Slovenski naslov:
Ni naslova
Drugi naslovi:
We Are What We Are
Država:
Mehika
Leto:
2010
Žanri:
Drama, Grozljivka
Dolžina:
90',
Imdb
Režija:
Jorge Michel Grau
Scenarij:
Jorge Michel Grau
Igrajo:
Francisco Barreiro, Alan Chávez, Paulina Gaitan, Carmen Beato, Jorge Zarate and Esteban Soberanes
V uvodnih prizorih opazujemo starejšega človeka, ki ima težave z ravnotežjem, prva misel je, da je verjetno pregloboko pogledal v kozarec. Možakar je prišel na dnevno svetlobo po stopnicah iz podzemne železnice in se po nekaj korakih pred izložbami nakupovalnega centra zgrudil. Preden je umrl, je izkašljal črno snov, podobno katranu. Truplo je zelo hitro odstranila varnostna služba nakupovalnega centra, tla so ekspresno pomili, čez nekaj trenutkov o nenavadni smrti ni bilo nobene sledi več. Mrlič je bil glava družine, oče in mož, ki je družino oskrboval z vsem, kar so nujno potrebovali. Glede na to, da so otroci polnoletni ali na pragu polnoletnosti in da imajo še vedno živo mater, bi življenje brez očeta vseeno moralo biti znosno. In bi tudi bilo, če bi družina o kateri govorim bila navadna, povprečna družina. Toda mrličeva družina in vsi njeni člani so kanibali, ki lakoto blažijo z uživanjem človeškega mesa. Oče je bil lovec, tisti, ki je na mizo prinašal človeško meso. Zdaj, ko ga več ni se družina mora odločiti, kdo bo prevzel njegovo vlogo.
Za Jorgeja Michela Grauja je
Somos lo que hay režiserski debi, sam je spisal tudi scenarij. Grau je posnel zanimiv film, ki ga ni možno prav enostavno opredeliti ali žanrsko omejiti. Lahko bi rekli, da je posnel art-house grozljivko in se nebi zmotili, nič nebi bilo narobe niti če bi film označil za družinsko dramo z močno dozo socialno-družbene kritike. No, gremo lepo po vrsti. Kar se tiče grozljivih elementov, bodo ljubitelji slasher gnusljivk verjetno nekoliko razočarani, kajti trganja mesa in potokov krvi tukaj ni, tisto grozljivo ostane večji del filma nevidno, prikrito. Režiser zgodbo predstavlja iz perspektive kanibalskih morilcev, njihovim žrtvam ne posveča ne simpatij, ne pozornosti. Lahko bi rekel, da jih obravnava tako kot kanibalska družina - kot hrano. S tem vidikom zgodbe sem zadovoljen zato, ker se prav dobro navezuje na tiste dele, v katerih v ospredje stopi družinska drama. Izguba očeta je pošteno zamajala družinske temelje, še največ zbranosti kaže Sabina, najmlajša med potomci, ko poskuša povezati družino in v vlogo glave družine promovirati starejšega brata Alfreda. Mati se je po spoznanju o očetovi smrti zaklenila v sobo, njene reakcije so histerične, s svojim obnašanjem ne daje sliko osebe, ki bi lahko prevzela vajeti v svoje roke. Starejši sin se sooča z velikim pritiskom. Ne le da se je nenadoma znašel na čelu družine, temveč se zraven mora ukvarjati s svojimi homoseksualnimi nagnjenji. Kot da eno prekletstvo ni dovolj. Če k temu dodam še mlajšega vročekrvnega brata, pri katerem mlajša sestra očitno zbuja neprimerno naklonjenost, dobimo zelo vnetljivo samouničevalno zmes. Graujev film deluje približno tako, kakor stripovska verzija grozljivega, v kateri nekaj stvari moramo jemati z rezervo. Konstatacijo policista, da je neverjetno koliko ljudi dandanes je človeško meso, ne gre razumeti drugače kot satiro, zato tudi nespametne poteze družinskih članov, ki predstavljajo nepotrebno izpostavljanje ne smem obravnavati preveč kritično. Če zraven prištejemo še enodimenzionalne like skorumpiranih policistov, trume prostitutk in skupino zapuščenih otrok, dobimo zelo efektno sliko temačnega, grdega sveta. In če ste v uvodu slučajno zasledili napis, ki pravi:
V spomin na Alana Chaveza, še pojasnilo. Mladi igralec se je znašel med skupino mladostnikov, ki je želela nesoglasja rešiti z uporabo strelnega orožja, prišlo je do streljanja, ki mu je sledil policijski pregon, v katerem je Chavez bil smrtno ranjen. Kot se izkaže, mehiška realnost vseeno ni tako daleč stran od fiktivnega sveta. Chaveza ste nekateri ljubitelji tujejezičnega filma lahko zasledili v zanimivih
Partes usadas in
La zona.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar