petek, 27. april 2012

Octubre



Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: October
Država: Peru
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 83',  Imdb
Režija: Daniel Vega Vidal, Diego Vega Vidal
Scenarij: Daniel Vega Vidal, Diego Vega Vidal
Igrajo: Bruno Odar, Gabriela Velásquez, Carlos Gasols, María Carbajal

Filmi iz Peruja se ne znajdejo ravno pogosto na mojem meniju. Majhnost perujske kinematografije in omejenost na naslove, ki se jim uspe uvrstiti na kakšen izmed vidnejših filmskih festivalov, sta najtehtnejša razloga, za moje redko druženje s perujskimi filmarji. Nazadnje sem videl koprodukcijo Protitok (Contracorriente, Javier Fuentes-León, 2009), leto prej pa Mleko bridkosti (La teta asustada, Claudia Llosa, 2009), predvsem po zaslugi nominacije za tujejezičnega oskarja. Tudi Octubre spremlja podobna zgodba. Film sem najprej zasledil v canski sekciji Poseben pogled, kjer je prejel nagrado žirije. V domovini so ga razglasili za najboljši domači izdelek in ga poslali v boj za oskarja, a se mu ni uspelo prebiti med pet finalistov. Oktober je celovečerni debi bratskega dvojca Vega Vidal, 37 letnega Daniela in eno leto mlajšega Diega, moči sta združila tudi pri pisanju scenarija. Zgodo sta postavila v njuno rojstno mesto – Limo in ga časovno umestila v mesec oktober, ki za prebivalce perujskega glavnega mesta in cele države, ima še posebej pomembno vlogo. Takrat številni verniki praznujejo pomemben krščanski praznik, a med njimi so tudi taki, ki jim praznik in krščanske vrednote ne pomenijo veliko. Denimo, naš glavni protagonist – Clemente, ki v svojem stanovanju v revni četrti, že vrsto let vodi nekakšno improvizirano zastavljalnico. Posel, ki ga je nasledil od pokojnega očeta, mu omogoča finančno stabilnost in zadovoljevanje vseh potreb, ki jih Clemente, roko na srce, nima prav veliko. Samotarski zastavljalničar poleg izdatkov za hrano in tedenskih obiskov v lokalnem bordelu nima veliko odhodkov. Je brez otrok, posebne prijateljice, ali dobrega prijatelja, s katerim bi lahko zapil nekaj denarja … Pravzaprav je ves pomen njegovega obstoja sežet v vsakodnevnem barantanju z revčki, ki v zastavitvi dragocenosti vidijo zadnjo možnost. Na koncu dneva Clemente skrbno šteje denar, ureja evidence dolžnikov in čepi pred televizorjem v pričakovanju novega dne, ki bo na las podoben prejšnjemu. Nato njegovo vsakdanjo rutino nepričakovano predrami košara s komaj rojenim dojenčkom, ki jo v njegovi spalnici pusti ena izmed deklet iz lokalnega kupleraja. Ura je pozna, zato sklene, da bo na policijo odšel zjutraj. Policist v sprejemni pisarni mu hitro razloži možni opciji - obdržati otroka in ga priznati za svojega, ali skrb za otroka prepustiti sirotišnici. Clemente se odloči, da bo še nekaj časa počakal in poskušal izslediti otrokovo mater. Toda, ta naloga ne bo ne enostavna, ne hitra. Zaradi »situacije« z otrokom začne trpeti posel in zastavljalničar je prisiljen najeti Sofio, žensko, ki mu je že večkrat izkazala svojo naklonjenost , da čez dan skrbi za otroka.  
Oktober je, med ostalim, film o samoti, film o medčloveških odnosih, človeških značajih, nezmožnosti posameznikovega prilagajanja na nove okoliščine in vztrajnem zanikanju obstoja drugih možnosti in perspektiv. Clementeja bi težko označili za junaka, saj je značajsko veliko bližje antijunaku. Okornost v komunikaciji z okolico, izrazita egoističnost, samozadostnost in brezčutnost so karakteristike, ki jih navadno pripisujemo slabim ljudem. Naš antijunak brez slabe vesti poskuša porabiti ponarejeni bankovec, ki je zaradi neprevidnosti končal v njegovem žepu, ali od prostitutke iztisniti želeno informacijo in spolni odnos po sistemu 1+1. Eno storitev plačaš, drugo dobiš zastonj. Brata Vega Vidal odlično dodajata tem ničkaj lepim prizorom zelo nalezljiv komični podton, ki ga lahko zasledimo v skoraj vsaki situaciji. Tako je denimo prizor, v katerem Clementejev someščan želi zastaviti športna odličja, žalosten in komičen obenem. Podobno komično-nerodna je rojstnodnevna zabava presenečenja, ki ga za Clementeja organizirata Sofia in njegov dolgoletni znanec. Ustvarjalci  očitno odlično poznajo revne četrti perujskega glavnega mesta. Snemalne lokacije so skrbno izbrane in zelo avtentične, podobno velja za odlično selekcijo igralskega kadra. Ob zelo prepričljivem Brunu Odarju v naslovni vlogi, velja izpostaviti Gabrielo Velásquez (Sofia), žensko, ki je pravo Clementejevo nasprotje. Dovolj ji je samote in brezciljnega življenja, zato želi nekaj ukreniti, sprovocirati spremembo, izzvati srečo. Clemente se drugi strani, kljub nesrečnem življenju in rahli depresiji, z vsemi močmi upira spremembam. Njegov strah pred življenjem in povezovanjem z ljudmi, je ogromen. Prepričan, da je le življenje brez čustev dovolj varno, nagonsko odriva vsakogar, ki se mu približa. Vse dokler v spalnici ne najde otroka, ki v kombinaciji s Sofijino prisotnostjo sproži transformacijo. Ta je počasna, minimalna in kot se na koncu izkaže, zapoznela. Čeprav konec pušča tudi prostor, za bolj optimistično interpretacijo. Debi bratov Vega Vidal je zelo zanimiva filmska izkušnja, v kateri lahko prepoznamo vplive Akija Kaurismäkija in Jima Jarmuscha. Vizualno zanimiva celota, s skrbno premišljenimi kadri in dobro uglašeno atmosfero, ki je vsekakor vredna naše pozornosti. (-4)    

Ocena:


sreda, 25. april 2012

Sherlock Holmes: A Game of Shadows



Slovenski naslov: Sherlock Holmes: Igra senc
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Akcija, Avantura, Krimi
Dolžina: 129' ,  Imdb
Režija: Guy Ritchie
Scenarij: Michele Mulroney, Kieran Mulroney
Igrajo: Robert Downey Jr., Jude Law, Rachel McAdams, Noomi Rapace, Stephen Fry, Jared Harris

Že ob premieri v veselem decembru, ko so me z vsakega avtobusnega postajališča pozdravljali plakati za novega Sherlocka Holmesa, sem imel slab občutek. Tako intenzivna reklamna kampanja pogosto ne pomeni nič dobrega. Izjeme seveda obstajajo, a je neprijeten vonj po Transformerjih in podobnih akcijskih spektaklih, ki rekrutirajo zabave željne množice, vseeno bil premočan. Zato sem se modro odločil, da denarja za kino vstopnico ne bom dal. Kakorkoli, vlagatelji so dosegli, kar so želeli. Premeteni studijski možje so izkoristili ugoden trenutek in z Igro senc dodobra napolnili svoje mošnjičke. Več kot 530 milijonov dolarjev zaslužka je zagotovilo, da nas podobni filmi čakajo tudi v prihodnje in verjetno je prav to zagotovilo, ob dejstvu, da je film podpisal Guy Ritchie, še najbolj žalosten moment moderne kino realnosti. Zdaj, ko je Igra senc dostopna na različnih optičnih nosilcih, sem vseeno podlegel pritisku vsega dobrega, kar mi je preteklosti ponudil Ritchie in se posadil pred televizijo. Brez pričakovanj. 
Tokrat je na nasproti Holmesa stal sovražnik, ki je po dolgotrajnem scenarističnem brainstormingu dobil kvalitete, ki so najmanj enakovredne Holmesovim vrlinam. Seveda, tako kot vsak dober zlobnež, tudi ugledni profesor James Moriarty (Jared Harris) ima megalomanske načrte in zvito strategijo, kako postati najpomembnejši (najbogatejši) mož na svetu. Profesor je tako prebrisan in vpliven, da ga ne more ustaviti nihče. Razen enega in edinega Sherlocka Holmesa, seveda. Ustavljanje zlobneža bi bila veliko preprostejša in hitreje izvedljiva naloga, če se g. Holmes nebi ukvarjal s svojeglavim Watsonom, ki se je nenadoma odločil za skok v zakonski jarem. In to je nekaj, kar Holmes ne more dovoliti, ne v trenutkih, ko človeštvu preti globalna katastrofa. Tudi če je treba nevesto vreči iz drvečega vlaka, kajti brez Watsona ob sebi se Holmes počuti kot ženska brez moškega. Močna ženska, a vseeno ženska. Šele z Watsonom ob sebi, Holmes postaja tisti pravi macho, strah in trepet vsakega zločinca. Ob majhni, simbolični pomoči Noomi Rapace, ki v nadaljevanju zavzame mesto Rachel McAdams. Švedinja je trenutno bolj vroča in tudi ta moment so snovalci maksimiranja dobička s pridom izkoristili. Noomi je dobila zajeten honorar in ničvredno vlogo, ki ji razen večje mednarodne prepoznavnosti, ni prinesla veliko razloga za zadovoljstvo. In če je Ritchie začel godrnjati, so ga hitro pomirili s tolažilno nagrado in mu dovolili še eno slow-motion sekvenco. In slow-motion sekvenca je nekaj, čemur se Ritchie enostavno ne more upreti. In prav slow-motion sekvenca v gozdu je najboljši del filma, pravi Time Warp  na kvadrat. Če malo bolje pomislim, je poleg te sekvence, edino kar mi bo ostalo v spominu redefiniranje Holmesove seksualne usmeritve. Zakaj pa ne? Če že snemajo film, v katerem želijo čim bolj slediti aktualnim filmskim trendom, potem ni odveč, če nekaj pozornosti namenijo tudi homoseksualnem delu populacije. Nekaj za vsakogar, bi se lahko glasil moto. Nadaljevanje je neizogibno. To je jasno. Izziv je enostavno prevelik ($$$), da ga ne bi sprejeli. 

Ocena:


torek, 24. april 2012

Kalevet



Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Rabies  
Država: Izrael
Leto: 2010
Žanri: Grozljivka
Dolžina: 90', Imdb
Režija: Aharon Keshales, Navot Papushado
Scenarij: Aharon Keshales, Navot Papushado
Igrajo: Yael Grobglas, Lior Ashkenazi, Danny Geva, Ania Bukstein, Menashe Noy

Rabies so številni promovirali kot prvo izraelsko slasher grozljivko in prav ta nenavadna kombinacija hebrejščine in hororja je očitno pritegnila številne ljubitelje strahu in groze. Kako drugače razložiti nenavadno veliko število kritik, ob relativno majhnemu številu običajnih »gledalcev.« Kakorkoli, šlo je za kombinacijo, ki je že sama po sebi, dovolj tehten razlog za ogled. 
Spoznajmo glavne protagoniste. Prvi kader pokaže dekle ujeto v nekakšno prirejeno past sredi gozda in dekličinega brata, ki prestrašeni punci obljublja, da jo bo rešil. Iz njunega dialoga sklepamo, da sta brat in sestra pobegnila od doma (heh, nekoliko prestara se mi zdita za to). Kakorkoli, sestra je ujeta in ker jo ne more rešiti sam, se brat odpravi po pomoč.  Kmalu postane jasno, da je past postavil psihopatski morilec, ki preži na žrtve v teh prostranih gozdovih. Nato spoznamo gozdnega čuvaja, ki skupaj s svojim psom preverja razvedrilne vsebine, namenjene obiskovalcem naravnega parka. Ko se njegov štirinožni prijatelj nepričakovano zapodi v grmovje in hitro izgine iz vidnega polja, se čuvaj odpravi za njim in ga začne iskati. Nekaj kilometrov stran so tudi so tudi fanta in punci, ki so očitno izbrali napačen odcep in končali bogu za hrbtom. Ko se ustavijo na gozdni poti, da bi ugotovili, kako se vrniti v civilizacijo, iz gozda priteče okrvavljeni brat ujetega dekleta in prosi za pomoč. Hitro se dogovorijo. Moška bosta odšla pomagati mladeniču, punci bosta poklicale možje postave in pri avtu počakala na njihov prihod. Dispečer proti kraju dogodka napoti najbližjo patruljo, ki jo sestavljata policist, ki v službenem času poskuša rešiti svojo propadajočo zvezo in njegov nekoliko mlajši kolega, ki ima očitne težave, pri obvladovanju svojih plenilskih seksualnih nagnjenj.
Pretežno zadovoljni kritiki in nekoliko manj zadovoljno občinstvo je nekakšen rezime odzivov, na izraelski izlet v žanr, s katerem bližnjevzhodni  filmarji doslej niso imeli nobenih izkušenj. Glede na dejstvo, da gre za debitantski poskus, sem bil pripravljen spregledati marsikakšno pomanjkljivost, a sem vseeno pričakoval nekaj več izvirnosti. Če nič drugega vsaj manj stereotipno spisane like, ki niso na las podobni tistim iz podobnih ameriških izdelkov. Na začetku sem še upal, da je z do nezavesti obrabljenim klišejem mladih in lepih ljudi, ki izberejo napačen odcep in tako podpišejo lastno smrtno obsodbo, izpolnjena kvota copycat zapletov. Na žalost, večina tistega kar sledi ne prinaša nič novega, nobene svežine in kreativnosti pri snovanju krvoprelitja, ki nas čaka v nadaljevanju. Mogoče je še najbolj izvirna odločitev, da v uvodu omenjenem psihopatskem morilcu dodelijo bolj obrobno vlogo in se pri kreaciji nasilja zanesejo predvsem na nesporazume in zmešnjavo, ki jo podobna situacija lahko sproži. Moram priznati, da je vrstni red, po katerem umirajo sodelujoči razmeroma nepredvidljiv, toda, ta zanimivi aspekt popolnoma zasenčijo scenaristične rešitve tipa pozabljeno minsko polje sredi nacionalnega parka, ali brezglavo reševanje ujetega dekleta z golimi rokami. Dekle je ujeto pod zemljo, zato kakšna lopata in nekaj orodja predstavljajo prvo logično potezo. Psihopatski policist le nekaj minut po prihodu, že otipava mednožje brhke blondinke, medtem pa se njegov pravični partner obnaša kot starš, ki je ujel otroka z žličko in kantico evrokrema. Tudi sicer je teh, na vrat - na nos ukrepanj in dejanj preveč, kar v končnici pri gledalcu sproža revolt in nično sočustvovanje z liki.  Kalevet se bo kljub vprašljivi kvaliteti vseeno vpisal v filmsko zgodovino kot prva izraelska grozljivka in tudi to je nekaj. Zdaj je na drugih, da poskušajo izboljšati slab okus, ki ga je pustil debi režisersko-scenarističnega tandema Aharon Keshales - Navot Papushado. (+2)

Ocena: 


ponedeljek, 23. april 2012

L'Apollonide (Souvenirs de la maison close)



Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi:  House of Tolerance
Država: Francija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 122 ',  Imdb
Režija: Bertrand Bonello
Scenarij: Bertrand Bonello
Igrajo:  Adèle Haenel, Hafsia Herzi, Louis-Do de Lencquesaing, Noémie Lvovsky, Celine Sallette, Jasmine Trinca

Že bežen pogled na filmografijo francoskega režiserja Bertranda Bonella razkriva pogosto rabo motivov, ki so tako ali drugače povezani s seksualnostjo. Izjema ni niti njegov peti celovečerec  L'Apollonide, s katerim Bonello v precep vzame najstarejšo obrt, na prelomu med 19. in 20. stoletjem.  Zgodbo inštalira v bordel L'Apollonide, v ugledni pariški četrti, kjer premožni umetniki, poslovneži in ostali uglajeni gospodje, prihajajo zadovoljevati svoj libido. Nekateri pridejo občasno, drugi so spet redne stranke, ki se vedno znova vračajo k istem dekletu. Hišo vodi madam Marie-France, bivša prostitutka in mati samohranilka z dvema otrokoma. Madam v maniri izkušene poslovodkinje, ki tudi sama izhaja iz »posla,« vodi hišo z mešanico prijateljskega razumevanja in poslovne discipline. Njena dekleta so vedno urejena, v najboljših oblekah, odišavljena z najboljšimi parfumi. Vse potrebno za brezhiben videz priskrbi hiša, operativni in ostali stroški se dekletom odtegujejo od njihovega mesečnega izkupička. Madam je tista ki vse povezuje, vendar so v osrčju zgodbe prav dekleta, ki dan začnejo s skupnim zajtrkom, zbrane za veliko kuhinjsko mizo, za katero potekajo sproščeni razgovori in diskusije, tako kot vsaki »normalni« družini. Dan se nadaljuje s popoldanskimi pripravami na bližajočo se noč. Dekleta si medsebojno pomagajo, ena drugo urejajo, se zapletajo v pogovore o običajnih stvareh, strankah, življenjskih perspektivah …  Nato pride noč in ko se na vhodu v hišo prižge rdeča lanterna, se dekleta v pričakovanju strank zberejo v glavnem salonu. Kmalu se pri vratih sliši prvi zvonec in dekleta v bleščečih oblekah so že pripravljena na celonočno igranje najrazličnejših vlog, ki jih pred njih postavijo klienti z najrazličnejšimi fetišističnimi nagnjenji. Tako kot vsakem poslu, dekleta imajo opravka z dobrimi in prijetnimi strankami, pa tudi s takimi, ki jih ženejo sadistična nagnjenja. Dekle jo kličejo Židinja že nekaj časa obiskuje stranka, ki bi lahko predstavljala potencialno grožnjo.
Filmske kamere v bordelih niso nič novega. Največkrat obisk javne hiše predstavlja krajšo epizodo, praviloma predstavljeno iz moške perspektive, ki je navadno podana v komičnem kontekstu. Potem imamo filme, v katerih moški prevzame vlogo viteza na belem konju, ki rešuje žensko iz krempljev prostitucije, ali jo z brezpogojno ljubeznijo prepriča, da ob njem zaživi normalno (moralno) življenje. Robert De Niro je reševal Jodie Foster, Richard Gere Julio Roberts. Baz Luhrmann se je zadeve lotil iz pretežno romantične perspektive. Bonello je izbral isto zgodovinsko obdobje, a pri realizaciji ubral povsem drugačen pristop. Sprva  je želi posneti film o prostituciji, ki bi se odvijal v modernem času, a se je kasneje premislil in z več kot stoletnim skokom v preteklost, pripovedi dodal pomemben zgodovinski pečat. Že uvodni kadri, ko se kamera počasi premika po dolgih hodnikih s pridušeno svetlobo, napovedujejo klavstrofobično vzdušje in občutke ujetosti, ki jih čutijo stalni rezidenti hiše. S sprehodom po hodnikih in sobah se začne neverjetno avtentično potovanje v zakulisje prostitucije na začetku 20. stoletja. Za zidovi javne hiše Bonello ustvari skorajda hermetično zaprt svet, nekakšen mikrokozmos, ki ga pred zunanjostjo varujejo debeli zidovi eksistencialne negotovosti. Razen prizorov ob jezeru, ko dekleta (enkrat samkrat) dobijo prost dan, so vsi prizori posneti v notranjosti hiše. Prav v teh prizorih je najopaznejši kričeči kontrast med ujetostjo med zidovi  bordela in lepoto brezmejne svobode, ki jo dekleta začutijo v zunanjem svetu. Režiser si vzame čas in potrpežljivo slika vse aspekte življenja prostitutke. Od zelo podrobnega opisovanja vsakodnevne rutine povezane z osebno higieno, do prijateljskih, lahko bi rekel celo družinskih odnosov, ki vladajo med dekleti. Bonello sicer vzpostavi nekaj pomembnejših likov, a vseeno nobenemu izmed likov ne namenja tako izrazite vloge in se raje posveča psihologiji skupine kot celote.  L'Apollonide mogoče ne bo všeč tistim, ki želijo gledati pripoved z jasno opredeljenimi glavnimi protagonisti, ki skozi kontekst usode posameznika podaja nekakšen splošni komentar. Bonello stori obratno, njegovi liki so le elementi slike, koščki, ki samostojno nimajo pretiranega pomena. Ustvarjalci so zbrali odlično igralsko zasedbo, ki v kombinaciji z odlično kostumografijo in kakovostno časovno rekonstrukcijo, tvori enega najzanimivejših filmskih izletov v zakulisje prostitucije. Pozdrav iz dežele šampanjca in sperme, v kateri, tako kot danes, največje poraženke ostajajo prijateljice noči. Mogoče je vsa resnica tega nehvaležnega poklica sežeta v izjavi eni izmed deklet, ki v šali pove:  »Fucking is a fuck-awful job.«  (-4)

Ocena:


nedelja, 22. april 2012

Cannes 2012



Naslednji mesec peščico privilegiranih novinarjev in gledalcev čaka prvi vrhunec letošnje filmske sezone. Med 16. In 27. majem bodo vse filmske poti vodile proti Azurni obali. V svoji 65. izdaji Cannes ponuja zelo zanimiv nabor filmov, med katerimi tradicionalno ni prostora za velika presenečenja. Canski selektorji najraje sodelujejo z režiserji, ki že imajo nekaj canskih izkušenj in tudi letos je temu tako. Festival bo odprl Moonrise Kingdom ameriškega posebneža Wesa Andersona, zaključni film je netekmovalni Thérèse Desqueyroux, pred kratkim preminulega francoskega režiserja Clauda Millerja. Za zlato palmo se bo potegovalo 22 filmov, med katerimi so najbolj zastopani Američani s šestimi filmi, Francozi imajo tri predstavnike, Južna Koreja in Avstrija dva …  Začel bom pri tistem z največ canske kilometrine, torej Kenu Loachu. Njegov The Angel's Share ponuja zanj tipične motive mladega prestopnika zlatega srca in pitje alkohola, ki ob tej priložnosti ni uporabljeno v negativnem kontekstu. Michael Haneke je canska stalnica, zato so vsi še pred objavo uradnega seznama vedeli, da Amour ima zagotovljeno mesto v glavni tekmovalni sekciji. Tudi Mehičan Carlos Reygadas je stari canski znanec (Stellet Licht, 2007), ki po petih letih  predstavlja novi film z nasovom Post Tenebras Lux. Cristian Mungiu, ki že ima zlato palmo za 4 luni, 3 saptamâni si 2 zile (2007), se vrača z dramo Dincolo de dealuri (Beyond the Hills). Še nekaj tednov nazaj je veljalo, da bo  naslednji film Jeffa Nicholsa prišel šele prihodnje leto, a zdaj je Mud že uvrščen v tekmovalni spored. In ja, tudi tokrat je zraven Michael Shannon. Odlični Novozelandec Andrew Dominik (Chopper, The Assassination of Jesse James by the Coward Robert Ford) bo znova združil moči z Bradom Pittom v krimi trilerju Killing Them Softly. Lee Daniels, ki je pred tremi leti »zakrivil« odlični Precious, je z zvezdniško zasedbo posnel triler The Paperboy. De rouille et d'os je novi film Jacquesa Audiarda, ki je pred tremi leti navdušil s Prerokom (Un Prophete) in domov odnesel veliko nagrado canske žirije. David Cronenberg bo predstavil Cosmopolis, v Cannes se vračajo tudi Abbas Kiarostami, Ulrich Seidl, Thomas Vinterberg, Im Sang-soo, Hong Sang-soo…  

Uradna tekmovalna sekcija

Moonrise Kingdom - Wes Anderson (ZDA)
Vous n'avez encore rien vu / You Haven't Seen Anything Yet - Alain Resnais (FRANCIJA)
De rouille et d'os / Rust and Bone - Jacques Audiard (FRANCIJA)
Holy Motors - Leos Carax (FRANCIJA)
Cosmopolis -David Cronenberg (KANADA)
The Paperboy - Lee Daniels (ZDA)
Killing Them Softly - Andrew Dominik (ZDA)
Amour / Love - Michael Haneke (AVSTRIJA)
Reality - Matteo Garrone (ITALIJA)
Lawless - John Hillcoat (ZDA)
Da-Reun Na-Ra-e-Suh / In Another Country - Sangsoo Hong (J.KOREJA)
Donui Mat / Taste of Money - Im Sang-Soo (J.KOREJA)
Angel's Share - Ken Loach (VB)
Dincolo de dealuri / Beyond the Hills - Cristian Mungiu (ROMUNIJA)
Après la bataille / After the Battle - Yousry Nasrallah (EGIPT)
Mud - Jeff Nichols (ZDA)
Post Tenebras Lux - Carlos Reygadas (MEHIKA)
On the Road - Walter Salles (ZDA)
Paradies: Liebe / Paradise: Love - Ulrich Seidl (AVSTRIJA)
Jagten / The Hunt - Thomas Vinterberg (DANSKA)
In the Fog - Sergei Loznitsa (UKRAJINA)
Like Someone in Love - Abbas Kiarostami (JAPAN)

Nekaj fotk za pokušino:




Poseben pogled 

A perdre la raison / Loving Without Reason- Joachim Lafosse
Despues de Lucia - Michel Franco
Mystery - Lou Ye
Student - Darezhan Omirbayev
La Pirogue / The Pirogue - Moussa Toure
Elefante Blanco / White Elephant - Pablo Trapero
Confession of a Child of The Century - Sylvie Verheyde
11.25 Jiketsu No Hi, Mishima Yukio To Wakamonotachi / 11.25 The Day He Chose His Own Fate - Koji Wakamatsu
Beasts of the Southern Wild - Benh Zeitlin
Laurence Anyways - Xavier Dolan
Miss Lovely - Ashim Ahluwalia
La playa - Juan Andrés Arango
Les Chevaux de dieu / God's Horses - Nabil Ayouch
Trois Mondes - Catherine Corsini
Antiviral - Brandon Cronenberg
7 Days in Havana / 7 dias en La Habana - Laurent Cantet. Julio Medem, Benicio Del Toro, Gaspar Noé, Elia Suleiman, Juan Carlos Tabío & Pablo Trapero
Le grand soir - Delepine Kervern

sobota, 21. april 2012

Apflickorna, Loverboy, Pamanento Nobara


Apflickorna



Drugi naslovi: She Monkeys
Režija:  Lisa Aschan
Scenarij: Lisa Aschan, Josefine Adolfsson
Igrajo:  Mathilda Paradeiser, Linda Molin, Isabella Lindquis
Leto: 2011
Trajanje: 83' 
Žanr: Drama
Država: Švedska

Emma je najstnica, ki se pridruži jahalnemu klubu in se znajde med mladimi sovrstnicami, ki se pripravljajo na tekmovanje v umetnostnem jahanju. Emmi je takoj jasno, da je Cassandra glavna zvezda ekipa in punca okoli katere se vse vrti. Čeprav sprva ne kaže, da bi Emma lahko bila resna konkurenca Cassandri in ostalim puncam, novinka pokaže zavidno raven volje in vzdržljivosti. Med Emmo in Cassandro se splete nenavadna prijateljska vez, Cassandra celo prevzame vlogo Emmine mentorice in njun odnos se počasi začne spreobračati v romantično-lezbično avanturo, v kateri Emma deluje nekoliko zadržano in neodločno. Vzporedno z Emmino coming-of-age zgodbo spremljamo odraščanje njene predpubertetniške sestrice Sare, ki je zaljubljena v njunega najstniškega sorodnika. Nekaj provokativnosti, zanimivih momentov in dobra atmosfera v zgodnji fazi obljubljajo veliko, a na žalost debitanta Lisa Aschan v zadnji tretjini izgubi kompas in nam servira končnico brez jasne resolucije, po kateri se gledalec sprašuje, kaj je pravzaprav režiserka želela povedati. Zlati hrošč, za najboljši švedski film preteklega leta. (-3)





Loverboy



Režija: Catalin Mitulescu
Scenarij: Catalin Mitulescu, Bogdan Mustata
Igrajo:  George Pistereanu, Ada Condeescu, Ion Besoiu, Clara Voda
Leto:  2011
Trajanje: 93'
Žanr: Drama
Država: Romunija, Švedska

Luca je mladi, dvajsetletni  šarmer, ki zlahka osvaja srca mladih in neizkušenih deklet. Vroči poletni dnevi so kot nalašč za brezbrižno razvajanje ob Donavi.  Nekaj alkohola in obrambni zid naivnih deklet je že pošteno načet. Mogoče je Luca tako prepričljiv v zavajanju, ker tudi sam verjame v tisto kar počne. Ker tudi sam verjame, da je zaljubljen v svoje žrtve. Zgodba se navadno konča v Constanti, ob Črnem morju, kjer naročniki prevzamejo "paket." Pred tem Luci posodijo drag avto in nekaj denarja. Ta preživi nekaj medenih tednov s punco in ko ta že začne kazati znamenja resne predanosti, se igra lahko začne. »Dolžen sem denar! Ubili me bojo! Konec je z mano!« Zaskrbljena, do ušes zaljubljena punca, bi zanj naredila vse. Tudi prodajala se, če je treba. Še preden dojame v kaj se spušča, že leži v hotelski sobi s prvo stranko. Nekako istočasno se iz hotela odpelje tudi Luca. S slabo vestjo in kuverto polno denarja, novim podvigom naproti. 




Pamanento Nobara



Drugi naslovi: Permanent Nobara
Režija: Daihachi Yoshida
Scenarij: Satoko Okudera , Rieko Saibara (manga)
Igrajo:  Miho Kanno, Eiko Koike, Chizuru Ikewaki
Leto:  2010
Trajanje: 100'
Žanr: Komedija, Drama
Država: Japonska

V majhnem mestecu na redko poseljenem otoku Shikoko, stoji frizerski salon Permanent Nobara (trajna pričeska). Tam službuje tudi Naoko, ki je se je po propadlem zakonu vrnila na otok in s seboj pripeljala svojo predšolsko hčerko. Lastnica salona je njena mati, ki že celo večnost frizira lokalne gospe in dekleta. S skoki v preteklost se vračamo v Naokino otroštvo in spoznavamo, kako se je na otoku odraščalo nekoč. Naoko je večino časa preživela s prijateljicami Micchang in Tomochang, ki še danes živijo na otoku. Zgodba, ki teče v sedanjosti razkriva usode treh žensk, ki so tudi v zrelih letih ohranile dobre odnose. Permanent Nobara je komična drama, ki jo ženejo nekonvencionalnimi, a simpatični liki, ki se skozi vsakdanje probleme prebijajo tudi s pomočjo nenavadnega smisla za humor. Potreboval sem nekaj časa, da sem usvojil like in humor. Kasneje je vse bilo boljše, lažje in predvsem veliko zabavneje. Od netipičnih trajnih frizur, ljubezenskih zadreg Micchang in iskanja izginulega moža. Vse tja do samega finala, ko me je končni preobrat ujel povsem nepripravljenega, kar se ne zgodi prav pogosto.  (3+)



četrtek, 19. april 2012

Do-ga-ni



Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Silenced
Država: J. Koreja
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 125',  Imdb
Režija: Dong Hyeuk Hwang
Scenarij: Jee-young Cong, Dong Hyeuk Hwang 
Igrajo: Yoo Gong, Yu-mi Jeong, Hyeon-soo Kim, Ji-yeong Kim, In-seo Jeong, Seung-hwan Baek

Skoraj pet milijonov gledalcev v Južni Koreji in mesto med top deset najbolj gledanih filmov preteklega leta, 30 milijonov ameriških dolarjev zaslužka v domovini in še toliko na mednarodnih trgih, so respektabilne številke za drugi film relativno neznanega korejskega režiserja Dong Hyeuk Hwanga. Film prikazuje dogodke,  opisane v knjigi Dokani, korejskega pisatelja Ji-Young Konga, ki je bila objavljena leta 2009. Knjiga in film sta navdihnjena z resničnimi dogodki, ki so se odigrali v šoli za gluhoneme in hendikepirane otroke v korejski provinci Gwangju.  
Pripoved začnemo z odhodom mladega učitelja in vdovca Kang In-hoja (Yoo Gong) v mesto Mujin, kjer bo In-ho prevzel službo učitelja na šoli za gluhoneme otroke. Na poti iz Seula do Mujina se po težavah z avtomobilom zaplete v manjšo prometno nesrečo. Za volanom drugega avtomobila je Seo Yoo-jin (Yu-mi Jeong), aktivistka v lokalnem centru za človekove pravice. In-ho avto pusti v mehanični delavnici,  Yoo-jin mu pa ponudi prevoz v mesto in ga odpelje do šole, na kateri bo poučeval. In-ho se najprej sreča z ravnateljem šole in vodjo šolske administracije. Položaja zasedata identična dvojčka, ki se poleg izobraževalnih in vodstvenih nalog ukvarjata z manjšo pridobitno dejavnostjo. Vodja administracije novemu učitelju takoj pojasni, kako funkcionirajo stvari v novem okolju, ko zahteva denarno nadomestilo, ki bo dokončno potrdilo njegovo zaposlitev. Vzemi ali pusti, se glasi ponudba in mladi učitelj se odloči, da bo plačal. Zdaj, ko so rešene vse »formalnosti« se učitelj lahko posveti delu. A že po prvih stikih učitelj pri nekaterih otrocih opazi nenavadno odbojnost in strah, ki ga otroci kažejo v kontaktu z učitelji. Ko na okenski polici v tretjem nadstropju  opazi deklico in ji pohiti na pomoč, še ne sluti, da je to šele začetek odkrivanja grozodejstev, ki se že nekaj časa odvijajo za zidovi šole v Mujinu. 
Kljub dejstvu, da sem že videl marsikaj, vključujoč  grozo, ki jo najdemo v osrčju filma, ki je tema današnjega zapisa, se vsakič, ko gledam kaj podobnega, nekako ne morem sprijazniti z dejstvom, da je kaj takega sploh mogoče. Da na tem svetu obstajajo posamezniki, ki jih enostavno ne moremo označiti za ljudi, kajti v resnici gre za monstrume, v katerih je že davno umrlo vse človeško. Bogve kdaj in zakaj. Za človeško masko skrite pošasti so se prebile do položajev, na katerih lahko izživljajo svoje ostudno-umobolne fantazije in nepovratno uničujejo življenja najšibkejših. Nekako tako sem razmišljal po ogledu filma, ki bi ga težko uvrstil med stvaritve namenjen razvedrilu. Kljub neprijetni vsebini pa gre za  kos celuloida, ki mu vsekakor velja posvetiti pozornost. Tudi zavoljo dejstva, da film poleg zgodbe o zlorabi otrok, ki poteka v ospredju, konkretno in zelo dosledno premetava umazano perilo v lokalnih uradih in ustanovah, odkriva gnilobo v okrožnih vodstvenih strukturah in obenem zelo jasno namigne, da se vonj po gnilobi duha tudi na najvišjih instancah. Ob pozorni analizi videnega ugotovimo, da je vse kar je narobe s sistemom in ljudmi, ki sistem predstavljajo, tako ali drugače povezano s korupcijo. Lokalni detektiv ne preiskuje, ker mu slabo vest blaži debela ovojnica v notranjem žepu suknjiča, odvisno sodstvo usmerjajo politični  interesi, ambicioznem tožilcu se cedijo sline, ko razmišlja o svoji novi pisarni in mizi iz mahagonija. In prav v takšnih primerih, ko v vlogi žrtve pristanejo nedolžni otroci, korupcija več ni samo kaznivo dejanje, temveč zločin. Vsi ki so sprejeli denar, so sokrivi za žalosten epilog, vsi ki so se tako ali drugače okoristili, indirektno spodbujajo nove podobne primere. Ultimativni dokaz o okuženosti vseh por družbenega življenja je dejstvo, da v korupciji sodeluje tudi pravičnik, glavni protagonist in junak, ki se je tako močno trudil, da bi pravici bilo zadoščeno. A ne pozabimo, tudi on je dal denar, da bi dobil službo. In to je še najbolj zaskrbljujoče, kajti prav ta denar je romal v žep policista, ki ni opravil svoje delo. Torej, tudi pravičnik je del verige, kri je tudi na njegovih rokah, nedolžen ni nihče. Nedolžni so le otroci in prav to je boleča resnica, ki jo tako jasno razkriva Dogani. (-4)

Ocena:


sreda, 18. april 2012

Detachment



Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 97', Imdb
Režija: Tony Kaye
Scenarij: Carl Lund
Igrajo: Adrien Brody, Marcia Gay Harden, Sami Gayle, Betty Kaye, James Caan, Christina Hendricks, Tim Blake Nelson, Lucy Liu

Vsakič, ko odprem Imdb profil angleškega režiserja Tonyja Kaya, ugotavljam, kako zelo zanimiva je njegova pozdravna fotka. Takšna, ki te kar vabi, da izveš kaj več o človeku na njej. In Tony je zares zanimiv figura, človek, ki je posnel enega najzanimivejših filmov 90-ih. Kaye se je najprej uveljavil v svetu reklamnih spotov in z leti postal eden najbolj zaželenih imen pri planiranju novih reklamnih kampanj. Vzporedno z »oglaševalsko« kariero je Anglež začel zelo plodno sodelovanje z glasbeno industrijo in med drugim režiral spote za pesmi Johnnyja Casha, Rogerja Watersa, Red Hot Chili Peppersov … Pri 45-ih je Kaye bil več kot pripravljen za celovečerni debi, ko je v njegovih rokah končal scenarij za Generacijo X (American History X, 1998). In Generacija X je film, ki je najbolj zaznamoval njegovo kariero. Film, ki ga Kaye ne priznava za svojega. Zaradi nesoglasij s studiem se je Kaye želel podpisati s psevdonimom Humpty Dumpty ali Ralph Coates, a mu investitorji tega niso dovolili. Režiserjev različica filma je bila dolga komaj 95 minut, različica ki je kasneje distribuirana, je celih 25 minut daljša. Kaye se je spustil v odprt spopad s studijskimi šefi in glavnim igralcem in na koncu potegnil kratko. Angležu so prepovedali vstop v montažno sobo, v kateri je vajeti  po nalogu studijskih šefov prevzel Norton, ki je tudi zmontiral končno različico filma. V navalu besa si je Kaye celo zlomil roko, ko je svoje frustracije stresal na betonski steni montažne sobe. A z glavo (pestjo) skozi zid se ne da in Kaye je na koncu  moral priznati poraz. Tako je postal hollywoodska persona non grata, človek, ki si je s svojim uporom zaprl številna vrata. Kljub vsem težavam Anglež ni izgubil smisla za humor in je po sporu sprožil zanimivo reklamno kampanjo, ki je zelo zabavala vse tiste, ki spremljajo hollywoodske zakulisne igrice. Kampanja, katere naročnik je bil sam Kaye, je poveličevala njegove režiserske kvalitete in ga označila za najpomembnejšega angleškega režiserja po Hitchcocku. Nekaj časa se je oblačil podobno kot Osama bin Laden (za razumevanje poglej kakšno fotografijo – recimo tisto na Imdb), njegov drugi igrani celovečerec, Black Water Transit (2010), ni nikoli končan (čeprav številni nekateri pomembni viri pravijo drugače). Tako je Detachment v resnici prvi igrani film, ki ga Kaye priznava, za svoj končni izdelek. Igrani, zato, ker je Kaye leta 2006 posnel hvaljen dokumentarec Lake of Fire, s katerim se je lotil debate o legalizaciji pravice do splava. 
Henry Barthes (Brody) sprejme začasno službo nadomestnega učitelja na neugledni srednji šoli, ki je nekakšna zadnja postaja za izobčence in neprilagojence. Henry je že navajen teh nekajtedenskih službovanj, med katerimi je osnovni cilj ohranitev bistre glave in discipline v razredu. Izobraževalno-vzgojne naloge so sekundarnega pomena, ohranjanje distance na relaciji učenec - profesor je nepisano pravilo. Torej, prideš na delo, discipliniraš in po končanem delu odideš. Enostavno in brez komplikacij. Henry je samotar, ki s seboj nosi zajetno emocionalno breme. Edina oseba, ki mu je zares blizu je njegov dementni dedek, za vse ostale je Henry nedostopen in vase zaprt možakar, ki ga ne ganejo težave ljudi v njegovi bližini. Skozi flashbacke se občasno vračamo v njegovo otroštvo in spoznavamo korenine bolečine, ki jo nosi s seboj. Na njegovo (ne)srečo je Henry končal na šoli, na kateri je dekadenca izobraževalnega sistema dosegla vrhunec, točko, na kateri se ne da storiti nič več, za ustavitev popolnega razkroja. Po prvem spoznavnem srečanju z novim razredom Henry ni računal, da lahko s svojim nastopom doseže pozitiven premik, a v naslednjih dneh presenečeno ugotavlja, da so nekateri učenci opazili njegovo prizadevnost in pokončno držo in so celo pripravljeni sodelovati v učnem procesu. Največ  navdušenja nad novim profesorjem kaže Meredith, talentirana fotografinja in študentka, ki se vsakodnevno sooča s surovim nelagodjem lastnega  obstoja, tako doma, kot v šoli. Henry na poti domov skoraj vsakodnevno sreča mladoletno prostitutko Erico, ki mu počasi leze pod kožo in na koncu v njem zbudi tisti človeški, zaščitniški gen. Henry punci ponudi začasno zatočišče in tako prvič pokaže razpoke v svojem visokem obrambnem zidu.  
Mogoče kratek povzetek zgodbe namiguje na še eno filmsko zgodbo, v kateri učitelj prevzame vlogo rešitelja,  ki s prihodom v novo okolje začne sprožati pozitivne premike. Toda, po ogledu ugotovimo, da je Detachment film z veliko kompleksnejšo in ambicioznejšo vsebino, ki naslavlja številna  vprašanja. Od tistih eksistencialnih, bolj osebnih, do splošnih, ki pod drobnogled vzamejo kolektivno stanje duha. In slika, ki nam jo kaže Kaye ni prav nič rožnata, prej depresivno črnogleda, prepojena z minimalnim odmerkom optimizma. Naslov lepo zajema rdečo nit filma, ki jo lahko generaliziram v splošno tezo o odtujenosti in nezainteresiranosti vseh obravnavanih subjektov, do zunanjega sveta. Na vsakem koraku tako najdemo nezanimanje in pomanjkanje interesa, spoznavamo ljudi in inštitucije, ki jim enostavno ni mar. Ljudi, ki so slepi za karkoli drugega, kakor za lastni mikrokozmos, ljudi ki si egoistično zatiskajo oči pred resničnostjo in vzroke svojih težav vidijo izključno v drugih. Ravnateljico, ki jo strah pred izgubo položaja pahne v resno psihozo, učitelja-veterana, ki rešitev vidi v pravilnemu doziranju pomirjeval in v pravilnost svoje teorije poskuša prepričati tudi šolsko psihologinjo. Jezne starše, ki svojo vzgojno-starševsko vlogo poskušajo reševati v sodelovanju z  šolskim avtomatskim odzivnikom in na koncu, kot svojevrstna projekcija vseh omenjenih »kvalitet« otroke, ki v pomanjkanju zanimanja brezciljno tavajo skozi hodnike izobraževalnega sistema in adolescence, ter poskušajo najti trohico smisla v svojih življenjih. Prav ta izgubljenost lahko pojasni nakopičeno jezo in jasno nakaže vzroke za takšno stanje duha dela populacije,  na kateri sloni prihodnost. Kaj pričakovati od organizma (družbe), s težkim bolezenskim stanjem, ki se manifestira v razkroju najbolj fundamentalnih človeških vrednot? Možnost, da bo takšen organizem produciral zdrave mlade celice, ki lahko pozdravijo in obnovijo poškodovano tkivo je malo verjetna, gotovost nadaljnjega razkroja pa najverjetnejši scenarij. Po podobnem vzorcu se je obnašal tudi osrednji protagonist, ki se sprva skušal izogniti interakciji z okolico, tesno zaprt v svoj zaščitni oklep. Toda bližina mladih ljudi ga postopoma prepriča, da spusti svoj gard in dovoli svetu, da se ga dotakne. Tukaj vidim poanto filma, ki se iz perspektive osrednjega protagonista lahko prenese tudi na celotno družbo. Henry je v začetku osamljen, depresiven moški, njegovo življenje  je, takorekoč, brez vsakršne kvalitete. Henry je živi mrtvec, ki ga nebi pogrešal nihče. Šele ko pokaže dovolj poguma in se spusti v interakcijo z okolico lahko rečemo, da živi. Življenje ob ljudeh je prazno, samotno in depresivno, življenje z ljudmi je osvobajajoče, polno in nepredvidljivo, včasih težavno, a nikoli brezčutno. Za konec bi izpostavil izjemen nastop Adriena Brodyja, ki je tako po dolgem času končno vknjižil vlogo, v kateri do izraza pridejo njegove nesporne igralske kvalitete. Tudi igralci v manj pomembnih stranskih vlogah (Marcia Gay Harden, James Caan) in v tistih pomembnejših (Sami Gayle in režiserjeva hčerka Betty Kaye), opravijo odlično delo. Tony Kaye je posnel film, ki spodbuja k razmišljanju in verjamem, da je malo takih, ki bodo ostali ravnodušni. Dejstvo, da film v ZDA ni našel distributerja in je zainteresiranim ponujen preko kabelskih operaterjev, v obliki videa na zahtevo, je verjetno povezano z zgodbo, ki sem jo omenil v uvodu. Kakorkoli, upam, da bo Kaye še snemal in nam v prihodnje ponudil še kakšen biserček. Po informacijah, ki so trenutno na voljo, bomo Kayev naslednji film videli leta 2014. Če se Anglež vmes ne bos spustil v kakšen spopad z mlini na veter.

Ocena: 




ponedeljek, 16. april 2012

Contraband



Slovenski naslov: Tihotapci
Država: ZDA, VB, Francija
Leto: 2012
Žanri: Akcija, Krimi, Drama
Dolžina: 109' ,  Imdb
Režija: Baltasar Kormákur
Scenarij: Aaron Guzikowski, Arnaldur Indriðason
Igrajo: Mark Wahlberg, Kate Beckinsale, Ben Foster, Giovanni Ribisi, Diego Luna, J.K. Simmons, Lukas Hass

Chris Farraday (Wahlberg) je legenda v tihotapskih krogih. Nekoč je delal za kralje neworleanškega podzemlja, ki še vedno »objokujejo« njegovo tihotapsko upokojitev. Ta je prišla s pravo ljubeznijo v podobi Kate Beckinsale in sinovoma, ki sta korenito spremenila Chrisovo življenjsko filozofijo. Danes je Chris lastnik manjšega podjetja, ki se ukvarja s prodajo in montažo varnostno-nadzornih sistemov. Od starih prijateljev se je ob njem obdržal le Sebastian (Foster), ki je, tako kot Chris, pred kratkim obrnil novi list in poskuša začeti znova. In v čem bi bil čar snemati film o legendarnem tihotapcu, če ga ustvarjalci nebi še enkrat poslali na pričakovano »zadnjo« nalogo. Seveda, Chrisova vrnitev v igro ni samovoljna, temveč rezultat mešanja senc preteklosti in nespametnosti ženinega mlajšega brata. Ta se je zapletel z napačnimi ljudmi in pri poskusu tihotapljenja nekaj sto tisoč dolarjev vredne pošiljke storil napako, ki se je končala z izgubo dragocenega tovora. Zdaj mladenič tolpi, ki jo vodi brezkompromisni psihopat Tim Briggs (Ribisi), dolguje zajeten kupček denarja, čas za vračilo pa se je že iztekel. In če dolguješ mafiji, se dolg prenaša na najbližje sorodnike dolžnika, kar v nezaviden  položaj postavlja tudi Chrisa in njegovo družino. Ta se zaveda, da bo moral preklicati svojo upokojitev in opraviti še zadnji veliki posel, če želi zaščititi svojo družino. Pot ga pelje v Panamo, na eden največjih kontejnerskih terminalov na svetu, kjer bo pobral kombi poln vrhunsko ponarejenega denarja in ga poskušal pretihotapiti v ZDA.   
Tihotapci so v resnici ameriški rimejk islandskega trilerja Reykjavik-Rotterdam (Óskar Jónasson, 2008), v katerem je glavno vlogo odigral režiser in igralec Baltasar Kormákur. Kormákur je eden najbolj uveljavljenih islandskih filmarjev, ki je nase opozoril že leta 2000, ko je zrežiral črnohumorno romanco 101 Reykjavik. Njegovo ustvarjanje očitno ni ostalo neopaženo in Islandec je dobil priložnost za dokazovanje v Hollywoodu. Poleg  25 milijonskega proračuna so pod njegovo taktirko pristala tudi zvezdniška igralska imena, kar je bilo več kot dobro izhodišče, za njegov hollywoodski debi. Zgodba iz Reykjavika in Rotterdama  je prenesena v New Orleans in Panamo, vlogo Baltasarja Kormákurja je prevzel vseprisotni Marky Mark Wahlberg, ki je prevzel tudi del producentskih obveznosti. Že zdaj je jasno, da gre za zgodbo o (finančnem) uspehu, ki je v tem trenutku že štirikrat povrnila vloženi denar, kar verjetno pomeni, da bo Kormákur še nekaj časa preživel v Hollywoodu. Na žalost, zelo pogosto visoki zaslužki na kino blagajnah ne pomenijo tudi kvalitetnega filma in tudi tokrat je tako. Že po nekaj minutah nam je jasno, da čakamo na trenutek, ko se bo upokojeni tihotapec vrnil k starem poklicu in upravičil hvalospeve, ki smo jih pred tem slišali na njegov račun. Upal sem, da bodo ustvarjalci neizvirnost zapleta, ki Chrisa znova pošlje v akcijo, kompenzirali z več domišljije v nadaljevanju. Žal se to ni zgodilo in število prozornih rešitev se je iz minute v minuto le povečevalo. In že ko sem pomislil, da je kvota klišejev in za lasje privlečenih zapletov dosegla vrhunec, se naš junak, na vrat na nos, udeleži ropa oklepnega vozila, ki simbolizira vrhunec scenarističnega pretiravanja. Proti koncu je zadeva celo dobila obrise povsem spodobne komedije, ko Marky Mark s svojim skorajda živalsko občutljivim sluhom registrira melodijo ženinega mobilnika sredi gradbišča. Kot da Kate Beckinsale nebi vedla, da je zelo glasno zvonenje škodljivo za njen sluh. Med zanimivejše aspekte filma uvrščam še en zanimiv nastop Giovannija Ribisija, dobro posnete akcijske sekvence in celostna vizualno podobo, a vse našteto je  žal premalo, za izboljšanje grenkega okusa, ki ga pustijo številne scenaristične luknje, skreganost z logiko in pretirana želja po spektakularnosti.  (2+)

Ocena:


nedelja, 15. april 2012

Napovedi - Looper



Rian Johnson je s svojim prvencem Zidak (Brick, 2005), zadovoljil številne filmske sladokusce in pobral cel kup festivalskih nagrad. Tri leta kasneje je prišel vedno problematični drugi film, pri katerem pritiski, pričakovanja in različni vplivi pogosto predstavljajo pretežko breme na plečih mladega filmarja. Brata Bloom (The Brothers Bloom) za moj okus niti ni bil tako slab film, toda večina ocenjevalcev ga je označila za razočaranje, kar v kombinaciji s pridelano izgubo (15 milijonov $) tvori kar konkreten umetniško-finančni flop. Kakorkoli, Johnoson se je po štirih letih pobral in znova združil moči z Josephom Gordon-Levittom. Preizkusil se je v povsem novem žanrskem okolju, znanstveno-fantastični akciji, ki vključuje potovanje skozi čas, plačane morilce, mafijo … Zgodba umeščena v leto 2042 predstavi plačanega morilca, ki posluje z naročniki iz prihodnosti. Zadeva je povsem enostavna. Naročniki iz prihodnosti pošljejo tarčo v preteklost, ki jo Joe (Gordon-Levitt) pričaka na drugi strani in izvrši likvidacijo. Zadeva funkcionira zelo dobro vse do trenutka, ko se na lokaciji za likvidacijo znajde trideset let starejši Joe.

Režija in Scenarij:  Rian Johnson
Igrajo: Joseph Gordon-Levitt, Bruce Willis, Emily Blunt, Jeff Daniels, Paul Dano



petek, 13. april 2012

Mientras duermes



Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Sleep Tight
Država: Španija
Leto: 2011
Žanri: Grozljivka, Triler
Dolžina: 102',  Imdb
Režija: Jaume Balagueró
Scenarij: Alberto Marini
Igrajo: Luis Tosar, Marta Etur, Alberto San Juana, Iris Almeida

V svetovnem merilu španska kinematografija zaseda pomembno mesto, glede na število odmevnih celovečercev, ki jih po osnovni žanrski opredelitvi etiketiramo za horor izdelke. Eden najodmevnejših španskih avtorjev v tem segmentu je Jaume Balagueró, ki si je ustvaril ime z veliko mednarodno uspešnico [Rec] iz leta 2007 in nadaljevanjem istega, ki je nastal dve leti kasneje. Sicer je Balagueró pred tem posnel nekaj zanimivih naslovov, ki so pritegnili predvsem ljubitelje strahu in groze (Los sin nombre, Darkness, Frágiles). Po letu 2009 in uspehu doseženem z omenjenim [Rec] dvojčkom, se Balagueró vrača z naslovnim umotvorom, ki je, v osnovi, vendarle nekoliko »mehkejši,«  od njegovih najznamenitejših grozljivk. V resnici  je Mientras duermes srhljivka z elementi grozljivega, brez grafične manifestacije groze, suspenz in občutek nevarnosti pa izvirata predvsem iz psihopatske narave glavnega protagonista Cesarja (Luis Tosar). Njegovo delovno mesto najlažje definiramo kot nekakšno mešanico hišniškega in vratarskega dela. Poleg dela za pultom, Cesar stanovalcem priskoči na pomoč pri odmašitvi odvodnih cevi, varstvu cuckov, menjavi žarnic in podobnih drobnih opravilih. Toda za masko prijaznega receptorja se skriva človek, ki enostavno ne prenese srečnih ljudi.  Ki je tako nesrečen, da želi greniti življenja tistih, ki po njegovem mnenju živijo preveč srečno. Vedno nasmejana in vesela Clara iz tretjega nadstropja, je ena takih. Cesar ima ključe od njenega stanovanja. Tako, kot vseh ostalih. Že manjša sabotaža odvodne cevi je dober razlog za vstop v Clarino stanovanje.
Če bi iskal razlike med franšizo [Rec], ki je prav te dni dobila še tretje nadaljevanje (pri katerem Balaguero sodeluje kot kreativni producent) in naslovno stvaritvijo, potem najočitnejšo razliko predstavlja konkreten odmik od krvave zombijade proti psihološki grozljivki. Ob tej priložnosti Balaguero predvsem stavi na seciranje psihopatskega uma glavnega protagonista. Cesarjeva perspektiva je izbrana za primarno in v nekaterih prizorih sem celo imel občutek, da režiser od gledalca zahteva sočustvovanje z anti-junakom. In mogoče sem tudi sam malo zamaknjen, a v nekaterih prizorih, se je prav to tudi zgodilo. Če ste na podobni valovni dolžini, potem se mogoče boste tudi sami ujeli (ali ste se že), v tem, moralno oporečnem odzivu. Večina dogajanja se odvije v meščanski stanovanjski stavbi, kar spet kliče po primerjavi z omenjeno [Rec] franšizo in priča o Balaguerovi iznajdljivosti pri inštalaciji filmske zgodbe znotraj relativno majhnega prostora.  Najmočnejši segment filma je preformans odličnega Luisa Tosarja, ki je v svojo kolekcijo odlično interpretiranih likov, dodal še zelo prepričljivega psihopata. Naj spomnim na Tosarjev nastop v odlični mednarodni uspešnici Celica 211 (Celda 211, Daniel Monzón, 2009) in nič slabšem Tudi dež (Tambien la lluvia, Icíar Bollaín, 2010), med tistimi novejšimi naslovi. Tisti, ki nekoliko aktivnejše spremljate španskogovorečo produkcijo, ste ga verjetno že  prej opazili v izjemni drami Ponedeljki na soncu (Los lunes al sol, Fernando León de Aranoa, 2002), ali romantični drami, Dam ti svoje oči (Te doy mis ojos, Icíar Bollaín, 2003). Mientras duermes je konkreten izdelek, a kljub temu z videnim nisem povsem zadovoljen. Cesarjeva motivacija se mi zdi vprašljiva, ali vsaj neustrezno razložena in želel bi videti nekoliko temeljitejšo razlago njegove nesreče, želel bi vedeti, kaj so poglavitni cilji njegovih postopkov. Enkrat se zdi, da Cesar želi svojo žrtev transformirati v mizerno nesrečno razvalino, a kasneje, ko na površje privrejo njegova skorajda romantična čustva do Clare, je ta teorija postavljena na glavo. Dokaj nejasna je vloga matere, ki jo Cesar vsakodnevno obiskuje v bolnišnici, rahlo neprepričljivo deluje tudi Clarino neregistriranje Cesarjeve prisotnosti. Z nekaj več scenaristične iznajdljivosti bi lahko nastal odličen film, tako pa smo dobili povsem solidno srhljivko, ki konkretno izpolni svoje poslanstvo in nas obdrži zainteresirane, od začetka, do konca. (+3)

Ocena:


sreda, 11. april 2012

The Last Rites of Joe May



Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 102' ,  Imdb
Režija: Joe Maggio
Scenarij: Joe Maggio
Igrajo: Dennis Farina, Jamie Anne Allman, Meredith Droeger, Ian Barford

Moram priznati, da bi ta filmček najverjetneje neopaženo švignil mimo, če me nanj nebi opozoril neodvisni odvisnež. The Last Rites of Joe May je produkt ameriške neodvisne produkcije, ki so ga premierno predvajali na lanskem Tribeca Film Festivalu.  Obraz na plakatu je dobro znan. Dennis  Farina je zame še vedno Mike Torello in priljubljene krimi serije Crime Story, ki še danes iz spomina prikliče črn Cadillac in Del Shannonov Runaway, ki glasbeno podloži uvodno špico. Farina je v spominu ostal tudi po nastopu v krimi komediji Kdo bo koga (Get Shorty, Barry Sonnenfeld, 1995) in drugem celovečercu Guya Ritchieja, Pljuni in jo stisni (Snatch, 2000), a to so vseeno bile stranske vloge, ki se ne morejo primerjati s tisto iz Krimi zgodb, ali njegovim nastopom v filmu, ki je tema današnjega zapisa. Farina igra nepomembnega sleparja Joa Maya, ki ga v uvodu, po nekajmesečnem zdravljenju, odpustijo iz bolnišnice. Bolezen ga je dolgo držala priklenjenega na bolniško posteljo in med njegovo hospitalizacijo se je marsikaj spremenilo. Prva postaja je priljubljeni bar, v katerem izve, da so se med odsotnostjo razširile govorice o njegovi smrti. Iz enakega razloga je najemodajalec že oddal Joejevo stanovanje, njegove stvari so končale v košu za smeti. Stanovanje je najela  ženska z otrokom, njegovo odsotnost je preživel le zaboj z vinilkami. Joe želi stanovanje nazaj,  najemodajalec pa mu ponuja garsonjero, na drugem koncu mesta. Razjarjen ponosno zapusti stavbo, a kmalu dojame vso nezavidljivost svojega položaja. Z nekaj drobiža v žepu, brez pravih prijateljev in družine, in po novem tudi brez stanovanja, je Joe praktično brezdomec. Deževen večer ga prisili, da poišče zatočišče pod bližnjim mostom. Tam ga opazi gospa, ki je najela njegovo stanovanje. Ženska se na nek način čuti odgovorna za njegovo stisko, zato mu ponudi začasno zatočišče. 
The Last Rites of Joe May je film, pri katerem vem, kaj me čaka za ovinkom, a vseeno zainteresirano korakam naprej. Kljub dejstvu, da hodim po (pre)večkrat prehojeni poti me pred televizorjem drži  dobra atmosfera in odlično interpretirani liki. Že od uvodnih minut sem vedel, da bom Farino do konca filma gledal v svetlo rjavi usnjeni jakni. Ob prvem srečanju z deklico na hodniku sem vedel, da bosta postala prijatelja in ob prvem pogledu na dekličino mater sem vedel, da je v bližini kakšen kreten, ki ji greni življenje. Torej, gre za precej preprosto enačbo, pri kateri lahko zelo hitro prideš do končne rešitve. Tako na papirju se zdi, da bi podoben film lahko zrežiral vsak povprečen režiser in  glavno vlogo odigral kdorkoli. A ko gledamo Denisa Farino na čikaških ulicah, nimamo nobenih dvomov, da gledamo Joeja Maya. Farina se na teh ulicah enostavno deluje kot riba v vodi. Tu je preživel svoje najboljše dni v prepričanju, da bo dosegel veliko, da bo nekoč pomemben. Leta so minevala, Joe je tapkal v mestu in se zadovoljeval z drobtinami. V čakanju na veliki preboj je posivel in na koncu spoznal, da njegov veliki trenutek ne bo nikoli prišel. Še več, spoznal je, kako nepomembno in neizpolnjeno življenje je živel. Družina v njegovem stanovanju je zanj, na nek čuden način, nov začetek in odrešitev obenem. Kljub dejstvu, da vemo, kako kratkega daha bo ta nov začetek. Maggio je  odlično ujel bivalno okolje svojega glavnega junaka. Od pločnikov, barov, stavb in galerije stranskih likov, vse štima in odseva neverjetno avtentičnost, ki jo na filmu ne najdemo prav pogosto. Snemalne lokacije so odlične, melanholično vzdušje lepo sinhronizirano z usodo glavnega protagonista. Joe je izgubljena duša, ki ji po spletu okoliščin vendarle uspe narediti nekaj, kar bo njegovem obstoju dalo nekakšen pomen. Z izjemno napetim in odlično režiranim finalnim obračunom režiser lepo zaokroži zgodbo, ki bi lahko služila kot nekakšen ogledni primer, kako iz obrabljenih obrazcev ustvariti zelo užitno celoto. 

Ocena:


torek, 10. april 2012

Into the Abyss



Slovenski naslov: Čakanje na usmrtitev
Država: ZDA, VB, Nemčija
Leto: 2011
Žanri: Dokumentarni, Krimi
Dolžina: 107' ,  Imdb
Režija: Werner Herzog
Scenarij: Werner Herzog
Igrajo: Jason Burkett, Werner Herzog, Michael Perry

Michael Perry je človek, ki je zadnjih deset let preživel za rešetkami državnega zapora v Livingstonu, Teksas. 28-letnika so pred desetimi leti spoznali krivega trikratnega umora in ga obsodili na smrt. Ko prvič stopi pred kamero, ga od usmrtitve loči le osem dni. Njegov sogovornik je Werner Herzog, človek, ki nas v zadnjih letih dobesedno bombardira z zanimivimi dokumentarci. Tokratna tema je smrtna kazen, predstavljena skozi zgodbo omenjenega Perryja in njegovega sostorilca Jasona Burketta, ki je v ločenem sojenju imel nekaj več sreče in se »izvlekel«z dosmrtno ječo, z možnostjo pomilostitve, po odsluženih 40-ih letih. Herzog in njegova ekipa rekonstruirajo deset let staro zgodbo s pomočjo arhivskih posnetkov in policistov, ki so primer preiskovali. Pred kamero stopijo svojci žrtev in storilcev, prijatelji in znanci, ki so tako ali drugače povezani s tragičnim dogodkom. Sprva so razbojniki imeli v načrtu le krajo rdečega kabrioleta, parkiranega v garaži žrtve. A zadeve so kmalu ušle izpod nadzora in Sandra Stotler, ki je v tistem času bila sama doma, je bila ustreljena. Storilci so truplo zavili v odejo, se odpeljali proti bližnjem jezeru in ga tam odvrgli. Potem so se vrnili nazaj, da bi odpeljali še avto in ugotovili, da nimajo daljinca, ki bi jim omogočil izhod iz naselja. Vhod v naselje je v večernih urah varovan z električnimi vrati, zato so počakali na prihod žrtvinega sina Adama in njegovega prijatelja, ter  tako prišli do daljinca. Fanta bi verjetno še živela, če vhoda v naselje nebi varovala zapora. Michael in Jason sta žrtvi zvabila v bližnji gozd in ju tam ubila, ter se tako, po treh umorih, dokopala kabrioleta, zaradi katerega se je njun morilski pohod sploh začel.
Večina ameriških držav še vedno izvaja smrtno kazen. Tudi Kitajska, Japonska, Indija in Iran so, med ostalimi, uvrščene na seznam 57-ih držav, v katerih najhujše zločine še vedno kaznujejo s smrtjo. Belorusija (Lukašenko), je edina evropska država na tem seznamu in zato ne čudi, da se je tega moralno-etičnega vprašanja lotil prav Evropejec. Hercog že ob prvem srečanju s Perryjem jasno in glasno pove svoje mnenje. Dejstvo, da se pogovarjava, ne pomeni, da simpatiziram s teboj. Ampak,  ti si človek in jaz te spoštujem, ker menim, da ljudi ne bi smeli usmrčevati. Če bi Herzog svoje videnje problema obravnaval skozi prizmo lastnega prepričanja o nepravilnosti smrtne kazni, potem bi film verjetno izzvenel kot aktivistična propaganda. Toda Herzog je zelo izkušen filmar, ki je dobro vedel, da je izjava, ki sem jo navedel nekaj vrstic višje, največ, kar si objektiven poročevalec lahko privošči. Z zelo premišljeno izbiro sodelujočih nam tako pomaga razumeti vso kompleksnost centralnega vprašanja, ko s svojo kamero beleži odzive svojcev žrtev in storilcev, duhovnika ali denimo, bivšega vodje oddelka za usmrtitve. Zagovarjati to in ono opcijo iz domačega naslonjača je enostavno, a na zadevo začneš gledati povsem drugače, ko lastnoročno pomagaš v onstranstvo pospremiti  tolikšno število obsojencev (omenjeni paznik je sodeloval pri več kot 120-ih usmrtitvah). Herzogu verodostojnost daje prav njegov status tujca in njegova neobremenjenost s predsodki do white trash skupnosti, ki tvori osrčje njegove stvaritve. Ta pri  tem pokaže veliko občutka za majhne, a še kako pomembne detajle, ki v končnici sestavijo zelo prepričljivo in skrb zbujajočo sliko teksaške realnosti. Skoraj vsi intervjuiranci so preživeli nekaj časa za rešetkami in zelo hitro je jasno, da lahko govorimo ponavljajočem se vzorcu, ki se v svoji ekstremni različici manifestira v človeku, kakršen je Michael Perry. Iz perspektive sostorilca, Jasona Burketta, je ujetost posameznika v takšnem okolju še jasnejša, moralna odgovornost  družbe, ki uveljavlja črko zakona v njeni najrigoroznejši obliki, pa toliko spornejša. Into the Abyss je zelo zanimiva izkušnja, ki jo je Herzog že tematsko nadgradil s tv dokumentarcem Death Row v katerem v štirih delih spoznamo štiri obsojence, ki čakajo na usmrtitev. Zadeva je že arhivirana in verjetno bom kmalu poročal o še eni zanimivi kreaciji iz delavnice Wernerja Herzoga.

Ocena:


ponedeljek, 09. april 2012

J. Edgar



Slovenski naslov: J. Edgar
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Biografija, Krimi, Drama
Dolžina: 137',  Imdb
Režija: Clint Eastwood
Scenarij: Dustin Lance Black
Igrajo: Leonardo DiCaprio, Armie Hammer, Naomi Watts, Judi Dench, Josh Lucas, Jeffrey Donovan

Clint Eastwood se je prvič usedel na režiserski stolček daljnega leta 1971 in že s svojim prvim celovečercem Strah v noči (Play Misty for Me) napovedal, da od njega, tudi za kamero, lahko pričakujemo velike stvari.  Od takrat je Eastwood posnel 32 celovečercev, njegovi filmi so nagrajevani z oskarji in verjamem, da takšnega velikana svetovnega filma ni potrebno posebej predstavljati. G. Eastwood je že večkrat posegel po biografijah znanih in slavnih. Prvič leta 1988, ko je posnel biografijo džezovskega saksofonista Charlieja"Birda" Parkerja, enostavno naslovljeno Bird. Njegov drugi biografsko obarvan film je nastal 21 let pozneje, ko nam je Eastwood, v sodelovanju z Morganom Freemanom, ponudil biografijo Nelsona Mandele. Umazani Harry bo kmalu dopolnil 82 leta, a zaenkrat še ne kaže znamenj utrujenosti, saj nam je v zadnjih desetih letih ponudil kar deset celovečercev. Tako bo leto 2012, prvič po petih letih, minilo brez njegovega režiserskega prispevka. Šušlja se, da bo naslednji projekt rimejk mjuzikla Zvezda je rojena , ki naj bi bil končan prihodnje leto. Leto 2012 vseeno ne bo minilo brez Eastwoda. Po štirih letih premora, ga bomo znova lahko občudovali pred kamero. Nastopil bo v drami Trouble with the Curve, prvencu svojega dolgoletnega sodelavca in asistenta Roberta Lorenza. 
J. Edgar Hoover je zagotovo ena najmarkantnejših osebnosti v celi ameriški zgodovini. Človek, ki je ustanovil in nato skoraj pet desetletij vodil Zvezni preiskovalni urad (FBI) je preživel osem predsednikov, drugo svetovno, vietnamsko in hladno vojno, ter v očeh mnogih veljal za nekakšnega »vladarja iz sence.« Strniti življenje takšnega človeka v dve in pol ali celo tri ure filmskega materiala zagotovo ni enostavna naloga in verjamem, da je Eastwood moral izpustiti veliko zanimivih detajlov in se zaradi kompaktnosti osredotočiti na dva najpomembnejša  aspekta Hooverjevega življenja. V enem spremljamo ambicioznega in izjemno bistrega mladeniča, ki že pri rosnih dvajsetih ima zelo napredne ideje, kar zadeva preiskavo različnih zločinov in organizacijske izboljšave pri ustroju policijskih struktur. Njegova prizadevanja niso ostala neopažena in pri 22-ih mu je zaupano vodenje preiskovalnega urada iz katerega je kasneje zrasel današnji FBI, ki je po njegovi zaslugi iz leta v leto pridobival na ugledu in pomembnosti, ter se v končni fazi prelevil v najpomembnejšo ameriško policijsko organizacijo. Hoover je med drugim uvedel centralni register za zbiranje prstnih odtisov in naredil pionirske korake na področju kriminalistične forenzike. Drugi, enakovredni aspekt filma, je Hooverjevo zasebno življenje. V tem segmentu zgodbe največ prostora dobi njegov odnos z dolgoletnim sodelavcem Clydom Tolsonom (Armie Hummer), ki je v njegovem življenju igral veliko pomembnejšo vlogo, kot je Hoover kdajkoli hotel priznati. Kar nekaj prostora je namenjeno odnosu z materjo (Judi Dench) in drugo najpomembnejšo žensko v njegovem življenju, osebno tajnico Helen Gandy (Naomi Watts), ki ob njemu ostala do same smrti. 
Še danes so še kako aktualna ugibanja o usodi Hooverjevih zasebnih arhivov, v katerih so bile skrite številne pikantne podrobnosti iz življenj različnih uglednikov in s tem se pozabava tudi Eastwood, ko nam v končnici ponudi svojo različico resnice o usodi arhivov. Za Hooverja ni bilo omejitev: visoka politika in družine politikov, igralci in igralke, športniki, glasbeniki… Vsi, ki so na takšen ali drugačen način izstopali, so bili opazovani, ugotovitve skrbno hranjene v njegovih arhivih. Na nekaterih spisih so je dolga leta nabiral prah, nekateri so izrabljeni za odmevne aretacije, nekateri za manipulacijo in najrazličnejša, največkrat politična izsiljevanja, ki so v končnici tudi najzaslužnejša za nastanek mita o Hooverju. J. Edgar je zanimiv izdelek in kljub izdatni dolžini o dolgočasju ne morem govoriti, a vseeno gre za film, ki me je pustil skorajda ravnodušnega. Kljub velikem časovnem razponu, ki ga Eastwood vzame v obravnavo, se film pretežno osredotoča na Hooverjeva pozna leta in mladost oz. njegove začetke kariere pri FBI-ju. Za nekakšen osrednji dogodek njegovega profesionalnega življenja je izbran odmeven primer ugrabitve sina slavnega letalca Charlesa Lindbergha. Skozi ta in nekaj drugih, manj odmevnih primerov je lepo zajeto Hooverjevo razumevanje vpliva javnega mnenja in njegova iznajdljivost pri manipulaciji z novinarji, različnimi preiskovalnimi uradi in komisijami. Čeprav je pri takšni osebi bilo težko ločiti javno in zasebno, se scenarij Dustina L. Blacka (Milk), v največji meri fokusira na Hooverjevo zasebno življenje in njegovo samorepresivno zanikanje lastne seksualne orientacije. Za takšno stanje duha je v največji meri odgovoren njegov odnos z materjo, a kakšne resnejše analize na to temo ne zasledimo. In prav v površnosti in premalo konkretni obravnavi teh vprašanj tičijo razlogi gledalčeve ravnodušnosti. Eastwoodov film bi moral veliko konkretneje zaorati  ledino Hooverjevega odnosa z »najtesnejšim« sodelavcem Tolsonom, nekaj več bi se dalo povedati tudi o odnosu mater-sin. V najboljšem primeru gre za pomanjkljivo biografijo, ki ignorira številne pomembne aspekte vsega, kar je Hoover v resnici bil. Tako nikjer ne bomo zasledili njegovega moškega šovinizma (ženske so dobre samo za tajnice, ipd), rasizma (temnopoltih agentov je bilo, le za vzorec), sovraštva do homoseksualcev … Hoover je ves čas negiral obstoj organiziranega kriminala, kar nekateri  povezujejo z zgečkljivimi fotografijami, ki so domnevno končale v rokah mafijcev.  Ti so potem v Hooverjevem slogu prvega moža FBi-ja prepričali, da kaj takega, kot je organizirani kriminal, ne obstaja. Ne morem se znebiti občutka, da je Eastwood do Hooverja preveč prizanesljiv in ga v nekaterih segmentih celo idealizira, ter se na ta način (zame popolnoma nerazumljivo), odpoveduje dobršni meri provokativnosti, ki bi jo film z upoštevanjem izpuščenih dejstev, lahko imel. 
Ocena:


nedelja, 08. april 2012

V pripravi - Rust & Bone




Če ste se mogoče spraševali, kdaj bomo lahko videli novi film francoskega režiserja in scenarista Jacquesa Audiarda, ki nas je pred tremi leti navdušil s Prerokom (Un Prophete), potem je odgovor tukaj. Premiera se bo najverjetneje zgodila na bližajočem se canskem festivalu, sledila ji bo redna distribucija v Franciji in na Nizozemskem. Glede na »naklonjenost« domačih distributerjev do t.i. tujejezičnih izdelkov, filma zagotovo ne bomo videli v večjih kino centrih. Edini alternativi sta Kinodvor ali Liffe, a najverjetneje bomo vsi, ki nestrpno čakamo Audiardov film, na svoje prišli šele z izidom filma na DVD-ju. Audiard je v sodelovanju s ko-scenaristom Thomasom Bidegainom adaptiral zbirko kratkih zgodb Craiga Davidsona. V središču pripovedi najdemo 25-letnega Alaina, ki živi nekje na severu Francije. Alain je revež, ki ga slaba finančna slika nikoli ni preveč skrbela. Toda njegovo nematerialno razumevanje sveta se spremeni, ko je prisiljen prevzeti skrb za svojega 5-letnega sina. Zima je pred vrati in Alain in otrok potrebujejo streho nad glavo. Zato pokliče sestro na jugu, ki njemu in otroku ponudi zatočišče v kletnih prostorih svoje hiše. Dol na jugu Alain spozna Stepahnie (Marion Cotillard), čudovito žensko z nevsakdanjo službo. Ta dela kot trenerka kitov ubijalcev, v tamkajšnjem razvedrilnem vodnem parku. Na spletu sem našel nekaj fotografij s snemanja, ki razkrivajo preveč podrobnosti, a če sodite med tiste, ki so bolj radovedne narave, potem si jih lahko ogledate tukaj. In če vam mišičnjak na sliki deluje znano, potem je to najbrž zato, ker ste ga opazili v belgijskem kandidatu za oskarja – Rundskop


Režija: Jacques Audiard
Scenarij: Jacques Audiard, Thomas Bidegain
Žanr: Misterij
Igrajo: Marion Cotillard, Matthias Schoenaerts, Céline Sallette

petek, 06. april 2012

Restless, Intruders, Il gioiellino


Restless


Režija: Gus Van Sant
Scenarij: Jason Lew
Igrajo:  Mia Wasikowska, Henry Hopper, Ryo Kase
Leto:  2011
Trajanje: 91 minut
Žanr: Drama, Romantični
Država: ZDA

Gus Van Sant je v svoji karieri pogosto posegal po temah, ki so v središče postavljale mlade ljudi in tudi ob tej priložnosti je tako. Annabel je punca, ki boleha z neozdravljivo obliko raka. Njeni dnevi so šteti, toda dekle se presenetljivo dobro drži in poskuša na najboljši način izkoristiti čas, ki ji je ostal. Nato na pogrebu nekega znanca sreča Enocha, nenavadnega fanta obsedenega s smrtjo. Ta se nepovabljen udeležuje pogrebov neznancev, večino prostega časa preživlja v družbi namišljenega japonskega prijatelja, ki je v resnici duh kamikaze iz druge svetovne vojne. Nenavadna punca in čudaški fant se lepo ujameta in romanca se lahko začne. Ljubezenska zgodba, pri kateri je možnost srečnega konca izključena. Če odštejemo nenavadne značaje glavnih junakov, nam od filma, poleg zanimivega nastopa Mie W., ne ostane prav veliko.




Intruders



Režija: Juan Carlos Fresnadillo
Scenarij: Nicolás Casariego, Jaime Marques
Igrajo:  Clive Owen, Carice van Houten, Ella Purnell, Izán Corchero, Pilar López de Ayala
Leto:  2011
Trajanje: 100 minut
Žanr: Grozljivka, Triler
Država: Španija, VB, ZDA


Španski režiser Juan Carlos Fresnadillo, ki je pustil dober vtis s svojo debitantsko stvaritvijo Intacto (2001) in šest let kasneje posnel nadaljevanje Boylovega apokaliptičnega 28 dni pozneje, se z naslovno mednarodno koprodukcijo znova vrača h grozljivem, a bi tokrat, glede na dejansko vsebino, bilo bolje uporabiti oznako srhljivka. Zgoda je razdeljena na dva enakovredna, angleško in špansko govoreča dela. V španski zgodbi je mladi Juan tarča grozljivega, človeku podobnega monstruma, ki ga deček zaradi obrazne deformacije naslavlja z Brezlični. Mati ga poskuša zaščititi, zato poišče pomoč pri mladem duhovniku. Tudi angleška zgodba se odvija po podobnem scenariju. Tarča Brezličnega je 12-letna deklica Mia, ki jo poskuša zaščititi razumevajoči oče v podobi Cliva Owena. Intruders konceptualno niti ni tako slab, toda nikoli razložena motivacija Brezličnega, poštena mera predvidljivosti in Clive Owen na avtopilotu, so najočitnejše pomanjkljivosti, te hitro pozabljive srhljivke. (-3)     




Il gioiellino


Režija: Andrea Molaioli
Scenarij: Andrea Molaioli, Gabriele Romagnoli
Drugi naslovi: The Jewel
Igrajo:  Toni Servillo, Remo Girone, Sarah Felberbaum
Leto:  2011
Trajanje: 110 minut
Žanr: Drama
Država: Italija, Francija

Il gioiellino je kar nekaj časa počival v arhivu in vmes sem že pozabil, zakaj sem ga sploh uvrstil na svoj seznam, a ko se je film začel, sem hitro spoznal, da je eden od razlogov najverjetneje odlični Toni Servillo, za katerega se zdi, da je igral v vsakem drugem italijanskem filmu, ki sem ga videl v zadnjih nekaj letih.  Po kakih 15-ih minutah in prvi omembi finančne nelikvidnosti izmišljenega podjetja Leda mi je postalo jasno, da spremljam zgodbo o propadu italijanskega giganta Parmalat. Pripoved spremljamo kronološko, od časov, ko je Parma… khm, Leda bila najpomembnejši igralec na italijanskem trgu z mlečnimi izdelki in se začela transformirati v italijanskega prehrambenega giganta. Skozi pripoved nas vodijo najpomembnejši možje podjetja: večinski lastnik Amanzio Rastelli, njegov dolgoletni sodelavec, glavni knjigovodja in neuradno drugi človek podjetja, Ernesto Botta in prikupna Rastellijeva nečakinja Laura Aliprandi. Il gioiellino je nekakšen Margin Call po italijansko, le da je tukaj pred kolapsom spremljamo tudi evolucijo podjetja in vplivih družine na vodenje le-tega. Zraven dobimo še malo zafrkancije na račun italijanskih mogotcev, ki si prestiž zagotavljajo z večinskim deležev v nogometnih klubih in klasični italijanski motiv – atraktivno mladenko v postelji starega pomembneža.