Sedamdeset i dva dana

Slovenski naslov: 72 dni
Drugi naslovi: 72 days
Država: Hrvaška, Srbija
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 93' ,  Imdb
Režija: Danilo Šerbedžija
Scenarij: Danilo Šerbedžija
Igrajo: Rade Šerbedžija, Krešimir Mikić, Bogdan Diklić, Živko Anočić, Mira Banjac, Dejan Aćimović, Lucija Šerbedžija, Nebojša Glogovac, Predrag Vušović

72 dni sem imel zelo dolgo arhiviran, a če sem iskren, nisem verjel, da veliko zamujam. Te dni je bila objavljena lista kandidatov za tujejezičnega oskarja (najdete jo tukaj), sosednja Hrvaška je v boj za oskarjevsko nominacijo poslala prav 72 dni, celovečerni debi Danila Šerbedžije. Ja, če vam priimek deluje znano, se ne motite, Danilo je sin Radeta Šerbedžije, ki ga verjetno ni potrebno posebej predstavljati. Moram priznati, da mi je pri odlašanju z ogledom izdatno pomagala prav ta družinska komponenta, saj v filmu nastopa tudi režiserjeva sestra Lucija. In navadno me takšne družinske simbioze ne prepričajo, začnem dvomiti v legitimnost in motive sodelujočih. Na začetku sem površno spregledal, da je zraven tudi Bodan Diklić, še en zares impresiven igralski kaliber, pa tudi Mira Banjac in Nebojša Glogovac, igralec, za katerega verjamem, da bo nekoč tam, kjer sta danes Diklić in Šerbedžija. Kakorkoli, Danilo je sklenil, da sta dva igralca v družini povsem dovolj in se odločil za režijo, izkušnje je nabiral pri razmeroma neuspešni tv seriji Nora hiša (Luda kuća, 2005-), pri komični drami Go West (Ahmed Imamović, 2005) se je preizkusil v vlogi asistenta režije. 

Pripoved nas pelje na postvojno Hrvaško, natančneje na ruralno območje hrvaške pokrajine Lika, v kateri so pred vojno na Hrvaškem živeli predvsem hrvaški Srbi. Zdaj je vojne konec in za družino Paripović in njihove sosede življenje gre naprej. Osnovni vir dohodkov družine Paripović je ameriška pokojnina pokojnega dedka , ki jo po njegovi smrti nasledi njegova vdova. Babica je senilna, težko se giba in je povsem odvisna od pomoči družinskih članov. Glava družine je Mane (Rade Šerbedžija), ki pod svojo avtokratsko komando drži avtističnega sina Todorja (Živko Anočić), mlajšega brata Jojo (Bogdan Diklić) in njegovega sina Branka (Krešimir Mikić). Njihova največja skrb je babičino zdravje, dokler babica živi, družinski proračun ni ogrožen. Toda, babica kmalu umre in tako potisne ostanek družine na rob obupa. Brez ameriške pokojnine se Paripovićem ne obeta nič dobrega, Mane in Joja poskušata zamegliti negotovo prihodnost z izdatnimi količinami domače slivovice. Sredi žalovanja in obupovanju ju zmoti  družinski »butec« Todor z nadvse zanimivo idejo. Umrlo babico bodo zamenjali z novo, nadomestno babico in tako nemoteno nadaljevali s koriščenjem babičine rente. Mane je navdušen nad sinovo bistrostjo, po naključju se v bližini nahaja dom za ostarele in nemočne osebe in to je tisto, kar Paripovići potrebujejo. Branko in Todor naj bi vdrla v dom, našla primerno starko in jo pripeljala domov. 

Režiser svojo pripoved postavi v kraje iz katerih korene vleče družina Šerbedžija, v naslovno vlogo postavo očeta, ga obkroži z vrhunskimi igralci in iz ideje, ki je v resnici anekdota, ki jo je nekoč slišal, izpelje zanimivo pripoved. Okoli ideje o ameriški pokojnini in pokojni babici splete še nekaj podzgodb, ki dopolnjujejo osrednji motiv. Tu je Branko, vnuk/sin/nečak, ki se je med svojimi begunskimi dnevi v Beogradu zadolžil pri napačnih ljudeh. Zato je pobegnil v Liko in s seboj pripeljal  punco, ki vztraja na odhodu v Zagreb, daleč stran od tega, od boga pozabljenega kraja. Branko je vodja tričlanskega punk benda in še vedno upa, da jim lahko uspe preboj na glasbeni sceni. Tu je še lokalni policist (Glogovac), ki se ukvarja z preiskavo izginotja varovanke doma za ostarele in nemočne, ter prvi hrvaški sosed družine Paripovič, ki kljub konstantnem prerekanju z Manetom, ohranja »diplomatske« odnose s čudaško družino.

 Režiser nam zgodbo podaja v izrazito realistični maniri, s poudarkom na avtentičnosti lokalnega okolja in tamkajšnjih prebivalcev, ki jih z izjemno prepričljivostjo upodablja zbrana igralska ekipa. Verjamem, da so med snemanjem velikokrat improvizirali, predvsem v dialoškem smislu, končni rezultat je pripoved z izredno zanimivimi, resda pogosto vulgarnimi dialogi, ki likom dajejo barvo in okus. 72 dni je izrazito črnohumorna filmska pripoved, z alanfordovsko zastavljenimi liki, ki nas nekoliko spominjajo na Šajnove Maratonce, s katerimi kljub temu nimajo preveč vsebinske podobnosti. V komično zastavljeni premisi Šerbedžija nevsiljivo izpostavlja tudi resna vprašanja, kot je položaj hrvaških Srbov v samostojni Hrvaški in se pri tem inteligentno ozira na bližnjo krvavo preteklost. Skozi komične konstatacije realistično povzema sedanjost, a obenem ne zatiska oči pred preteklostjo. 72 dni me je nekajkrat iskreno nasmejal, kar je dokaj redek pojav pri današnjih komedijah. Film nekoliko šepa v pomožnih narativnih linijah, konkretno, del z beograjskimi mafijci-izterjevalci, ne deluje prav prepričljivo, tudi osrednja ljubezenska zgodba ne izpolni pričakovanj. Druga večja težava je uporaba lokalne specifike pri kreiranju komičnih dialogov in zapletov, zato film ne bo dosegel pravega efekta pri gledalcih, ki ne poznajo ozadja balkanskih odnosov. Anglež bo le stežka dojel Manetovo konstatacijo, da pri sebi ima oba potna lista »Naš in hrvaški.« Vedno odlični Nebojša Glogovac bi lahko bil bolje izkoriščen, njegova detektivska žilica bi lahko sprovocirala še kakšno zabavno situacijo. Film je glasbeno opremil Miroslav Tadić, ki je odlično zajel tradicionalno glasbeno zapuščino regije in jo nato aranžiral v zelo všečen filmski soundtrack. Kakorkoli, zanimiv film, ki zadovolji poznavalce regionalnih relacij, nekoliko manj od filma bodo odnesli gledalci, ki  ne razumejo balkanski relacij. (3+)

Ocena: