sobota, 17. julij 2010

Ander (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Španija
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 128 minut,  Imdb 
Režija: Roberto Castón
Scenarij: Roberto Castón
Igrajo: Eriz Alberdi, Joxean Bengoetxea, Christian Esquivel, Jose Kruz Gurrutxaga, Mamen Rivera, Pilar Rodríguez, Pedro Otaegi

Nekaj deset kilometrov stran od velikega mesta, nekje v baskovskih gorah se nahaja kmetija, na kateri živi kmet Ander. To je kraj kjer je mobilnost zelo omejena če v garaži nimaš terenca in kjer je kmetijstvo glavni vir prihodka za večino domačinov. Ander živi z ostarelo mamo in sestro ki se pripravlja na odhod od doma, saj se bo kmalu poročila. Poleg vsakdanjih obveznosti  na kmetiji Ander hodi v službo v tovarno koles, zato je zelo zaseden. Če bi bil Ander poročen, bi stvari zanj bile veliko lažje, še posebej zdaj, ko je poroka mlajše sestre vse bližje. Mati izvaja pritisk na Anderja naj si najde ženo, kajti sinko je  že zaplul v štiridesete. Nekega večera Ander doživel nesrečo, pri padcu si je zlomil nogo, ki je nato končala v mavcu, ki ga bo moral nositi 60 dni. Zaradi poškodbe, priprav na poroko in obsega dela na kmetiji je Ander prisiljen poiskati delavca za pomoč na kmetiji. Prijatelj mu pripelje perujskega emigranta Josea, mirnega in tihega mladeniča, kar se kmalu pokaže, kot prav rešitev. Še več Ander in Jose postaneta prijatelja, naklonjenost je obojestranska. Čas mineva in Ander se vedno težje upira skušnjavi, čustva do Josea so vedno močnejša. Sestrina poroka v kombinaciji z izdatno količino alkohola  prispevata svoj delež, na poroki se Ander in Jose tudi telesno zbližata. Jose nima težav s svojimi seksualnimi nagnjenji, kar bi težko rekli za Anderja, dogodek na poroki ga je porinil v depresijo in odprl  kopico moralnih vprašanj.

Roberto Castón v svojem prvencu kaže izjemen smisel za strukturo, svoje like režira z veliko občutka in razumevanja. Že od samega začetka ve, kaj hoče povedati in kar je še pomembneje, zna kako prezentirati gledalcu to zanimivo filmsko pripoved. Castón si je vzel čas za graditev atmosfere, v njegovem filmu ne boste našli nepotrebnih likov in odvečnih zgodb. Film bi lahko smiselno razdelili na dva dela. V prvem gledalec že od uvodnih kadrov čuti, da je nekaj skrito v ozadju in z zanimanjem pričakuje odgovore. Prihod perujskega hlapca za pomočnika na kmetiji ponudi odgovore, a nato odpre tudi nova vprašanja, ki se bodo reševala v drugem delu. Dogodek na poroki je bil nekakšna prelomnica, uvod v drugi del, v katerem se Ander bojuje sam s seboj in s spoznanjem, ki ga definira kot človeka. Dan, ko bo Ander odstranil mavec z noge je postavljen kot nekakšen mejnik, po katerem nič več ne bo tako, kot je bilo nekoč. Smrt matere mu odpre oči in mu ponudi nova spoznanja in perspektive. Odstranitev mavca na nek način simbolizira odstranitev  težkega oklepa, ki je za Anderja bil zelo hudo breme, skozi vsa njegova leta. Filmi ki s takšno prepričljivostjo prikazujejo medčloveške odnose so prava redkost, ne glede na to kakšno je ozadje osrednje zgodbe. Robertu Castónu je uspelo posneti odličen film. Režiser je svojim likom vdahnil življenje, zgodbo je gradil potrpežljivo in prepričljivo, občutek imam, da v celem filmu ni niti enega odvečnega prizora. Če se odločite za ogled, pred vami je kakovostnih 120 minut.

Ocena: 8.0/10

Green Zone (2010)


Slovenski naslov: Zelena cona
Država:  Francija, ZDA, Španija, VB
Leto: 2010
Žanri: Akcija, Drama, Triler, Vojni
Dolžina: 115 minut,  Imdb 
Režija: Paul Greengrass
Scenarij: Brian Helgeland, Rajiv Chandrasekaran
Igrajo: Matt Damon, Jason Isaacs, Brendan Gleeson, Greg Kinnear, Amy Ryan, Said Faraj, Michael O'Neill, Khalid Abdalla

Paula Greengrassa je med elito izstrelil film Bloody Sunday (2002), drama o britanskem pokolu v severnoirskem mestu Derry . Nato je dobil priložnost delati z Mattom Damonom in z njim posnel dva filma o Jasonu Bournu (Supremacy, Ultimatum) ki sta bila s strani stroke in gledalcev dobro sprejeta. Zelena Cona je njegovo tretje sodelovanje z Damonom, tokrat se Matt bo podil po ulicah Bagdada in iskal orožje za množično uničevanje.

Miller (Damon) je poveljnik manjše skupine zadolžene za iskanje biokemičnega orožja. Njegova enota je na posebni misiji, v rokah držijo zaupne informacije o lokacijah  in krajih, kjer se skladišči in predeluje biokemično orožje. Millerjevi fantje brez večjih težav zavzamejo označene lokacije in jih tudi zavarujejo, toda na označenih krajih ne najdejo ničesar. Miller svoje dvome o verodostojnosti obveščevalnih podatkov sporoči nadrejenim, a naleti na gluha ušesa. Trenutno je bolj pomembno dobiti vojno, kot iskati dokaze, zaradi katerih se je vojna sploh začela. Med rutinsko patruljo Millerju ogovori iraški civilist, ki mu zatrdi, da se prav ta čas dogaja pomemben sestanek visokih iraških uradnikov, na katerem so prisotni pripadniki bivšega režima. Osebe ki s nahajajo na samem vrhu ameriških seznamov za aretacijo. Miller se odloči, da bo zadevo preveril, zato vdre v hišo v kateri poteka sestanek, velike živine pobegnejo, a mu vseeno uspe zajeti nekaj pomembnih ljudi. Ujetnike poberejo ameriški specialci, še preden Miller uspe izvedeti karkoli otipljivega. Miller čuti, da je na vroči sledi, toda nadrejeni zanj nimajo posluha. Zato zanimanje zanj in majhno črno knjižico ki jo je zasegel ujetnikom pokaže Martin Brown (Brendan Gleeson) šef  CIE za to območje, ki iz dolgoletnih izkušenj ve, da je Miller na vroči sledi. Miller zdaj ima CIO na svoji strani, Brown mu ponudi logistično podporo in potrebne resurse za iskanje generala Al Rawija, edinega človeka, ki pozna resnico o orožju za množično uničevanje.

Greengrass je tudi v Zeleni coni uporabil preizkušene prejeme, zanj značilen dokumentaristični pristop in tresočo kamero, ki skrbijo za  karseda realističen občutek gledalca. Tokrat se je lotil vojne v Iraku in pošteno okrcal ameriško vojaško posredovanje in politično garnituro, ki je to vojno pripravila in načrtovala. No, Greengrass nam je povedal tisto, kar smo itak že vedli, mogoče film lahko nekoliko boljši učinek doseže pri Američanih, katerim režiser tukaj zelo jasno razloži, kako se ponarejajo informacije v funkciji višjih interesov. Ravno ta element je tudi največja pomanjkljivost filma, saj pripoveduje stvari o katerih čivkajo še ptiči na vejah. Če smo pripravljeni »pogoltniti« Damonovo prepričanje, da pravzaprav  išče biokemično orožje, potem nam bo Zelena cona všeč. Kajti potem ko se Damon podi za generalom Al Rawijem, ko se akcija začne, ko film postne čistokrvni triler smo pripravljeni pozabiti na vse doslej naštete pomanjkljivosti. Damonu odlično ležijo vloge kot je ta in če je za kamero nekdo ki obvlada stvari, tako kot jih obvlada Greengrass, gledalcu zagotovo ne bo dolgčas. Pošteno povedano, pričakoval sem veliko manj, kot sem na koncu dobil.

Ocena: 7.0/10

petek, 16. julij 2010

Repo Men (2010)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA, Kanada
Leto: 2010
Žanri: Akcija, ZF, Triler
Dolžina: 111 minut, Imdb
Režija: Miguel Sapochnik
Scenarij: Eric Garcia, Garrett Lerner
Igrajo: Jude Law, Forest Whitaker, Liev Schreiber, Alice Braga, RZA, Carice van Houten, Liza Lapira

Danes je vsakomur jasno, da bodo v prihodnosti farmacevtska podjetja in ustanove ki so bolj ali manj povezana z zdravstvom igrala vedno pomembnejšo vlogo v moderni družbi. V tej smeri so razmišljali tudi ustvarjalci tega ZF trilerja, postavljenega v nejasno določen prihodnji čas. V prihodnosti je družbi, ki so jo enostavno poimenovali The Union uspelo pridobiti monopol pri snovanju zakonodaje o presaditvah človeških organov. Tukaj ne moremo govoriti o presaditvah, kot jih poznamo danes. Gre za presaditve umetnih organov, The Union je seveda edino podjetje, ki proizvaja, prodaja in "ugrajuje" organe. V luči njihovega mogočnega položaja so seveda tudi cene temu primerne. Te so tako zasoljene, da si le malokdo lahko privošči plačevanje mesečnih obrokov. In kaj se zgodi, če ne plačujete obrokov? Podjetje pošlje svoje specijalce, Repo-mene, njihova naloga je odvzem organa, za katerega ni plačan obrok oz. celotna kupnina. Razlog za takšen postopek je povsem enostaven. Odvzeti organ se brez problemov znova vgradi naslednjemu bolniku, ki ga potrebuje. Remy (Jude Law) in Jake (Forest Whitaker), sta najuspešnejša "rubežnika" organov v podjetju, živita brez pomislekov o moralni vprašljivosti njihovih služb. Sta najboljša prijatelja, nekoč vojaka, danes pa uslužbenca najpomembnejšega podjetja v državi. Remy doživi nesrečo pri rutinskem odvzemu organa. Zdaj je on tisti ki konča v bolnišnici in ki ne more preživeti brez novega srca. Zdaj, ko v njem bije nadomestno srce, se Remy počasi začne zavedati položaja v katerem so nahajajo njegove stranke, ali bolje povedano žrtve. Več nima moči za opravljanje svojega dela, odvzem organov je zanj nekaj kar enostavno ne more več početi. Šele takrat se zave, koliko je ljudi je obsodil na smrt s opravljanjem svojega poklica. Izogibanje delovnim obveznosti zanj pomeni odpoved, kar posledično pomeni, da kmalu ne bo imel dovolj denarja za plačilo obroka Uniji. Zaveda se tudi, da bo njegovo srce kmalu na seznamu za odvzem.

Osnovna ideja okoli katere je potem grajena zgodba je v osnovi zanimiva, aktualna tudi v današnjih časih, ko zdravljenje postaja vedno bolj privilegij in čedalje manj pravica. To je dober motiv, nekaj, okoli česa bi se dalo narediti marsikaj. Režiserski debitant Miguel Sapochnik je imel na voljo solidno, prepoznavno igralsko zasedbo, na scenariju je delal Eric Garcia (Matchstick Men), njegovem roman "The Repossession Mambo" je bil podlaga za film. Žal, Repo Men ni nič drugega kot nizanje filmskih referenc, še najbolj očitne so (Blade Runner, Minority Report, Children of Men) pa še kaj bi se našlo. V prvem delu fila režiser poskuša prikazati, kako cool sta Remy in Jake, kako močno je njihovo prijateljstvo. Kako uspešna sta in posledično, kako veliko zaslužita. V drugem delu filma, ko v Remyju bije umetno srce, je ta instantno razglašen za siromaka, ki ne more plačevati obrokov - le kam je šel ves denar iz prvega dela? V drugem delu je tudi najboljši prijatelj le iluzija, vse kar šteje, je še en odvzet organ. Neprepričljiva romanca in butasto skeniranje umetnih organov je vrhunec butastega. Najprej gledamo neokusno butasto krvavo seciranje človeških teles, ki ima za cilj brisanje dolžnika iz računalnika. Veliko lažje je v odprtino poriniti nekaj bomb in bum. Vsi podatki so uničeni. In konec... Konec se je naziral že od trenutka, ko je omenjen obstoj virtualne resničnosti.

Ocena: 4.0/10

Micmacs à tire-larigot (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Micmacs
Država: Francija
Leto: 2009
Žanri: Komedija
Dolžina: 105 minut, Imdb
Režija: Jean-Pierre Jeunet
Scenarij: Jean-Pierre Jeunet, Guillaume Laurant
Igrajo: Dany Boon, André Dussollier, Nicolas Marié, Jean-Pierre Marielle, Yolande Moreau, Julie Ferrier, Omar Sy, Dominique Pinon, Michel Crémadès, Marie-Julie Baup

Za filmske sladokusce je dovolj že nekaj kadrov, uporabljene barve in filtri, da že ve kdo stoji za tem filmom. Jean-Pierre Jeunet je eden izmed najbolj priznanih francoskih filmarjev, če vam njegovo ime ne pomeni prav veliko, mogoče vam bodo več povedali nazivi njegovih najbolj odmevnih filmov:  Delicatessen, La cité des enfants perdus, Amélie, Un long dimanche de fiançailles. Od Zelo dolge zaroke, njegovega predzadnjega filma je preteklo kar pet let, lani se je vrnil Micmacs à tire-larigot in nas znova potegnil v tipičen Jeunetov svet.

Bazila (Dany Boon) spoznamo že v otroških letih, v času ko se je pripetil dogodek, ki je močno zaznamoval njegovo življenje. Njegov oče, pripadnik francoske vojske je izgubil življenje na kriznem žarišču. Ubila ga je mina francoskega proizvajalca. Kakih dvajset let pozneje Bazil živi preprosto življenje, dela v videoteki, čas si krajša z gledanjem filmov. Ko v bližini videoteke pride do streljanja, se Bazil znajde na napačnem kraju ob napačnem času in pokasira strel v glavo. Čeprav je kazalo slabo, je Bazil vendarle preživel. Naboj je obtičal v njegovi lobanji, a možganov ni toliko poškodoval. Operativni poseg razkrije, da bi odstranitev naboja bila prenevarna, zato se zdravniki odločijo,da pustijo naboj tam kjer je. Po okrevanju Bazil izve, da je lastnik videokluba oddal njegovo delovno mesto atraktivni mladenki, tudi stanovanje je izgubil. Brez službe in stanovanja konča na cesti, kjer spozna Placarda, prodajalca stare krame, ki ga odpelje v svoje bivališče na bližnjem odpadu. Tam spozna pisano in nekoliko čudaško druščino, ki si je na odpadu uredila luštno domovanje. Novi sostanovalci Bazila sprejmejo kot enega izmed njih. Pripravljeni so mu celo pomagati pri njegovem drznem planu s katerim želi uničiti velika, sicer konkurenčna podjetja, ki se ukvarjajo z izdelavo orožja in vojaške opreme. Eno podjetje je izdelalo mino, ki je ubila njegovega očeta, drugo pa naboj ki ga je zadel v glavo.

Jeunetov Micmacs je nekoliko čudaško, stripovsko, vizualno močno doživetje, iz katerega bi zlahka naredili animirani film. Pravzaprav so njegovi liki takšni, kot da bi stopili ven iz kakšne risanke. Le da se junaki na naših ekranih pripravljajo na nevaren podvig. Akcijo v kateri želijo uničiti močno vojaško industrijo. Pisana druščina je pri tem tako spretna in strokovna, da bi jo celo Soderbergh lahko angažiral za svoj naslednji projekt. Tipičnega Jeunetovega humorja ne manjka, fotografija je odlična, tako kot je to pri njemu v navadi.  Micmacs  je film ki zabava, kljub temu da je vsebina videnega nekoliko nedodelana, ali če hočete brez prave globine. Karakterji so vodeni tako, da služijo predvsem filmskem zapletu, o njih ne izvemo prav veliko. Nekoliko več prostora je dobil le Bazil, sicer le zaradi tega, da bi se smiselno pojasnilo motive njegovega delovanja. Jeunetov zadnji film ni na nivoju njegovih prejšnji stvaritev. Zabaven, sproščen in vizualno bogat, toda nekaj več dela na zgodbi in karakterizaciji likov mu nebi škodilo.

Ocena: 7.0/10

četrtek, 15. julij 2010

Chloe (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA, Kanada, Francija
Leto: 2009
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 96 minut,  Imdb 
Režija:  Atom Egoyan
Scenarij: Erin Cressida Wilson, Anne Fontaine
Igrajo: Liam Neeson, Julianne Moore, Amanda Seyfried, Max Thieriot

Catherine (Julianne Moore) in David (Liam Neeson) sta navidez popoln par. Ona je zdravnica (ginekologinja) on pa zelo ugleden profesor. Sin edinec je že skoraj odrasel, tako da kakšnih posebnih skrbi zakonca nimata. Toda, tisto kar deluje navidez popolno je lahko tudi pravo nasprotje videnega, le nekoliko bolj natančno je treba pogledati. Catherine je imela dvome že prej. Nato se je zgodil Davidov zamujeni polet in posledično zamujena rojstnodnevna zabava ki jo je zanj pripravila Catherine. Plus slika prikupne študentke na njegovem telefonu. Vse to so znamenja, ki nakazujejo njegovo nezvestobo. Toda Catherine potrebuje trdne dokaze. Ko po naključju spozna mlado »delovno dekle« Chloe (Amanda Seyfried), ji na misel pride ideja o preizkusu moževe zvestobe. Catherine dekletu plača za Davidov »preizkus«, ter se nato sestane z Chloe, ki ji poroča o tem, kako so potekale »stvari«.

Navadno ne opozarjam na spojlerje v tekstu, toda zdaj jih bom natrosil toliko, da vam se ogled filma več ne bo izplačal, če boste brali naprej. Težko si predstavljam, kaj je Egoyan želel doseči s tem filmom, toda njegov način manipuliranja z gledalcem se mi zdi skrajnje butast in kar je še pomembnejše, neučinkovit. Režiser nas želi prepričati, da dejanje ne obstaja, dokler se ne prepričamo na lastne oči, da vedno obstaja kakšna razlaga. Da je moški ki tako spretno obrača jezik ko se najde v bližini kake hude bejbe, ki sam priznava da rad flirta s luštnimi puncami, ki skriva svoja pogovorna okna na zaslonu ko žena vstopi v sobo in ki ima na ozadju mobilnika eno svojih študentk, vendarle lahko zvest svoji ženi. Da se lahko mlada kurba, ki se ima za nekakšno high class prostitutko, lahko zaljubi v žensko, ki bi ji lahko bila mama. Da se lahko ginekologinja po dolgoletnem pregledovanju vagin, naenkrat zave svojih lezbičnih nagnjenj. Na teh tezah je Egoyan zgradil ta film. In pričakoval, da mu bomo verjeli. Jaz mu nisem. Jaz vem, da je Liam Neeson nategnil tisto mlado črno študentko, tisto noč ko ni prišel domov na rojstnodnevno zabavo. Zdi se da je Neeson popolnoma izgubil občutek za izbiro vlog (The Other Man, Chloe, Clash of the Titans) in če bo nadaljeval v tej smeri, se mu ne obeta nič dobrega. Film je v resnici rimejk francoskega izvirnika Nathalie.

Ocena: 3.5/10

sreda, 14. julij 2010

Date Night (2010)


Slovenski naslov: Zmenek
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Triler, Romantični
Dolžina: 101 minut,  Imdb 
Režija: Shawn Levy
Scenarij: Josh Klausner
Igrajo: Shawn Levy Igrajo: Steve Carell, Tina Fey, Mark Wahlberg, Mila Kunis, Mark Ruffalo, James Franco, Ray Liotta, Taraji P. Henson

Shawn Levy je v filmskem svetu znan po režiji lahkotnih komedij, ki so roko na srce večinoma slabe, kar ne pomeni, da nekatere med njimi niso bile zelo odmevne in finančno uspešne (Noč v muzeju 1 in 2, Rožnati panter). V luči režiserjevih dosedanjih filmov, kakšnih posebni pričakovanj pred ogledom ni bilo.

Phil in Claire Foster sta zakonca, ki počasi a neustavljivo drsita proti medsebojni zasičenosti in dolgočasju. Zdaj, ko so vesela leta mimo, so stvari ki jih ženejo naprej mladoletna otroka in kariera. Čeprav se izjemno spoštujeta, med njimi enostavno ni več »ognja«. Tudi njihovi prijatelji so v podobnem položaju, kriza srednjih let pogosto pomeni konec zakona. Phil in Claire imata ustaljeno rutino, enkrat tedensko najemata varuško in se odpravita na »zmenek« v mesto. Težava je v tem, da njihov randi ni ne vem kako raznovrsten, saj vedno hodita v isto restavracijo, jesta enako hrano in vedno opravljata pare za sosednjih mizah … Vse skupaj je le rutina, ki jim več ne prenaša nobenega veselja. Ko Phil izve, da se njihova družinska prijatelja ločujeta, se ustraši, da tudi njegov zakon utegne znajti na preizkušnji. Zato se odloči za spremembe. Za začetek bo Claire peljal v imenitno restavracijo na Manhattnu. Ko prispeta v nabito polno restavracijo spoznata, da bo zelo težko priti do proste mize. Natakar kliče: »Miza za dva, Tripplehorns« , Tripplehorne, se ponavlja natakar, toda kot kaže, ju ni v čakalnici. Phil in Claire brez pomisleka zgrabita ponujeno. Postaneta  zakonca Tripplehorn, in prevzameta novo identiteto. Zamenjava identitete pa ne bo tako nedolžna, kot je sprva kazalo. Nova identiteta ju pahne v zapleteno mrežo kriminala in izsiljevanj, v katero je vpleteno veliko vplivnih in nevarnih ljudi.

Strategija investitorjev je zelo jasna. Za finančno uspešno komedijo potrebuješ znane obraze, zato sta Steve Carell in Tina Fey prava izbira. Le malo tega je prepuščeno naključju. Predvidevam, da je zaradi tega izbran Shawn Levy, saj bi kakšen večji »kaliber« znal biti »težaven« za producente, zato se večinoma iščejo ubogljivi režiserji. A ne glede na vse zapisano, režiserja, klišeje in neprepričljivo zgodbo, me je Zmenek pozitivno presenetil. Avtorji so se zavedali svojih okvirjev in žanrskih limitov, zato so poskušali narediti karseda sproščen film, ki tudi sam sebe ne jemlje preveč resno. In ravno v tem je keč. Če odmisliš, da ti gredo na živce nesmiselni avtomobilski pregoni in neprepričljivi zapleti in se posvetiš Philu in Claire, se zna zgoditi, da v filmu uživaš.  Zadetek v polno so drobne stvari na relaciji Carell-Fey, ki sta se odlično ujela in s svojim preformansom dvignila Zmenek nad žanrsko povprečje. V tem filmu nas ne navdušujejo akcijske sekvence in trilerski zapleti. Dobre stvari nastopajo v trenutkih, ko akcija ni v ospredju. Ko Carell izve, zakaj je Wahlberg ženina najljubša stranka, ko poskuša iznajti način, kako nevsiljeno ženo pripraviti do tega, da mu ponudi »quality time«. Nekakšen končni vtis je, da so igralci tisti, ki izvlečejo dobre stvari iz sila povprečnega materiala. Zabavno doživetje, še posebej če imate za sabo kakih 15 let zakonskega staža.

Ocena: 7.0/10

Don McKay (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Moment of Truth
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Drama, Triler, Misterij
Dolžina: 87 minut, Imdb
Režija: Jake Goldberger
Scenarij: Jake Goldberger
Igrajo: Thomas Haden Church, Elisabeth Shue, Melissa Leo, Pruitt Taylor Vince, M. Emmet Walsh, James Rebhorn, Keith David

Jake Goldberger je mlad režiser, za katerega je Don Mckay bil režiserski debi. Najbrž je imel vplivne prijatelje, če mu je uspelo zbrati takšno igralsko zasedbi. Vse vloge so odigrali igralci, ki nekaj veljajo v filmskem biznisu. Tudi tiste obrobne. Film je bil s strani kritikov več ali manj slabo sprejet, tako da sem z ogledom lep čas odlašal, a igralska zasedba  in noir pridih so bili dovolj mikavni.

Don McKay (Thomas Haden Church) je že vrsto let hišnik na neki srednji šoli. Don se drži bolj zase, govori bolj malo, prijateljev praktično nima. Njegovo umirjeno življenje se spremeni, ko dobi pismo iz rojstnega kraja, iz katerega se je odselil 25 let nazaj. Pismo mu je poslal njegova mladostniška ljubezen Sonny. Takoj po prejemu pisma, se Don odpravi na pot in prvič po 25-ih letih je znova v mestu v katerem je odraščal. Na avtobusni postaji ga pobere zgovorni taksist (M. Emmet Walsh), ki se dona spominja še iz najstnikih let. Don obišče Sonny in izve, da je ta na smrtni postelji, zato bi želela svoje zadnje dni preživeti z človekom, ki ga je nekoč ljubila. Na koncu je spoznala, da Don bil edini, ki jo je zares ljubil, saj ji je potem ko je odšel, vrsto let pošiljal ljubezenska pisma. Sonny je v Donu znova prižgala stari ogenj in čeprav ima občutek, da v celi zgodbi nekaj ne štima, se prepusti nekdanji ljubezni in se celo določi, da jo bo poročil.

Občutek, da nekaj ni prav preganja tudi gledalca, ki ob pogledu na Elisabeth Shue najde dovolj razlogov, za pot v neznano. Don je razpet med starimi čustvi in radovednostjo, zaradi tega razumemo zakaj ne zapre vrat, se vrne nazaj in nadaljuje svoje mirno življenje. Imamo občutek da je Don ostal zato, ker se je tudi sam naveličal samote in okusa grenkobe, ki čuti že tako dolgo. Znova se je znašel v mestu, kamor sežejo korenine vseh njegovih problemov, travm in neizpolnjenih sanj. Zato se je verjetno tudi prisilil verjeti zgodbi, ki mu jo je prestavila Sonny. Don želi izvedeti resnico. Rad bi vedel kdo je zdravnik, ki obiskuje njegovo bodočo ženo, rad bi vedel kdo je gospa ki skrbi za Sonny in zakaj je njeno obnašanje tako nenavadno. Želi srečati starega prijatelja, želi kljubovati »dobrodošlici« lokalne policije. Don začuti, da je prišel tisti prelomni trenutek v njegovem življenju, ko bo  dokončno razkrstil  s preteklostjo. Filmu primanjkuje predvsem nekaj scenaristične dodelanosti, ko se začnejo stvari razpletati, so nekatere uporabljene rešitve neprepričljive, nekatere stvari nedorečene. Ko sem videl kdo je taksist in temu dodal atmosfero in manipulativni nasmeh na obrazu  Elisabeth Shue, so reference takoj bile jasne. Tako krvavo preprosto je bilo …  

Ocena: 6.0/10

torek, 13. julij 2010

Clash of the Titans (2010)


Slovenski naslov: Spopad titanov
Država: VB, ZDA
Leto: 2010
Žanri: Akcija, Avantura, Drama, Fantazijski
Dolžina: 106 minut, Imdb
Režija: Louis Leterrier
Scenarij: Travis Beacham, Phil Hay
Igrajo:  Sam Worthington, Liam Neeson, Ralph Fiennes, Gemma Arterton, Izabella Miko, Nicholas Hoult, Alexa Davalos

Clash of the Titans ali po domače Spopad titanov je film, ki me spominja na otroštvo, ko so filmi na TV sporedu bili razmeroma redek pojav, sploh pa takšni akcijski spektakli, kjer lahko vidiš pošasti, spopade z velikanskimi žuželkami, kačami, škorpijoni, raki … Takšni filmi so bili zelo popularni med mlajšo populacijo, tudi starejši so uživali v obupno slabih kostumih in za današnji čas smešno neprepričljivih pošastnih podobah.

Perzej (Sam Worthington) je po naključju preživel, potem ko ga je še kot otroka rešil ribič, ki ga je vzgajal in vzel za svojega. V morju je končal skupaj z materjo zato, ker mož njegove matere ni prenesel dejstva, da je oče otroka nekdo drug. Perezej je zdaj že odrasel človek, ki pomaga očetu na ribiški ladji, ter živi preprosto ribiško življenje. Navadni smrtniki se vedno bolj upirajo bogovom in želijo prevzeti oblast v svoje roke, spopad med bogovi in smrtniki je neizogiben. V tej zmešnjavi svojo priložnost čaka tudi bog podzemlja Had (Ralph Fiennes), ki v spopadu med smrtniki in bogovi vidi priložnost za prevzem prestola od brata Zevsa (Liam Neeson). Perezej je skupaj z družino naključna priča spopadu med Hadom in vojsko iz Agrosa v katerem je ubita njegova družina. Perezej konča v Agrosu kjer izve, da je v resnici polbog, Zevsov sin, ki ga je iz morja rešil ribič. Maščevanje je nevarna pot ki jo je ubral Perezej, na tej poti mu bodo pomagali bojevniki iz Agrosa, ki jim poveljuje neustrašni  Draco (Mads Mikkelsen). Cilj poti je jasen – premagati boga podzemlja Hada in njegove pomagače.

Navezal se bom na uvod tega prispevka in zaključil, da bi se Spopad titanov bolje odrezal, če bi ga prikazovali v preteklosti. Kakih 30 ali več let nazaj bi bil veliko bolj učinkovit. Danes je ta visokoproračunski akcijski spektakel navadno sranje od filma. Če bi vse obrnili na satiro, bi lahko še izpadlo smešno, tako pa je zelo, zelo žalostno. Sam Worthington, Mads Mikkelsen, Ralph Fiennes, Liam Neeson, Gemma Arterton … Žalostno, da so takšni igralci nastopali v tako slabem filmu. Še eden od filmov ki izrablja grško mitologijo in v njej išče navdih, ob tem pa zelo neprepričljivo uporablja prednosti modernih tehnologij, tako neprimerno, da podobe na naših zaslonih delujejo groteskno. Jahanje gromozanskih škorpijonov … Prav rad bi vedel, kdo je prišel do te pogruntavščine? Načeloma vsakemu filmu dam priložnost in ga pogledam do konca, ne glede na njegovo kakovost. Nisem pristaš gledanja na hitrem previjanju. Filmi kot je Spopad titanov, to načelo močno izzivajo in ga postavljajo pod velik vprašaj.   

Ocena: 3.0/10

ponedeljek, 12. julij 2010

Ajami (2009)


Slovenski naslov: Ajami
Država: Izrael, Nemčija
Leto: 2009
Žanri: Drama, Krimi
Dolžina: 120 minutImdb 
Režija: Scandar Copti, Yaron Shani
Scenarij: Scandar Copti, Yaron Shani
Igrajo: Shahir Kabaha, Ibrahim Frege, Elias Saba, Fouad Habash, Nisrine Rihan, Youssef Sahwani, Abu George Shibli, Scandar Copti

Končno sem na svoj spored uvrstil tudi zadnjega izmed nominirancev za letošnjega tujejezičnega oskarja, Ajami. Režijo podpisujeta dva režiserja, Scandar Copti in Yaron Shani,  relativno mlada ustvarjalca, za oba je to bil režiserski debi, Shani je pred tem posnel le eden kratki film. Snemanje tega filma je bil dolgotrajen proces, nekje sem prebral, da sta Shani in Copti porabila kar 7 let za dokončanje filma. Razmerja med prebivalci na Bližnjem vzhodu niso ravno enostavna. Gre za zelo kompleksno mešanico, ki jo ni enostavno razumeti. Prav takšen je tudi Ajami, le da film gledalca ne bo pustil v dvomih, saj je koncu vse popolnoma jasno.

Ajami je mestna četrt v Tel Avivu, kraj kjer eden ob drugem živijo pripadniki različnih ver. Židje, muslimani, katoličani, vsi na enem kupu. V dve uri dolgem filmu spremljamo pet med seboj povezanih zgod, ki združujejo dogodke in usode vseh prebivalcev na tem območju. Omarjev stric je storil neumnost in se zameril zelo vplivnem klanu. Ustrelil je pripadnika klana in zdaj zaradi tega trpi cela družina. Trpljenje je premila beseda, ogrožena so življenja vseh članov družine, kajti klani imajo svojo zakonodajo, po kateri je za dejanje enega od članov družine, odgovorna cela familija.Omar se znajde v težkem položaju, iz njegove perspektive je kriminalna pot edini izhod ... Kot da to nebi bilo dovolj, Omar je v skrivni vezi z hčerko svojega delodajalca, premožnega Arabca, ki je mimogrede katoličan, kar postavlja njihovo zvezo v kategorijo »prepovedano«, vsaj kar zadeva njenega očeta. Njegov prijatelj Malek je prav tako v težki situaciji, saj dela na črno v isti restavraciji kot Omar, vendar zasluži premalo, da bi pokril stroške materinega zdravljenja. Omarja in Maleka druži potreba po denarju, najhitrejši način služenja denarja je preprodaja mamil. Izhod v sili za oba,  rešitev, ki jo oba zavestno sprejmeta. Ena od zgod spremlja usodo izraelske družine v iskanju pogrešanega brata oz. sina. Mlajšega brata išče Dando , pripadnik policijskih enot, njegova glavna prioriteta je resnica o bratovi usodi. Resnica, ki bi prinesla prepotreben mir celi družini, ki že dolgo časa živi v pričakovanju najhujšega. Omarjev mladoletni brat je oseba, ki nas pelje skozi zgodbe, nas vpelje v dogajanje in na ga koncu tudi zaključi v smiselno celoto.

Ajami je film, ki zelo potrpežljivo in zelo natančno zlaga svoje kockice v zelo prepričljiv in izjemno zanimiv mozaik. Kronološko razmetane zgodbe nas sicer nekajkrat napeljejo v napačno smer, nakar nam zadnja zgodba le osvetli vse podrobnosti. Edini pogoj za razumevanje je zelo pozorno spremljanje dogodkov na zaslonu. Velikokrat ko vidim kakšen film analiziram, koliko minut je posnetih le zato, da zapolnijo minutažo, ali služijo kot prehodi do naslednjega vrhunca. Seveda, tudi Ajami ima napete in bolj sproščene dele, le da pri tem filmu ne boste našli odvečnih minut. Nekaj, kar je posneto le zaradi minutaže. Ne, struktura tega filma je zložena z izjemno natančnostjo in vsak prizor ima določen namen. Ajami svojo odličnost dolguje predvsem predanim ustvarjalcem, ki so porabili ogromno časa za dodelavo vsakega koščka zgodbe. Nastopajoči v filmu so vsi po vrsti prvič stali pred kamero, njihov prispevek k bolj pristnemu občutku pri gledalcu je resnično velik. Ajami nam na koncu pokaže, da vsak še tako majhen dogodek v človeškem življenju ima svojo težo, da tudi dobri ljudje lahko počnejo slabe stvari in da se nekaterim dogodkom enostavno ni moč izogniti. Takšnih filmov kot je Ajami, ne naredijo prav veliko in res je škoda ne izkoristiti priložnost in videti to mojstrovino.

Ocena: 9.0/10

nedelja, 11. julij 2010

Tokyo! (2008)


Slovenski naslov: Tokyo!
Država: Francija, Japonska, Nemčija, J. Koreja
Leto: 2008
Žanri: Drama
Dolžina: 112 minutImdb 
Režija:  Michel Gondry, Léos Carax, Bong Joon-ho
Scenarij: Michel Gondry, Léos Carax, Bong Joon-ho, Gabrielle Bell   
Igrajo: Ayako Fujitani, Ryo Kase, Ayume Ito, Denis Levant, Jean-François Balmer, Renji Ishibashi, Teruyuki Kagawa, Yu Aoi, Naoto Takenaka

Tokyo! je film, ki se ukvarja z glavnim japonskim mestom, prestolnica je tista rdeča nit, ki povezuje zgodbe med seboj. Tokyo igra pomembno vlogo v življenjih tamkajšnjih prebivalcev in akterjev dogodkov, ki ji uprizarja film.  Pri filmu sta sodelovala tri režiserja, njihova skupna lastnost je, da nihče med njimi ni Japonec. Film je torej nekakšna predstavitev Tokia skozi oči tujcev, treh filmskih ustvarjalcev, ki japonsko prestolnico predstavljajo gledalcem z nekoliko surelističnim pridihom.  Film razdeljen na tri segmente so režirali Michel Gondry, Leos Carax in Joon-ho Bong. Vrstni red segmentov je identičen vrstnemu redu režiserjev.

Segment - Interior Design (Michel Gondry)

Akira in Hiroko sta mlad par, ki je pravkar prispel v Tokio. Akira je mlad režiser, ki želi predstaviti svoj art-house film v majhnemu gledališču. Hirokina prijateljica paru ponudi prenočišče v svojem miniaturnem stanovanju, dokler si Akira in Hiroko ne najdeta primernega stanovanja. Na njihovo žalost, tudi najslabša stanovanja presegajo njihove plačilne zmožnosti. Zato potrebujeta službo, ki jo Akira tudi dobi. Hiroko pri iskanju službe nima srečne roke, zato jo vedno bolj obdajajo občutki nesposobnost, nekoristnosti, manjvrednosti. Včasih pomisli, da bi bolje bilo, če nebi bila človek, temveč navaden stol. Tako bi se nekdo nanj vsaj usedel, počutila bi se koristno …

Segment – Merde (Leos Carax)

Drugo poglavje govori o čudaškem človeku iz kanalizacije, bosonogemu nasilnežu v zeleni obleki, ki se vsake toliko časa prikaže iz tokijskega podzemlja in terorizira naključne mimoidoče. Nenavadna rdeča brada in stekleno oko ne zbujata ravno prijetnih občutkov, njegov sprehod po ulicah je podoben uničevalnem pohodu. Naključnemu mimoidočemu bo vzel mobitel, ženski iztrgal šopek rož iz rok, pljunil v otroški voziček ... Preden se presenečene žrtve zavedo kaj se je zgodilo, je napadalec že izginil v kanalizaciji. Še preden je zakrivil svoj najhujši zločin se ga je prejelo ime - Pošast iz kanalizacije. In kaj je storil. V podzemlju je našel ročne bombe, še iz časov druge sv. vojne in se odpravil na ulico.

Segment - Shaking Japan (Bong Joon-ho)

Zadnji segment nam predstavi hikikomorija. Ta termin opisuje človeka izoliranega od ostalega sveta, samotarja, ki se izogiba stiku z ljudmi, na svoji koži ne prenese sončnih žarkov. Naslovni lik zgodbe že deset let ni zapustil svojega stanovanja. Ob vsakomesečnih denarnih prilivih bogatega očeta in telefonskem priključku možakar kar od doma opravlja vse potrebno. Dobava hrane, plačilo položnic. Njegovo dojemanje življenja se spremeni, ko mlada punca ki mu je dostavila hrano izgubi zavest in brez besed pade čez prag njegovega stanovanja. Za izgubo zavesti je kriv potres, zaradi katerega je punca omedlela od strahu. Tako je samotar prisiljen v prvi »človeški stik« po toliko letih. Prav ta »stik« bo hikikomorija pripravil do tega, da po tolikih letih stopi ven na ulico, začuti sonce na obrazu.

Nezmožnost prilagoditve, oz shajanja s družbo v kateri živimo je skupni imenovalec vseh treh zgodb, ki se razlikujejo predvsem v načinih, kako se ta odtujenost manifestira na posameznika. V prvi zgodbi je Hiroko tista, ki nikakor ne najde načina, kako bi počela kaj koristnega, prav nič ji ne gre od rok. Njen defekt tako vpliva na njeno samozavest in integracijo v družbo, zaradi tega je tudi osebna sreča ogrožena. Razlogi za Merdejevo sovražnost do družbe v drugi zgodbi so mi ostali neznani, toda kljub nerazumevanju njegovega početja, je zgodba izjemno zanimiva in nam ponuja najizrazitejši prikaz sovražnosti do družbe kot celote. Tretjo zgodbo najbolje definira nekaj prizorov med potresom v katerih Joon-ho Boong najprej pokaže prazno ulico, nato je ista ulica za nekaj trenutkov polna ljudi (med potresom), nato pa življenje znova zamre, ko se ljudi vrnejo notranjost v svojih domovanj. Tri kratke zgodbe so vsaka po svoje nekaj posebnega, drugačnega, nekonvencionalnega, kar je dandanes zelo redka lastnost v svetu filma.

Ocena:7.5/10

četrtek, 08. julij 2010

Napovedi - Kaj bomo gledali 2

Še enkrat o filmih ki obetajo dobro filmsko zabavo v prihajajočih mesecih. Nekateri izmed teh filmov (Get Low, Winter's Bone) verjetno nikoli ne bodo prišli v domače kino dvorane, saj gre za neodvisne filme, ki v pravilu ne dobijo distribucije. Zato bomo potrpežljivo počakali nekaj mesecev na izid DVD-jev.

****************************************************************

Get Low (2009)


Zgodba o človeku ki želi organizirati lastno poslovilno-pogrebno zabavo, čeprav še ni mrtev. Bill Murray in Robert Duvall v režiserskem debiju Aarona Schneiderja, ki v svoji kolekciji že ima oskarja za kratki film.

V domačih kinih: Najbrž nič od tega




Winter's Bone (2010)


Jennifer Lawrence bo iskala očete na begu, ki ga sumijo preprodaje mamil. Cela družina lahko konča na cesti, kajti oblasti bodo zasegle družinsko hišo, če se oče ne bo predal. Zmagovalec Sundancea 2010.

V domačih kinih: Najbrž nič od tega



The Social Network (2010)


Po dveletnem premoru je z nami znova David Fincher. Film se bo vrtel okoli Eduarda Saverina in Marks Zuckerberga, ki sta soustanovitelja priljubljenega spletišča Facebook. V glavnih vlogah  Jesse Eisenberg in Andrew Garfield. Prvi napovednik ne odkriva prav veliko, v ameriških kinih jeseni 2010.

V domačih kinih: predvidoma Oktober 2010



Predators (2010)


Nimród Antal, ameriški režiser madžarskih korenin režiser, ki je na zadnje zelo razočaral z Armored že ima novo železo v ognju. Tokrat so napovedi veliko bolj obetavne, nekateri trdijo, da je ta film dostojno nadaljevanje izvirnika iz leta 1987. V glavnih vlogah Adrien Brody, Topher Grace, Laurence Fishburne ...

V domačih kinih: Julij 2010



Salt (2010)


Salt Phillipa Noycea je akcijski triler z Angelino Jolie v naslovni vlogi. Noyce je posnel nekaj lepih filmov, a dvomim da je Salt lahko kaj več kot velika komerciala uspešnica. Angelina  je  vsekakor garant doberega zaslužka na kinoblagajnah.

V domačih kinih: Avgust 2010

sreda, 07. julij 2010

Alice in Wonderland (2010)


Slovenski naslov: Alica v Čudežni deželi
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Avantura, Družinski, Fantazijski
Dolžina: 108 minut, Imdb
Režija: Tim Burton
Scenarij: Linda Woolverton, Lewis Carroll
Igrajo: Mia Wasikowska, Johnny Depp, Anne Hathaway, Helena Bonham Carter, Crispin Glover, Anne Hathaway, Timothy Spall, Michael Sheen, Alan Rickman

Ne vem koliko je smiselno pisati povzetek zgodbe, saj gre za eno najbolj prepoznavnih pravljic, ki jo pozna skorajda vsak. Vseeno, nekaj kratkih stavkov bom napisal toliko da dobim izhodišče za vrstice ki sledijo.

Alica je po smrti očeta izgubila edino osebo, ki jo je dejansko razumela, zdaj pa je pred najpomembnejšim korakom svojega življenja. Ravno v trenutku, ko jo zasnubi rdečelasi lord, Alica opazi v človeška oblačila oblečenega zajca. Brez pomisleka pusti snubca na kolenih in se odpravi po sledeh nenavadnega zajca, ki jo pripelje do zajčje luknje, v katero konča tidi Alica. Posrkana je v skrivnostni Spodnji svet, ki ga je obiskala že v otroštvu, svet v katerema bo srečala stare znance Norega klobučarja, Belega zajca, Goseničarja, mačka Režonje… Kmalu spozna kaj je njena naloga. Rešiti mora Čudežno deželo iz kremplev zlobne Rdeče kraljice.

Mnoge je zbodla v oči starost glavne junakinje v primerjavi z izvirnikom. Alica je zdaj stara 19, Burton jo je postavil v  to življenjsko obdobje zato, ker njegova Alica združuje najstnico in zrelo žensko v eni osebi. V vizualnih podobah je še kako opazen Burtonov unikaten podpis, dovolj je videti le sliko enega od dreves in že vemo. To mora biti Burton. Tukaj ne bom našteval njegovih mojstrovin po katerih je zaslovel, njegov vizualni slog je vsekakor njegov zaščitni znak po katerem ga zlahka vedno prepoznamo. Pred časom sem se odločil, da ne bom gledal animiranih filmov narejenih po sistemu – filma za otroke, ob katerem lahko uživajo tudi starši. Burtonovi filmi nikoli niso sodili v kategorijo Shreka, Madagaskarja, Ledene dobe  in podobnih. Zato sem v družbi domačih le pogledal njegovo Alico, pričakoval pa nisem veliko. Veliko nisem niti dobil, a vseeno je končni vtis veliko boljši od prvotnih pričakovanj. Z vsako minuto pretečenega časa me je film bolj srkal vase. Sprva sem bil odločen, da se bom osredotočil na Burtonovo vizualno dovršenost in njegovo predstavo pravljičnega sveta. Sprva mlačni odzivi na dogajanje na zaslonu so postajali čedalje bolj angažirani, pristni. Na koncu sem spoznal, da me je film prevzel in pridobil mojo polno pozornost. Ne bom rekel da sem bil navdušen z videnim. Prej bi rekel, da sem se ob gledanju počuti prijetno. Ne morem mimo odlične Helena Bonham Carter, užitek jo je bilo gledati in poslušati v vlogi Rdeče kraljice.

Ocena: 7.0/10

torek, 06. julij 2010

The Crazies (2010)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Zf, Grozljivka, Triler
Dolžina: 101 minut, Imdb
Režija: Breck Eisner
Scenarij: Scott Kosar, Ray Wrigh
Igrajo: Timothy Olyphant, Radha Mitchell, Danielle Panabaker, Joe Anderson, Danielle Panabaker, Christie Lynn Smith

Reciklaža grozljivk posnetih trideset ali več let nazaj se je v zadnjih letih zelo povečala, tako da smo dobili rimejk marsikaterega izvirnika ki je nekaj veljal v tistih časih. Prihajajo nove generacije, ki izvirnikov niso videli, ali je njegova vizualna podoba preveč zastarela za novo generacijo, ki jo zanimajo izključno nove stvari. Zato je najlažje pobrati idejo iz preteklosti in jo servirati v novi podobi. The Crazies ni nobena izjema, gre za rimejk izvirnika z letnico 1973, ki ga je podpisal mojster žanra, George Romero.

Majhno mestece v zvezni državi Iowa, v katerem živi komaj 1200 prebivalcev je umirjeno, za življenje udobno okolje v katerem se ne dogaja prav veliko. Med bejzbolsko tekmo se na zelenici s puško v rokah prikaže domačin, njegove obnašanje je čudaško, namere pa sovražno nejasne. Možakar se ne odziva na šerifova navodila naj odloži orožje, soočen z grožnjo je šerif prisiljen v skrajnje dejanje. Domačin je ustreljen, njegovo obnašanje pa pripišejo alkoholu, toda prvi izvidi odkrijejo, da napadalec ni bil vinjen. Kmalu se tudi nekateri drugi prebivalci začnejo obnašati čudno, na mestnih ulicah šerif opazi vladno vozilo, ki pregleduje okolico. Seveda za to imajo svoje razloge. V bližnjem močvirju (na istem območju so tudi bazeni za vodooskrbo) je strmoglavilo vojaško letalo. Na krovu letala so bile zaloge kemičnega orožja, namenjenega v sežigalnico. Kot kaže je nevarna snov (virus) ušla v okolje in se s pomočjo pitne vode prenesla na okoliške prebivalce. V nekaj urah je vojska območje zaprla v nepropusten obroč, vojaške enote pa pobirajo prebivalce in jih peljejo v karanteno. Toda virus se zelo hitro širi in vedno več je prebivalcev, ki jih je virus spremenil v nevarne ubijalce.

Biohazard kot osnovna ideja, virus ki navadne  ljudi spreminja v krvožejne stvore je že večkrat uporabljena ideja, ki svoje oporišče najde v kategoriji možnega, v teoriji verjetnosti. Potem se na tej podlagi gradi prepričljivost posnetega, saj nihče ne more oporekati dejstvu, da je kaj takega možno (no ja, vsaj kar zadeva filmsko verodostojnost).  Vrtinec dogajanja premetava tudi lokalnega šerifa in njegovega pomočnika, ki se ne vdata v usodo in se poskušata prebiti zunaj zaprtega območja. Vojaška doktrina nalaga hitro ukrepanje, zato je razvrščanje na okužene in neokužene sila površno. Šerifova soproga je končala med okuženimi, toda šerif se s tem ne misli sprijazniti, zato je reševanje soproge iz karantene pričakovan potek dogodkov. Poskus preboja iz zaprtega območja je pot ki jo ubere četverček (šerif+njegova žena+ namestnik+naključno dekle), čeprav takšna odločitev ne deluje ne vem kako smiselno. Potem ko izvedo, da je po 48-ih urah jasno, kdo je okužen in kdo bo imel srečo in se izvlekel, je scenarij preboja še bolj butast. Nobenemu ne pride na misel, da bi pobral nujno za preživetje (ko so že obtičali v supermarketu) in se potuhnil za nekaj dni v kakšni prostrani kleti. Seveda ne, potem bi film bil pravi dolgčas, nebi videli kopice trupel, napetost bi popustila … To je nesprejemljiv scenarij za izdelek v tem žanrskem okvirju. Priznam pa, da me je film nekajkrat »trznil«, (ljubitelji grozljivk me prepričujejo, da je to najpomembnejši element filma), zato je verjetno tudi bil globalno pozitivno sprejet. Zame je to vendarle premalo za dvig iz povprečja.   

Ocena: 5.5/10

ponedeljek, 05. julij 2010

Tenure (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Komedija
Dolžina: 89 minut, Imdb
Režija: Mike Million
Scenarij: Mike Million
Igrajo: Luke Wilson, Gretchen Mol, David Koechner, Sasha Alexander, Bob Gunton, William Thurber, Rosemarie DeWitt, Michael Cudlitz

Luke Wilson je doslej posnel več kot 40 celovečercev, nekaj slabih, veliko povprečnih in nekaj dobrih. Imam občutek, da se njegova igra z leti izboljšuje, da je Wilson prišel do točke v svoji karieri, ko lahko ponudi največ. In ravno zdaj, ko mi se zdi da je v najboljši formi, ne snema prav veliko. Nazadnje se mi je prikupil v filmu Henry Poole Is Here, malem neodvisnem filmu, ki je šel mimo nas precej neopazno. Kakorkoli, film mi je bil všeč in ko sem videl DVD ovitek  za Tenure, me je prešinilo, da bi to lahko bila podobno dobra zadeva.

Najprej bom probal razložiti pomen besede tenure. Najbolj enostavna definicija je, da je tenure stalno delovno mesto na kaki od ameriških univerz. Profesorji na ameriških univerzah delajo pogodbeno in v odvisnosti od svoje reputacije in dosežkov (ugleda med drugimi profesorji, objavljenih knjig in člankov v strokovnem časopisju) gradijo kariero. Ko univerza profesorju ponudi tenure, je to zanj veliko priznanje, ki prinaša stalno pozicijo na univerzi, delovno mesto s katerega te ne morejo odpustiti, boljše delovne pogoje, krajši delovnik in seveda, boljšo plačo. Prav temu se nadeja Charlie Thurber (Wilson), profesor angleščine sredi tridesetih, samski moški, ki se ne more pohvaliti z ne vem kako pestrim zasebnim življenjem. Poleg tečne sestre in očeta ki je nekoč bil ugledni profesor, (danes pod prisilo živi v domu za ostarele), je nekoliko čudaški  profesor in sodelavec Jay Hadley (David Koechner) Charlijev edini prijatelj. Oba se prizadevata dobiti tenure, temu cilju je nekoliko bližje Charlie, toda pisateljska blokada ki traja že nekaj časa, Charlija resno ovira na poti k svetlejši prihodnosti. Knjiga na kateri dela mu nikakor ne steče, strokovno časopisje se izogiba njegovim prispevkom. Edino kar mu gre od rok so predavanja, delo s študenti, ki radi hodijo na njegova predavanja in cenijo njegovo odkritost in preprostost. Prihod nove profesorice angleščine Elaine Grasso (Gretchen Mol), ki je predavala na eni od prestižnih univerz predstavlja resnično grožnjo njegovem napredovanju. Prijatelj Jay že ima celo kopico idej, kako se znebiti konkurence in tako spraviti Charlija v ugodnejši položaj. Simpatična profesorica bo kmalu spoznala, da njena prilagoditev na novo delovno okolje ne bo tako enostavna.

Tudi med profesorji obstajajo luzerji. Tako kot na vsakem nivoju družbenega življenja, tudi tukaj obstaja elita, povprečneži in tisti na repu razpredelnice. Tega se Charlie zelo dobro zaveda. Zato mu je napredovanje tako pomembno. Z napredovanjem bi dokazal predvsem samemu sebi, da ne sodi v kategorijo najslabših med sebi enakimi. Kljub temu, da je nova profesorica njegova glavna konkurentka v boju za pomembno pozicijo, Charlie po začetnem obrambnem "gardu" začuti, da je Elaine v resnici dobra duša, v marsikateri stvari sta si zelo podobna. Čeprav sem od trenutka ko se pojavi mlada profesorica vedel, po kateri poti bo zgodba šla naprej, me to v resnici ni motilo. Tenure je na tej sicer predvidljivi poti vedno sproščeno tekoč, nevsiljiv, simpatično zabaven. Situacije glavnih protagonistov so življenjske, gledalec večkrat pomisli, da bi tudi sam podobno storil ali na enak način speljal določene stvari, če bi se znašel v podobnem položaju. Wilson in Koechner sta dvojec, ki se lepo dopolnjuje, solidno se je izkazal tudi Mike Million v svojem režiserskem debiju. Tenure je šel naravnost na DVD, kar pomeni, da mu ni uspelo dobiti niti omejene kinodistribucije v domovini. Zavedem se, da je Tenure filmček, ki marsikateremu gledalcu ne bo všeč. Meni je bil. Hvala bogu, da imamo DVD.

Ocena: 7.0/10

nedelja, 04. julij 2010

She's Out of My League (2010)


Slovenski naslov: Predobra zame
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Romantični
Dolžina: 104 minutImdb
Režija: Jim Field Smith
Scenarij: Sean Anders in John Morris
Igrajo:  Jay Baruchel, Alice Eve, Krysten Ritter, T.J. Miller, Nate Torrence, Mike Vogel, Lindsay Sloane, Jasika Nicole, Kyle Bornheimer

Kirk že nekaj časa premišljuje o načinih, kako pridobiti nazaj bivše dekle Marnie. Čeprav že nekaj časa nista skupaj,  Marnie še vedno preživi veliko časa v hiši Kirkovih staršev. Punca je všeč njegovim domačim, zato ni razloga, da bi se v njihovem odnosu karkoli spremenilo. Tudi dejstvo da Marnie ima novega fanta ni ovira, tudi on je dobrodošel. Zaradi takih okoliščin Kirku ni prav prijetno doma, njegovo edino oporišče je služba, kjer skupaj s tremi prijatelji dela kot varnostnik na letališču. Fantje so kar dobra klapa, ki tako kot vsaka družba ima svoje zakonitosti. Najljubši hobi fantov je ocenjevanje ljudi po lestvici od ena do deset, nekakšna interna fora, s katero družba krajša čas, prav to ocenjevanje je osnova za marsikatero zafrkancijo. Kirk in njegovi prijatelji se ocenjujejo tudi medsebojno, soglasno mišljenje je, da je Kirk čistokrvna petka. Petka pomeni povprečje, navadno, dolgočasno, nezanimivo. Če si na lestvici od ena do deset prejel oceno pet, so tvoje možnosti pri dekletih zelo slabe, če dobiš dekle ki si je prislužilo oceno 6, si lahko srečen. Le izjemoma, če imaš res srečen dan in če so izpolnjeni posebni predpogoji, se ti lahko posreči in dobiš dekle, ki ji je družba prisodila oceno 7. Dva razreda višje je odličen dosežek.  Ko Kirk v službi spozna Molly, punco ki ji fantje soglasno dodeli čisto 10 in ta začne kazati zanimanj zanj, se Kirkovo življenej obrne na glavo. Nihče ne more verjeti takemu razpletu dogodkov, saj je Molly predobra za Kirka.

Predobra zame je tiste vrste komedija, v kateri filmsko dogajanje zapolnjuje okoli trideset igralcev, ki so podrejeni glavnim osebam, v tem primeru sta to Kirk in Molly. Kirka je odigral Jay Baruchel, znan obraz iz številnih stranskih vlog in najstniških komedij, z vlogo Molly je opravila Alice Eve (Crossing Over, Big Nothing). Povprečnež bo poskušal dobiti dekle, ki ga prekaša po vsakem relevantnem ocenjevalnem kriteriju, kako mu bo to uspelo, je drugo vprašanje.Veliko nasvetov lahko pričakuje od prijateljev (seveda neumnih nasvetov, tako kot vsaki komediji),  tudi »podpore« družinskih članov ne bo manjkalo. V želji po izboljšanju splošnega vtisa v očeh sanjskega dekleta je pomembna vsaka malenkost, zato so gladko pobrita jajca še najmanj kar Kirk lahko stori. Klišeji so seveda prisotni, vtis je, da izvirnost nikoli ni bila prioriteta ustvarjalcev. Ne glede na vse negativne aspekte je ta filmček dovolj simpatičen in lahkotno zabaven, da zaradi tega zamižimo na eno oko in pogoltnemo njegove slabosti. Konec koncev, film je nekajkrat zvabil nasmeh na moj obraz in to nekaj šteje. Redke so komedije, ki jim to uspe. Ne, nisem se držal za trebuh zaradi neustavljivega napada smeha, bili so to majhni sramežljivi nasmehi. Kakorkoli, vtis je definitivno pozitiven.

Ocena: 6.5/10

Lilja 4-ever (2002)


Slovenski naslov: Za vedno Lilja
Drugi naslovi: Lilya 4-Ever
Država: Švedska, Danska
Leto: 2002
Žanri: Drama
Dolžina: 109 minutImdb 
Režija:  Lukas Moodysson
Scenarij: Lukas Moodysson
Igrajo: Oksana Akinshina, Artiom Bogucharski, Elina Benenson, Liliya Shinkaryova, Lyubov Agapova, Pavel Ponomaryov

Lukasa Moodyssona je na svetovni filmski zemljevid postavil film Fucking Amal (domači naslov je Pokaži mi ljubezen), ki je obenem bil njegov celovečerni prvenec. Toplo sprejet film je bil zagon za nove projekte in njegov drugi film Tillsammans (Skupnost) in tretji film Lilja 4-ever, ki nekako zaokrožuje njegovo veliko trojko. Potem se Moodyson nekaj časa iskal in delal na projektih ki nekako niso dosegli kvalitete omenjenih filmov. Lani je posnel Mammotha, o katerem sem že pisal tukaj in nas spomnil na dneve, ko je bil v vrhunski formi. Lilja 4-ever je definitivno njegov najmočnejši film, ki sem ga pred dnevi videl že drugič in čeprav sem gledal že videno, me je zlahka znova posrkal vase.

V revnem predmestju ene od držav, nastalih po razpadu bivše Sovjetske zveza živi 16-leta Lilja. Lilja je po naravi upornica, ki obožuje Britney Spears in sanjari o odhodu v Ameriko. Njena mati je v zvezi s človekom, ki v rokah ima pomemben adut - ameriško zeleno karto. Ta je obljubil, da bo mater in hčerko odpeljal na zahod. Lilja je polna pričakovanj in nestrpno šteje dneve, a ko prida dan odhoda je Lilja odvečna prtljaga, ki se jo znebijo mati in njen novi mož. Nič ni pomagala ne jeza ne jok, mati je odšla in za sabo pustila objokano 16-letno dekle. Ko je odhajala je obljubila, da ji bo pošiljala denar … Daleč od oči, daleč od srca. Takšna usoda je doletela mladoletno punco, katere edini prijatelj je Volodya, fant, ki je še nekoliko mlajši od nje in večino časa preživi zunaj, saj ga doma čakajo le pesti zapitega očeta. Lilja v Volodyi najde iskrenega prijatelja, nekoga ki razume njeno stisko, saj je fant tudi sam v težkem položaju. Fant je praktično brezdomec, zato mu Lilja dovoli spati v njeni sobici. Lilja s prijateljico obišče nočni klub, kjer jo ta pouči, kako lahko hitro zasluži nekaj denarja. Klub je poln starejših gospodov, ki iščejo žensko družbo. Ideja da bi se prodajale se Lilji upira, a ko čez nekaj časa ostane brez denarja in hrane, odide v klub v upanju, da bo dobila stranko. Prva izkušnja je zelo neprijetna in Lilja začuti, da ta »obrt« ni za njo. Še isti večer na poti domov spozna Andreja, princa na belem konju (no ja, v rdečem Fordu), ki ji ponudi vožnjo domov in nanjo naredi izjemen vtis. Lep, prijazen in uglajen, poln razumevanja za mlado dekle, Andrej je vse, kar si punca lahko zaželi. Lilja in Andrej postaneta fant in punca in vse je na videz popolno. Andrej dela v tujini, a ker je tako zaljubljen vanjo, jo želi odpeljati na Švedsko, kjer bosta živela skupaj. Edina ovira je Liljina starost (16), zato ji Andrej uredi ponarejen potni list. Ponarejen potni list in dejstvo da se na pot ne odpravita skupaj je znamenje, da Andrej ima nekaj za bregom. Kmalu po prihodu v obljubljeno deželo se tega zave tudi Lilja, ko konča zaklenjena v nekem stanovanju, brez dokumentov, v brezupnem položaju.

Navdih za film je Moodysson dobil, ko je prebral časopisni članek, ki je opisoval podobno usodo neke 16-letnice. Lilja ni film, ki je narejen zato, da bi gledalca spravil v dobro voljo. Lilja je šokanten, grozovit, neprijeten, neverjetno žalosten film, ki nam pojasnjuje nekatere stvari, ali če hočete, predstavi stvari iz drugačnega zornega kota. Če je kdo dvomil v obstoj zlorabljanja, izkoriščanja, belega blaga in seksualnega suženjstva v današnji moderni, demokratični, socialno naravnani Evropi, lahko premisli še enkrat. Moodysson izjemno učinkovito prikaže načine, kako lahko proti svoji volji končaš na tako grdemu mestu in se znajdeš v brezizhodnem položaju. Izjemno prepričljiva igra Oksane Akinshine in Artyoma Bogucharskega se odlično sklada s Moodyssonovo vizijo in je pomemben dejavnik njegovega dokumentaristično-realističnega pristopa. Skozi celi film nam režiser ponuja kanček upanja, luč na koncu tunela, izhod ki je resda zelo daleč, a je vendarle otipljiv, možen, realen. Ali je Lilja naredila premalo korakov proti izhodu? Odgovor bi lahko bil pritrdilen, če nebi upoštevali dejstva, da vendarle gre za 16-letnega otroka. Ko Lilja steče na ulico in zadiha svobodo s polnimi pljuči, Moodysson dovoli gledalcu nekaj trenutkov oddiha, čeprav v teh trenutkih glasbena podlaga ne zbuja srečnih občutkov. Najprej policijska postaja in nato povratek domov. To je potek dogodkov, ki za Liljo nikoli ni bil realna opcija. Punca je enostavna bila preveč poškodovana, čustveno uničena, svet okoli nje je surov in depresiven, zato je odhod v nebesa njena edina možnost.

Ocena: 8.5/10

petek, 02. julij 2010

Napovedi - Kaj bomo gledali

Tukaj je kratka predstavitev  prihajajočih filmskih novitet, ki jih bomo večinoma lahko videli tudi v domačih kinih. Izbrani so filmi, ki ta trenutek delujejo kar obetavno, čas bo pokazal, ali so takšna pričakovanja bila upravičena.

***********************************************************

Inception (2010)
Izvor


Režijo in scenarij podpisuje Christopher Nolan, človek ki nam je ponudil že veliko dobrih stvari (Following, Memento, Batman Begins, The Prestige, The Dark Knight). Znanstvenofantastično naravnana zgodba obravnava manipulacijo s človeškim umom, sanjami in podatki skritimi v naših možganih. Izjema igralska zasedba je dodatna spodbuda za obisk kina. Leonardo DiCaprio, Ken Watanabe, Joseph Gordon-Levitt, Ellen Page, Marion Cotillard, Tom Hardy, Cillian Murphy, Tom Berenger.

V kinu: JULIJ 2010





Wall Street: Money Never Sleeps (2010)
Wall Street: Denar nikoli ne spi


23 let nazaj nam je Oliver Stone serviral kriminalno dramo o finančnih spletkah. Danes, ko finančna kriza trese svetovno gospodarstvo, se nadaljevanje kultnega filma zdi logična poteza. Tokrat je Stone tandemu iz prvega dela, Douglas – Sheen, dodal še  Shio LaBeoufa.

V kinu: SEPTEMBER 2010




The Expendables (2010)
Plačanci


Režiral bo Sylvester Stallone, igralska zasedba pa nakazuje, da je pred nami akcijski megaspektakel. Plačanci se odpravijo v Južno Ameriko, njihova naloga je odstranitev diktatorja. Heh, tukaj res nimam nobenih pričakovanj, ravno nasprotno, film bo najbrž polomija, toda zadeva bo definitivno v fokusu številnih gledalcev. Igrajo: Sylvester Stallone, Forest Whitaker, Eric Roberts, Jason Statham, Jet Li, Randy Couture, Dolph Lungdren, Mickey Rourke, Charisma Carpenter, Steve Austin

V kinu: AVGUST 2010



Get Him to the Greek (2010)
Superžur


Med poletnimi komedijami najbolj obetavno deluje Get Him to the Greek, ki ga podpisujeNicholas Stoller, človek ki je dve leti nazaj posnel Forgetting Sarah Marshall. Nerodni pripravnik Aaron bo poskušal krotiti razuzdano britansko rock zvezdo Aldousa Snowa. Igrajo: Jonah Hill, Tom Felton, Rose Byrne, Elisabeth Moss, Russell Brand

V kinu: AVGUST 2010




The Ghost Writer (2010)

Roman Polaski je po enajstih letih znova posnel film, misteriozni triler The Ghost Writer. Zgodba se suče okoli pisatelja, ki dela na biografiji britanskega premiera in tako po naključju odkrije skrivnosti, ki jih nebi smel. Polanski je snemal po romanu Roberta Harrisa, ki je prispeval tudi scenarij za film. Igrajo: Ewan McGregor, Pierce Brosnan, Kim Cattrall, Olivia Williams

V kinu: JULIJ 2010

The Private Lives of Pippa Lee (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Drama, Romantični
Dolžina: 98 minut, Imdb
Režija: Rebecca Miller
Scenarij: Rebecca Miller
Igrajo: Robin Wright Penn, Alan Arkin, Winona Ryder, Keanu Reeves, Monica Bellucci, Julianne Moore,, Maria Bello, Blake Lively

Režiserka Rebecca Miller je celo življenje bila obkrožena z ljudmi, ki so bili na nek način povezani s filmom. Hčerka znanega očeta Arthura Millerja  je poročena s še enim znanim filmskim obrazom, njen mož je oskarjevec Daniel Day-Lewis, zato je njeno filmskega udejstvovanje povsem pričakovano. The Private Lives of Pippa Lee je posnela po lastni knjižni predlogi, doslej je podpisala nekaj zanimivih filmov (Personal Velocity: Three Portraits, The Ballad of Jack and Rose), za katere je prejela nekaj festivalskih nagrad. Še pogled na igralsko zasedbo in to je že dovolj adutov, ki vabijo k ogledu.

Pippa Lee (Robin Wright) je žena zelo uspešnega založnika. Mož Herb (Alan Arkin) je tik pred penzijo. Saj ne, da bi to želel, a njegovo šibko zdravje narekuje takšen razplet. Še sreča, da ob sebi ima Pippo s katero živi že skoraj 30 let, žensko ki mu je podarila dva čudovita, zdaj že odrasla otroka. Cela zgodba bi bila povsem navadna, če Herb nebi bil starček z eno nogo v grobu. Pippa je namreč kakih 30 let mlajša od njega. Pippa je vedno bila odlična soproga, možu je stala vedno ob strani, vestno je skrbela za otroke in hišo, moževa starost zanjo nikoli ni bila ovira. Vzporedno s sedanjostjo spremljamo Pippino otroštvo in nato najstniška leta zaznamovana z materinimi psihozami in razpoloženjskimi motnjami. Od doma je odšla takoj ko se je čutila dovolj samostojno in samozavestno. Ni več mogla prenašati materinih izpadov, materino nesrečno življenje ni bil njen problem, zato je odšla, tako kot vsaka mlada punca je želela živeti. Preden je spoznala Herba je živela dokaj svobodno življenje, ki je bilo v skladu s tedanjimi »standardi« (komune, otroci cvetja, seksualna revolucija...) Na neki zabavi je spoznala Herba, ki je zaradi nje zapustil ženo (Monica Bellucci) in se nato poročil s Pippo. Na prvi pogled je Pippa uživala popolno življenje, a moževo šibko zdravje in njegova nezvestoba so njena čustva in predstavo o družinski sreči postavila na glavo. Medtem se je pojavil tudi drugi moški, v podobi sosedinega upornega sina (Keanu Reeves), do katerega Pippa čuti naklonjenost, nekaj podobnega velja tudi zanj.

Millerjeva je za svoj četrti celovečerec zbrala respektabilno igralsko zasedbo, posebej če upoštevamo ženski del igralskega kadra. Prikaz življenja Pippe Lee bo verjetno nekoliko bolj zanimiv nežnejšemu spolu, moški pa v njem ne bodo našli veliko zanimivega. Ko spoznamo Pippo je ta že ženska v svojih štiridesetih, očitno nesrečna v zakonu, kateremu se ne želi odpovedati. Otroci so že zrasli in odtujenost med partnerji je še bolj izražena. Kljub medsebojnemu spoštovanju je njihov odnos tako sterilen in brezupno dolgočasen. A Pippa ni ženska ki bi zaradi lastne sreče bila pripravljena na skrajne ukrepe kot so ločitev, ljubezenska avantura ali kaj podobnega. Ženska ima predobro srce za kaj takega. Toda ko odkrije moževo nezvestobo, teh ovir več ni. Ženska se končno zave, kaj mora narediti. Režiserka vzporedno pelje dve zgodbi, tista druga zgodba, pripoved o Pippinem odraščanju in mladosti je nasprotje vsega, kar je Pippa danes. Zmogla je dovolj moči in zapustila posesivno mater, v mladosti je bila vihrava in svobodna. Vse to kar ni danes. Igralka ki je upodobila mlado Pipo je kar zanimiva, kar bi težko rekel za Arkinovo »pomladitev«, ki je veliko bolj smešna kot prepričljiva. Človek je pač bil intelektualec, ženske so padale na njegov intelekt, ta pa je to spretno izkoriščal. Tudi večkratni infarkti ga niso ovirali v njegovih posteljnih podvigih, zato lahko rečemo da je ostal zvest svojim načelom do samega konca. To je nekako vse kar nam ponudi ta film, ki naj bi ga s svojo vlogo nekoliko popestril Keanu Reeves, a ta svojo brezizraznostjo in pasivno pojavo film le še bolj utrudi. Njegov odnos s Pippo bi lahko opisal nekako takole: Pridi, da skupaj sediva v tišini. Zelo dolgočasno.

Ocena: 5.0/10

četrtek, 01. julij 2010

Unthinkable (2010)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 97 minut,  Imdb  
Režija:  Gregor Jordan
Scenarij: Peter Woodward
Igrajo: Michael Sheen, Samuel L. Jackson, Brandon Routh, Carrie-Anne Moss, Stephen Root, Necar Zadegan, Gil Bellows, Martin Donovan, Sasha Roiz

Avstralec Gregor Jordan je name še najboljši vtis naredil s filmom ki ga je posnel  že več kot deset let nazaj. Two Hands (1999) s pokojnim Heath Ledgerjem je bil kar obetaven, soliden je bil tudi Buffalo Soldiers,  a njegova zadnja filma The Informers in Unthinkable nista izpolnila pričakovanj. The Informers je sicer doživel omejeno kino distribucijo v ZDA in drugod po svetu, Unthinkable ni imel to srečo in je šel naravnost na DVD. Film ki ostane brez kino distribucije nikoli ni dobra novica za režiserja in sodelujoče igralce. Unthinkable je mogoče neupravičeno porinjen na stranski tir, prvi odzivi gledalcev so večinoma pozitivni, svojega mnenja pa še niso podali kritiki, sam sem prebral nekaj negativnih in pozitivnih odzivov, najbolje je pa če se prepričaš na lastne oči. Pa poglejmo, kaj sem videl.

Steven Arthur Younger (Michael Sheen) je nekoč bil pripadnik ameriških specialnih enot, počel je že marsikaj za domovino, deloval je na skoraj vseh kriznih območjih. Številnimi zaupnimi podatki so mu bili prosto dostopni, sodeloval je v občutljivih operacijah, v katerih je v igri bilo tudi jedrsko orožje. Toda Steven ni več Steven, saj se je spreobrnil in sprejel islamsko vero, muslimansko ime in postal teroristični skrajnež, ki je skril tri jedrske bombe v ameriških velemestih. Posnel je video in bombe kot dokaz, da misli resno. Kmalu zatem ga ujame vojaška obveščevalna služba in ga odpelje na zaslišanje na skrivno lokacijo. O tem je obveščen tudi FBI in vodja oddelka za terorizem, agentka Helen Brody (Carrie-Anne Moss), ki dobi nalogo najti jedrske bombe. Pri tem naj bi pomagal gospod »H« (Samuel L. Jackson), skrivnostni zasliševalec z zelo širokimi pooblastili. Njegova pooblastila vključujejo tudi zelo širok spekter tehnik mučenja, zaradi katerih je H  dobil določeno »reputacijo.« Čez tri dni bombe bo razneslo, Younger pa bo sporočil svoje zahteve, dan pred načrtovanimi detonacijami. Agentka Brody in gospod H imata zelo različne poglede, kako razrešiti krizno situacijo, a zaradi navodil nadrejenih morata sodelovati in s skupnimi močmi poskušati iz Youngerja izvleči informacijo, kam je skril bombe.

Unthinkable nam ne poskuša razložiti, kako zelo zviti so teroristi, ne razlaga nam ustroj teroristične organizacije kot take, dobri fantje niso prisiljeni preskočiti tisoč ovir, da pridejo do človeka, ki je odgovoren za vse. Ta je namreč že od samega začetka njihov ujetnik. Človek, iz katerega je potrebno iztisniti dragoceno informacijo. In če bi se jaz kot gledalec omejil na osrednji motiv, ali če hočete dejanja, s katerimi pozitivci poskušajo zlomiti negativca in od njega dobiti informacije, bi s tem filmom verjetno bil zadovoljen. Malo se bom popravil - zadovoljen bi bil z interpretacijo igralske zasedbe, ki ji nimam kaj očitati. Jackson in Sheen sta iz svojih vlog izvlekla maksimum, Carrie-Anne pa še od časov Matrice in Mementa pri meni vedno dobi popust. Torej, z igralci sem zadovoljen. S čem nisem zadovoljen? Najlažje bo če zapišem, da z vsem ostalim. Niti ne vem kje naj začnem. Ne glede na vse reference ki jih ima Younger (bivši specijalec, človek z zvezami, poznavalec strogo zaupnih protokolov) je delo in vloga ki so mu jo namenili ustvarjalci preprosto neverjetna. Pa tudi če bi temu verjel, nisem prepričan, da bi se tako odločen človek (takšen kot je prikazan v filmu) na koncu zlomil. Ne glede nato, kaj mu naredite. Njegova družina bi bila že zdavnaj zunaj dosega »roke pravice.« Jacksonova vloga ni nič manj butasta od Sheenove. Tip je mojster »prepričevanja« sovražnikov. Ko je potrebno »iztisniti« pomembno informacijo, zanj ni ovir. Ni pravil. Tukaj je tudi tretji pomemben člen, agentka Brody, ki še sama ne ve, kakšna naj bi bila njena vloga. Razlogov za njeno prisotnost pri zasliševanju ni. Na terenu, pri iskanju bomb mogoče, tukaj je le ovira. Zdaj že pregovorno prerekanje o pristojnosti med državnimi službami, kliše uporabljen v toliko filmih, je le dodaten minus. Enkrat poteze vleče vojska, drugič FBI, tretjič posebni »odposlanec« ki vse nadzira. In ja, tu je še gospod H, ki ima svoje posebne pogoje in ki odobritev svojih dejanj išče tam, kjer jo ne bo dobil. Zato na koncu ne vemo več, kdo kaj dela, kdo je nadrejeni, kdo je podrejeni, ali bombe sploh obstajajo. In na koncu še največji nesmisel, mišljen kot veliki preobrat - četrta bomba! Zdaj več ne veš, ali terorist zajebava svoje mučitelje ali samega sebe.

Ocena: 5.0/10