Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Guilty of Romance
Država: Japonska
Leto: 2011
Žanri: Drama, Grozljivka
Dolžina: 112' (144' - režiserjeva različica), Imdb
Režija: Shion Sono
Scenarij: Shion Sono
Igrajo: Miki Mizuno, Makoto Togashi, Megumi Kagurazaka, Kazuya Kojima, Satoshi Nikaido
Koi no tsumi je zaključni del t.i. trilogije sovraštva japonskega pesnika, romanopisca in filmarja Shiona Sona, v kateri najdemo še Ai no mukidashi (Love Exposure, 2008) in Tsumetai nettaigyo (Cold Fish, 2010). V mojem prvem druženju s Sonom, nekje sredi preteklega leta, sem se najprej lotil »Mrzle ribe,« drugega filma v trilogiji, o katerem sem že pisal tukaj. Kasneje je na vrsto prišel še Love Exposure, nenavadna zgodba o odraščanju fanta, ki zaradi materine smrti, nerazumevanja z očetom in seksualne negotovosti postane mojster fotografskega kukanja pod krila mimoidočih deklet (brez privolitve, seveda), vse dokler ne sreča dekleta, ki mu ob prvem stiku podari tisto, kar ni uspelo nobeni doslej - erekcijo. Kakorkoli, s prvim delom trilogije me Sono ni navdušil tako močno, kot je to storil z drugim filmom, a vseeno gre za stvaritev, ki premore dovolj kvalitet, da po ogledu ne boste razočarani. Mimogrede, še majhna opomba, ki bo verjetno odvrnila marsikoga - pred televizorjem bo treba preživeti slabe štiri ure. No, kot rečeno, tema današnjega zapisa je najnovejši del trilogije, ki tako kot prejšnja filma, s seboj prinaša bizarno, čudaško, temačno in tokrat še bolj seksualno eksplicitno pripoved, ki definitivno ni namenjena širšim množicam.
Sono pripoved začne v tokijski četrti posejani z ljubezenskimi hoteli, kjer kruh služijo številne prostitutke, sobe za nekajurni najem privabljajo tudi mlade pare, prešuštnike in vse ostale, ki potrebujejo intimen prostor, za razumno ceno. Policisti v zapuščenem prostoru odkrijejo truplo, oz. če sem izrazim natančneje, dele trupla, ki jih je neznani storilec skombiniral z deli konfekcijskih lutk. Nato spoznamo Izumi (Megumi Kagurazaka) zdolgočaseno gospodinjo, ženo uspešnega pisatelja, ki svoji lepi soprogi ne namenja veliko pozornosti. V njunem zakonu se dogaja bore malo, Izumi, pred poroko očitno pripadnica nižjega socialnega staleža, je polna strahospoštovanja, pripravljena storiti vse, da bi ugodila moškemu, ki občasno pohvali njen čaj in njeno natančnost, pri zlaganju njegovih copat. Sicer med zakoncema vlada popolna čustvena odtujenost, zakonska postelja se uporablja le za spanje, čeprav Izumin moški slovi, kot uspešen pisec erotičnih romanov. Izumi začuti, da mora nekaj narediti s svojim življenjem, zato z moževo privolitvijo poišče delo. Zaposli se v supermarketu, kot prodajalka zadolžena za degustacije, kjer jo opazi predstavnica modne agencije in ji ponudi službo fotomodela. Modna agencija je le krinka za snemanje pornografskih filmov, toda v trenutku, ko se nanjo uleže moški, je Izumin odpor šibek, njeno nasprotovanje preblago in nedorečeno. Po zaključku snemanja se čuti izkoriščeno, a je obenem tudi vesela, saj se je navsezadnje našel nekdo, ki kaže interes za njo in njeno telo. Dogodek na Izumi vpliva seksualno osvobajajoče, kmalu se začne bolj izzivalno oblačiti in preko čudaškega moškega, s kateri preživi nekaj vroči uric v hotelski sobi, spozna Mitsuko (Makoto Togashi), žensko, ki čez dan predava na eni izmed lokalnih univerz, zvečer pa se preobrazi v prijateljico noči, ki jo obožujejo številni klienti.
V večini kritik, ki so spisane po canski premieri, se omenja pripoved, ki sledi usodam treh žensk - gospodinji, profesorici/prostitutki in detektivki, ki preiskuje umor iz začetka filma. Mednarodna verzija, ki je konec leta 2011 izšla na optičnem nosilcu je bila bistveno krajša od tiste festivalske, ki so ji na koncu dodali oznako director's cut. Film je iz 144 zreduciran na 112 minut, največ izgubljene minutaže je šlo na škodo policijske preiskovalke, saj je njena vloga tako močno okleščena, da definicija o pripovedi, ki v središče postavi tri ženske, enostavno ne drži več. Torej, skrajšana verzija filma je bolj osredotoča na frustirano gospodinjo in profesorico, ki po spletu okoliščin postane mentorica mlajši Izumi, nakar ta začne posnemati dvojno življenje svoje starejše vzornice. Sonojev film se je začel sila obetavno, saj sem užival v zanimivo zamišljenih detajlih, s katerimi režiser slika disfunkcionalno zakonsko zvezo, v kateri Izumi iz dneva v dan vleče krajši konec. Ko napoči čas za spremembe, njena dejanja spremljamo z razumevanjem, tudi tista nelogična imajo svoje opravičilo in oporišče v stanju duha glavne protagoniste. Nato Sono v pripoved vpelje še Mitsuko, ki s seboj prinese bizarno in temačno, a tudi zakomplicira stvari do takšne mere, da v tistemu kar sledi, poleg očitne šok-terapije za gledalca, ne morem pripisati kakšnega večjega pomena. Ko Sono težišče zgodbe prestavi na nimfomansko profesorico, ji začne dodajati nekaj več ozadja in večplastnost, ter v zgodbo vplete njene čudaške družinske relacije, se tudi film začne sesuvati in se obnašati kot boksar v knockdownu, brez jasne strategije in občutka za smer in prostor . Tej krajši verziji se močno pozna rezanje detektivskega dela zgodbe, tistih nekaj minut, ki je preživelo montažno mizo, le poslabšajo celoto in sprašujem se, koliko bi zgodba dobila na teži, z adekvatno vključitvijo tega »tretjega« elementa. Vseeno je Koi no tsumi film, ki ne dolgočasi, nas največkrat pelje v neznano in že to je vrlina, ki jo moram pozdraviti.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar