne življenjske norme. V duhu boja proti terorizmu in vsesplošne psihoze ki vlada v ZDA, je prilagoditev priseljencev v takih razmerah še bolj zahtevna. Muna in Fadi sta tipična predstavnika ljudstev iz Bližnjega vzhoda, zato jim dejstvo, da sploh nista muslimana ne pomaga prav veliko. Vedno se najde nekdo, ki bo pristavil pripombo: »Osama, da se slučajno nebi razstrelil!« Muna kmalu spozna, da razmere v družini in zakonu njene sestre niso nič kaj rožnate, kot je sprva kazalo. Muna je ženska z univerzitetni izobrazbo, a ker ne dobi boljše zaposlitve, je prisiljena delati v restavraciji s hitro prehrano. Težave z novim okoljem ima tudi Fadi,  ki ga večina novih sošolcev ne mara ali celo provocira. In čeprav ta komična drama ima do neke mere politične kotacije, je film v resnici skoraj popolnoma apolitičen. Ob kritiki odnosa ameriškega okolja do ljudi drugačnega (v tem primeru arabskega porekla), režiserka skoraj enako, če ne celo močneje poudarja pozitivizem in pomoč nekaterih domačinov, ki imigrante sprejmejo iskreno, dobrosrčno in z veliko dozo razumevanja (Matt, ravnatelj šole, bančna uslužbenka). Odlična igra Faourjeve (Muna) in ostale ekipe, dobro doziranje komičnih elementov in nekoliko resnejših odtenkov je prepričljiva celota, ki je name pustila dober vtis in lepe občutke. »Feelgood movie.«  

Ocena: 8.0/10

četrtek, 15. april 2010

Precious: Based on the Novel Push by Sapphire (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 109 minutImdb 
Režija:  Lee Daniels
Scenarij: Geoffrey Fletcher in Sapphire (knjiga)
Igrajo: Gabourey Sidibe, Mo’Nique, Paula Patton, Maria Carey, Sherri Shepherd, Lenny Kravitz, Kimberly Russell

Afroameričan Lee Daniels je v filmsko industrijo vstopil kot lastnik majhne produkcijske hiše, ki ji je v prvo uspel velik met. Prvi film ki je nastal pod njihovim okriljem je bil odlični  »Monster's Ball«, za katerega je Halle Berry prejela oskarja za glavno žensko vlogo. Nato so producirali še eden soliden film »The Woodsman«, ki je bil dobro sprejet na različnih festivalih, a kakega večjega odziva pri širšem občinstvu ni dosegel. Nato se je Daniels podal v režiserske vode in podpisal svoj prvi celovečerec »Shadowboxer«, v katerem je zbral pisano, kvalitetno-zanimivo igralsko zasedbo. V Shadowboxerju je igrala tudi Mo'Nique (njen karater je imel nadvse zanimivo ime ...  Precious). In potem je na vrsto prišel film o katerem pišem danes.

Precious (Gabourey Sidibe) je 16-letna črnka, ki jo tarejo številne težave. Prekomerna teža je le »problemček«, saj je to, da je pri 16-ih že drugič noseča veliko bolj problematično dejstvo. V šoli na katero hodi ji sporočijo, da ne more več hoditi na njihovo šolo in da bo najbolje če bo obiskovala prilagojeni alternativni program šolanja »Each One-Teach One«, ki ga vodi prizadevna in sočutna Ms. Rain (Paula Patton). In če mislite, da so stvari doma boljše in da Precious tam le najde razumevanje in zatočišče, ste v hudi zmoti. Njena mama Mary (odlična Mo'Nique) je prej podobna hudobni mačehi, kakor pravi materi. Iz svojega zanemarjenega fotelja in dnevne sobe ki jo nikoli ne zapusti, se njena komunikacija s hčerko omejuje na žaljivke in poniževanje Precious, ki jo mati krivi za razpadli zakon in zato ker je citiram: »zapeljala lastnega očeta in njenega moža« in ga tako odgnala stran ... Hja ... Fuck of ... Sem si mislil ... A to ni bilo vse. Oče prvega otroka (ki je mimogrede otrok s posebnimi potrebami -Downow sindrom) je prav njen oče. Pa tudi drugega otroka ji je naredil oče. Edina svetla točka v njenem življenju je »Each One-Teach One« in Ms. Rain, ki Precious in ostalim dekletom ponuja drugačno perspektivo in jih poskuša spraviti na drugačno, lepšo in obetavnejšo življenjsko stezo.

Precious je šoker, socialna drama, ki ji ni para v bližnji preteklosti. Casting je vsekakor zadetek v polno, Gabourey Sidibe je zelo prepričljivo upodobila punco, za katero se zdi, da jo tarejo vse težave tega sveta. Slabše ne gre, bi lahko rekli. In njena mama ... Mama je karakter, ki mi bo še dolga leta ostal v spominu, karakter ki gledalca pripelje do tega, da si mora z dlanjo prekriti usta. Precious gledalca posrka v dogajanje, ob katerem ne moremo privoščiti niti trenutek ravnodušnosti. Film ki mogoče ni tako superioren po tehnični plati vse  pomanjkljivosti nadoknadi z izjemno dramaturgijo in vzdušjem ki je namenoma grdo. Grdo, zato, da gledalec razumsko dojame, kakšno horor-življenje živi Precious. Punca, ki ji gledalec nameni gromozansko dozo sočutja in občudovanja, da ji je kljub vsem kar preživlja, uspelo ohraniti zdrav razum  in razsodnost v situacijah ko jo življenje postavlja pred situacijo prav-narobe. Črnogledem komentarju socialnih razmer v črnskem Harlemu, postavljenem na konec 80-ih let prejšnjega stoletja, je potreben veter v jadra dala vseprisotna in propagandno zelo močna Oprah Winfrey. Svoj delež sta pristavila tudi zanimivi vlogi Mariah Carey, ki igra socialno delavko in njen poklicni kolega Lenny Kravitz, ki je odigral vlogo medicinskega tehnika, ki skrbi za Precious. Močen film, ki gledalcu še dolgo ostane v spominu je eden biserov lanskega leta.

Ocena: 8.5/10

torek, 13. april 2010

Mammoth (2009)


Slovenski naslov: Mamut
Država: Švedska, Danska, Nemčija
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 125 minut, Imdb
Režija: Lukas Moodysson
Scenarij: Lukas Moodysson
Igrajo: Gael Garcia Bernal, Michelle Williams, Thomas McCarthy, Sophie Nyweide, Marife Necesito, Jan David G. Nicdao, Martin Delos Santos

Če si mladi režiser in si pravkar posnel svoj prvi igrani film, katerega največji švedski režiser Ingmar Bergman označi za mojstrovino, ti je nedvomno uspelo. Zgornji stavek se nanaša na Lukasa Moodyssona in njegov režiserski debi »Fucking Åmål.« Po odličnem prvencu je talentirani Šved posnel še kontroverzno komično dramo »Skupnost« ter odlično črnogledo socialno dramo »Lilja 4-ever.« Danes je Moodysson etablirano režisersko ime, njegov zadnji film Mammoth je prvi angleško govoreči film (vsaj prevladujoče angleški), v katerem glavne vloge igrajo mednarodno uveljavljeni igralci.

Leo in Ellen Vidales (Gael García Bernal in Michelle Williams) sta newyorški par, zakonca, ki živita lagodno življenje skupaj s približno sedemletno hčerko Jackie. Ellen je zagnana kirurginja, ki skoraj vedno dela nočne izmene na lokalnem urgentnem oddelku. Pa ne zato ker bi družini primanjkovalo denarja, zato je že poskrbel Leo, ki je kot navdušenec nad spletnimi igrami ustvaril zelo uspešno on-line aplikacijo, ki mu je kot večinskemu lastniku prinesla milijone. Lahko bi zatrdil, da se obema nekoliko bogataško življenje kar upira, kar dokazujejo njihovi postopki in življenjski stil. Ellen je večino časa odsotna (ponoči dela, čez dan spi), saj si želi zgraditi  respektabilno kirurško kariero. Zato se hčerka čuti nekoliko zapostavljeno in materinsko figuro najde v hišni pomočnici in varuški Gloriji. Glorija je Filipinka, ki je doma pri materi pustila dva odraščajoča fanta in odšla na začasno delo v ZDA. Vse samo z enim ciljem … Omogočiti boljše življenje za svoja fanta. Leo se pripravlja na odhod na Tajsko, kjer bo podpisal doslej najvišjo pogodbo, ki bo njemu in podjetju prinesla milijonske dobičke. In takrat, ko Leo odide na pot, se vsem v zgodbo vpletenim likom, začnejo dogajati stvari, katere  praktično nimajo nič skupnega, a so neločljivo povezane z nevidnimi nitkami, ki povezujejo ljudi in človeške usode.

Moodysson si je pri graditvi zgodbe vzel čas. V počasnem ritmu nas je spoznal z glavnimi protagonisti in njihovimi značaji. Predstavil nam je uspešno (beri: bogataško) zahodnjaško družino Vidales, ter na drugi strani dosegel želeni kontrast, ko je v zgodbo vpeljal varuškino družino na Filipinih. Leo (ki na nek način še vedno ni odrasel in na stvari gleda z mladostniško zasanjanostjo) odide na Tajsko in pod vplivom dolgočasja se odloči da bo malo raziskal deželo. Ravno to raziskovanje mu bo odprlo oči, saj bo v podobi mlade prostitutke ki ji želi pomagati spoznal, kako velikanske so razlike med vzhodom in zahodom. Nasprotja in nelogičnosti v medčloveških odnosih so tista, ki nas opominjajo, da so stvari zastavljene zelo  narobe. Gloria je odšla, da bi finančno pomagala svoji družini, tako da bo pazila tujega otroka, a ravno njena sinova  sta tista, ki potrebujeta materinsko ljubezen. Ko Ellen začuti, da je Jackie veliko bolj navezana na varuško, kot na lastno mater, poskuša občutek praznine in čustvene prizadetosti  izpodriniti tako, da svojo pozornost preusmeri na fantka, ki je bil žrtev družinskega nasilja in ki zdaj leži v komi v njeni bolnišnici. Trg na katerem se zbirajo otroci ki jih bogati turisti pobirajo in potem izkoriščajo za otroško prostitucijo svari vse nas pred uničujočimi učinki globalizacije in »vladavine denarja«, ki ji nobena stvar ni sveta. Film z močno moralistično noto, na koncu nekatere stvari le postavi na svoje mesto in nakaže rešitve, ki so pravilne in nam pokaže poti, ki bi jih protagonisti morali ubrati že na samem začetku.Sicer, le ena stvar me je motila pri tem filmu. Dejstvo, da je takšnih bogatašev kot Leo zelo malo, oz jih skorajda ni. 

Ocena: 7.5/10

ponedeljek, 12. april 2010

Flickan som lekte med elden (2009)


Slovenski naslov: Dekle, ki se je igralo z ognjem
Drugi naslovi: The Girl Who Played with Fire
Država: Švedska, Danska, Nemčija
Leto: 2009
Žanri: Akcija, Misterij, Triler
Dolžina: 129 minut, Imdb
Režija: Daniel Alfredson
Scenarij: Jonas Frykberg po romanu Stiega Larssona
Igrajo: Noomi Rapace, Michael Nyqvist, Lena Endre, Sofia Ledarp, Georgi Staykov, Peter Andersson, Yasmine Garbi

The Girl Who Played with Fire (angleški naslov) je drugi del t.i. Millenium trilogije, ki je nastala na podlagi knjižnih uspešnic švedskega pisatelja Stiega Larssona. Po fantastičnem uspehu prvega filma Män som hatar kvinnor (Men Who Hate Women), ki ga je toplo sprejelo občinstvo in kritiki in ki mi je bil zelo všeč, sem si ogledal še drugi del, kmalu pa pride na vrsto tudi tretji. Vsi filmi so namreč posneti lani, v časovnem obdobju enega leta.

The Girl Who Played with Fire nadaljuje tam, kjer se je končal prvi film. Lisbeth Salander  (Noomi Rapace) se je vrnila v domovino, toda stikov z Mikaelom Blomkvistom  (Michael Nyqvist) ni navezala. Lisbeth izvaja pritisk na svojega častnika za pogojno izpustitev, ki ocenjuje njeno prilagojenost življenju na prostosti. Pri tem početju ji pomaga video posnetek, ki ga je naredila še v prvem filmu. Posnela je prizore seksualnega zlorabljanja, ki ga je na njej zakrivil častnik za pogojno, ki je podobne prijeme izvajal tudi pri drugih dekletih. Zdaj ga ima v šahu in od njega zahteva izključno pozitivna poročila pristojnim organom in njene dosjeje, ki jih ta ima shranjene na vikendu. Na drugi strani, se je novinar Blomkvistom spustil v  preiskavo trgovine z belim blagom, v katero so kot kaže, vpletene nekatere zelo pomembne in vplivne politične figure in njihovi sodelavci v vseh vejah aktualne oblasti.Preiskava pelje Blomkvista v smeri, v kateri se bodo poti novinarja in Lisbeth znova prekrižale. Ko je Lisbeth osumljena dvojnega umora in jo iščejo tako policija kot slabi fantje, Blomkvist ve, da gre za konstrukt, ki je nekako povezan z njegovo preiskavo. Zato je še bolj odločen da bo zadevi prišel do dna in na ta način pomagal tudi Lisbeth.


Po ogledu drugega dela trilogije, sem se vprašal, zakaj so se producenti odločili posneti vse tri filme v enem letu in zakaj taka naglica. Pred sabo so imeli odlično gradivo iz katerega se je dalo veliko potegniti. A naredili so to kar so. Tri filme, ki nekoliko spominjajo na TV mini-serijo. In ravno to je najbolj moteče. Ob ogledu se nisem mogel znebiti občutka, da gledam TV film. Zgodba je znova dovolj zanimiva in dinamična in čeprav je film dolg skoraj dve uri, mi ni bil dolgočasen. Škoda se mi zdi, da se po odličnih odzivih, ki jih je bil deležen prvi film, ustvarjalci niso odločilo za nekoliko boljšo produkcijo in zadevo speljali bolj profesionalno. Tako smo dobili samo soliden izdelek, ki bi lahko bil veliko boljši, če bi se ustvarjalci zadeve lotili  bolj studiozno.

Ocena: 6.0/10





sobota, 10. april 2010

Crazy Heart (2009)


Slovenski naslov: Noro srce
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Drama, Glasba, Romantični
Dolžina: 112 minut, Imdb
Režija: Scott Cooper
Scenarij: Scott Cooper in Thomas Cobb
Igrajo: Jeff Bridges, Maggie Gyllenhaal, Robert Duvall, Tom Bower, James Keane, Colin Farrell

Jeffu Bridgesu je po štirih nominacijah le uspelo priti do zlatega kipca. Nominacije so se vrstile po naslednjem vrstnem redu: The Last Picture Show  (1971), Thunderbolt and Lightfoot (1974), Starman (1984), The Contender (2000) in zdaj se nominacija spremenila v nagrado, za vlogo v zgornjem naslovu. Zaslužil si bi ga lahko tudi že veliko prej, za nekatere nepozabne vloge, za katere ni bil niti nominiran (The Fisher King, The Big Lebowski) a tudi če letos nebi prejel svojega kipca, kot pribito drži dejstvo, da je Bridges že lep čas eden največjih igralskih kalibrov na svetu.

Bad Blake je nekoč bil velika zvezda country glasbe. Danes je Bad potujoči glasbenik, brez družine, premoženja in prijateljev. Poročen je bil, če se prav spomnim petkrat, njegov dom so obcestni moteli in njegov »pick up« s katerim se premika od mesta do mesta in nastopa v nepomembnih luknjah, pred peščico ljudi, ki še vedno niso pozabili njegovega imena, obraza in pesmi. Še vedno je strup za punce (njegove oboževalke so mu generacijsko blizu) in mu vedno uspe v njegovem maloštevilnem občinstvu najti kakšno oboževalko, ki je pripravljena preživeti noč z nekoč veliko zvezdo. Razen tega, v njegovem življenju ni veliko veselja. Whiskey je najboljši prijatelj osamljenih in pozabljenih duš. Nato ga za intervju zaprosi novinarka malega lokalnega časopisa Jean (Maggie Gyllenhaal), s katero po nedokončanem intervjuju preživi noč v motelski sobi. A po prespani noči Bad še vedno ima v mislih Jean. Bad začuti, da je Jean nekaj več, kot dekle za eno noč in ko se ta prikaže na njegovem koncertu, jo povabi, da zaključita nedokončani intervju.


Noremu srcu je marsikdo očital klišejevski zaplet in klišejevske prejeme, a so obenem skoraj vsi hvalili igro Bridgesa in igralcev v stranskih vlogah (Gyllenhaal, Duvall, Farrell). Sam se tudi delno strinjam, da film ni ne vem kako vsebinsko izviren, a me to prav nič ne moti. Tako kot v življenju, je podobnih zgodb nešteto veliko tudi na filmu. To še ne pomeni, da si te zgodbe ne zaslužijo biti povedane. Seveda, vedno se bo našel kakšen pametnjakovič, ki bo rekel, ta del je sposojen od tukaj, ta zgodba je podobna tej, ta igralec je naredil isto kot ne vem kdo … In kaj potem. Filme vedno cenim po lastnih občutkih in vtisu ki ga ta name pusti. Crazy Heart je odličen film, ki ga lahko razumejo vsi, ki v filmu iščejo ljudi iz krvi in mesa, take ki so krvavi pod kožo, ki delajo napake in neumnosti v življenju. Napake, ki se včasih ne dajo popraviti. Še kako lahko razumemo zapitega in uničenega glasbenika, ki v zatonu kariere in življenja rabi nekoga ob sebi. A ne dobijo vsi te priložnosti. Bad jo je dobil v podobi Maggie Gyllenhaal in njenega simpatičnega sinčka, a jo je zavozil. Zadnji vlak, ki ga je po lastni krivdi zamudil. Bad je spoznal to resnico in zato je tako močno treščil na zemljo. A če se to nebi zgodilo, tudi do alkoholno-poklicno-življenjske streznitve nebi prišlo. Barvit film, ki premore tako veliko resničnih čustev me je zadovoljil na vseh nivojih. Odlično odigran in zrežiran režiserski debi Scotta Cooperja, ob odlični glasbi sodi med najsvetlejše filmske izdelke z letnico 2009.

Ocena: 8.5/10

četrtek, 08. april 2010

Paradise Now (2005)


Slovenski naslov: Raj na zemlji
Država: Palestina, Francija, Nemčija, Izrael
Leto: 2005
Žanri: Drama
Dolžina: 90 minut, Imdb
Režija: Hany Abu-Assad
Scenarij: Hany Abu-Assad in Bero Beyer
Igrajo: Kais Nashef, Ali Suliman, Lubna Azabel, Amer Hiehel

Leta 2006 je »Paradise Now« bil nominiran za tujejezičnega oskarja in je prvi palestinski film, ki mu je to uspelo. Ob zelo ostrem nasprotovanju Izraela, ki ne priznava Palestino kot samostojno državo, je celotna zgodba z nominacijo za oskarja dobila nekoliko globlji mednarodno-politični pomen. Izraelcem ni šlo v nos samo to, da je nominacijo prejela država, s katero so v vojaško-političnem sporu zadnjih 40 let. Še bolj jih je motila tematika, ki jo film obravnava.

Said in Khaled sta mlada Palestinca in zelo dobra prijatelja, ki delata v avtomehanični delavnici v mestu Nablus na Zahodnem bregu.Kljub težkemu življenji in vsakodnevni vojni psihozi, ki je prisotna na palestinskih ozemljih, prijatelja živita dokaj normalno življenje. A to se bo kmalu spremenilo, saj oba obišče lokalni »predstavnik« palestinske paravojaško-teroristične organizacije, ki jim pove, da sta prav ona dva bila izbrana za naslednjo samomorilsko bombno misijo v Tel Avivu. Čas za pripravo nimata veliko, že naslednje jutro se dobita z ljudmi, ki jim bodo pojasnili stvari in njihova telesa opasali v smrtonosno obleko.
Vse je dobro organizirano, v Tel Aviv jih bo spravil Izraelec ki proti plačilu dela za Palestince. A ravno ko bi jih moral pobrati izraelski sodelavec, jih preseneti izraelska vojaška patrulja, tako da akcijo morajo odpovedati. A tu se stvari začnejo zapletati, Khaled in Said se pri pobegu pred patruljo razdvojita. Saida ni nikjer in Khaled domneva da je šel na drugo stran in da bo vseeno izpeljal načrtovani napad.

Palestinski režiser Hany Abu-Assad je nase opozoril že s filmom »Rana's Wedding«, je upravičeno prejel nominacijo za tujejezičnega oskarja, saj mu je uspelo posneti odličen film, ki obravnava zelo občutljivo temo. Tematiko s katero mnogi Palestinci in Izraelci morajo živeti iz dneva v dan. Nekoliko kočljivo, a zato toliko bolj zanimivo kot filmsko gradivo. V središče je postavil dolgoletna prijatelja, ter njihovo pripravo na samomorilsko misijo, njihova čustva, občutke, dvome. Režiser odlično komponira zgodbo in postopoma stopnjuje napetost, od trenutka ko prijatelja izvesta, da sta izbrana za samomorilsko misijo. Od začetnega navdušenje, nad katerim ves čas visi senca strahu in brezizhodnosti njihovega položaja, do komaj opaznih dvomov, ki se porajajo v glavah samomorilskih napadalcev. Dvomov o pravilnosti in moralni upravičenosti tega početja. Odlična igra glavnih protagonistov in avtentične lokacije na katerih je film sneman gledalcu pristno pričarajo stanje na okupiranih palestinskih ozemljih. Abu-Assad je časopisnim naslovom o samomorilskih napadalcih nadel človeške obraze in prikazal zadnja dneva njihovih življenj. Režiser se ni pretirano posvečal pojasnjevanju razlogov za njihovo početje, drugi strani ni dal niti malo prostora za »njeno resnico.« Gre za film, ki nam verjetno bolje od vseh drugih s podobno tematiko pojasni, kako stvari izgledajo iz palestinske perspektive. Malo ljubezenske zgodbe in vzorec zelo, zelo črne komedije (scena ko bombaši snemajo poslovilni govor), prepričljivo zaokroži celoto in ustvari nepozabno-realistično filmsko doživetje.

Ocena: 8.0/10

Bakjwi (2009)


Slovenski naslov: Žeja
Drugi naslovi: Thirst
Država: Južna Koreja, ZDA
Leto: 2009
Žanri: Drama, Grozljivka, Romantični
Dolžina: 133 minut, Imdb
Režija: Chan-wook Park
Scenarij: Seo-Gyeong Jeong in Chan-wook Park
Igrajo: Song Kang-ho, Kim Ok-vin, Kim Hae-sook, Shin Ha-kyun, Park In-hwan, Oh Dal-soo, Song Young-chang, Mercedes Cabral

Park Chan-wook je človek, ki se je sprva preživljal kot filmski kritik in nato začel sam snemati filme, velja za enega najboljših južnokorejskih režiserjev. Posnel je nekaj zelo odmevnih filmov in prejel številne festivalske nagrade. Za njegove najbolj znane filme veljajo tri filma ki spodijo v t.i. »trilogijo maščevanja« (Sympathy for Mr. Vengeance, Oldboy in Lady Vengeance). Rdeča nit teh filmov je maščevanje, ki ga lahko delno zasledimo tudi v njegovem najnovejšem filmu, ki njegovih navdušencev po celem svetu ni razočaral.

Sang-hyun (Kang-ho Song) je duhovnik, ki veliko časa posveča dobrodelnosti. Obiskuje bolnišnice in duhovno pomaga obolelim, toda, rad bi naredil več. Zato se odloči, da bo prostovoljec pri tajnem medicinskem projektu, v katerem poskušajo najti zdravilo za smrtonosni virus. A tako kot vso ostali volonterji, tudi duhovnik zboli, njegovo telo je že prekrito z izpuščaji, zato mu nujno, da mu s transfuzijo zamenjajo okuženo kri. Nova kri mu pomaga v takšni meri, da duhovnik več ne kaže znakov okužbe, a je bila kri ki so mu jo dali okužena. Potem ko je prejel kri, Sang-hyun čuti nepopisno žejo. Njegova žeja je nenavadna, saj si ne želi vode ali kake druge pijače. Kri je edina tekočina, ki blaži njegovo žejo. Ko potrebuje novi odmerek krvi, se na njegovem telesu znova pojavljajo izpuščaji, ki jih je vedno več, edina rešitev je kri, ki jo kot volonter v bolnišnici zlahka dobi. Pacient v komi je idealen za oskrbo s krvjo, sčasoma duhovnik začne dojemati, v kaj se je pravzaprav spremenil. Postal je vampir. Poleg fizične moči, ki jo je pridobil s preobrazbo, Sang-hyuna »matra« tudi seksualna sla, ki nikoli ni bila močnejša. Sang-hyun se je zagledal v ženo svojega mladostniškega prijatelja Tae-ju (Ok-bin Kim), kar ni ravno »zaželeno« početje, če si katoliški duhovnik. Duhovnik se upira skušnjavi, toda ...

V času »vampiromanije« ki jo povzroča saga Twilight, se je Park odločil, da bo posnel vampirski film. Korejski vampirski film. Tisti del populacije obseden z Twilight sago bo hitro uvidel, da Parkov vampirski film in megauspešni Somrak nimata veliko skupnega. Po 20-ih minutah bodo »twilightovci« stisnili stop na svojih predvajalnik in rekli: »Tega čudnega filma ne bom gledal. Pa še korejski je povrh!« In tudi prav je tako. Park je v svojem najnovejšem filmu uporabil vampirje, ljubezenski trikotnik in seveda, tako kot v večini svojih filmov element maščevanja. Maščevanja, ki tokrat ni tako izrazit element filma, a je vendarle prisotno. Kajti, kako drugače opisati tiranski odnos ki ga je imela cela družina do Tae-ju in njihovo usodo na koncu. Vampirji gor ali dol, Park nam pokaže, kako zelo različni smo ljudje, kako različni so naši postopki, ko nas splet okoliščin postavi v ugoden (beri mogočen) položaj. Duhovnik s čisto dušo, ki ponesreči postane vampir in se neozdravljivo zaljubi v ženo bebastega mladostniškega prijatelja bo spoznal, da je ljubezen lahko veliko bolj uničujoča kot dejstvo, da se je prejel okuženo vampirsko kri. Parkovo »kadrovanje« je znova vrhunsko, igra glavnih igralcev prav tako. »Thirst« je ob švedskem »Let the Right One In« verjetno najboljši vampirski film zadnjih nekaj let, ki je sicer za odtenek slabši od Parkovih najboljših izdelkov, a vseeno odličen film, s katerim Park nadaljuje svojo impresivno režisersko kariero.

Ocena: 8.0/10

sreda, 07. april 2010

October Sky (1999)


Slovenski naslov: Oktobrsko nebo
Država: ZDA
Leto: 1999 
Žanri: Biografija, Drama
Dolžina: 108 minut, Imdb
Režija: Joe Johnston
Scenarij: Lewis Colick in Homer H. Hickam Jr. (knjiga)
Igrajo: Jake Gyllenhaal, Chris Cooper, William Lee Scott, Chris OwChad Lindberg, Natalie Canerday, Laura Dern

Ameriški režiser Joe Johnston se je letos po šestih letih premora vrnil na velika platana z  filmom »The Wolfman.« Film z zanimivo igralsko zasedbo  (Benicio Del Toro, Anthony Hopkins, Emily Blunt) je  v ameriških kinih štartal februarja, a je pri občinstvu doživel mlačen sprejem. Poleg Wolfmana je Johnston režiral tudi uspešnice: Honey, I Shrunk the Kids (1989), The Rocketeer (1991), Jumanji (1995), Jurassic Park III  (2001) … Toda njegov najboljši film je Oktobrsko nebo, ki ga je posnel leta 1999. Podlaga za film so bili resnični dogodki, ki jih je v svoji knjigi opisal Homer H. Hickam Jr.


Ameriško mestece Coalwood je nastalo zaradi bližnjega rudnika, v katerem delajo malodane vsi njegovi prebivalci. Homer Hickam (Jake Gyllengaal)  je 17-letni mladenič, ki ga tako kot večino tamkajšnje mladine, po končanem šolanju čaka delo v rudniku. Dogajanje je postavljeno v čas, ko so Rusi izstrelili prvi umetni satelit Sputnik in tako prestrašili številne Američane, a obenem pri nekaterih spodbudili zanimanje za zvezde in vesolje. Eden takih je bil Homer Hickam, fant za katerega njegov strogi oče in poslovodja v lokalnem rudniku ne vidi drugačne prihodnosti, kot je delo v rudniku. Odkar je videl Sputnika, Homer kaže veliko zanimanje za rakete, zato se odloči, da tudi sam izdelal svojo lastno raketo in jo poslal v vesolje. Ob pomoči prijateljev in šolske »pametne glavce«, ter podpori mlade razgledane učiteljice  Miss Riley (Laura Dern), se Homer in njegovi prijatelji posvetijo izdelavi in izstrelitvami manjših raket. Sprva jim ne gre ne  ven kako dobro, nasprotovanje Homerjevega očeta Johna (Chris Cooper), pa pripelje do tega, da fantje skoraj obupajo. Homer celo začne delati v rudniku in zdi se da od njegovih sanj ne bo nič.

Joe Johnston  je biografsko zgodbo Homerja Hickama zelo uspešno prenesel na film in ustvaril avtentičen prikaz takratnega časa, miselnosti in položaja znanosti na nerazvitem podeželju. Jake Gyllengaal je zelo prepričljiv v vlogi mladeniča, ki sledi svojim sanjam in z mladostniško zagnanostjo premaguje vse ovire, ki mu stojijo na poti. Oktobrsko nebo ni le film o tem, kako bo skupinica lokalnih najstnikov zmagala na znanstvenem tekmovanju. Pomemben element filma je tudi zgodba o Homerjevem odraščanju in njegovi zvezi z očetom (vlogo je odlično odigral Chris Cooper). John Hickam je poslovodja v rudniku in zanj ne obstaja nič drugega kot rudnik. Je človek, ki ga ljudje spoštujejo in je zelo dober pri svojem delu. Prepričan je, da je za Homerja edina prava življenjska pot delo v rudniku, a Homer mu s svojimi dejanji dokaže, da vendarle nima prav. Sin ki zelo spoštuje očeta, zbere dovolj poguma za osvoboditev iz očetovih okovov, ter ubere pot za katero čuti da je pravilna. Ob veliki pomoči razgledane učiteljice in nekaj prijaznih rudniških delavcev, bo Homerju in njegovi družbi uspelo združiti celo mesto in dokazati, da je s pravo vizijo možno doseči veliko. Lep film, ki gledalca poveže z liki na malih zaslonih in ga nevsiljivo prisili, da jih vzljubi. Čeprav je podobnih zgodb veliko, je ta povedana s potrebno svežino in izjemnim občutkom za grajenje zgodbe, kar odločno vpliva na odličen končni vtis. »Feelgood movie.«




Ocena: 8.0/10

torek, 06. april 2010

El abrazo partido (2004)


Slovenski naslov: Izgubljeni Objem
Drugi naslovi: Lost Embrace
Država: Argentina, Francija, Italija, Španija
Leto: 2004
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 99 minut, Imdb
Režija: Daniel Burman
Scenarij: Daniel Burman, Marcelo Birmajer
Igrajo: Daniel Hendler, Adriana Aizemberg, Diego Korol, Sergio Boris, Silvina Bosco, Melina Petriella

Izgubljeni objem je podpisal argentinski režiser Daniel Burman. Gre za njegov najuspešnejši film, ki je prejel nagrade na različnih festivalih, med ostalimi tudi srebrnega medveda v Berlinu in sicer nagrado žirije, ter srebrnega medveda za najboljšega igralca za Daniela Hendlerja, ki je upodobil Ariela.

Spoznavanje z liki v filmu opravi kar glavni igralec sam, saj ga spremljamo skozi trgovski center, pravzaprav ga spremlja tresoča kamera, ko nam ta pojasnjuje, kdo je kdo in kaj počne v trgovskem centru. Zgodba se pretežno fokusira na židovske priseljence iz Poljske, ki že vrsto let živijo v argentinskem glavnem mestu. Ariel skupaj z mamo vodi majhno prodajalno spodnjega perila in je v tajni ljubezenski zvezi z lastnico nekakšnega »internet caffea«, ki se nahaja v istem trgovskem središču. Kot potomec poljsko-židovske družine se odloči, da bo odšel v Evropo in raziskal svoje korenine. Ariela je zaznamoval dogodek iz mladosti, ko je družino zapustil njegov oče in se odšel bojevati v Izrael. To dejstvo ne moti njegovo mater in brata, sam pa čuti, da je moral obstajati razlog zato, da je zapustil družino in da ga že 20 let ni nazaj.  Ko se oče nenapovedano vrne v Buenos Aires, Ariel srečanje z njim zavrača, dokler mu mama ne pove, zakaj je oče pravzaprav odšel.


Pred ogledom se mi je zdelo, da film veliko obeta, a me je žal po ogledu pustil hladnega. Tresoča kamera in dokumentarističen pristop ne dosežejo po mojem mnenju pravega efekta. Razen Arielovega iskanja resnice o očetu, pravega dogajanja ni. Daniel Hendler je sicer v vlogi Ariela zelo prepričljiv in mi je njegova igra všeč, tudi stranski liki so dobro izpiljeni. A za kaj več bi film potreboval nekaj več vsebine, tako pa ostane omejen na komične vložke in odkritje razlogov zaradi katerih je oče zapustil družino. Preveč povprečnih prejemov in povprečnih zgodbic je uporabljeno, da bi rezultat lahko bil kaj več, kot povprečen. 

Ocena: 5.5/10