petek, 22. april 2011

Napovedi - 30 Minutes or Less


Po zelo uspešnem sodelovanju (Dobrodošli v deželi zombijev), sta moči še 
enkrat združila Ruben Fleischer in Jesse Eisenberg. V akcijski komediji 
30 Minutes or Less,  Jesse igra Nicka, raznašalca pic, ki ga zajameta nič kaj 
pretirano bistra kriminalca. Nadenejo mu z eksplozivom opremljen jopič in 
ga pošljejo na nemogočo misijo. Nick v tridesetih minutah mora oropati banko, 
v nasprotnem primeru bo eksplozivni jopič aktiviran.  

Igrajo:  Jesse Eisenberg, Aziz Ansari, Danny McBride, Nick Swardson
Režija:  Ruben Fleischer

Kino ZDA: avgust 2011                                IMDB

četrtek, 21. april 2011

R


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Danska
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 99', Imdb
Režija: Tobias Lindholm, Michael Noer
Scenarij: Michael Noer, Tobias Lindholm
Igrajo: Johan Philip Asbæk, Dulfi Al-Jabouri, Roland Møller,Jacob Gredsted, Omar Shargawi


Zaporniška drama R je mojo pozornost pritegnila s popotnico najboljšega danskega filma v preteklem letu. Režijo in scenarij  podpisujeta relativno neizkušena Tobias Lindholm in Michael Noer, saj naslovni film za oba predstavlja celovečerni prvenec. Tobias Lindholm se je doslej večinoma ukvarjal s scenaristiko, njegovo ime med pisci scenarija najdemo tudi pri Vinterbergovem Submarinu. Če upoštevamo, da se je Submarino znašel med top pet preteklega leta na Danskem, je Lindholm  imel kar dva naslova, v boju za najboljši danski film z letnico 2010. V konkurenci se je znašel tudi kasnejši dobitnik oskarja Hævnen a je nagrada za najboljšega šla v roke filma, ki mu namenjam te vrstice. Zelo plodno leto je za danskimi ustvarjalci, dejstvo, da sta nagrado za najboljši film odnesla takorekoč debitanta, v konkurenci Thomasa Vinterberga in Susanne Bier, je zagotovo odlična spodbuda za vse mlade, neafirmirane avtorje.

V uvodu spoznamo Runeja, ki so ga ravnokar pripeljali na prestajanje zaporne kazni. Po rutinskem varnostnem pregledu ga napotijo v njegovo celico, že prvi sprehod kamere med njegovimi sojetniki nam govori, da mladega kaznjenca čakajo težki časi. Ustrahovanje se začne takoj po prihodu, ko mu eden izmed jetnikov vzame vzmetnico. A to je igra, s katero mu želijo tisti, ki vodijo »zadeve« sporočiti, da je njegov položaj na samem repu prehranjevalne verige, da je le nepomemben osebek, ki se mora za svoje mesto pod soncem še izboriti. Rune je kmalu postavljen pred nemogočo izbiro, ki funkcionira po principu, pretepaj, ali bodi pretepen. Ko se mu nekako uspe zbrati in brez posledic opraviti nalogo, ki mu jo naložijo »nadrejeni,«  se Rune znajde v nekoliko boljšem položaju, a kmalu spozna, da je izboljšava zgolj začasna. Med delom v kuhinji spozna Rashida, jetnika iz muslimanske zaporniške skupine in z njim naveže prijateljski odnos. Med mučnim prenašanjem vsakdanjih poniževanj, ki vključujejo čiščenje stranišč in celic drugih zapornikov, Rune skuje načrt, s katerim bo bistveno olajšal transport in trgovino z mamili med zaporniškimi oddelki. Po opravljenem testiranju svojo »storitev« ponudi velikemu šefu, v upanju, da ga bo nova, pomembna vloga obvarovala pred škodoželjneži in mu prinesla prepotrebno varnost in zaščito.
Tako, kot večina zaporniških dram je tudi R za izhodišče vzel prišleka, novega mladega zapornika, ki v primerjavi s svojimi sojetniki deluje skoraj nedolžno. I tukaj so avtorji že zabeležili prvi plus, ko so naslovno vlogo dodeli Johanu Philipu Asbaku, ki se odlično zlije s svojim likom. Rune v izrazito surovem okolju ne deluje kot ponaredek. Verjamemo, da si je bivanje za zapahi zaslužil, mladi igralec je obenem zelo prepričljiv v igranju šibkega, izpostavljenega zapornika, ki ga čaka ogorčen boj za življenjski prostor. Rune ne govori veliko, delno zaradi značaja, delno zaradi spoznanja, da je molk v dati situacij najboljša rešitev. Film odlikuje skorajda dokumentarna podoba, v kateri prevladujejo sivi odtenki, občutek utesnjenosti še dodatno povečuje kamera, ki večino časa ostaja v Runejevi neposredni bližini, se premika z njim po hodnikih in tako še bolj poudarja njegovo tesnobo. K avtentičnosti veliko prispeva snemalna lokacija, saj so film posneli v državnem zaporu, ki je bil malo pred začetkom snemanja zaprt. Selekcioniranje resničnih zapornikov v stranskih vlogah filmu da pristen pečat, ki bi z malenkostno spremenjeno zasnovo lahko bil tudi dokumentarni film o življenju zapornikov. Gledalec že po »prevzetih nastavitvah« simpatizira s šibkimi in sovraži močne zlobneže, a to je obenem vsa karakterizacija, ki jo opravi režiserski dvojec. O Runeju ne vemo veliko, razen da ima babico in dekle, ki ji ne piše in jo nikoli ne pokliče, o ostalih zapornikih izvemo še manj, njihov značaj definirajo njihovi tatuji in to je več ali manj vse. Zaradi takšnega pristopa se gledalec ne poveže z glavnim junakom in zato tudi ne trepeta za njegovo usodo tako močno, kot bi lahko. Povsod berem vzporednice z Audiardovim Prerokom, toda filma razen podobnosti začetne situacije, v kateri se znajdeta osrednja lika, nimata veliko skupnega. Toda pomanjkanje skrbi gledalca za Runejevo usodo ni edini moteči element, sila vprašljiva se mi zdi tudi rešitev oz. način, na kateri Rune izvaja transport mamil. Rashid mu v kuhinji izroča denar za dostavljena mamila, zato ne vidim razloga, zakaj mamila nebi izmenjala, ob izmenjavi denarja. Če upoštevamo, da se večina transporta opravlja v telesnih odprtinah in da v filmu nikjer ne pokažejo, da zaporniki prestajajo vsakodnevne preglede, ne najdem opravičila za Runejevo početje. Verjetno bi se dalo najti razlago, ki bi držala vodo, a jo v zgodbi nisem zasledil. Najmočnejše orožje filma je zagotovo zelo prepričljiv prikaz zaporniškega življenja, ter odlična galerija zaporniških likov, ki nas popolnoma prepričajo, da se nahajamo v njihovem terenu. Tukaj bi omenil še zelo pogumno potezo, s katero v zadnji tretjini filma pride do zamenjave na poziciji glavnega akterja. R je film, ki se ga splača videti zaradi odličnih igralskih prispevkov in pesimistično grde, klavstrofobične atmosfere, ki odlično povzame položaj mladega prestopnika, ujetega na izrazito neprijaznem kraju, na katerem besede kot so: usmiljenje, humanost ali sočutje, nimajo nobenega pomena. (+3)

Ocena: 


sreda, 20. april 2011

Mal día para pescar (Bad Day to Go Fishing)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Bad Day To Go Fishing
Država: Urugvaj, Španija
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 110', Imdb
Režija: Alvaro Brechner
Scenarij: Alvaro Brechner, Gary Piquer, Juan Carlos Onetti (zgodba)   
Igrajo: Gary Piquer, Jouku Ahola, Antonella Costa, Cesar Troncoso, Bruno Aldecosea, Roberto Pankow

Jacob van Oppen je nekoč bil veliki rokoborski prvak, a ga je prihod komunizma pregnal iz njegove ljube DDR in ga poslal na drugi konec sveta. Tako kot večina Nemcev po drugi veliki vojni, se je tudi Jacob odločil oditi v Latinsko Ameriko. Pot ga je pripeljala v Urugvaj, kjer je srečal samoklicanega princa Orsinija, ki je nato postal njegov menedžer. Orsini je mož namazan z vsemi žavbami, organizator rokoborskih prireditev, ki Jacobu obljublja povratek na veliko sceno. Obljuba je pred leti obvisela v zraku, Jacob in Orsini sta medtem obiskala številna brezimena mesta in skupaj popila veliko žganja. Sčasoma je zadeva preraslo v rutinsko početje. Prihod v nepomembno, zakotno mesto, organizacija obračuna z vnaprej dogovorjenim izidom, organizacija spremljajočega programa, ter dobro naštudirana ponudba za »naključnega« izzivalca. Vsak, ki v ringu z prvakom zdrži več kot tri minute, si bo priboril tisoč ameriških dolarjev. Vmes rokoborec in njegov menedžer pridno praznita steklenice in uživata zvezdniški status, veseljačijo z domačini in odkrivajo čari lokalnih deklet in žena. Nato je na vrsto prišlo mesto, v katerem se v celo zgodbo zaplete lokalni časopis, ukazovalna črnolaska in njen (mišičnati) bodoči mož.
Južnoameriški filmi se pogosto znajdejo na moji playlisti, toda urugvajski film zelo redko pritegne mojo pozornost. Ob kratkem povzetku zgodbe in dejstvu, da je film prepričal selektorje številnih filmskih festivalov, sem naslovnemu ponudil priložnost in na koncu bil kar zadovoljen. V središču te odbite zgodbe sta postavljena dva nenavadna človeka. Menedžer je prvovrstni izmuzljivec, ki izhod iz manj kočljivih situacij uporablja frazo: Nič ne skrbite! Prosim, vzemite mojo vizitko! Tiste nekoliko bolj zahtevne zagate rešuje z navideznimi telefonskimi pogovori, drago (edino) obleko in najetim živordečim kabrioletom. Njegov varovanec je nekoč polnil časopisne stolpce v domovini, toda danes je bivši prvak nekoliko asocialen moški, ki ga poleg odvisnosti od alkohola pestijo tudi čustvene težave. Ko v to enačbo dodamo ukazovalno črnolasko, nekaj moških brez možganov, sladkobesednega sleparja in veliko cigaretnega dima, imamo že tipično noir vzdušje. In seveda denar, ki ga nima nihče, vsi bi ga pa rad imeli. V osrednjem delu film počasi izgublja sapo in v teh trenutkih, me je zgolj všečna kamera in lepo zajemanje kadrov ohranjalo zainteresiranega. Počasi sem začel izgubljati potrpljenje, saj me nizanje nerodnih situacij v katerih optimizem izmuzljivega menedžerja praviloma počiva na majavih nogah, ni preveč zabavalo. A približevanje osrednjega dogodka in mrzlično iskanje izhoda iz zagate, zgodbo potegnejo proti bolj zanimivem in kakor se izkaže na koncu, nekoliko nepričakovanem razpletu. Zelo se mi je dopadel Gary Piquer v vlogi prevarantskega menedžerja, ob zelo dobri igri je nekaj na njegovi osebnosti, ki se odlično zlije z likom, ki ga Piquer igra. Režiser glavnim likom postopoma dodaja večplastnost, ki pomembno vpliva na gledalčevo vrednotenje glavnih protagonistov in nato odigra pomembno vlogo pri všečnem zaključku, ki nam ponudi svojevrsten feelgood, ki ne deluje ponarejeno, temveč efektno in prepričljivo.

Ocena:


torek, 19. april 2011

Noruwei no mori (Norwegian Wood)


Slovenski naslov: Norveški gozd
Drugi naslovi: Norwegian Wood
Država: Japonska
Leto: 2010
Žanri: Drama, Romantični
Dolžina: 133',  Imdb
Režija: Anh Hung Tran
Scenarij: Anh Hung Tran, Haruki Murakami (knjiga)
Igrajo: Kenichi Matsuyama, Rinko Kikuchi, Kiko Mizuhara, Kengo Kôra, Tetsuji Tamayama

Norveški gozd je zaradi več razlogov zanimiv projekt. Film je nastala po knjižni predlogi enega najznamenitejših japonskih sodobnih romanopiscev Harukija Murakamija, ki je dolgo časa zavračal ekranizacijo svojega najuspešnejšega romana. Baje je vietnamsko-francoski režiser Tran Anh Hung porabil cela štiri leta v prepričevanje Murakamija, naj mu vendarle dovoli ekranizacijo romana. Pisatelj je na koncu popustil in prižgal zeleno luč, ko je prebral osnutek scenarija, v katerem skorajda ni odstopanja, od knjižne predloge. Če vam ime Tran Anh Hung zveni znano, je najverjetnejši razlog njegova oskarjevska nominacija za tujejezični film iz leta 1994 za njegov Vonj po zeleni papaji, mogoče ste tudi videli nekoliko novejši Cyclo (1995), ki so mu na beneškem filmskem festivalu podelili zlatega leva.

V Tokio s konca šestdesetih let prejšnjega stoletja nas z glasom čez sliko popelje Toru Watanabe, študent dramske umetnosti. V uvodu Watanabe razloži naravo svojega odnosa  z najboljšim prijateljem Kizukijem in njegovo punco Naoko. Watanabe je mladostniška leta preživel z Kizukijem, zraven je skoraj ves čas bila tudi Naoko, Kizukijeva dolgoletna punca, skupaj so  tvorili neločljiv trio. Ker je bil vedno zraven, je Watanabe lahko opazoval neverjetno pristno, idealno romanco. Naenkrat je Watanabeja, kot strela z jasnega udarila novica,  da je Kizuki storil samomor.  Na prelomnici življenja, ko bi moral srednješolske klopi zamenjati za tiste univerzitetne, se je Kizuki odločil za smrt, ki jo Watanabe ni mogel razumeti. Kmalu po tragičnem dogodku je Watanabe odšel v Tokio, za seboj pustil Naoko, se posvetil študiju, spoznal nekaj prijateljev in zaživel na novo. Ob pomoči prijatelja (lomilca ženskih src), je tudi sam začel spoznavati dekleta in se seksualno popolnoma prebudil, slabo plačana priložnostna dela je zamenjal za službo v prodajalni vinilnih plošč in nasploh bi lahko rekli, da je Watanabe bil na dobri poti proti srečnem, z drobnimi zadovoljstvi izpolnjenem življenju. Nato je povsem nepričakovano srečal Naoko in takoj do nje začutil neverjetno naklonjenost, ki jo vsa ta leta zatiral in zelo spretno skrival. Naključno srečanje se konča  z zelo strastno seksualno izkušnjo, ki Watanabeja popolnoma prevzame in ga dokončno potegne v zelo komplicirano ljubezensko razmerje z Naoko.
Če ste pomislili, da naslov filma ima nekaj skupnega z Beatli, potem imate prav, saj sta film in knjiga naslov povzeli po istoimenski pesmi znamenitih Liverpoolčanov. Watanabe je mlad moški razpet med dve ženski. Prvo(Naoko) pozna že zelo dolgo,  je punca njegovega pokojnega prijatelja, ženska po kateri je hrepenel, a nikoli ni izgubil kontrolo, ji priznal svoja občutja.  Preveč je spoštoval prijatelja in njegovo dekle, da bi si kaj takega dovolil. Zdaj, ko te ovire več ni, ko oba čutita nenavadno povezanost, ki jo težko opišeta z besedami, so njegova čustva povsem razvneta. Na njenem koncu je zadeva veliko bolj zapletena, saj se Naoko nikakor ne more sprijazniti s smrtjo svoje velike ljubezni.  Kizukijeva smrt jo je pahnila na temno stran, samomorilske misli in žalovanje so je odpeljali v gorski sanatorij, kjer bo poskušala preboleti in pozabiti. Ponovno srečanje z Watanabejem jo le še dodatno zmede in jo postavi na svojevrstno življenjsko prelomnico.  Druga ženska v Watanabejevem življenju (Midori), je tista, ki ga brezpogojno ljubi, a se zaveda, da ji njen izbranec ni popolnoma predan. To mu tudi pove in ga prosi, naj jo pozabi, če se ji ne misli popolnoma predati. Tudi tista spremljajoča, manj pomembna zgodba, se ukvarja z vprašanji življenjskih odločitev in iskanjem resnične ljubezni, kar je nekakšen osrednji motiv celotne pripovedi. Režiser nam zelo uspešno predstavi povsem različne ljubezni, dojemanje le-te v marsičem definira lastnike teh čustev in njihove življenjske filozofije.  Nekatere nesrečna ljubezen pahne v smrt, drugi so spet dovolj močni in dovolj zbrani, da nadaljujejo s svojimi življenji. Norwegian Wood je film, ki ga odlikujejo čudoviti prizori,  fotografijo podpisuje Ping Bin Lee (In the Mood for Love, Three Times) in zelo prepričljiva igra glavnih protagonistov. Med sodelujočimi je najbolj prepoznavno ime Rinko Kikuchi, ki na svojem kontu ima oskarjevsko nominacijo za stransko vlogo v Inarritujevem Babilonu. Norveški gozd je film, pri katerem veliko bolj prepriča njegova vizualna podoba, kakor tista čustveno-psihološka plat zgodbe, s katero se nekako nisem uspel do konca povezati. Veliko stvari je ostalo nedorečenih, nepojasnjenih, na nekaterih koncih sam, verjetno tudi po lastni krivdi, sprejel napačne sklepe, a to ne spremeni občutka, da  je režiser imel zgodbo, s katero je mogoče bolj efektno »prizadeti« gledalca. Film si zagotovo zasluži omembo in pozornost, a mu vseeno zmanjka nekaj konkretnosti, nekaj spretnosti v prenosu čustev na gledalca, da bi ga lahko označil za nepogrešljiv naslov v domači videoteki.

Ocena:




ponedeljek, 18. april 2011

The Rite


Slovenski naslov: Obred
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama, Grozljivka, Triler
Dolžina: 114',  Imdb
Režija: Mikael Hafstrom
Scenarij: Michael Petroni, Matt Baglio (knjiga)
Igrajo: Colin O'Donoghue, Alice Braga, Anthony Hopkins, Toby Jones, Ciaran Hinds

Največ filmov pogledam sam, toda ob koncih tedna se navadno priključijo še moji domači, ki dostikrat tarnajo nad mojo izbiro filmov, ki se osredotoča na filme, ki največkrat ne sodijo v filmski mainstream. Večinoma so to tujejezični ali neodvisni filmi, le malo je takih, ki jih predvajajo v domačih multipleksih. Tokrat sem ugodil njihovi želji in ker je petek dan, ki ga že tradicionalno posvečamo grozi, je izbira padla na Obred. Film je izpolnjeval vse pogoje (beri: bil je dovolj oglaševan, igral je v domačih kinodvoranah in je imel Anthonyja Hopkinsa), zato je kljub slabim odzivom kritike, predstavljal pravšnjo izbiro.

Michael Kovak je bister mladenič, odrastel v ob očetu pogrebniku, zaznamovan z bližino trupel med odraščanjem. Ko je prišel čas za odločanje o prihodnosti je Michael spoznal, da ne želi prevzeti očetove obrti, a je njegova opredelitev za teologijo vseeno bila tesno povezana z vprašanji življenja in smrti. Svojo bistrost je Michael dokazal med študijem, veljal je za enega najbolj nadarjenih študentov, a so se njegova verska prepričanja proti koncu študija pošteno zamajala, celo do te mere, da je začel dvomiti o svoji duhovniški karieri. Dvome je zaupal svojemu mentorju, ki je v Michaelu videl velik potencial.  Zato ga ta prosi, naj še enkrat premisli in mu ponudi pot v Vatikan, kjer se bo udeležil  seminarja o izganjanju hudiča. Seminar bi moral Michaela prepričati, da se je vendarle odločil prav, ko se je pred leti odločil za poklic duhovnika. Kmalu po prihodu v Vatikan in nekaj predavanjih, ga glavni predavatelj na seminarju napoti na obisk, k Lucasu Trevantu, duhovniku z bogatimi izkušnjami, na področju izganjanja demonov. Že na prvem obisku pri očetu Lukasu, Michael sodeluje pri obredu, v katerem bosta poskušala izgnati demona iz domnevno obsedene nosečnice.
Eksorcizem je že neštetokrat uporabljena, ali po domače povedano, pošteno zjahana tema, ki jo iz leta v leto neusmiljeno izrabljajo številni filmarji in komercialno naravnani studii, ki v podobnih projektih vidijo možnost za dober zaslužek. Navadno imajo prav, saj praviloma gre za filme, ki se dobro odrežejo na kino blagajnah, kajti investitorji se odlično zavedajo, da mlajša populacija ljubi grozljivo in prav mlajše generacije najbolj množično obiskujejo kino dvorane. Mikael Hafstrom je tukaj opravil vlogo najetega delavca, ki bo svoje delo opravil konkretno in zanj prejel pošteno plačilo.  Prav zanimivo je, kako se iz dneva v dan povečuje število režiserjev, ki so pripravljeni delati po še tako banalnem scenariju, le če je v igri dovolj denarja. Tudi, če si s takimi projekti dolgoročno delajo škodo. Nekaj podobnega bi lahko zatrdil tudi za Hopkinsa, toda Sir je že tako velik kaliber in v takšnih letih, da mu takšno skropucalo od filma ne more narediti prevelike škode. Že pošteno mi ge na živce, ko v podobnih filmi v uvodu napišejo: »Posneto po resnično zgodbi,« ter potem to frazo nesramno izrabljajo do nezavesti, četudi je vsa resnica recimo to, da je v tistih krajih zares živel duhovnik, ki se je ukvarjal z eksorcizmom.  A tudi to ni največja težava Obreda. Najprej je treba izpostaviti, da v filmu ni zaslediti prave groze in je vse kar dobimo, nekaj cenenih zvočno vizualnih fines. Tudi o kašnem suspezu, ki bi efektno izkoriščal psihološke vidike grozljivega ne morem govoriti in če k temu dodam brezizraznega  Colina O'Donoghuja v glavni vlogi sklenem, da je Obred film, v katerem ni dobro skoraj nič.  Obred nam ponudi popolnoma praznih 100+ minut, saj sem se po ogledu počutil prav tako -prazno.

Ocena:



nedelja, 17. april 2011

Naključni trojček št. 10

Lars and the Real Girl (2007)


SLO:  Lars ima punco
IMDB          
ŽANR: Komedija, Drama  
DRŽAVA: ZDA, Kanada
REŽIJA: Craig Gillespie

Lars je sramežljiv in nekoliko neroden mladenič, ki ima resne težave s spoznavanjem 
deklet.  Živi v montažni hiši, v neposredni bližini stoji tudi hiša, v kateri živita zakonca 
Gus in Karin. Gus je njegov zaskrbljeni brat, kajti kot kaže, Lars nikoli ne bo spoznal
 punco,  s katero bi lahko imel resno zvezo. Nato Lars dolgih samotnih letih končno
spozna dekle. Ime ji je Blanca in kmalu jo bo predstavil bratu in snahi.  
Težava je le v tem, da je Blanca seks lutka, ki jo je Lars naročil na spletu. 

Chopper (2000)


SLO:  Chopper
IMDB         
ŽANR:  Biografija, Drama, Kriminalka
DRŽAVA:  Avstralija 
REŽIJA: Andrew Dominik

Zanimiva avtobiografska pripoved, ki v središče postavi  Marka Reada, ki  ga mnogi  
poznajo pod vzdevkom Chopper.  Zloglasni Chopper je kriminalec,  ki je med 
prestajanjem zaporne kazni spisal kar nekaj knjig, v katerih je opisoval svoje 
kriminalne podvige. From the Inside je naslov njegove knjižne uspešnice, 
po kateri je nastal ta zanimivi celovečerec. 

Un long dimanche de fiancailles (2004)


SLO:  Zelo dolga zaroka
ENG: A Very Long Engagement
IMDB        
ŽANR:  Drama, Misterij, Romanca  
DRŽAVA:  Francija, ZDA
REŽIJA: Jean-Pierre Jeunet

V času prve  svetovne vojne, zaročenec  takrat  19-letno Mathilde odide na fronto. 
Čez nekaj časa Mathilde dobi slabo novico. Uradno poročilo pravi, da je njen 
zaročenec padel na bojišču, toda Mathilde ne verjame uradnim poročilom. 
Njena zelo močna intuicija ji pravi, da je njen ljubi še vedno živ, 
zato ga Mathilde začne iskati, kar je v tistih časih bila sila zahtevna naloga.
 V spominu so mi ostale zelo lepe barve.

sobota, 16. april 2011

Napovedi - Hesher



Joseph Gordon-Levitt je Hesher, neprilagojenec in samotar, ki sovraži svet
in vse njegove prebivalce. Njegov zaščitni znak so dolgi mastni lasje in doma 
narejene tetovaže. Premalo je in preveč kadi, najraje uživa v opazovanju ognja, 
ali razstreljevanju stvari. Priljubljena glasbena zvrst - heavy metal. 
Živel je v kombiju, dokler ni spoznal TJ-a.   

Igrajo: Joseph Gordon-Levitt, Natalie Portman, Rainn Wilson, Devin Brochu

Režija: Spencer Susser

Kino ZDA: Maj 2011            IMDB        

petek, 15. april 2011

Sandheden om mænd (Truth About Men)


Slovenski naslov: Resnica o moških
Drugi naslovi: Truth About Men
Država: Danska
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 90',  Imdb
Režija: Nikolaj Arcel
Scenarij: Nikolaj Arcel, Rasmus Heisterberg
Igrajo: Thure Lindhardt, Tuva Novotny, Rosalinde Mynster, Signe Egholm Olsen, Henning Valin

Mads dela za televizijo, kot pisec scenarijev sodeluje z ekipo sodelavcev, ki vsakodnevno snujejo zaplete za nove epizode povprečne tv serije. Njegovo področje je struktura pripovedi, on je človek ki mora narediti zgodbo, ki bo držala vodo. Mads je pred desetimi leti sanjal o veliki filmski karieri, a mu po zelo obetavnem začetku, ko mu je uspelo narediti uspešen animirani film, nikdar ni uspelo najti prave formule. Njegov drugi film je le za voljo uspešnega prvenca videlo nekaj ljudi, tretji film je bil že čista polomija, ki so ga videli le maloštevilni gledalci. Življenje na avtopilotu, ob prijetni Marie, ki ga ljubi in želi po desetletju skupnega življenja imeti otroke, ga močno dolgočasi. Še vedno se živo spominja najstniških idealov in nikoli pozabljene najstniške ljubezni. Črv nezadovoljstva vedno bolj koplje po njegovi zavesti, naenkrat se mu zdi vse, kar počnejo njegovi samski prijatelji, veliko bolj zabavno. Meni, da je prav njegov način življenja glavna ovira, ki v njem ubija vse tiste izvirne, vrhunske ideje, ki jih želi vključiti v svoj najpomembnejši scenarij doslej, filmsko zgodbo, v kateri bodo vsi prepoznali mojstrovino.
Submarino, Hævnen in R so filmi, ki so ob Sandheden om mænd, kandidirali za najboljši danski film v preteklem letu. In če se film znajde v tako ugledni družbi, kot v primeru naslovnega, boljšega priporočila za ogled ne potrebuješ. Mimogrede naj omenim, da je za najboljši film na Danskem bil razglašen R, o katerem bom v kratkem spisal nekaj besed. Resnica o moških se začne zelo obetavno, všečno mi je deloval uvod, v katerem glavni junak posluša dolgoletno dekle in slavnostni govor v njegovo čast, prijatelji in znanci so povod okoli njega, on pa z misli odtava daleč stran in iz spomina prikliče najstniško ljubezen. Z glasom čez sliko nam razlaga svoj položaj in čustva, ter pojasnjuje uvodno situacijo. Pred tem nam režiser ponudi nekaj utrinkov iz Madsovega otroštva in nam prikaže vzgojne prejeme njegove matere (po poklicu seksologinja), ki je svoje znanje pričela uporabljati že v zelo zgodnji fazi Madsove vzgoje. Iz takšnega izhodišča gremo naprej do trenutka, ko glavni junak spoznava, da tako več ne gre, da je napočil skrajnji čas, za uresničitev mladostniških sanj. Prva poteza je prekinitev dolgoletne zveze z Marie in iskanje novega stanovanja. Nato Mads poišče svojo najstniško ljubezen in jo za čuda tudi najde, a zelo hitro spozna, da je ta v njegovih spominih bila (pre)močno idealizirana. Že tukaj se začne podirati njegova teorija o zamujenih priložnostih, o vplivih drugih, na njegovo (splošno) slabo počutje, sorazmerno s preteklim časom, sem tudi sam začel izgubljati zanimanje za Madsovo usodo. Sicer se vmes dogaja marsikaj; glavni junak se spusti v vročo romanco z 19-letno umetnico, ki se ne konča po njegovih pričakovanjih, nato svojo čustveno otopelost poskuša blažiti s številnimi dekleti, a zdravila za svoje stanje vseeno ne najde.  Po dobrem začetku film nekako izgubi privlačnost, saj so situacije, v katerih spremljamo glavnega junaka le za silo komične, dogajanje gledalca ne uspe čustveno sprovocirati, zato sem drugo polovico pogledal na nekakšnem avtopilotu, neangažirano, še najbližje bom zadel, če bom rekel, da mi je glavni lik rahlo šel na živce. Film utegne pritegniti pozornost zaradi naslova, a je resnica ki nam jo ponudi ta film, resnica o enem negotovem, kompliciranem moškem, ki na koncu ne izpade pretirano (filmsko) užitna.

Ocena:


četrtek, 14. april 2011

London Boulevard


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA, VB
Leto: 2010
Žanri: Krimi, Romantični, Drama
Dolžina: 104',  Imdb
Režija: William Monahan
Scenarij: William Monahan, Ken Bruen (knjiga)
Igrajo: Colin Farrell, Keira Knightley, Ray Winstone, David Thewlis, Anna Friel

Američan William Monahan je predvsem  priznan scenarist, ki v svoji kolekciji med ostalimi nagradami ima tudi oskarja za Scorsesejev The Departed. Njegovo scenaristično udejstvovanje vključujejo naslove: Kingdom of Heaven, Body of Lies, Edge of Darkness in seveda, naslovni film, pri katerem se Monahan prvič preizkuša na režiserskem stolčku. Sicer za Američana nekoliko nenavadna izbira kraja dogajanja, ki ga Monahan postavi v londonsko kriminalno podzemlje, saj bi pričakoval, do so mu veliko bližji domači kraji in domače zgodbe, a to niti ni tako pomembno.

V središče je postavljen bivši kaznjenec Mitchel (Farrell), ki je pravkar prikorakal na prostost,  po dolgotrajnem bivanju za zapahi. Prizor v katerem po prihodu na prostost vstopa v bar, nam jasno pove, kdo je Mitchel. Badass, ki ga vsi spoštujejo, človek, s katerim ne želiš imeti neporavnanih računov. Takšen sloves si je prislužil še preden je končal v zaporu, toda Mitchel je imel veliko časa za premišljevanje in prišel do zaključka, da se življenje na nasprotni strani zakona enostavno ne splača. Za začetek mu streho nad glavo ponudi Bily (Chaplin), stari znanec, ki še vedno ni spremenil navad in še vedno opravlja umazana dela za lokalnega mafijskega botra Ganta (Winstone), ki bi Mitchela zelo rad videl v svoji ekipi. Gant Mitchelu ponudi pomembno mesto v njegovem hitro rastočem »podjetju,« a ga ta zavrne in raje izbere službo telesnega čuvaja. Varoval bo zvezdniško igralko Charlotte (Knightley), ki ji največ preglavic povzročajo vsiljivi novinarji in vse kar navadno sodi v formulacijo blišč in beda zvezdniškega življenja. Saj veste: osamljenost, depresija, pomanjkanje ljubezni …
Zdaj že imamo vse sestavine, ki jih potrebujemo za romantično kriminalko, izrazitega negativca v podobi brutalnega Raya Winstoneja, ki želi Farrella pripeljati v svojo ekipo. Večji del filma se ukvarja z poskusi mafijskega šefa, da bi angažiral človeka, ki mu kriminal več ne diši. Farrell bi se raje posvečal iskanju najstnika, ki je zaštihal prijatelja brezdomca in s skodelico kave v rokah prijetno kramljal s filmsko zvezdo ob sončnem zahodu. Ja, ni kaj, film izrabi skoraj vse klišeje, ki smo jih kdaj videli v podobnih filmih. Imamo bivšega kaznjenca, ki mu okolje ne dovoli spremeniti življenjskih navad, imamo punco, ki bo središče romantičnega interesa glavnega junaka, sestro, ki je zraven samo zato, da povzroča težave in smrt prijatelja, ki kliče po maščevanju. In seveda, tudi mafijca, ki ne prenese negativnega odgovora. Človeka, ki je pripravljen za dokazovanje svoje moči storiti marsikaj, če je potrebno, tudi ubiti tistega, ki bi ga rad prepričal v svoje prav. A kot sem že povedal, naš bivši kaznjenec je nevaren nasprotnik in v resnici nikoli ne dvomimo, da bo opravil z številčnejšimi nasprotniki in na koncu zmagal. In vse to sem nekako požrl, dokler nisem videl konca, v katerem naš junak sreča svojega Bennyja Blanca iz Bronxa. Od človeka, ki se preživlja s pisanjem scenarijev, ki je sodeloval pri nekaterih zanimivih projektih, bi pričakoval več svežine in izvirnosti pri snovanju zgodbe. Pričakoval bi, da se ob lastnem režiserskem debiju še dodatno potrudi, saj mu je dvojna vloga scenarista-režiserja ponujala veliko kreativne svobode. Žal nič ni pomagalo, London Boulevard je brezličen izdelek, ki bo hitro šel v pozabo.

Ocena:


sreda, 13. april 2011

Los colores de la montana (The Colors of the Mountain)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Colors of the Mountain
Država: Kolumbija, Panama
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 90',  Imdb
Režija: Carlos Cesar Arbelaez
Scenarij: Carlos Cesar Arbelaez
Igrajo: Hernan Mauricio Ocampo, Genaro Aristizabal, Natalia Cuellar, Hernan Mendez, Nolberto Sanchez

Kolumbijec Carlos César Arbeláez je najprej snemal dokumentarce za kolumbijsko televizijo, vmes, tako kot večina režiserjev posnel nekaj kratkih filmov, preden je lani predstavil svoj celovečerni prvenec The Colors of the Mountain. Potem, ko sem videl zanimiv napovednik in izbrskal podatek, da je Arbeláez je na filmskem festivalu v San Sebastianu prejel nagrado za najboljšega debitanta, sem že imel dovolj razlogov, da se spravim k ogledu.

Ruralno, hribovito področje v kolumbijski regiji La Pradera je rojstni kraj osemletnega Manuela. Fant skupaj s prijatelji najraje igra nogomet, v ta namen so na obrobju vasi uredili manjše nogometno igrišče. V njegovi družbi sta največkrat Paco Luz in Julian. Potem ko vas zapusti edina učiteljica, fantom niti ne preostane kaj drugega, kakor da cele dneve brcajo edino (uničeno) žogo. Vasica se nahaja ne nestabilnem področju, ki predstavlja nekakšno razmejitveno črto, nikogaršnjo zemljo med gverilskimi uporniki, ki so zatočišče našli visoko v gorah in vojsko, ki pogosto preiskuje okoliške vasi in išče upornike. Čeprav vaščani poskušajo ostati nevtralni, so pritiski nanje vedno močnejši. Uporniki, ki se občasno spustijo v vas, pritiskajo na Manuelovega očeta in ostale vaščane, naj se jim pridružijo. »Ali si z nami, ali si proti nami,« je vsa filozofija, ki jo poznajo v teh krajih, enako pričakujejo tudi predstavniki vladnih vojaških sil. Šola je končno dobila novo učiteljico, kar za Manulea in njegove sošolce pomeni začetek pouka. Manuel se veseli povratku v šolske klopi, ko za 9. rojstni dan dobi novo žogo in golmanske rokavice, njegovi sreči ni konca. Toda napetost v vasici je vedno večja, na obrobju vasi in v bližini nogometnega igrišča so posejane mine, za katere ni vedel nihče. Prva žrtev je svinja nekega vaščana, druga veliko bolj boleča žrtev, je za Manuela in njegove prijatelje nova žoga, ki konča sredi minskega polja.
V svojem režiserskem debiju Arbeláezu uspe na relativno enostaven način predstaviti položaj malih ljudi, ki proti svoji volji neizbežno drsijo proti nevarnemu konfliktu. Kljub temu, da v njem ne želijo sodelovati in se na vse pritege trudijo ostati po strani, je njihov položaj vedno bolj kočljiv. Eni se odločajo za beg, drugim srce ne dovoli zapustiti doma in vsega kar so mukotrpno gradili v preteklosti. Režiser nam zgodbo servira skozi otroške oči in tako dejanja in težave odraslih potisne v ozadje. Sicer so odrasli vseskozi prisotni, a je njihova vloga predvsem poudarjanje resnosti grožnje, ki počasi stiska obroč okoli vaščanov in njihovih otrok. Arbeláez dogajanje okoli šole in v sami šoli izrabi za ostro obsodbo človeške neumnosti, kratkovidnosti in sebičnosti, s poslikavo političnih parol izpostavi vso grdoto in nesmisel sveta odraslih, ki je povsem izgubil otroško nedolžnost. Moram priznati, da mi poteza, z žogo sredi minskega polja, sprva ni preveč dišala. Pomislil sem, da je ta zanka nastavljena za poznejšo sentimentalno rabo, cenen klišejski trik, namenjen čustvenemu napadu na gledalca. In prav to zanko režiser izkoristi za gradnjo napetosti, ko se poigrava z našimi živci in nas skupaj z nedolžnimi otroki spravi na rob prepada. In kot da enkrat nebi bilo dovolj, vajo v zaključku ponovi še enkrat.  Pohvalil bi otroke v glavnih vlogah, ki se odlično znajdejo pred kamero, njihova usoda se hitro znajde v epicentru našega zanimanja. Kljub prisotnosti resnih groženj, umorov in vseh drugih strahot, ki jih s seboj prinaša oboroženi konflikt,  se Arbeláez  odloči za nenasilen pristop in se povsem odpove prikazovanju grozodejstev. Prav zato je film sprejemljiv tudi za mlajše gledalce, po drugi strani imajo prizori, ki zgolj nakazujejo dogodke, ki jih nismo videli, zelo močan učinek pri starejših gledalcih.

Ocena:


torek, 12. april 2011

Shi (Poetry)


Slovenski naslov: Poezija 
Država: J. Koreja
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 139',  Imdb
Režija: Chang-dong Lee
Scenarij: Chang-dong Lee
Igrajo: Jeong-hie Yun, Hira Kim, Nae-sang Ahn, Da-wit Lee

Chang-dong Lee je zaradi več razlogov zanimivo ime med korejskimi režiserji. Po osnovni izobrazbi učitelj in kasneje uspešen in priznan romanopisec, je svoj filmski prvenec posnel pri štiridesetih.  Prve filmske izkušnje za večino režiserjev pridejo v študentskih letih, a prav Chang-dong Lee je dokaz, da nikoli ni prepozno. Prvenec je posnel pred štirinajstimi leti, Chorok mulkogi (Green Fish) so takoj toplo sprejeli gledalci in kritiki. Lee je režiser, ki ne snema prav veliko, vedno dela po lastnem scenariju, Shi je njegov peti celovečerec od leta 1997, do danes.  Peppermint Candy, Oasis in Secret Sunshine so filmi, ki jih toplo priporočam in tako sam zase postavljam njegov prvenec Green Fish na prednostno listo, kajti to je obenem edini naslov, ki ga še nisem videl. Green Fish je tudi Leejev najkrajši film, saj se med vsemi naslovi edini ponaša z dolžino, ki ne preseže dveh ur. Vsi ostali filmi krepko presegajo dolžino 120 minut, kar je še ene posebnost, ki jo lahko povežemo z Chang-dong Leejem.

Ko na ulici zagledamo Mijo, prijetno gospo v šestdesetih, dobimo občutek, da je pred nami pripadnica višjega sloja. Elegantne obleke z cvetličnimi vzorci, lep klobuk in prijazen obraz naredijo svoje. V resnici je Mija revna gospa, ki živi v majhni vrstni hiški z 16-letnim vnukom. Hčerka je v iskanju službe odšla v večje mesto in pri materi za nedoločen čas pustila sina sredi adolescence. Nekajkrat na teden Mija obišče starega, na posteljo priklenjenega možakarja in ga neguje, ob prenizki pokojnini, ji dodaten denar pride še kako prav. Ko zaradi manjših težav obišče zdravnika in izve,da je zbolela z Alzheimerjevo boleznijo, se odloči, da je skrajnji čas, da izpolni veliko mladostniško željo. Mija je v mladosti želela pisati pesmi, zato se prijavi na tečaj poezije v upanju, da ji bo s strokovno pomočjo uspelo spisati kakšno pesem. Še istega dne je na poti domov priča pretresljivemu dogodku, ko sreča mater, ki je pred policijsko postajo pravkar izvedela, da je njena najstniška hčerka storila samomor. Nesrečna punca je bila sošolka Mijinega vnuka, zato jo tragedija toliko bolj pretrese. Njene pretresenosti ne deli vnuk, ki mu babičino zasliševanje o sošolki gre na živce. Veliko bolj ga zanima komična nadaljevanka na televiziji in vsebina lonca na štedilniku.
Poezija je film za potrpežljivega gledalca. Tistega, ki zna ceniti dobro dramo in ji ponuditi čas. Uživati v preprosti eleganci glavne igralke; njenega neverjetno čutnega, zanimivega in v marsičem poetičnega soočanja z začetkom konca. Mija novico o zdravstvenih tegobah sprejme brez veliko dramatiziranja. Njen seznam želja je zelo kratek, pravzaprav je na njem ena sama postavka. Preden napoči njen čas, dokler ji zdravje še dovoljuje bistro glavo, bi bila zelo vesela, če bi ji uspelo napisati kakšno pesem. »Da bi pisali poezijo morate odpreti oči in opazovati, zares videti naravo in ljudi,« razlaga učiteljica poezije. In Mija to tudi počne, a ji dolgo opazovanje dreves, cvetja in sadja ne ponudi želene inspiracije. Skupaj z njo opazuje tudi gledalec, ki skozi Mijine oči spoznava korejski srednji sloj, ki mu vladajo moški. Njihovi moralni nazori so vprašljivi, njihova zaščitniško poslanstvo opravičuje nečednost njihovega početja, v njihovih očeh je zlobno dejanje le nedolžna najstniška napaka. Napaka, ki se jo da popraviti, tako kot večino drugih stvari, z denarjem. Tudi šola oz. šolski predstavniki podpirajo takšen pristop, ne želijo si negativne publicitete. Zato je tudi za šolo pometanje pod preprogo najustreznejša rešitev. Babica dolgo opazuje vnuka in tuhta, kaj ji je storiti. Ocenjuje njegovo stanje duha, ki je na nek način ocenjevanje cele družbe in obenem tudi vnuka, kot tipičnega družbenega predstavnika. Ocenjevanje čustveno otopele, zamorjene generacije, ki počasi izgublja stik s humanostjo in vsem vrednotam, ki človeka ločujejo od drugih bitij. Lahko bi celo rekel, da je babica v vnuku iskala poezijo. In če poezijo razumemo kot nekaj lepega in prijetnega, potem zaključimo, da Mija v vnuku ni našla nič poetičnega. Poskušala je pokukati  pod površje, želela sprovocirati vsaj trohico obžalovanja, slabe vesti, sočutja, a ji ni uspelo.

Ocena:



ponedeljek, 11. april 2011

The Wild Hunt


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Kanada
Leto: 2009
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 96',  Imdb
Režija: Alexandre Franchi
Scenarij: Mark Antony Krupa, Alexandre Franchi
Igrajo: Ricky Mabe, Mark Antony Krupa,  Trevor Hayes, Kaniehtiio Horn, Kent McQuaid, Claudia Jurt

Dobrodošli v LARP svet, kar je okrajšava za Live action role-playing game, ali če poslovenim, v svet igranja domišljijskih vlog. Dogajanje navadno poteka v realnem okolju, udeleženci tovrstnega igranja običajno uporabljajo kostume in različna orožja, narejena iz nenevarnih materialov. Naslovni film nam predstavlja domišljijsko igro, v kateri najdemo Vikinge in njihove nasprotnike Kelte, ki jih vodi veliki Murtagh. Nekje med domišljijskim in resničneim svetom je postavljena ljubezenska zgodba med Erikom in Lyn. Par preživljata krizo, njuna zveza je na resni preizkušnji. Erik ljubi Lyn in je prepričan, da je zgolj ljubezen dovolj, za uspešno življenje v dvoje. Tudi Lyn ljubi Erika na svoj nenavaden, nekoliko čudaški način, a jo Erikova ravnodušnost, neambicioznost in nepomembnost vedno bolj motijo. Lyn se odloči za vikend oditi z (moškimi) prijatelji v LARP kamp, kjer bodo uprizorili veliki spopad med Vikingi in Kelti, ona bo prevzela vlogo vikinške princese. Eriku LARP in vse povezano z igro gre pošteno na živce, nekajkrat je sodeloval, a nekako ni delil navdušenja z ostalimi udeleženci. Njegov brat Bjorn je njegovo popolno nasprotje, saj ga je LARP svet popolnoma prevzel. Veliki spopad se bo kmalu začel in Bjorn se že nekaj dni nestrpno pripravlja na nepozabno doživetje. Tudi Erik se odpravi v LARP kamp poiskati Lyn, toda ob njegovem prihodu so Murtagh in njegovi možje že izvedli napad in ugrabili vikinško princeso. Zdaj je tudi Erik prisiljen spoštovati pravila igre, če želi priti do Lyn.
Po uvodnih dvajsetih minutah sem se že spraševal, ali naj ugasnem predvajalnik, kajti The Wild Hunt je deloval, nepovezano, zmedeno in nič kaj obetavno. Tukaj je bil nek fant, ki poskuša ohraniti romanco z dekletom, ki jo njegova bližina očitno dolgočasi. Postavil sem se na Erikovo stran zavoljo njegovega odnosa do igranja domišljijskih iger, nasprotoval njegovemu odhodu v LARP kamp. Ko se z njim vseeno odpravim tja, spoznam Bjorna in se sprašujem, ali je s tem tipom vse v redu, me počasi prevzema njegova zavzetost in predanost. V kombinaciji z njegovim komičnim nastopom me začnejo zabavati tudi ostali elementi, zdaj me že zanima, ali bo Eriku uspelo pridobiti Lyn. Kelti počasi kažejo znamenja pretiranega navdušenja nad svojimi vlogami, brisanje meja med igro in realnostjo napoveduje, da zgodba ne bo ostala omejena na izključno komične tone. Zdaj sem že popolnoma koncentriran in razmišljam, da to kar gledam, sploh ni slabo. Zadnja tretjina me popolnoma prevzame. Ko zgodba prestopi na temno stran, ko nenačrtno, nekontrolirano dogajanje doseže vrhunec. Še najbolj navduši konec. Na leseni držaj je nasajena prava kovina, v rokah besnega Vikinga željnega maščevanja se vihti smrtonosno orožje.

Ocena:


petek, 08. april 2011

Ui-hyeong-je (Secret Reunion)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Secret Reunion
Država: J. Koreja
Leto: 2010
Žanri: Triler, Drama
Dolžina: 116',  Imdb
Režija: Hun Jang
Scenarij: Min-seok Jang, Joo-ho Kim
Igrajo: Kang-ho Song, Dong-won Kang, Yun-seo Choi, Kyeong-min Go, Gook-hwan Jeon

The Secret Reunion je prejel nekaj (azijskih) nagrad in dosegel zavidanja vreden izkupiček na kino blagajnah v domovin. Ob mojih dosedanjih izkušnjah s podobnimi korejskimi akcijskimi trilerji sem pričakoval kar spodobno filmsko zabavo. Sploh, ko sem opazil, da je med nastopajočimi Song Kang-Ho, legenda korejskega filma, igralec z impresivno igralsko kariero (J.S.A., Memories of Murder, Sympathy for Mr. Vengeance, The Host, Thirst…). Song Kang-Ho igra agenta korejske obveščevalne službe Han-kyuja, ki poveljuje enoti za nadziranje severnokorejskih vohunov, infiltriranih v južnokorejsko družbo. Že nekaj časa Han-Kyu in njegovi možje pletejo mrežo okoli severnokorejskega agenta z vzdevkom Senca, z nadziranjem e-pošte so končno prišli do zanesljivih informacij. Senca bo v družbi dveh pomočnikov poskušal izpeljati likvidacijo cele družine (razlogi za eliminacijo so nepomembni). Kakorkoli, tokrat za Senco ne gre vse po načrtih. Njegov mladi pomočnik Ji-won se mu postavi po robu, ko zaščiti najmlajšega člana družine. Časa za debato ni, kajti na prizorišču se prikažejo  tudi južnokorejski agenti. Pride do streljanja, v katerem krajšo potegne Han-Kyu in njegovi možje. Senci nekako uspe najti luknjo in pobegniti med policijskimi zaporami, nastalo zmešnjavo izkoristi tudi Ji-won, ki prav tako pobegne. Po nekajletnem časovnem preskoku smo znova v Han-Kyujevi družbi, ki zdaj vodi manjšo detektivsko agencijo. Po neuspešni akciji, ko mu ni uspelo ujeti Senco, se je moral posloviti od stare službe. Zdaj se preživlja z iskanjem pobeglih žena, sester in deklet, ki jih za primerno plačilo izsledi in vrne tistim, ki jih iščejo. Med eno takih preiskav se mu po čistem naključju pred očmi prikaže znan obraz. Pred njim stoji Ji-won, Sencin pomočnik. Toda Han-kyu ni več agent in Ji-won ni več  severnokorejski vohun. Odkar se je postavil po robu nadrejenemu, se je tudi sam znašel na listi za odstrel.
Skoraj dvajsetminutni akcijski uvod, v katerem  nisem imel veliko časa za razmišljanje, je prepričljivo pritegnil mojo pozornost in v tistih trenutkih sem mislil, da bom gledal odličen film. Tudi potem, ko se je uvod razplete in zgodba dobi novi zagon, z na novo premešanimi kartami, sem ostal v stiku z zgodbo, zainteresiran za nadaljevanje. Potem se srečata severnokorejski prebežnik in južnokorejski propadli policist, kmalu navežeta prijateljski odnos in celo začneta sodelovati v okviru Han-kyujeve detektivske agencije. Seveda, vsak ima svoje razloge, Han-kyu še vedno ni pozabil na Senco in upa , da ga bo s pomočjo Ji-wona končno ujel, Ji-won na drugi strani ima družino v komunistični  Koreji in če jo želi pripeljati na varno, potrebuje zajeten kup denarja. Vse zgoraj napisano je okvir, za stokrat videno akcijsko buddy-buddy komedijo, ki premore bore malo zanimivosti in izvirnosti. Počutil sem se nekako tako, kot bi gledal ameriški film, v katerem govorijo korejsko, v glavnih vlogah pa nastopajo neki čudni igralci. Iz obetavnega začetka se je film transformiral v nezanimivo, predvidljivo z umetnimi sladili začinjeno zgodbo, ki sem jo odgledal samo zato, ker sem že porabili več kot eno uro in že zavoljo tega ne želim pritisniti tipko stop. Še najbolj mej je motila tista čustvena, skoraj otroškemu filmu primerna glasbena podlaga, ki nam jo ustvarjalci servirajo ob čustveno zahtevnih prizorih, ko buddy-buddy odnos zaide v nekoliko resnejše odtenke. Skratka, komaj prilezel do konca, zato ogleda ne priporočam.

Ocena:


četrtek, 07. april 2011

Tropa de Elite 2 - O Inimigo Agora E Outro


Slovenski naslov: Elitni vod 2
Drugi naslovi: Elite Squad 2
Država: Brazil
Leto: 2010
Žanri: Akcija, Krimi, Drama
Dolžina: 116', Imdb
Režija: Jose Padilha  
Scenarij: Jose Padilha  
Igrajo: Wagner Moura, Irandhir Santos, Andre Ramiro, Pedro Van Held, Maria Ribeiro, Seu Jorge

Nadaljevanje Elitnega voda, prvega igranega filma brazilskega režiserja in scenarista Joseja Padilha, v trenutku nastajanja tega zapisa stoji na prvem mestu najbolj gledanih filmov vseh časov v Braziliji, obenem je nadaljevanje postalo najbolj gledan film na področju Latinske Amerike v preteklem letu. Verjamem, da se bo trend nadaljeval tudi v ameriških in evropskih kinodvoranah, kajti Elitni vod v primerjavi s prvim filmom, ima pomembno začetno prednost - prepoznavnost. Tropa de Elite je naslov, ki pritegne pozornost, če pa k tej prepoznavnosti dodamo pozitivne odzive večine kritikov, potem je jasno, da je pred nami film, ki ga nikakor ne gre spregledati.

Kljub dejstvu, da gre za nadaljevanje, je drugi film projekt, z veliko stopnjo samostojnosti. Film, ki si ga lahko ogledamo tudi, če njegovega predhodnika še nismo videli. Sicer vseeno priporočam ogled prvega filma, saj nam ta vendarle ponudi nekaj dodatnih informacij o glavnemu protagonistu in nekaterimi stranskimi liki, ter nam pomaga pri razumevanju njihovih odnosov v nadaljevanju. Jose Padilha se je želel izogniti snemanju klasičnega nadaljevanja, zato je med filmoma postavil časovno distanco, dolgo 13 let. Po 13-letnem preskoku smo znova v družbi Roberta Nascimenta, ki v uvodu dobi nalogo zatiranja vstaje v enemu največjih brazilskih zaporov. V skladu z pedigrejem njegove enote, se vstaja z vpadom pripadnikov BOPE konča krvavo, zaradi nasilne reakcije se Nascimento in njegovi možje znajdejo na udaru kritik človekoljubnih organizacij, ki jih pooseblja Diogo Fraga. Nascimento in Fraga nista nasprotnika le v poklicnem življenju, saj je Fraga mož Nascimentove bivše žene in očim njegovega 16-letnega letnega sina. Nascimento uživa velik ugled med navadnimi ljudmi, a ga visoko cenijo tudi oblastniki. Ob vse hujšemu pritisku medijev in človekoljubnih organizacij se odgovorni odločijo ukiniti BOPE, krajši konec pa potegnejo nižje rangirani pripadniki specialne enote. Med njimi je tudi kapetan Andre Matias, ki ga oblastniki izberejo za grešnega kozla,  Nascimentu pa ponudijo pomembno pozicijo v državni obveščevalni službi. Vzporedno z Nascimentovo zgodbo nam režiser razkriva strukturo kriminalnih združenj, ter njihovo povezanost s policijo in visokimi policijskimi funkcionarji. Razvejana mreža korupcije sega do najvišjih položajev in Nascimento počasi spoznava, kako zelo skorumpirana je oblast. Ljudje na najvišjih položajih niso le pomožno kolesce znotraj mafijskih organizacij, temveč tisti, ki vse skupaj nadzirajo, kontrolirajo in tudi vodijo.
Ko sem pred leti videl prvi film, nisem pričakoval nadaljevanja, saj je film postavil piko na vsa odprta vprašanja, v zaključku nisem opazil nobenega okna za nadaljevanje. Zato je drugi film na nek način zgodba zase in prav to je v svojih izjavah poudarjal tudi Padilha. Kraj dogajanja je resda enak, glavni igralec tudi, toda scenarij tokrat pušča majhne ribe na periferiji in se osredotoča na tiste, ki pobirajo največji kos pogače. In, kot nam razkriva film, so oblastniki tisti, ki vodijo vzporedno ekonomijo, oni so država v državi, oni so tisti, ki kriminal nadzirajo, podpirajo in v nekaterih primeri celo organizirajo. Padilha uporablja večosebno pripovedno tehniko, saj nam zgodbo podaja skozi perspektive več likov, vse skupaj pa s svojim glasom čez sliko, povezuje Nascimento. Razvoj dogodkov in likov je realistično naraven, režiser potrpežljivo gradi zgodbo, dodaja koščke sestavljanke, ki počasi dobiva obrise velikanske hobotnice, njeni kraki segajo v vsa področja družbenega življenja. V tej razvejani mreži najdemo predstavnike različnih vej oblasti, oseb iz javnega življenja in tistih redkih,  ki se v mrežo ujamejo, ne vedoč, da jih je sistem posrkal vase. In tukaj je nevednost hiba, ki jo plačaš z življenjem. Nascimentov položaj mu omogoča edinstven vpogled v delovanje samega sistema in ponuja povsem jasno sliko resničnega sovražnika. Sistem v sistemu, boj proti vzporedni, nevidni organizaciji, po pravilih, ki jih narekuje sistem sam. In tukaj je film najmočnejši, prav v verodostojnem prikazu tistega, kar je navadno očem zakrito. V pojasnjevanju funkcioniranja vzporedne oblasti in načinov s katerimi je to moč doseči. Znotraj te zgodbe je vpeta tud manjša, veliko bolj osebna pripoved o odnosu oče-sin in načinih, s katerimi sistem lahko udari nazaj, ko se drzneš prejeti za drevo in ga pošteno stresti. Potem sistem udari nazaj. Takrat so najbolj ogroženi nedolžni in nemočni. Na tem osebnem nivoju filmu ne morem priznati pretirane izvirnosti, saj so uporabljene predvidljive, večkrat videne rešitve. To je edini resnično moteči element, to klišejsko vpletanje družine in njena poznejša pričakovana izpostavljenost. Nekateri mu lahko očitajo tudi enodimenzionalnost negativcev, toda meni se takšen pristop ne zdi napačen, v dati situaciji je verjetno edina ustrezna izbira. Ob številnih likih, ki jih Padilha vključi v zgodbo, in tako doseže prepričljiv in obenem zelo bogat prikaz kriminalnega združenja, je dodatna karakterizacija teh likov odveč. Film brez ovinkarjenja predstavi svoje stališče, oz. svojim likom dovoli povedati, kar si večina ne upa. Zaključek ponudi žalostno resnico, ki ji ni moč oporekati. Resnico, ki se lahko aplicira na šetevilne države po celem svetu, če ne na vse. Verjetno ne v takem močnem, širokem pomenu, v nekaterih elementih in nekoliko blažji obliki, pa zagotovo.

Ocena:


sreda, 06. april 2011

Snabba Cash


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Easy Money
Država: Švedska
Leto: 2010
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 124',  Imdb
Režija: Daniel Espinosa
Scenarij: Maria Karlsson, Jens Lapidus (knjiga) 
Igrajo: Joel Kinnaman, Matias Padin, Dragomir Mrsic, Lisa Henni, Mahmut Suvakci, Lea Stojanov

Snabba Cash aka Easy Money so posneli na podlagi prvega dela istoimenske knjižne uspešnice, ki je obenem prvi del  knjižne trilogije v nastajanju, z naslovom Stockholm Noir Trilogy. Doslej so izdane dve knjigi, prva knjiga je izšla pred petimi leti. Mogoče je zanimivo omeniti, da je avtor trilogije Jens Lapidus javni pravobranilec, človek, ki se je pri opravljanju svojega poklica zagotovo srečal z različnimi primeri, ki so bili še kako koristni pri pisanju trilogije. Ob velikem uspehu Millennium trilogije njegovega rojaka Stiega Larssona, ne preseneča, da so se švedski filmarji odločili ekranizirati še eno knjižno  trilogijo.  Človeka na režiserskem stolčku ne poznam, njegov dosedanji opus ne razkriva nič posebej zanimivega, prav tako mi nič ne pove niti ime Marie Karlsson, ki je knjigo priredila v scenarij.

V središče pripovedi je postavljen  Johan Westlund, ali krajše JW, študent, ki z opojnimi substancami zalaga otroke stockholmskih premožnežev.  JW dela za svojega arabskega šefa Abdulkarima, ki mu počasi zaupa vedno pomembnejše naloge. Ko iz zapora pobegne Jorge, diler s pomembnimi zvezami v Nemčiji, Abdulkarim namerava nadaljevati tisto, kar je začel še preden je Jorge končal za zapahi. Abdulkarim želi prevzeti glavno vlogo pri distribuciji mamil na področju Stockholma, zato potrebuje Jorgeja in njegove nemške prijatelje. Takšen načrt ni po godu tamkajšnji srbski mafiji, ki tako kot Abdulkarim, želi priti do Jorgeja. Tukaj v igro vstopi JW, ki Jorgeja z veliko sreče reši pred srbskimi mafijci in mu zavoljo visoke denarne nagrade, ki mu jo obljubi Abdukarim, ponudi zatočišče. JW bi rad živel na visoki nogi, tako kot njegovi bogati klienti, zato sprejema vedno zahtevnejšo, nevarnejšo vlogo v kriminalnem podzemlju. Abdulkarim z Jorgejevo pomočjo sklene dogovor z njegovimi rojaki v Nemčiji, ki za Radovana, vodjo srbske mafije v Stockholmu pomeni vojno napoved. Mrado je eden najpomembnejših mož v Radovanovi ekipi, človek ki se velikem šefu upa povedati svoje mnenje. In njegovo mnenje je , da je vojna z Arabci napačna odločitev.  Socialna služba je njegovi bivši odvzela njuno osemletno hčerko Loviso, saj je mamica večino časa zadeta, nesposobna skrbeti zase, kaj šele za osemletno deklico. Zdaj, ko Mrado ima na vesti še hčerko, se njegov pogled na svet in vrednost človeškega življenja začne spreminjati.
Dve kriminalni skupini in dva človeka vmes. Enega žene želja po uspehu,  finančna korist in želja po lagodnem življenju, kakršnega živijo njegovi bogati znanci. Drugi je začutil, da je prišel čas za umik, da je lahko srečen, ker je še živ. Skrb za otroka mu odpre oči in ga usmeri proti življenju, kakršnega še nekaj mesecev nazaj ni poznal.  Jorege, vezni element v celi zgodbi, povezava med kupci in prodajalci, se prav tako zaveda svoje minljivosti. Tudi on upa, da se bo dogovorjeni posel in veliki prevzem iztekle brez komplikacij. Da bo pobral svojo provizijo in nato pobegnil v tople kraje. Seveda, že od začetka je jasno, da vse ne bo šlo po načrtih. Ko se v igri znajdejo dve tolpi, velika količina denarja in mamil, je končni izid praviloma krvav.   Snnaba Cash je povsem spodoben krimi triler, ob katerem gledalcu ni dolgčas. Liki so zanimivi in prepričljivi, priseljenci iz vseh koncev sveta, ki so zatočišče našli na evropskem severu, dajejo zgodbi značilno kulturološko barvitost današnjega Stockholma. Po eni strani filmu nimam kaj dosti očitati, po drugi strani bi mogoče pričakoval nekoliko bolj osebno pripoved in več prostora namenjenega enemu osrednjemu liku. JW je sicer najbolj izpostavljen, toda dobršen del pozornosti dobita tudi Mardo in Jorge. Tako so simpatije gledalca razdeljene na več likov, z nobenim od njih pa se ne uspemo močneje povezati , njihova usoda je, vsaj zame, ostala v domeni  radovednega opazovanja. Zato tudi JW-jeva romanca s prikupno blondinko ne dobi zagona, kakšno pikro bi lahko izrekel tudi na račun vmešavanja otroka v pripoved. Film brez presenečenj, dokaj stereotipen, ko gre za kriminalne zgodbe, v katerih glavno besedo vodijo mafijska združenja, a kljub temu film z dobro pripovedno strukturo in povsem solidnim stopnjevanjem dogajanja, prepričljivimi liki in dobro igro. Kakor sem zasledil, je film že prepričal ameriške investitorje, projekt je menda že stekel, naslovno vlogo naj bi dobil Zac Efron. (+3)


Ocena:


torek, 05. april 2011

Napovedi - Green Lantern


Pred nami je še ena ekranizacija stripa. Zeleno svetilko so posneli po
istoimenskem stripu največje ameriške stripovske hiše DC Comics.
Ko testni pilot Hal naključno postane priča strmoglavljenja neznanega
letečega predmeta in se kasneje sreča z vesoljcem, mu ta izroči
skrivnostni zeleni prstan. Prstan mu prinese nadnaravne moči, kakršne
premorejo galaktični junaki, ki imajo vlogo ohranjanja ravnovesja v vesolju.
 Ko svet začnejo ogrožati zlobne sile, Hal mora prevzeti odgovornost in
uporabiti svoje nadnaravne moči, da zaščiti človeštvo pred propadom.

Igrajo: Ryan Reynolds, Blake Lively, Peter Sarsgaard, Mark Strong
Režija: Martin Campbell

Kino ZDA:  junij 2011                                    Kino SLO: avgust 2011

The Way Back


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Avantura, Drama
Dolžina: 133'Imdb
Režija: Peter Weir
Scenarij: Peter Weir, Keith R. Clarke
Igrajo: Jim Sturgess, Ed Harris, Colin Farrell, Saoirse Ronan, Dragos Bucur, Alexandru Potocean, Mark Strong

Skozi dolga leta uspešnega ustvarjanja je Peter Weir sodeloval s številnimi znanimi igralci. Tisti, ki njegovo delo spremljajo bolj analitično so ugotovili, da je Weir nekajkrat uporabil igralce, ki dotlej niso imeli veliko ali skoraj nič izkušenj, z recimo temu, »resnimi« vlogami. In nikoli ni zgrešil. Najprej je zadel z Harrisonom Fordom, ko mu je zaupal zanj netipično vlogo v Priči, nato je še enkrat ponovil vajo z Robinom Williamsom v Društvu mrtvih pesnikov, kot zadnji v nizu je na vrsto prišel Jim Carrey v Trumanovem showu. Vsakič je namreč uporabil igralca, ki je na nek način bil zaznamovan z vlogami, ki so čisto žanrsko nasprotje. Po njegovem predzadnjem filmu, Gospodar in bojevnik, je Weir naredil sedemletni premor in nekateri so se že začeli spraševati, ali je to bilo zadnje dejanje v njegovi izjemno bogati karieri. Avstralec se je vrnil lani, z naslovnim filmom, ki je prede izidom zbujal velika pričakovanja, na koncu pa končal le z eno, omembe vredno nominacijo, tisto oskarjevsko, in sicer  v tehnični kategoriji (maska). Po trenutno dostopnih podatkih filmu zaenkrat ni uspelo povrniti vloženega, saj je ob proračunu 30 milijonov $, doslej  zaslužil zgolj 18 milijonov.

Poljska se je septembra 1939 znašla med dvema ognjema, ko so jo z zahoda napadle nacistične sile, z vzhoda so po svoj delež poljskega ozemlja krenile ruske vojaške enote. Rezultat rusko-nemške okupacije so bile številne aretacije, s pogosto površnimi in povsem neutemeljenimi obtožbami. Takšna usoda je doletela tudi Janusza (Sturgess), ki so ga ruske vojaške oblasti obtožile vohunjenja in ga obsodile, na dvajsetletno zaporno kazen, ki jo bo odslužil v delovnem taborišču v Sibiriji. Po prihodu v gulag Januszu hitro postane jasno, da je dvajsetletna zaporna kazen, v resnici smrtna obsodba. Razmere v  taborišču so izjemno težke, že eno leto v takšnih pogojih je za marsikaterega pripornika usodno. Na nagovor ruskega sojetnika Khabarova, Janusz začne resno razmišljati o pobegu, po nekajmesečnem planiranju se na pot odpravi majhna skupina pripornikov.  Poljak, Američan, Jugoslovan ... So le nekateri člani nacionalno pisane skupine obsojencev, ki se odpravi na nemogočo misijo. Sredi najhujše zime se ubežniki napotijo na skoraj 6500 kilometrov dolgo pot v svobodo. Sicer je prvotni cilj ubežnikov bila Mongolija, a je hitro napredujoča komunistična ureditev, cilj premaknila še dlje.
Scenarij za film (Peter Weir, Keith R. Clarke) je nastal na podlagi romana resničnega ubežnika iz ruskega taborišča. Spomine na 6500 km dolg pobeg  je v knjigi z naslovom: The Long Walk, The True Story of a Trek to Freedom, opisal Poljak Slavomir Rawicz. Kasneje se je izkazalo, da zgodba zapisana v knjigi ni povsem resnična, Rawicz najverjetneje nikoli ni sodeloval v omenjenem podvigu. Britanski mediji so odkrili nekaj podrobnosti, ki zbujajo resne dvome v avtentičnost Rawiczove knjige, v medijih se je oglasil celo nek Poljak, ki je zatrdil, da je zgodba objavljena v Rawiczovi knjigi, v resnici njegova. Kakorkoli, knjiga je postala velika uspešnica, prodana v petsto tisoč izvodih. Gulag je kratica za glavna uprava taborišč (glavnoje upravljenje lagerej), ki so jo sčasoma začeli uporabljati kot oznako za celoten zaporski sistem prisilnega dela v Sovjetski zvezi (delovna taborišča,  taborišča za kriminalce in politične zapornike).
Peter Weir je pri  svojem zadnjem projektu potreboval izkušenega človeka na poziciji direktorja fotografije, zato je njegov stari znanec in oskarjevec  Russell Boyd (oskarja je prejel prav za Weirov Gospodar in bojevnik), predstavljal idealno izbiro. Film so snemali na številnih čudovitih lokacijah, kljub temu, da se dober del zgodbe dogaja na ruskem  teritoriju, Rusije ne najdemo med snemalnimi lokacijami. Vlogo Rusije je prevzela Bolgarija, puščavske dele zgodbe so posneli v Maroku, zaključek zgodbe je posnet v Indiji. Verjetno ni potrebno poudarjati, da skozi film lahko občudujemo čudovite prizore neokrnjene narave. Weir pripoveduje linearno, zgodba se začne z Januszovo aretacijo in konča s prihodom v Indijo. Na koncu je Weir vključil še manjši dokumentarni dodatek, v katerem na kratko povzame zgodovino propada komunizma in Januszovo vrnitev domov, po padcu železne zavese. Po tehnični plati filmu nimam kaj očitati, tudi igralski prispevki so povsem na nivoju, a se nekako ne morem znebiti občutka, da je prav karakterizacija likov najšibkejša točka. Kljub izdatni minutaži like premalokrat doživljamo osebno, njihova medsebojna interakcija redkokdaj ponudi dobro kemijo. Še najbolj prepričajo deli pripovedi, v katerih spremljamo oče-hčerka odnos, na relaciji Harris-Ronan, solidno se pred kamerami ujameta tudi odlična Sturgess in Farrell. Boj posameznika proti surovi naravi je izjemno zanimiv, a mu žal primanjkuje močnejši čustveni element, saj nas dokončni poraz nekaterih članov skupine v boju z naravo, ne prizadene tako, kot bi moral. Film pri gledalcu ne doseže tistega pravega čustvenega odziva, ki bi še nekoliko bolj poglobil naše dojemanje dogajanja in nas še nekoliko bolj povezal z usodami sodelujočih.  The Way Back je film, pri katerem zelo težko podam končno oceno. Trojka je premalo, štirica preveč.  Ko malo pomislim, pridem do spoznanja, da je kljub pomanjkljivostim gre za filmsko izkušnjo, ki ji nikakor ne morem očitati nezanimivosti. Skozi nekaj več kot dve uri dolgo pripoved, sem brez težav ohranil koncentracijo, od začetka do konca, zato bo zaokrožil navzgor.

Ocena:


ponedeljek, 04. april 2011

Tamara Drewe


Slovenski naslov: Tamara Drewe
Država: VB
Leto: 2010 
Žanri: Komedija
Dolžina: 111',  Imdb
Režija: Stephen Frears
Scenarij:  Moira Buffini po stripu Posy Simmonds
Igrajo: Gemma Arterton, Luke Evans,  Dominic Cooper, Roger Allam, Tamsin Greig, Jessica Barden

Mirna idilična vasica na angleškem podeželju je idealna izbira za vse, ki želijo pobegniti od stresnega vsakdana, ki ga s seboj prinaša življenje v velemestu. Nicholas Hardiment je uspešen pisatelj, ki je v takšni vasici zgradil hišo in jo ob izdatni pomoči žene Beth  preuredil v penzion. Uspeh njegovih romanov je pravi magnet za pisatelje, ki z najemom sobe v penzionu, želijo prekiniti pisateljsko blokado ali najti novo inspiracijo. Toda Nicholas ima bore malo zaslug za uspešno poslovanje, saj vodenje posla in ostalih reči v zvezi z njihovo malo turistično kmetijo počiva na plečih njegove soproge. Vase zagledani pisatelj pogosto potuje in s pridom izkorišča prednosti svojega poklica za ljubezensko razmerje z veliko mlajšo ljubico. Beth je jasno, da ji mož ni zvest, a nima dovolj moči za soočenje, zato raje prenaša njegovo prozorno igro in upa, da ga bo minilo. Nekega dne v vas pride atraktivna novinarka Tamara Drewe, ki je tam preživela otroštvo. Po materini smrti je družinska hiša ostala prazna, prepuščena zobu časa. V bližini se bo kmalu zgodil koncert popularne glasbene skupine, novinarsko ga pokriva prav Tamara, ki bo preživela nekaj dni v materini hiši in poskušala najti kupca za družinsko posest. Toda Tamara ni več sramežljivo dekle s telesno hibo,  zdaj je pred domačini povsem nova Tamara. Njen zaščitni znak (ogromen nos), je stvar preteklosti, z ostranitvijo odvečnega tkiva je Tamara veliko pridobila na zavesti. Danes je Tamara zelo privlačna ženska, v izzivalnih vročih hlačkah buri domišljijo moške populacije in zbuja zavist pri vaških damah.
Verjamem, da je malo filmskih navdušencev, ki ne vedo kdo je Stephen Frears. Zato bom kar preskočil ustaljeno prakso in zapisal le to, da je njegovo ime bil glavni razlog, ki me je pritegnil k ogledu Tamare Drewe. Frears je glavno vlogo zaupal Gemmi Arterton, ki je od nastopa ob  Danielu Craigu v Kvantumu sočutja zabeležila lepo število filmskih vlog. Znanih naslovov (in žal slabih filmov) ne manjka , meni osebno je še najbolj všeč precej neznani nizkoproračunski  The Disappearance of Alice Creed, o katerem sem že pisal na tem blogu. No pustimo Gemmo ob strani, punca ima še veliko časa za dokazovanje. Atraktivna mladenka je pričakovano rezervirana za lokalnega postavneža (s katerim sta mimogrede, že imela nekaj v preteklosti), jasno je tudi, da se prevarantski mož ne bo spremenil. Če k temu dodamo zdolgočaseno najstnico sredi seksualnega prebujanja, dobrodušnega pisatelja, ki opazi trpljenje zapostavljene, prevarane gospodinje in frustriranega rock zvezdnika, imamo cel kup zgodbic, ki se medsebojno prepletajo in nam ponujajo dovolj materiala za glodanje. Frears ponudi veliko vsebine, ki  me žal ne zadovolji na vsebinski ravni. Čeprav je uvod zastavljen kar obetavno, nobena izmed prepletajočih se zgodb gledalcu ne ponudi pravega zadoščanja. Tamara, kot osrednja osebnost, nekako ne najde svojega mesta v pripovedi. Najprej nakaže naklonjenost stari ljubezni, nato se nepremišljeno vrže v naročje rock zvezdniku in na koncu prepusti »starcu,« ki je nekoč buril njeno seksualno domišljijo. Takšen lik zelo težko sprovocira čustveno angažiranost gledalca. Še najbližje temu je manjša romanca med ameriškim pisateljem in razočarano gospodinjo. Če malo bolje pomislim, je to edini element ki prepriča, vse ostalo je narejeno na pol, brez prave globine in verodostojnosti.

Ocena:


petek, 01. april 2011

Middle Men


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Komedija, Krimi, Drama
Dolžina: 105',  Imdb
Režija: George Gallo
Scenarij: George Gallo, Andy Weiss
Igrajo: Luke Wilson, Giovanni Ribisi, James Caan, Gabriel Macht, Stacey Alysson, Jacinda Barrett, Rade Serbedžija, Kevin Pollak

Middle Men me je pritegnil zaradi zanimive igralske zasedbe, saj pri filmu sodeluje cela plejada znanih obrazov. Tudi režiser ni popolna neznanka, George Gallo je med drugim spisal scenarije za nekaj znanih naslovov: Midnight Run, oba dela Slabih fantov, Vrnitev morilca mehkega srca… Med filmi ki jih je režiral, je verjetno najbolj znan božični Trapped in Paradise. Roko na srce, Gallo nima ravno impresivne filmografije, prej bi rekel, da snema povprečne filme. Middle Men se je izjemno slabo odrezal na kino blagajnah, v ZDA mu ni uspelo zaslužiti niti milijon zelencev, kar je ob proračunu 22 milijonov hud udarec za financierje in Gallovo samozavest. Kljub nič kaj spodbudnim odzivom sem film videl, saj se je že nekajkrat pokazalo, da ne gre vnaprej odpisati podobnih filmov.

Wayne in Buck sta sostanovalca in po znanstvenih merilih zelo inteligentna fanta. Prvi je poln zanimivih idej, drugi pozna načine, s katerimi je moč te ideje realizirali. Toda Wayne in Buck se veliko raje posvečata uživanju opojnih substanc, kot realizaciji zanimivih idej. Trenutek prisebnost je bil dovolj, da skupaj spravita pornografsko spletno stran, fotografije nagih deklet so našli kar v časopisju. Fanta sta uspela spisati program, ki omogoča direktno bremenitev uporabnika, na kateremkoli koncu sveta. Če želiš gledati pornografijo, moraš seveda plačati in kot vse kaže sta Wayne in Buck našla način, kako zelo elegantno pobrati denar. Danes so sicer spletni nakupi nekaj povsem običajnega, toda v tistih časih sta Wayne in Buck naredila prve, pionirske korake. Spletna stran je kmalu postala velik hit, posel je začel cvetet, zato sta se mlada podjetnika povezala z lokalnim mafijcem. Ta jim je omogočil dostop do številnih deklet (v zameno za zajeten delež seveda), ki so delala v njegovih striptiz barih, posel je dobil novi zagon in poslovnim partnerjem nudil neomejene možnosti. Tukaj je v igro vstopil Jack Harris, ki bo fantom pomagal pri transformaciji in prilagoditvi njihove ideje legalnemu poslovanju. Harris kmalu prevzame vse vajeti hitro rastočega podjetja, ki postane sinonim za legalen dostop do spletne pornografije.
Če ste videli Scorsesejev Goodfellas, potem boste ob ogledu Middle Men verjetno doživeli deja vu. Asociacija na  Liottin voice-over-picture je preveč očitna, da bi jo lahko spregledal. Sicer Middle Men ni niti približno toliko temačen in nasilen, saj je Gallo vso zadevo zapakiral v lahkotnejše okvirje, ko je filmu dodal izrazito komičen podton. Začetek zgodbe sega v leto 1995, ko so v domove navadnih smrtnikov začeli masovno napeljevati internetne priključke. Pornografi  so začutili priložnost, medij je ponujal neslutene možnosti razvoja, potrebovali so le programske in pravno-zakonske rešitve in služenje denarja se je lahko začelo. Prav to jim je ponudil Jack Harris, ki je tako kot Mark Zuckerberg izkoristil surove nedodelane ideje drugih, jih dodelal, preoblikoval in izboljšal, ter tako pomagal vsem, najbolj, seveda, samemu sebi. Middle men ne ponudi nič, kar nismo videli že prej, vsi vpleteni iščejo uspeh in denar, več denarja pomeni več skritih načrtov, več vpletenih ljudi in ker je v vso zgodbo vpletena tudi mafija, več trupel. Največja težava filma je zagotovo scenarij, ki posveča pozornost številnim zapletom in likom in pri tem pozablja na karakterizacijo. Prav zaradi pomanjkljive karakterizacije, dejanja, postopki in težave likov ne dosežejo pravega efekta. Jackov glas nas pelje skozi dogajanje in nam ga razlaga po sistemu zakaj-zato, a se pri tem osredotoča predvsem na sama dejanja in njihov vpliv na sam končni razplet. Kljub temu je to film, ki ga ne bomo ugasnili po 30-ih minutah. Ob odlični igri Wilsona, Ribisija, Caana in Šerbedžije in zanimivi tematiki, bi se dalo doseči več. A za to bi potrebovali boljšega režiserja in nekaj dodatnega scenarističnega dela. (-3)

Ocena: