nedelja, 31. julij 2011

Napovedi - The Ides of March


S svojim  četrtim filmom se George Clooney spet podaja v svet politike in
političnih igric. Tokrat bo v ospredju predsedniška kampanja in vse kar paše zraven.
V to umazano politično vojno, polno zakulisnih igric in nizkih udarcev se spusti tudi
Stephen Myers (Gosling), idealistični član volilnega štaba predsedniškega kandidata, 
ki ga igra prav Clooney. Film bo oprl tekmovalni spored 68. Beneškega 
filmskega festivala, svetovna premiera bo 31. avgusta.

Režija: George Clooney
Igrajo: Ryan Gosling, George Clooney, Paul Giamatti, 
Marisa Tomei, Philip Seymour Hoffman
Kino ZDA: 7. Oktober 2011

petek, 29. julij 2011

The Unloved


Slovenski naslov: Neljubljena
Država: VB
Leto: 2009 
Žanri: Drama
Dolžina: 106',  Imdb
Režija: Samantha Morton
Scenarij: Tony Grisoni, Samantha Morton
Igrajo: Molly Windsor, Robert Carlyle, Craig Parkinson, Susan Lynch, Lauren Socha, Andrea Lowe

Samantho Morton, režiserko-debitantko ste se najbrž že zasledili v kakšnem filmu,saj  ima Angležinja  za sabo lepo število filmskih vlog. Dvakrat je bila nominirana za najprestižnejšo nagrado nagrado oskar, prvič za stransko vlogo v Allenovem celovečercu Vzpon in padec (Sweet and Lowdown, 2000) in drugič, za glavno vlogo v Sheridanovi drami, V Ameriki (In America, 2003). Siršem občinstvu je najverjetneje najbolj znana po stranski vlogi v Spielbergovem blockbusterju, Posebno poročilo (Minority Report, 2002). Naslovni film so nekateri imeli priložnost videti tudi na zadnjem LIFFu, kjer so mu podelili nagrado združenja filmskih kritikov, FIPRESCI.
11-letna Lucy živi z očetom alkoholikom. Mati jo je zapustila in ji ni nikoli ponudila možnost izbire, ni je želela ob sebi, enostavno jo je pozabila. Tako je ostala pri očetu, v katerem še vedno niso popolnoma umrla vsa očetovska čustva, a je dolgoletno uživanje alkohola naredilo svoje. Lucy je pogosto izpostavljena fizičnem nasilju, zato samoiniciativno poišče pomoč  pri šolski socialni delavki. Socialna služba ukrepa in Lucy napoti v dom za nepreskrbljene otroke. A tudi v sirotišnici situacija ni rožnata, otroci so več ali manj prepuščeni sami sebi. Kaotične razmere in odsotnost pravega nadzora so plodna tla za številne nepravilnosti, zato se tudi tam Lucy ne počuti varno. Nekaj pozornosti ji nameni le 16-letna Lauren, njena problematična sostanovalka. Druženje z Lauren kmalu preraste  v prijateljstvo, toda Lucy kljub svoji mladosti ve, da ne želi postati kopija svoje nove prijateljice. Zato poskuša prepričati osebje, naj stopijo v kontakt z njeno materjo, ko se to ne zgodi, se Lucy odloči, da bo pobegnila in sama poiskala mater.
Debitantka Samantha Morton je v intervjujih večkrat poudarila, da je navdih črpala iz lastnih izkušenj, zato njen celovečerec razumem kot avtobiografski projekt , s katerim se avtorica spominja na otroštvo in obenem opozarja na žalostne usode tistih, ki so izgubili svoje bližnje, ali so jih ti zaradi različnih razlogov pustili na cedilu. Skozi usodo 11-letnice v nekoliko širšem kontekstu opazujemo usode zapuščenih otrok in sirot, ki so v najbolj občutljivem življenjskem obdobju prepuščeni različnim socialnim službam in službenim osebam, ki le redko pokažejo kanček sočutja in resnične skrbi za svoje varovance. O prepotrebni ljubezni, ki jo potrebuje vsak človek med odraščanjem je iluzorno govoriti, nekaj medlih poskusov ne popravi generalno grenkega občutka, ki ga dobimo po ogledu takega filma. Zadeve žal ne ostanejo zgolj v okvirjih ravnodušnega in brezbrižnega ravnanja, varovanci podobnih domov so nemalokrat tarče najrazličnejših zlorab. Mortonova je v nekem intervjuju povedala, da je zadevo celo nekoliko omilila, resnica je namreč  veliko bolj turobna. Mortonova je k sodelovanju povabila nekaj priznanih igralskih imen, a se v spomin najbolj zareže podoba mlade Lucy, ki jo je odlično odigrala debitantka Molly Windsor. Ko enkrat poznamo ozadje, je povsem jasno, da Lucy pooseblja mlado Samantho Morton in prav to je mogoče tudi največje ovira, za bolj efektiven izkoristek vseh potencialov, ki jih takšna zgodba ponuja. Režiserka je po mojem mnenju poskušala ohraniti distanco, a obenem spregovoriti o stvareh, ki jih odlično pozna in prav zaradi tega izbere pogled iz Lucyjine perspektive. Takšno pripovedovanje zbuja občutke opazovanja usod skozi zamegljeno steklo, celotna pripoved dobi pridih surrealističnega sanjskega sveta, zato se ne morem znebiti občutka, da bi veliko boljši učinek imel bolj neposreden pristop. Tako je Lucy zgolj opazovalka dogodkov, ki jih nato brez kakšnih posebnih, subjektivnih popačenj  posreduje gledalcu in prav tukaj bi se dalo gledalca čustveno veliko bolj »prizadeti.« Kljub temu gre za zelo dober, verodostojen prikaz težavnega odraščanja in nekakšen kritičen opomnik, ki s svojo univerzalno sporočilnostjo nagovarja moderno družbo, vse družbene sloje in sisteme.
 »Če sem odkrita, včasih vem, zakaj sem posnela ta film, druge dni pa ne. Vseskozi sem se zelo trudila, da sem se zavedala otroštva, a sem ga pustila za seboj in nisem dovolila, da bi me čustveno prizadelo. To je zelo težko. Vendar, ko pomislim na umetnike in režiserje, ki jih občudujem in v osnovi verjamem, da bi moral biti film vedno oseben – ko sem prvič o tem brala v manifestu gibanja dokumentarnega filma Free cinema, me je to resnično spodbudilo k razmišljanju. Če želiš kdaj koli kar koli povedati skozi umetnost, je lahko to le osebno. Zato sem želela posneti film o stvareh, ki sem jih poznala in resnično občutila.« (Samantha Morton)

Ocena:


četrtek, 28. julij 2011

Tsumetai nettaigyo (Cold Fish)


Slovenski naslov: Ni naslova 
Drugi naslovi: Cold Fish
Država: Japonska
Leto: 2010
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 144', Imdb
Režija: Shion Sono
Scenarij: Shion Sono, Yoshiki Takahashi
Igrajo: Makoto Ashikawa, Denden, Asuka Kurosawa, Mitsuru Fukikoshi, Megumi Kagurazaka, Hikari Kajiwara

Japonski režiser Sion Sono je dokončno pritegnil pozornost mednarodnih filmoljubcev z večkrat nagrajenim celovečercem Ai no mukidashi (Love Exposure, 2008),  ki ga imam že nekaj časa na playlisti,  a ga še nisem videl. Največji krivec je zagotovo njegova epska dolžina (237 minut). Vmes je Sono posnel nov film, ki je skoraj sto minut krajši, od zgoraj omenjenega Love Exposure. Zato je novejša Sonojeva stvaritev dobile prednost pred starejšo, kar je obenem bilo moje premierno druženje z japonskim režiserjem in pesnikom. In že takoj vam povem, Love Exposure bom videl v kratkem, kajti moje prvo srečanje z Sonom je bila neverjetno vznemirljiva filmska izkušnja. No, začnimo lepo po vrsti in najprej poglejmo, kaj nam ponuja naslovna zgodba.
Shamoto je lastnik majhne trgovine s tropskimi ribami. Taeko je njegova druga, veliko mlajša žena, ki jo je Shamoto poročil po smrti prve žene. Odnosi med Mitsuko, njegovo hčerko iz prvega zakona in Taeko niso najboljši, kar Shamotu povzroča nemalo skrbi. Odnosi v družini so slabi, a se stvari še dodatno poslabšajo, ko varnostniki dobijo Mitsuko pri kraji, v lokalnem supermarketu. Lastnik trgovine vztraja na tem, da mora obvestiti policijo, Shamoto se prav temu poskuša izogniti. V razpravo se kmalu vključi Murata, gospod v zrelih letih, ki ga lastnik trgovine očitno izjemno spoštuje. Murata hitro omehča lastnika, nekaj premišljeno sproščajočega besedičenja in lastnik supermarketa je že pripravljen pozabiti na policijo. Neprijetna zadeva je kmalu urejena, Murata pa še naprej preseneča Shamota in njegove dami, z izjemno prijaznostjo. Pove jim, da je v resnici lastnik največje trgovine s tropskimi ribami v mestu in še preden Shamoto pride do besede, že sedi v avtu in se pelje proti Muratini trgovini. Taeko in Mitsuko sta navdušene nad finim gospodom in njegovo trgovino, Shamoto pa se ne more sprostiti vedoč, da za takšno nepričakovano, velikodušno prijaznostjo najverjetneje tičijo skriti motivi, ki mu še vedno niso povsem jasni. Murata ponudi Mitsuko službo v prodajalni, Shamotu pa predlaga poslovno sodelovanje, ki bi, po njegovih besedah, koristilo obema. Shamoto je zadržano previden, toda Murata je zelo iznajdljiv manipulator, človek s tisoč obrazi, za katerimi se skrivajo številne temačne skrivnosti.
Nesrečnemu Shamotu največ preglavic povzroča svojeglava egoistična hčerka, razloga za zadovoljstvo ni niti v rubriki ljubezensko življenje, saj se njegova mlada, atraktivna žena, več ne počuti dobro v zakonu. Disfunkcionalna družina pač, v kateri je mož/oče tisti,  ki najbolj trpi. Tisti ki verjame v boljše skupno jutri. Po prvih tridesetih minutah sem že mislil, da bom gledal družinsko melodramo, a z vključitvijo Muratajevega lika, zgodba dobi prvi nepričakovani zasuk. Najprej bomo razumeli razloge pretirane naklonjenosti do Shamota in Muratajeve sheme za služenje denarja. Kakopak, v njegovi zadnji pogruntavščini pomembno vlogo igra tudi Shamoto. Po uspešno zaključenem poslu sledi še drugi zasuk, ki v zgodbo pripelje nasilje. In ko že omenjam nasilje, verjetno ste tudi sami predvideli, da film vsebuje nekaj nasilja. Navsezadnje, je avtor navdih za film črpal iz resnične zgode o serijskem morilcu. Vstop Muratajevega lika v zgodbo prinese zajetno dozo prefinjenega črnega humorja in obenem pripoved popelje v veliko bolj temačne vode. Psihopatski morilec in njegova nič manj psihopatska soproga že popolnoma obvladujeta Shamota in ga vedno bolj vlečeta v svoj bizarni svet, v katerem so za zakonca ultimativna zadovoljstva umori, mesarjenje trupel in sprevržene seksualne igrice.
Naj opozorim vse, ki nimajo močnega želodca, da gre Sono do konca z zelo nazornim prikazom nasilja, seksualni prizori so največkrat pomešani z nasiljem, zato tukaj res velja upoštevati 18+ oznako. Toda krvoprelitje služi namenu, vsa trupla so del zgodbe, tukaj morjenje ni v funkciji doseganju zadostnega števila trupel, ampak je orodje, s katerim režiser brezkompromisno portretira psihota z veliko začetnico. In ti mu s svojo izjemno predstavo veliko pomaga osrednja zvezda filma, izjemni Denden. Ne gre podcenjevati prispevkov celotnega igralskega ansambla, toda Denden in njegova filmska soproga Asuka Kurosawa sta enostavno izvrstna. Naj omenim še odlično glasbeno podlago, ki gibljivim slikam v ključnih trenutkih ponuja zelo efektno podporo, veliko lepega se da povedati na račun montaže, a že zdaj sem razkril preveč, zato se v točnost te trditve, raje prepričajte sami. Ko 144 minut mine tako hitro, potem brez ovinkarjenja lahko povem, da je Cold Fish odličen film. Sicer bolan, blazen, nor, a vseeno odličen.

Ocena: 


torek, 26. julij 2011

Wrecked


Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: ZDA, Kanada
Leto: 2011
Žanri: Triler
Dolžina: 91',  Imdb
Režija: Michael Greenspan
Scenarij: Christopher Dodd
Igrajo: Adrien Brody, Caroline Dhavernas, Ryan Robbins

Kaj se je zgodilo? To je prvo vprašanje, ki pride na misel ob pogledu na krvav obraz Adriena Brodyja v uničenem avtomobilu. V tej smeri razmišlja tudi Brody, ko se zbudi iz nezavesti in počasi uvideva, da je le on preživel  hudo avtomobilsko nesrečo. Spozna, da je ujet v razbitini, avtomobilska pločevina mu pritiska nogo pod kolenom. Na zadnjem sedežu je truplo moškega, skozi razbito okno opazi še eno truplo. Ponesrečenec ne ve niti kje je, a mu je kmalu jasno, da je izgubil spomin, saj se ne more spomniti niti lastnega imena. Čez čas odkrije nekaj bančnih kartic, ime zapisano na koščku plastike, bi lahko bilo njegovo. Avtoradio še dela in čeprav je sprejem slab, med predvajanjem poročil razbere, da še iščejo roparje, ki so odgovorni za bančni rop in umor bančne uslužbenke. Med imeni osumljencev je tudi ime, ki ga je pred kratkim prebral na bančni kartici. Ali je to njegovo ime? Najbolj verjeten scenarij je, da je tudi sam član tolpe, odgovorne za rop in umor. Gre za ugibanja brez pomena, kajti razbitino je že našla divja puma, ki je zaenkrat zadovoljna s truplom moškega, ki je izpadel iz vozila. Brez hrane in vode, z divjo zverjo, ki se potika okoli razbitine, je možu brez spomina jasno, da mora ukrepati hitro in čimprej osvoboditi vkleščeno nogo.
Glede na to, da režiserja-debitanta Michaela Greenspana ne poznam (najhitrejša asociacija je tisti ameriški bančnik),  je edino otipljivo ime pri naslovnem filmu Adrien Brody. In filmi g. Brodyja zadnje čase niso ne vem kako uspešni, v zadnjih treh letih sta mi bila kolikor toliko všeč le Cadillac Records (2008)  in Brata Bloom (The Brothers Bloom, 2008). Nekaj uglednih medijskih hiš je Greenspanovem prvencu namenilo kar spodbudne kritike, zato sem upal na boljši izdelek, a sem na koncu bil kar pošteno razočaran. Preskočil bom primerjave z najbolj očitnimi primeri filmov, v katerih je glavni junak tako ali drugače ujet in se poskuša rešiti, in se raje kar takoj osredotočil na najbolj moteče elemente, zaradi katerih film ne izpolni pričakovanj. Če se ne motim, sem naštel tri dni, preden je Brody spoznal, da se bo moral lastnoročno spraviti iz razbitine. In če logično razmišljamo, vemo, da je največji del avtomobilske armaturne plošče  narejen iz plastike in se jo da z nekaj truda razdrti. Po tridnevnem opazovanju armaturke se je Brody elegantno spomnil, da na njej lahko vriše svoje ime. Čeprav je imel na voljo nekaj kovine in razbitega stekla. Ok, gremo naprej. Potem ko se naš junak vendarle nekako spravi iz razbitine in si imobilizira zlomljeno nogo, mu na misel ne pride izdelava bergle, ki bi mu bistveno olajšala premikanje skozi gozd. Namesto tega se bo Brody raje kar plazil. Potem ko ga deroča voda odnese daleč stran, se mu nepojasnjeno uspe vrniti  na začetno točko. Že res, da so možakarju nagajale halucinacije, a bi vseeno moral biti dovolj razsoden, da razume, da ga bo premikanje proti rečnem toku vrnilo proti izhodišču. Tudi zaključni zasuk je nekaj, kar smo že na začetku registrirali, kot eno izmed možnosti, zato o kakšnem efektnem zaključku ne morem govoriti.
Wrecked je one-man-show, v katerem na račun Brodyjevega igralskega prispevka nimam pripomb, še več, Adrien se odlično odreže v glavni vlogi. Pripombe letijo predvsem na vsebinske rešitve. Ustvarjalci so očitno bili prepričani, da je kombinacije bančnega ropa in avtomobilske nesreče dovolj, za snemanje dobrega filma. Mogoče res, toda le ob veliko boljšem scenariju, ki bi v zgodbo vpletel več ozadja in izvirnejši končni twist, kajti tisti, ki so ga izbrali ustvarjalci, je enostavno preveč očiten.


Ocena:


ponedeljek, 25. julij 2011

Klovn: The Movie


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Clown  
Država: Danska
Leto: 2010
Žanri: Komedija
Dolžina: 93', Imdb
Režija: Mikkel Nørgaard
Scenarij: Casper Christensen, Frank Hvam
Igrajo: Frank Hvam, Casper Christensen,  Marcuz Jess Petersen, Mia Lyhne, Iben Hjejle

Na letošnji podelitvi danskih filmskih nagrad se je med petimi nominiranci znašel tudi Klovn: The Move. Zmaga je pripadla zaporniški drami R , o kateri sem že pisal, z naslovnim filmom pa zaokrožujem ogled najbolj izpostavljenih danskih lanskoletnih filmskih stvaritev. Film je v resnici nekakšen podaljšek zelo uspešne tv nanizanke Klovn (2005-2009), saj za projektom stoji ista ekipa, ki je skozi šest sezon istoimenske serije, v smeh spravljala številno občinstvo pred malimi ekrani.
Frank in Mia sta že dolgo skupaj. Odpravita se na poroko skupnega prijatelja, na kateri Frank od Miinega zdravnika izve, da je ta noseča. Možakar je spil kozarček preveč in na hitro sklepal, da je Frank seznanjen z pomembno novico in tako v zadrego spravil oba. Frank je užaljen, ker je za ženino nosečnost izvedel od drugih in zahteva takojšnje pojasnilo. Mia se je odločila tako, zaradi resnih pomislekov o Frankovi  usposobljenosti in pripravljenosti na očetovsko vlogo. Zato se odloči v hišo pripeljati mladega sorodnika Boja in nekoliko otipati Frankovo usposobljenost za vzgojo otrok. Mia se odpravi na celonočno zabavo, Frank in Bo pa ostaneta sama v hiši, ki v poznih nočnih urah postane tarča vlomilcev. Frank je prestrašen, zato zapusti Boja in sebično pobegne iz hiše. Boju se sicer ne zgodi nič hudega, toda njegovo ravnanje le potrdi Miino prepričanje, da je Frank neustrezen očetovski material. Frank si prizadeva popraviti stvari in jo prepričati v nasprotno, zato je prihajajoči izlet z najboljšim prijateljem Casperjem dobra priložnost za popravek slabega vtisa. Franku in Casperju se priključi Bo (proti svoji volji), saj bi ga Frank moral odpeljati v hišo starega očeta. Tako je Bo končal na izletu, ki ga Casper ljubkovalno imenuje Tour de Pussy.
Kot sem omenil v uvodu, je Klovn nastal na podlagi priljubljene tv serije, zato ne čudi dober izkupiček na domačih kinoblagajnah. Uspešno sodelovanje režiserja in dveh glavnih igralcev (skupaj so delali na scenariju) je tako končalo na filmskih platnih, film je bil toplo sprejet v celi Skandinaviji. Tisto kar ponuja Klovn je najlažje opisati kot mešanico različnih pristopov pri ustvarjanju filmske komedije. Ustvarjalci očitno izjemno spoštujejo Larryja Davida in njegovo izjemno zabavno pogruntavščino Nikar tako živahno (Curb Your Enthusiasm) , kajti številne situacije in dejanja imajo zelo močan Larry David pečat. Osrednji motiv je lik moškega v tridesetih letih, ki je nekako obtičal v najstniških letih in se še vedno ni dosegel letom primerne zrelosti, s podobnimi težavami se sooča tudi njegov najboljši prijatelj. Tukaj v ospredje stopijo buddy-buddy  komični vložki in pripetljaji, ki kljub predvidljivosti ponudijo nekaj zabavnih situacij. Tako kot pri ameriških sorodnikih izdelkih, tudi tukaj končni izid ni nobeno presenečenje, že od samega začetka vemo, kam Klovn meri in kam nas bo odpeljal. V čem je potem razlika? Predvsem v tem, da si Danci upajo pokazati veliko več, kot njihovi hollywoodski konkurenti. Upajo se celo norčevati iz lulčka 10-letnika, komično prikazati poskus seksa v troje, nazorno pokazati homoseksualnost in še bi lahko našteval. Če k temu prištejem nekaj izvirnosti v situacijski komiki in simpatičnost glavnih likov, je končni vtis povsem soliden.

Ocena: 


četrtek, 07. julij 2011

Balada triste de trompeta (The Last Circus)


Slovenski naslov: Žalostna balada za trobento
Drugi naslovi: The Last Circus 
Država: Španija, Francija
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 107',  Imdb
Režija: Alex de la Iglesia
Scenarij: Alex de la Iglesia
Igrajo:  Carlos Areces, Antonio de la Torre, Carolina Bang, Manuel Tallafe, Santiago Segura, Fofito

Zadnji film Alexa De La Iglesia je na lanskem beneškem filmskem festival pobral nagradi za najboljšo režijo in scenarij, številni kritiki so ob tej izbiri izrazili svoje negodovanje, kar nekaj jih je namreč menilo, da je De La Iglesia nagrajen neupravičeno. Sam nisem dovolj strokoven, da bi se s takšnimi trditvami strinjal ali jih zanikal, lahko povem le, da mi je De La Iglesijev umotvor bil všeč, če ne zaradi  drugega, potem zaradi svoje drugačnosti. Vsekakor gre za pozitiven premik za priznanega španskega filmarja, po zelo bledem Umori na Oxfordu (The Oxford Murders, 2008). Že ob mojem prvem srečanju z De La Iglesio (Perdita Durango, 1997) sem spoznal, da gre za režiserja z nekoliko drugačno filmsko filozofijo, ki s svojimi filmi prinaša zanimivo svežino.
Piše se leto 1937, Španijo je zajela vojna vihra. Spopadi med uporniki in Francovim režimom so vse srditejši, nekega dne uporniki vdrejo v cirkus, z namenom rekrutiranja cirkusantov. Med tistimi, ki jim je prisilno potisnjeno orožje v roke,  je tudi Javierjev oče, cirkuški klovn. Sledi srdit spopad med uporniki in državno vojsko, nakar se Javierjev oče znajde med vojnimi ujetniki. Tako je Javier ostal brez očeta,  ta dogodek je močno zaznamoval njegovo odraščanje, v nemirnih časih druge svetovne vojne. Po časovnem skoku se ustavimo v letu 1973. Javier je pravkar dobil službo v cirkusu, nastopal bo kot žalostni klovn v duetu z veselim klovnom Sergiom. Čeprav je  lastnik cirkusa nekdo drug, glavne niti vleče prav Sergio, nekakšen nekronani vodja cirkusa, ki s strahovlado in nasiljem kontrolira ostale cirkusante. Njegova neprijetna narava in vsakodnevno pitje v obup spravljajo njegove sodelavce, še najbolj je na udaru njegovo dekle, prikupna akrobatka Natalia.  Že ob prvem srečanju med Javierjem in Natalio ga kolegi opozorijo, naj ne poskuša ničesar, saj si ne želi Sergia za sovražnika. Toda Javier in Sergio se že ob prvi skupni večerji spreta, kolateralna žrtev pa postane Natalia, ki jo Sergio v navalu besa pretepe pred vsemi. Nihče se ne upa ukrepati, le Javier je dovolj pogumen, da ji poskuša pomagati.
Žalostna balada za trobento zagotovo ni film za vsakogar. Najprej zaradi tega, ker je umotvor Alexa De La Iglesia nenavadna mešanica norosti, komedije, groze in drame. Takšna mešanica navadno ne ustreza žanrsko opredeljeni publiki, čeprav mislim, da bo številnim gledalcem najbolj v nos šla prav norost, ki se v nekaterih delih pripovedi prav konkretno kosa z zdravo pametjo. A vse to je del magičnega sveta Alexa De La Iglesia, ki nam znova servira nadvse zanimivo galerijo likov. Zgodba se razteguje skozi skoraj 40-letno časovno obdobje, v ozadju boja dveh klovnov za naklonjenost in ljubezen prikupne akrobatke, režiser vključi vse zgodovinsko pomembne dogodke iz španske zgodovine, z močnim poudarkom na temačnem obdobju frankizma. Pred nami je avtor, ki ljubi alegorije, zato za večino ne bo pretežka naloga izluščiti tisto najbolj očitno. Boj veselega in žalostnega klovna za naklonjenost brhke mladenke lahko razumemo kot spopad Fracovih privržencev in upornikov za prevlado v deželi. Bolj neusmiljen in zlobnejši Sergio je prispodoba za samega Franca, Javier pooseblja upornika, Natalia pa kar celotno državo, ki je v resnici razcepljena in se ne more odločiti, komu naj se prikloni.  Treba je pohvaliti tudi vizualno privlačnost filma, ter zelo dobro igro najpomembnejših  protagonistov. Osebno se mi je najbolj prikupil odlični Antonio de la Torre, kot Sergio/veseli klovn, dobro mu parira tudi Carlos Areces, v vlogi njegovega nasprotnika Javierja. Španci pokažejo, da znajo uporabljati tudi najmodernejše tehnologije, saj je bilo uporabljeno kar nekaj t.i. CGI-ja. Žalostna balada je čuden, drugačen, vizualno bogat film, v enem trenutku komičen, v naslednjem grozovit, nato čustven in kar je najpomembneje zanimiv, od začetka do konca. Če iščete drugačnost in nekonvencionalnost, filma nikar ne zamudite, če pa sodite med tiste, ki ne marajo odstopanj od ustaljenega in konvencionalnega, potem raje poiščite kaj drugega.

Ocena:


sreda, 06. julij 2011

Napovedi - Tinker, Tailor, Soldier, Spy



Gary Oldman je George Smiley, upokojeni agent britanske tajne službe MI6.
Ko vodilni v MI6 posumijo, da se v njihovih vrstah skriva dvojni agent,
 ki dela za KGB, je na pomoč poklican George Smiley, ki bo poskušal razkrinkati
dvojnega agenta. Dogajanje je postavljeno v čas hladne vojne, režiserski stolček
je pripadel Švedu Tomasu Alfredsonu, ki je tako posnel svoj prvi celovečerec
v angleščini. Film so posneli po knjižni predlogi Johna Le Carreja iz leta 1974,
po istem romanu je bila konec sedemdesetih posneta uspešna televizijska
nadaljevanka. Pogled na sodelujoča imena zbuja velike apetite, 
številni strokovnjaki pa že napovedujejo, da film sodi v krog najbolj očitnih 
favoritov za najprestižnejše nagrade.  

Režija:  Tomas Alfredson  
Igrajo: Gary Oldman, Colin Firth, Tom Hardy, Mark Strong, Ciarán Hinds
Svetovna premiera:  16. September 2011  (VB)                                


torek, 05. julij 2011

Noreuweui Sup (Norwegian Woods)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Norwegian Woods
Država: J. Koreja
Leto: 2009
Žanri: Komedija, Grozljivka 
Dolžina: 82',  Hancinema
Režija: Noh Jin-soo
Scenarij: Ni podatka
Igrajo: Jeong Kyeong-Ho, Park In-Su, Ji Seo-Yun, Jo Myeong-yeon, Ji Hyeon

Ko sem zagledal naslov, sem sprva pomislil, da gre za japonski Norwegian Wood, ki sem ga že videl, a popolnoma drugačen promocijski plakat in majhna sprememba v naslovu, sta me prisilila v manjšo raziskavo. Čeprav je film prvič predvajan leta 2009 na nekaterih azijskih festivalih, ga še vedno ne najdemo v  IMDB bazi, iskanje relevantnih podatkov je močno oteženo s podobnostjo naslova, z že omenjenim Norwegian Wood. Google ponudi številne zadetke, a se vsi nanašajo na japonski film, če pa iščemo po romaniziranem korejskem naslovu Noreuweui Sup dobimo nekaj več pravih zadetkov.
Dva nekoliko nerodna mafijca se odpravita v gozd, kjer bosta po šefovem ukazu zakopala truplo. Kompanjona ne vesta kdo je nesrečnik v plastični vreči, enega ta podatek niti ne zanima, drugi bi vseeno raje odprl zadrgo in pogledal pokojnikov obraz. Ko najdeta ustrezno lokacijo začneta s kopanjem, a ju med delom zmotijo nenavadni zvoki, zato se odločita preiskati okolico, saj se morata prepričati, da ju nihče ni videl. Ko se vrneta nazaj, ju čaka neprijetno presenečenja, kajti truplo je izginilo neznano kam. Začne se brezglavo tekanje po gozdu, a kaj ko ne vesta niti to, kako izgleda izginuli pokojnik. Ne vesta niti tega, da v gozdu nista sama. Tu so še poslovnež in njegova mlada ljubica, v iskanju mirne lokacije za seks, v bližini so tudi trije študentje, punca in dva fanta, ki so gozd izbrali, kot idealen kraj za snifanje lepila. In ne nazadnje, tu je še psihopatski serijski morilec, ki v gozd pride zbirati človeške notranje organe.
Strah, kot orodje za kreiranje komedije in komičnih zapletov je že močno razširjena filmska praksa, v zadnjih letih je posneto razmeroma veliko slasher-komedij, a je kakovost teh izdelkov, žal pogosto, pod mejo gledljivega. Nazadnje sem se solidno zabaval ob Tucker in Dale proti Zlu (Tucker & Dale vs Evil, 2010), toda žanrske presežke je treba iskati v naslovih kot sta Noč neumnim mrtvecev in Dobrodošli v deželi zombijev. Zelo blizu najboljšim slash-kom filmom se približa tudi Norwegian Woods, ki je name naredil dober vtis s posrečenimi liki, zelo zabavnimi dialogi, ter dobrim kombiniranjem in prepletanjem usod posameznih likov. Največ zabave ponudita dva nerodna mafijca, ki svojimi duhovitimi dialogi že od uvodnih minut pritegneta gledalčevo pozornost. Režiser Jin-su No, (mimogrede naj omenim, da je to njegov drugi celovečerec), svojim likom vdahne pravo mero nerodnosti, jih postavlja v nenavadne situacije, a pri tem vseeno ne pozablja na logiko. Značilnega žanrskega pretiravanja je ravno dovolj, situacije v katerih liki umirajo so ustvarjene z veliko domišljije in kar je še pomembneje, delujejo povsem prepričljivo. Tukaj je še posebej treba upoštevati, da gledamo korejski nizkoproračunski B-film, zato je to kar dosežejo ustvarjalci hvale vreden rezultat. Eliminacija likov ne poteka po ustaljeni šabloni, v kateri že na začetku filma lahko predvidimo vrstni red umiranja. Tukaj se takšne zadeve rešujejo po sistemu naključja, zato je ironični konec, še toliko bolj zabaven.

Ocena:


ponedeljek, 04. julij 2011

Fuk sau che chi sei (Revenge: A Love Story)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Revenge: A Love Story
Država: Hong Kong
Leto: 2010
Žanri: Triler 
Dolžina: 90',  Imdb
Režija: Ching-Po Wong
Scenarij: Lai-yin Leung, Ching-Po Wong, Juno Mak
Igrajo: Juno Mak, Sola Aoi,  Siu-hou Chin, Tony Ho, Tony Liu

Že dolgo mi je jasno, da je Azija neusahljiv vir najbolj izvirnih filmskih morij, v katerih azijski filmarji brez zadržkov presegajo prag tolerance povprečnega evropskega (ameriškega) gledalca. Tokrat sem videl nekaj z oznako Made in Hong Kong, gre za peti celovečerec relativno neznanega režiserja/scenarista Ching-Po Wonga, ki je doslej največ pozornosti pritegnil s svojim drugim filmom, (Gong wu, 2004).
Že po petdesetih sekundah se začne akcija, ko neznani napadalec pričaka mlado nosečnico v njenem stanovanju. Rez. V stanovanje prihaja mož mlade nosečnice, tokrat vidimo tudi obraz napadalca, ki svojo žrtev napade od zadaj. Moška končata na tleh, napadalec z skrajnjimi napori vendarle premaga žrtev. Rez. Policija s pomočjo potapljačev iz reke potegne plastično vrečo, njena vsebina je nadvse vznemirljiva. V vrečki najdejo človeški zarodek in policijsko značko enega izmed detektivov pri lokalni policiji. Na domačem naslovu pogrešanega detektiva odkrijejo mrtvo soprogo z luknjo v trebuhu. A tu še ni konec, kajti skrivnostni napadalec je že pred vrati svoje naslednje žrtve. Spet je izbral družino policijskega detektiva, moškega je utopil v kadi, njegovi noseči ženi je prav tako razrezal trebuh in vzel zarodek. Dva očitno povezana zločina kmalu postaneta prava medijska bomba. Hongkonška policija  sproži zelo obsežno preiskavo, blokirane so vse poti, ki peljejo iz mesta, vsi potniki se skrbno pregledujejo. V enemu izmed avtobusov ustavljenih na kontrolni točki je tudi morilec, ki na kontrolo reagira zelo nervozno in se nato brez pravega razloga poda v beg. Policisti ga kmalu ujamejo in odpeljejo na zaslišanje. Morilec že ima kartoteko in detektiva zadolžena za primer sta prepričana, da imata prvega osumljenca. Toda razrešitev primera vseeno en bo tako enostavna, kot se to sprva zdi.
Režiser nas z uvodom napelje v napačno smer, saj gledalec dobi občutek, da bo gledal sago o serijskem morilcu. Ko se zgodba o serijskem morilcu razreši v desetih minutah in ko se morilec nepričakovano izkaže za preveč nerodnega, že začnemo razmišljati o morebitnem skrivnem načrtu. Takrat zgodba naredi časovni preskok in nas popelje šest mesecev nazaj. Počasi spoznavamo ozadje vsega, kar smo videli v uvodu, pripoved nam počasi pojasnjuje, kaj skupnega imata morilec zaprt na policijski postaji in detektiva, ki vodita zaslišanje. Mednarodni naslov filma tokrat zares ujame bistvo cele pripovedi, a se raje ne bi spuščal v podrobnejšo razlago, bistvo boste morali odkriti sami. Wongov film se gleda kot arthouse mešanica maščevalnega trilerja in krvavega slasherja, s prevladujočimi sivi odtenki in pogosto uporabo počasnih posnetkov. Wong se večkrat odloči za pogled od zgoraj, ko kamero podstavi nad dogajanje, a v večini krvavih prizorov se prihod kamere na prizorišče zgodi šele potem, ko je nasilno dejanje mimo. Kamera nato v srednje dolgih počasnih kadrih z malo rezov dokumentira kraj zločina. Gre za vizualno privlačen film, v katerem ni prostora za optimizem ali odpuščanje. Podobnim filmom lahko vedno očitamo enostransko portretiranje negativcev, a pri dolžini 90 minut in žanrski umestitvi naslovnega, tega niti nisem pričakoval. Osrednji motiv je v resnici nesrečna ljubezenska zgodba in prav prepričljivost tega aspekta zgodbe ponudi verodostojnost tistim manj prijetnim segmentom. Zanimiva filmska izkušnja, ki bi ob bolj izpiljenem scenariju in za odtenek boljši karakterizaciji, lahko pustila boljši vtis. A tudi tako gre za povsem soliden izdelk, ki se v številnih aspektih spogleduje z odličnostjo. (3 +)

Ocena:


sobota, 02. julij 2011

Tambien la lluvia (Even the Rain)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Even the Rain
Država: Španija, Francija, Mehika
Leto: 2010
Žanri: Zgodovinski, Drama
Dolžina: 103',  Imdb
Režija: Iciar Bollain
Scenarij: Paul Laverty
Igrajo: Luis Tosar, Gael Garcia Bernal, Juan Carlos Aduviri, Karra Elejalde, Carlos Santos, Raul Arevalo

Tambien la Lluvia je peti samostojni celovečerec priznane španske igralke, scenaristke in režiserke Iciar Bollain. Čeprav je Madridčanka sama spisala scenarije za večino svojih filmov, pri njenem zadnjem filmu to vlogo prevzame Paul Laverty, priznani scenarist, ki ga tisti nekoliko bolj informirani poznajo po njegovem izjemno uspešnem sodelovanju s Kenom Lochom. Film je bil uvrščen v ožji krog kandidatov za tujejezičnega oskarja, a mu na koncu ni uspelo priti med nominirance. Špansko-francosko-mehiška koprodukcija je prejela nagrado občinstva na letošnjem berlinskem festivalu, v sekciji Panorama, nekaj nagrad je film pobral tudi na manjših festivalih.
Piše se leto 2000, španska filmska ekipa na čelu s producentom Costom in režiserjem Sebastianom  prispe v Cochabambo, Bolivija. Costa je izbral Bolivijo zaradi ustreznih snemalnih lokacij in nizkih stroškov, saj v teh krajih živijo številni Indijanci, ki so pripravljeni za mizerno plačilo delati kot statisti. Snemali bodo zgodovinsko dramo o Krištofu Kolumbu in njegovem raziskovanju južnoameriškega kontinenta, zgodba se bo osredotočala na izkoriščevalski, nečloveški odnos španskih imperialistov do indijanskih domorodcev.  Sebastian potrebuje veliko statistov, toda odziv avtohtonega prebivalstva preseže vsa pričakovanja. Na avdicijo je prišlo desetkrat več Indijancev, kot jih potrebujejo in nekateri med njimi se enostavno ne morejo sprijazniti z zavrnitvijo. Oglas v časopisu je pravil, da bodo vsi ki se udeležijo avdicije dobili priložnost, zato prekinitev le-te sproži negodovanje  množice.  Daniel je najglasnejši med vsemi, s svojim vnetim protestiranje pritegne režiserjevo pozornost, ki v vročekrvnem Indijancu vidi idealnega Hatueyja, človeka,  ki bo v filmu prevzame vlogo vodje domorodskih plemen.
Vzporedno z začetkom snemanja se zaostrujejo odnosi v lokalni skupnosti, saj oblasti nameravajo prodati subvencijo za črpanje in prodajo vode veliki mednarodni korporaciji. To pomeni, da bodo številni prebivalci najrevnejših predelov Cochabambe, odslej morali drago plačevati pitno vodo. Čeprav so sami zgradili obstoječi vodovod in četudi od nekdaj črpajo vodo iz bližnjega vodnjaka. Novi zakon je tako strog, da celo prepoveduje zbiranje deževnice in njeno uporabo. Nezadovoljstvo med prebivalstvom iz dneva v dan narašča, med najglasnejšimi protestniki je tudi Daniel, ki se tako kot njegov lik v filmu,  prelevi v vodjo zatirane množice. Toda oblasti so pripravljene nov zakon implementirati tud s silo, ozračje postaja vedno bolj napeto, spopad med protestniki in policijo je neizogiben.
O potovanjih Krištofa Kolumba smo se učili v šoli, toda njegova zgodovinska vloga ni nikoli bila prikazana negativno, čeprav danes vemo, da je njegova podoba v zgodovinskih knjigah močno idealizirana, številne nečednosti zamolčane.  Novi časi so prinesli nove resnice, na poti razkrivanja teh resnic je tudi filmska ekipa, ki želi Kolumbovo vlogo prikazati bolj realistično, razkriti pravi namen njegovih potovanj in bolj realno prikazati nečloveški odnos španskih osvajalcev do domorodcev.  Tambien la Lluvia zelo lepo vleče zgodovinske vzporednice s svojo film v filmu strukturo in nam sporoča, da se tudi po več stoletjih, ni spremenilo prav veliko. Ali je vse tisto, kar danes razumemo in označujemo z besedo globalizacija, v resnici le moderna oblika imperializma? Ali so majhni in nemočni obsojeni na neskončni boj za obstoj? Ugotovitvam ustvarjalcev bi težko ugovarjal, kajti bolivijska vstaja kmetov prikazana v filmu, je bila inspirirana z resničnimi dogodki. Tambien la Lluvia je film brez dlake na jeziku, podobnosti med Krištofom Kolumbom in županom tretjega največjega bolivijskega mesta Cochabambe, nimajo nič skupnega s slučajnostjo. Vsaka podobnost je namerna, bi lahko rekli, saj indijanski statisti po končanem snemanju v resničnem življenju podoživljajo usodo svojih prednikov.  Pogoj za prepričljivost filmske zgodbe so prepričljivi liki in tukaj najdemo nekaj odličnih igralskih kreacij. Pričakoval sem, da bo glavno besedo vodil Gael García Bernal, toda v ospredje stopi odlični Luis Tosar, v vlogi brezbrižnega producenta. Ob prihodu v Bolivijo je Costa le kolešček v velikem imperialističnem aparatu, toda lokalni reveži mu počasi lezejo pod kožo, njihova stiska postaja njegova stiska. Producent v drugi polovici končno vidi stvari takšne kot so, se zave, da tudi sam pooseblja izkoriščevalca , zato njegovo dobro delo lahko razumemo tudi kot svojevrstno iskanje odrešitve. Še bolj markanten lik je naturšček Juan Carlos Aduviri, enako dober v obeh zgodbah, filmski in tisti »resnični.« Všečen je tudi igralski prispevek Karra Elejaldeja, nekaj magičnih kadrov nam ponudi tudi debitantka Milena Soliz. Na koncu bi še izpostavil čudovito fotografijo Alexa Catalana in odlično montažo Angela Hernandeza. Gledalec  sicer potrebuje nekaj potrpežljivosti  v prvi tretjini filma, toda film kot celota ponudi zelo veliko. Priporočam.

Ocena: