torek, 30. november 2010

The Kids Are All Right (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 106' , Imdb
Režija: Lisa Cholodenko
Scenarij: Lisa Cholodenko, Stuart Blumberg
Igrajo: Annette Bening, Julianne Moore, Mark Ruffalo, Mia Wasikowska, Josh Hutcherson, Yaya DaCosta

Nic (Annette Bening) in Jules (Julianne Moore) sta dolgoletni lezbični par, ki živi povsem običajno predmestno življenje. Če bi delal vzporednice s klasičnim zakonom bi rekel, da Nic pripada vloga glave družine, moškega, ki v hišo prinaša denar in svojo zdravniško plačo skrbi za finančno stabilnost. Jules je mati in gospodinja, ženska ki je svojo kariero pred mnogo leti potisnila na stranski tir, zavoljo dobre vzgoje za njuna otroka. Skozi vsa ta leta je Jules opravljala odlično delo in zdaj sta18 letna Joni (Mia Wasikowska) in 15 letni Laser (Josh Hutcherson)zrasla v lepo vzgojena človeka. Oba otroka sta bila spočeta z umetno oploditvijo. Najprej je rodila Nic, ko je na svet prijokala Joni, tri leta pozneje je Jules rodila Laserja, v obeh primerih je bila uporabljena sperma istega donatorja. Odraščajoč fant kot je Laser potrebuje moškega vzornika, zato ne čudi, da večino prostega časa preživi z debilnim prijateljem, od katerega no bo dobil nič drugega, kot pobudo za sodelovanje v kakšni neumnosti. Če bi imel očeta, bi stvari bile drugačne. Tako je tudi začel razmišljati o tem, da bi spoznal biološkega očeta. Tudi Joni je radovedna, zato se brez vednosti mater obrneta na socialno službo. Joni je s polnoletnostjo dobila pravico do vpogleda v podatke in ker tudi biološki oče nima nič proti srečanju z otrokoma, je srečanje kmalu dogovorjeno. Tako je v njuna življenja vstopil Paul (Mark Ruffalo), lastnik uspešne restavracije, kjer obiskovalci lahko uživajo v ekološko pridelani hrani.Kako pripraviti gledalca do tega, da bo sprejel like na malih zaslonih, razumel njihova čustva in težave in predvsem, kako pri gledalcu obuditi občutke pristnosti in verodostojnosti same pripovedi? Po ogledu filma se mi zdi, da Lisa Cholodenko odlično pozna odgovore, na vsa zgoraj našteta vprašanja. Režiserka in scenaristka je sicer deklarirana lezbijka, zato njeno poznavanje odnosov znotraj lezbične družine ni nobeno presenečenje. Vendar to še zdaleč ni dovolj za gledalčevo angažiranost. Ta nastopi, ko gledalec sprejme like in se v nekaterih situacijah tudi poistoveti z njimi. Čeprav je tukaj govora o lezbični družini, se njihovi odnosi in čustva zlahka preslikajo na kakšno drugo, bolj konvencionalno družino. Odnosi znotraj družine so neusahljiv vir zanimivih pripovedi, le prave stvari je treba znati izpostaviti in jih nato predstaviti na zanimiv način. Prav v tam so skrita najmočnejša orožja filma v katerem najdemo širok spekter čustev, zanimivih življenjskih situacij in človeških odzivov nanje. Fant sredi pubertete potrebuje očetovsko figuro, deklica se spreminja v žensko in zapušča najvarnejši kraj na svetu – dom. Dolgoletna zakonca preživljata krizo srednjih let, v kateri vsaka stran ima svoj prav. Nenazadnje je tukaj tudi biološki oče otrok, ki ga nenadoma doleti starševska vloga, ki mu nepričakovano ugaja in v njem zbuja čustva, ki ji doslej še ni poznal. Če k temu dodamo še zelo prepričljive igralske kreacije glavnih protagonistov, dobimo film, ki ga nikakor ne gre zamuditi.

Ocena: 8.0/10

ponedeljek, 29. november 2010

The Social Network (2010)


Slovenski naslov: Socialno omrežje
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama, Biografija
Dolžina: 120'  Imdb 
Režija: David Fincher
Scenarij: Aaron Sorkin, Ben Mezrich (knjiga)
Igrajo: Jesse Eisenberg, Andrew Garfield, Justin Timberlake, Rooney Mara, Joseph Mazzello, Bryan Barter, Armie Hammer

Že danes je jasno, da se bo Fincherjev The Social Network znašel na skoraj vseh relevantnih pregledih filmskega leta 2010. Film, ki se ga je pričakovalo in o katerem se je govorilo. Ko je v kina prišel Nolanov Inception, sem si film ogledal še v prvem vikendu  domačega predvajanja. Pri Socialnem omrežju, ki velja za nekakšen drugi blockbusterski vrhunec leta sem ubral nekoliko drugačno pot in počakal, da se ves pomp okoli filma nekoliko poleže. Same vsebine ne bom niti opisoval, saj verjetno vsi veste, da film govori o nastanku priljubljenega omrežja Facebook, največ prostora pa namenja Marku Zuckerbergu in ostalim ustanoviteljem tega spletišča. Zanimivo bi bilo narediti nekakšno raziskavo, ki bi ugotavljala, ali so se posamezniki odločili za ogled filma predvsem zaradi tematike ali človeka na režiserskem stolčku. Upal bi staviti, da je veliko gledalce film videlo zaradi Facebooka in šele na to zaradi Fincherja in nastopajočih igralcev. Sicer to filmu ni niti malo škodilo, prej nasprotno. Že sama omemba besede facebook je danes dovolj, da pri mladini zbudiš zanimanje, pri nekoliko starejši publiki pa stvari funkcionirajo nekoliko drugače. Sam ne uporabljam facebooka, tudi kakšnega drugega družabnega omrežja ne, nekaj podobnega velja za večino znancev in prijateljev, izjeme pa vsekakor obstajajo. Ali je potem takem Socialno omrežje namenjeno izključno mlajši generaciji? Nikakor ne. Moram priznati, da sem pričakoval nekoliko manj, kot sem na koncu dobil, saj je film od samega začetka gledljiv, brez veliko naprezanja pridobi gledalčevo pozornost in zanimanje. Dialogi so eden izmed razlogov, zakaj je temu tako, potem je tukaj kinematografija z značilno fincherjevsko temačnostjo in natančnostjo in še tretji pomemben element, dobra igra večine sodelujočih. Seveda je najpomembnejši prispevek Jesseja Eisenberga, ki sem ga prvič opazil v zanimivem Rodger Dodger in odličnem The Squid and the Whale, dokončno pa se mi je prikupil s svojo vlogo v Mottolinem Adventurelandu. Še danes ne vem, kako sploh izgleda resnični Zuckerberg, mogoče mi je prav zaradi tega Eisenbergova igralska kreacija bila tako všeč. Fant me je enostavno prepričal, verjel sem, da je prav on ta računalniški freak, sposoben narediti omrežje, ki bo v nekaj letih zasvojilo še sam ne vem koliko milijonov uporabnikov. Pri tem mu v pomoč ni bilo le njegovo izjemno računalniško znanje. Odločilen faktor je bila njegova odprtost, pripravljenost poslušanja in sodelovanja z ljudmi, ki tako očitno ne dosežejo njegovega inteligenčnega nivoja. Pri njemu še kako pride v poštev  tista, da več glav zna več, kot ena sama. Zuckerberg je vzel vsako zanimivo idejo, ne glede na to, kje in od koga jo je slišal in jo nato spretno vstavil v svojo vizijo, ki je pozneje postala Facebook. Prav ti elementi so ga pripeljali na zatožno klop, kjer je moral dokazovati svoj prav in na koncu tudi plačati velike zneske vsem, ki so pri nastanku priljubljenega omrežja imeli vsaj delček zaslug. Na pogajanjih, ki so pripeljala do izvensodne poravnave je Zuckerberg pokazal aroganco, prefinjen sarkazem in v nekem trenutku tudi iskreno dozo obžalovanja svojih postopkov.
"Imate del moje pozornosti - imate minimalno količino. Preostanek moje pozornosti je v pisarnah Facebooka, kjer moji kolegi in jaz delamo stvari, ki jih nihče v tej sobi, pri tem še posebej imam v mislih  vaše stranke, niso intelektualno ali ustvarjalno sposobni narediti,"
Tako je Zuckerberg razložil stvari odvetnikom na drugi strani mize, vendar ni zanikal uporabe nekaterih grobih idej, kar je na koncu tudi izdatno plačal. Jesse je očitno bil idealna izbira za glavno vlogo, zelo dober je tudi Justin Timberlake, ki se iz filma v film dokazuje, da ni zraven zgolj po naključju. Film o Facebooku bi brez težav lahko preslikali na kakšno drugo zgodbo o uspehu, kjer se ustvarjalci uspešne tehnologije ali produkta bojujejo za čim večji kos pogače. Seveda, vsa zadeva potem nebi bila tako komercialno zanimiva, a film zaradi tega nebi bil nič slabši.

Ocena: 8.0/10

nedelja, 28. november 2010

$5 a Day (2008)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2008
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 90'Imdb
Režija: Nigel Cole
Scenarij: Neal H. Dobrofsky, Tippi Dobrofsky
Igrajo: Alessandro Nivola, Christopher Walken, Sharon Stone, Dean Cain, Peter Coyote, Amanda Peet

Ritchie je pravkar izgubil službo sanitarnega inšpektorja, ker je v prijavnici za službo lagal o svoji preteklosti. Nekaj časa je preživel v zaporu, kar je nesprejemljivo, če želiš delati v javni upravi. Nič ne pomaga, če si  dober pri opravljanju svojega dela. A s tem se slabih novic ni konec. Še isti dan ga zapusti dolgoletno dekle Maggie, ki ima dovolj njegove zaprtosti in skrivnostne preteklosti. »Počutim se, kot bi živela ob popolnem tujcu,« mu pove in odide. Ritchie čuti, da je prišel čas za obračun s preteklostjo, zato se odpravi v Atlantic City, kjer bo srečal Nata. Nat je njegov oče, mojster ukan in prevar, s katerim je Ritchie dolgo nazaj pretrgal vse stike. Zdaj ga oče vabi k sebi z izgovorom, da je hudo bolan. Nat nima veliko časa pred sabo, zato želi preživeti nekaj dni s sinom in popraviti napake storjene v preteklosti. Toda Ritchie očetovi zgodbi ne verjame in je trdno prepričan, da gre za še eno ukano starega prevaranta, ki za dosego svojih ciljev ne izbira sredstev.
Moram priznati, da me je k ogledu privabila dobra igralska zasedba in osnovni zaplet, ki je deloval kar obetavno. Christopher Walken v vlogi prevarantskega očeta, poskuša popraviti odnose s sinom edincem (Alessandro Nivola), razrešiti nekaj neporavnanih računov z bodočim županom in obiskati leseno počitniško hiško, v kateri je nekoč s pokojno ženo in sinom preživel čudovite počitnice. Spotoma se bosta ustavila pri ženski, nekoč Ritchijevi varuški (Sharon Stone), ki je med puberteto in odraščanjem pogosto igrala glavno vlogo v njegovih seksualnih fantazijah. Komična drama in road movie sta oznaki, ki se najbolj priležejo filmu Nigela Cola (Calendar Girls, Saving Grace), v katerem oče in sin poskušata razrešiti medsebojna nesoglasja. Vsako potovanje ima svoj začetek in cilj, ki je v našem primeru tudi konec filma, po katerem sem bil komajda zadovoljen z videnim. Igra je dobra, Walken ne more razočarati, a tudi Nivola ni od muh, gledal sem ga v lepem številu t.i. malih filmov, kjer se ta zanimivi igralec pokaže v najboljši luči. Film na žalost nima prave globine, čustvena razmerja med protagonisti me niso ravno prepričala, komični elementi so nekoliko boljši, a skupek vsega je le solidno povprečje.

Ocena: 6.0/10

petek, 26. november 2010

That Evening Sun (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 110'Imdb 
Režija: Scott Teems
Scenarij: Scott Teems, William Gay (kratka zgodba)
Igrajo: Hal Holbrook, Ray McKinnon, Walton Goggins, Mia Wasikowska, Carrie Preston, Barry Corbin, Dixie Carter

Abner Meecham je po ženini smrti ostal sam, na veliki kmetiji na jugu ZDA. Odmaknjena kmetija je postala preveliko breme zanj in njegovega sina, uspešnega odvetnika, ki je poiskal najenostavnejšo rešitev. Očeta je poslal v dom za ostarele. Abner je nekaj časa živel v domu, potem pa ni več zdržal. Zapustil je dom za ostarele in se odpravil domov. Pri 84-ih je začutil, da se njegov čas bliža, zato je želel preostali čas preživeti na kraju polnem spominov in stvari, ki mu nekaj pomenijo. Ob prihodu na dvorišče ga čaka neprijetno presenečenje. V njegovo hišo se je že vselila nova družina, njegov odvetniški sin je izkoristil svoja zakonska pooblastila in oddal hišo, družina ki je hišo najela, je z najemom pridobila tudi predkupno pravico. Meecham se nikakor ne more sprijazniti z dejstvom, da je v hiši, ki na nek način predstavlja njegovo življenje, živi kdo drug. Razočaran je nad sinovo odločitvijo, razočaranje je še večje, ker je hišo najel Lonzo Choat, pijanec in lenuh, človek ki v  Abnerjevih očeh nima nobene veljave. Starček bo poskušal na vse možne načine razveljaviti pogodbo o najemu in preprečiti uveljavitev predkupne pravice. S tem namenom se vseli v staro leseno hišo za sužnje nedaleč stran od glavne hiše, njegova prisotnost pa iz dneva v dan stopnjuje napetost.
Nekakšen skupni imenovalec vseh prebranih recenzij o režiserskem debiju Scotta Teemsa, ki je mimogrede sam spisal tudi scenarij (po kratki zgodbi pisatelja Williama Gaya), je nedvomno naslovna vloga Hala Holbrooka. Ta je v vlogi sarkastičnega starčka ostrega jezika naravnost fantastičen in prav na tem je poudarek skoraj vseh, ki so o tem filmu spisali kakšno vrstico. Nekje sem prebral, da je režiser v pripravah na snemanje filma dolgo iskal človeka, ki bi upodobil Abnerja Meechama, nato je videl Holbrooka v Into the Wild in takoj vedel, da je Hal najboljša možna izbira. Toda Holbrook ni edina svetla točka, pri tem filmu je treba pohvaliti skupinsko delo in prispevek vseh igralcev v pomembnejših vlogah. Teemsov film v fokus vzame družinske odnose in jih prikaže (večinoma) iz Meechamovega zornega kota. Režiser s svojo pripovedjo nagovarja zelo širok krog gledalcev, saj smo konec koncev vsi sinovi ali hčere, največkrat tudi očetje in matere. Odnos do staršev, ko ti postanejo breme, (moralno in finančno) je pomembna zadeva, saj takrat v ospredje pridejo družinske vrednote, čas za uveljavitev starševskega prispevka iz preteklosti. V takšni situaciji je tudi Abner, ki na koncu tudi sam spozna in prizna svoje napake, v monologu z mrtvim psom v nekaj odličnih vrsticah opiše samega sebe in dogodek, ki je najmočneje zaznamoval njegovo življenje. Filmu nebi škodila nekoliko boljša karakterizacija Abnerjevega nasprotnika, prav okrog njegove družine je ostalo veliko prostora za razvoj vzporedne zgodbe, ki bi za film pomenila nekakšno dodatno vrednost. A tudi tako je te vrednosti dovolj, film je v svoji celostni podobi prepričljiv, mislim, da je zelo malo tistih, ki jim film ne bo všeč. V filmu se v vlogi Abnerjeve pokojne soproge Ellen (falshbacki, sanje) pojavi Dixie Carter, ki je soproga Hala Holbrooka tudi v resničnem življenju. Žal je to vloga bila tudi njena zadnja, saj je Dixie umrla aprila letos. Tako je Hoolbrook po končanem filmu podoživljal tisto, kar je še pred kratkim bilo le fikcija.

Ocena: 8.0/10

četrtek, 25. november 2010

Strella (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: A Woman's Way
Država: Grčija
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 111'Imdb 
Režija: Panos H. Koutras
Scenarij: Panajotis Evangelidis, Panos H. Koutras
Igrajo: Yannis Kokiasmenos, Mina Orfanou, Minos Theoharis, Akis Ioannou

Grških filmov res nisem videl veliko. Nazadnje sem pogledal Kynodontas (Podočnik), dobitnika najpomembnejše nagrade na pravkar končanem LIFFu. Že večkrat se pokazalo, da uspeh enega filma iz neke države, za sabo potegne tudi druge in tako veliko pomaga celotni kinematografiji v matični državi. Svetovno premiero je film doživel na zadnjem berlinskem filmskem festivalu, nemalo prahu je dvignil v domovini, zaradi nekoliko »sporne« tematike.

Po 14 letih je Yiorgos dočakal dan, ko bo spet občutil, kako je biti svoboden človek. Zaporno kazen je odslužil zaradi umora, v zaporu je imel svojega »posebnega« prijatelja, s katerim tudi po izpustu ni pretrgal stikov.  Svojo prvo noč na prostosti Yiorgos preživi v hotelski sobi neuglednega atenskega hotela. Zjutraj se odpravi v rojstno vas zunaj Aten, pred odhodom na hodniku hotela spozna transseksualno prostitutko. Yiorgos želi prodati hišo na podeželju in začeti znova v Atenah, kjer nihče ne pozna njegove preteklosti. Po vrnitvi v hotel znova sreča prostitutko Strello, pri kateri preživi noč. Yiorgos in Strella se odlično ujameta, kmalu se Yiorgos preseli v Strellino stanovanje. Yiorgos poskuša izslediti sina, ki naj bi živel v Atenah, saj od svojega odhoda v zapor, sina ni ne videl, ne slišal. Iskanje sina zahteva brskanje po preteklosti, ki ga pripelje do šokantnega odkritja.
Nenavadne zgodbe so vedno bolj zanimive od ustaljenih klišejev, tako je tudi Strella zaradi kočljive tematike in seznama nastopajočih že od izida burila duhove v domovini. Zakaj? Kar nekaj razlogov je, da je temu tako, eden med njimi je zagotovo ta, da v filmu igrajo sami moški, ali so vsaj nekoč to bili. Razen majhne deklice, ki se pojavi v zadnji tretjini filma, na seznamu nastopajočih v glavnih ali stranskih vlogah prevladujejo transvestiti. Yiorgos, ki je pravkar prišel iz zapora, v katerem je izkusil in se navadil na »moško ljubezen« išče novi začetek. Etiketa bivšega kaznjenca je hudo breme v normalni družbi, med transvestiti, ki zaradi svoje drugačnosti živijo na družbenem robu, ta podatek nima neko posebno veljavo. Yiorgosovo iskanje sina je na nek način iskanje samega sebe, saj bo Yiorgos šele v svojih petdesetih dojel, kje tičijo korenine vsega, kar se je zgodilo v preteklosti. Sicer sem se nekoliko ustrašil, ko se je zgodba začela na nek način razpletati in pojasnjevati ozadje dogodkov. Pomislil sem, da je skoraj nemogoče, da si tako zastavljen film lahko privošči tako neprepričljivo naključno srečanje. Dvomi so kmalu razblinjeni, ko spoznamo, da v slučajnem srečanju ni bilo prav nič slučajnega. Dobra igra Yannisa Kokiasmenosa (Yiorgos) in Mine Orfanou (Strella), ki je v domovini ena izmed najbolj prepoznavnih transvestitov, ob dobri naraciji in prepričljivih situacijah pustijo dober vtis. Zaplet in nekateri liki me nekoliko spominjajo na Almodovarjeve like in zgodbe, vendar bi težko govoril o kopiranju, saj sta sama zgodba in liki dovolj samosvoji. Tako kot v nekaterih znamenitih filmih s podobno tematiko (The  Crying Game), grški režiser gre »do konca.« V kočljivih prizorih ne obrne kamero stran in prav to je največ razjezilo njegove puristične rojake.

Ocena: 7.0/10

torek, 23. november 2010

Kak ya provyol etim letom (2010)


Slovenski naslov: Kako sem preživel to poletje
Drugi naslovi: How I Ended This Summer
Država: Rusija
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 124' Imdb 
Režija: Aleksej Popogrebski
Scenarij: Aleksej Popogrebski
Igrajo: Grigori Dobrigin, Sergej Puskepalis

Nekoč pomembna arktična meteorološka postaja na neposeljenem otoku je v času hladne vojne imela pomembno vlogo. Tukaj se je dogajalo nekaj posebnega, kar dokazuje radioaktivno sevanje, ki ga merita državna uslužbenca Pavel in Sergej. Danes je postaja le razpadajoči spomin na pretekle čase. Če tukaj nebi živela in delala  dva meteorologa, bi lahko rekli, da je to kraj pozabljen od vseh. Sergej je stari maček z veliko izkušnjami, prekaljeni samotar, njegove bogate izkušnje ga postavljajo v vlogo poveljnika postaje. Mladi Pavel je prišel na postajo po končanem šolanju, svoje delo ne jemlje pretirano profesionalno. Neupoštevanje varnostnih ukrepov, vpis izmerjenih vrednosti »iz glave« in po občutku, pretrd spanec in pretiha budilka so stvari ki gredo Sergeju še kako v nos. Čeprav sta edina človeka na otoku,  je medsebojna komunikacija omejena na minimum. Sergej veliko raje lovi ribo, Pavel pa s slušalkami na ušesih posluša glasbo ali igra priljubljeno video igro. Naključje je hotelo, da je Pavel bil tisti, ki je ostal na postaji, ko so s kopnega sporočili, da je Sergejeva družina umrla v tragični nesreči. Pavel se je znašel v nehvaležnem položaju, ko mora človeku s katerimi itak nima najboljših odnosov, sporočiti tragično novico. Pavelov strah pred Sergejem pri njemu sproži pomisleke, ali naj Sergeju sploh pove slabo novico. Odloči se, da bo molčal in počakal na prihod ladje, ki ju pride kmalu iskati.
Film ruskega režiserja Alekseja Popogrebskega sprva deluje kot klasičen spopad generacij, v katerem starejši in modrejši Sergej poskuša disciplinirati mladega Pavela. Njegova stroga drža je v njegovih razmišljanjih nujna, če želi mladeniču vcepiti delovne navade in disciplino potrebno za uspešno opravljanje odgovorne naloge. Pri tem se postavlja tako, kakor bi se postavljal zelo strog oče, ko želi otroka naučiti lekcijo. Kljub vsemu se dva popolnoma različna tipa nekoliko zbližata, ko Sergej Pavelu zaupa , kako močno pogreša družino. Splet nesrečnih naključij in nekaj neracionalnih potez postavijo Pavela in Sergeja na nasprotne bregove. Toda tokrat je stvar veliko bolj resna, saj je Pavel v strahu izstrelil nekaj nabojev proti Sergeju, ta je nato odgovoril s streljanjem. Kmalu sta kolega smrtna sovražnika (vsaj paranoični Pavel misli tako), pred našimi očmi se odvija prava psihološka drama. Kako sem preživel to poletje nam pokaže, kako lahko medgeneracijske razlike in različni pogledi na svet povsem nenevaren položaj spremenijo v katastrofo. Kako se zamolčane resnice spreminjajo v laži, kako občutek sožalja do drugega človeka dobi povsem drugačen pomen. Skupek vsega je lepo posnet film, v katerem pred kamerami gledamo zelo prepričljivi igralski kreaciji Grigorija Dobrigina in  Sergeja Puskepalisa, v ozadju pa občudujemo čudovito pokrajino.

Ocena: 7.0/10

ponedeljek, 22. november 2010

Napovedi - The Rite

Mikael Hafstrom, režiser odličnega Ondskan (Evil) in solidnega grozljivega 
trilerja 1408 z Johnom Cusackom se znova vrača v vode 
grozljivo-nadnaravnega s filmom The Rite. 
V naslovnih vlogah neuničljivi Anthony Hopkins, Colin O'Donoghue in Ciaran Hinds. 
Film je nastal po knjižni predlogi Matta Baglia 
"The Rite: The Making of a Modern Exorcist." 
Kot nam pove naslov knjige, se pripoved ukvarja z obsedenostjo in 
izganjanjem demonov. V kinodvoranah čez lužo film štarta konec januarja 2011.

Naključni trojček 1

Bin-Jip (2004)


SLO: Palica za golf
ENG: 3-Iron
IMDB
Država: Južna Koreja, Japonska
Režija: Kim Ki-duk

Vlom v stanovanje ali hišo ni nikoli dobra novica za lastnika.
Izjeme vseeno obstajajo. Če v stanovanje vlomi mladenič, ki
vam pospravi dnevno sobo ali popravi pokvarjen gospodinjski
aparat, potem vlom niti ni tako slaba novica.


State of Grace (1990) 


SLO: Stanje milosti
IMDB
Država: VB, ZDA
Režija: Phil Joanou

Leta 1990 je ljubitelje gangsterskih filmov očaral Martin Scorsese
s svojimi Dobrimi fanti, istega leta je bil prvič predvajan tudi State
of Grace, ki je nekako končal v senci Scorsesejevega filma. Bi rekel,
da kar upravičeno, toda stvaritev Phila Joanouja je kljub temu odličen film.


Les choristes (2004)


SLO: Zboristi
ENG:  Chorists
IMDB
Država: Francija, Švica
Režija: Christophe Barratier

V internatu za dečke v katerem vlada zelo strog režim, službo dobi
novi učitelj Clement Mathieu. Ker v razposajenih fantih vidi nekaj več,
kot le nepopravljive malopridneže, poskuša pri njih zbuditi zanimanje
za glasbo in kmalu ugotovi, da se med fanti skrivajo pravi talenti.

nedelja, 21. november 2010

La doppia ora (2009)


Slovenski naslov: Dvojna ura
Drugi naslovi: The double Hour
Država: Italija
Leto: 2009
Žanri: Drama, Misterij, Triler
Dolžina: 95'Imdb
Režija: Giuseppe Capotondi
Scenarij: Alessandro Fabbri, Ludovica Rampoldi
Igrajo: Kseniya Rappoport, Filippo Timi, Antonia Truppo, Gaetano Bruno, Fausto Russo Alesi

Mogoče ste kdaj slišali za dogovorjena skupinska srečanja, na katerih sodelujejo moški in ženske, ki iščejo resno zvezo ali kaj manj obvezujočega. Zadeva poteka tako, da organizator srečanja določi udeležence in vrsti red nekajminutnih srečanj. Če so prvi vtisi obojestransko dobri, se srečanje spremeni v pravi zmenek.Na takšnih hitrostnih zmenkarijah sta se srečala Sonia in Guido. Guido je nekoč delal na policiji, danes je varnostnik pri zelo premožni družini. Sonia je Ljubljančanka (heh), ki je nedavno prišla v mesto, zaposlena je kot hotelska sobarica. Na skupinskem srečanju je med njimi skočila iskrica, zato je pijača v bližnjem baru bila logično nadaljevanje. Od tukaj naprej so stvari šle po naravni poti, zaljubljenca sta preživljala vedno več časa skupaj, na koncu sta ves prosti čas namenjala drug drugemu. Zadeva je šla tako daleč, da je Guido Sonio pripeljal v službo, na čudovito posest in izkoristil odsotnost lastnikov, da se je s Sonio odpravil na romantičen sprehod. Pohajkovanje in njuno idilo kmalu prekinejo zamaskirani roparji, ki Guida prisilijo odpreti luksuzno vilo. Odlično organizirani roparji v skrbno načrtovani akciji poberejo dragocenosti, med roparji in Guidom pride do prerivanja, ki se konča s streljanjem.   
Dvojna ura (La doppia ora) italijanskega režiserja Giuseppeja Capotondija je njegov režiserski debi, premierno prikazan lani v Benetkah, kjer je glavna igralka Kseniya Rappoport prejela nagrado za najboljšo igralko. Obetavne začetek zbudi zanimanje pri gledalcu, saj kljub romanci čutimo, da se bo zgodilo »nekaj.« Ko se to »nekaj« tudi zgodi v podobi zamaskiranih roparjev, že razmišljamo v smeri, kdo izmed zaljubljencev je imel skrite načrte. Ko stvari postanejo dolgočasne se zgodi preobrat, ki filmu da novi zagon in nas znova zainteresira. Odkrivanje resnice in osvetljevanje dejstev v drugem delu, bi verjetno bilo veliko bolj zanimivo, če bi ženska bila pripravljena zavreči vse, če bi poudarek bil na njeni srčni dilemi, naj grem, ali ostanem. Saj ne rečem, konec bi lahko bil isti, le Sonina odločitev bi morala biti veliko težja. Potem bi lahko nekoliko lažje spregledal luknje in nelogičnosti v samem zapletu, ter pošteno dozo predvidljivosti v nadaljevanju.

Ocena: 5.5/10

petek, 19. november 2010

Bal (2010)


Slovenski naslov: Med
Drugi naslovi. Honey
Država: Turčija
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina:  103'Imdb 
Režija: Semih Kaplanoglu
Scenarij: Semih Kaplanoglu, Orçun Köksal
Igrajo: Bora Altas, Erdal Besikçioglu, Tülin Özen

Med je tretji, zaključni del filmske trilogije, v kateri osrednjo vlogo igra isti čolvek (Yusuf) v različnih življenjskih obdobjih, ki ga podpisuje turški režiser in scenarist Semih Kaplanoglu.Prvi film iz trilogije nosi naslov Jajce (Egg, 2007), v njem je Yusuf  že zrela oseba, pesnik, ki se vrne v rojstno mesto zaradi materine smrti. Drugi film nosi naslov Mleko (Milk, 2008) in spremlja Yusufovo mladost in njegova študentska leta. Med govori o Yusufovem otroštvu. Film je nagrajen z zlatim medvedom na zadnjem berlinskem filmskem festivalu, svoje mesto je našel tudi na sporedu letošnjega LIFFa.

Yusuf hodi v prvi razred osnovne šole in vsakodnevno prepešači pot od doma do šole v bližnji vasi. Z mamo Zehro in očetom Yakubom, ki družino preživlja s čebelarstvom, živi na goratem turškem podeželju. Yusuf je zelo navezan na očeta, z veseljem mu pomaga pri obešanju panjev na visoka drevesa ali pri pobiranju medu iz čebeljih panjev nameščenih v bližnjem gozdu. Deček ima težave z javnim nastopanjem, šola zanj ni srečen kraj, saj ga jecljanje močno ovira v komunikaciji in učenju. Zaradi svoje hibe je Yusuf vase zaprt fant, ki redkokdaj spregovori. Občasno izmenja nekaj besed z očetom in to je vse. Ker je v bližnjem gozdu vedno manj čebel, je oče prisiljen oditi globoko v gozd in tam postaviti nove panje. Po nekaj dnevih Yakuba še ni nazaj, zaskrbljenost fanta in njegove matere je vedno večja, slutnja, da se je zgodilo nekaj slabega je iz ure v uro močnejša.
Že po uvodnih kadrih nam je jasno, da je pred nami art film. Umirjena statična kamera čaka na igralca, ki iz gozda počasi prihaja v bližnji plan. Prvi kader v filmu je dolg skoraj štiri minute, brez glasbe (tako kot celoten film), brez dialoga, poslušamo le zvoke narave. Med je čisto nasprotje vsega kar imamo v mislih, ko rečemo mainstream.Kaplanoglujeva vizija Yusufovega odraščanja se vrti okoli dogodka, ki je najmočnejše zaznamoval dečkovo odraščanje. Njegova filmska govorica je dialoško pusta, a zato toliko bolj vizualno bogata. Vsak kader je skrbno načrtovan, Kaplanoglujevi prizori so nabiti s poetičnostjo in neverjetno lepoto. Film bi z lahkoto spremljali tudi brez dialoga, vse kar moramo vedeti nam režiser pove s svojo kamero (nekoliko me spominja na odličnega  Kim Ki-duka). Dejstvo je, da Med ni film za vsakogar. Nekaterim bo deloval dolgočasno, počasno in vsebinsko siromašno. Drugi spet  bodo v filmu našli veliko dobrega. Ne vem kdo je opravljal casting, toda kdorkoli je našel fanta, ki je odigral Yusufa, si zasluži vse čestitke. Fantova igra in drža pred kamero je naravnost fantastična. Prizor v katerem sedi ob materi za mizo in nato spije kozarec mleka (ki ga mimogrede, ne mara preveč) le zato, da bi nekoliko omilil materino zaskrbljenost za očeta, je verjetno najmočnejši prizor v filmu. Sanje igrajo pomembno vlogo v filmu in so (kot je razložil sam režiser v nekem pogovoru) v direktni povezavi s starostjo glavnega junaka, saj ta poskuša razumeti razliko med resničnim in sanjskim svetom. Zaključek v katerem Yusuf v objemu korenin velikega drevesa efektno zaključi celotno trilogijo, od Yusofovih zrelih let, do zgodnjega otroštva.

Ocena: 8.0/10

četrtek, 18. november 2010

Exit Through the Gift Shop (2010)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA; VB
Leto: 2010
Žanri: Dokumentarni, Komedija
Dolžina: 87'Imdb 
Režija: Banksy, Shepard Fairey
Igrajo: Banksy, Thierry Guetta, Space Invader, Rhys Ifans

Moram priznati, da pred ogledom tega odličnega dokumentarca nisem vedel skoraj nič o t.i. ulični umetnosti, poznal nisem nobenega domačega ali tujega grafiti mojstra, ali kakega drugega sorodnega umetnika. Edino ime ki mi je nekaj pomenilo na seznamu nastopajočih je bil Banksy, pa še zanj nisem bil popolnoma prepričan, kam bi ga dal. Med umetnike, igralce, ali celo pisatelje. Zdaj, ko sem videl ta film vem nekoliko več. Banksy je psevdonim britanskega grafiti umetnika, političnega aktivista in slikarja, ki je z režijo filma Exit Through the Gift Shop še nekoliko razširil svoj umetniški opus. Njegova ulična umetnost je pogosto satirična, črnohumorna, s svojimi umetniškimi deli Banksy pogosto podaja politični ali socialni komentar, njegove grafite je mogoče najti na številnih svetovnih prizoriščih. Za vse, ki bi želeli izvedeti več o skrivnostnem Banksyju, je na voljo zelo obširen zapis na Wikipediji v angleškem jeziku, ki ga najdete tukaj.
Banksy je v središče postavil ekscentričnega Thierryja Guetto, lastnika majhne trgovine z rabljenimi oblačili, ki je svoj vsakdanji kruh dolgo časa služil z neverjetnim smislom za trgovino s starimi, redkimi oblačili. Njegova velika strast je bilo delo s kamero, zajemanje vsakega, še tako nepomembnega dogodka, na video trak. Najprej je snemal svoje bližnje, nato okolico in naključne ljudi, dokler v Franciji ni srečal človeka z psevdonimom Space Invader. Njegova ulična umetnost je pritegnila Guettino pozornost, zaradi tega je tudi začel snemati Invaderjeve nočne podvige in kmalu postal spremljevalec nekaterih najbolj znanih grafiti umetnikov. Guetta se je izkazal kot zelo vztrajen, potrpežljiv in zanesljiv kompanjon, ki nočne podvige ni samo snemal s svojo kamero. Pri nekaterih je tudi sodeloval kot pomočnik,  umetnikova desna roka, saj je poskrbel za marsikatero podrobnost. Tako je na koncu tudi spoznal najslavnejšega grafiti mojstra Banksyja, postala sta prijatelja in prišla do točke, v kateri se je zgodba obrnila. Zamenjala  sta vlogi, Banksy je prevzel kamero iz njegovih rok in nam prikazal zgodbo o nastanku in velikem uspehu umetnika s psevdonimom Mr. Brainwash. Kaj več nočem izdati, mislim da je najbolje, če se filma lotite brez veliko informacij. Povem vam le to, da se po ogledu verjetno boste spraševali, če ste videli fejk dokumentarec ali resnično stvar, ali vas ni Banksy ukanil tako prepričljivo, kot je to počel Andy Kaufman (khmm ... Tony Clifton). »Mocku ali docu« niti ni pomembno, dokler je zabavno in zanimivo.

Ocena: 8.0/10

torek, 16. november 2010

Hanyo (2010)


Slovenski naslov: Gospodinja
Drugi naslovi: The Housemaid
Država: J. Koreja
Leto: 2010
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 106'Imdb 
Režija: Im Sang-soo
Scenarij: Im Sang-soo
Igrajo: Do-yeon Jeon, Jung-Jae Lee, Lee Jung-Jae, Park Ji-Young, Seo Woo

Hanyo ali po domače Gospodinja je rimejk istoimenskega filma, ki ga je južnokorejski režiser Kim Ki-Yung posnel pred petdesetimi leti. Izvirnik velja za enega najopaznejših predstavnikov korejske kinematografije, pol stoletja pozneje se je nekoliko modernizirane priredbe lotil Im Sang-Soo. Moram priznati, da izvirnika nisem nikoli videl, zato o kakšni primerjavi med filmoma ne morem govoriti. Hanyo je bil premierno prikazan na letošnjem  Cannesu, najdemo ga tudi na sporedu letošnjega LIFFa.

Ločenka Eun-yi dobi službo gospodinje pri zelo premožni družini. Skrbela bo za deklico Nami in njeno nosečo mater, ki bo kmalu povila dvojčka. Eun-yi so najeli kot dodatno pomoč za Byung-sik, nekoliko starejšo gospodinjo, ki dela za družino že celo večnost. Zdaj ko bo družina še številčnejša, je dodatna pomoč nuja. Eun-yi se v novem okolju odlično znajde in kmalu naveže prijateljske stike z deklico Nami in njeno mamo. Po nekaj tednih Eun-yi pritegne pozornost glave družine, gospoda Hoona, ki ga nova služkinja zelo privlači. Kmalu jo tudi obišče v njeni spalnici. Eun-yi delodajalca ne zavrne in mu e preda, vroča seksualna srečanja postanejo stalnica. Mimo Byung-sik nič ne gre neopaženo, tako tudi nezvestoba g. Hoona ne ostane dolgo skrivnost. Stara gospodinja o tem poroča ženini materi, za katero nezvestoba še zdaleč ni največja skrb, saj nova služkinja ni le zetova priležnica. V njej raste Hoonov otrok, kar je veliko bolj zaskrbljujoče, saj to pomeni novega dediča v družinski premoženjski enačbi.
Prihod mlade gospodinje v hišo nesramno bogatega gospodarja ne ponudi presenečenj, saj gledalec hitro sklepa, kaj se bo zgodilo. Vsaj kar zadeva zaplet, ki se odvije pred našimi očmi in nam postreže z nekaj res vročimi prizori, presenečenj ni. Kljub temu je vse kar se zgodi pred tem zanimivo po zaslugi prepričljive graditve ustrezne atmosfere in pristne erotične napetosti med delodajalcem in novo služkinjo. Strastno, izključno seksualno razmerje, nikoli ne postane nekaj več, toda nosečnost mlade gospodinje spremeni vse. Spletke se začnejo, ko služkinja zavrne možnost splava in želi otroka obdržati. G. Hoon seveda nima pojma, kaj se dogaja za njegovim hrbtom. Takrat v ospredje stopi starejša gospodinja, ki si ji mlada, nekoliko počasna in otroško naivna služkinja smili. Če beremo med vrsticami sklepamo, da se je nekaj podobnega dogajalo tudi njej, naše sume še nekoliko podkrepi zgodba o sinu in njegovem vzpenjanju na družbeni lestvici. Režiser v filmu spregovori tudi o razredni neenakosti, ki je danes še bolj izražena, kot pred petdesetimi leti, ko je nastajal izvirnik.Gospodinja je lepo posnet, vizualno dodelan film, pri katerem nisem ravno razumel nekoliko bizarnega konca. Prepričljivejši v prvi in nekoliko manj v drugi polovici, nam Hanyo kljub temu ponudi zanimivo filmsko izkušnjo.

Ocena: 6.5/10

ponedeljek, 15. november 2010

The Hole (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Grozljivka, Triler
Dolžina: 92'Imdb 
Režija: Joe Dante
Scenarij: Mark L. Smith
Igrajo: Nathan Gamble, Chris Massoglia, Teri Polo, Haley Bennett, Bruce Dern, Dick Miller

Kdo je Joe Dante, režiser filma, o katerem pišem danes? Dante je človek, ki je leta 1978 režiral Piranho, film na podlagi katerega so posneli letošnji 3D rimejk, temu je sledila še ena klasika znotraj horor žanra The Howling, z letnico 1981. Kljub prepoznavnosti, ki jo je avtor ustvaril že s tema dvema filmoma je njegov zaščitni znak postal film posnet leta 1984, ko ni bilo najstnika, ki ni videl Gremlinov. Zelo uspešno je bilo tudi nadaljevanja, posneto šest let pozneje. Čeprav Gremlinov nisem videl že celo večnost, so tri pravila (brez vode, hranjena po polnoči in močne svetlobe) ostala globoko zasidrana v kotičku možganov pri marsikomu, ki je odraščal v osemdesetih. Gremlini so klasika, eden najpomembnejših predstavnikov podžanra komične grozljivke, namenjene mlajši, najstniški populaciji. Po nadaljevanju Gremlinov je Dante posnel še tri filme in delal na nekaj tv projektih, vendar mu nikoli več ni uspelo posneti nič odmevnega. The Hole je v Benetkah prejel nagrado za najboljši 3D film in se tako vpisal v zgodovino festivala, kot prvi dobitnik te nagrade.

Sedemnajstletni Dane in desetletni Lucas sta se pravkar preselila iz New Yorka, v majhno nepomembno mesto. Prihod v novo okolje, nova šola in novi sosedje so spremembe, ki zahtevajo čas za prilagoditev, prehodno obdobje pa včasih zna biti zelo težavno. Še toliko bolj, ker fanta živita z mamo samohranilko, oče je družino zapustil že pred leti. Olajševalna okoliščina v novi soseski je prikupna Julie, hčerka prvega soseda, ki s fanti kmalu vzpostavi stik in se začne z njima družiti. Pri raziskovanju kletnih prostorih nove hiše, fanta odkrijeta z ključavnicami zavarovano luknjo v tleh. Vrata v tleh očitno nekaj skrivajo, zaradi ključavnic na vratih sta fanta še toliko bolj radovedna. Kmalu so ključavnice odstranjene, za loputo pa se skriva mračna luknja, v katero družba odvrže nekaj predmetov, v želji da bi določili globino jame. Toda iz luknje ne slišijo nobenega odmeva, kakor da bi stvari odvrgli v neskončnost. Zato se odločijo s kamero pritrjeno na vrvi preiskati notranjost jame. Kmalu po odprtju lopute se začnejo dogajati nenavadne stvari. Lucasa zalezuje srhljivi klovn, Dane povsod vidi obrise močnega grozljivega možakarja, Julie pa preganja duh mrtve deklice. Stvar se seveda samo še stopnjuje, saj se vsi znajdejo sredi nadnaravnega srhljivega dogajanja, v katerem se bo vsak izmed njih moral soočiti s svojimi najhujšimi morami.
Najprej moram povedati, da sem film videl v navadni verziji, pravi občutek bi dobil šele, če bi ta film videl v kinu, v 3D tehniki, a kot veste film pri nas ni doživel kino distribucije. Saj ne trdim, da bi ga šel gledati v kino, ta podatek je mišljen zgolj kot dodatna informacija. Joe Dante se z Luknjo znova vrača na svoje priljubljeno področje mladostniških komičnih grozljivk in počne prav to, kar je počel že kakih 25 let nazaj. Največja težava je, da današnji otroci niso nič podobni svojim sovrstnikom iz osemdesetih let prejšnjega stoletja (beri-avtorju tega prispevka), zato v takšnih filmih ne vidijo nič posebnega. Moram priznati, da sem od filma pričakoval veliko več, zavoljo številnih pozitivnih odzivov, zdaj ko sem film videl , pa se sprašujem zakaj? Film se sicer začne obetavno, a po 30-ih minutah postane dolgočasen in nezanimiv. Dante je solidno opravil z grozljivim elementom filma, toda komični podton, ki je bil tako značilen za Gremline tukaj popolnoma zataji. Efekti skrivnostne luknje so enostavno neprepričljivi. Na koncu bi lahko rekel, da luknja prevzame vlogo terapevta, ki na nekoliko stresen način zdravi svoje paciente, a na koncu vendarle doseže ozdravitev. The Hole je film, v katerem nekoliko starejši gledalci ne bodo našli zadoščanja, starejšim najstnikom bo verjetno premalo grozljiv, zato so ciljna publika tega filma novopečeni najstniki in osnovnošolci. Vsi ostali si raje še enkrat oglejte Gremline, kajti novoletni prazniki so pred vrati, z njimi pa se na tv zaslone vedno znova vračajo tudi Gremlini.

Ocena: 5.0/10

nedelja, 14. november 2010

Nothing Personal (2009)


Slovenski naslov: Nič osebnega
Država: Nizozemska
Leto: 2009
Žanri: Irska, Drama
Dolžina: 85'Imdb 
Režija: Urszula Antoniak
Scenarij: Urszula Antoniak
Igrajo: Stephen Rea, Lotte Verbeekm

Na Poljskem rojena režiserka in scenaristka Urszula Antoniak živi in ustvarja na Nizozemskem, kjer je po nekaj kratkih filmih posnela celovečerni prvenec v nizozemsko-irski koprodukciji. Film je prejel nekaj pomembnih nagrad, med katerimi velja omeniti nagrado na filmskem festivalu v Locarnu in nagrado mednarodnega združenja filmskih kritikov (FIPRESCI).

V uvodnih prizorih opazujemo Anne v praznem stanovanju, izraz na njenem obrazu nam govori, da so to za njo težki trenutki. Zunaj pred vrstno hišo poteka garažna razprodaja, s katero Anne postavlja piko, na svoje dosedanje življenje. Poročni prstan, ki ga nato odvrže na tla in se odpravi ven, je začetek dolgega potovanja, na katerem bo obiskala različne kraje in obenem popolnoma spremenila svoj življenjski slog. Živela bo nomadsko življenje, hranila se bo s tistim, kar najde na poti. Anne je pozabila na lagodnost in udobje prejšnjega življenja in izbrala popolno svobodo. Takšna vrsta svobode včasih zahteva brskanje po smetnjaku in iskanje ostankov hrane med nesnago, toda Anne s tem nima težav. Pot jo pripelje iz Nizozemske na Irsko, na čudoviti otok, kjer postavi svoj šotor na nekem hribu, s katerega opazuje osamljeno hišo na obali. V upanju, da bo našla hrano se odpravi do hiše, kjer sreča Martina, vdovca, ki tako kot ona živi samotarsko življenje, brez veliko kontakta z drugimi ljudmi. Kljub Anninem neprijaznem in pošteno nesramnem pristopu, ji Martin ponudi pomoč in hrano, kar Anne sprva zavrne. Nato vendarle skleneta dogovor: Anne delala okrog hiše in na vrtu, hrana bo poplačilo za njen trud.

Rdečelasa Lotte Verbeek je odlično upodobila civilizacije in ljudi naveličano Anne, ki ima v nekem trenutku vsega dovolj. Tako kot  Emile Hirsch v Into the Wild se odloči za življenje izven urbanega okolja, neskončna prostranstva so njen dom, življenje v gibanju ultimativna izbira. Drugi ljudje so za Anne nujno zlo, njena komunikacija z njimi je praviloma sovražna, brezkompromisno odbojna. Čeprav je tudi Martin (še enkrat odlični Stephen Rea) izbral osamo,  je njegov odgovor na Annino sovražnost  umirjen, ravnodušno prijazen in pogostokrat nemalo ironičen. Korak za korakom se oba odpovedujeta koščkom svoje suverenosti, svobode in intimnosti zavoljo spoznavanja sočloveka. Hrepenenje po stiku postaja vedno močneje, potreba po človeški bližini, kljub bolečim spominom iz preteklosti neustavljiva. Zelo lepo posnet film je študija spoznavanja, zbliževanja in obujanja čustev, pri katerem me ni motil niti predvidljivi padec navidezne bariere, ki je nekaj časa ločevala Martina in Anne.

Ocena: 7.5/10

sobota, 13. november 2010

Mother and Child (2009)


Slovenski naslov: Mati in hči
Država: ZDA, Španija
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 125'Imdb 
Režija: Rodrigo García
Scenarij: Rodrigo García
Igrajo: Naomi Watts, Annette Bening, Samuel L. Jackson, Eileen Ryan, Cherry Jones, Kerry Washington, David Ramsey

Tisti ki poznajo Rodriga Garcío so približno vedeli, kaj lahko pričakujejo. Kolumbijec je nase opozoril že s svojim prvim filmom Things You Can Tell Just by Looking at Her, ki je v Cannesu snel Un Certain Regard nagrado desetletje nazaj, neopažen ni bil niti Nine Lives, kritiki so hvalili tudi njegovo delo pri TV seriji In Teatment. Da vse kar posname ni nujno tudi dobro je pokazal pred dvema letoma, ko je predstavil slabi The Passengers. Z dramo mati in hči se je znova vrnil v pravo formo, dejstvo, da je prste vmes imel tudi Iñárritu je zgolj dodatno priporočilo.

Mati in hči v središče postavlja tri ženske, njihova življenja in odločitve, ki so v veliki meri odredile njihovo življenjsko pot in tako neposredno vplivale na usode vseh v njihovi bližini. Ena izmed teh žensk je Karen (Bening), ki je pri 14-ih rodila punčko, starša sta se odločila, da je oddaja v posvojitev najboljša rešitev za njo in otroka. 37 let potem je Karen še vedno samska, nikoli ni bila poročena in še vedno živi pri materi, ki nima še veliko pred sabo. Druga ženska je Elizabeth (Watts), uspešna, finančno neodvisna odvetnica. Pri 37-ih je še vedno samska, hladna in odmaknjena od drugih ljudi, za ljubezen v njeni življenjski filozofiji ni prostora. Prav ona je punčka, ki jo je 14-letna  mamica takoj po porodu dala v posvojitev. Nazadnje spoznamo tudi Lucy (Washington), ki se je s partnerjem Josephom odločila za posvojitev. Sama ne more imeti otrok, zato je posvojitev edina rešitev, naslednji korak v nadgradnji dolgoletnega partnerstva.
V nekem intervjuju je Garcia povedla, da je njegov film portret zapletenih čustev in prepletenih usod, ta izjava pa nekako najbolje oriše vse kar predstavlja njegovo zadnjo stvaritev. Mati in hči je film, ki ga bo večina označila za t.i. ženski film in tudi sam se moram s takšno oznako nekako strinjati. Veliko je moških, ki jim takšni filmi ne »teknejo,«  a to še ne pomeni, da v takšnem filmu ne more uživati tudi moška publika. Kajti ta ženski film nima nič skupnega s Seksom v mestu in podobnimi filmi, ta film je prvovrstna drama, ki v govori o resničnih čustvih in nevidnih nitkah, ki ne kompleksen način povezujejo človeške usode. Ne bom zanikal dejstva, da Garcia zgodbo gradil v predvidljivi smeri in na koncu pričakovano poveže vse tri zgodbe. To mu nekoliko zamerim, mislim, da bi zgodbe brez neposredne povezave delovale povsem učinkovito, a to je tudi vse, saj drugih večjih pripomb nimam. Lepo posnet film odlikuje dober in prepričljiv scenarij, vrhunska igra skoraj vseh igralcev, tudi tistih v najmanjših vlogah (med nastopajočimi boste zelo težko našli neznan obraz), ter izjemen Garciin občutek za delo z igralci. Kljub dolžini me film nikoli ni dolgočasil, Garcia dobro drži na začetku zastavljeni ritem, njegovim likom uspe gledalca nekajkrat presenetiti, kar celotno zadevo le popestri. Pa še tako mimogrede naj povem, da me veseli, da je Samuel L. Jackson končno izbral vlogo, vredno pozornosti. Zelo čustven film in obenem odlična izbira za ogled v dvoje.

Ocena: 7.5/10

četrtek, 11. november 2010

The Infidel (2010)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB
Leto: 2010
Žanri: Komedija
Dolžina: 105' Imdb 
Režija: Josh Appignanesi
Scenarij: Omid Djalili, Richard Schiff
Igrajo: Omid Djalili, Richard Schiff, Archie Panjabi, Matt Lucas, Yigal Naor, Amit Shah

The Infidel govori o britanskem muslimanu, v Angliji rojenem potomcu pakistanskih priseljencev. Mahmud je srečno poročen, otroci so že zrasli, starejši sin Rashid se pripravlja na poroko z dolgoletno punco Uzmo. Mahmud ne posveča prav veliko pozornosti verskim obveznostim, veliko raje poseda pred televizijo, v dresu najljubšega nogometnega moštva Tottenham Hotspur in zraven uživa v kozarčku piva. Očim Rashidove bodoče žene je islamski klerik, zagovornik radikalnega islama, zato Rashid prosi očeta, naj se na skupnem srečanju obnaša čimbolj »islamsko« in tako sinu omogoči poroko z Uzmo. Nekaj dni pred srečanjem Mahmud med dokumenti nedavno preminule matere najde svoj rojstni list. Podatki zapisani na rojstni listini ga popolnoma šokirajo. Kot komaj rojenega otroka ga je posvojila pakistanska družina priseljencev, a to ni edini šok. Pogled na ime Solly Shimshillewitz mu pove, da se v njegovih žilah preteka židovska kri. Mahmud se naenkrat počuti, kot da bi popolnoma izgubil svojo identiteto, odkritja ne želi zaupati svojm domačim. Namesto tega sklene nenavadno prijateljstvo z ameriško-židovskim taksistom Lennyjem (Richard Schiff), ki ga bo seznanil z osnovami judovske vere in mu tako omogočil srečanje s pravim očetom, ki leži na smrtni postelji, v radikalnem židovskem domu za ostarele.

Včasih se zgodi, da je človek šokiran, ko izve kakšno nenavadno, čudaško, nepredstavljivo skrivnost o znancu, prijatelju ali družinskem članu. Kaj pa, če izve kaj takega o samemu sebi? Prav to se zgodi Mahmudu, ko ugotovi, da se po njegovih žilah preteka židovska kri, kar posledično pomeni, da je pripada narodu, ki mu milo rečeno, ni najljubši. Iz tega izhodišča Josh Appignanesi gradi zgodbo, v kateri glavni junak skozi kopico komično-kočljivih situacij poskuša povrniti izgubljeno identiteto in razčistiti sam s seboj, kaj mu spoznanje o njegovem poreklu sploh pomeni. Naslovno vlogo je odigral znani britanski igralec in stand-up komik Omid Djalili, ki se s svojimi značilnostmi odlično vklopil v zahteve, ki jih zahtevala vloga. Pri večini komedij je potrebno zamižati na eno oko in spregledati za lase privlečene zaplete in razplete, tako tudi The Infidel ni nobena izjema. In če je osnovni zaplet dokaj zanimiv in verjeten, potem je osrednji del pripovedi za silo sprejemljiv, konec pa hmmm … Vedno ko pišem o kakšni komediji se zavedam dejstva, de gre za filme, ki sami sebe ne jemljejo preveč resno, takisto pa zahtevajo tudi od gledalca. The Infidel je povsem gledljiva komedija, pri kateri večino pozitivnega najdemo v dialogu in nekoliko manj v situacijski komiki. Kar pošteno se opazi, da je zgodbo spisal nekdo, ki je večinoma pisal scenarije za različne tv serije, kjer je veliko več časa za karakterizacijo in graditev likov. Kakšnih hudih napadov smeha tukaj ne gre pričakovati, zgolj nekaj sproščujočih nasmeškov in simpatično igralsko zasedbo. Včasih je tudi to dovolj.

Ocena: 6.0/10

torek, 09. november 2010

Les 7 jours du talion (2010)


Slovenski naslov: 7 dni
Drugi naslovi: 7 Days
Država: Kanada
Leto: 2010
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 105' Imdb 
Režija: Daniel Grou
Scenarij: Patrick Senécal
Igrajo: Claude Legault, Rémy Girard, Martin Dubreuil, Fanny Mallette

38-letni Bruno Hamel je uspešen kirurg, srečno poročen, oče 8-letne Jasmine. Urejena vrstna hiša v predmestju in zadovoljna žena doma. Kaj več si človek želi? Bruno se je pravkar vrnil iz nočne izmene, Jasmine pa se odpravlja v šolo. Spotoma bo odnesla še vabila za rojstnodnevno zabavo, ki bo kmalu naokrog. »Če ni nobenega doma, vabilo odvrzi v nabiralnik,« ji svetuje oče in jo poljubi v slovo. Tudi gospa Hamel se kmalu odpravi v službo, Bruno pa na zaslužen počitek.. Zavoljo jutranje intimnosti s soprogo, je Bruno spal nekoliko dlje kot ponavadi, kmalu potem ko se je zbudil, se je iz službe vrnila tudi žena. Sredi neobveznega klepeta ju zmoti zvonec pri vhodnih vratih. Na vratih je sošolec njune hčerke, ki ji je prinesel gradivo za domačo nalogo, domnevajoč, da je Jasmine zbolela, kajti v šoli si danes ni prikazala. Že to je več kot zadosten razlog za preplah, kmalu se v celo zgodbo vključi tudi policija. Naslednji dan so v grmovju našli dekličino truplo. Jasmine je bila posiljena in nato brutalno umorjena. Starša sta izgubljena v brezmejni žalosti, brezupnost situacije kmalu sproži medsebojna obtoževanja. Upata le, da bo policija našla morilca, kar se čez nekaj dni tudi zgodi. Dokazi so neizpodbitni, DNK analiza izključuje vsako možnost, da gre za pomoto.
Kaj bi storili mi, če bi se znašli v takšni situaciji? Ali bi v glavi premlevali scenarij, v katerem pred sabo imate nemočnega, vklenjenega  pedofila, ki vam je ubil otroka? Bi razmišljali o dejanjih, s  katerimi bi mu radi povzročali neznosno bolečino in ob tem celo uživali ali vsaj doživeli nekakšno nedefinirano obliko zadoščanja? Nekaj podobnega se je imel v mislih tudi Bruno, a se ni ustavil pri fantaziranju. Skoval je načrt, pripravil vse potrebno in na dan prevoza na sodišče iz rok sodnih organov ugrabil hčerkinega morilca. Potem je poklical policijo in jim povedal, da je odgovoren za ugrabitev. Povedal jim je tudi, da bo morilca 7 dni mučil in trpinčil, ter ga na koncu tudi ubil, nato se bo predal. Čeprav z nekaterimi prizori močno spominja na megapopularno franšizo Žaga, kljub temu, da v filmu vidimo lepo število krvavih prizorov je 7 dni v prvi vrsti drama. Fantaziranje o maščevanju je nekaj, kar je večina ljudi, v nekakšni, recimo temu bolj umirjeni obliki, občutila. A potem se ni zgodilo nič, ohladili smo se, pozabili in pustili nevšečnost za sabo. Bruno ne more pozabiti, zadevo bo izpeljal do konca. Film v ospredje postavlja prav to vprašanje. Skozi občutja glavnega junaka tudi sami preučujemo svoja stališča in se nekako skupaj gibamo v enaki smeri. Tako kot on, se tudi mi sprašujemo, ali je nadaljevanje sploh smiselno. Kaj nam sploh pomeni morilčevo trpljenje, poniževanje, smrt? Igra dveh glavnih akterjev je pristna, kamera umirjena v vlogi neodvisnega opazovalca, ki je tukaj le zato, da nepristransko zabeleži dogajanje. Režiser Daniel Grou nam brez zadržkov pokaže mučne prizore, v katerih kirurg secira ujetnika (ki je mimogrede ves čas popolnoma nag). Prizori v temni kleti, brez kakršnekoli glasbe in molčeči kirurg, ki grozeče odločno postopa okoli pedofilskega morilca so res odlični. Policijski inšpektor na vso moč trudi, da bi prispel na kraj, kjer Bruno drži ujetnika, zato ga njegov pomočnik vpraša, zakaj tako vneto poskuša rešiti pedofila. »Ni on tisti, ki ga poskušam rešiti,« mu odvrne inšpektor in s tem stavkom nekako povzame poanto celega filma. Skupek vsega je zelo dober film, ki mu vsekakor velja nameniti nekaj prostega časa.

Ocena: 7.5/10

ponedeljek, 08. november 2010

Wall Street: Money Never Sleeps (2010)


Slovenski naslov: Wall Street: Denar nikoli ne spi
Država: ZDA 
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 133'Imdb
Režija: Oliver Stone
Scenarij: Allan Loeb, Stephen Schiff
Igrajo: Shia LaBeouf, Michael Douglas, Charlie Sheen, Carey Mulligan, Susan Sarandon, Josh Brolin, Vanessa Ferlito, Frank Langella

Oliver Stone je velikan, o tem ni nobenega dvoma. Platoon, Salvador, Born on the Fourth of July, JFK, The Doors, U-Turn, vse to so njegovi filmi. Stone je svoj ugled skozi vsa ta leta gradil z odličnimi filmi in postal to, kar je danes. Posnel je tri filme o ameriških predsednikih (JFK, Nixon, W. ), glede na to, da je Amerika dobila prvega črnega predsednika sklepam, da se bo njegova fascinacija z ameriškimi predsedniki nadaljevala, če bo dovolj časa, seveda. Vsak filmofil bi vam z lahkoto iz glave naštel vsaj pet njegovih filmov, med tistimi ki so zasidrani v naši podzavesti je zagotovo tudi Wall Street. Še vedno se spomnim, kakšen hit je bil ta film konec osemdesetih. To je bil film o katerem se je govorilo, okrog njega se je delal pomp, film ki si ga enostavno moral videti. Nekako v tistem času je se je zgodil razcvet VHS distribucije in prav v tistem času sem se »navlekel« na filme  in postal odvisnik. Kot vidite, tudi danes se ni nič spremenilo. Še vedno sem odvisnik, Oliver Stone še vedno snema filme, le da ti niso več tako dobri. Any Given Sunday posnet 11 let nazaj je bil zadnji film, ki mi je bil še relativno všeč, potem pa Stone nekako več ni našel prave formule, njegovi filmi so postali le bleda senca tistega, kar je Stone nekoč bil. Nadaljevanje Wall Streeta je imelo kar lepe možnosti za uspeh: znanega režiserja, zanimivo igralsko zasedbo in ugoden časovni okvir, pri tem seveda mislim na še vedno trajajočo gospodarsko krizo.

Gordon Gekko (Michael Douglas) je kot veste, kakih dvajset in nekaj let nazaj končal v zaporu zaradi finančnih malverzacij in prevar. Zdaj, dvajset let potem je Gekko svoje podvige opisal v knjigi, ki je zaradi zloma finančnega trga še toliko bolj aktualna. Toda Gekko je prazen osamljen starček, edina oseba, ki mu nekaj pomeni v življenju hčerka Winnie (Carey Mulligan), ki očeta prezira in zanj ne želi slišati. Winnie živi Jakom (Shia LaBeouf), sposobnim borznim posrednikom, njuna ljubezen je močna, poroka že planirana. Jake z velikimi koraki napreduje v svetu borznega mešetarjenja, dela za veliko borno-posredniško hišo Keller Zabel Investments, ki jo vodi Louis Zabel (Frank Langella), Jakov mentor. Kljub naravi svojega dela  in neverjetnem instinktu pri sklepanju poslov je Jake idealist, ki želi investirati v ekološko naravnane projekte, njegovo sodelovanje z velikimi kapitalisti je zgolj način za dosego ciljev. Samomor Jakovega mentorja Louisa Zabela je zanj hud udarec, Jake se želi maščevati Brettonu Jamesu (Josh Brolin), človeku ki je zrežiral Zabelov propad. Takrat v igro stopi Gekko, ki svojemu bodočemu zetu ponudi informacije, s katerimi lahko škoduje Brenttonu.
Napihovanje balona imenovanega trg z vrednostnimi papirji, na katerega je s svojim vložkom vstopil tudi marsikdo na sončni strani Alp, je pred dvema letoma prišlo do točke, v kateri je postalo jasno, da bo prej ali slej počil. Nemalo je tistih, ki so se pri teh poslih opekli, kako funkcionirajo stvari med velikimi igralci pa nam poskuša razložiti novi Wall Street. Žal je to razlaganje zame na določenih mestih dolgočasno, na določenih mestih pa nerazumljivo. Ne sodim med tiste, ki jih živo zanima ozadje poslovanja z vrednostnimi papirji, zato nisem niti pričakoval veliko od teh elementov. Seveda sem se lahko osredotočil na univerzalne teme boja dobrega proti slabem, ljubezni in družinskih odnosov, a tudi ta element me ni prepričal. Skoraj vsi zapleti med glavnimi liki so zelo prozorni, njihov odnos pa se vedno suče v smeri,  ki jo lahko predvidimo tudi preden se zgodi. To da bo Douglas svojega bodočega zeta naučil lekcijo bi moralo biti glavno presenečenje, ki to v resnici ni, zgodba o ubijalskem brokerju mehkega srca pa mi nekako ne potegne. Romanca med Shio LaBeoufom in Carey Mulligan, ki je hčerka razvpitega Gordona Gekka tudi sodi v »kategorijo ne boste verjeli.« Toda to ni vse, Stone zrežira tudi pravljičen konec, v katerem bo Douglasov vnuk odrasel ob očetu, Jake bo dobil 100 milijonov, ki jih bo vložil v svoje ideale in seveda, tudi Gekko se bo vrnil v igro, v trenutkih ko vse propada, bo kot Feniks vstal iz pepela, tokrat še bolj motiviran, še uspešnejši, kot nekoč. Film bi lahko bil nekoliko boljši, če bi nam Stone ponudil več Douglasa in manj LaBeoufa, a film potem nebi bil tako zanimiv mlajšim generacijam, ki množično obiskujejo multiplekse po celem svetu. Koliko mladincev bi se spravilo gledati film, v katerem igrajo sami stari prdci?

Ocena: 5.5/10

nedelja, 07. november 2010

The American (2010)



Slovenski naslov: Američan
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama, Krimi
Dolžina: 105' , Imdb
Režija: Anton Corbijn
Scenarij: Rowan Joffe, Martin Booth
Igrajo: George Clooney, Irina Björklund, Johan Leysen, Paolo Bonacelli, Thekla Reuten, Violante Placido

Nizozemec Anton Corbijn je najprej izgradil kariero uspešnega fotografa in se nato nekoliko bolj resno posvetil gibljivim slikam. Najprej je snemal glasbene videospote, med bendi za katere je režiral najdemo takšna imena kot so: Nirvana, U2, Depeche Mode, Metalica. Še posebej mu je bil všeč britanski band Joy Division, zato njegov prvi igrani film Control govori o tej glasbeni skupini in o njihovem prezgodaj preminulem frontmanu Ianu Curtisu.S tem filmom je Corbijn opozori nase tudi filmske navdušence in pokazal, da je nekakšen multitalent, ki lahko ustvarja na različnih področjih. Ko je posnel Control, jih je Corbijn štel že 52, kar je dokaz, da nikoli ni zares prepozno.

Nekje na severu Evrope, sredi nenaseljene zasnežene pokrajine Jack (George Clooney) preživlja romantične tedne z mlado spremljevalko. Idiličen sprehod skozi naravo prekinejo napadalci, ki poskušajo Jacka ubiti. Toda Jack je vrhunski morilski stroj, z napadalci opravi hitro in efektno, prihod napadalcev pa mu govori, da je v nevarnosti. Sovražniki so odkrili njegovo identiteto in lokacijo, zato nemudoma zapusti Švedsko in se odpravi v Italijo, ker stopi v kontakt s Pavelom, skrivnostnim možakarjem, ki je njegov dolgoletni znanec, delodajalec in eden izmed redkih, ki jim Jack lahko zaupa. Ta ga napoti na podeželje, v majhno mestece, kjer naj bi Jack počakal konec nevarnosti in pripravil specialno orožje za skrivnostno morilko Mathilde, ki se pripravlja na naslednjo nalogo. Kmalu po prihodu Jack začne prijateljevati z ostarelim duhovnikom, njegove strasti pa razvname mlada prostitutka Clara, njuna sprva izključno seksualna druženja kmalu prerastejo v nekaj več. Jack čuti, da so najboljši dnevi mimo, zato pokliče Pavela in mu pove, da se bo upokojil, ko bo izročil naročeno orožje. Jack si želi mirnega življenja in romance s čudovito Claro, a mu je jasno, da se bo zelo težko izvlekel iz krempljev skrivnostne organizacije, za katero je dolga leta opravljal umazane posle.
Pogled na promocijski poster za Američana zna biti nekoliko zavajajoč, predvsem če razmišljamo v smeri klasičnega akcijskega trilerja, v katerem ne sme manjkati streljanja.V skladu z Jackovo službo nekaj streljanja bomo že videli, a vratolomne akcije in hitrih akcijskih sekvenc tukaj ne boste našli. V osrčju zgodbe je melanholična figura Georga Clooneya, ki je nekoč bil vrhunski operativec znotraj skrivnostne organizacije, danes, ko je dosegel kritično starost je le nepotrebno breme. Zdaj, ko se zaveda da več ne sodi v kategorijo »nepogrešljiv,« začuti potrebo po prijateljstvu in ljubezni. Corbijnov minimalistični pristop ne ponudi veliko vsebine in ne posveča preveč pozornosti pojasnjevanju okoliščin. Režiserja bolj zanimajo notranji občutki človeka, ki se ukvarja z vprašanji o smislu življenja in poskusih opravičevanju lastnih postopkov. Zaveda se, da je postal, tako kot eden izmed metuljev v knjigi ki jo bere, ogrožena vrsta, osebek ki mu grozi uničenje. Zgodbi lahko očitamo predvidljivost, neizvirnost in nekoliko nelogičen zaplet a te pomanjkljivosti Corbijn dobro kompenzira z odlično kamero in skoraj poetično simboliko. V veliko pomoč mu je George Coolney, še eden odličen preformans spominja na njegovo vlogo iz Up in the Air, le da tokrat brez kančka humorja. Kompozicija vsakega kadra je premišljena do vsake podrobnosti, režiser veliko pozornosti posveti osvetlitvi in snemalnim kotom. Američana bom najlažje opisal, če ga označim za evropski art film, ki je mestoma prikrito, mestoma odkrito erotičen, ob tem pa skoraj vso pozornost namenja  vizualni podobi. Kljub napakam je Američan film v katerem sem užival, a mi je jasno, da bo marsikomu deloval prepočasno in dolgočasno. Film radovednemu gledalcu ne ponudi odgovorov na (vsa) zastavljena vprašanja, a je to za dojemanje filma kot celote nepomembno.
Ocena: 7.0/10

petek, 05. november 2010

Winter's Bone (2010)


Slovenski naslov: Na sledi očetu
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama, Misterij, Triler
Dolžina: 100'Imdb 
Režija: Debra Granik
Scenarij: Debra Granik, Anne Rosellini, Daniel Woodrell
Igrajo: Jennifer Lawrence,  John Hawkes, Kevin Breznahan, Dale Dickey, Lauren Sweetser, Tate Taylor, Garret Dillahunt

Ameriško gorovje Ozark je kraj, ki ga različne državne službe (denimo socialna), ne obiščejo prav pogosto. Zato ni nobeno presenečenje, da 17-letna Ree Dolly sama skrbi za celo družino. Punca mora skrbeti za mlajšega brata in sestro, duševno motena mati je v hiši prisotna le s telesom, zato na njeno pomoč ne more računati. Oče, ki je že celo življenje na napačni strani zakona in je že nekajkrat je prestajal manjše zaporne kazni, je tokrat zabredel zelo globoko. Dobili so ga pri proizvodnji mamil, zato mu grozi dolgoletna zaporna kazen. Ker ni imel denarja za varščino, je zastavil družinsko hišo in gozd, da se je lahko branil s prostosti. Ker se na dan prve obravnave ni pojavil na sodišču, Ree obišče lokalni šerif in jo seznani s posledicami očetovega izginotja. Če se oče ne bo kmalu pojavil, sledi izvršba oz. zaplenitev zastavljenega imetja. Družina bo končala na cesti, brez strehe nad glavo, sredi zimskega obdobja. Ree je jasno, da mora čimprej najti očeta, živega ali mrtvega. Zaveda se, da jo pot na katero se podaja težka in da ljudi ki so delali z očetom ne bodo veseli njenega vohljanja.

Debra Granik je svoj drugi film (prvi je mimogrede Down to the Bone z letnico 2004), posnela na po romanu Daniela Woodrella iz katerega je s pomočjo Anne Rosellini izluščila scenarij. Dogajanje postavljeno v ruralno področje ameriške zvezne države Missouri v fokus vzame ljudi, ki živijo v krajih, kjer ni sledi gospodarskega razvoja, tovarn in bleščečih neonskih napisov. Blatne ceste, zanemarjene hiše in dvorišča, so pravo nasprotje vsega kar predstavlja ameriški sen. V tem kraju se vsi med seboj poznajo in so tako ali drugače povezani, priimek Dolly nosi velika večina prebivalcev, ki izgledajo nekako tako, kot da so prišli iz Južnjaške utehe Waltera Hilla. Proizvodnja in prodaja mamili je nekakšen družinski posel, glavni vir prihodkov za večino domačinov. Jennifer Lawrence je mladoletna heroina, ki jo ne ustavijo pritiski in grožnje, na njeni poti proti resnici. Sprva jo nihče ne jemlje resno, a njena upornost vedno bolj jezi ljudi, ki iz ozadja vlečejo niti in vodijo celoten posel z mamili. Ko se v zgodbo vključi Teardrop (odlični John Hawkes), Reejin najbližji sorodnik in brat njenega pogrešenega očeta, se stvari le še bolj zapletejo. Sivina pokrajine in veliki gozdovi v kombinaciji s sovražnimi lokalnimi prebivalci tvori temačno atmosfero, ki pri človeku zbuja pesimistične občutke nelagodja, ter simpatijo in sočutje za tam odraščajočo mladino. Priznam, da sem pred ogledom gojil velika pričakovanja, zdaj, ko sem film videl, ne bom rekel da sem razočaran, vendar sem pričakoval več. Imam občutek, da bi se dalo veliko bolj prepričljivo izpeljati zadnjo tretjino, v kateri dobimo odgovore na zastavljena vprašanja, prav ta zaključek bi moral biti bolj prepričljiv. Pri tem nimam v mislih lukenj v zgodbi, sporen mi se zdi predvsem način, na kateri Ree izve resnico. Ključni dokaz bi lahko sredi noči odvrgli na njeno verando in tako razrešili kočljivo situacijo. Ne vidim razloga, zakaj bi se krivci odkrito spuščali v razkritje resnice, čeprav preko družinskih članov nežnejšega spola in se tako po nepotrebnem izpostavljali. Edina logična razlaga je želja po šokiranju gledalca, ki ga režiserka poskuša doseči na napačen način. Kljub temu je Winter's Bone film vreden ogleda, saj vsebuje nekaj odličnih prizorov, še najbolj se mi je prikupil tisti, v katerem lokalni (korumpirani) šerif ustavi Teardropa in Ree. Šerif pametno začuti, da so mesečna nadomestila, ki jih prejema od  šefa lokalne bande Blonda Miltona prenizka, da bi spuščal v preizkušanje Teardropove odločnosti. Odličen prizor in ko vse seštejem soliden končni vtis postavijo film v kategorijo »vredno ogleda«,  vendar rahlo razočaranje ostaja, tudi zavoljo nagrade za najboljši Sundance film in ogromnega števila navdušenih kritikov.

Ocena: 7.5/10

četrtek, 04. november 2010

La nana (2009)


Slovenski naslov: Služkinja
Drugi naslovi: The Maid
Država: Čile, Mehika
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 95'Imdb 
Režija: Sebastián Silva
Scenarij: Sebastián Silva
Igrajo: Catalina Saavedra, Claudia Celedón, Mariana Loyola, Agustín Silva, Alejandro Goic, Andrea García-Huidobro

Služkinja je film, ki sem ga hotel videti že dolgo nazaj, a sem vedno nekako pozabil nanj. Vedno se je kaj drugega prerinilo v ospredje in potisnilo ta zelo zanimivi čilski film v ozadje. Kljub nominaciji za zlati globus in Sundance nagradi za najboljši tujejezični film. Režijo in scenarij je podpisal dokaj neznani Sebastian Silva, ki je do danes režiral tri filme,  La nana pa je definitivno njegov najuspešnejši produkt doslej.

Raquel že 23 let dela kot gospodinjska pomočnica pri isti družini. Po vseh teh letih v družini uživa nekakšen poseben položaj, na Raquel so navezani prav vsi, še najbolj pa otroci, ki so zrasli ob njej in jo imajo za drugo mater. Ob Raquelinem rojstnem dnevu družina pripravi za služkinjo presenečenje in ji organizira zabavo, prav vsak član družine ji kupi tudi darilo. Vendar je Raquel nekoliko zadržana in vedno poskuša ohraniti distanco in tako pokazati svojo ponižnost pred delodajalci. Raquel nikoli ne pozabi dejstva, da je služkinja, če pa že, jo na to spomni kakšen izmed otrok, v trenutkih ko trmasto poskuša vsiliti svojo voljo in se obnašati tako, kot se lahko obnaša le resnična mama. Takrat ji povedo: »Ti si le služkinja!« in jo opomnijo, da vendar nima takšne moč kot si misli. Zadnje časi ji nagaja tudi zdravje, zato gospa Pilar (delodajalka) želi angažirati še eno služkinjo, ki bi pomagala Raquel. Raquel se počuti ogroženo in takšno idejo vztrajno zavrača, a ko zaradi zdravstvenih težav pristane v bolnišnici, druge rešitve ni. Po vrnitvi v hišo jo pričaka nova mlada pomočnica. Ko se bo Raquel počutila bolje, bo vsa pomembnejša hišna opravila znova prevzela ona, mlada služkinja je tukaj le v funkciji njene pomočnice. Raquel se počuti ogroženo, zato takoj pokaže zobe novi pomočnici in jo kmalu tudi spodi stran. Podobno se zgodi tudi z drugo pomočnico, ki prav tako zelo hitro obupa in zapusti hišo. Nato pa Raquelini delodajalci najamejo Lucy, mlado, odprto, dobrosrčno deklino, ki je vendarle nekoliko bolj trdoživa, kot so bile njene predhodnice.

Preden sem videl ta film sem mislil, da bom gledal zgodbo, v kateri bo premožna družina obrnila hrbet in nagnala dolgoletno služkinjo, potem ko ta pride v leta, v katerih zdravstveno stanje in delovna dinamika pri zaposlenem gre le še navzdol. Že na začetku je jasno, da je Služkinja nekaj povsem drugega. Že res, da film med ostalim pokaže tipično južnoameriško zgodbo, v kateri revna domačinka s podeželja dela za premožno družino (navadno evropskih korenin), tako tudi Čile ni nobena izjema. Toda ta pripoved je predvsem portret ženske, ki je zelo mlada prišla delati za neko družino in ji podarila svoja najboljša leta. V teh letih se tako navezala na svoje delodajalce, da ima občutek, da je to njena edina družina. Raquel je odnose s pravo družino je porinila na stranski tir, celo ko jo pokliče mati zanjo nima časa in se je poskuša na hitro znebiti. Prihod nove pomočnice pri Raquel sproži obrambni mehanizem, naenkrat začuti, da je njena pozicija ogrožena, zato ne izbira sredstev, kako odstraniti vsiljivko. Najbolj zabaven del filma so njeni ukrepi, s katerimi želi odgnati nezaželeno konkurenco. Najlažje je poslati novinko ven in nato zakleniti vrata. Nato prižgati sesalec in ure in ure sesati, dokler konkurentka brezupno čaka pri vhodnih vratih. Spotoma se ji lahko pokažeš za nekaj trenutkov pri oknu in ji daš vedeti, da ne gre za pomoto. Da je v tej hiši nezaželena. Ko je Lucy kot tretja pomočnica prišla v hišo je Raquel začela izvajati ustaljene ukrepe, toda Lucy je drugačna, s prijaznostjo odgovarja na nesramnost, s svojo zbranostjo in smislom za humor  rešuje kočljive situacije. Ko je napetost na vrhuncu, Lucy Raquel ponudi prijateljstvo in tako podre vse zidove, ki jih je Raquele gradila okoli sebe tako dolgo. Silva je odlično pričaral Raquelino preobrazbo, naš odnos do glavne junakinje je  nekajkrat spreminjal in vsakič to naredil zelo prepričljivo. Mogoče je pri tem bil tako prepričljiv zato, ker tudi sam izvira iz družine, ki je imela hišno pomočnico. Veliko je bilo odvisno od Cataline Saavedra (Raquel), ki je s svojo vlogo ženske ujete med zidovi hiše premožne družine opravila z odliko. Tresoča kamera in ročno narejeni posnetki Raquel v notranjosti hiše so v sozvočju z notranjimi občutki ženske, ki čuti utesnjenost in konstanten pritisk. Nasploh so igralski prispevki prepričljivi, gledalec nima težav s sprejemanjem likov, ki so verjetni in pred kamero zelo naravni. Film vsebuje še nekaj zanimivih detajlov o katerih bi se dalo debatirati, vsega vseeno ne mislim odkriti. Končni izdelek je kombinacija socialne drame, psihološkega trilerja in komedije, ki na zelo zanimiv način kaže medčloveške odnose in značaje, dobra režija drži gledalca konstantno zainteresiranega in angažiranega, ter mu v dobrih 90-ih minutah ponudi filmsko izkušnjo, ki ostane še dolgo v spominu.

Ocena: 8.0/10

torek, 02. november 2010

The Good Heart (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Danska, Islandija, ZDA, Nemčija
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 99'Imdb 
Režija: Dagur Kari
Scenarij: Dagur Kari
Igrajo: Brian Cox, Paul Dano, Bill Buell, Daniel Raymont, Isild Le Besco

Lucas (Paul Dano) je brezdomec, ki živi v kartonski škatli. Ker ne najde razlogov za življenje si prereže zapestje, a je pri tem početju nekoliko nevešč, zato bo dogodek v njegovem zdravstvenem kartonu ostal zapisan kot poizkus samomora. Lucas konča v bolnišnici, kjer mu oskrbijo vreznine in ga namestijo v bolniško sobo poleg neprijaznega, vase zagledanega in za sobivanje zelo neprijetnega Jacquesa (Brian Cox), ki je pravkar preživel še eden srčni napad. Lucas ima dobro srce, zaradi njegove dobrote ga hitro vzljubi celotno bolniško osebje. Tudi  Jacques, stari godrnjač strupenega jezika opazi fantovo skoraj neverjetno dobrosrčnost in do njega začuti zanj neznačilno naklonjenost do sočloveka. Prišel je dan, ko oba zapustita bolnišnico, Lucas se vrne v svoj kartonski dom, Jacques pa v svoj neugledni bar, v katerem streže neuglednim zgubam in alkoholikom, ki so njegovi stalni gostje. Strastni kadilec in ljubitelj žganja se zaveda, da se njegovo življenje bliža koncu, edino upanje zanj je presaditev srca, vendar so možnosti minimalne. Zato poišče Lucasa, prijaznega sostanovalca iz  bolniške sobe, ter mu ponudi službo in streho nad glavo. Jacques namreč nima sorodnikov, zato je pripravljen lokal po svoji smrti zapustiti Lucasu, pred tem ga še mora naučiti vsega kar zna. Zavoljo Lucasovega dobrega srca mu bo zapustil vse imetje, njegova edina želja je, da bi bar nadaljeval z obratovanjem tudi po njegovi smrti.
Islandec Dagur Kari (Noi the Albino, Dark Horse) svoj tretji samostojni projekt posnel večinoma v domovini, kljub temu, da je filmski kraj dogajanja New York. Vse prizore v zaprtih prostorih so posneli na Islandiji, le prizori na prostem so dejansko posneti v New Yorku. Izbira igralcev in jezika (angleščina) sta mu sigurno odprla dodatne možnosti in film približala širšem krogu gledalcev. Jacquesov bar zagotovo ni niti malo podoben lokalu iz priljubljene tv serije Cheers. Največ »zaslug« za takšno stanje ima odlični Brian Cox, ki s trdo roko vodi svoje posle, a dejstvo da ni več v tako dobri kondiciji bo nekoliko omajalo njegovo trdo srce. Ko v lokal vstopi stevardesa ki se boji letenja in s svojimi čari prevzame Lucasa, je prihodnost lokala postavljena pod velik vprašaj. The Good Heart ima nekaj pozitivnih elementov, a žal na koncu prevladajo slabe lastnosti. Najprej  nekaj dobrih kot so: vizualna podoba ki je s svojo izprano skoraj brezbarvno podobo dobro v soglasju z splošnim vzdušjem, odlični Brian Cox in solidni Paul Dano. Največja slabost je definitivno scenarij in liki, ki s svojimi postopki pogosto rinejo v absurd, kar v tem primeru nikakor ne povečuje njihove kredibilnosti. Moram priznati, da mi je film nekako še štimal do dela, ko  povedo, da Jacques potrebuje novo srce. Od takrat naprej se film usmeri v predvidljivo smer in postreže s koncem, ki bo malokoga presenetil. Tudi Jacquesova preobrazba na kocu je malo verjetna, zato konec učinkuje pretirano melodramatično in ponarejeno.

Ocena: 5.5/10