torek, 15. november 2011

Pankot ne e mrtov (Punk's Not Dead)



Slovenski naslov: Pank ni mrtev
Drugi naslovi: Punk's Not Dead
Država: Makedonija
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 100',  Imdb
Režija: Vladimir Blaževski
Scenarij: Vladimir Blaževski
Igrajo: Jordan Simonov, Kamka Tocinovski, Toni Mihajlovski, Xhevdet Yashari, Kiril Pop Hristov, Vladimir Tuliev, Flora Dostovska, Ratka Radmanović

Te dni se sprehajam po seznamu kandidatov za tujejezičnega oskarja. Me njimi je tudi makedonski kandidat, Pank ni mrtev, makedonskega režiserja in scenarista, rednega profesorja na skopski fakulteti dramskih umetnosti,  Vladimirja Blaževskega. Tisti, ki z nekoliko več zanimanja spremljate domačo festivalsko ponudbo ste verjetno v medijih zasledili kakšno informacijo o koprskem festivalu evropskega in mediteranskega filma - FEMF, na katerem se je na tekmovalnem sporedu našel makedonski film, ki je na koncu odnesel nagrado strokovne žirije. 
Mirsa je nekoč bil vodja in frontmen popularnega makedonskega pank banda Rabotnička Terapija. Danes je Mirsa zguba brez denarja, ki živi z mamo, denarja ni niti za račun elektriko. Prav te dni se v Makedoniji mudijo predstavniki mednarodnih inštituciji, ki poskušajo obuditi idejo svobodne, demokratske, multikulturne dežele. Svoje mesto v tej zgodbi bo kmalu dobil tudi Mirsa in njegov odsluženi bend, saj mu znanec in njegov albanski prijatelj, ki dela za predstavnike mednarodne skupnosti, ponudi  nastop na nenavadni multikulturni manifestaciji, ki naj bi promovirala te vrednote. Kljub začetnemu upiranju Mirsa pristane na sodelovanje, težava je le v tem, da poleg njegovega najboljšega prijatelja, bobnarja Ljaka, nihče izmed bivših članov skupine, ne živi v Makedoniji. Basist Žuti živi v neki komuni, na jugu Srbije, kitarist Paša se je po razpadu Jugoslavije preselil v Sarajevo. Nekako istočasno se na Mirsinih vratih prikaže Nina, njegovo nekdanje dekle, ki je z Mirso preživela njegove mladostniško-anarhistične dneve, ko je band bil na vrhuncu slave. Vse to so znamenja,ki mu pravijo, da mora ponovno zbrati originalno zasedbo. Zato se Mirsa, Ljak in Nina odpravijo na pot, najprej v Srbijo in potem v Sarajevo, kjer bodo poskušali prepričati nekdanja člana skupine, naj se jim pridružijo.
Nekateri naslovni umotvor označujejo za film ceste. Kljub temu, da je v filmu nekaj prostora namenjeno potovanju, najprej v sosednjo Srbijo, potem v Bosno in na koncu še v odročen kraj z večinskim albanskim prebivalstvom v Makedoniji, bi Pank težko okarakteriziral, kot film ceste. Premalo stvari se zgodi na poti, da bi takšna trditev bila upravičena, a konec koncev, to niti ni tako važno.  V epicenter zgodbe so postavljeni pripadniki nekoč popularnega pank benda, ki tudi v četrtem desetletju svojih nepomembnih življenj, še vedno niso dorasli izzivom, ki jih pred njih postavlja življenje. V prvi tretjini filma sem  lovil koncentracijo in v resnici nisem preveč užival v dogajanju, toda  Blaževski po tridesetih minutah vendarle ujame ritem in s postavitvijo cilja - reunion  koncerta, pripoved popelje v bolj zanimivi smeri. K zanimivosti pripevajo tudi novi liki, ki v zgodbo prinesejo nekaj ozadja in načnejo nekaj resnih vprašanj. V ozadju ponovnega zbiranja starih prijateljev opazujemo zgodbe ljudi s socialnega roba, ki živijo v tranzicijski državi, v kateri največji utež okoli njihovih vratov predstavljata etnična razdeljenost in nestrpnost. V osnovi je film nekoliko pesimističen, saj na naše izobčence pritiskajo skrajneži z obeh polov, kar lepo izrisuje motiv nestrpnosti, zapisan v genetsko kodo balkanskih narodov. Če povzamem svoje vtise, ugotavljam, da je film Vladimirja Blaževskega vreden ogleda, vendar mu nebi škodilo nekaj več ozadja za liki, ki bi nekoliko bolje opredelilo esenco njihovega obstoja. 

Ocena:


Ni komentarjev:

Objavite komentar