sreda, 29. december 2010

Casino Jack (2010)




Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA 
Leto: 2010
Žanri: Biografija, Komedija, Krimi
Dolžina: 108' Imdb
Režija: George Hickenlooper
Scenarij: Norman Snider
Igrajo: Kevin Spacey, Barry Pepper, Jon Lovitz, Kelly Preston

Jack Abramoff (Kevin Spacey) je zelo uspešen lobist, človek z veliko prijatelji na pomembnih položajih. Vrata pisarn in uradov znanih politikov  so zanj vedno na stežaj odprta. Kajti vsi dobro vedo, da Jack nikoli ne prihaja praznih rok. Vedno s seboj prinaša zajetno količino »motivacije,« ki jo senatorji in kongresniki tako nujno potrebujejo pri sprejemanju pomembnih odločitev. V procesu odločanja je Jack ključna oseba, vez med tistimi, ki ustvarjajo zakone in tistimi, ki ji taisti zakoni neposredno zadevajo. V zapleteni mreži pritiskov, vplivov in interesov se Jack odlično znajde, pravzaprav mu je uspelo ustvariti veliko materialno korist, zato ga lahko označimo za bogatega človeka. Jack je na višku moči, počuti se tako močno, da lahko razmišlja o velikih denarcih, zato nekoliko močneje pritisne na indijanske igralnice, ki predstavljajo izdaten vir zaslužka za vse vpletene. Neskromno si odreže nekoliko prevelik kos pogače, ter tako nase nakoplje jezo indijanskih lastnikov. Vzporedno s tem podvigom Jack načrtuje prevzem zelo dobičkonosne križarke s pripadajočo igralnico. Pohlep ga žene naprej, kljub zelo trdoživem lastniku potujoče igralnice, zadevo pelje do meja sprejemljivega in razumnega.
Sprva ta film niti nisem imel v načrtih, nenaklonjeni odzivi kritikov in publike v kombinaciji s temo, ki obljublja dobro dozo politike, mi niso obljubljali nič zabavnega. Potem je Kevin Spacey, ki v mojih očeh sodi v kategorijo velikih igralcev, prejel nominacijo za zlati globus. To je bilo dovolj, da spremenim svoje mnenje in filmu vseeno ponudim priložnost. Že iz kratkega povzetka zgoraj lahko sklepate, v kakšnih okvirjih se suče Casino Jack. Več ali manj se film ukvarja s primerom pomembnega lobista in nas poučuje, da lobiranje ni nič drugega, kot legalna oblika korupcije. Nekateri mislijo, da je lizanje pomembnih riti dovolj za uspešno lobiranje, film nas pa uči ravno nasprotno. Debelina kuverte v notranjem žepu Jackovega suknjiča je tisto ki šteje največ. Kuverte pišejo zakone, določajo človeške usode, na novo definirajo subjekte v različnih gospodarskih panogah. Za vsakogar, ki ozadje takih poslov ni poznal je Casino Jack vsekakor dovolj poučen, a kljub temu premalo zanimiv film. Če v glavni vlogi nebi imeli odličnega Spaceya, bi rezultat lahko bil še nekoliko slabši. Zato je zadnji film Georga Hickenlooperja (žal je režiser pred kratkim umrl), le povprečen izdelek, ki ne ostane dolgo v spominu. No, mogoče se bom kdaj spomnil posterja za Red Scorpion z Dolphom Lundgrenom, ki ga Spacy  ponosno postavlja v skoraj vsako sobo (gre za film, v katerem je resnični Jack Abramoff prevzel vlogo producenta). Mimogrede naj omenim, da so letos posneli še en film, ki v središče postavlja Abramoffa. Dokumentarec Casino Jack and the United States of Money sicer nisem videl, povzetek ocen kritikov pa namiguje, da je dokumentarec vseeno boljša izbira, če vas zanima Abramoffa zgodba.

Ocena: 5.5/10

torek, 28. december 2010

Buried (2010)


Slovenski naslov: Zakopan
Država: Španija, ZDA, Francija
Leto: 2010
Žanri: Drama, Misterij, Triler 
Dolžina: 95',  Imdb
Režija: Rodrigo Cortés
Scenarij: Chris Sparling
Igrajo: Ryan Reynolds, José Luis García Pérez, Robert Paterson, Stephen Tobolowsky, Samantha Mathis

Španski režiser Rodrigo Cortes je zame neznano ime, ime scenarista Chrisa Sparlinga mi prav tako ne pomeni nič. Pregledal sem še seznam producentov, tudi tam nisem našel velikih imen, še najbolj je izstopal nek Španec, ki je sodeloval pri španski nizkoproračunski uspešnici REC. Upoštevajoč te informacije, sem še nekoliko bolj vesel, da je avtorjem uspelo skupaj spraviti tako zanimiv projekt, ob proračunu, ki komaj doseže 3 mio $. Dobro potezo je naredil tudi Ryan Reynolds, izbira podobnih vlog lahko le koristi njegovemu igralskemu ugledu. V podobnih vlogah šele lahko opazimo, da svoj uspeh ne dolguje izključno prijetnemu videzu.

Predstavljajte si, da se zbudite na neznanem kraju, v popolni temi. Potipate levo in desno in občutite les pod prsti, nekaj trenutkov rabite, da ugotovite da ste zaprti v leseni škatli. Toda kje, kako? Panično raziskujete in ugotovite, da imate okoli sebe zelo malo prostora. Skozi glavo vam gre grozovita misel, da se nahajate v krsti. Tipate po žepih in najdete vžigalnik, s tresočimi prsti ga nekako prižgete in ugotovite, da so se vaši najhujši strahovi, ki so vam nekaj trenutkov nazaj rojili po glavi, uresničili. Nahajate se v krsti, zakopani pod zemljo, besno brcanje z nogami v leseni okvir ne bo pomagalo. Skozi razpoke med deskami počasi drsi fini pesek, kar pomeni, da ste zakopani nekje v puščavi. Po uvodni grozi je to ugotovil tudi Paul Conroy, voznik tovornjaka pri ameriškem podjetju, ki se ukvarja s prevozi v Iraku. Konvoj, katerega del je bil tudi Paulov tovornjak, so napadli iraški uporniki, večino voznikov in spremljevalnega osebja so napadalci ubili takoj, on je očitno preživel, toda njegova situacija je mogoče še hujša, kakor če bi ga takoj ubili. Odgovor na vprašanje, zakaj so ga živega spravili v krsto, je prišel zelo hitro. Pod njegovimi nogami zabrenči telefon puščen v krsti, na drugi strani je človek, ki ga je tja spravil. Paula seznani s pogoji za izpustitev. Milijon dolarjev, v zameno za lokacijo krste. Ugrabitelji se zavedajo, da Paul nima toliko denarja, vendar računajo na to, do bo denar prispevalo ameriško zunanje ministrstvo. Paul ima na voljo le nekaj ur, da poskuša priklicati odgovorne v zunanjem ministrstvu in jih obvesti o svoji situaciji. Njegova bitka s časom se lahko začne.
Videli smo že filme, ki se odvijajo v eni sami sobi, filme v katerih mora glavni junak ostati v telefonski govorilnici, tudi notranjost tanka je že uporabljena kot glavna snemalna lokacija. Hitchcock je Jamesa Stewarta celi film držal v eni sobi s pogledom na dvorišče, tudi podmornice so kraji, ki vzbujajo klavstrofobične občutke in še bi lahko našteval. Nekje sem bral, kako se je režiser otepal pritiskom in vztrajno odklanjal nasvete, da bi moral s kamero sprehoditi tudi zunaj krste in pokazati nekaj zunanjega sveta. Odločil se je drugače (na srečo) in vztrajal pri svojem. Izjema so posnetki na mobilniku, ki pokažejo nekaj dogodkov od zunaj, kamera je zunaj krste le enkrat, pa še takrat je pod zemljo, ko nam pokaže majhno luknjo v pesku, ki nas spet pripelje nazaj do krste. Rodrigo Cortes zelo spretno uporablja kamero v tako skopo odmerjenem prostoru, z dobro montažo, zanimivimi snemalnimi koti in sprehajanjem kamere po stenah lesene škatle odlično spreminja perspektivo gledalca in se tako izogiba dolgočasnim enoličnim kadrom. Film sicer ni dolg, toda če upoštevam že omejeno mikrolokacijo, pridem do zaključka, da režiser odlično ohranja suspenz in zanimivost, gledalec je koncentriran, z mislimi pri glavnem junaku in njegovi usodi. Ne manjka niti kritika sodobne (beri zahodnjaške, ali če vam je ljubše ameriške družbe) in njene brezskrbnosti, ko gre za posameznika in njegovo usodo, ko se njegovo reševanje ne sklada z globalnimi cilji ameriške politike. Reynolds je s svojo vlogo opravil konkretno in me še enkrat, tako kot nekateri drugi pred tem opomnil, da (mladih) igralcev in igralk ne gre vnaprej dolgoročno odpisati. Skupek vsega je zelo zanimiv film, ki se ga vsekakor splača videti.

Ocena: 8.0/10

ponedeljek, 27. december 2010

Naključni trojček 5

Good Bye Lenin! (2003)


SLO: Zbogom Lenin
ENG:  Goodbye Lenin!
IMDB  
DRŽAVA: Nemčija
REŽIJA:  Wolfgang Becker

Oktobra 1989 so se v Evropi dogajale velike in pomembne stvari. 
Seveda, govorim o padcu berlinskega zidu. Nekaj dni pred 
zgodovinskim dogodkom je Alexova mama, sicer zagrizena socialistka,
padla v komo in tako prespala celotno tranzicijo in zmago sovražnega 
kapitalizma. Po osmih mesecih se zbudi iz kome, zdravniki priporočajo 
mirovanje, kajti njeno srce je šibko, že najmanjše vznemirjenje je lahko
usodno. Zato bo DDR še naprej živela v hiši Kernerjevih. 


Dogville (2003)



SLO: Dogville
DRŽAVA: Mednarodna koprodukcija
REŽIJA:  Lars von Trier

Ko se Grace v begu pred skupino gangsterjev zateče v majhno vasico 
bogu za hrbtom, ji samozvani predstavnik vasice ponudi zatočišče. 
V zameno za zatočišče bo ubežnica delala za tamkajšnje prebivalce 
in tako povrnila uslugo. Študija odnosa močnega in šibkega, 
prebivalcev vasice, ki se znajdejo v dominantnem položaju in ničvredene, 
podrejene Grace. Dobrodošli v gledališču Larsa von Trierja.


High Fidelity (2000)



SLO: Zvestoba do groba
DRŽAVA: VB, ZDA
REŽIJA:  Stephen Frears

Rob je lastnik glasbene trgovine, v kateri se glasba prodaja izključno 
na vinilu. Skupaj s svojima uslužbencema Dickom in Barryjem vsiljuje 
svoj glasbeni okus obiskovalcem prodajalne, v večini primerov je njihovo 
ravnanje skregano z ekonomsko logiko. Roba je pravkar zapustila punca, 
kar je dober razlog, da nas popelje skozi  pet največjih 
ljubezenskih katastrof svojega življenja.



petek, 24. december 2010

Napovedi - Hanna, Your Highness

Hanna


 Hanna je 14-letnica s katero ni šale. Njen oče je bivši CIA agent,
ki je hčerki namenil odraščanj v divjini. Deklica je morala prestati ekstremno
usposabljanje, ki jo na koncu spremeni v vrhunsko morilsko orožje.
Edina punca, ki bi ji lahko bila kos je mogoče Hit-Girl, a o tem kdaj drugič.
Režiral je Joe Wright (Pride & Prejudice, Atonement, The Soloist),
ki je tako naredil precejšenj žanrski odmik od svojih prejšnjih filmov.
V glavnih vlogah: Saoirse Ronan, Cate Blanchett in Eric Bana.

Premiera: 08.04.2011



Your Highness


Ko princu Fabious ugrabijo bodočo nevesto, ta organizira reševalno
misijo, ki se ji pridruži njegov nerodni brat, princ Thadeous.
David Gordon Green je režiser, ki si je ime ustvaril s filmi, ki niso
imeli veliko skupnega s komedijo (George Washington, Undertow,
Snow Angels). Nato je posnel komedijo Pineapple Express,
film je postal gromozanska uspešnica, zato ne preseneča, da se je spet
odločil za isto formulo. V glavnih vlogah: James Franco, Danny McBride,
Natalie Portman in Zooey Deschanel.

Premiera: 08.04.2011


četrtek, 23. december 2010

Dear Mr. Gacy (2010)



Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Kanada
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 100'Imdb 
Režija: Svetozar Ristovski
Scenarij: Jason Moss, Kellie Madison
Igrajo: William Forsythe, Jesse Moss, Andrew Airlie, Emma Lahana, Karissa Tynes

Poglejmo najprej, kdo je sploh bil John Wayne Gacy? Gre za serijskega morilca, ki je bil pred šestnajstimi leti usmrčen zaradi 33-ih umorov, ki jih je zakrivil med leti 1972 in 1978. Pod njegovo hišo in na zemljišču okoli hiše so našli trupla večine žrtev, nekaj trupel je Gacy odvrgel v bližnjo reko. Njegove žrtve so bile mladoletniki in mlajši moški, ki jih je morilec najprej posilil in nato ubil.

Jason je študent, ki kaže resno zanimanje za njegov primer, ravno v času, ko mora izbrati temo za šolski esej,  so tv zasloni polni reportaž in zgodb o Gacyju. Datum njegove usmrtitve je vedno bližje, zato je Gacyjeva medijska izpostavljenost vedno večja. Jasonova obsedenost s kriminologijo in samim Gacyjem  sta botrovala odločitvi, da bo esej govoril prav o razvpitem morilcu, ki nikoli ni priznal svojih zločinov. Študent morilcu pošlje pismo v zapor, ga obvesti o svoji nameri in zaprosi za pomoč. Upoštevajoč Gacyjevo seksualno usmeritev, Jason naredi nekaj zavajajočih fotografij in jih pošlje skupaj s pismom. Fotografije Gacyja ne pustijo hladnega, Jason kmalu prejeme klic iz zapora in presenečen spozna, da je na drugi strani Gacy. To je bil začetek nenavadnega odnosa med študentom in serijskim morilcem. Jason je sprva verjel, da je on tisti, ki ima popolno kontrolo, da je tisti, ki je v prednosti v tej psihološki igri. Kmalu po začetnem navdušenju bo ugotovil, da se je spustil v nekaj, kar ne more obvladovati, da je prav on tisti ki je ranljiv in nemočen.
O J. W. Gacyju so že posneli nekaj filmov. Prvi film z naslovom To Catch a Killer so posneli leta 1992, ta se je ukvarjal predvsem z Gacyjevo aretacijo, drugi s preprostim naslovom Gacy je bil posnet pred sedmimi leti, a ni dosegel širše publike, šel je namreč naravnost na DVD. Dear Mr. Gacy je tretji film, posnet po knjigi, ki jo je spisal resnični Jason Moss. Pred ogledom sem pričakoval grozovite prizore, kajti film govori o enem najbolj znanih  množičnih morilcev v ameriški zgodovini. Dobil sem pa nekaj povsem drugega. Dobil sem mirnega uglajenega morilca, ki se v zaporu vede vzorno, spoštljivo do paznikov in drugih ljudi. Na primeru mladega študenta je Gacy demonstriral neverjeten občutek za manipulacijo in obvladovanje svojih nasprotnikov (beri žrtev). Gacy je bil morilec, ki je zelo dobro izrabljal svojo inteligenčno premoč za zavajanje žrtev, ki so veliko prepozno dojeli, kaj se bo zgodilo. Režiser Svetozar Ristovski (Iluzija) počasi a zelo suvereno gradi grozečo atmosfero, ko njegov pozitivec iz minute v minuto spoznava, da je vedno bolj ujet v nevidno mrežo, ki je okoli njega plete Gacy. Jason dobi prav to kar je iskal, vpogled v možgane serijskega morilca. Zavoljo svoje prepričljivosti je Jason bil pripravljen storiti marsikaj, nekajkrat sem dobil občutek, da je tudi sam nekoliko psihično neuravnovešen.  Potrditev, da je temu res tako sem dobil na samem koncu, ko sem bral vrstice na odjavni špici. Dear Mr. Gacy je film, ki se gleda zelo tekoče, ki pritegne našo pozornost in odlično stopnjuje napetost. Tudi če bi film bil veliko slabši, bi se še vedno izplačalo pogledati odlično kreacijo Williama Forsytha, ki je res odlično upodobil Gacyja. Soliden je tudi Jesse Moss v vlogi  Jasona Mossa (če se sprašujete, podobnost med imeni je zgolj naključje). Svetozar Ristovski je posnel odlično študijo serijskega morilca, nekaj zaslug zagotovo gre pripisati tudi knjižni predlogi. Pa še nagradno vprašanje. Komu je podoben mladenič na sliki?

Ocena: 7.5/10

sreda, 22. december 2010

Pintu Terlarang (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Forbidden Door
Država: Indinezija
Leto: 2009
Žanri: Triler
Dolžina: 115'Imdb 
Režija: Joko Anwar
Scenarij: Joko Anwar, Sekar Ayu Asmara (knjiga)
Igrajo: Fachry Albar, Marsha Timothy, Ario Bayu, Tio Pakusodewo, Henidar Amroe

Po kratkem premisleku sem ugotovil, da v spominu nimam prav nobenega indonezijskega filma. Indonezijska kinematografija je zame popolna neznanka, verjetno sem kdaj kakšen film tudi videl, a tega enostavno več ni v spominu. Na The Forbidden Door sem naletel čisto po naključju, brskanje med tujejezičnimi filmi je navadno zamudno opravilo, kajti odzivov navadno ni veliko, med tistimi nekaj ki so na voljo, je treba razbrati, ali je naslov vreden pozornosti. No, promocijski poster je že prvi plus, saj je dobro opravi svojo vlogo in pritegne pozornost, če k temu dodam nekaj pozitivnih recenzij, sem imel že dovolj razlogov, da filmu ponudim priložnost.

Življenje mladega uspešnega kiparja Gambirja je postavljeno na glavo, ko začne prejemati nenavadna sporočila, v katerih ga neznana oseba, po vsej verjetnosti otrok prosi za pomoč. »Pomagaj mi!« pravi napis, ko ga prvič zagleda pri vhodnih vratih svojega luksuznega stanovanja. Nekaj dni zatem se zgodba ponovi, napisi s klicem na pomoč so vse pogostejši. Gambirju napis ne da miru, končno na enemu izmed napisov najde tudi majhen namig. Prav ta namig ga pripelje v skrivnostni klub, kjer člani v sobah opremljenih z televizorji gledajo snuff posnetke. Med listanjem video posnetkov, ki so v resnici prenosi v živo, naleti na prenos zlorabljanja in fizičnega nasilje nad 7-letnim fantom, kmalu mu je tudi jasno, da gleda fanta zlorabljanje fanta, ki stoji za skrivnostnimi klici na pomoč. Nadaljnja raziskava mu razkrije, da tudi njegova žena ima prste vmes pri zadnjih dogodkih, odkritje skrivnostnih vrat v kleti družinske hiše, ki jo je zgradil ženin oče, še nekoliko bolj ovije zadnje dogodke v tančico skrivnosti.
The Forbidden Door je posnel indonezijski režiser in scenarist Joko Anwar, ki ga kakšen izmed bolj informiranih in razgledanih filmofilov verjetno pozna po naslovih Dead Time: Kala (2007) ali Joni's Promise (2005). Anwar je svoje druženje s sedmo umetnostjo začel kot amaterski filmski kritik, naslednji korak je bil pisanje scenarijev, naslovni film je njegov tretji režiserski prispevek. Kakorkoli, zdaj sem ga spoznal tudi sam in povem vam, da mi ni niti malo žal. Anwarjev film je drugačen, nenavaden, zunaj ustaljenih okvirjev. Odlikuje ga surrealistično-stripovsko-noir vzdušje in suspenz, ki nas zelo uspešno drži na trnih slabe dve uri. Če ste kdaj videli kakšen film iz delavnice Davida Lyncha, potem že imate občutek, kakšno atmosfero lahko pričakujete tukaj. Že od prvega skrivnostnega sporočila in odkritja prepovedanih vrat sem slutil, v kateri smeri se bo zgodba razpletala. A ko sem se že delal preveč pametnega in pet minut pred koncem mislil, da sem pravilno uganil razplet mi je Anwar pokazal, da se moja ugibanja le grobi približek resnice. Naj vas še opozorim, da film vsebuje nekaj krvavih prizorov in veliko finale, za katerega boste potrebovali dober želodec.

Ocena: 7.5/10

torek, 21. december 2010

Rabbit Hole (2010)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 91' Imdb 
Režija: John Cameron Mitchell
Scenarij: David Lindsay-Abaire
Igrajo: Nicole Kidman, Aaron Eckhart, Sandra Oh, Dianne Wiest, Jon Tenney, Tammy Blanchard, Giancarlo Esposito, Miles Teller

John Cameron Mitchell ne snema veliko, vključno z zadnjim Rabbit Hole je skupaj režiral tri filme. Led je prebil pred devetimi leti z svojim prvencem Hedwig and The Angry Inch, rock mjuziklom o koncertiranju nemškega benda in njihovega travestitskega  pevca po Združenih državah. V resnici je najprej nastala gledališka predstava - Mitchell  je napisal knjigo in nato tudi scenarij za odrsko uprizoritev leta 1998, tri leta pozneje je isti scenarij uporabil za svoj režiserski prvenec. Tudi njegov drugi film z naslovom Shortbus, posnet pet let kasneje, je s svojim prikazom seksualnih navad mladih Newyorčanov vse prej kot konvencionalen. Tudi s  tem filmom je Mitchellu uspelo pobrati nekaj nagrad in znova opozoriti nase. Rabbit Hole je njegov tretji film.

Osem mesecev je minilo, odkar sta zakonca iz bogatega ameriškega predmestja utrpela hudo izgubo. V prometni nesreči je umrl njun  štiriletni sin. Od nesrečnega dogodka se Becca (Nicole Kidman) in Howie (Aaron Eckhart) z muko prebijata skozi življenje, v katerem več ne najdeta nobenega veselja. Nekoliko bolje se drži Howie, ki še vedno hodi v službo in ni povsem zanemaril prijateljev. Na drugi strani se je Becca povsem pogreznila vase in svoje črne misli; prijatelje je pozabila, v službo več ne hodi, še z lastno družino komajda vzdržuje stike. Zakonca se znajdeta na točki,  na kateri morata nekaj ukreniti, kajti oba se strinjata, da tako več ne gre naprej. Skupina za samopomoč je tisto kar bi moralo spremeniti stvari na bolje, a po nekaj srečanjih Becca enostavno več ne želi nadaljevati. Kljub temu, da srečanja  vplivajo pozitivno na Howija. Nekako istočasno Becca na šolskem avtobusu opazi mladeniča, ki je zakrivil usodno nesrečo in se odloči navezati stik. Howie sam nadaljuje s srečanji, Becca pa uteho najde v druženju z nesrečnim fantom, odgovornim za nesrečo. Zakonca postajata vedno bolj odtujena in Howie celo začne prijateljevati z žensko iz skupine za samopomoč.
Rabbit Hole ne ponudi nič, kar nismo videli že prej. Zgodba o izgubi otroka ne more biti lahkotna ali vesela. Lahko z optimizmom zre v prihodnost, ali se usmerja na tisto obdobje, ko je prizadetim najhuje. Tukaj se začne Rabbit Hole in nas počasi pelje proti prelomni točki, v kateri se nekaj mora spremeniti. Na boljše ali slabše. In kaj loči Rabbit Hole od drugih podobnih zgodb, ki obravnavajo to čustveno zahtevno temo? Predvsem odlična izvedba, ki svojo podobo gradi na neizrečenih besedah, na mukotrpni tišini in drobnih dejanjih, ki povedo več kot besede. Mitchell zelo dobro tempira čustvena vrhunca obeh glavnih likov, Beccino vez z materjo in Howijevo spoznanje, da vendarle ni pripravljen poteptati svojega zakona in  prizadeti žensko ki jo ljubi. Spozna, da je vendarle dolžan še nekoliko potrpeti in upati, da se vse lahko vrne v »normalo.« Kakor Becci razloži mati, bolečina nikoli ne mine, vedno in povsod je nosiš s seboj, čas pa naredi svoje in včasih pozabiš, da je tukaj. Le sprejeti jo moraš in dojeti, da je veliko lažje, če primeš roko tistega, ki sedi ob tebi. Vsi hvalijo igro Nicole Kidman in tukaj ni kaj več za dodati, razen, da je zelo prepričljivo vlogo odigral tudi Aaron Eckhart, ki je bil verjetno popolna izbira za takšno vlogo. Rabbit Hole ne sodi v kategorijo »razvedrilo,« kajti le redkokdaj nam ponuja optimizem in srečo. Zakaj se ga potem izplača videti? Zato ker zelo prepričljivo prestavi človeška v težkem položaju,  ker v obnašanju in odzivih glavnih likov najdemo vse tisto, kar najdemo tudi v resničnem življenju. Krivdo, jezo, potrebo po ljubezni, sarkazem, neizrečene obtožbe in zamolčane resnice.

Ocena: 8.0/10

ponedeljek, 20. december 2010

Cyrus (2010)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Drama, Romantični
Dolžina: 91'Imdb 
Režija: Jay Duplass, Mark Duplass
Scenarij: Jay Duplass, Mark Duplass
Igrajo: John C. Reilly, Marisa Tomei, Jonah Hill, Catherine Keener

Brata Jay in Mark Duplass sta zame popolna neznanka. Doslej nisem videl nobenega filma tega režiserskega dvojca, kar je bil razlog več, da sem poiskal nekaj podatkov. Režije celovečerca sta se lotila tretjič, s prvencem The Puffy Chair (2005) sta osvojila nekaj nagrad, njun drugi film Baghead (2008) je šel neopaženo mimo. Letos sta brata končala tretji film -Cyrus¸ s katerim sta znova pritegnila nekaj pozornosti. Tokrat jima je uspelo angažirati zanimivo igralsko zasedbo, kar je gotovo pomagalo pri prepoznavnosti. Sicer sta brata, tako kot večina mladih režiserjev, začela s kratkimi filmi in bila kar uspešna, za nekatere med njimi sta prejela odmevne nominacije in nagrade.

John (John C. Reilly) je depresiven moški, ki ga pošteno trese kriza srednjih let. Lahko bi rekli, da je obtičal na neki življenjski točki in enostavno ne ve, kako naprej. Brez samospoštovanja in volje, da bi karkoli spremenil, uteho in spodbudo išče pri bivši ženi, ki ga tudi po ločitvi ni odkrižala. Bivša (Catherine Keener) je edina oseba, ki ga poskuša nekoliko predramiti, v njem zbuditi življenje, zato tudi vztraja pri tem, da John mora priti na zabavo, ki jo ta čez nekaj dni organizira. John na koncu privoli in pride na zabavo, korajžo za spoznavanje žensk poskuša pridobiti z redbull-vodko, a mu na njegovo žalost osvajanje ne uspeva najbolje. Srečo ima, da njegovo blamiranje opazi Molly (Marisa Tomei), ki se ji njegova nerodnost zdi prav simpatična. John in Molly se lepo ujameta, po nekaj vročih zmenkih pa pride čas, ko John želi izvedeti kaj več o Molly. Zato ji sledi in tako tudi spozna njenega 21-letnega sina Cyrusa (Jonah Hill), ki še vedno živi pri materi, na katero je zelo močno navezan. Čeprav sprva deluje, da Cyrus nima nič proti Johnu, nekaj detajlov in čuden odnos mati-sin Johnu povedo, da se bo moral za Mollyjino naklonjenost in ljubezen bojevati.
Ko človek prebere kratko vsebino dobi vtis, da ga čaka še ena puhla komedija. Svoje prispeva tudi klasifikacija na IMDB, ki nam obljublja komedijo-dramo-romanco, ob pogled na seznam sodelujočih in njihovo reputacijo so takšna pričakovanja kar utemeljena. Mlajšo populacijo Jonah Hill verjetno spominja na komedije tipa: Get Him to the Greek, Forgetting Sarah Marshall ali Superbad. Cyrus je veliki bližje lanskoletnemu Funny People, v katerem poleg humorja, ki je zastavljen nekoliko drugače, kot je to v navadi pri zgoraj naštetih, najdemo tudi resne teme in resna vprašanja. Cyrus je drama, ki na komičen način govori o resnih stvareh, o univerzalnih potrebah posameznika (ljubezen, človeška bližina, druženje), a te potrebe postavlja v nekoliko nenavadne okvirje. Kajti odnos matere in sina je povsem neprimeren, prav tako odnos Johna in njegove bivše žene ni nekaj vsakdanjega. Lahko bi celo rekel, da sta si John in Cyrus zelo podobna, nezmožna samostojnega življenja, oba namreč potrebujeta materinsko figuro, nekakšnega vodiča skozi življenje. In ker se bo Johnova bivša kmalu poročila, mu je Molly še toliko bolj zanimiva. Toda Cyrus se ne misli predati brez boja, ne bo dovolil, da mu nek tujec kar tako ukrade mamico. Dobršen delež odgovornosti za duševno stanje obeh glavnih moških protagonistov nosita mati oz bivša žena, saj sta ustvarila  moška nezmožna samostojnega življenja. Naenkrat se oba znajdeta v situaciji, ki ni dobitna ne za Johna, pa tudi za Cyrusa ne. Čez čas vendarle spoznata, da je ključ do uspeha medsebojno sodelovanje, nekaj odrekanja in kanček samostojnosti. Humor bo težko zadovoljil ljubitelje »klasičnih« komičnih prejemov, poudarek je večinoma nastavljen na komičnosti posameznega karakterja, njegovih prepričanj in iluzij. Reilly, Tomei in Keener - standardno dobri, vendar bi tukaj vseeno izpostavil Hilla, ki je že pri Komikih nakazal, da je kos tudi nekoliko zahtevnejšim vlogam. To mi ja pa vedno všeč. Ko dobre stvari prihajajo iz nepričakovanih koncev.

Ocena: 7.0/10

nedelja, 19. december 2010

Akmareul boatda (2010)

 
Slovenski naslov: Videl sem hudiča
Drugi naslovi: I Saw the Devil
Država: J. Koreja
Leto: 2010
Žanri: Krimi, Triller
Dolžina: 144'Imdb 
Režija: Ji-woon Kim
Scenarij: Hoon-jung. Park
Igrajo: Byung-hun Lee, Min-sik Choi, Gook-hwan Jeon, Yoon-seo Kim, San-ha Oh

Najprej bom povedal nekaj o ekipi, ki je sodelovala pri filmu. Režija Ji-woon Kim (A Tale of Two Sisters, A Bittersweet Life,  The Good, the Bad, the Weird). Glavna igralca Min-sik Choi (Oldboy, Swiri, Sympathy for Lady Vengeance, Strokes of Fire) in Byung-hun Lee (A Bittersweet Life, The Good, the Bad, the Weird). Edina neznanka med sodelujočimi je bil Hoon-jung Park, pisec scenarija, ki je prvič prispeval gradivo za film. Vsaj tako pravijo razpoložljivi viri, vendar je pri azijskih ustvarjalcih biografija pogosto zelo pomanjkljiva, podobnost med imeni pa močno otežuje brskanje in iskanje podatkov. Skratka, film z veliko znanimi imeni, mednarodna prepoznavnost zagotovljena, o pričakovanjih v domovini pa itak ne gre izgubljati besed.

Počena guma za večino šoferjev ni problem. Zavihamo rokave, dvignemo vozilo in v nekaj minutah zamenjamo gumo.To opravilo je za nekatere ženske (naj me dame ne razumejo narobe) višja matematika. Opravilo, ki je namenjeno zgolj usposobljenim strokovnjakom. V mrzli zimski noči, ki ji kraljujeta veter in sneg, bi menjava kolesa bila višek tudi za marsikakšnega moškega. Zato je tudi Joo-yeon, hčerka kriminalističnega inšpektorja in bodoča žena agenta tajne službe, poklicala avtovleko. Smola, kajti še preden je vleka prišla, mimo pripelje voznik šolskega minibusa in ženski ponudil pomoč. Dekle se pravkar pogovarja z zaročencem in mu razlaga, da ji nekdo ponuja pomoč. Dragi ji svetuje naj pomoč odkloni, saj mu profesionalna deformacija govori, da nikoli ne moreš biti preveč previden. In še kako prav ima, kajti takoj po končanem pogovoru se zraven avtomobilskega okna znova prikaže moški. Tokrat s kladivom v roki in grozečim pogledom v očeh.
Maščevanje - gonilna sila in pogosta izbira v korejskih filmih. Prav s filmi, ki v središče postavljajo motiv maščevanja, si je korejska kinematografija prislužila dobršen  del svetovne prepoznavnosti in pozornosti. Tudi I Saw the Devil se giblje znotraj teh okvirjev. Pred nami sta mlada zaljubljenca pred poroko. Ona je pravkar izvedela, da je noseča, a se je žal znašla na napačnem kraju on napačnem času. Serijski posiljevalec in morilec je prišel mimo in izkoristil priložnost. Če bi še enkrat vse lahko ponovil, bi se verjetno odločil drugače, saj bi se potem izognil srečanju z dekletovim zaročencem željnim maščevanja. Ta na novo definira maščevalnost, ko pride na misel o nekakšnem maščevanju na obroke. Morilca razmeroma hitro ujame, se malo »poigra« in ga nato spusti. Le zato, da ga lahko znova ujame in se z njim znova »poigra.« Seveda, vsako maščevanje s seboj nosi nekaj grenkega priokusa, ko se na koncu sprašujemo, kdo je pravzaprav zmagovalec v tem dvoboju. Že v samem uvodu mi je bilo jasno, da bom gledal odlično posnet film, kajti Ji-woon Kim že v uvodnih kadrih pokaže, kako dobro obvlada posel. Prizori v katerih pojejo noži in druga hladna orožja, v katerih kri šprica na vse strani so posneti z veliko domišljije, z odličnim občutkom za montažo in snemalne kote. Niso samo krvavi prizori tisti, ki pritegnejo pozornost gledalca. Kamera je neverjetna v prizoru, ko glavni junak stopi iz javnega stranišča na nekem počivališču in spozna, da je izgubil sled za morilcem. Odlični premiki kamere pričarajo občutke glavnega junaka in tako dodatno poudarijo pomen tistega, kar gledamo. To je točka, v kateri lovec izgubi kontrolo nad svojim plenom, prav zato je ta trenutek tako pomemben. Igra je na visokem nivoju, produkcija prav tako in v bistvu glavna pripomba gre na samo strukturo zgodbe. Že ko agent tajne službe prvič ujame morilca in ga nato izpusti film nekoliko izgubi na zanimivosti. Lov bi se lahko nadaljeval, le da bi morilec moral sam pobegniti, njegova prostost nebi smela biti del načrta. To je pač scenaristična odločitev, ki se mi žal zdi napačna. Nekaj pripomb lahko naslovim tudi na količine prelite krvi, a to vendarle ni tako pomembno, kajti odličnost prizorov v katerih pride do prelivanja rdeče tekočine opravičuje takšen pristop. V brutalnih prizorih kamera vztraja zraven, ko pričakujemo rez, se ta ne zgodi. Seveda, tukaj se moramo zavedati, da gledamo korejski film. Po tehnični plati odličen izdelek lahko nekoliko pograjam le zaradi že prej omenjenih scenarističnih odločitev. Zdaj sem se že preveč razpisal, tako da bom povedal le še to, da je I Saw the Devil vendarle za celo stopničko slabši od nekaterih korejskih biserov. Tukaj imam v mislih predvsem odlična The Chaser in Memories of Murder.

Ocena: 7.5/10

petek, 17. december 2010

Naključni trojček 4

Jalla! Jalla! (2000)


SLO: Jalla! Jalla!
IMDB
Država: Švedska
Režija: Josef Fares

Roro in Mans sta najboljša prijatelja. Prvi je Libanonec,
drugi je Šved. Roro se mora proti svoji volji poročiti z
Libanonko, čeprav neizmerno ljubi svoje švedsko dekle Liso.
Zelo zabavna multikulturna komedija.

Volver  (2006)


SLO: Vrni se
IMDB
Država: Španija
Režija: Pedro Almodóvar

Mlada mamica Raimunda se s hčerko in starejšo sestro Sole
odpravi iz Madrida na podeželje, v majhno vasico, kjer bodo
obiskali materin grob. Ne vem če bom sploh kdaj pozabil
pesem, ki jo Penélope Cruz poje v tem filmu … 
Plus neverjeten dekolte. Kakšna ženska.
 

In This World (2002)


SLO: Na tem svetu
IMDB
Država: VB
Režija: Michael Winterbottom

Jamal in Enayatullah sta afganistanska begunca, ki se odpravita
na tvegano pot iz begunskega taborišča v Pakistanu.
Njihov cilj – London. Film govori o usodah ilegalnih prebežnikov
in ovirah, ki jih morajo premagati, na poti do boljšega življenja.

Napovedi - The Tree of Life


Še ne veste kdo je Terrence Malick? Poskušal bom na kratko razložiti.
Od svojega prvega celovečerca Badlands (1973) do danes, je posnel le
štiri filme. Poleg omenjenega prvenca je režiral Days of Heaven (1978),
The Thin Red Line (1998) in The New World (2005). Ni ga igralca,
ki nebi želel vsaj enkrat sodelovati z Malickom, govori se, da je
marsikateri zvezdnik pripravljen igrati zastonj, če gre za film,
ki ga režira ta 67-letni Američan. Če ne verjamete tem govoricam si
oglejte seznam sodelujočih pri Tanki rdeči črti. Kakorkoli, naslednje
leto bomo spet uživali v njegovem najnovejšem filmu The Tree of Life.
Impresionistična zgodba o ameriški družini v 50-ih letih prejšnjega
stoletja spremlja življenje najstarejšega sina Jacka, od otroštva,
vse tja do konca njegovih dni.
V glavnih vlogah: Sean Penn, Brad Pitt, Jessica Chastain.

Premiera: 27.05.2011

četrtek, 16. december 2010

Red Hill (2010)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Avstralija
Leto: 2010
Žanri: Krimi, Triler, Western
Dolžina: 95'Imdb 
Režija: Patrick Hughes
Scenarij: Patrick Hughes
Igrajo: Ryan Kwanten, Steve Bisley, Tom E. Lewis, Claire van der Boom, Christopher Davis & Kevin Harrington

Shane Cooper (Ryan Kwanten) se je pravkar preselil v majhno odmaknjeno mestece Red Hill, kjer se bo pridružil lokalnim varuhom reda in miru. Shane je sam prosil za premestitev, kajti njegova žena je tik pred porodom, življenje v velikem mestu in stres sta zadnje čase zelo negativno vplivala na njeno zdravstveno stanje. Potem ko je Shane bil ranjen na dolžnosti, je preselitev na podeželje postala najboljša opcija za zakonca in otroka, ki bo kmalu prijokal na svet. Prvi delovni dan policista Coopera bi moral miniti v sproščenem spoznavanju ljudi in okolice. Takšen scenarij bi ob vsakem drugem dnevu bil zelo verjeten, toda Cooperjev prvi delovni dan bo nekaj povsem drugega. Preteklo noč je iz zapora pobegnil nevarni morilec Jimmy Conway, ki je doma prav iz Red Hilla, njegov obraz je na vseh televizijah programih. Že takoj po objavi novice se je na obraze šerifa in njegovih ljudi naselil strah, za orožje so prejeli številni prebivalci, v mestecu je naenkrat zavladalo izredno stanje. Novincu Cooperu šerif dodeli  kontrolno točko na vhodu v mesto in po naključju je ravno tista cesta pot, ki jo bo izbral nevarni morilec.
Če bi žanrsko opredeljeval filme, ki sem jih doslej videl, bi westerni zagotovo bili tisti, ki sem jih videl najmanj. Eden od razlogov je verjetno ta, da westernov ne posnamejo prav veliko, zato je nekaj filmov na leto povsem razumljivo povprečje. Še največ sem jih videl v otroštvu, ko so tovrstni filmski produkti pomenili vrhunec televizijske zabave. Mali avstralski film Red Hill seveda ni klasičen western, a ga odlikuje veliko prvin, ki so tako značilne za westerne. Čeprav v Red Hillu imajo asfalt, je privez za konja pred šerifovo pisarno nekaj povsem običajnega. V teh krajih je živinoreja glavna dejavnost, obvladovanje krav in ovac je najlažje na konjih. V avstralskem westernu poslušamo topot konjskih kopit na asfaltu, puška in revolver sta glavno orožje, maščevanje pa gonilna sila Aborigina z grozljivim obrazom. Patrick Hughes  je prvič režiral celovečerec in že v prvi vaji posnel soliden film. V začetku, ko se ne dogaja veliko, ko se še spoznavamo z liki nas razvaja z odlično fotografijo, akcijske prizore režira solidno in nam postopno dozira informacije, ter razkriva ozadje dogodkov iz preteklosti. Atmosfera je dobra, skrivnost dovolj intrigantna, da drži gledalca zainteresiranega do samega konca. Če bi gledali ameriški film, bi Jimmy Conway bil Indijanec, njegovi nasprotniki bi bili poredni kavboji in umazani šerif, Shane Cooper pa pravičnik na strani zakona, če se poigram z njegovim priimkom, lahko bi bil kar Gary Cooper. Režiser Patrick Hughes  je sam spisal tudi scenarij in montiral film, tako da tukaj res drži tista oznaka »njegov.« Letos sem videl kar nekaj avstralskih filmov in imam občutek, da se tam spodaj dogaja veliko pozitivnega, saj so se svetu predstavili nekateri novi, mladi avtorji, ki jim talenta zagotovo ne manjka.

Ocena: 6.5/10

sreda, 15. december 2010

The Town (2010)


Slovenski naslov: Mesto
Država: ZDA 
Leto: 2010
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 150' (podaljšana verzija) Imdb
Režija: Ben Affleck
Scenarij: Peter Craig, Ben Affleck, Aaron Stockard
Igrajo: Ben Affleck, Rebecca Hall, Jon Hamm, Jeremy Renner, Blake Lively, Pete Postlethwaite, Chris Cooper

Spremljanje dogajanja v svetu filma načeloma navrže nekaj naslovov, ki jim namenimo našo pozornost, še preden se ti naslovi znajdejo v kino dvoranah. Eden takih projektov je tudi drugi režiserski poskus Bena Afflecka, ki nam je s svojim debijem Zbogom, punčka pokazal, da ne gre spregledati njegovih režiserskih stvaritev. Tudi tokrat je pred nami kriminalna zgodba, a je v drugo Affleck še nekoliko večji poudarek namenil krimi elementom. Scenarij je spisan na podlagi romana Chucka Hogana Prince of Thieves, poleg Affleka sta v scenaristični ekipi še novinec Peter Craig in Aaron Stockard, ki je z Affleckom že sodeloval pri Zbogom, punčka.

Charlestown je predel Bostona v katerem najdemo največjo koncentracijo kriminalcev, ki na različne načine kršijo zakone, najbolj izstopajoča obrt v tej četrti so oboroženi ropi vseh vrst.Bančni ropi, napadi na oklepna vozila z denarjem, ropanje izkupička na blagajnah manjših trgovin in velikih trgovskih centrov. Seveda, da postaneš vrhunski ropar najprej moraš narediti maturo na manjših poslih. Z »izobraževanjem« so že dolgo nazaj končali člani ekipe Douga MacRaya (Affleck). V skupini poleg Douga, ki je nekakšen mastermind, najdemo njegovega najboljšega prijatelja Jamesa (Renner), Slaine je specialist za avtomobile in hitre pobege, najmlajši član Desmond pa skrbi elektronsko-računalniška opravila. V uvodu ekipa oropa veliko banko, na odhodu vzamejo talko, bančno uslužbenko Claire Keesey (Hall), ki jo izpustijo, ko dosežejo varno območje. Za vsak slučaj ji vzamejo osebno izkaznico zaradi ustrahovanja, a pozneje ugotovijo da bankirka živi prav v Charlestownu. To seveda ni dobra novica, zato se Doug odloči, da bo od blizu opazoval bankirko in poskušal izvedeti, ali obstaja nevarnost, da jih bančna uslužbenka razkrije. Doug sreča Claire v javni pralnici in naveže stik, ter kmalu ugotovi, da zanj in njegove pajdaše ni nevarnosti. A tu zgodbe ni konec, saj med Claire in Dougom preskoči iskrica, ki kmalu preraste v nepričakovano romanco. Toda Claire je pod nadzorom FBI-ja, ekipa pa se počasi pripravlja na veliki posel.
Najprej naj povem, da sem videl podaljšano različico, ki jo vedno raje izberem, če je le-ta na voljo. Podaljšane različice so običajno tisto, kar je želel režiser povedati, a je zaradi studijskih zahtev navadno prisiljen v kinodvorane poslati t.i. theatrical cut. Boston je neusahljiv vir za različne filmske zgodbe, v katerih spremljamo junake na različnih straneh zakona. Enkrat so v fokusu kriminalci, drugič tisti, ki jih lovijo oz. predstavniki zakona, skoraj vedno pa so v ospredju ljudi,  ki vlečejo irske ali italijanske korenine. Tokrat so v ospredju ljudi na napačni strani zakona, ki jih Affleck zelo uspešno umesti v mikrokozmos imenovan Charlestown. Tukaj vsak pozna vsakogar, tukaj vsak bister policaj ve, kateri most moraš zapreti, ko se zgodi oboroženi rop. Doug je odrasel v Jamesovi družini, ta mu je ponudila zatočišče, ko je oče končal v zaporu, mati pa izginila neznano kam. Afflek zelo dobro inštalira celo galerijo likov, vsakemu izmed njih ponudi priložnost, da v gledalčevih očeh doseže nekaj veljave. Občutek za graditev likov in zgodbe je dober, saj se režiser odlično zaveda, da je struktura nekega dela vedno močnejša, če je sestavljena iz več manjših koščkov. V tej luči tudi razumem vlogo Blake Lively, ki je v zgodbo vključena kot pomemben element preteklosti in nepogrešljiv vir težav v sedanjosti. Ne manjka niti ljudi v ozadju, ki vlečejo poteze in pobirajo procente, vez na relaciji James-Doug je prepričljiva, iskrena in zelo naravna. Claire je tista, ki dokončno prevesi tehtnico v prid koncu Dougove roparske kariere. Liki soočeni s pomembnimi odločitvami in ljubezen kot sprožilec drugačnega pogleda na svet. Dobra Afflekova igra je vseeno podrejena njegovi odlični režiji, saj ta pokaže veliko občutka za režijo akcijskih prizorov, nič slabši ni niti v karakternih prizorih ene na ena (z očetom v zaporu, ali v prepiru z Jamesom). V generalno zelo dobri igralski zasedbi vseeno najbolj odločno izstopa Jeremy Renner, ki je tako dober v svoji interpretaciji Jamesa, da lahko upravičeno pričakuje svojo drugo oskarjevsko nominacijo. Kljub dolžini Affleck spretno dozira suspenz in ga lepo meša z bolj umirjenimi deli, zato ni bojazni, da bi gledalec lahko izgubil koncentracijo. Mesto ni popoln film, lahko bi spregovoril kakšno na račun tega, zakaj je sploh prišlo do romance na relaciji Doug-Claire, saj to ni ravno bistra poteza za nekoga ki je pravkar oropal banko v kateri ta dela, zakaj so jo sploh vzeli za talko, tudi njuno sporazumevanje na koncu ni ravno najboljša rešitev. Lahko bi povedal tudi kakšno na račun karakterizacije fantov iz FBI, a to vseeno ni tako moteče, saj so v ospredju vendarle fantje na napačni strani zakona. Pomankljivosti so, a so veliko izrazitejše dobre stvari,  ki Mesto uvrščajo na seznam najboljših fimov z letnico 2010. Zelo dobro Ben. Sedi, 8.

Ocena: 8.0/10

torek, 14. december 2010

Zlati globusi 2011


16. januarja 2010 bodo 68-ič podelili zlate globuse, danes pa so
objavili nominirance v vseh kategorijah. Nominacije za zlate
globuse so skoraj praviloma dobra napoved nominacij za oskarje, 

ki jih bodo podelili konec februarja 2011.
Največ nominacij v pomembnejših kategorijah si je prislužila

zgodba o jecljajočem angleškem kralju The Kings Speech (7),
športna drama Fighter Davida O. Russella in Socialno omrežje 

Davida Fincherja sledita s šestimi nominacijami, 
Črni labod in Izvor 4 nominacije ...

Najboljši film - Drama


1.Black Swan (2010)
2.The Fighter (2010)
3.Inception (2010)
4.The King's Speech (2010)
5.The Social Network (2010)

Najboljši film - Muzikal ali komedija


1.Alice in Wonderland (2010)
2.Burlesque (2010)
3.The Kids Are All Right (2010)
4.Red (2010/I)
5.Turist (2010)

Najboljša režija


1.Darren Aronofsky - Black Swan (2010)
2.David Fincher - The Social Network (2010)
3.Tom Hooper - The King's Speech (2010)
4.Christopher Nolan - Inception (2010)
5.David O. Russell - The Fighter (2010)

Najboljši scenarij:


127 Hours (2010) - Danny Boyle, Simon Beaufoy
Inception (2010) - Christopher Nolan
The Kids Are All Right (2010) - Stuart Blumberg, Lisa Cholodenko
The King's Speech (2010) - David Seidler
The Social Network (2010) - Aaron Sorkin


Glavna moška vloga - Drama


1.Jesse Eisenberg - The Social Network (2010)
2.Colin Firth - The King's Speech (2010)
3.James Franco - 127 ur (2010)
4.Ryan Gosling - Blue Valentine (2010)
5.Mark Wahlberg - The Fighter (2010)

Glavna ženska vloga - Drama


1.Halle Berry - Frankie and Alice (2010)
2.Nicole Kidman - Rabbit Hole (2010)
3.Jennifer Lawrence - Winter's Bone (2010)
4.Natalie Portman - Black Swan (2010)
5.Michelle Williams - Blue Valentine (2010)

Glavna moška vloga - Muzikal ali komedija

Johnny Depp - Turist (2010)
Johnny Depp - Alice in Wonderland (2010)
Paul Giamatti - Barney's Version (2010)
Jake Gyllenhaal - Love and Other Drugs (2010)
Kevin Spacey - Casino Jack (2010)

Glavna ženska vloga - Muzikal ali komedija


Annette Bening - The Kids Are All Right (2010)
Anne Hathaway - Love and Other Drugs (2010)
Angelina Jolie - Turist (2010)
Julianne Moore - The Kids Are All Right (2010)
Emma Stone - Easy A (2010)

Moška stranska vloga


1.Christian Bale - The Fighter (2010)
2.Michael Douglas - Wall Street: Money Never Sleeps (2010)
3.Andrew Garfield - The Social Network (2010)
4.Jeremy Renner - The Town (2010)
5.Geoffrey Rush - The King's Speech (2010)

Ženska stranska vloga


1.Amy Adams - The Fighter (2010)
2.Helena Bonham Carter - The King's Speech (2010)
3.Mila Kunis - Black Swan (2010)
4.Melissa Leo - The Fighter (2010)
5.Jacki Weaver - Animal Kingdom (2010)

Najboljši tujejezični film:


1.Biutiful (2010 - Mexico/Spain)
2.Le Concert (2009 - France)
3.Kray (2010 - Russia)
4.Io sono l'amore (2009 - Italy)
5.Hævnen (2010 - Denmark)

ponedeljek, 13. december 2010

Cirkus Columbia (2010)


Slovenski naslov: Cirkus Columbia
Država: BiH, Francija, Nemčija, Slovenija, Srbija
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 113'Imdb 
Režija: Danis Tanović
Scenarij: Ivica Đikić, Danis Tanović,
Igrajo: Miki Manojlovic, Boris Ler, Mira Furlan, Jelena Stupljanin, Mario Knezović, Milan Štrljić, Svetislav Gončić

Začetek devetdesetih prejšnjega stoletja je pomenil konec nekdanje skupne države, kar je posledično pomenilo tudi spremembo oblastnih struktur v vseh državah nekdanje Jugoslavije. Prišel je čas, ko so se nasprotniki prejšnjega režima  lahko vrnili v domovino in po dolgih letih znova občutili domača tla pod nogami. Eden takih je bil tudi Divko Buntić (Miki Manojlović), ki je majhno hercegovsko mestece je zapustil, ko bi moral oditi v JLA. Pobegnil je čez mejo in se več ni vrnil. Zdaj je napočil njegov čas. Zdaj se vrača v domovino z denarnico polno nemških mark, za volanom novega Mercedesa in atraktivno mladenko na sovoznikovem sedežu. A ja, še mačko ne smem pozabiti. Divko je s sabo pripeljal tudi črnega mačka Bonija, najpomembnejšo živalco v njegovem življenju. Takoj po prihodu se odpravi na občino in obišče novega župana, starega znanca, ki mu bo pomagal urediti nekaj »formalnosti.« Divko je za sabo pustil Lucijo (Mira Furlan), žensko od katere se nikoli ni uradno ločil. Zdaj Lucija in njegov 20-letni sin živita v hiši, iz katere bosta na Divkovo zahtevo kmalu deložirana. Takoj po deložaciji se Divko z novo žensko vseli v hišo, Lucija in njegov sin Martin pa končata na cesti. Divko je pripravljen sprejeti Martina in mu ponuditi streho nad glavo, za Lucijo ne želi slišati. Svoji mladi spremljevalki Azri  je obljubil poroko, takoj ko uredi razveljavitev prejšnjega zakona. V teh dneh je vojna vihra že pošteno zajela sosednjo Hrvaško, njeno bližino močno občutijo tudi v Hercegovini, kjer bo situacija kmalu dosegla vrelišče in sprožila dogodke, ki bodo premešali razmerja in odnose med vsemi akterji.


Danis Tanović - četrtič. Podlago za svoj zadnji film je Tanović poiskal v istoimenskem romanu Ivice Đikića, ki je rojen v krajih, kjer se dogaja njegov Cirkus Columbia. Scenarij sta skupaj spisala režiser in pisatelj, film je koprodukcija kar nekaj držav, med katerimi najdemo tudi Slovenijo. Po Triaži, o kateri sem že pisal na tem blogu, se je režiser vrnil v domače podnebje, igralski kader je sestavil od igralcev iz balkanske regije in tako poskušal ponoviti formulo, uporabljeno v Nikogaršnji zemlji. Miki Manojlović je postal zdomec zaradi svojih korenin. Predvideval je, da bi zaradi dogodkov iz preteklosti, v katere je bila vpletena njegova družina, lahko postal tarča maščevanja. Zato je odšel in za sabo pusti nosečo ženo, žensko, ki jo je ljubil. Zdaj, ko so na oblast prišli »njegovi« se je vrnil in začel maščevalni pohod. Zdaj je on pomembnež, ki bo užival v bogastvu ob atraktivni mladi ženi in se naslajal na bolečini ženske, ki ga je nekoč prizadela. Pripravljen je sprejeti le sina Martina (Boris Ler), kot sam pravi »kri ni voda,« zato je Martin vedno dobrodošel. Tudi Martin ne ostane hladen in vedno več časa preživi z očetom, njegovo zagretost za bivanje pod očetovo streho dodatno podžiga očetova mlada spremljevalka. Dober začetek, v katerem Tanović zelo verodostojno pričara predvojno vzdušje in spremembo oblasti, v katerem najdemo tudi nekaj dobrih komičnih elementov se nato nekoliko razvodeni in začne igrati na predvidljive strune. Mladi sinko se že od samega začetka spogleduje z Azro, njegova nevednost in nedolžnost pa očetovo dekle le dodatno spodbujata. Zadnja tretjina je spet nekoliko bolj zanimiva, stare in nove zamere postanejo relativne, ko v mesto prispe vojna in prve aretacije nepodobnih, med katerimi se znajde tudi Martin. Tanoviču znova ni uspelo posneti odličnega filma. Saj ne bom trdil da je Cirkus Columbia slab film, dovolj dober, da se ga splača videti, a presežka ni. Slabosti je kar nekaj, od že omenjene predvidljivosti, do nedorečenih stranskih likov (tukaj predvsem imam v mislih Martinovega najboljšega prijatelja), nelogični časovni skoki, do neke mere tudi neprepričljiva romanca med Martinom in Azro. So pa tudi dobre stvari. Miki Manojlović in Mira Furlan, tudi mladi Boris Ler je korektno opravil s svojo vlogo. Če k temu dodamo še všečen konec in neko skrito poetičnost nenadne sreče, ki jo stari par najde po zaslugi začetka največje balkanske morije, je končni vtis vseeno pozitiven.

Ocena: 7.0/10

sobota, 11. december 2010

Easy A (2010)


Slovenski naslov: Lahka punca
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Romantični
Dolžina: 92'Imdb 
Režija: Will Gluck
Scenarij: Bert V. Royal
Igrajo: Emma Stone, Penn Badgley, Amanda Bynes, Dan Byrd, Thomas Haden Church, Lisa Kudrow, Patricia Clarkson, Cam Gigandet

Will Gluck je ime, ki za veliko večino (kamor štejem tudi sebe) ne pomeni nič. Ogled njegovega profila nam pove, da je najprej deloval na televiziji, v vlogi producenta in scenarista pri nekaterih projektih, ki niso pritegnili širšega kroga gledalcev. Pod rubriko režija sem našel najstniško komedijo Fired Up!, ki jo je posnel lani, ob tem naslovu sem se spomnil, da sem se že nekje srečal s tem filmom. Spomin na ta film je tako meglen, da ne morem povedati ali sem ga dejansko videl, ali sem ga vendarle spustil in si tako verjetno naredil uslugo. Kakorkoli, zdaj je isti režiser posnel najstniško komedijo o kateri pišem danes,  ki bi jo verjetno spustil, če nebi zasledil toliko pozitivnih odzivov.

Olive (Ema Stone) je pridna učenka, cenjena pri profesorjih in nekoliko manj pri sošolcih.Za sošolce je Olive le povprečna deklina, ki jo razen nekaj prijateljev le malokdo opazi. Toda to se hitro spremeni, ko pogovor na šolskem stranišču med Olive in njeno najboljšo prijateljico sliši druga sošolka, ki zgodbo hitro spravi v promet (saj veste, SMS, Facebook). In kaj je sploh na stvari? Olive se je želela izogniti zoprnega piknika s prijateljičino družino, zato se zlaže, da je vikend preživela s starejšim fantom. Izguba nedolžnosti in podobne zgodbice so vrhunski material, za širjenje govoric. Že naslednje jutro Olive opazi številne poglede in se naenkrat znajde v središču pozornosti, naenkrat postane punca o kateri se na šoli največ govori. Za njeno »izkušnjo« so slišali prav vsi, tudi njen homoseksualni prijatelj Brandon, ki jo zato prosi za nenavadno uslugo. Skupaj naj bi uprizorila  vroč seks na neki zabavi, po katerem bi Brandonovo življenje bilo nekoliko lažje, saj je fant dežurna žrtev posmehovanj in žalitev njegovih hetero sošolcev. Ker je Olive dobra duša, pristane izpeljati načrt, nekoliko ji tudi godi pozornost, ki si jo je prislužila s svojo prvo navidezno avanturo. Kmalu Olive začnejo oblegati tudi drugi fantje, ki upajo, da se jim bo posrečilo. Zakaj ne poskusiti, saj že vsi vedo, da je Olive lahka punca.
Skoraj vse najstniške komedije govorijo o seksu in načinih, na katere najstniki poskušajo izpolniti svoje erotične fantazije. Če upoštevamo ciljno publiko, ki so ji ti filmi namenjeni, je takšen pristop povsem upravičen in razumljiv. Večina teh filmov je na žalost slaba in ji ne uspe doseči niti minimuma gledljivosti zavoljo puhle zgodbe, butastih likov in pripetljajev, ki so večinoma pravo nasprotje komičnega. Na srečo, obstajajo redke izjeme, ki o teh klasičnih najstniških motivih spregovorijo na nekoliko bolj zanimiv in izviren način, ter nas tako spomnijo, da vendarle ne gre vnaprej odpisati vseh filmov v tej kategoriji. Glavno orožje filma je zagotovo zelo simpatična Emma Stone, ki sem jo doslej videl v lepem številu filmov, resda večinoma v stranskih vlogah (mogoče še najbolj izstopa tista v Zombielandu), toda šele z njeno vlogo v povprečnem Paper Man, kjer prijateljuje z depresivnim pisateljem v podobi Jeffa Danielsa, sem jo dokončno »registriral.« Odlično podporo Olivinem liku dajeta njena filmska starša Stanley Tucci in Patricia Clarkson, galerijo likov, ki ji vedno rad vidim na svojem zaslonu kvalitetno zaključi Thomas Haden Church. Osnovni zaplet, ki nato sproži vse kar sledi, res ni ne vem kako originalen ali zanimiv, zato pa je zanimivo vse kar se zgodi potem. Skozi zgodbo o navidezni pokvarjenosti film propagira samospoštovanje in zaupanje v osnovne človeške instinkte in nam sporoča, da se za različnimi fasadami in maskami lahko skrivajo tudi dobrodušneži.

Ocena: 7.5/10

petek, 10. december 2010

Naključni trojček 3

Dead Man's Shoes (2004)


Richard je vojak, ki se vrne v rojstno mesto in se odloči,
da je prišel čas za reševanje starih zamer. 
Spravi se na huligane, ki so leta nazaj trpinčili njegovega
mentalno zaostalega brata.

SLO: Čevlji umrlega
IMDB
Država: VB
Režija: Shane Meadows


Cop Land (1997)


Freddy je šerif v newyorškem predmestju, njegova pristojnost
pokriva predel New Jerseya v katerem večino prebivalstva
predstavljajo newyorški policisti in njihove družine.
Dobrodušni šerif počasi ugotavlja, da se na njegovem
dvorišču dogaja marsikaj, kar presega zakonske okvirje.

SLO: Policaji
IMDB
Država: ZDA
Režija: James Mangold


Nueve reinas (2000)


Marcos in Juan sta zelo sposobna prevaranta, ki poskušata
zagretemu zbiratelju prodati kolekcijo zelo redkih znamk.
Redke stvari so seveda drage in tam kjer je denar, je vedno
dovolj zainteresiranih, ki bodo poskušali priti do denarja.

SLO: Devet kraljic
ENG: Nine Queens
IMDB
Država: Argentina
Režija: Fabian Bielinsky

Napovedi - The Adjustment Bureau



Ali je naša prihodnost v naših rokah? Ali dejansko delamo to,
kar želimo? Kaj pa če z našo usodo upravljajo skrivnostne nevidne sile?
Na ta vprašanja bosta poskušala odgovoriti Matt Damon in Emily Blunt
v romantičnem trilerju z elementi nadnaravnega. Prvič v karieri bo režiral
George Nolfi, ki je doslej  večinoma pisal scenarije
(Bournov ultimat, Oceanovih 12, The Sentinel, Timeline).
 Premiera: 04.03.2011

sreda, 08. december 2010

Carancho (2010)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Argentina, Čile, Francija, J.Koreja 
Leto: 2010
Žanri: Krimi, Drama, Romantični
Dolžina: 107', Imdb
Režija: Pablo Trapero
Scenarij: Alejandro Fadel, Martín Mauregui
Igrajo: Ricardo Darin, Martina Gusman, Carlos Weber, José Luis Arias, Loren Acuña, Gabriel Almirón

Ali ste bili poškodovani v prometni nesreči? Ali menite, da ste za utrpljene poškodbe, prestane fizične in duševne bolečine upravičeni do denarnega nadomestila? Nekako tako se slišijo reklamni slogani domačih podjetij, ki se ukvarjajo z različnimi odškodninskimi zahtevki za svoje stranke. Kako podobne stvari potekajo v Argentini pa izvemo, če se posvetimo zadnjemu projektu argentinskega režiserja in scenarista Pabla Trapera.

Sosa (Ricardo Darín) je zaposlen kot agent pri podjetju, ki svojim strankam, žrtvam prometnih nesreč, ponuja storitve izterjave denarnih odškodnin in pri tem poskuša prigrabiti čim večji kos pogače. Sosa je zaradi lastne neumnosti iz preteklosti izgubil odvetniško licenco. Zato danes opravlja posel terenskega agenta, sledi reševalnim vozilom, ter prisluškuje policijskim radijskim zvezam. Cilj terenskega agenta je čim prej priti na kraj nesreče, kajti v njihovem poslu se železo kuje, dokler je še vroče. Takojšnji kontakt pomeni prednost pri sklepanju pogodb za zastopanje, zato agenti poškodovane in svojce takoj seznanijo z njihovimi pravicami. Ob prihodu na kraj neke nesreče Sosa spozna Lujan (Martina Gusman), mlado zdravnico iz reševalnega vozila, ki nedolgo nazaj prišla v Buenos Aires z argentinskega podeželja. Tako kot vsi mladi zdravniki, tudi ona mora nekaj časa delati na terenu in opraviti lepo število nadur, če želi napredovati. Sosa pomaga Lujan pri oskrbi ponesrečencev in tako pridobi njeno pozornost. Ta po začetnem zavračanju vendarle privoli v ponovno srečanje, ki se zgodi prav kmalu. Po koncu njene izmene se odpravita v bližnji bar na kavo in kmalu ugotovita, da se prav lepo ujemata. Vprašanje je le, ali ni narava njunih poklicev tisto kar jih bo ločilo, kajti prav ta povezava par postavi v nelagodno situacijo in nekako zaokroži zgodbo v celoto. 
Pabla Trapera nekateri verjetno poznajo po njegovem dosedanjem delu, med njegovimi filmi najdemo nekaj zanimivih naslovov, med katerimi so najbolj prepoznavni Leonera , El bonaerense, Mundo grúa. Ricarda Darína verjetno ni potrebno posebej predstavljati, saj je človek igral v zelo velikem številu filmov, zato je Darin za marsikoga prva asociacija, ko govorimo o argentinskem filmu. Glavno žensko vlogo je Trapera zaupal svoji stalni sodelavki Martini Gusman. Prav okoli dveh glavnih likov je Trapera zgradil zanimivo zgodbo o zakulisju zavarovalniških poslov, odškodninskih zahtevkov, vloge policije in zdravstvenih služb v poslu, kjer se vrtijo veliki denarci. In tam kjer so veliki denarci je vedno prostor za korupcijo in finančne malverzacije. To, da se denar dela iz tuje nesreče ne moti prav nobenega. Ne šefov odškodninskih družb, ne odgovornih na policiji, ne zdravnikov, ki se nahajajo na pomembnih položaji in posledično lahko podpisujejo potrebne papirje. Vsak seveda dobi svojo kuverto, tam kjer so kuverte, prste vmes imajo tudi mafijci, vsi skupaj pa so ena velika srečna in predvsem finančno priskrbljena družina. V vsej tej zgodbi se na napačni ali če hočete pokvarjeni strani najde Sosa, ki je že prej imel pomisleke, saj se je ves čas zavedal, daj je to kar počne narobe. Nato je srečal Lujan, ki je v njemu prebudila občutke za pravico in pravičnost. Zgodba je zastavljena tako, da tudi dobri ljudje počnejo slabe stvari, kar je ob zelo temačni atmosferi (večina filma je snemana v nočnih urah) in depresivnih, grdih snemalnih lokacijah podarja dejstvo, da večina vpletenih ni zraven po lastni volji ali zato, ker bi to želela. Carancho je dobro posneta drama, ki s preteklim časom vedno bolj postaja krimi-triler, v katerem boste ob prepričljivi igri in nekaj res odlično posnetimi sekvencami našli vse sestavine, ki jih potrebuje dober film. Vredno ogleda.

Ocena: 7.5/10

torek, 07. december 2010

Going the Distance (2010)


Slovenski naslov: Ljubezen na daljavo
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Romantični
Dolžina: 102'Imdb 
Režija: Nanette Burstein
Scenarij: Geoff LaTulippe
Igrajo: Drew Barrymore, Justin Long, Christina Applegate, Ron Livingston, Kristen Schaal, Charlie Day, Kelli Garner

Nanette Burstein ni popolna neznanka v svetu filma. Že res, da je Going the Distance njen debi, kar zadeva igrane filme, vendar je Bursteinova nabrala že nekaj izkušenj s snemanjem dokumentarcev. Režirala je že štiri dokumentarne filme, za nekatere med njimi je prejela pomembne nagrade (Sundance). Za prvenec On the Ropes si je prislužila oskarjevsko nominacijo.

Erin (Drew Barrymore) se zaradi pripravništva pri ugledni časopisni hiši začasno preseli v New York. Novinarstvo je njena velika ljubezen, služba profesionalnega novinarja pa eden življenjskih ciljev. Garrett (Justin Long) dela v glasbeni industriji, njegovo delo je odkrivanje novih nadebudnih posameznikov in glasbenih skupin. Pravkar ga je zapustila punca, zato je pivo s prijatelji v bližnjem baru logična izbira. Pri avtomatu s priljubljeno igro spozna Erin. Ta pritegne njegovo pozornost, ko spozna, da je prav ona lastnica najboljšega rezultata. Zato jo povabi na pijačo, že od samega začetka se odlično ujameta in še isto noč končata v postelji. To je bil začetek zveze brez prihodnosti, saj sta se oba zavedala, da bo vsega prav kmalu konec, saj se čas Erinine vrnitve v San Francisco neizogibno približuje. V nekaj odličnih tednih se Garrett in Erin zelo zbližata, zato njuna ločitev in Erinin odhod domov ne pomeni konca. Na letališču se v zadnjem hipu zmenita, da bi vendarle poskusila z zvezo na daljavo. Poskušala bosta dokazati, da zveze na daljavo niso nujno obsojene na neuspeh. 
Ljubezen na daljavo pade v verjetno najbolj zlizano filmsko kategorijo, ki jo najraje označujemo z romantična komedija. Vsako leto jih posnamejo veliko, studii so večinoma prepričani, do so to projekti, na katerih najlažje zaslužiš nekaj denarja. Seveda, ponudba filmov v kinodvoranah je neke vrste trg, na katerem gledalci (kupci) izbirajo, kaj bodo kupili, oz videli. Toda tipični crowd pleaserji počasi presedajo širokim množicam, lahko bi rekli, da se je publika »najedla« takšnih filmov, iz preprostega razloga, kar jih je bilo odločno preveč. Drugi pomemben faktor je zagotovo bila kvaliteta teh filmom, ter neskončno ponavljanje podobnih zgodb in motivov. In kam v vsej tej zgodbi umestiti Ljubezen na daljavo. Mislim, da film Nanette Burstein zadovolji nekaj osnovnih kriterijev, ki naredijo film gledljiv in relativno zabaven. Drew Barrymore in Justin Long sta zanimiv par, ki se lepo ujema pred kamero, njihova romanca je prepričljiva in sproščujoče zabavna. Kar nekaj kritikov se je pritoževalo nad slabo kemijo med glavnimi igralci, moram priznati, da sam nisem imel takega občutka. Stranski liki niso ravno posrečeni, vendar jim kljub temu lahko pripišem nekaj zabavnih vrstic (pojasnitev, kako so lahko brki na moškemu uporabijo kot časovni stroj). Seveda, tudi Ljubezen na daljavo izpolni svojo kvoto klišejevskih prejemov, ki sem jih ob dobrem ritmu in solidnem vzdušju pripravljen spregledati.

Ocena: 6.5/10