petek, 27. avgust 2010

The Eclipse (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Irska
Leto: 2009
Žanri: Drama, Romantični
Dolžina: 88' Imdb
Režija: Conor McPherson
Scenarij: Conor McPherson, Billy Roche
Igrajo: Ciarán Hinds, Iben Hjejle, Aidan Quinn, Dorothy Cotter, Eanna Hardwicke

Relativno neznani Conor McPherson podpisuje scenarij in režijo celovečerca The Eclipse, malega irskega filma, ki je že prejel nekaj nagrad doma in v tujini. McPherson je doslej delal večinoma v gledališču in nekaj malega za televizijo. Mrk je njegov prvi film, ki mu je uspelo pritegniti publiko tudi izven domovine. Film je imel to (ne)srečo, da je bil distribuiran pod enakim naslovom, kot zadnji del iz franšize Twilight. Zaradi tega je nekatere privabil, druge spet odgnal, kar dokazuje, da se vsekakor splača prebrati nekoliko bolj podroben opis.

Cobh je irsko mestece ob morju, ki enkrat letno gosti knjižni festival, na katerega občasno zaide tudi kakšna velika zverina iz sveta pisane besede. Kot volonter in občudovalec pisane besede v organizaciji festivala že vrsto let sodeluje tudi Michael Farr (Ciarán Hinds). Michael je vdovec, ki sam skrbi za mladoletna otroka po ženini smrti. To je bil dogodek, ki je zaznamoval Michaela in otroka tako močno, da se je Michaelova melanholija začela dobivati grozljive odtenke. Mučijo ga nočne more, tudi ko ne spi, se mu zdi, da se po družinski hiši nekdo sprehaja. Prva misel je pokojna žena, videnja pa so vse bolj pogosta, zato Michael upa, da ga bodo vsaj nekoliko zmotile aktivnosti okoli prihajajočega festivala. Michaelova festivalska naloga je predvsem logistične narave, on je človek ki okoli prevaža pisatelje in jim priskoči na pomoč, če karkoli potrebujejo. Tako je tudi spoznal največjo zvezdo letošnjega programa, Američana Nicholasa Holdena (Aidan Quinn) in obetavno pisateljico Leno Morelle (Iben Hjejle), ki predstavlja svojo zadnjo knjigo The Eclipse. Ob branju knjige, ki govori o srečanjih z duhovi, Michael ugotovi, da knjiga opisuje izkušnje, na las podobne njegovim. Potem ko s pisateljico preživi nekaj dni in jo bolje spozna, mu postane jasno, da dogodki opisani v knjigi izhajajo iz Leninega življenja. Čeprav vsi mislijo da gre za fikcijo je Michaelu jasno, da tako podrobni opisi ne morejo biti plod domišljije.

Najprej naj povem, da McPhersonov film ni grozljivka, kot to pravi IMDB. Prvine značilne za dramo so v ospredju, tudi romantični toni niso tako močni, morda pa vseeno nekoliko bolj izraženi od srhljivih elementov. Michael ni človek, ki išče romanco. To je v resnici zadnja stvar, ki mu hodi po glavi. Po ženini smrti se je znašel v čustveno brezizhodnem položaju, nezmožen storiti nekaj korakov naprej. Michaelu niti na misel ni prišlo, da tam nekje zunaj obstaja nekdo, ki popolnoma razume njegovo stanje. Dokler ni srečal Leno. Zelo lep film, ki ima srce na pravem mestu, je lep primer režiserja z odličnim občutkom za like, njihovo karakterizacijo in gradnjo ustrezne atmosfere. Odlične igralske kreacije Hindsa (nagrada na najboljšega igralca na festivalu Tribeca), Quinna in Hjejlejeve so razlog več, zaradi katerega se izplača porabiti 90 minut, za ogled tega film.

Ocena: 7.5/10

četrtek, 26. avgust 2010

The Imaginarium of Doctor Parnassus (2009)


Slovenski naslov: Navidezni svet doktorja Parnassusa
Država: VB, Kanada, Francija
Leto: 2009
Žanri: Avantura, Fantazijski, Misterij
Dolžina: 123'Imdb 
Režija: Terry Gilliam
Scenarij: Terry Gilliam, Charles McKeown
Igrajo: Christopher Plummer, Tom Waits, Heath Ledger, Andrew Garfield, Lily Cole, Verne Troyer, Johnny Depp, Colin Farrell, Jude Law

Končno sem videl tudi zadnjo stvaritev Terryja Gilliama, Navidezni svet doktorja Parnassusa.  Zdaj, ko se je polegel ves pomp okoli zadnje vloge Heatha Ledgera, ko sem približno vedel kaj lahko pričakujem, je bil ogled zame kar prijetna filmska izkušnja. Čeprav Gilliam v zadnjem desetletju nekako ni našel prave forme, gre za človeka, ki je filmskim navdušencem podaril nekaj res izjemnih filmov, zato njegovi novi filmi vedno zbujajo pozornost velikega števila gledalcev, ki vsaj površno spremljajo filmsko umetnost.

Na prvi pogled nezanimivo, neprivlačno in nekoliko čudaško potujoče gledališče doktorja Parnassusa naključnemu gledalcu ne more ponuditi veliko. Toda gledališče ima eno pomembno prednost. Če kupite vstopnico lahko obiščete imaginarni svet, v katerega vstopite  skozi posebno ogledalo, ki je nekakšen portal med svetovi. Navidezni svet s pomočjo doktorja Parnassusa soustvarja domišljija samega obiskovalca, zato je izkušnja obiskovalca toliko bolj pristna. Med obiskom imaginarnega sveta se obiskovalec odloča za eno izmed dveh možnosti, ki sta v resnici odločitev med dobrim in zlim, odločitev za svetlobo ali temo. Poleg doktorja so stalni člani gledališča njegova skoraj 16-letna hčerka Valentina, asistent Anton in doktorjev pritlikavi spremljevalec Percy. Družba po naključju reši življenje Tonyju, mladeniču za katerega se izpostavi, da beži pred rusko mafijo. Parnassus mu ponudi zatočišče, gledališče pa tako dobi novega člana, ki s svojimi idejami in obilico šarma začne privabljati vedno več gledalcev, ki so pripravljeni obiskati imaginarni svet in plačati vstopnico. Lahko bi rekli, da so se stvari začele obračati na bolje, če doktor nebi imel veliko, temačno skrivnost. Dolgo nazaj je Parnassus sklenil pogodbo s hudičem, dogovor, ki ga nikoli nebi smel sprejeti. Hudiču je obljubil svojo potomko, ko ta dopolni sladkih šestnajst. Zdaj je hudič prišel po Valentino, a je staremu znancu pripravljen ponuditi še eno priložnost. Če Parnassusu uspe zbrati pet duš, preden isto stori hudič, bo ta pustil Valentino pri miru in pozabil na prejšnji dogovor. Zdaj Parnassuss mora zbrati pet duš v imaginariumu, preden to stori hudič.
Dokončati film, potem ko sredi snemanja umre eden izmed glavnih likov, ni enostavna naloga. Produkcija je stala nekaj mesecev po Ledgerjevi smrti, a je Gilliam zahvaljujoč fantazijski plati filma s snemanjem lahko nadaljeval, Ledgerjevo rolo pa so dokončali Deep, Law in Farrell. Brez izrazito močne zgodbe se Gilliam zanaša predvsem na imaginarni svet v katerem se potem nahaja v svojem elementu, kar je v resnici najbolj prepričljiv del filma. Seveda, ne gre za film brez zgodbe. Tukaj je pogodba z hudičem kot osrednji motiv, Antonova ljubezenska hrepenenja in odnos Valentina-Tony, katerem bi režiser sigurno posvetil več pozornosti, če nebi izgubil Ledgerja. Vsi ti elementi so prešibki, da bi gledalca močneje povezali s katerim izmed likom, zato pa gledalec zelo rad vstopa v navidezni Parnassusov svet. Čarobnost tega sveta, v katerem Gilliam sanje posameznika pretaka v vizualne podobe, ki navdušujejo obiskovalca imaginariuma in gledalce pred malimi ekrani je neverjetna. Tom Waits me je najbolj prepričal izmed vseh nastopajočih, pred kamerami je je odličen in ne morem se spomniti niti enega filma, v katerem mi njegova vloga ni sedla. Imaginarium bi ne glede na tragični dogodek bil nekonvencionalen izdelek, to je jasno, vendar je očitno, da je Ledgerjeva smrt zahtevala veliko improvizacije. Gilliamov film je doživetje, ki gledalca veliko bolj prepriča na vizualni, kot na vsebinski ravni.

Ocena: 6.5/10

sreda, 25. avgust 2010

De battre mon coeur s'est arrêté (2005)


Slovenski naslov: Ko je zastalo moje srce
Drugi naslovi: The Beat That My Heart Skipped
Država: Francija
Leto: 2005
Žanri: Krimi, Drama, Triler, Glasbeni
Dolžina: 107'Imdb 
Režija: Jacques Audiard
Scenarij: Jacques Audiard, Tonino Benacquista
Igrajo: Romain Duris, Niels Arestrup, Jonathan Zaccaď, Gilles Cohen, Linh Dan Pham, Emmanuelle Devos

Če vam ime Jacques Audiard ne pove nič,  verjetno imate njegov zadnji film, Un prophète (Prerok), nekje v spominu. Prerok je bil med petih nominiranici za tujejezičnega oskarja na zadnji podelitvi, a je nagrado prejel argentinski El secreto de sus ojos. Prerok me je spodbudil, da sem šel brskati za Audiardovimi prejšnjimi filmi (Un héros très discret, Sur mes lèvres in film, o katerem pišem v današnjem prispevku). V bližnji prihodnosti bom pisal tudi o Sur mes lèvres (Read My Lips). Ko je zastalo moje srce so filmoljubi lahko videli pred petimi leti na domačem LIFFu, v svoji ponudbi ga ima tudi največja domača spletna videoteka.

Thomas (Romain Duris) je v nepremičninskem poslu, ki velikokrat prestopi mejo legalnega, dopustnega, moralno sprejemljivega. Thoma je v posel vpeljal oče Robert (Niels Arestrup) in ga naučil nekaterih »prejemov,«  ki so za nepremičninskega agenta njegovega kova skorajda nujne veščine. Thom je eden izmed enakovrednih znotraj ekipe, ki preži na zapuščene, lastniško neurejene ali  pravno sporne nepremičnine, na katerih potem skozi novogradnjo dosegajo velike dobičke. Revna družina ali trmasti najemnik so le moteči elementi, ki jih Thom zelo učinkovito odstranjuje. Svoje sposobnosti je izpilil do te mere, da v svojem poslu že prekaša očeta, ki vedno bolj zgublja čut za posel, napačne odločitve in izgube pa se kopičijo. Robert se je vpletel v posel z Rusi, v katerem je potegnil kratko in ostal brez vloženega denarja, ki ga zdaj trmasto želi nazaj. Čeprav ga Thom opozori, da je naletel na premočnega »igralca« s katerim ni šale, se Robert ne more sprijazniti z veliko finančno izgubo.Ko Thom nekega dne po naključju sreča glasbenega veljaka, ki je nekoč bil manedžer njegove pokojne matere in mu ta ponudi avdicijo, se v Thomu znova prebudi potisnjena glasbena strast. Toda Thom že celo desetletje ni igral klavirja, zato potrebuje učitelja in vsakodnevno vajo. Učiteljico najde v obetavni azijski pianistki Miao Lin, ki se je pravkar preselila v Francijo.

 
Ko je zastalo moje srce je dokaz, da Američani niso vedno tisti, ki se odločajo za predelave filmov iz drugih držav. Tokrat so se predelave ameriškega filma lotili Francozi, navdih so črpali iz ameriškega izvirnika Fingers iz leta 1978, v katerem je naslovno vlogo odigral Harvey Keitel. Audiard se je odločil za priredbo in po mojem skromnem mišljenju opravil odlično delo. Film nam ponuja zanimivo nasprotje, nasilneža in glasbenega navdušenca v podobi Thomasa Seyrja, ter nam pokaže zanimivo transformacijo, v kateri osebo na robu kriminalne sfere počasi prevzema ljubezen do glasbe. Tako močno, da ta začne zanemarjati svoje z nepremičninami povezane obveznosti in se veliko raje posveča glasbenim vajam. Režiser je odlično ujel Thomasov nemirni duh, njegovo osebnost je gledalcu odlično približal z ustreznimi montažnimi prejemi. Duris je zelo prepričljivo opravil s svojo vlogo, standardno dober je tudi Arestrup v vlogi Thomasovega očeta, ki na svojega glasbeno talentiranega sina, ima zelo velik vpliv. Režiser nam ponuja narobe svet, v katerem otroci učijo starše življenjskih modrosti, v katerem je nepremičninski mafijc izjemen glasbeni talent, ki ga vedno bolj vleče k glasbi, njegovi edini pravi ljubezni. Odličen zaključek, v katerem Thomas ne more pozabiti starih zamer, s svojo surovo prepričljivostjo odlično zaokrožuje ta rimejk v zanimivo celoto, ki je po mnenju mnogih, celo bolj prepričljiva od izvirnika.

Ocena: 8.0/10

ponedeljek, 23. avgust 2010

Splice (2009)


Slovenski naslov: Hibrid
Država: Kanada, Francija, ZDA
Leto: 2009
Žanri: Drama, Triler, ZF, Grozljivka
Dolžina: 104' Imdb
Režija: Vincenzo Natali
Scenarij: Vincenzo Natali, Antoinette Terry Bryant
Igrajo: Adrien Brody, Sarah Polley, Delphine Chaneac, Brandon McGibbon, Simona Maicanescu

Mlada znanstvenika Clive Nicoli (Adrien Brody) in Elsa Kast (Sarah Polley) se nahajata na čelu raziskovalne ekipe, ki ji uspe s križanjem genov različnih živalskih vrst ustvariti čisto novo vrsto. Cilj obsežnih raziskav je pridobiti posebno vrsto proteina, kar bi pomenilo prelomnico v razvoju zdravil za bolezni kot so: Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen,  določene oblike skleroze in celo nekatera rakasta obolenja. Clivu in Elsi je že uspelo ustvariti popolnoma stabilna  živalska hibrida, ki sta ju ljubkovalno poimenovala Fred in Ginger. Investitorji so nestrpni in pretijo z ukinitvijo financiranja nadaljnjih raziskav, če ekipa ne bo kmalu rafinirala zahtevani protein. Elsa in Clive sta pred veliko dilemo, ali v raziskava vključiti tudi človeški DNK. Ko investitorji izgubijo potrpljenje, se Clive in Elsa (ki sta par tudi zunaj poklicnega življenja) odločita, da bosta v projekt na skrivaj vključila človeški DNK, kar v praksi pomeni, da sta ustvarila bitje, ki je človeško-živalski hibrid. Zarodek se razvija zelo hitro, veliko hitreje kot sta predvidevala, že čez par dni nenavadno bitje zaživi zunaj inkubatorja in nato v nekaj mesecih zraste do polne velikosti. Starševski nagon naredi svoje, bitje kmalu dobi tudi ime (Dren) in postane član družine. Toda Dren ni navaden otrok, zato je njena vzgoja zelo zahtevna naloga.

Vincenzo Natali v svojih filmih najraje vključuje elemente znanstvene fantastike in jih kombinira z grozljivim, srhljivim, nadnaravnim. Režiser je svetovno razpoznavnost dosegel z uspešnico Kocka (1997), Hibrid pa je projekt, ki je v režiserjevi glavi nastajal zelo dolgo in s katerim je Natali želel ponoviti uspeh Kocke, ali ga celo preseči. Zdaj je jasno, da mu ne bo uspelo, film je sprejet z mešanimi občutki (solidno pri kritikih, nekoliko slabše pri ciljni publiki) in je zaenkrat v rdečih številkah (še mu ni uspelo povrniti vloženega denarja, proračun 30 mil.$, zaslužek 23 mil.$), vendar se film še vrti v kinih in na koncu bo verjetno le prilezel do pozitivne ničle, a je takšen rezultat za ustvarjalce in producente sigurno veliko razočaranje. No, iztržek na blagajnah še zdaleč ni merilo kakovosti in Hibrid niti ni tako slab film. Je sicer daleč od Kocke, a vseeno povsem gledljiv ZF triler s priokusom grozljivega. Natali izpostavlja nekaj pomembnih vprašanj, vedno aktualno temo genetske manipulacije in ustvarjanja umetnih oblik življenja, do katerega vpleteni ne morejo ostati nevtralni, hladni, brezčutni. Tako se obnaša tudi gledalec, ki je postavljen v vlogo opazovalca nenavadnega odnosa, v katerem režiser najprej igra na karto starševskih nagonov in nato zadevo povsem obrne in stvaritelje postavi v vlogo žrtve. Prav zadnja tretjina filma se mi zdi nekako najbolj nedodelana in neizvirna. Twist moški spol-ženski spol nima pravega efekta, zaključek filma pa je podoben kakšni slabi grozljivki. Solidna glavna igralca in zelo prepričljivo CGI bitje Dren so plusi, a se ne morem znebiti občutka da se film v zadnji tretjini zasuče v napačno, predvidljivo smer.

Ocena: 6.0/10

četrtek, 19. avgust 2010

Yeo-haeng-ja (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: A Brand New Life
Država: Francija, J. Koreja
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 92' Imdb
Režija: Ounie Lecomte
Scenarij: Ounie Lecomte
Igrajo: Sae Ron Kim, Do Yeon Park, Ah-sung Ko, Myeong-shin Park, Man-seok Oh

U uvodnih kadrih spoznamo Jinhee, malo punčko, staro devet let. Deklica je zelo vesela, kamera jo ujame sredi priprav na izlet. Lakirani črni čevlji, bele nogavice in najboljša obleka dekličino srce izpolnijo s srečo in velikimi pričakovanji. Na izlet jo bo peljal oče, ki ji je obljubil najboljšo torto, celo sama jo lahko izbere v veliki mestni slaščičarni. Ko prideta v mesto oče drži obljubo in deklico odpelje v slaščičarno, kjer Jinhee izbere najlepšo torto. Vse to so v resnici poslovilne želje, kajti oče bo punčko zapustil. Jinhee nikoli več ne bo videla očeta, ki jo je pripeljal v sirotišnico in je pustil pri upravniku, ter nato s sklonjeno glavo odšel brez slovesa. Brez besed, brez razlage. Deklica je rabila nekaj dni, da je dojela, kaj jo je doletelo. Še veliko več je potrebovala, da je sprejela sirotišnico za svoj novi dom. Vmes se je zgodilo marsikaj. Najprej je gladovno stavkala, prespala zunaj na mrazu, poskušala oditi in spoznala, da odhod ni realna opcija. Ko je sprejela dejstvo, da očeta ne bo nazaj in postala nekoliko manj uporniška, je našla novo prijateljico, nekoliko starejšo punco Sookhee, ki ji razloži, kako stvari potekajo v sirotišnici. Razloži ji, da je poznavanje kakšne angleške besede velika prednost, urejenost in prijaznost pa povečujeta možnosti za posvojitev. Če bo postopala tako kot ona, se zna zgoditi, da jo bo posvojila prijazna ameriška družina, ki jo bo odpeljala v Ameriko. Iskreno prijateljstvo pretrga družina, ki se odloči, da bo posvojila Sookhee.

Režiserka Ounie Lecomte je svoj prvenec v veliki meri gradila na lastnih izkušnjah, saj je sredi 70-ih let prejšnjega stoletja bila posvojena, nakar so jo njeni novi starši odpeljali v Francijo. Deklica ki je odigrala Jinhee, me je očarala že v uvodnih kadrih, njen lik uživa vso podporo gledalca, ki z devetletnico sočustvuje, jo razume in resnično drži pesti za njeno srečo. Nekaj tako prikupnega, kar zadeva otroke na filmu že dolgo nisem videl. Daleč od tega, da punca svoje doseže samo z ljubkim obrazom. Deklica tudi odlično igra, njena kreacija je tako pristna, da kaj boljšega ne moremo niti pričakovati, vsaj pri tej starosti ne. Lecomtejeva gledalca popelje na čustveno potovanje, na katerem ga opozarja na nujnost sprejemanja odgovornosti ki jo prinese starševstvo in mu približuje občutke ki jih pozna le sirota. Tudi danes je po celem svetu veliko otrok v sirotišnicah, ki tako kot Jinhee čakajo na posvojitev.

Ocena: 7.5/10

sreda, 18. avgust 2010

Le conseguenze dell'amore (2004)


Slovenski naslov: Posledice ljubezni
Drugi naslovi: The Consequences of Love
Država: Italija
Leto: 2004
Žanri: Krimi, Drama, Romantični
Dolžina: 100' , Imdb
Režija: Paolo Sorrentino
Scenarij: Paolo Sorrentino
Igrajo: Toni Servillo, Olivia Magnani, Adriano Giannini, Diego Ribon, Gianna Paola Scaffidi, Gilberto Idonea, Vincenzo Vitagliano

Paolo Sorrentino je pred dvemi leti predstavil Il divo, zgodbo o nekdanjem italijanskem premieru Giuliu Andreottiju, za katero je prejel nagrado žirije v Cannesu. Tudi doma v Italiji je doživel velik uspeh, a moram pa takoj priznati, da filma še nisem videl. Ko prvič zasledim nekega avtorja imam navado pobrskati po njegovi filmografiji in se zadeve lotiti kronološko. Tako sem tudi prišel do Le conseguenze dell'amore (Posledice ljubezni), ki ga je režiser posnel štiri leta pred Il divom. V Italiji je bil razglašen, za najboljši film z letnico '04.

Miza ob oknu hotelskega bara je že celo desetletje rezervirana za redkobesednega, vase zaprtega možakarja z očali. Njegovo ime je Titta di Girolamo, hotel v švicarskem Luganu je njegov dom. Redkokdaj s kom spregovori kakšno besedo, občasno odigra partijo pokra z direktorjem hotela in ostarelim parom, ki tako kot on živi v hotelu. Jasno je da Titta nima finančnih težav, nihče pa ne ve, od kod izvira njegov denar. Potovalni kovčki polni denarja romajo v njegovo hotelsko sobo večkrat na mesec, njegova naloga je kovčke odpeljati v banko in položiti denar na račun. Poleg tega opravila Titta nima drugega dela, zato mu ostane veliko prostega časa. Zato bere knjige in opazuje okolico, pogledi se mu največkrat ustavijo na prikupni, mladi natakarici, ki že dve leti dela v hotelskem baru.Čeprav je Titta do dekleta odbojen in neprijazen, je Sofia (natakarica) do njega vedno prijazna, in če Titta nebi bil toliko starejši od nje, bi skorajda pomislil, da ji je všeč. Titta se je dolgo držal zelo strogih pravil, ki so izključevala pojme kot so prijateljstvo, znanec, ženska ... Toda zdaj, ko je s Sofio prebil led, se njegov visoki obrambni zid počasi podira. A tako preprosto vendarle ne bo šlo. Ravno na dan, ko bi se moral srečati s Sofio, prispe novi kovček za dostavo, takoj za njim pa dva roparja, ki sta termin dostave očitno poznala.
Posledice ljubezni se začnejo v počasnemu ritmu, v središče pa je postavljen Titta, ki s svojo držo gledalcu najprej mogoče gre nekoliko na živce, toda kmalu postanemo radovedni. Zanima nas, kdo je nejevoljni možakar, zakaj se tako obnaša in s kakšnim poslom se ukvarja? Režiser dogajanje odlično razvija in nadgrajuje, ter nam počasi razkriva koščke zgodbe, ki je vseskozi zanimiva, sorazmerno s preteklim časom se stopnjuje tudi napetost. Kamera je naravnost odlična, režiser nam servira kadre v maniri velikih mojstrov. Prizor, v katerem Tittu popustijo vse zavore, nakar zelo jedrnato in odkrito zaupa Sofiji vsa najpomembnejša dejstva o sebi in svojem življenju je res enkraten. Odličnemu Toniju Servillu v naslovni vlogi pomembno podporo dajejo igralci v stranskih vlogah, tudi tisti v najmanjših vlogah delujejo zelo prepričljivo. Posledice ljubezni je film, ki deluje na vseh ravneh, filmski biserček, ki bi ga bilo škoda zamuditi.

Ocena: 8.0/10

torek, 17. avgust 2010

Napovedi - The Town

The Town 




Ben Affleck. Kaj naj si človek misli o njem? Ko upam na najboljše, se spomnim filmov kot so: Good Will Hunting, Dogma ali Gone Baby Gone, s katerim je tako zelo uspešno debitiral na režiserskem stolčku. Ko pomislim na najslabše, mi na misel pride Gigli. No zdaj je režiral svoj drugi film The Town, ki septembra pride v kina, zavrteli ga bodo tudi v Benetkah, sicer izven tekmovalnega programa. The Town zaenkrat deluje kar obetavno, kmalu pa bo jasno ali je Ben sposoben ponoviti uspeh, ki ga je dosegel z odličnim Zbogom, punčka. Affleck je snemal po knjižni uspešnici Prince of Thieves Chucka Hogana. V ospredju so štirje dolgoletni prijatelji,  strokovnjaki za »odpiranje« bančnih trezorjev, bančna uslužbenka ki jo ekipa vzame za talko in agent FBI, ki vodi preiskavo ropa.

Ballast (2008)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2008
Žanri: Drama
Dolžina: 96' Imdb 
Režija: Lance Hammer
Scenarij: Lance Hammer
Igrajo: Michael J. Smith Sr., Jim Myron Ross, Tarra Riggs, Johnny McPhail

Mississippi, ZDA je kraj, v kamor režiserski debitant Lance Hammer postavi svojo pripoved. Ruralno območje, razmeroma redko poseljenega ameriškega podeželja je kraj, kjer prevladuje sivina. Sivina na obzorju in sivina v ljudeh. Sivina, ki se počasi spreminja v črnino. Tako nekako se počuti Lawrence potem, ko se njegov brat dvojček odloči, da bo zapustil ta svet. Depresija je bila premočna, veselje so življenja izgubljeno, samomor edina opcija. Verjetno ste že slišali kaj o tem, kako zelo močne vezi vežejo dvojčka. Zaradi bratove smrti je Lawrence na tleh, tako potrt, da tudi sam  pritisne na petelina in se ustreli. Toda Lawrence ne umre, temveč konča v bolnišnici in se po okrevanju vrne domov. Dejstvo, da je še živ, mu ne vlije novih moči, še vedno je zelo depresiven, za nič mu ni mar, tudi če ga oropajo ne. Celo tako prijazen je, da roparju prinese denarnico in mu izroči denar. V hišo je s pištolo v roki prišel James, njegov nečak, ki ga je zdaj že pokojni oče zapustil že pred leti. Počasi spoznavamo ozadje preteklih dogodkov. Nečak, ki je danes star 12-13 let je že odvisnik, po mamila pa je hodil k napačnim ljudem, ki jim zdaj dolguje denar. Odvisnica je nekoč bila tudi njegova mama Marlee, ki jo je fantov oče zaradi odvisnosti zapustil. Dilerji iščejo Jamesa, domače stanovanje zanj in mater več ni varen kraj, zato se preselijo v hišo Jamesovega očeta. Montažni hišici je eno zraven druge postavil oče za oba brata, zdaj sta nečak in njegova mama zakonita dediča in po novem, Lawrencova prva soseda. Čeprav je na začetku Marlee zelo nenaklonjena Lawrencu in Jamesu prepoveduje druženje z njim, počasi uvideva, da so si vsi skupaj lahko medsebojno pomagajo in si tako marsikatero stvar olajšajo.

Ballast je bil nagrajen na več festivalih, najbolj ugledni sta vsekakor nagradi iz Sundancea. Razmah neodvisnega filma v zadnjih nekaj letih lahko pripišemo, med ostalim, tudi pocenitvi tehnologije potrebne za realizacijo filma. Prav Ballast je lep primer, kako se z minimalnimi sredstvi da posneti soliden film. Pogosta uporaba ročne kamere, malo dialoga in anonimusi v glavnih vlogah film močno približajo dokumentarnim prvinam. Prave zgodbe je bolj malo, najpomembnejši dogodek je smrt brata-očeta-bivšega moža, okoli katere režiser gradi turobno atmosfero. Ballast je film brez glasbe, tudi zvoki okolice so omejeni na minimum, kar še bolj poudari sivino in depresijo. Nekateri filmu očitajo pretirani minimalizem, tudi sam bi se v določeni meri strinjal s takšno trditvijo. Ballast ni tiste vrste film, ki si ga gledalec želi videti prav pogosto. Že prej sem vedel, kakšen bo film, nekaj uvodnih kadrov odlično napove, kaj lahko pričakujemo v nadaljevanju. Hammerju uspe gledalca povezati z liki in ga zainteresirati za njihovo usodo, igralci so odlično usklajeni z režiserjevo vizijo. Kljub izrazito depresivni drži nam film ponudi nekaj optimizma v obliki sporočila o pomembnosti družine in ohranjanja stikov z bližnjimi. Če ostanemo sami, opasani z širokimi zidovi, ki jih gradimo okoli sebe, obstaja velika možnost, da nikoli ne bomo videli sveta z odprtimi očmi.

Ocena: 7.5/10

ponedeljek, 16. avgust 2010

The Ghost Writer (2010)


Slovenski naslov: Pisatelj v senci
Država: Francija, Nemčija, VB
Leto: 2010
Žanri: Drama, Misterij, Triler
Dolžina: 128'Imdb 
Režija: Roman Polanski
Scenarij: Robert Harris, Roman Polanski
Igrajo: Ewan McGregor, Pierce Brosnan, Tom Wilkinson, Kim Cattrall, Olivia Williams, Jon Bernthal, James Belushi, Timothy Hutton

Pisatelj v senci je sprožil velika pričakovanja filmskih sladokuscev po celem svetu. Ko se režije loti nekdo, ki se piše Polanski, drugega ne gre pričakovati. Tukaj ne bom našteval njegovih uspehov in filmov ki so najbolj zaznamovali njegovo kariero, niti se ukvarjal z dogodki iz njegovega zasebnega življenja. Ko jih enkrat šteješ 77, je spoštovanja vredno že dejstvo, da si sposoben posneti takšen film. Pogled na njegovo filmografijo razkriva, kako žanrsko raznovrsten je bil s svojimi filmi. Tokrat se je odločil za politični triler in posegel po zgodbi, ki vleče veliko vzporednic z dogodki iz bližnje preteklosti.

Ewan McGregor je eden najboljših v svojem poslu. Je pisatelj, ki piše knjige za druge, človek ki v roke vzame grobo gradivo in iz njega naredi knjigo. On je eden izmed tistih pisateljev v senci, ki se skriva za novico, da je ta in ta, objavil svojo biografijo. Slavne osebnosti se pogostokrat odločijo za takšno obliko samopromocije, nobena izjema ni nekdanji britanski premier Adam Lang (Pierce Brosnan). Politik je postal tarča hudih kritik in obtožb, zaradi nekaterih političnih odločitev, sprejetih v času svojega predsedovanja vladi. Lang je že napisal osnutek biografije, na katerem je delal drug pisatelj. Mike McAra je izgubil življenje v sumljivih okoliščinah, prekucnil se je čez ograjo trajekta in padel v morje, pozneje je njegovo truplo naplavilo na obalo. Zdaj je McGregorja doletela čast dokončanja Langove biografije, za svoje delo bo prejel zajetno plačilo. Lang je zatočišče pred radovedneži in obtožbami ki dežujejo iz domovine našel v ZDA. Na redko naseljenem otoku živi v strogo varovani  posesti, obkrožen z velikimi ograjami in visoko usposobljenimi varnostniki. Po nekaj dneh spoznavanja z gradivom, Langom in ljudmi ki ga obkrožajo, se pisatelj znajde sredi medijske gonje proti nekdanjemu premieru. Nato po čistem naključju odkrije nekaj nedoslednosti v zgodbi o tem, kako je Lang spoznal svojo ženo. Spoznanje pri pisatelju sproži preiskovalno žilico, slike iz Langove preteklosti, ki jih najde skrite v sobi svojega predhodnika, še dodatno podkrepijo njegove dvome. McGregor je vedno bližje resnici, korak za korakom odkriva koščke preteklosti, ki počasi oblikujejo smiselno celoto, napredek v preiskavi pa pomeni zanj vedno večjo nevarnost.


Pisatelj v senci mi je bil všeč. Več kot dve uri dolg film je vseskozi zanimiv in dinamičen, gledalec je angažiran in koncentriran, Polanski kmalu po začetku vzpostavi napeto ozračje, ki gledalca drži na trnih do samega konca. Obrtna plat filma je nekaj, kar je treba še posebej poudariti in pohvaliti, podobe na zaslonih so vizualno dovršene, prava paša za oči, nekatere rešitve pa pravi mali sladkorčki. Igralske kreacije so prav tako odlične, nekatere je zmotila predvsem  Kim Cattrall, mene niti ne, po drugi strani, tudi njena vloga v filmu ni tako pomembna, da bi bila moteča. Seveda, ne gre za film brez napak, kar nekaj bi jih lahko naštel. Nekatere je zmotil google, druge Cattrallova, tretje izvedba atentata in še kaj bi se našlo. Ne bom zanikal, da bi se v teh primerih dalo najti kakšno bolj ustrezno rešitev, toda te pomanjkljivosti nikakor ne skazijo filma in odličnega končnega vtisa. Če bi že  moral izpostaviti kakšen resnično moteči element, potem bi to bila možnost sojenja kakšnemu od visokih angleških uradnikov (v tem primeru bivšemu premieru). Bivši premier bi moral storiti kaj veliko hujšega, kot izročitev štirih domnevnih teroristov, da bi končal na mednarodnem sodišču v Hagu. No pustimo zdaj to. Veliki avtorji so vedno pod drobnogledom in ker seveda nihče ni popoln, se vedno lahko najde kakšna kost za glodanje. A kot sem že rekel, sigurno vam ne bo žal, če porabite dve uri za ta film, sploh pa če pogledamo trenutno kino ponudbo. Samo eden izmed filmov iz trenutnega sporeda prekaša Pisatelja v senci, vse ostalo kar trenutno lahko vidite, pomeni veliko slabšo izbiro.

Ocena: 8.0/10

Napovedi - The Green Hornet

The Green Hornet

 
Število filmov v katerih v katerih glavno besedo imajo superheroji, iz dneva v dan narašča.
The Green Hornet je bil zelo popularen v preteklosti, zato ne čudi, da bomo kmalu videli novo, modernim trendom bolj prilagojeno različico. V 60-ih je na ameriških tv zaslonih kraljevala istoimenska serija, naslovno vlogo je igral Van Williams, širši publiki pa se je prvič predstavil tudi Bruce Lee kot Kato, prvi pomočnik Green Horneta. Naslovno vlogo v novi verziji bo odigral Steh Rogen??? Skupaj z Evanom Goldbergom sta spisala tudi scenarij. Nič kaj obetavno bi rekel, če nebi na režiserskem stolčku sedel Michel Gondry (Eternal Sunshine of the Spotless Mind). Če k temu dodamo še ostale sodelujoče: Tom Wilkinson, Christoph Waltz, Jay Chou, Edward Furlong, Cameron Diaz je jasno, da gre za resen projekt. Film štarta v ameriških kinih 14. januarja 2011. Naslednje leto bo kot vse kaže v znamenje zelene barve, kajti na obzorju je tudi Green Lantern, ki ga bo režiral Martin Campbell (Casino Royale), v naslovni vlogi pa bo nastopil Ryan Reynolds.

sobota, 14. avgust 2010

Cemetery Junction (2010)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 95'Imdb 
Režija: Ricky Gervais  , Stephen Merchant
Scenarij: Ricky Gervais  , Stephen Merchant
Igrajo: Tom Hughes, Christian Cooke, Jack Doolan, Ricky Gervais, Ralph Fiennes, Emily Watson

Ricky Gervais že drugič režira, tudi drugič se režije ni lotil samostojno. Zasluge si deli s Stephenem Merchantom, s katerim je tako uspešno sodeloval pri originalni, angleški verziji Pisarne. The Invention of Lying je bil njegov prvi režiserski poskus (o katerem sem tukaj že pisal) pri katerem mu je pomagal Matthew Robinson. Gervaisov debi mi ni bil ne vem kako všeč, v svojem drugem filmu je že nakazal, da je lahko tudi boljši.

Cemetery Junction je naselje v katerem prevladuje nižji sloj, kraj kjer večinoma živijo ljudje, ki delajo v lokalni tovarni, brezposelni, upokojenci ... Tam živijo tudi Bruce (Tom Hughes), Freddie (Christian Cooke) in Snork (Jack Doolan), tri dolgoletna prijatelja na življenjski prelomnici. Fantje se zavedajo, da delo v lokalni tovarni ne ponuja svetle prihodnosti, medtem ko premišljujejo kaj narediti svojim življenjem, popivajo po pivnicah, se podijo za puncami, ali preženejo dolgčas tako, da se spustijo v pretep v kakšnem baru. Bruce je vročekrvnež, ki ga najbolj srbijo pesti. Živi z očetom alkoholikom, ki mu nikakor ne more oprostiti, da je molče prenesel nezvestobo njegove matere, ki je potem pobegnila z ljubimcem in ju zapustila. Prvi svoje razočaranje utaplja v alkoholu, drugi pa v pogostih pretepih in norčijah, zaradi katerih pogosto preživi noč v lokalnem zaporu. Freddie je tako kot njegov oče in Bruce delal v tovarni, a se je odločil, da to ni njegova prihodnost in se prijavil za službo zavarovalnega zastopnika. Lastnik zavarovalnice Mr Kendrick (Ralph Fiennes) je nekoč bil revež, ki izvira iz sitega okolja. Uspelo mu je zgradit mogočen imperij, sam se je profiliral v enega najbogatejši ljudi v tem okraju. Njegov uspeh je za Freddija ideal, nekaj kar bi tudi sam rad dosegel, začeti pa mora na samemu repu. Prodaja zavarovalnih polic od vrat do vrat je posel, ki zna biti zelo zahteven, zato mladenič kmalu začne dvomiti v svoje poslanstvo. Stvari še bolj zakomplicira šefova hčerka, v katero se Freddie zaljubi. Snork je tretji član združbe, ki nima občutka za normalno komunikacijo z dekleti, njegov nastop je nočna mora vsakeha uglajenega sogovornika. Za razliko od Bruca in Freddija, ne sanjari o odhodu iz rojstnega kraja, v svoji službi na železniški postaji vidi možnost napredovanja, po dolgem času zanj kaže zanimanje dekle iz kioska s hitro hrano.

Gervais in Merchant nas popeljeta v 70-ta leta prejšnjega stoletja, v majhen neperspektiven kraj na jugu Anglije. Ponos lokalnega prebivalstva je nogometni klub Reading, moštvo iz njihovega istoimenskega pokrajinskega središča. Zgodba o mladeničih na življenjski prelomnici ni, ne nova, ne posebej izvirna, lahko ji pa štejemo v plus to, da zastavlja prava vprašanja. Odgovori na ta vprašanja v veliki meri potrjujejo dejstvo, da človeka dodobra oblikuje okolje iz katerega izvira. Tamkajšnja mladina je postavljena pred imperativ odhoda na sever, proti razvitejšim, gospodarsko močnejšim krajem, ki ponujajo veliko boljšo perspektivo mladim ljudem. Do tega zaključka so prišli tudi fantje iz Cemetery Junctiona, le še pogum je treba zbrati in se odpraviti na pot. Coming-of-age drama je nostalgičen spomin Gervaisa na njegovo mladost in kraje od koder tudi sam izvira. Večjim delom zabavna pripoved sicer ne ponuja veliko novega, a vseeno kot celota deluje simpatično in iskreno, znani igralski obrazi v stranskih vlogah, ponujajo pomembno podporo glavnim igralcem. Končni vtis je soliden, za boljši vtis bi morala avtorja ponuditi več »vsebine.«

Ocena: 6.0/10

petek, 13. avgust 2010

1981 (2009)


Slovenski naslov: 1981
Država: Kanada 
Leto: 2009
Žanri: Komedija
Dolžina: 102' Imdb
Režija: Ricardo Trogi
Scenarij: Ricardo Trogi
Igrajo: Jean-Carl Boucher, Claudio Colangelo, Sandrine Bisson, Gabriel Maillé, Dany Bouchard, Léo Caron

Ricardo Trogi prihaja in francosko govorečega dela Kanade. Filmar rojen v Quebec Cityju se je s tem filmom spomnil otroštva in najstniških let, prve ljubezni … Kot nam pove naslov, film govori o letu 1981, ko je režiser štel 11 let. Majhen filmček, ki ga bo malokdo videl, je vsekakor vreden naše pozornosti, še posebej pri tistih, ki so v 80-ih preživljali svoja najstniška leta.

Ricardova družina se je pravkar preselila v novo, večjo hišo. Novo okolje za Ricarda pomeni novo šolo, nove prijatelje. Ricardo se zaveda, da ne bo nikoli sodil v kategorijo popularnih. Glede tega nima nobenih iluzij, za svoja leta presenetljivo enostavno dojema stvari in sprejema odločitve. Zato takoj določi skupinico, s katero bi bilo dobro skleniti prijateljstvo. Fant se zaveda, da bodočim prijateljem ne more ponuditi veliko, jasno mu je da njegova zunanjost, pojava in vse ostalo niso na želenem nivoju. Potrebuje nekaj, kar bo pritegnilo popularne fante, nekaj kar bo njegova vstopnica v izbrano družbo. Kmalu dobi zamisel in se fantom pohvali, da je ponosni lastnik več Playboyev, ki jih lahko prinese v šolo. Njegova predvidevanja so pravilna - Playboy je bil odlična poteza, s katero se zelo hitro vklopi v novo družbo. Nekoliko manj uspešen je bil na ljubezenskem področju. Zagledal se je v najbistrejšo punco v razredu, ki je bila tako prijazna, da mu pomaga pri učenju in prilagoditvi na novo šolsko okolje. Učenje je zanj dober izgovor, da se brez težav odvečnih vprašanj zadržuje v njeni bližini. Toda kmalu je od prijateljev izve, da dekle njegovih sanj vendarle ni taka rožica, kot se zdi na prvi pogled.

Skozi večji del filma nas pelje režiser z glasom čez sliko in nam pojasnjuje na zelo simpatičen, humoren  način, ozadje dogodkov iz svoje mladosti. S svojimi komentarji dogodkom in postopkom dodaja posebno dimenzijo, gledalcu predstavlja svet iz perspektive 11-letnega fanta. Zelo zanimive so njegove opazke na račun staršev, učiteljev in vseh drugih , ki so nekoč bili del njegovega odraščanja. Trogi odlično pričara duh 80-ih, približa nam občutke najstnikov tistega časa in razloži, zakaj je K-Way jakna imela kultni status v njegovih očeh. Spomni nas na to, kakšen car si bil, če si na začetku 80-ih imel walkman, Sonyjevo pogruntavščino, ki je nato obnorela cel svet. Zelo simpatičen glavni junak se gledalcu hitro prikupi, odlično ga razumemo vsi, ki smo odraščali v 80-ih. Mogoče je prav zaradi tega film imel tako prijeten učinek name.

Ocena: 7.5/10

četrtek, 12. avgust 2010

TiMER (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Komedija, Drama, Romantični
Dolžina: 99' ,  Imdb 
Režija: Jac Schaeffer
Scenarij: Jac Schaeffer
Igrajo: Emma Caulfield, Michelle Borth, John Patrick Amedori, Desmond Harrington, JoBeth Williams

Nekje v prihodnosti, v svetu ki je tako podoben današnjemu je TiMER napravica, ki ji mnogi imajo za najpomembnejši tehnološki dosežek. Majhna stvarca, podobna ročni uri, je vgrajena v zapestje skoraj vsakega posameznika, starejšega od 15 let. Timer (ki ga bom v nadaljnjem besedilu poslovenil v odštevalnik) je nekakšen ženitni posrednik, ki vam z 100% učinkovitostjo pove, kdo je vaša sorodna duša. Najti svojo sorodno dušo je nekoč bila sila zahtevna naloga. Odštevalnik je marsikatero ubogo dušo rešil neskončnega iskanja. Ko vgradite odštevalnik, točno veste, kdaj boste srečali ljubezen svojega življenja. Ko števec  konča odštevanje in pokaže ničle, je jasno, da v naslednjih 24-ih uram imate zmenek z usodo. Odštevalnik ima še eden pomemben dodatek. Ko se prvič srečajo pogledi sorodnih duš, se hkrati oglasita oba odštevalnika, zato so možnosti da zgrešite osebo nične. Težave nastopijo, ko vaš odštevalnik kaže črtice, kar pomeni, da vaša sorodna duša ali nima odštevalnika, ali še slabše, da se oseba še ni rodila. Ravno to se dogaja Ooni (Emma Caulfield), ki je prvakar dopolnila 30. Črtice na njenem odštevalniku so sčasoma postale prehudo breme, to dojstvo čedalje bolj ogroža njeno splošno počutje in srečo. Njeni polsestri Steph odštevalnik že kaže številke, problem je v tem, da je do njenega srečanja z usodo še veliko časa, več kot desetletje. Zato se Steph prepušča neobveznim in nepomembnim zvezam, ki praviloma ne trajajo dolgo, a ji za razliko od Oone omogočajo zabavno, dokaj zanimivo življenje. Ko Oona sreča mladega blagajničarja Mikeyja končno le pozabiti na odštevalnik in se prepusti ljubezni. In prav takrat se ji prikažejo številke. Do srečanja z moškim njenih sanj, je loči le še nekaj dni ...

Včasih kakemu filmu ponudim priložnost, čeprav vem, da presežka ne bo. Pri takem ultranizkoproračunskem filmu je jasno, da drugače ne more biti. Vseeno je tak film lahko zabavno doživetje in na to sam potihem upal tukaj. Že od začetka sem imel občutek, da gledam kakšen študentski film, nizek budžet je kar konkretno padel v oči. Zanimiva ideja poraja nekaj zanimivih vprašanj. Ali bi se tudi sami odločili zanj? Nekdo se je odloči, da takega sranja ne bo dajal na zapestje, da si bo sam krojil usodo in ubogal prirojene instinkte. Nekateri pa postanejo obsedeni z napravico, ki slej ali prej postane preveliko breme. Dokaj predvidljiv zaplet in pričakovan obrat na koncu vsekakor ni plus za ta filmček. Fantu ki se je zatrapal v bjondo bi bilo veliko bolje, če bi nekaj pozornosti namenil črnolasi sestri Steph, ki je veliko bolj sproščena in zabavna, kot njena dolgočasna sestra. Film sicer ni negledljiv, nič pa ne boste zamudili če ga ne boste videli.

Ocena: 5.5/10

sreda, 11. avgust 2010

Tetro (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA, Italija, Španija, Argentina
Leto: 2009
Žanri: Drama, Misterij
Dolžina: 127' Imdb
Režija: Francis Ford Coppola
Scenarij: Francis Ford Coppola
Igrajo: Vincent Gallo, Alden Ehrenreich, Maribel Verdú, Klaus Maria Brandauer, Carmen Maura, Rodrigo de la Serna, Leticia Brédice

Bennie (Alden Ehrenreich) je mlad pomorščak. Pripotoval je v Buenos Aires z ladjo, ki je po njegovih besedah potrebna nujnega popravila v tamkajšnjem pristanišču. Zato ima nekaj dni časa, da obišče starejšega brata Tetra (Vincent Gallo), ki je dolgo nazaj odšel in nato  z družino pretrgal vse stike. Ko se oglasi v bratovem stanovanju, ga njegova žena Miranda (Maribel Verdú) prisrčno pričaka, Tetrotov odziv je zelo hladen, saj do jutra niti ne pride iz sobe, da bi se pozdravil z bratom. Ko se zjutraj vendarle srečata, je Tetro do brata nekoliko bolj prijazen, vendar mu takoj da vedeti, da bo moral svoje bivanje pri njemu omejiti na minimum. Stvari  nekoliko blaži Miranda, ki je resnično vesela, da je končno spoznala nekoga od moževe družine. Tetro je nekoč bil obetaven pisatelj, danes pa zagrenjen človek, ki ne želi govoriti o družini. Njegov odnos do brata je enkrat topel, drugič nerazumljivo mrzel, znancem ga predstavlja kot prijatelja… Jasno nam je, da razlogi tičijo nekje v preteklosti, toda Tetrotov varnostni oklep je nepropusten, zato so Bennijevi poskusi, da bi iz njega kaj izvlekel, bolj ali manj neuspešni. Tetro je bil Bennijev heroj, starejši brat in vzornik, zato je Bennie odločen, da bo izvedel kaj se je zgodilo v preteklosti, kaj ga je tako močno zaznamovalo. Bennie v stanovanju najde nedokončan roman, ki je zelo verjetno ozko povezan z dogodki iz preteklosti. Ko začne brati roman, se začnejo kockice počasi zlagati in oblikovati sliko iz preteklosti, sliko, ki pojasnjuje minule dogodke.
 
Francis Ford Coppola je v zadnjem desetletju postal skoraj neviden, v zadnjih 13 letih je to šele drugi film, potem ko je pred tremi leti posnel Youth Without Youth.  Zato smo se nanj spomnili vsakič, ko se je v medijih govorilo o njegovi hčerki, ki je prav tako izvrstna režiserka. Ob pogledu na biografijo tega velikana filmske umetnosti, nam nekatere podobnosti iz njegovega zasebnega življenja in filma dajo slutiti, da Tetro vsebuje marsikateri element, ki ga lahko označimo za zelo osebnega. Kaj več v tej smeri ne bom razlagal, lahko si pa preberete njegovo biografijo na Wikipediji. Coppola se je tukaj odločil za črno-belo tehniko, barvni so le flashbacki in koščki surrealistične baletne predstave, ki so prispodoba preteklih dogodkov. Odnos sina in očeta, družinske vezi in zamolčane skrivnosti artistične družine, v kateri so nekateri egi očitno bili preveliki. Prevelik ego v teh relacijah navadno pomeni duševne brazgotine, ki potem zaznamujejo malodane celotno družino. Tetro je mogoče na določenih delih malo razvlečen, a zato to pomanjkljivost kompenzira z izjemnimi vizualnimi podobami in zelo zanimivim zaključkom, ki nagradi gledalčevo potrpežljivost.

Ocena: 7.0/10

torek, 10. avgust 2010

67. beneški filmski festival


67. Beneški filmski festival je pred vrati. Festival se začenja 1.septembra s projekcijo filma Black Swan (Črni labod) Darrena Aronofskega, zadnji festivalski dan bo 11.september, ko bodo razglasili dobitnike nagrad. Najštevilčnejša  je ameriška produkcija s šestimi filmi, Američani veliko pričakujejo od Črnega laboda in novega filma Sofie Coppola Nowhere. 23 filmov se je že uvrstilo na tekmovalni spored, zadnji 24. naslov bo znan 6. septembra, kar je nekakšno posebno presenečenje. Poleg filmov iz tekmovalnega programa, bodo obiskovalci lahko videli preko 50 kratkih in eksperimentalnih filmov v sekciji Obzorja in 32 filmov, ki je bodo zavrteli izven konkurence. Med slednjimi najdemo novi film Bena Afflecka The Town, dokumentarec njegovega brata Caseya I'm Still Here, dvojec Rodrigez-Maniquis bo predstavil Machete, mojster akcije John Woo bo v tandemu s Su Chao Pinom predstavil Reign of Assassins. Na čelu letošnje strokovne žirije bo sedel Quentin Tarantino. Čeprav je promocijski material razmeroma skop, mi je uspelo izbrskati promocijske fotografije za večino filmov, ki nekoliko podkrepijo osnovne podatke navedene spodaj.



1. DARREN ARONOFSKY - BLACK SWAN
    USA, 103'
    Natalie Portman, Mila Kunis, Vincent Cassel, Barbara Hershey, Winona Ryder



2. ASCANIO CELESTINI - LA PECORA NERA
    Italy, 93'
    Ascanio Celestini, Giorgio Tirabassi, Maya Sansa



3. SOFIA COPPOLA - SOMEWHERE
    USA, 98'
    Stephen Dorff, Elle Fanning, Benicio Del Toro, Michelle Monaghan, Laura Chiatti,
    Simona Ventura

4. ANTONY CORDIER - HAPPY FEW
    France, 103'
    Marina Fois, Elodie Bouchez, Roschdy Zem, Nicolas Duvauchelle



5. ERIO COSTANZO - LA SOLITUDINE DEI NUMERI PRIMI
    Italy, Germany, France, 118'
   Alba Rohrwacher, Luca Marinelli, Filippo Timi, Isabella Rossellini, Maurizio Donadoni


6. ALEKSEI FEDORCHENKO - OVSYANKI (SILENT SOULS)
    Russia, 75'
    Igor Sergeyev, Yuriy Tsurilo, Yuliya Aug, Victor Sukhorukov


7. VINCENT GALLO - PROMISES WRITTEN IN WATER
    USA, 75'
    Vincent Gallo, Delfine Bafort, Sage Stallone, Lisa Love


8. MONTE HELLMAN - ROAD TO NOWHERE
    USA, 121'
    Shannyn Sossamon, Dominique Swain, John Diehl, Fabio Testi


9. ÁLEX DE LA IGLESIA - BALADA TRISTE DE TROMPETA
    Spain, France, 107'
    Carolina Bang, Santiago Segura, Antonio de la Torre, Fernando Guillen-Cuervo


10. ABDELLATIF KECHICHE - VENUS NOIRE
      France, 166'
      Yahima Torres, Olivier Gourmet, André Jacobs


11. PABLO LARRAÍN - POST MORTEM      Chile, Mexico, Germany, 98'
      Alfredo Castro, Antonia Zegers


12. RICHARD J. LEWIS - BARNEY'S VERSION
      Canada, Italy, 132'
      Dustin Hoffman, Paul Giamatti, Rosamund Pike, Minnie Driver


13. MARIO MARTONE - NOI CREDEVAMO
      Italy, France, 204'
      Luigi Lo Cascio, Valerio Binasco, Toni Servillo, Luca Zingaretti, Michele Riondino,  
      Francesca Inaudi, Anna Bonaiuto


14. CARLO MAZZACURATI - LA PASSIONE
      Italy, 106'
      Silvio Orlando, Giuseppe Battiston, Corrado Guzzanti, Cristiana Capotondi, Stefania
      Sandrelli, Kasia Smutniak


15. TAKASHI MIIKE - JÛSAN-NIN NO SHIKAKU 
      (13  ASSASSINS)
      Japan, 126'
      Kôji Yakusho, Takayuki Yamada, Yusuke Iseya, Goro Inagaki


16. FRANÇOIS OZON - POTICHE
      France, 103'
      Catherine Deneuve, Gérard Depardieu, Fabrice Luchini, Karin Viard, Judith Godrèche, 
      Jérémie Régnier


17. KELLY REICHARDT - MEEK'S CUTOFF
      USA, 104'
      Michelle Williams, Bruce Greenwood, Will Patton, Zoe Kazan, Paul Dano, Shirley
      Henderson

18. JULIAN SCHNABEL - MIRAL
      Usa, France, Italy, Israel, 112'
      Freida Pinto, Hiam Abbass, Willem Dafoe, Yasmine Al Masri, Vanessa Redgrave


19. JERZY SKOLIMOWSKI - ESSENTIAL KILLING
      Poland, Norway, Hungary, Ireland, 83'
      Vincent Gallo, Emmanuelle Seigner


20. ANH HUNG TRAN - NORUWEI NO MORI 
     (NORWEGIAN WOOD)
      Japan, 133'
      Kenichi Matsuyama, Rinko Kikuchi, Kiko Mizuhara, Kengo Kora, Reika Kirishima

21. ATHINA RACHEL TSANGARI - ATTENBERG
     Greece, 95'
     Ariane Labed, Vangelis Mourikis, Evangelia Randou, Yorgos Lanthimos


22. HARK TSUI - DI RENJIE ZHI TONGTIAN DIGUO 
     (DETECTIVE DEE AND  THE MYSTERY OF PHANTOM
     FLAME)
     China, 122'
     Andy Lau, Carina Lau, Li Bingbing, Tony Leung Ka Fai

23. TOM TYKWER - DREI
      Germany, 120'
      Sophie Rois, Sebastian Schipper, Devid Striesow

Temple Grandin (2010)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA 
Leto: 2010
Žanri: Biografija, Drama
Dolžina: 103' Imdb
Režija: Mick Jackson
Scenarij: Christopher Monger, Merritt Johnson
Igrajo: Claire Danes, Julia Ormond, Catherine O'Hara, David Strathairn, Melissa Farman, Charles Baker, Barry Tubb

Ameriška televizijska hiša HBO je v zadnjih nekaj letih botrovala nastanku lepega števila tv-filmov in mini serij, ki s svojo kvaliteto postavljajo visoke standarde. Pod njihovim okriljem so nastali odlični odlični naslovi, kot so: Band Of Brothers, Generation Kill, Pacific, John Adams, Broken Trail, Empire Falls, Angels in America … Temple Grandin je eden od teh projektov, ki zelo visoko kotira na letošnjih emmyjih, saj si je film prislužil kar 15 nominacij.

Film je biografija avtistične znanstvenice Temple Grandin (Claire Danes), ki je na področju reje domačih živali, organizacije in projektiranja celotnega procesa le-te, dosegla izjemne rezultate. Temple je projektirala celoten proces, od prihoda živali na velike rejniške farme, do končnega izdelka – svežega mesa. Osnovne karakteristike njenega projekta so bile bolj humano ravnanje z živimi živalmi, delovni postopki ki so manj stresni za živali, a obenem zelo učinkoviti, saj je možnosti za pogin živali zmanjšana na minimum. Takšni, na grobo predstavljeni dosežki Grandinove, verjetno ne delujejo kot zanimivo filmsko gradivo. Toda verjemite mi, to nikakor ne drži. To je le dosežek, zaradi katerega je Temple postala tako znana. Na začetku filma je Temple mlado dekle, ki je pravkar končalo srednjo šolo in se pripravlja za odhod na fakulteto. Pred tem bo preživela počitnice na farmi pri mamini sestri, teti Ann. Temple je tetina farma sproščeno in za njeno stanje izrazito prijazno okolje. Farma je bil kraj, kjer se je Temple prvič srečala s kravami in začela kazati zanimanje za obnašanje in odzive krav na zunanje dražljaje. Počitnice na tetini farmi so na nek način usmerile njeno življenje, kajti takrat se je odločila, da je delo z živimi živali nekaj, kar zelo rada počne. Odhod na kolidž je bil sprva zaznamovan z nerazumevanjem in  neprilagojenostjo, a so ji njene nadpovprečne sposobnosti kmalu utrle pot proti vrhu. Kot praktikant je začela obiskovati velike farme in ponujati svoje rešitve, na začetku več ali manj neuspešno. Nihče je ni jemal resno, razlog ni bil njen avtizem, odločilno je bilo dejstvo, da je Temple punca. Lahko si mislite, kakšno reakcijo je sprožila, ko je želela prepričati vodilne može na neki farmi, (v 60-ih letih prejšnjega stoletja), naj usvojijo njen model. Kavbojem že ne bo neka punčara, povrhu še zmešana, govorila, kako naj opravljajo svoje delo.

Posneto je bilo že zelo veliko filmov, ki so govorili o avtizmu, nasploh je avtizem postal zelo popularno filmsko gradivo. Stvar je, vsaj kar zadeva mene osebno, šla tako daleč, da so podobni filmi postali zame nezaželeni, imel sem občutek, da se s tem že močno pretirava. Ko to povem, nikakor nimam v mislih avtizma, moti me zgolj pretirano in velikokrat nepotrebno igranje filmske industrije, na eno in vedno isto karto. Priznam, tukaj me je pritegnilo število nominacij za emmyje, ter zanimiva igralska zasedba. Če ne bi videl tega filma, bi zamudil najboljšo predstavo Claire Danes doslej, (čeprav so filmi, v katerih mi je bila všeč – denimo Shopgirl, Igby Goes Down). Svojo vlogo je odigrala tako prepričljivo, lahko bi celo rekel - Claire Danes je Temple Grandin. Izvedeli bomo, kako pomembno in v nekaterih trenutkih odločilno vlogo igra družina in družinske vezi, koliko vam lahko pomaga učitelj, ki ima srce na pravem mestu. Glavno sporočilo je vendarle, da avtizem ni bolezen, avtizem je predvsem stanje čustvene otopelosti, nikakor duševna motnja , hendikep, ki ga je Temple Grandin znala obrniti sebi v prid. Toliko osporavanj, podtikanj in grobih zavrnitev bi nekdo, ki v celoti dojema čustva  le stežka prenesel.  

Ocena: 8.0/10

ponedeljek, 9. avgust 2010

Inception (2010)

 
Slovenski naslov: Izvor
Država: ZDA 
Leto: 2010
Žanri: Akcija, Misterij, ZF, Triler
Dolžina: 142 minut, Imdb
Režija: Christopher Nolan
Scenarij: Christopher Nolan
Igrajo: Leonardo DiCaprio, Ken Watanabe, Joseph Gordon-Levitt, Ellen Page, Marion Cotillard, Tom Hardy, Cillian Murphy, Tom Berenger

Najprej bom priznal, da sem bil eden izmed tistih, ki si je želel ta film ogledati med prvimi. Že takoj, ko je štartal v domačih kinih. Inception je tiste vrste film, ki že dolgo pred izidom buri duhove, zato je pri meni, tako kot pri večini filmoljubov sprožil nestrpno pričakovanje. Datum odhoda na letni dopust se je poklopil z datumom domače premiere, tako da sem film videl nekoliko kasneje, kot bi ga sicer. Zato je prvi prosti vikend po dopustu bil rezerviran za kino. Zdaj je že toliko napisanega o tem filmu, tudi v domačih okvirjih, da se na tem mestu ne bom ukvarjal s predstavljanjem zgodbe in režiserjev dosedanjih dosežkov. Nolana itak že vsak pozna. Že zdaj nam je jasno, da bo njegov tretji Batman, ki naj bi ga filmar predstavil čez dve leti, zagotovo ustvaril efekt »valovanja.«  Ko enkrat dosežeš takšen ugled in reputacijo, je tvoja beseda (v tem primeru film) nekaj, kar vsi nestrpno pričakujejo in spoštujejo. Nolan je vedno bil pristaš kompleksnega, zapletenega, vendar nikoli nerazumljivega in je znal svojo vizijo približati zelo širokem občinstvu. Tako je pridobil široko ciljno publiko, kamor lahko štejemo vse od starejših najstnikov, do uglednih filmskih kritikov, ki so videli že marsikaj a so še vedno tako radovedni, ko Nolan naredi nekaj novega. Človek uživa kultni status tudi med najbolj plačanimi igralci, sodelovanje z režiserjem je nekaj, kar (skoraj) nihče nebi zavrnil. Pogled na igralsko zasedbo Izvora pove, da je odličnost tisto, kar Nolan najbolj ceni. Seveda, ni dvoma, da je »casting« opravljen v skladu z aktualnim trendi, konec koncev,  je komercialna uspešnost najpomembnejši dejavnik. Če ustvarjate nek izdelek in se odločite uporabiti najboljše materiale, ki so kakovostni in moderni obenem, je končni izdelek redkokdaj slab. Ravno to počne Nolan, vendar ne smemo pozabiti, da je odločilni element pri ustvarjanju filma, režiserjeva vizija. Režiser je tisti, ki okoli sebe zbere ekipo ki ji zaupa in ji predstavi svojo vizijo. Vizijo, za katere potem ti ljudje iščejo rešitve, ki bodo zadovoljile režiserja standarde in uresničile njegove zamisli. To je Nolanovo najmočnejše orožje, saj je sposoben ustvariti zelo kompleksno pripovedno strukturo, v kateri bo vsaka podrobnost služila svojemu namenu, odvečnih ali neprepričljivih kadrov skorajda ni.

Skorajda, kajti pri Izvoru me je zmotil beli kombi. Beli kombi kot zelo tenka nitka, na kateri visi uspešnost misije. Izguba kombija bi pomenila rušenje cele strukture, na trdnih nogah bi ostalo le tisto, kar je bilo zgrajeno že pred tem. Vse ostalo, kar sledi, bi bilo ogroženo in postavljeno pod zelo velik vprašaj. Usoda vseh je postavljena na Yusufova pleča, ki so zanj preveliko breme (scenaristično seveda, igra tukaj ima drugoten pomen). Brez zadržkov sem sprejel režiserjev fantazijski svet in pravila ki veljajo znotraj teh okvirjev. Vse ostalo je na svojem mestu. Lahko rečem, da sem videl film, ki je ponudil nekaj novega, nekaj vznemirljivo zanimivega, nekaj, kar nam doslej ni ponudil nihče. Zaradi tega si Nolan in ekipa zasluži vse čestitke. Redki so filmi, ki lahko ob taki dolžini ohranijo koncentracijo in tako visok ritem. Gledalec je posrkan v dogajanje, je ujetnik podob na velikem platnu. Navadno se v velikih kino dvoranah najdejo ljudje skloni glasnem komentiranju, pisanju sms-ov, ali kaki drugi postranski aktivnosti. Ob ogledu Izvira, tega ni bilo. Vsi so požirali gibljive slike, film gledalcu ni pustil niti malo časa za »relaksacijo.« Nolan se zelo malo, oz. skoraj nič ukvarja z graditvijo stranskih likov, (kar me navadno moti, tukaj niti malo ne) in se raje posveča ohranjanju suspenza. Stranski liki so zraven le zato, ker so funkcionalen dodatek, zraven so zato, da služijo zgodbi. Oni so pomemben del zgodbe, a je njihova osebnost za gledalca nepomembna. Za razumevanje nivojev človeške podzavesti je bil najpomembnejši pripovedni tok brez lukenj, v katerem vsak podnivo počiva na jasno definiranih pravilih. Izvor je zaenkrat največji, najspektakularnejši film leta 2010, na obzorju ni nobenega, ki bi lahko ogrozil njegov primat. Ali je to film, ki si zasluži čisto desetko? Po moje ni. Je pa hudičevo blizu.

Ocena: 9.0/10