Slovenski naslov: Dekle, ki se je igralo z ognjem
Drugi naslovi: The Girl Who Played with Fire
Država: Švedska, Danska, Nemčija
Leto: 2009
Žanri: Akcija, Misterij, Triler
Dolžina: 129 minut, Imdb
Režija: Daniel Alfredson
Scenarij: Jonas Frykberg po romanu Stiega Larssona
Igrajo: Noomi Rapace, Michael Nyqvist, Lena Endre, Sofia Ledarp, Georgi Staykov, Peter Andersson, Yasmine Garbi
The Girl Who Played with Fire (angleški naslov) je drugi del t.i. Millenium trilogije, ki je nastala na podlagi knjižnih uspešnic švedskega pisatelja Stiega Larssona. Po fantastičnem uspehu prvega filma Män som hatar kvinnor (Men Who Hate Women), ki ga je toplo sprejelo občinstvo in kritiki in ki mi je bil zelo všeč, sem si ogledal še drugi del, kmalu pa pride na vrsto tudi tretji. Vsi filmi so namreč posneti lani, v časovnem obdobju enega leta.
The Girl Who Played with Fire nadaljuje tam, kjer se je končal prvi film. Lisbeth Salander (Noomi Rapace) se je vrnila v domovino, toda stikov z Mikaelom Blomkvistom (Michael Nyqvist) ni navezala. Lisbeth izvaja pritisk na svojega častnika za pogojno izpustitev, ki ocenjuje njeno prilagojenost življenju na prostosti. Pri tem početju ji pomaga video posnetek, ki ga je naredila še v prvem filmu. Posnela je prizore seksualnega zlorabljanja, ki ga je na njej zakrivil častnik za pogojno, ki je podobne prijeme izvajal tudi pri drugih dekletih. Zdaj ga ima v šahu in od njega zahteva izključno pozitivna poročila pristojnim organom in njene dosjeje, ki jih ta ima shranjene na vikendu. Na drugi strani, se je novinar Blomkvistom spustil v preiskavo trgovine z belim blagom, v katero so kot kaže, vpletene nekatere zelo pomembne in vplivne politične figure in njihovi sodelavci v vseh vejah aktualne oblasti.Preiskava pelje Blomkvista v smeri, v kateri se bodo poti novinarja in Lisbeth znova prekrižale. Ko je Lisbeth osumljena dvojnega umora in jo iščejo tako policija kot slabi fantje, Blomkvist ve, da gre za konstrukt, ki je nekako povezan z njegovo preiskavo. Zato je še bolj odločen da bo zadevi prišel do dna in na ta način pomagal tudi Lisbeth.
Po ogledu drugega dela trilogije, sem se vprašal, zakaj so se producenti odločili posneti vse tri filme v enem letu in zakaj taka naglica. Pred sabo so imeli odlično gradivo iz katerega se je dalo veliko potegniti. A naredili so to kar so. Tri filme, ki nekoliko spominjajo na TV mini-serijo. In ravno to je najbolj moteče. Ob ogledu se nisem mogel znebiti občutka, da gledam TV film. Zgodba je znova dovolj zanimiva in dinamična in čeprav je film dolg skoraj dve uri, mi ni bil dolgočasen. Škoda se mi zdi, da se po odličnih odzivih, ki jih je bil deležen prvi film, ustvarjalci niso odločilo za nekoliko boljšo produkcijo in zadevo speljali bolj profesionalno. Tako smo dobili samo soliden izdelek, ki bi lahko bil veliko boljši, če bi se ustvarjalci zadeve lotili bolj studiozno.
Ocena: 6.0/10
Ni komentarjev:
Objavite komentar