petek, 30. september 2011

Beautiful Boy



Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 100' ,  Imdb
Režija: Shawn Ku
Scenarij: Michael Armbruster, Shawn Ku
Igrajo: Michael Sheen, Maria Bello, Kyle Gallner, Alan Tudyk, Austin Nichols

Bill (Sheen) in Kate (Bello) sta zakonca z dvajsetletnim stažem. Že nekaj časa spita v ločenih posteljah, njuna komunikacija je omejena na vljudnostne fraze in nepomembne informacije o vremenu.  Zdaj, ko je njun 18-letni sin Sammy odšel na kolidž, ju skoraj nič več ne zbližuje, Bill že nekaj časa išče ustrezno stanovanje, v katerem bi začel znova. Toda Kate je nepopravljiva perfekcionistka, ki kljub slabem ozračju planira skupne počitnice, v katere sta mož in sin nejevoljno privolila. Ko Sammy zvečer pokliče domov, Kate registrira njegovo žalost, poskuša izvedeti kaj več, a ji iz redkobesednega fanta ne uspe izvleči nič. Naslednje jutro vse televizijske postaje poročajo o masakru na Sammyjevem kolidžu. Kate obupno poskuša priklicati sina in se prepričati, da je z njim vse v redu, toda telefon zvoni v prazno. Tudi Bill je slišal grozljive novice in prišel domov, kmalu zatem se na vhodnih vratih pojavijo policisti. Najhujši strahovi so se uresničili, Sammy je umrl v jutranjem streljanju, a to še ni vse. Resnica je še pretresljivejša, saj je ravno njun otrok odgovoren za to grozovito dejanje. »Potem ko je opravil s sošolci in učitelji, si je sam sodil s strelom v glavo,« informirajo možje v modrem.
Filmske zgodbe so svojevrstna zrcalna podoba sveta v katerem živimo, filmska snov je pogosto navdihnjena z dogodki iz resničnega sveta, zato ne preseneča število filmov, ki v fokus postavljajo masakre v šolah. Beautiful Boy je bil premierno predvajan na lanskem filmskem festivalu v San Sebastianu , v Torontu je prejel nagrado mednarodnega združenja kritikov FIPRESCI. Letos smo dobili še en celovečerec  s podobno tematiko, We Need to Talk About Kevin (Lynne Ramsay, 2011)  je bil maja premierno predvajan v Cannesu.  O šolskih masakrih pripovedujejo tudi: Slon (Elephant,  Gus Van Sant, 2003), Zero Day (Ben Coccio, 2003),  Polytechnique (Denis Villeneuve,2009),  brskanje po nekoliko starejših naslovih izpostavi odlični Če… (If…, Lindsay Anderson,1968). 
Neznani Shawn Ku je doslej dvakrat režiral (kratki film in tv-film), naslovni umotvor je njegov celovečerni debi, vsaj kar zadeva filme, predvidene za prikazovanje na velikih platnih. Kakor sem razbral iz nekaterih novinarskih prispevkov, je Ku na nek način neposredno povezan z masakrom na  univerzi Virginia Tech iz leta 2007, saj sta njegova starša obiskovala Virginia Tech univerzo,  storilec je imel, tako kot sam režiser, azijske korenine. Ku nam nesrečni dogodek predstavi iz perspektive staršev mladega morilca in se pri tem izogne interpretaciji in tolmačenju samega dejanja. V resnici storilca vidimo le za nekaj minut v uvodu in kasneje, na televizijskih posnetkih, saj se naracija osredotoča na obdobje po zločinu, psihološko seciranje odnosov med zakoncema in njuno soočanje z nepredstavljivo resnico, ki bolj spominja na nočno moro, kot na nekaj, kar se je zares zgodilo. Sprva se izogibata pogovoru o tragediji, toda odlašanje le ustvarja dodaten pritisk. Lahko bi rekel, da zakonca imata slona v dnevni sobi, a se pretvarjata, da ga ne opazita. Balon potlačenih čustev, samooptoževanj, zamolčanih očitkov in bolečine se nezadržno polni in potem, ko balon raznese v najeti hotelski sobi, dobimo najmočnejši prizor v filmu. Prizor nabit z emocijami, odlično odigran, posnet in montiran. Pri podobnih filmih zelo pomembno vlogo imajo igralski prispevki in tukaj se izkažeta Michael Sheen in Maria Bello, ki sta odlično upodobila nesrečna starša. Beautiful Boy ni film, ki ga lahko etiketiramo kot klasično filmsko zabavo, boljša oznaka bi bila filmska izkušnja ali doživetje. Ku se ne ukvarja z vzroki grozovitega dejanja, motiv morilskega pohoda nikoli jasno ne definira, ampak se raje posveča zakoncema in njunemu doživljanju dogodka. Resnejših pripomb nimam,  toda ob tako turobni vsebini in ozko opredeljenem pripovednem razponu ugotavljam, da gre za film, ki bo težko privabil širše množice.

Ocena:


četrtek, 29. september 2011

Napovedi - J. Edgar





Clint Eastwood nam znova ponuja oskarjevski material, biografsko dramo
o domnevno najvplivnejšem človeku v ameriški zgodovini, ki je skoraj
50 let vodil Zvezni preiskovalni urad FBI. Zgodba o človeku, ki so ga 
občudovali in spoštovali, nemalo je bilo tudi takih, ki so se ga bali, ali ga celo
sovražili. Hoover je varoval številne skrivnosti, nekatere med njimi tudi
izrabljal za svoje umazane igrice, okoli uradnega poročila o njegovi smrti,
se še danes vodijo žolčne razprave. Zanimivo bo videti, kako se je Eastwood
lotil portretiranja ene izmed najbolj intrigantnih osebnosti v ameriški zgodovini.

Režija: Clint Eastwood
Igrajo: Leonardo DiCaprio, Armie Hammer, Naomi Watts, Judi Dench




sreda, 28. september 2011

Kongen av Bastøy (King of Devil's Island)



Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: King of Devil's Island
Država: Norveška
Leto: 2010
Žanri: Akcija, Drama
Dolžina: 120',  Imdb
Režija: Marius Holst
Scenarij: Lars Saabye Christensen, Dennis Magnusson
Igrajo: Benjamin Helstad, Trond Nilssen, Magnus Langlete, Stellan Skarsgård, Kristoffer Joner, Morten Løvstad

Potem ko nam nekaj mesecev skandinavske dežele niso ponudile izrazitega filmskega hita, izdelka ki bi izzval zanimanje mednarodne filmske javnosti, se je prikazal Kongen av Bastøy, najverjetnejši norveški kandidat za tujejezičnega oskarja (mimogrede, edina resna konkurenca je Oslo, August 31st , Joachima Trierja). Film je na podelitvi norveških filmskih nagrad (Amanda) prejel nagrado za najboljši film, glasbo in stranskega igralca. Sedmi film priznanega norveškega režiserja Mariusa Holsta (Ti kniver i hjertet , Blodsbånd),  je drugi najdražji film v norveški zgodovini, prvo mesto še vedno drži odlični Max Manus (Joachim Rønning in Espen Sandberg, 2008),  norveški pogled na boj proti nemškemu okupatorju, v času druge svetovne vojne. Oba filma se posvečata rekonstrukciji nekega zgodovinskega obdobja, kar že pregovorno zahteva zajeten kupček denarja.
Marius Holst pripovedovanje začne z omembo petdesetletne zgodovine šole za mladoletne prestopnike na otoku Bastøy in nas obvesti, da je pripoved navdihnjena z resnični dogodki. Nekje na začetku dvajsetega stoletja se v policijskem spremstvu proti otoku Bastøy peljeta mladoletna prestopnika. Erling je močan, samozavesten, v njegovem obnašanju ne zasledimo strahu ali nervoze. Ivar je bolj nežen, negotov mladenič, ki ga pred prihodom na izolirani otok obdajata zaskrbljenost in nemir. Fanta razporedita v  zaporniški blok C, Erlingu dodelita identifikacijsko številko C-19 , Ivarjevo novo ime je C-5. Pred tem fanta odpeljeta v pisarno ravnatelja Bestyrerena (Skarsgård), ki ju seznani s pravili in pričakovanji. Mož z imenom Bråthen na otoku predstavlja »izvršno« oblast, on je tisti ključni mož, ki pod sabo ima ostale paznike in posledično največji vpliv na življenja mladih zapornikov. Poseben položaj imajo tudi oddelčni nadzorniki, zaporniki, ki so si z vestnim delom in odgovornim obnašanjem priborili ta privilegij. Nadzornik oddelka C je Olav, po zaporniški klasifikaciji C-1, ki hitro vzpostavi prijateljski odnos z Erlingom in mu  poskuša pomagati pri prilagajanju na novo okolje. Že po nekaj dnevih začne Erling kovati načrt, ki ga bo spravil z otoka, s svojo samozavestno držo in robustno pojavo pridobi spoštovanje in ugled med ostalimi zaporniki. Veliko slabše kaže Iverju, ki je zaradi fizične inferiornosti iz gozda premeščen v pralnico. Pod svoje okrilje ga vzame Bråthen, ki s fantom naveže »poseben« odnos. Tako poseben, da C-5 prosi, naj ga vrnejo na fizično zahtevna dela.
Vsaka filmska zgodba vsebuje elemente, s katerimi smo se že srečevali v neki drugi zgodbi, v nekem drugem času in prostoru. Zaporniške drame se v večini primerov osredotočajo na odnose med samimi zaporniki, zaporniki in zaporniškim osebjem, tretja možnost je kombinacija obeh elementov. Kralj hudičevega otoka se z manjšimi izjemami posveča položaju mladoletnih prestopnikov in odnosu predstavnikov države/družbe, do teh izobčencev. Film spregovori o nekoč zelo krutih družbenih normah, ki so neprilagojene mladostnike, celo enajstletnike, pošiljale na izolirani otoček in jih prisiljevale v suženjsko delo, teptale njihove osnovne človeške pravice, prebivalci takšnih poboljševalnic (zaporov) so nemalokrat bili tarča najrazličnejših zlorab. Ko je zgodba zastavljena v takšnih okvirjih in takšnih okoliščinah, se avtor že vnaprej sprijazni z manj manevrskega prostora, v smislu grajenja zgodbe in zapletov, ki zaradi prostorsko situacijske omejenosti neizogibno drsijo v kliše.
Tudi Holstov film ni izjema, saj nas (pre)pogosto popelje po znanih, pričakovanih scenarističnih vijugah, a nas kljub temu nikoli ne dolgočasi. Predvsem zato, ker vse ostale filmske prvine funkcionirajo na zelo visokem nivoju. Za podobne filme je še kako pomembna ustrezna izbira igralcev in tukaj so ustvarjalci našli pravo mešanico uveljavljenih igralcev in mladih neafirmiranih upov, ki se odlično dopolnjujejo. Kombinacija hladnih barvnih filtrov, surovega okolja v zimskem času, ustrezne glasbene podlage in odlične fotografije nam pričara tesnobno, skorajda srhljivo atmosfero in  nas pahne v razmišljanje o občutkih izgubljenosti, brezupa in strahu, s katerimi so se morali soočati nesrečni najstniki. Že samo bivanje v takšnih razmerah je sila težavno, če pa k temu dodamo vsakodnevno naporno delo in zlorabe, je Hudičev otok nadvse primerno ime za takšen kraj. Dobro delo je opravljeno tudi pri rekonstrukciji zgodovinskega obdobja iz začetka dvajsetega stoletja, scenografija in kostumografija ponujata avtentično sliko, ki nas zelo suvereno popelje stoletje v preteklost. V uvodu sem omenil, da je zgodba postavljena v kraj, ki je zares obstajal več kot petdeset let, tudi vstaja na Hudičevem otoku se je dejansko zgodila, kar celi zgodbi daje avtentičen in nekoliko zlovešč prizvok. Najšibkejši del celote je scenarij, na katerem so delali štirje scenaristi, ki vseeno niso uspeli povsem adekvatno umestiti glavne protagoniste v pripoved, ki je obljubljala veliko. Ne prepriča niti konec, za katerega bi scenaristična ekipa morala uporabiti več domišljije. Ker gre za evropski film, me zaključek seveda ne preseneča, a glede na značilnosti glavnega protagonista (fizična moč, poklic), je krojenje njegovega konca povsem neustrezno. Kljub pomanjkljivostim, gre za film, ki nam ponudi veliko dobrega, a pusti grenek priokus, zaradi neizkoriščenega potenciala, ki ga je takšna zgodba ponujala. Šibka štirica.


Ocena:



torek, 27. september 2011

Meek's Cutoff




Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Western
Dolžina: 104' ,  Imdb
Režija: Kelly Reichardt
Scenarij: Jonathan Raymond
Igrajo: Michelle Williams, Bruce Greenwood, Will Patton, Paul Dano, Zoe Kazan, Shirley Henderson

Meek's  Cutoff je že dolgo na mojem radarju, pravzaprav že več kot leto dni, od predzadnjega Beneškega filmskega festivala, ko je v tekmovalni sekciji doživel svetovno premiero. Po enem letu festivalskega življenja se je film profiliral v ljubljenca filmskih kritikov, visoke ocene so se kar vrstile, negativnih odzivov je bilo zelo malo. S filmi priznane režiserke ameriškega neodvisnega  filmskega izraza Kelly Reichardt, že imam izkušnje, zato sem imel dobro predstavo o tem, kaj lahko pričakujem. Prvenca River of Grass (1994)  sicer nisem videl, moje prvo druženje s Kelly Reichardt je bil road trip drama Wendy and Lucy (2008), z Michelle Williams v naslovni vlogi (mimogrede, Lucy je psica). Občutki so bili dobri, zato sem poiskal še starejšega Old Joy (2002)  in spet zadovoljno ugotavljal, da je Kelly Reichardt še eno režisersko ime, ki ga ne gre kar tako spregledati. Danes že vem, da režiserka svoje filmske zgodbe praviloma postavlja na ameriški severozahod, v zvezno državo Oregon, nekje na območje nacionalnega parka Cascade Mountains. 
Tudi tokrat je tako, lokacijsko se naslovna pripoved odigra prav na tem območju, leta 1845. Skupina pionirjev se v iskanju primernega ozemlja odpravi na zahtevno potovanje, proti dolini Willamette, kjer je na voljo še nekaj odličnega kmetijskega zemljišča, na katerem se družine nameravajo trajno naseliti. Na začetku poti srečajo Stephena Meeka (Bruce Greenwood), ki družinam ponudi svoje usluge. Zatrjuje, da odlično pozna teren, zato ga družine najamejo kot vodnika, ki jih bo vodil skozi neprijazno puščavsko-gorsko  območje. Osnovni potovalni načrt je bil sledenje rečni strugi, a se Meek odloči skreniti z začrtane poti in priseljence popeljati po neoznačeni poti, po njegovih besedah bližnjici, ki jim bo prihranila nekaj dni. Po nekajdnevnem potikanju skozi neprijazno, izjemno suho pokrajino, v kateri kraljujejo skale in pesek, se pojavijo že prvi dvomi. »Izgubljeni smo,« po tihem šepetajo ženske. Tudi moški razmišljajo podobno, a ne želijo zganjati panike, zato še vedno sledijo samooklicanem vodiču, ki očitno ni kos nalogi. Počasi se jim dozdeva, da Meek v resnici gobezdav bahač, ali še huje, sovražnik, ki jih želi odpeljati v napačno smer. Položaj se iz dneva v dan slabša, zaloge vode in hrane hitro pešajo in Emily Tetherow  (Michelle Williams) je prva, ki naglas izrazi svoje dvome v vodnikove sposobnosti. Ta sicer še vedno zagovarja svoje prav, toda njegove besede ne prepričajo nikogar več. 
Tri zakonska para, en otrok, vodič in Indijanec je celotna igralska zasedba te počasne, redkobesedne drame, o iskanju obljubljene dežele. Opozoril bi vse, ki pričakujejo klasično zgodbo o kavbojih in Indijancih, naj svoja pričakovanja usmerijo v dramo in pozabijo na akcijo. Nekateri trdijo, da film nima veliko skupnega z westernom , toda takšne trditve so v resnici povsem neutemeljene. Meek's  Cutoff je ultimativni western, izjemno avtentičen vpogled v čas pionirjev divjega zahoda, realistično slikanje nekega časa in prostora, vpogled v tisto, kar je Amerika nekoč bila. Veliko neposeljenega prostora, iskanje ustreznega koščka zemlje za trajno nastanitev in nekaj domorodcev, ki potrebo belega človeka po lastnini in imetju, sprva niso razumeli kot grožnjo. Preseljevanje je proces, ki se nikoli ne ustavi, ne glede na zgodovinski trenutek in okoliščine, so vedno ljudje, ki menijo, da jih sreča čaka tam nekje, skoraj vedno je glavni motiv želja po boljšem življenju.  Režiserka Kelly Reichardt naj bi navdih za film našla v resničnih zgodbah ameriških pionirjev iz prve polovice 19. stoletja. 
Meeksova bližnjica je film brez zgodbe, film v katerem je zgodba v resnici samo potovanje. Pripovedovanja se lahko lotimo na različne načine in izpostavimo lahko različne aspekte, podamo kašen komentar…  Reichardtova zgodbo podaja iz pretežno ženske perspektive, ter nam pojasnjuje položaj matere/ženske na divjem zahodu in ustroj tipične družine, v kateri je ženska izključena iz odločanja, podrejena volji moškega, prepuščena (ne)pravilnosti moške presoje. Ko se moški želijo posvetovati o nadaljnjih ukrepih, se odmaknejo od žensk. One čakajo pri vozovih in poskušajo ujeti kakšno besedo. Toda med njimi je ženska, ki ne želi molčati, ki bo povedala svoje mnenje, četudi jo ne bo nihče upošteval. Stereotip o divjaških indijanskih plemenih je druga pomembna točka, v kateri Reichardtova nasprotuje ustaljenim  žanrskim opredelitvam, ko prikaže neutemeljen strah priseljencev pred domorodci. Pionirji čez čas celo dojamejo, da je Indijanec  verjetno njihova zadnja priložnost za preživetje. Režiserka omenjena vprašanja spretno kombinira z motivi boja za preživetje in nam ob predpostavki, da smo se poistovetili z izgubljenimi priseljenci, ponudi izjemno izviren konec. Konec, ki je le na prvi pogled nejasen, negotov. Reichardtova gledalcu prepusti režiranje konca, in če sem pravilno ujel bistvo, je dojemanje konca odvisno predvsem od našega stališča, do zgoraj omenjenih vprašanj. Za konec naj omeni še zanimivo tehnično rešitev. Če ste med ogledom pogrešali širokozaslonsko sliko in se spraševali, če je kaj narobe z vašimi nastavitvami, je to zato, ker je film posnet v starinskem 4:3 formatu (razmerje 1.33 : 1), v katerem so posneli največ westernov. 


Ocena:


ponedeljek, 26. september 2011

Horrible Bosses



Slovenski naslov: Kako se znebiti šefa?
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija
Dolžina: 100', Imdb
Režija: Seth Gordon
Scenarij: Michael Markowitz, John Francis Daley
Igrajo: Jason Bateman, Kevin Spacey, Colin Farrell, Jamie Foxx, Charlie Day, Jason Sudeikis, Jennifer Aniston, Julie Bowen, Donald Sutherland 

Čeprav mi ameriške blockbuster komedije praviloma ne ponujajo pretiranega zadovoljstva, sem vedno znova našel opravičilo in jim ponudil priložnost. Malo zaradi sebe, malo zaradi pritiska mojih domačih, ki želijo gledati aktualne uspešnice z znanimi obrazi. In tukaj je kar nekaj takih, pa tudi idejna zasnova, ki v glodanje ponuja odnos med  nadutimi, izkoriščevalskimi šefi in njihovimi podrejenimi, bi lahko bila zanimiva, sem razmišljal. Kakšnega posebnega pričakovanja ob imenu režiserja  Setha Gordona nisem imel, nekaj let nazaj sem videl njegov prvenec  Božič na kvadrat (Four Christmases, 2008),  dejstvo, da v spominu ni ostalo nič od filma, pove dovolj o njegovi vrednosti. Naslovni umotvor je njegov drugi režiserski poskus, ki je glede na pretežno pozitivne odzive občinstva in povprečno zadovoljstvo kritikov, optimistično usmerjal moja pričakovanja.
V zgodbo vstopimo na treh različnih koncih. Najprej spoznamo ambicioznega uradnika Nicka Hendricksa (J. Bateman), ki se je v zadnjih osmih letih ustvaril imidž idealnega delavca. V službo je prihajal prvi in odhajal zadnji, slepo ubogal vsak ukaz,  neutrudno lezel v rit nadrejenim. Prazniki so zanj neznana kategorija, zaradi delovne zagnanosti je celo zamudil babičin pogreb. Vse samo zato, da bi zadovoljil Dava Harkena (K. Spacey), velikega šefa, ki bo kmalu oznanil ime novega podpredsednika.  Na drugi strani je Dale Arbus (Charlie Day) še kar zadovoljen s svojo službo zobnega tehnika, je v srečni zvezi z lepo punco, toda njegovo delovno okolje je zanj iz dneva v dan bolj stresno, zaradi seksualnega nadlegovanja njegove pohotne šefice (J.Aniston). Nazadnje spoznamo še Kurta Buckmana (J. Sudeikis), ki v svojem delovnem kolektivu nima nobenih težav. Še več, ostareli lastnik podjetja mu zaupa in ga izjemno spoštuje, lahko bi rekli, da ga ima rad, kot lastnega sina. In ko smo že pri sinu, lastnik ima sina Bobbyja (C. Farrell), ki mu je Kurt že od nekdaj trn v peti. Tri zgodbe se združijo v eno, ko spoznamo, da so Nick, Dave in Kurt klapa, najboljši prijatelji, ki se ob vrčku piva, med drugim, pogovarjajo tudi o težavah v profesionalnem življenju. Nekako istočasno se Nicku izmuzne pričakovano napredovanje, Dalova šefica je vedno bolj divja, lastnik Kurtove tovarne, po nepričakovani očetovi smrti, postane Bobby. Sčasoma se v glavah prijateljev izkristalizira eno  vprašanje - kako se znebiti šefa?
Nemalo je takih, ki Gordonov film etiketirajo z oznako črna komedija. Sicer ne vem, zakaj bi komedijo, v kateri vzdušje, liki in komični zapleti povsem sledijo konvencionalnim zapovedim klasične komedije imeli kaj skupnega s črno komedijo. Eno truplo vseeno ni dovolj, da bi nam film ponudil vsaj malo tistega črnohumornega pridiha, ki nam ga, denimo,  ponudi Solondz. No pustimo oznake, veliko pomembnejša je kakovost same vsebine. Ustvarjalci so hvaležen material našli v dejstvu, da je velika večina potencialnih gledalcev kdaj imela (ali še vedno ima) kakšno negativno izkušnjo s šefi. Imam občutek, da se v letošnjih komedijah še kako pozna odsev recesijke stvarnosti, saj se z motivi izgube službe se ukvarjata tudi Everything Must Go  o katerem sem že pisal in Larry Crowne  (Tom Hanks,2011). Čeprav v naslovnem filmu protagonisti ne ostanejo brez služb, se skozi zgodbo vleče ideja o bojazni pred izgubo zaposlitve in mukotrpnem iskanju novega delodajalca, največja grožnja njihovi socialni stabilnosti so njihovi nadrejeni. Zdi se, da film izgubi kreativni zagon, ko prijatelji ugotovijo, da bi svet bil veliko lepši kraj, če bi nekdo fental njihove šefe. Ko na sceno stopi Jamie Foxx ali mamojebec in ponudi megaidejo o izmenjavi uslug med prijatelji, film ubere pričakovano pot. Težko bi rekel, da sem se med ogledom dolgočasil, toda dobršen del filma preteče v sprehajanju po razmejitveni črti med zanimivim in dolgočasnim. Znani obrazi in nekaj dobrih štosv je vendarle premalo za kakšen konkreten vtis in po nekaj mesecih filma zagotovo več ne bom imel v spominu.  Če grem v razčlenitev posameznih zgodb, ugotavljam, da je Batemanov konec zgodbe še najbolj užiten in na relaciji Bateman – Spacey bi se zagotovo dalo iztržiti več. Sudeikis v kombinaciji z zanimivim Farrellom ponuja solidno podporo, a je zato del zgodbe z Dayom in Anistonovo še najmanj posrečen in je v resnici nekakšna pomožna snov, ki se ne premakne iz izhodiščne točke. Enkrat za spremembo bom prizanesljiv, filmu bom podelil tri zvezdice samo zaradi tega, ker ga ne želim metati v isti koš z obupno slabo Hudo učiteljico, Vitez in sitnež in podobnimi.

Ocena: 


torek, 20. september 2011

Terri



Slovenski naslov: Terri
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 105',  Imdb
Režija: Azazel Jacobs
Scenarij: Patrick Dewitt, Azazel Jacobs
Igrajo: John C. Reilly, Jacob Wysocki, Bridger Zadina, Creed Bratton, Olivia Crocicchia

Ko govorimo o filmih, ki secirajo življenja najstnikov in motive odraščanja, lahko potegnemo zelo razločno črto med filmi, ki v središče postavljajo priljubljene in uspešne mladostnike in filmi, ki za osrednje protagoniste izbirajo izobčence in disfunkcionalne  posebneže, ki so iz različnih razlogov potisnjeni na družbeni rob. Jacobsov film sodi v tisto drugo kategorijo, saj govori o nepopularnih, izoliranih otrocih in njihovem vsakdanu.
15-letni Terri je srednješolec, zaznamovan s prekomerno težo. Fant živi z dementnim stricem Jamesom in več ali manj sam skrbi zase, o usodi njegovih staršev nikoli ne izvemo nič. Nekega dne se Terri odloči, da bo v šolo šel v pižami, kar hitro postane vsakodnevna rutina. »V pižami se počutim udobno,« se glasi njegova preprosta utemeljitev. Dejstvo, da ga ne skrbi odziv okolice dokazuje, da je v preteklosti prestal marsikaj in se je med »procesom« oborožil z debelo kožo, zato brez preveč frustracij prenaša redne provokacije. Zaradi pogostega zamujanja ga pošljejo k namestniku ravnatelja, g. Fitzgeraldu, ki uspe s Terrijem navezati prijateljski odnos in pridobiti njegovo zaupanje. Zmenita se za redne tedenske sestanke in Terri je vesel, ker nekdo končno kaže zanimanje zanj. Med obiski pri Fitzgeraldu Teri spozna ostale šolske izobčence in se spoprijatelji s čudaškim Chadom in prikupno Heather, ki pristane med obrobneži zaradi flirtanja s sošolcem med uro ekonomije. Dovolj bo, če povem, da sta se Heather in njen prijatelj nekoliko spozabila. Ko Terri dojame, da je večina stvari, ki mu jih je povedal Fitzgerald, del dobro utečene strategije in da v njunem odnosu ni prav nič »specialnega,« užaljeno odkoraka stran in zavrne nadaljnje sodelovanje. Toda namestnik ravnatelja se ne bo tako enostavno predal.
Ko vstopimo v Terrijev mikrokozmos, gledamo nemotiviranega, v usodo vdanega fanta, ki ne kaže veliko veselja do česarkoli. Njegovo pozornost še najbolj okupirajo miši na podstrešju in nastavljanje mišelovk. Fitzgerald s svojim nekonvencionalnim pristopom predrami Terrija iz čudnega stanja, ga poveže z resničnostjo in ga nekoliko odmakne od zasanjanega življenja ter ga prisili, naj se spoprime s težavami. Za uspešno funkcioniranje zgodbe potrebujemo zanimive like in seveda vsebino, ki lahko pritegne pozornost. Režiser Azazel Jacobs s kreacijo zanimivih likov nima težav, kar se najbolj kaže v prizorih, v katerih kamera spremlja našega debelušnega junaka (odlični Jacob Wysocki), ki nas kljub počasnem dogajanju in pomanjkanju dialoga ne dolgočasi. Nič manj prepričljiv ni niti John C. Reilly, v vlogi nekonvencionalnega ravnatelja, ki želi pomagati najstnikom, ki ga tako očitno spominjajo na njegovo težko mladost. V družbo obrobnežev se dobro vklopita tudi  Chad in Heather, s katerima Jacobs zaokroži ekipo 'specialcev.' Scenarist Patrick Dewitt je z Jacobsovo pomočjo ustvaril dialoško zanimiv film, ki v nekaterih navdihnjenih trenutkih zares navduši, kljub temu, da dejansko otipljive vsebine pravzaprav ni. V Jackobsovem umotvoru najdemo veliko dobrih filmskih prvin, a nekako na koncu, film kot celota vseeno ne najde magične formule, ki bi mu dodala tisto dodatno vrednost, ki loči dobro in odlično. Pred nami je pripoved, ki odlično opisuje in analizira svoje like, a nato zataji, pri čustveni karakterizaciji likov in prenosu teh čustev na gledalca, kar se potem odraža na naše razumevanje likov in njihovih dejanj. Menim, da bi Jacobs moral nekoliko bolj poseči v Terrijev notranji svet, opraviti nekaj psihološkega profiliranja in tako gledalcu pomagati razumeti glavnega junaka in njegovo čustveno breme, kar bi potem pomagalo ustvariti veliko močnejšo vez, na relaciji liki-gledalec. Kljub temu je Terri še ena zgodba o odraščanju, ki ponuja dovolj svežine in originalnosti, odlične igralske prispevke in nadvse zanimivo interakcijo med liki. Vredno ogleda.

Ocena:


ponedeljek, 19. september 2011

Le gamin au velo (The Kid with a Bike)



Slovenski naslov: Deček s kolesom
Država: Belgija, Francija, Italija
Leto: 2011 
Žanri: Drama
Dolžina: 87' ,  Imdb
Režija: Luc Dardenne, Jean-Pierre Dardenne
Scenarij: Luc Dardenne, Jean-Pierre Dardenne
Igrajo: Thomas Doret, Cecile de France, Jérémie Rénier, Egon Di Mateo, Fabrizio Rongione

Brata Jean-Pierre in Luc Dardenne ljubita Cannes in Cannes ljubi brata Dardenne. Od leta 1999 dalje sta Belgijca prejela šest Canneskih  nagrad, dvakrat najprestižnejšo zlato palmo, za filma Rosetta (1999) in Otrok (L'enfant, 2005).  Nagrade so prejeli še Sin (Le fils, 2002), Lornin molk (Le silence de Lorna,2008) in naslovni Deček s kolesom, ki so mu letos podelili Grand Prix (Veliko nagrado žirije). Brata Dardenne, tako kot v nekaj prejšnjih filmih, zgodbo gradita okoli usode otroka, najbolj neznačilen prejem je prisotnost glasbe, ki jo brata navadno ne uporabljata v svojih filmih.
Naša vstopna točka v Cyrilovo življenje je njegov poskus pobega iz doma za nepreskrbljene otroke. V dom ga je pred slabim mesecem pripeljal oče, ki se po babičini smrti ni čutil zmožnega skrbeti za 11-letnega otroka. Od takrat Cyril brezuspešno poskuša navezati stik z očetom in vztrajno zavrača trditev socialnega delavca, ki mu poskuša razložiti, da se je oče preselil in odšel neznano kam, ter mu tako karseda humano dopovedati, da ga je oče za vedno zapustil. Prvi poskus pobega je bil neuspešen, a Cyril se ne bo zlahka vdal, zato kmalu poskusi znova. Za drugi poskus se veliko bolje pripravi in z malo sreče hitro najde pot do prostosti. Ko se je enkrat znašel izven ograjenega poslopja, mu ni bilo težko najti mestni avtobus, ki bo odpeljal domov. Po prihodu pred vrata stanovanja spozna, da mu v sirotišnici niso lagali, a se še vedno ne želi sprijazniti z bolečo resnico. Ko pri nekemu fantu pred blokom opazi svoje kolo, je prepričan, da je fant kolo ukradel. Medtem se pred blokom pojavijo socialni delavci, Cyril se poda v beg, pregon po hodnikih se konča v zdravstveni ambulanti. Zdaj je v brezizhodnem položaju, zato stori zadnje dejanje iz obupa in se tesno oklene mlade ženske v ambulantni čakalnici. Že popoldan ga čaka presenečenje, ko se v sirotišnici pojavi ženska iz čakalnice in mu pripelje njegovo kolo.
Deček s kolesom je izjemno preprosta zgodba. Brez predhodnih pojasnjevanj, brez uvoda smo povabljeni v življenje enajstletnika, ki se ne želi sprijazniti z razpadom družine in je pripravljen storiti vse, da bi stvari bile takšne, kot so bile nekoč. Zatiskanje oči ga pripelje v slepo ulico, nihče v njegovi bližini ne kaže razumevanja, ne potrpljenja, za fantovo bolečino. Nato v njegovo življenje vstopi Samantha, ki že od samega začetka čuti fantovo stisko. Že od takrat, ko mu v ambulanti reče: »Lahko me objameš, vendar ne tako močno.« Kasneje, ko Samantha v sirotišnico pripelje kolo, Cyril začuti, da pri njej lahko najde zaščito. Samantha pristane postati dečkova vikend skrbnica, obenem ne nasprotuje njegovem iskanju očeta. Še več, ga spodbuja, prepričana, da fant potrebuje jasno sporočilo. Rez, ki bo boleč, a ga bo obenem spodbudil, naj nadaljuje z življenjem. Pripoved bratov Dardenne ne išče simpatij skozi sentimentalne prizore in običajne prejeme, ki bi ponazarjali notranjo bolečino in nemir.  Nasprotno, režiserja z neverjetno lahkoto izrabljata povsem enostavno interakcijo med liki in vztrajata na naturalističnih prvinah. Tudi ko je v ospredju kriminal, ne slišimo vulgarnosti in ne vidimo pretiranega nasilja, a je kljub temu grožnja povsem legitimna, pristna, gledalec povsem resno jemlje dogodke, ki brez dvoma usmerjajo Cyrilovo življenje v napačno smer. Brata Dardenne iz povsem navadne zgodbe, takšne, ki bi se lahko odvija tudi v naši bližini, ustvarijo zelo avtentično pripoved, ki gledalca angažira in se ga tudi dotakne. Liki so življenjsko realistični, igralski prispevki odlični, sploh  če se omejim na osrednja lika, ki ju igrata debitant Thomas Doret in Cécile De France, ki smo jo nazadnje gledali v Onostranstvu (Hereafter, Clint Eastwood, 2010).  Kljub relativno skromni minutaži, nam film v slabi uri in pol ponudi izjemno veliko. Zasluge lahko pripišemo tudi odlični montaži, ki ne dopušča prostega teka, vsak kader, vsak prizor ima točno določeno mesto in namen.  Kamera nevsiljivo spremlja like, vedno na jasno določeni distanci, brez portretiranja, kot nema opazovalka beleži zgodbo in se izogiba tehničnim ekshibicijam, ki bi lahko pozornost gledalca preusmerile na tehnično plat posnetega materiala. Seveda, pred nami je premišljeno načrtovan in skrbno realiziran film, v katerem nič od tistega, kar nam brata Dardenne pokažeta, ni naključje. Od fantovih rdečih majic, čustvene navezanosti na kolo, ki je nekakšna metafora za njegov odnos z očetom, svetniške Samanthe, ki partnerja prekriža zaradi pomanjkanja očetovskih nagnjenj, do nadomestnega mafijskega očeta, ki pooseblja zlobni zunanji svet. To so mali triki velikih mojstrov, ki vedno znova znajo najti dovolj sveže, prepričljive načine, za pripovedovanje svojih zgodb. Na koncu se počutimo približno tako, kot bi videli izsek iz resničnega življenja, ki se nadaljuje tudi potem, ko se na našem zaslonu odvrti odjavna špica. (+4)

Ocena:


nedelja, 18. september 2011

Napovedi - Killer Joe




Po petletnem premoru se na velika platna vrača stari maček
William Friedkin, s črno komedijo Morilec Joe. Emile Hirsch
igra mladeniča, ki dolguje denar napačnim ljudem. Zato se
odloči najeti plačanega morilca (Matthew McConaughey),
ki bo ubil njegovo zlobno mater. Po materini smrti mladca
čaka zajeten kupček denarja, iz naslova življenjske police.  

Režija: William Friedkin
Igrajo: Matthew McConaughey, Emile Hirsch, Thomas Haden Church

petek, 16. september 2011

Small Town Murder Songs



Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Kanada 
Leto: 2010
Žanri: Krimi, Triler 
Dolžina: 75', Imdb
Režija: Ed Gass-Donnelly
Scenarij: Ed Gass-Donnelly 
Igrajo: Peter Stormare, Aaron Poole, Martha Plimpton, Jill Hennessy, Steven Eric McIntyre, Ari Cohen, Jackie Burroughs

Če na eno stran postavim enourno nadaljevanje kakšne izmed popularnih nanizank tipa CSI in na drugo kakšen krajši celovečerec, ki mi ne vzame več kot 90 minut, dvomov ni. Prednost vedno dobi film, kajti takšna izbira ponuja vsaj nekaj upanja, da ne bom gledal šablonskega nizanje kadrov z vnaprej določenim izidom. Na sledi takega razmišljanja je mojo pozornost pritegnil tudi Small Town Murder Song,  mali kanadski film, ki mi sicer ni ponudil ultimativne filmske izkušnje, a sem v njegovi  družbi povsem angažirano preživel kakovostnih 75 minut.
Walter (Stormare) je šef policije v majhnem ruralnem kraju, v kanadski provinci Ontario. Že v uvodu nam flashbacki razložijo Walterjevo nasilno preteklost in vzkipljivost, ki je krojila njegovo sedanjost. Danes je Walter človek, ki se zaveda svojih napak iz preteklosti in se poskuša spremeniti, mir in notranje ravnovesje išče v duhovni razsvetlitvi in rednimi obiski pri lokalnem pastorju. Sicer se v mestu ne dogaja prav veliko, spremstvo izrednega prevoza montažne hiše je že »dogodek,« tu pa tam varuhi reda in miru napišejo kakšno kazen za prometni prekršek. Nato v šerifovi pisarni prejmejo anonimni klic , ki jih pripelje do trupla mlade ženske. Žrtev je očitno bila umorjena, zelo verjetno tudi seksualno zlorabljena, pri sebi nima nobenih dokumentov. Šerif in njegov namestnik hitro ugotovita, da ne gre za domačinko, saj poznata vse prebivalce v bližnji in daljni okolici. Primer kmalu prevzame FBI, preiskovalci s pomočjo lokalnih oblasti ugotovijo identiteto ženske, ki je anonimno prijavila zločin.  Gre za žensko, ki je nekoč bila Walterjeva družica, kar še dodatno zaplete položaj in pod drobnogled FBI postavi Walterja in njegovo vlogo v preiskavi.
Površen gledalec svoja pričakovanja pogosto koordinira s tistim, kar nam pokažejo v filmskih napovednikih. Zato me ne čudijo neutemeljeni negativni odzivi tistih, ki so pričakovali akcijo, veliko suspenza in po možnosti malo erotike, na koncu pa dobili art-film, v katerem stvari delujejo bistveno drugače. Small Town Murder Songs je lep primer filma, pri katerem je polarizacija publike tako očitna. Iskanje morilca je v naslovnem primeru je zgolj izgovor, za skrbno karakterizacijo osrednjega protagonista in ostalih likov, ter prepričljivo predstavitev življenja na podeželju, kjer so napake,ki jih stori posameznik, veliko bolj očitne, veliko težje prebavljive in na nek način ostajajo neizbrisno zasidrane v kolektivnem spominu. To na svoji koži močno občuti Walter, ki se iz dneva v dan bori z občutki krivde in potlačenimi emocijami. Kaj je Walter storil, ne izvemo nikoli. Flashback razkrije le nekaj, kar je najbližje zverinskem pretepu, skozi zgodbo je isti prizor vedno znova pred njegovimi očmi. Zaradi tega dogodka je Walter izgubil Rito, slabi odnosi z očetom in ostalimi družinskimi člani najverjetneje vlečejo korene iz istega dogodka. Ta notranji boj je kanadski režiser Ed Gass-Donnelly zapakiral v odlično gotsko atmosfero, hladne barve odtenke,
počasne posnetke in ga nato še izjemno podkrepil z nalezljivo rock-gospel glasbo, ki učinkovito dramatizira Walterjevo trpljenje. Če bi vlekel vzporednice s kakšnim izmed novejših filmov, bi rekel, da je vzdušje precej blizu atmosferi iz lanskega indie hita,     Na sledi očetu (Winter's Bone,2010, Debra Granik),  v manjšem obsegu lahko govorimo tudi o sorodnosti s filmi bratov Coen. Tehnično všečno izvedbo odlično dopolnjujejo prepričljive igralske kreacije in v resnici moj največji očitek leti na prekratko dolžino, ki nas prikrajša za nekaj površno načetih aspektov zgodbe, ki bi lahko bili nadvse zanimiva vsebinska razširitev. V mislih imam Walterjev odnos z družino, nekaj več ozadja bi se prileglo tudi v primeru Walterjeve nesrečne ljubezni.  Gass-Donnellyjev filmček je v številnih pogledih zelo kakovosten izdelek, toda iz materiala, ki ga je imel na voljo, bi se lahko iztržilo še več.  Vsekakor ogled toplo priporočam. (3+)

Ocena: 


sreda, 14. september 2011

Una vita tranquilla (A Quiet Life)



Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: A Quiet Life
Država: Italija, Francija, Nemčija
Leto: 2010
Žanri: Krimi, Drama
Dolžina: 105', Imdb
Režija: Claudio Cupellini
Scenarij: Filippo Gravino
Igrajo: Toni Servillo, Marco D'Amore, Francesco Di Leva, Juliane Köhler, Leonardo Sprengler, Alice Dwyer

Italijanskih filmov ne pogledam prav veliko iz povsem  preprostega razloga. Premalo filmskih zgodb z Apeninskega polotoka se prebije skozi zahtevno sito pomembnejših mednarodnih festivalov, kar posledično pomeni skromno mednarodno prepoznavnost za italijanske filme.  Claudio Cupellini je zame neznano režisersko ime, a sem zato že imel priložnost videti glavnega igralca Tonija Servilla, ki je name naredil močen vtis v krimi drami Le conseguenze dell'amore (The Consequences of Love, Paolo Sorrentino, 2004)  in odlično upodobitvijo kontroverznega  Italijanskega premiera  Andreottija v biografski drami Il Divo (Paolo Sorrentino, 2008), pa tudi v enemu najbolj izpostavljenem italijanskih filmov preteklega desetletja Gomora (Gomorra, Matteo Garrone, 2008).  Sinopsis je deloval kar obetavno, nekako v stilu dosedanjega Servillovega udejstvovanja.
Diego in Edoardo sta mlada napolitanska gangsterja, ki z očitnimi kriminalnimi aspiracijami pripotujeta v Nemčijo in se namestita v poceni hotelu. Eksplozija bombe ju prežene iz hotelske sobe, zato se odločita, da se ne bosta  vračala v hotel, saj se ne želita znajti sredi  policijske preiskave.   V bližini Frankfurta živi Diegov sorodnik  Rosario (Servillo), ki skupaj s svojo nemško soprogo vodi urejen penzion, v katerem strežejo odlično italijansko hrano. Napetost ob prihodu mladcev v penzion nam da vedeti, da tudi Rosario nekaj prikriva, kasnejši razvoj dogodkov razkrije njegovo kriminalno preteklost. Rosario je namreč pred petnajstimi leti pobegnil z juga Italije in nato pod lažno identiteto začel novo življenje. Danes je Rosario uspešen gostinec , ki ob soprogi in sinu živi umirjeno življenje. Dolga leta se je Rosario spretno izogibal stikom z rojaki iz domačih krajev, toda petnajst let kasneje je preteklost vendarle potrkala na njegova vrata. Njegova interakcija z Diegom nakazuje, da ta vendarle ni njegov daljni sorodnik, preprost matematičen izračun hitro navrže samoumeven zaključek. Stvari se začnejo zapletati, ko Diegov kompanjon Edoardo  začne dvomiti v resničnost Rosarijeve življenjske zgodbe in poveže nekaj dogodkov iz preteklosti. Rosario se zaveda, da njegova krinka počiva na majavih nogah, verjetnost, da ga bodo našli tisti, pred katerimi se je skrival vsa ta leta je iz dneva v dan večja.
Claudio Cupellini je v nekem intervjuju povedal, da je s svojim drugim celovečercem želel spregovoriti o človeški dvoličnosti. Jaz bi dodal, da tudi o usodi in preteklosti. Ne glede na to, kaj storimo, naša preteklost bo vedno z nami. Rosario je mislil, da lahko prekriža dogodke iz mladosti, enostavno pozabi na vse kar je nekoč bil in začne znova. Petnajst let mu je uspevalo ohranjati iluzijo, ki je z leti postala nova resničnost. Vse do dneva, dokler se na njegovem pragu ne pojavi senca preteklosti. Ta senca je njegov pozabljeni sin, otrok je zdaj postal mož, ki hodi po očetovih stopinjah. Pravijo, da  človeško osebnost definirajo genetske karakteristike in vpliv časa in okolja, v katerem živimo. Rosario je v mladosti opravljal umazana dela za mafijo, na koncu se še sam znašel na listi za odstrel in zato izginil. Diego je ostal v neapeljskem okolju in postal očetova kopija. Zdaj je Rosario razpet med čustvi do zapuščenega sina in zaskrbljenostjo za svojo novo družino.  Jasno mu je, da dva mlada Neapeljčana ne pomenita nič dobrega za njegovo krinko. S prihodom članov gomore, Cupellini počasi, a z veliko občutka stopnjuje napetost, dobro podporo ima v primerni in učinkoviti glasbeni podlagi in odlični igri vodilnega trojca. Všečno je tudi delo s kamero, direktor fotografije z uporabo hladnih barv poustvari prepričljivo atmosfero.  Razred zase je vsekakor Servillo, zelo avtentična prispevka pa ponudita tudi dva mlada igralca, ki upodobita morilca na začasnem delu v Nemčiji. Že od samega začetka je jasno, da nas vse kar gledamo pelje proti zaključnem klimaksu, po katerem nič več ne bo tako, kot je bilo. Una vita tranquilla je soliden film, lahko bi pa bil tudi veliko boljši. Največ nelogičnosti najdemo v scenariju in nepojasnjenih okoliščinah. Nikoli pojasnjene okoliščine, kot je npr. razlog Rosarijevega pobega, vseeno niso toliko moteče. Veliko bolj končni vtis kazijo nepojasnjena eksplozija v hotelu, ki je razlog za Diegov obisk očetovega penziona. Najti drugi hotel, ali kakšno alternativno prenočišče, vendarle nebi smelo biti tako zahtevna naloga. Sprašujem se tudi, ali je ob vsej Rosarijevi disciplini in domiselnosti z brisanjem sledi do preteklega življenja, vodenje znane restavracije z italijansko kuhinjo, italijanskimi kuharji in kričečim italijanskim imenom, močno nasprotuje njegovi osebni filozofiji preživetja. Ne bi škodilo niti nekaj več domišljije pri snovanju razpleta, a je konec koncev plusov več kot minusov, zato je tudi končni vtis povsem soliden.

Ocena: 


torek, 13. september 2011

Red State



Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Triler, Grozljivka
Dolžina: 88', Imdb 
Režija: Kevin Smith
Scenarij: Kevin Smith
Igrajo: Michael Parks, Melissa Leo, John Goodman, Michael Angarano, Stephen Root

Moje zadnje druženje s Kevinom Smithom je bilo tako zelo neužitno, da sem začel dvomiti v uspešno nadaljevanje njegove kariere. Smith je posnel film, s katerim je v straniščno školjko odvrgel vse dobro, kar je dotlej ustvaril. Seveda, govorim o zmazku Odštekana kifeljca (Cop Out,2010),  ki v mojih očeh velja za enega najslabših filmov v preteklem letu, ki ga je posnel kakšen izmed uveljavljenih avtorjev. No, letos se je Kevin pobral in nam ponudil svoj prvi izlet v domeno grozljivega, čeprav bi naslovni projekt  težko postavil v horor sekcijo, film vendarle vsebuje nekaj prvin, značilnih za horor žanr. Kakorkoli, Red State ni prvi film, v katerem Smith v precep vzame religijsko obarvano tematiko. V Dogmi (1999) je Smith predstavil padla angela (Matt Damon in Ben Affleck), v iskanju poti v nebesa skozi luknje katoliške dogme.
Smith pripoved začne s prizorom, v katerem pripadniki radikalne baptistične cerkve protestirajo na pogrebu umorjenega homoseksualnega študenta. V nadaljevanju smo v  družbi  potrebnih najstniških študentov, ki obupno iščejo nekaj akcije. Brskanje po spletnih straneh jih pripelje na erotični portal, kjer opazijo ponudbo, ki bi lahko bila zanimiva. Čeprav gre za starejšo žensko, prijatelji v specifiki ponudbe vidijo svojo priložnost. Namreč, ženska si želi tri fanta naenkrat in prav zato fantje menijo, da se jim lahko posreči. Kmalu prijatelji od besed preidejo na dejanja, se usedejo v avto in odpravijo na dogovorno lokacijo. Po manjšem zapletu na poti, prispejo pred neugledno prikolico na odmaknjeni lokaciji in se kljub očitnim pomislekom odločijo vstopiti v »ljubezensko gnezdo.« Za prebijanje ledu vedno prav pride nekaj alkohola, ženska jim ponudi pivo, fantje pijejo hitro in nestrpno opazujejo svojo gostiteljico. Toda namesto telesnih užitkov, fante kmalu obide slabost in vrtoglavica, nekaj trenutkov kasneje nezavestno ležijo na tleh.
Na sledi Smihovih obljub, da bo v svojo filmografijo dodal prvi horor film, ugotavljam, da so takšne najave bile zavajajoče, kajti zavoljo nekaj torture in krvi v osrednjem delu, ne moremo govoriti o horor filmu. Lahko pa govorimo o filmu z elementi grozljivega, ki je celostno gledano nekakšna mešanica žanrov, ki se začne kot najstniška komedija, konča pa s pravim vojaškim  obleganjem v Waco stilu. Verjetno ne bom zgrešil če zapišem, da Smithov film črpa navdih iz aktualne ameriške stvarnosti. Namreč, lik glavnega negativca, vodje radikalne baptistične cerkve je v marsičem podoben portretu kontroverznega pastorja Freda Phelpsa,  ki ga Američani poznajo predvsem po njegovih anti-gay nastopih in radikalnih pridigah. Na drugem nivoju se pripoved naslanja na aktualno ameriško protiteroristično politiko in zakone, ki v številnih pogledih spominjajo na norme totalitarističnih režimov. Mora priznati, da me je Smith nekoliko presenetil z nekonvencionalno naracijo, saj smo priča pogumnemu mešanju žanrov in (ne)pomembnosti likov, ki (ne)pričakovano znajdejo na listi za odstrel. Nekje na sredini filma, ko imamo situacijo z najstniki-ujetniki, ki jim gledalec namenja simpatije, se težišče zgodbe nepričakovano prevesi v popolnoma nasprotno smer. Ko na prizorišče prispe John Goodman, se pravila igre temeljito spremenijo. Red State je film s stališčem, film, ki s svojo kritično držo ostro napade verski fanatizem in ekstremizem, a obenem ne pozabi okolja, ki takšne pojave proizvaja in jih kasneje tudi tolerira. Ko rečem okolje, imam v mislih ameriško protiteroristično oblast, ki v našem primeru temeljne principe zunanje politike učinkovito uveljavi tudi na svojem dvorišču. Na koncu sicer ne vemo, kdo je sploh negativec v celi zgodbi, kar dokazuje načelo, da vsak ekstremizem generira novi, še močnejši ekstrem. Smith je zbral zanimiv igralski ansambel, ki pod Smithovo taktirko funkcionira odlično. Pohvaliti velja tudi dobro mračnjaško vzdušje in solidno režijo akcijskih sekvenc. Toda, filmu vseeno manjka nekaj več ozadja za liki, da bi zadovoljstvo bilo polno. V resnici ni lika, ki mu lahko pripišemo globino, v prikazu le-teh je prisotna zgolj ena dimenzija, kar pri gledalcu lahko pomeni le eno – ravnodušnost. S filmsko zgodbo Smith sicer izpostavlja neprijetno resnico, a ne zareže bolj globoko v meso in ne išče razlogov za takšno stanje. Skratka, Smith zadevo močno poenostavi in se izogiba večplastnosti, ki bi njegovemu umotvoru zagotovo izboljšala okus. Na koncu velja omeniti, da je film narejen s skromnimi sredstvi v treh tednih, ter minutažo, ob kateri niti ni bilo preveč prostora za karakterno demontažo likov.

Ocena: 


ponedeljek, 12. september 2011

Page Eight



Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB
Leto: 2011
Žanri: Triler
Dolžina: 100',  Imdb
Režija: David Hare
Scenarij: David Hare
Igrajo: Bill Nighy, Rachel Weisz, Michael Gambon, Tom Hughes, Judy Davis, Ralph Fiennes, Felicity Jones

Če film doživi televizijsko premiero, še preden konča s svojim festivalskim življenjem, potem je jasno, da lastniki pravic ne pričakujejo veliko. Pri Page Eight  se je zbrala kar respektabilna igralska zasedba, režiser David Hare pa je predvsem uspešen scenarist, ki se je že dvakrat znašel med nominiranci za scenarističnega oskarja. Prvič, kot ko-scenarist pri odličnem Ure do večnosti (The Hours, Stephen Daldry, 2002),  drugič samostojno, ko je adaptiral knjižni bestseller Bernharda Schlinka, Der Vorleser ki je bila podlaga za filmsko uspešnico Bralec (The Reader, Stephen Daldry, 2008).  Tokrat nam Hare v dvojni režisersko-scenaristični vlogi ponudi vohunski triler z elementi drame, ki v precep vzame vedno aktualna vprašanja, kot so britansko-ameriški odnosi in ravnanje z vojaškimi ujetniki, nekaj prostora nameni tudi izraelski vlogi na Bližnjem vzhodu.
Osrednji lik je Johnny Worricker (Bill Nighy), dolgoletni oficir britanske tajne službe MI5, mož z ogromno izkušnjami in izjemno strokovnostjo, ko gre za analizo in ocenjevanje obveščevalnih podatkov.  Worricker je z leti prilezel visoko,  nekateri menijo, da je prav on najprimernejši kandidat, za prevzem mesta direktorja MI5, ki ga že dolgo vodi njegov najboljši prijatelj Benedict Baron (Michael Gambon). Ko Baron v roke dobi zaupno poročilo od neimenovanega ameriškega informatorja, se odloči, da z vsebino poročila seznani zunanje ministrstvo. Vsebina poročila je lahko zelo neprijetna za premierjev kabinet, ki na vsak način želi preprečiti širjenje neprijetnih informacij. Nekaj dni kasneje šef MI5 umre za posledicami srčnega udara. Čeprav je Baron imel slabo srce, je njegova smrt prišla v izjemno občutljivem trenutku, kar pri Worrickerju zbuja resne pomisleke. Nekako istočasno Worricker spozna prikupno sosedo in politično aktivistko Nancy Pierpan (Rachel Weisz), ki želi raziskati sumljive okoliščine bratove smrti.
Page Eight je vohunski triler, v katerem ne boste našli adrenalinskih pregonov in eksplozij. Gre za film, ki je pravo nasprotje vsega, na kar pomislimo, ko rečemo akcijski tobogan. Hare za graditev suspenza in vzdušja uporablja dialoge, prepričljivo igro številnih odličnih igralcev in zaplet, ki v ožjem kontekstu pod vprašaj postavlja položaj predsednika vlade, v nekoliko širšem smislu pa lahko resno pretrese temelje vsemogočne zveze NATO. Ne bom trdil, da je tema nezanimiva, le (pre)večkrat prežvečena in obdelana, kar gledalca že v osnovi nekoliko dolgočasi. Če k temu dodam že omenjeno vztrajanje na dialogih, ugotavljam, da sem se v prvi tretjini filma več ali manj dolgočasil. Zgodba nato sicer pridobi na zanimivosti, ko se prikrite grožnje začnejo stopnjevati in dobijo človeški obraz (Ralph Fiennes), toda prav v tem odseku filma Hare forsira neprepričljivi romantični del pripovedi. Izkušeni špijon (pre)hitro podleže čarom sosede, sploh v luči kasnejših, življenjsko pomembnih odločitev. Na koncu dobimo romantično vohunsko dramo, v kateri velja izpostaviti igralske prispevke in soliden osrednji del, kar je za dober film vseeno premalo. (2+)

Ocena:


nedelja, 11. september 2011

Benetke 2011 - Nagrade so podeljene




Danes se bo s podelitvijo nagrad končal 68. mednarodni filmski festival v Benetkah. Žirija, ki ji je predsedoval Darren Aronofsky, je za najboljši film razglasila dramo Faust, zgodbo o moškemu, ki svojo dušo proda hudiču, ruskega režiserja Aleksandra Sokurova. Srebrni lev namenjen najboljšemu režiserju je šel na Kitajsko. Prejel ga je Shangjun Cai, za režijo filma Ren Shan Ren Hai (People Mountain People Sea), ki prepoveduje o moškemu, ki želi maščevati bratovo smrt. Najboljša igralka je postala Deanie Yip (Tao jie /A Simple Life), za najboljšega igralca so razglasili
Michaela Fassbenderja (Shame).



Zlati lev za najboljši film: Aleksander Sokurov - Faust 
Srebrni lev za režijo: Shangjun Cai - Ren Shan Ren Hai (People Mountain People Sea)
Najboljši scenarij: Yorgos Lanthimos in Efthimis Filippou - Alpis (Alps)
Najboljši igralec: Michael Fassbender - Shame
Najboljša igralka: Deanie Yip - Tao jie (A Simple Life)
Posebna nagrada: Emanuele Crialese - Terraferma
Najboljša mlada igralec / igralka: Shôta Sometani in Fumi Nikaidô (Himzu)
Posebna nagrada za življenjsko delo: Monte Hellman

petek, 09. september 2011

Napovedi - Carnage




Te dni se je v Benetkah premierno odvrtel najnovejši izdelek iz delavnice
Romana Polanskega, ki je nastal na podlagi gledališke predstave 
Le Dieu du Carnage (God of Carnage,2006),  Francozinje Yasmine Reza. 
Pretep dveh 11-letnikov na šolskem dvorišču, pripelje do srečanja staršev,
ki na ta način poskušajo zgladiti spor med njunima sinovoma. Toda razlike 
med družinama so zelo velike, tako v poklicnem, kot v zasebnem življenju,
spoštljivost, vljudnost in samokontrola, pa vsekakor niso brezmejne vrline. 

Režija: Roman Polanski
Igrajo: John C. Reilly, Jodie Foster, Kate Winslet, Christoph Waltz



četrtek, 08. september 2011

The Tree of Life



Slovenski naslov: Drevo življenja 
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 139', Imdb
Režija: Terrence Malick
Scenarij: Terrence Malick
Igrajo: Brad Pitt, Sean Penn, Jessica Chastain, Hunter McCracken, Laramie Eppler, Tye Sheridan

Malickovo Drevo življenja je film, o katerem se je letos zelo veliko govorilo in če vsaj površno spremljate svet filma, potem ste verjetno zasledili kakšen članek, ki je omenjal zadnji umotvor ameriškega režiserja, pa tudi specifiko Malickove javne podobe. Verjamem, da večina pozna zgodbo o zares samosvojem umetniku, a se vseeno spodobi, da tistim, ki Malicka še ne poznajo, navržem nekaj vrstic iz njegove biografije. Zgodba se je začela s kratkim filmom Lanton Mils  iz leta 1969, štiri leta kasneje je posnel svoj pri celovečerec  Surova balada (Badlands, 1973),  ki so mu sledili Božanski dnevi (Days of Heaven, 1978),  nagrajeni z oskarjem za fotografijo in nato ... Popolni mrk. 20 let dolga pavza, med  katero se je o Malicku slišalo zelo malo oz nič, leta v katerih je dokazoval, da je posebnež, ki zelo uspešno varuje svojo zasebnost in se zelo spretno izogiba javnem nastopanju. Po dvajsetih letih je Malick uprizoril grandiozno vrnitev s Tanko rdečo linijo (The Thin Red Line, 1998),  film je prejel kar sedem oskarjevskih nominacij, a je na koncu neupravičeno ostal brez zlatega kipca. Novi svet (The New World, 2005)  je bil šele četrti film v več kot trideset let dolgem obdobju in letos smo dočakali še Drevo življenja,  Zlato palmo letošnjega Cannesa. Korenine zadnjega Malickovega filma sežejo v leto 1978, ko je ta začel razvijati projekt z delovno oznako Q,  ki naj bi govoril nastanku življenja na Zemlji. Ni nobenega dvoma, da je Drevo življenja prav poseben film. Videl sem ga kmalu po domači premieri in takoj po izhodu iz kino dvorane čutil rahlo razočaranje, a sem se odločil, da bom film pustil nekaj časa pri miru, saj nekaj časovne distance včasih lahko navrže kakšno drugo perspektivo, razmišljanje, razumevanje.
In o čem pravzaprav govori Drevo življenja? Gre za vprašanje, na katerega ne morem ponuditi enostavnega odgovora in če se malo pošalim (v šali je vedno nekaj resnice), bi lahko rekel, da je veliko lažje povedati, o čem Drevo življenja ne govori. Gre za film z zelo široko zastavljenim narativnim razponom, ki ponuja številne interpretacije, zato bom predvideval, da večino zanima konkretna človeška zgodba, postavljena v petdeseta leta prejšnjega stoletja, ki se odvrti v teksaškem mestu Waco. Jack (Sean Penn) je uspešen arhitekt, ki se spominja otroštva in najstniških let, z njegovimi mislimi se vrnemo v preteklost in spoznamo Jackovo družino. Malick se odloči za izrazito fragmentirano pripoved, s skoki v preteklost, ki so nekakšne kratke epizode iz Jackovega življenja, v katerih pogosto ni dialoga, zgolj kakšen majhen detajl in že smo na drugem koncu, v drugi narativni liniji. Kljub temu lahko izluščimo osnovno fabulo, ki v središče postavi odnos med zelo strogim očetom (Brad Pitt) in odraščajočim sinom, v katerem očetova trda roka počasi prebuja vedno močnejšo klico upora. Upor potem preraste v sovraštvo, ki je tako močno, da si fant želi očetove smrti. Na drugi strani imamo fantovo mamo, z božansko svetlobo obdano Jessico Chastain, ki otrokom ponuja zatočišče, tolažbo pa tudi pogum, za soočanje z vsakodnevnimi težavami. Že v začetku izvemo, da je družina izgubila enega otroka. Bolečino in nesrečo cele družine najbolje pooseblja mati, ki pri Vsemogočnem išče odgovore na težka vprašanja, ko v offu sprašuje: »Zakaj? Kje si bil? Kaj ti pomenimo?« Mati ni edina, ki svoja vprašanja pošilja proti stvaritelju. Podobno stori tudi Jack, v trenutkih jeze in obupa.  Malick postavlja vprašanje  in potem tudi ponuja odgovore, ko nam predstavi svojo vizijo nastanka vesolja, Zemlje in živih bitij. To naredi tako, da nas za približno petnajst minut odpelje stran od glavnih protagonistov in nam ponudi dolgo sekvenco postanka svetov, evolucijo, vulkanske izbruhe, delitev celic, prve primitivne organizme, za nekaj trenutkov so v kadru znajdeta tudi čisto prava dinozavra, apokalipsa, ponovni začetek in posnetki Zemlje iz vesolja.
Drevo življenja je tako kot njegov avtor poseben, nekonvencionalen in zelo oseben pogled na življenje in vse kar definira človeka in njegov obstoj.  V številnih pogledih je to film, ki ne pozna kompromisov, film s katerim avtor zvesto sledi svoji viziji, ko na filmski trak prenese lastno notranje doživljanje sveta in dogodkov, v katerih lahko prepoznamo močan avtobiografski pečat. Zgodba se odvije v Malickovem rojstnem mestu, Jack ima dva brata, eden pri 19-ih umre, podobno zgodbo je pisalo tudi Malickovo življenje. V Malickovih filmih je vedno veliko metafor in slikovitih prispodob, kar še najbolje opazimo pri njegovem zadnjem umotvoru, ki je enostavno prenatrpan z iskanjem simbolike in  prenesenih pomenov, na drugi strani je premalo prostora posvečeno igralcem in medčloveški interakciji. Vztrajanje na (pre)dolgem prikazu  vloge človeka v prostoru in času skozi koncept naravoslovnega dokumentarnega filma je sicer zanimivo, a obenem predolgo in že videno, saj je ob zelo veliki medijski pokritosti sveta z kakovostnimi poljudno-znanstvenimi programi iluzorno pričakovati, da takšni elementi lahko osupnejo. Kljub angažmaju Douglasa Trumbulla, ki je nazadnje vizualno izboljševal Iztrebljevalca (1982), skoraj 30 let nazaj. Sam presežke vidim v  tistih delih filma, v katerih nastopajo igralci, v zelo intimnem pogledu na notranji svet otroka in Jackovem odraščanju, ki vseeno izstopa, kot tista osrednja figura v pripovedi.  V interakciji očeta in sina najdem največ zadoščanja, prav tam najdem najmočnejši prizor v filmu (avto na dvigalki in Brad Pitt pod avtom),ko je tisto nakazano, tisto kar slutimo tako močno, tako učinkovito, da nas teh nekaj trenutkov  enostavno paralizira. Generalno so igralski prispevki na visokem nivoju, poleg Pitta in Hunterja McCrackena, ki je odlično upodobil mladega Jacka, mi na misel ne pride nobena igralka, ki bi tako prepričljivo zapolnila mesto, ki ga zaseda Jessica Chastain. Drevo življenja je čisti art film in zdaj, ko se počasi približujem zaključku, v katerem bom podal oceno, bi film najraje pustil neocenjen, ali uporabil pristop spoštovanega kolega, ki filme ocenjuje z opisno oceno. Če razmišljam v tej smeri, ugotavljam, da je gre za film, ki ga priporočam, film ki je v številnih pogledih tako drugačen, da ga je greh spustiti. Drevo življenja je film, ki ga vsak gledalec doživlja različno, umetniška stvaritev pri katerem je veliko odvisno od osebne percepcije gledalca in njegove emotivno-duhovne kompatibilnosti z Malickovo vizijo. Zato ne preseneča izjava Seana Penna, ki je končno različico filma pokomentiral približno takole: »Pri končni različici sploh nisem zasledil emotivnega naboja scenarija, ki je najbolj veličasten scenarij, ki sem jih kdajkoli prebral. Mislim, da bi se bolj jasna, konvencionalna naracija  bolje obnesla, takšen pristop pa vseeno nebi skazil splošnega vtisa in lepote samega filma. Če sem iskren, še vedno poskušam razumeti, kakšna naj bi bila moja vloga in kakšen je moj prispevek k filmu kot celoti. Še več, Terrence mi konteksta moje vloge ni nikoli povsem jasno razložil.«  Tako pravi Sean, jaz bi pa le še dodal, da je bilo posneto ogromno materiala, film je bil v montaži kar tri leta, na montažni mizi se je izmenjalo pet montažerjev in kdo ve koliko različic. V prihodnosti bomo verjetno dočakali daljšo režiserjevo verzijo, vmes se pa lahko pripravimo na Malickov naslednji film, ki naj bi  v kina prišel prihodnje leto.

Ocena: