četrtek, 21. junij 2012

Headshot



Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: Tajska, Francija
Leto: 2011
Žanri: Krimi, Drama
Dolžina: 105', Imdb
Režija: Pen-Ek Ratanaruang
Scenarij: Pen-Ek Ratanaruang
Igrajo:  Nopachai Chaiyanam, Sirin Horwang, Chanokporn Sayoungkul, Apisit Opasaimlikit, Joey Boy

Kaj je to pravičnost? Ali je pravica protinaravno načelo, ali sta dobrota in človekovo moralno vedenje pojma, ki ne pomenita nič? Takšna in podobna vprašanja okupirajo Tulove misli. Razočarani Tul (Nopachai Chaiyanam), je nekoč bil uspešen detektiv. Vse dokler ni  odkril nekaj, kar nebi smel. Stopil je na žulj visoko rangiranem oblastniku, ko je skupaj s partnerjem odkril zajetno količino mamil v nekem skladišču. Prišlo je do streljanja in Tulov partner je izgubil življenje. Kmalu je postalo jasno, da je umrl zaman. Nekateri so pač nedotakljivi. Pomembneževi odvetniki so zadevo poskušali rešiti s podkupnino in Tul jih je zavrnil. Vztrajal je na obtožnici in ugotovil, kako zelo močen je njegov nasprotnik. Storil je napako, se pustil ujeti v past in končal v zaporu. Pravica po tajsko. Pripoved se sicer začne v prihodnosti.  Naš glavni junak oblečen v budističnega meniha pride na dvorišče pomembnega politika. Takrat je Tul že zamenjal strani in se preobrazil v poklicnega morilca. Izpod oranžne oprave potegne pištolo in ustreli pomembneža, nato še njegova telesna stražarja. Streljati začnejo tudi ostali varnostniki razporejeni po dvorišču, krogla zadene Tula v glavo. Tri mesece kasneje se zbudi v bolnišnici. Imel je neverjetno srečo. Sila redki so tisti, ki preživijo strel v glavo. Z dvorišča ga je rešil njegov poklicni partner in ga pripeljal v bolnišnico. Zdravnik je prepričan v polno okrevanje, ampak popolnoma brez posledic se vendarle ne bo izvlekel. Namreč, od trenutka ko odpre oči, je Tulov pogled obrnjen na glavo, zdravnikove noge gledajo v luft in nebo ni tam, kjer bi moralo biti. 
Pen-Ek Ratanaruang, eden najbolj znanih tajskih režiserjev, svoj deveti celovečerec odpre z akcijo posneto iz zanimivih snemalnih kotov. Všeč mi je bil ta uvod in premisa s plačanim morilcem, ki vidi svet obrnjen na glavo. Upal sem, da me v nadaljevanju čakajo zanimivi narobe obrnjeni kadri in sekvence, ki so zaradi »okvare« glavnega protagonista toliko bolj zanimive in nevsakdanje. To se žal ni zgodilo, narobe kadri se v filmu pojavijo le občasno, saj režiser hibo glavnega junaka izrablja na bolj simbolični ravni, kot nekakšno metaforo za izkrivljene podobo sodobne družbe, v kateri kraljujejo nepravičnost, korupcija in ozkosrčni osebni interesi. Zgoda teče nelinearno, pogosto skače po časovni premici sem in tja in nam na trenutke nekoliko zamegli predstavo o tem, kaj se pravzaprav dogaja. Režiser nam načrtno ponuja majhne fragmente, ki od gledalca zahtevajo potrpežljivost in počasno sestavljanje velike slike. Čeprav zgodo naprej žene misterij, se film v osnovi ne ukvarja z razreševanjem izpostavljenih skrivnosti, temveč v ospredje postavlja moralno-etične dvome junaka, ki prehodi pot od pravičnika - policista, do zločinca - plačanega morilca. Njegove tarče so v večini primerov resda ničvredneži, a hkrati ne smemo pozabiti, da kvalificiranje posameznika, v veliki meri pogojuje perspektiva ocenjevalca. Headshot je vizualno privlačen film, ki v svoji DNK-ju nosi številne prvine noir-filmov, od detektivske zgodbe in dvojne doze femme fatale, do modrikasto-sive barvne sheme in adekvatnega noir vzdušja. Ne zgrešim veliko, če zapišem, da film pod drobnogled vzame pokvarjeni moralni kompas sodobne družbe in ga meša z motivi nesrečne ljubezni. Med pomembnejšimi slabostmi velja izpostaviti motečo nedoslednost pri karakterizaciji glavne osebe. Ta večino časa kaže inteligenco in razsodnost v kriznih trenutkih, a vseeno ne vidi nič nenavadnega v »naključnem« srečanju z izjemno mično gospodično. Nato isto napako stori še enkrat. Na koncu sem dobil občutek, da so posamezni segmenti pripovedi povezani s pretenkimi nitkami, ki nad takšen razvoj dogodkov upravičeno postavljajo vprašaj. Dobre lastnosti kljub temu prevladujejo in na koncu mi ni bilo žal, ker sem pred televizorjem preživel dobro uro in pol.

Ocena: 


sreda, 20. junij 2012

Get the Gringo



Slovenski naslov: Ujemi gringa
Drugi naslovi: How I Spent My Summer Vacation
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Akcija, Krimi, Drama
Dolžina: 95', Imdb
Režija: Adrian Grunberg
Scenarij: Mel Gibson, Adrian Grunberg, Stacy Perskie
Igrajo: Mel Gibson, Kevin Hernandez, Dolores Heredia, Peter Stormare, Dean Norris

Mell Gibson se je pobral. Dolgo časa je bil v ofsajdu iz razlogov, ki so verjamem večini dobro znani, a zdaj je spet ujel ritem in se vrnil v stare (igralske) tirnice. Mogoče ne tako sijajno in kvalitetno kot nekoč, a vseeno ne smemo pozabiti, da gledamo človeka, ki je nekoč nosil čevlje Maxa Rockatanskyja. Mel je od povratka s krimi dramo Na robu teme (Edge of Darkness, Martin Campbell, 2010), posnel tri filme v dveh letih, trenutno pa z Robertom Rodriguezom snema nadaljevanje Mačete (Machete,2010). In prav Ujemi Gringa, ki ga je na nekaterih trgih mogoče zaslediti tudi pod naslovom How I Spent My Summer Vacation, je po Melovem povratku njegov najužitnejši film. Akcijska komedija, s katero se vrača k likom akcijskega (anti)junaka, kakršne je že igral v Air America (1990), ali denimo, v franšizi Smrtonosno orožje. Tam sicer igra detektiva, toda Martin Riggs si z njegovo najnovejšo kreacijo deli kar nekaj skupnih lastnosti. 

Mel igra brezimnega tatu, enostavno poimenovanega voznik, ki v otvoritvenih prizorih, zamaskiran v klovna, poskuša pobegniti ameriškim policistom. Njegov klovnski pajdaš je ustreljen in krvavi po štirih milijonih ukradenega denarja, ki ga je voznik izmaknil vplivnem mafijskem šefu (Peter Stormare). In ko že kaže, da se begunca ne bosta izmazala, se voznik na sami mehiško-ameriški meji odloči za zadnje dejanje iz obupa. Z avtom prebije leseno ograjo in obstane na mehiški strani. Tam ga aretirajo skorumpirani policisti in ga z obtožnico, ki nima nobene veze z goro ukradenega denarja in ilegalnim prestopom meje, vtaknejo v eden tistih mehiških geto - zaporov, v katerih skupaj z obsojenci bivajo soproge in otroci. Prilagodljivi voznik hitro akceptira nove okoliščine in se zbliža z 10-letnim fantom, ki mu bo pomagal izpeljati prebrisan načrt.
Večina prizorov je posnetih v resničnem mehiškem zaporu. Mel in druščina so plačali milijonov zelencev uporabnine in sprožili proteste družin obsojencev, ki so bili v času snemanja začasno premeščeni v druge zapore. Režiral je Adrian Grunberg, ki je kot prvi asistent režije Gibsonu pomagal že pri Apocalyptu. Novinec je med drugim asistiral tudi Peteru Weiru (Master and Commander: The Far Side of the World, 2003), Tonyju Scottu (Man on Fire, 2004), Jimu Jarmuschu (The Limits of Control, 2009) in Stevenu Soderberghu (Traffic, 2000). In Get the Gringo me je s svojo barvno shemo močno spominjal prav na Soderberghove Preprodajalce. Grunberger je učil od najboljših in to se še kako opazi v njegovem debitantskem filmu. S hitro in efektno montažo se prebijemo skozi uvod, v katerem Grunberg v zelo kratkem času postavi zgodbo, nam razloži zagato glavnega protagonista in zelo jasno pojasni kdo je kdo, v novonastalih okoliščinah. Kljub številnim likom je pripoved tekoča in lahkotno sledljiva, Gibsonov samoironični glas čez sliko, celoti dodaja všečno komičen podton. »Gringo« je film, ki bi mu lahko očital marsikakšno pomanjkljivost in nedoslednost, klišejskost, pomanjkanje globine in over-the-top konstrukte, a so se ustvarjalci, na srečo, odlično zavedali kaj snemajo in kaj želijo doseči. Pripoved zastavljena v takšnih okvirjih deluje le takrat, ko ustvarjalci rečejo ne pretencioznosti in ustvarijo film, ki že v osnovi samega sebe ne jemlje resno. Zato je končni rezultat povsem spodobna in kratkočasna akcijska komedija, ki bo zelo verjetno ugajala širokem krogu gledalcev. (+3)

Ocena: 



torek, 19. junij 2012

Serbuan maut (The Raid)



Slovenski naslov: Racija
Drugi naslovi: The Raid: Redemption
Država: Indonezija, ZDA
Leto: 2011
Žanri: Akcija, Krimi, Triler
Dolžina: 101', Imdb 
Režija: Gareth Evans
Scenarij: Gareth Evans
Igrajo: Iko Uwais, Yayan Ruhian, Donny Alamsyah, Joe Taslim, Ananda George, Ray Sahetapy, Pierre Gruno

Filmski festival v Torontu je eden najpomembnejših tovrstnih prireditev v svetovnem merilu. Od leta 1976 dalje, je pozornost filmske javnosti v začetku septembra rezervirana za tamkajšnji festival, ki se je skozi leta razvijal in dobival na veljavi. Posebnost festivala je njegova netekmovalna narava, prireditev poteka brez strokovne žirije, nagrajevanja po kategorijah (igralec, režija, scenarij…), ni . Glavno nagrado podeli občinstvo, ki s svojimi glasovi izbere najboljše. V Torontu imajo sekcijo Midnight Madness, v kateri vrtijo filme, ki so preveč krvavo-grozljivi za zgodnejšo uro in prav v tej sekciji je mednarodno premiero doživel tudi Serbuan maut, ki je na koncu odnesel nagrado občinstva. In tukaj se je tudi začela širiti beseda o indonezijskem akcijskem spektaklu, ki je po Torontu nadaljeval uspešno festivalsko življenje. Hype  se je iz meseca v mesec stopnjeval, filmski forumi in blogi so prispevali svoj delež in film se je kmalu znašel na must-see  listah velikega števila filmskih navdušencev. Film je režiral Gareth Evans, Valižan na začasnem delu v Indoneziji, izpod njegovega peresa je prišel tudi scenarij. Ljubitelji azijskih pretepačin so mogoče že opazili Merantau (2009), Evansov drugi celovečerec, v katerem je režiser prvič sodeloval z vzhajajočo indonezijsko zvezdo Ikojem Uwaisom. Uwais je leta 2005 bil državni prvak v silatu, starodavni borilni veščini, ki je najbolj razširjena na področju indonezijskega arhipelaga. Evans je med snemanjem dokumentarca v neki šoli silata opazil mladega mojstra in ga prepričal, naj pusti službo voznika pri telekomunikacijskem podjetju in postane glavni igralec v njegovih filmih.
V svojem drugem nastopu pred kamerami Iko Uwais igra Ramo, neizkušenega novinca v vrstah specialne policije, ki ga čaka sodelovanje v izjemno nevarni nalogi. V Džakarti, enemu najgosteje naseljenih svetovnih velemest, se Rama in njegovi soborci približujejo stavbi v džakartskih slumih. V neugledni, osamljeni stolpnici je zatočišče našla vsa džakartska sodrga, ki jo vodi lokalni narko šef Tama. V enemu višjih nadstropij si je Tama uredil pravo utrdbo, ki ji ne manjka niti video-nadzorni sistem in kodno varovane ključavnice. Malo pred sončnim vzhodom se neoznačeno policijsko vozilo ustavi v stranski ulici, nedaleč stran od stolpnice. Iz vozila izstopi kakih dvajset specialcev in se previdno odpravi proti stolpnici. Če se želijo prebiti do višjih nadstropij in Tamove utrdbe, morajo ostati čim dlje neopaženi - po možnosti do nadstropja, v katerem domuje Tama. Akcija na začetku teče lepo, stražar na vhodu je neslišno izločen, tudi v stavbo se jim uspe prebiti brez veliko hrupa. Aretacije v nekaj prvih nadstropjih so hitre in tihe, vodja misije je lahko zadovoljen. A saj že vemo. Film bi se prehitro končal, če ne bi prišlo do komplikacij. In zadeve s začnejo komplicirati, ko specialce na hodniku opazi deček, ki je v resnici Tamajev opazovalec. Nekaj neodločnosti in že je prepozno. Alarm je sprožen in Tama in njegovi možje so pripravljeni.
Veliko akcijskih spektaklov nas poskuša očarati, nam pognati adrenalin po žilah in nas z odprtimi usti prikleniti na sedež. Toda gledalec je z razvojem specialnih učinkov in vedno pogostejšo rabo postal imun na avtomobilske pregone, spektakularna razstreljevanja in podobne reči. Podiranje stavb, kupi zvite pločevine in pokalice različnih tipov in velikosti, enostavno več niso dovolj. Kakovosten premik naprej je lahko dosežen le z vrhunsko režijo, zanimivimi montažnimi prejemi in izvirnim načrtovanjem akcijskih sekvenc. Kljub tehnološke napredku, spopad z golimi pestmi in ekspertna uporaba hladnega orožja, še vedno ostaja v domeni človeka. Azijci se, hvala bogu, še niso odrekli starodavnih borilnih veščin, meči, noži in druga rezila različnih oblik in velikosti, so tam še vedno najljubši rekvizit akcijskih filmov. Čeprav je dogajanje v uvodne pol ure zelo dinamično, se pravo cinefilsko doživetje začne šele po tridesetih minutah, ko rafale iz avtomatskega orožja zamenjajo noži ni gole pesti. Takrat zares obsediš na sedežu in izgubiš občutek za čas in prostor. V dogajanje te posrka neverjetna energija prizorov, ki se vrstijo pred našimi očmi in ko glavni junak jemlje sapo za nove izzive, se že veseliš ponovnega ogleda. Daljše in krajše akcijske sekvence so gosto posejane in gledalcu ne ostane veliko časa za procesiranje videnega. Kot bi bili potisnjeni v hudournik, ki nezadržno nosi vse pred seboj. Takrat izklopimo vse obrobne misli in se osredotočamo na reševanje. V tem trenutku več ni pomembno, kako smo se znašli v takšni situaciji, pomembno je preživeti. Nekajkrat me je sredi te non-stop akcije zmotila kakšna izmed izstopajočih nelogičnost, a o tem nekaj več malce kasneje. Najprej moram zapisati še nekaj hvalospevov. Izpostaviti velja odlično režijo in izjemno koreografijo spopadov, odlično kamero in montažo. Kolikokrat ste gledali akcijski film, v katerem se ne da razbrati, kdo koga tepe, kam letijo brce in kaj se sploh dogaja? Ustvarjalci se v tem segmentu izkažejo z vrhunsko formo, najprej z zajetjem akcije, saj vedno lepo vidimo, kaj se pravzaprav dogaja. Odlična je tudi koreografija akcijskih sekvenc, planirana z veliko domišljije in natančnosti. Vse se odvija na neverjetno filmičnem prizorišču, ki prepriča že v prvem kadru, ko režiser pokaže sivo stavbo iz perspektive policistov, ki se pripravljajo na vpad. Neverjetnim sposobnostmi Ika Uwaisa več kot dostojno parira njegov glavni oponent na napačni strani zakona. Yayan Ruhian je ime, ki si ga velja zapomniti, saj gre za izvrstnega inštruktorja borilnih veščin, ki je veliko pomagal pri koreografiji posameznih prizorov. The Raid: Redemption bi lahko bil izjemen, če bi vse te odlične karateristike bile podkrepljene z bolj logično, razumsko zgodbo. Tako, kot je v svojem zapisu izpostavil kolega Pauc, je najšibkejša točka zagotovo scenarij, za lasje privlečen zaplet in marsikakšna nelogičnost: od pomanjkanja komunikacije (halo, mobitel!), do lesenih podov v betonski stavbi. Podrobnejša analiza razkrije marsikaj: kretensko obnašanje izurjenih policistov, pretirano enodimenzionalnost številnih brezličnih kriminalcev, itn. A tudi te pomanjkljivosti ne pokvarijo odličnega vtisa. Serbuan maut je odličen film, ki ga brez pomisleka lahko uvrstim med najboljše akcijske izdelke preteklega leta. Verjetno po nepotrebnem omenjam, da Američani že pripravljajo rimejk. Vseeno mi je. Bolj se veselim dejstvu, da je naslovni v resnici le prvi del načrtovane trilogije. Nadaljevanje naslovljeno z Berandal (The Raid: Retaliation), je že v pred-produkciji, dokončano naj bi bilo nekje na začetku prihodnjega leta.
Ocena: 



nedelja, 17. junij 2012

Take This Waltz


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Kanada, Španija
Leto: 2011
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 116' ,  Imdb
Režija: Sarah Polley
Scenarij: Sarah Polley
Igrajo: Michelle Williams, Seth Rogen, Luke Kirby, Sarah Silverman, Aaron Abrams

Kanadčanka Sarah Polley je igralka, ki občasno režira, za dva od treh doslej posnetih celovečercev, je spisala tudi scenarij. Sarah igralka je nase opozorila v kritiško hvaljenem The Sweet Hereafter (1997) Atoma Egoyana, ki so mu sledili nastopi v odmevnih naslovih, kot so: Go (Doug Liman, 1999), My Life Without Me (Isabel Coixet, 2003), Dawn of the Dead (Zack Snyder, 2004), The Secret Life of Words (2005, Isabel Coixet) in Mr. Nobody (Jaco Van Dormael, 2009), če izpostavim zgolj tiste najbolj znane. Tudi ko stoji za kamero, Sarah ustvarja zanimive filme. Julie Christie je za nastop v njenem drugem filmu Daleč od nje (Away from Her, 2006), prejela oskarja za najboljšo žensko vlogo, Polleyjeva pa je bila nominirana za najboljši prirejeni scenarij. Daleč od nje secira odnos ostarelih zakoncev po petdesetih letih zakona, ki je z napredovanjem Alzheimerjeve bolezni pri soprogi, postavljen na resno preizkušnjo.
Tudi Take This Waltz v epicenter postavlja zakonca, 28-letno pisateljico Margot (Williams) in njenega dobročudnega moža Louja (Rogen), ki za sabo imata pet let skupnega življenja. Lou je kuhar in pisec kuharskih knjig v eni osebi, ki največ časa preživi za štedilnikom, v pripravi zanimivih jedi za njegovo knjigo v nastajanju. Lahko bi rekli, da je Margot padla sekira v med, saj ji ob kuharju v hiši ni treba skrbeti za zajtrke, kosila in večerje. Še preden Margot v oči pade novi sosed Daniel (Kirby), je med zakoncema čutiti določeno napetost. Atmosfera za zidovi družinske hiše je prijetna, tolerantna, tako kot vsak par, tudi Margot in Lou imata svoje nenavadno-zabavne rituale in igrice. Ampak, tudi v tistih spontanih trenutkih, ko se zbližata in je konzumacija zakona nekakšno naravno nadaljevanje, se atmosfera poruši, kakor hiša iz kart. Margot vedno bolj privlači Daniel, ki se ji že od prvega srečanja poskuša približati. In če tisti, ki ji je všeč, živi v hiši čez cesto, potem je jasno, da bo njena zvestoba na resni preizkušnji.
Po petih letih zakona se marsikakšen par znajde v slepi ulici. Telesna privlačnost upada, partnerjeve napake in moteče navade so bolj opazne, kot kdajkoli prej. Nekaj podobnega prestajata tudi Margot in Lou. Pravzaprav je Margot tista, ki se zbuja z občutki nezadovoljstva in ujetosti. Ona je tista ki premleva svoj položaj in poskuša ugotoviti, kaj storiti. In privlačen moški v neposredni bližini, je recept za še večjo negotovost. Tako kot v režiserkinem prejšnjem filmu, osrednja protagonistka obrne hrbet svojem partnerju in poišče srečo drugje. Večino časa Polley ohranja fokus na Margot, pozornost je usmerjena na stopnjevanje njenega strastnega poželenja po novem, neraziskanem. Margot je ženska, ki pri 28-ih dosega polno zrelost in naenkrat več ni prepričana, da so njene mladostniške izbire bile pravilne. Zgodba se odvija v barvitem torontskem predmestju, sredi vročega poletja in Loujevo kuhanje Margot pogosto izžene iz hiše. Na svež zrak in dolge sprehode v Danielovi družbi.  Režiserka se osredotoča na Margotin mikrokozmos in pri tem kaže malo zanimanja za Loujevo perspektivo, še manj jo zanima Daniel. Njegova vloga je zreducirana na moškega, ki vztrajno poskuša zlesti v sosedine hlačke. Michelle Williams se, tako kot vedno, zelo prepričljivo transformira v žensko polno dvomov, s svojo kreacijo lepo ujame vso konfliktnost njenega početja in enigmatično muhavost lika, ki ne išče opravičila pri gledalcu, temveč poskuša stvari najprej razčistiti sama s seboj. In če je dober nastop Williamsove pričakovan, potem bo za marsikoga pravo presenečenje odličen nastop Steha Rogena, ki iz filma v film dokazuje vsestranskost in se počasi uveljavlja tudi v bolj resnih vlogah.  Sarah Polley je spet posnela zanimiv film o medčloveških odnosih in zakonskih zagatah, ki bo všeč vsem, ki jim je podobna tematika blizu. V primerjavi z režiserkinim prejšnjim filmom je atmosfera veliko lahkotnejša, prisotnost zvezdniških imen, pa bo zagotovo pritegnila nekaj gledalcev, ki prisegajo na mainstream. In če ste, tako kot moja malenkost, ob pogledu na naslov pomislili na Leonarda Cohena, se niste zmotili, saj je naslov filma navdihnila prav Cohenova uspešnica Take This Waltz.

Ocena:


petek, 15. junij 2012

Hysteria



Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB, Francija, Nemčija
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Romantični
Dolžina: 100' ,  Imdb
Režija: Tanya Wexler
Scenarij: Stephen Dyer, Jonah Lisa Dyer
Igrajo:  Maggie Gyllenhaal, Hugh Dancy, Jonathan Pryce, Felicity Jones, Rupert Everett

Besedo histerija navadno razumemo kot nekakšno obliko duševne bolezni, ki se manifestira skozi nerazsodno vedenje ali nagonsko neuravnovešenost, ki ni posledica telesne motnje ali kakšne organske okvare. Besedo histerija stereotipno vežemo na reakcije pripadnic lepšega spola, čeprav tudi moški nismo imuni na pretirane, panične reakcije. Kakorkoli, v medicinski praksi 19. stoletja je formulacija ženska histerija predstavljala povsem legitimno medicinsko diagnozo, s katero so moški zdravniki diagnosticirali ženske, ki so imele težave z nespečnostjo, omedlevico, nervozo, onemoglostjo, depresijo, ter tudi nekaterimi funkcionalnimi okvarami. Zanimivo je, da korenine beseda histerija najdemo v grškem jeziku, ki v izvirnem pomenu predstavlja maternico. 
Hysteria (film) se odvija nekje na koncu 19. stoletja in se osredotoča na žensko histerijo, ter terapije, s katerimi so nekateri ugledni zdravniki zdravili to motnjo. Dr. Mortimer Granville (Hugh Dancy), je mlad in razgledan londonski zdravnik, ki brez zadržkov usvaja nove smernice v medicini. Verjame v obstoj bakterij in mikroorganizmov (!), kar mu pri službovanju v javnih bolnišnicah povzroča nemalo težav s konzervativnimi  vodstvenimi strukturami. Pravzaprav je zaradi svojih prepričanj bil že nekajkrat odpuščen, po zadnjem nesporazumu z nadrejenim zdravnikom, pa si je dokončno zaprl vrata vseh londonskih javnih bolnišnic. Zato dr. Granville začne iskati službo pri zasebnikih in po nekaj brezuspešnih poskusih, pristane v ordinaciji Dr. Roberta Dalrympla (Jonathan Pryce). Dr. Dalrymple nujno potrebuje pomoč pri zdravljenju ženske histerije, njegova čakalnica je vedno polna histeričnih  žensk. Dalrymple Granvillu ponudi službo in ta že naslednji dan začne z uvajanjem in prvimi posegi. V resnici se v ordinaciji dr. Dalrympla izvaja le ena oblika terapije. Poseg se začne z zdravnikovim ogrevanjem prstov in dlani, trenje se zmanjša z nanosom različnih masažnih olj in ko prsti dosežejo delovno temperaturo, se masaža intimnih ženskih predelov lahko začne. Mladi zdravnik hitro dojame bistvo posega in izpopolni svojo tehniko, na račun novega, mladega zdravnika in njegovih magičnih prstov, ordinacija dr. Dalrympla dela s polno paro.  Šef je z delom svojega mladega pomočnika tako zadovoljen, da mu v obljubi partnerstvo in mu celo ponudi roko mlajše hčerke (Felicity Jones). Tudi Granville nima nič proti takšnem scenariju, saj se mu prikupna šefova hčerka zelo dopade. Vse dokler se ne zbliža s šefovo starejšo hčerko, uporniško, emancipirano in svobodomislečo Charlotte (Maggie Gyllenhaal). Nekako istočasno se začnejo pojavljati tudi prve težave v službi - zaradi preobremenjenosti Granvillu začnejo nagajati krči v roki in prstih. Nezadovoljne pacientke in razočarani delodajalec ne obetajo nič dobrega in mladi zdravnik bi verjetno znova končal na cesti, če po čistem naključju nebi dobil briljantno idejo.
Po povzetku vsebine sodeč bi lahko pričakovali nekoliko bolj žgečkljivo vsebino, sploh če poznamo reference, ki jih prinaša prisotnost Maggie Gyllenhaal (-> Secretary, Steven Shainberg, 2002). Maggie je krasna igralka, ki nima težav s provokativnimi vlogami, a je njen prispevek pri Histeriji pravo nasprotje lika, ki ga je igrala v Tajnici. Pravzaprav je naslovni izdelek zelo konvencionalna romantična komedija, ki s seboj prinaša nekaj zgodovinskega momenta, ko v precep vzame okoliščine nastanka pripomočka, ki danes predstavlja najbolj razširjeno intimno igračo. Ameriška režiserka Tanya Wexler zgodbo o iznajdbi vibratorja (Mortimer Granville je dejansko prvi patentiral izdelek), pospremi z zanimivim vpogledom v  takratno medicinsko prakso, seksualne navade Londončanov in družbeni položaj žensk, na izteku 19. stoletja. Ta aspekt zgodbe je zanimiv, a vseeno menim, da se je fabulo, ki vključuje vaginalno masažo seksualno frustriranih ženskah, dalo bolje izkoristiti. Predvsem za potenciranje komične komponente filma, ki jo zavira zadržana, čistunska drža dr. Granvilla. Sicer je Hugh Dancy zabeležil kar soliden nastop, poleg vedno zanesljive Gyllenhaalove, v oči pade tudi manjša vloga za brado maskiranega Ruperta Everetta. Če bi se ustvarjalci izognili klišejski romantični zgodbi, oziroma rabi obrabljene formule dveh sester, v kateri se moški najprej ogreje za eno sestro, a potem spozna, da je tista druga pravzaprav veliko ustreznejša izbira, ter v ta ljubezenski trikotnik dodali nekaj več spolne napetosti, bi končni rezultat verjetno bil manj sterilen. Vseeno filmu ne morem podeliti negativne ocene, saj nam v zanimivi luči predstavi seksualno evolucijo in nam na sproščen način približa tabu temo, ki se ji še danes večina najraje izogne. (-3)  

Ocena:


četrtek, 14. junij 2012

Jeff, Who Lives at Home



Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija
Dolžina: 83', Imdb
Režija: Jay Duplass, Mark Duplass
Scenarij: Jay Duplass, Mark Duplass
Igrajo: Jason Segel, Ed Helms, Judy Greer, Susan Sarandon, Rae Dawn Chong, Steve Zissis

Majhne, nizkoleteče komedije ameriške neodvisne produkcije, so zame vedno veliko bolj užitne, od bombastičnih, na veliko reklamiranih, tržno naravnanih blockbusterjev. Sedem let nazaj je s premiero komedije The Puffy Chair  v Park Cityju (Sundance), debitiral še en bratski režiserski dvojec - brata Jay in Mark Duplass. Pet let kasneje sta nam brata ponudila komično dramo Cyrus, s katero sta dosegla nekoliko širši krog gledalcev in celo prepričala nekatere ugledne kritike do te mere, da so film uvrstili med najboljše izdelke z letnico 2010. Tudi sam sem Cyrus doživel pozitivno in prav izhodišče, ki mi ga je ponudil, me je lepo pripravilo na, zdaj že, predzadnji film obetavnega bratskega tandema. 
Brezposelni Jeff (Segel), je 30-letnik, ki še vedno živi v kleti mamine hiše. Kavč, televizija in marihuana so najpomembnejše točke njegovega vsakdana. Njegov najljubši film so Znamenja (Signs, M. Night Shyamalan, 2002)  in Jeff verjame, da je usoda vsakega izmed nas, že zdavnaj zapisana v zvezdah. Vsi imamo začrtano pot, skozi življenje se prebijamo po sledeh znamenj, ki jih po tej poti razporeja neka višja sila. Jeffova ovdovela mama Sharon (Sarandon) upa, da se bo Jeff končno zbral in naredil nekaj s svojim življenjem. Za začetek, odšel v trgovino in kupil lepilo, s katerim po popravil pokvarjeno polkno.  Sharon celo pokliče starejšega sina Pata (Helms) in ga prosi, naj nekako poskuša motivirati Jeffa za bolj odgovorno, odrasli osebi primerno življenje. Kajti, Patovo življenje je zgodbo o uspehu. Vsaj v materinih očeh. Služba, prijetna soproga in načrtovanje nakupa nove hiše so parametri, ki materi ponujajo pomirjujočo sliko. Toda, tudi življenje starejšega sina je zadnje čase nekoliko kaotično. Pavza za kosilo je zanj lepa priložnost za popivanje v Hootersu, namesto podpisovanja formularjev za stanovanjsko posojilo,  Pat svojo boljšo polovico neprijetno preseneti z nakupom novega porscheja. In medtem ko Sharon odkriva, da jo na delovnem mestu opazuje skriti oboževalec, Jeffovo rit s kavča spravi neznanec, ki ga pokliče in zahteva nekoga z imenom Kevin. Ko Jeff na poti v trgovino še drugič, na majici nekega mladeniča, uzre ime Kevin, več ne dvomi, da je prav to znamenje, ki mu mora slediti. 
Pričakovanja gledalca, ki se pripravlja na ogled komedije z Jasonom Segelom (Forgetting Sarah Marshall, I Love You, Man, How I Met Your Mother) in Edom Helmsom (The Hangover, Cedar Rapids) so najbrž bistveno drugačna, od tistega, kar v resnici ponuja naslovni umotvor. Čeprav žanrska značka pravi komedija, se ideja komedije bratov Duplass bistveno razlikuje od konvencionalne predstave večine gledalcev, kaj komedija pravzaprav je. Nenavadno, bi bila neka posplošena formulacija, najbližje resnici pa pridemo, če poznamo like in vzdušje iz že omenjenega Cyrusa. Torej, če vam je bil všeč Cyrus, potem vas tudi naslovni ne bo razočaral, v nasprotnem primeru možnosti za vaše nezadovoljstvo strmo naraščajo. Kakorkoli, Jeff, ki živi doma, iz gledalca ne bo izvabil huronskih izbruhov smeha. Brata Duplass stavita na kombinacijo zabavno-nerodno-čudaškega in nekoliko mističen zaplet, ki se začne razpletati, ko osrednji protagonist prepozna namige, ki ga peljejo proti končni potrditvi pravilnosti njegove življenjske filozofije. Na tej poti se bo Jeff zbližal z odtujenim bratom, mu pomagal razkrinkati ženino (ne)zvestobo in v končnici, prepričal zaskrbljeno mater, da vendarle ni popolna zguba. Ob kratki, kompaktni minutaži zgodba teče lepo, brez praznega teka, dogajanje je vedno dovolj zanimivo in dinamično, kar blagodejno vpliva na zbranost gledalca pred malim zaslonom. Izpostaviti velja dobro kemijo na relaciji Segel – Helms in prepričljivo igro obeh, korektno svoje delo opravita tudi Judy Greer in Susan Sarandon, v glavnih ženskih vlogah. Suma sumarum – četrti celovečerec bratov Duplass me je po ogledu pustil v dobrem razpoloženju, mi ponudil netipičen feelgood in prav zavoljo te netipičnosti, mi se zdi še posebej zanimiv. (+3)    


Ocena: 


torek, 12. junij 2012

Prometheus



Slovenski naslov: Prometej
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Akcija, Grozljivka, ZF
Dolžina: 124' ,  Imdb
Režija: Ridley Scott
Scenarij: Jon Spaihts, Damon Lindelof
Igrajo: Noomi Rapace, Charlize Theron, Michael Fassbender, Idris Elba, Guy Pearce, Sean Harris

Te dni smo tudi slovenski ljubitelji gibljivih slik dočakali premiero jubilejnega dvajsetega celovečerca Ridleyja Scotta. Seveda, govorim o Prometeju, enemu izmed filmskih vrhuncev tekočega leta, ki je na sončno stran Alp prišel dan pred ameriško in sedem dni za britansko premiero. Če tega po kakšnem čudnem naključju še ne veste, naj omenim, da je Prometej predzgodba kultnega Osmega potnika (Alien, 1979). Stvaritve, ki je v filmsko umetnost inštalirala dotlej neuveljavljen hibrid - znanstvenofantastično grozljivko in obenem znanstveno fantastiko ponesla na pozicije, ki ji dotlej nikoli niso pripadale. Filmski začetek osemdesetih let prejšnjega stoletja je tako močno zaznamovan z Alienom - pošastjo, ki jo je omislil švicarski slikar in oblikovalec H.R.Giger, da ta še danes, več kot trideset let kasneje, velja za eno najprepričljivejših filmskih pošasti. Verjamem, da je malo takih, ki se ne spomnijo prizora, v katerem ljubka  živalca šepeta  uspavanko poročnici Ripley. Scott sodi v ozek krog  »avtorjev,« ki so svoje filme vedno snemali po tujih scenarijih, a jim je vseeno uspeli izgraditi prepoznaven filmski izraz (tako kot veliki Hitchcock, denimo).Tudi zato, ker je vedno menil, da je dober scenarij pomemben, a nikakor odločilen, za kakovost samega  filma. Režiser je tisti, ki drži škarje in platno v rokah, tisti, ki bi moral imeti zadnjo besedo. Scenarij sta spisala Damon Lindelof, producent in scenarist popularne serije Skrivnostni otok (Lost, 2004-2010) in neznani Jon Spaihts, ki je scenaristično opremil The Darkest Hour (Chris Gorak, 2011), enega največjih filmskih znanstvenofantastičnih flopov iz bližnje preteklosti. 
Znanstvenika Elizabeth Shaw in Charlie Holloway nekje na Irskem odkrijeta dokaze o obisku nezemljanov, ki se v pomembnih podrobnostih prekrivajo z ostalimi najdbami, odkritimi na različnih koncih sveta. Na vseh starodavnih risbah  je prisoten vzorec, ki simbolizira planetarni sistem, oziroma nekakšno zvezdno mapo. Elizabeth verjame, da je človeški rod nastal s posredovanjem t.i.  Inženirjev - visokonaprednih bitij iz vesolja, ki so na Zemljo prinesli življenje in se nato umaknili. Najdene risbe so po njenem mnenju nekakšno povabilo, ki človeka poziva, naj obišče svoje stvarnike. In zdaj so končno izpolnjeni tudi tehnološki pogoji, (nahajamo se v letu 2089), za sprejem povabila. Štiri leta kasneje, leta 2093, znanstveno plovilo Prometej pristane na planetarni luni LV-223. Odpravo financira korporacija nesramno bogatega Petera Weylanda, ki je vsa pooblastila prenesel na neizprosno Meredith Vickers, ki ji asistira android David. Ta je nadzoroval vitalne funkcije celotne posadke in članov ekspedicije med triletno hibernacijo. Na krovu ladje sta tudi Elizabeth in Charlie, ki stojita na čelu znanstvenega dela odprave. Prometej pristane v bližini nenavadne strukture, ki očitno ni del naravnih geoloških procesov, ampak je bila zgrajena. Kmalu po pristanku se prva ekipa že odpravi na prvi raziskovalni sprehod.
Opozorilo!-Spoiler-Spoiler-Spoiler-Opozorilo! 
Prometej je vreden denarja, odštetega za nakup kino vstopnice. Le v kinu lahko doživimo vso vizualno razkošje najnovejše pogruntavščine Ridleyja Scotta. Film je kratkočasen, dinamičen in mestoma angažirajoč in verjamem, da je malo takih, ki bodo kino dvorano zapustili nezadovoljni. A vseeno, Prometej ni tisto, kar so pričakovali številni fani franšize Osmi potnik. Prometej je zgolj povprečen, obrtno dobro narejen film, ki si ne bo prislužil mesta v almanahih o filmskih presežkih tekočega desetletja. Še več, redko kdo ga bo uvrstil na seznam najboljših filmov tekočega leta (izjema bo zagotovo Roger Ebert, ki je filmu prisodil maksimalno oceno). Kaj me je najbolj zmotilo pri filmu? Veliko tega, a ker se zadnje čase trudim čimbolj skrajševati svoje natolcevanje, bom poskušal izpostaviti zgolj najočitnejše minuse in pluse. Ne morem se znebiti občutka, da Prometej deluje kot nekakšna pilot epizoda, ki le napoveduje tisto, kar bomo gledali v prihodnjih delih. In to je zelo moteče, kajti predzgodba kultnega filma nebi smela ostati zreducirana na takšno nezaokroženo in marsičem nedorečeno celoto. Izpod peresa  ustvarjalca Skrivnostnega otoka smo dobili še eno štorijo, ki bi po izračunih producentov morala narajcati širše mase in celo armado spoštovalcev franšize, ki bodo tudi v prihodnjih letih množično polnili kino dvorane. Vseeno bo treba počakati na zaključno finančno poročilo, ki bo odredilo nadaljnjo tržno strategijo. Takšen koncept, ki je že v startu zasnovan kot nova franšiza je prinesel zaplet, ki sproža številna vprašanja, a obenem pušča preveč pomembnih postavk odprtih in nedorečenih. Še bolj je moteče obnašanje večine likov, ki se obnašajo povsem neracionalno, njihova dejanja so v nekaterih situacijah povsem izven konteksta. Dalje, moti nepripravljenost ekspedicije na srečanje z neznanim. Oborožitev ekspedicije je takšna, kot da se odpravljajo na kakšen družinski piknik in ne na srečanje z novimi, neznanimi in potencialno nevarnimi svetovi. Neprepričljivo je tudi dejstvo, da se ekspedicija sooča s tako neadekvatno in povsem nedelujočo komandno linijo, v kateri se pravzaprav ne ve, kdo je šef in kdo vleče glavne poteze. Tako se dva znanstvenika sredi misije, v kupoli, ki jo očitno ni zgradila človeška roka, odločita, da imata dovolj. In se samoiniciativno odpravita nazaj proti ladji. Z butastimi »znanstvenimi« komentarji tipa: »Joj,  kolk je luškan!« ko se znajdeta oči v oči, z kačjeliko kreaturo, sta scenarista prestopila mejo dobrega okusa. Prav hecno je, kako hitro Noomi Rapace v sklepnih minutah prepriča kapetana ladje in njegovo osebje, naj se žrtvujejo za človeštvo. Prav  ta sklepni del je tudi najslabši del filma. O različnih pomanjkljivostih bi lahko pisal v nedogled, a se za konec bom ozrl na motivacijo glavnega finančnika celotne misije. V tem aspektu zgodbe, ko bi v ospredje moralo stopiti korporativno zlo in skriti megalomanski načrti, ustvarjalci pustijo zgolj željo zgubanega starčka po večnem življenju. Najsvetlejša točka filma je zagotovo replikant David (Michael Fassbender) in prav njegova vloga v celi zgodbi je najbolj intrigantna. Njegova bistroumna opažanja spremljajo še bolj skrivnostna dejanja in prav v tem segmentu so koncentrirana najzanimivejša vprašanja, na katera bi rad dobil odgovor. Zanima me predvsem, po kakšnem programu funkcionira David? So njegove postopke programirali Weylandovi programerji, ali je vendarle android ukrepal na lastno pest in sledil neki lastni skriti agendi? Ali se je pri replikantu formirala nekakšna zavest, ki motivira njegova dejanja?  V nekaj dialoških odsekih so ustvarjalci namignili na takšno možnost, a je na koncu vse ostalo nejasno in nedorečeno. In evo, tukaj že imam zadosten razlog za ogled nadaljevanja, ki bo, upam, bolj scenaristično zatesnjeno in dodelano, z manj butastih likov in patetičnih vložkov.  

Ocena:


sobota, 09. junij 2012

Napovedi - Django Unchained



Za vse,  ki nestrpno pričakujemo najnovejšo stvaritev Quentina Tarantina, je tukaj prvi napovednik, ki razkriva osnovni zaplet in predstavi glavne protagoniste. Zgodba umeščena v čas pred ameriško državljansko vojno spremlja lovca na glave in zdravnika Kinga Shultza, ki iz okovov reši sužnja Djanga. Reši ga pa zato, ker potrebuje njegovo pomoč, pri izsleditvi bratov Brittle. Namreč, Shultz ju ne pozna in Django je eden redkih, ki je brata že srečal. Zato skleneta dogovor - Django bo Shultzu pomagal ujeti šefe zloglasne morilske bande, Shultz pa bo Djangu podaril svobodo in mu pomagal osvoboditi soprogo Broomhildo, ki so jo trgovci s sužnji prodali okrutnemu veleposestniku Calvinu Candieju.
V kino dvoranah decembra 2012.

Režija in scenarij: Quentin Tarantino
Igrajo: Christoph Waltz, Jamie Foxx, Kerry Washington, Leonardo DiCaprio, Samuel Jackson



Še nekaj fotk za pokušino:
(za polno velikost klikni na sliko)





petek, 08. junij 2012

Saideke balai (Warriors of the Rainbow: Seediq Bale)



Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Warriors of the Rainbow: Seediq Bale
Država: Tajvan
Leto: 2011
Žanri: Akcija, Drama, Zgodovinski
Dolžina: 276', Imdb
Režija: Te-Sheng Wei
Scenarij: Te-Sheng Wei
Igrajo: Lin Ching-Tai, Umin Boya, Masanobu Ando, Landy Wen, Hsu Yi-fan, Vivian Hsu, Bowkeh Kowsang

Seediq Bale je najdražji tajvanski film vseh časov in kandidat za tujejezičnega oskarja, ki se mu je uspelo uvrstiti na skrajšano listo devetih filmov, a ga na koncu ni bilo med finalno peterko. Film je premierno predstavljen v Benetkah, v sklopu tekmovalnega programa so zavrteli 150 minut dolgo festivalsko verzijo. Sam sem videl dve uri daljšo tajvansko različico, ki je pred kratkim izšla na bluray ploščku. 276 minut je kar zajeten zalogaj. Ampak, zadeva mi je  že od  samega začetka delovala zelo mično, zato sem se odločil, da ne bom čakal na krajšo mednarodno verzijo. Pred ogledom mi je vse dišalo po odličnem Apocalyptu in močno sem upal, da bom videl nekaj podobno kvalitetnega. Načeloma me vedno zanimajo filmi, ki osvetljujejo zgodovino daljnih dežel, predstavljajo tamkajšnjo kulturo in ljudi, in Seediq Bale je obljubljal vse to. 
Pripoved se začne v letu 1985, s koncem prve kitajsko-japonske vojne in podpisom mirovnega sporazuma, s katerim Tajvan preide pod japonsko kolonialno oblast. Japonci počnejo tisto, kar počne vsak ozaveščen kolonizator. Z veliko žlico zajemajo tajvanska naravna bogastva, aborigine, ki predstavljajo tajvansko avtohtono prebivalstvo, silijo v suženjsko delo, jim omejuje lovišča in jih zapira v majhne, lahko obvladljive rezervate. Pred prihodom Japoncev so plemena živela na prostranih področjih, življenje v sodelovanju z naravo so občasno prekinjali le medplemenski spopadi. Najvplivnejše med vsemi, je pleme Mahebu in njihov bodoči vodja Mona Rudao, ki bo kmalu prevzel oblast, od svojega ostarelega očeta. Bojevit in pogumen, a tudi precej aroganten, se Mona Rudao želi bojevati proti japonskim osvajalcem. Postavi se na čelo aboriginske vstaje, toda njihovi sovražniki so številčnejši in bolj izkušeni, oni pa neizkušeni in naivni. Vstaja je hitro zatrta in Japonci kmalu vzpostavijo absolutno oblast na otoku. Leta so minevala in trideset let kasneje, je dozorela nova generacija mladih in ponosnih aboriginov, odrasla pod japonsko tiranijo. Počasi se  ustvarja kritična masa, ki je pripravljena ponovno poseči po orožju in se upreti okupatorjem. V osrčju filma stoji t.i. Wushe incident iz leta 1930, ki predstavlja zadnjo veliko vstajo aboriginskega ljudstva proti japonskim okupatorjem in njihovim kolaborantom.  
Režijo in scenarij podpisuje Te-Sheng Wei, ki je o projektu začel sanjati že leta 1996. Upoštevajoč dejstvo, da je Wei v tistem času bil neafirmiran začetnik, je realizacija tako ambicioznega projekta, sodila v domeno znanstvene fantastike. Leta 2000 je Wei imel končan scenarij, zanj prejel tudi državno nagrado, a denarja za začetek snemanja mu ni uspelo zbrati. Denar od nagrade je izrabil za snemanje petminutnega demonstracijskega filma, ki bi moral prepričati potencialne investitorje. A tudi to ni bilo dovolj in Wei je dokončno spoznal, da bo najprej moral posneti kakšen manj zahteven projekt, si ustvariti ime in se šele nato vrniti k svoji prvi ljubezni.  To je tudi storil in posnel komično glasbeno dramo Cape No. 7 (Hai-kak chhit-ho, 2008). Film je postal regionalna uspešnica, ki je Weiju končno omogočila realizacijo naslovnega projekta. Zdaj, ko sem seznanjen s produkcijskim ozadjem filma, mi je še toliko bolj žal, da film v končnici vendarle ni izpolnil mojih pričakovanj. Vseeno, ne morem trditi, da mi je žal, ker sem pred televizorjem preživel štiri ure in pol, saj film premore veliko dobrih komponent. Dobil sem čudovite snemalne lokacije, avtohtono igralsko zasedbo, vpogled v zgodovino dežele, o kateri nisem vedel prav veliko. Film je poln izjemno krvavih prizorov, ki utegnejo zmotiti tiste s slabšim želodcem, čeprav sam ne sodim v to kategorijo. Režiser je želel biti avtentičen in že površna spletna raziskava opravičuje takšen pristop. Moram priznati, da v nobenem filmu nisem videl toliko odsekanih glav in tudi to je nekaj, po čem si ga bom zapomnil. V spominu bodo ostali tudi spektakularni, izjemno dolgi prizori bojevanja, ob katerih gledalec nima veliko časa za razmišljanje. Čeprav je del, ki prikazuje že omenjeni Wushe incident najdaljši, so se mi vseeno bolj prikupili spopadi v gozdu, pa tudi tisti na strmih gorskih poteh, ki so zares sanjska, dih jemajoča prizorišča. Tudi zgodovinski aspekt zgodbe funkcionira dobro in v bistvu je osnovna pomanjkljivost filma, njegova nedorečenost na osebnem nivoju. Posamezne usode bi se morale prepletati z zgodovinskim ozadjem, toda režiser kljub izdatni dolžini, ne najde časa za kakovostno karakterizacijo osrednjih figur. Potemtakem je tudi enodimenzionalna obravnava japonskih okupatorjev povsem pričakovana. Zmotilo me je tudi pomanjkanje tehtnejše razlage, oziroma utemeljitev nekaterih dejanj (masovni samomori žensk in otrok). Za moj okus je režiser preveč časa posvečal besedičenju o slavni preteklosti, prednikih in tradiciji in pri tem pozabil na življenje, ki se odvija pred njegovimi kamerami. Kljub pomanjkljivostim, film priporočam v ogled, saj nam v končnici ponudi več plusov, kakor minusov. (+3)


Ocena: 


četrtek, 07. junij 2012

Das Lied in mir (The Day I Was Not Born)



Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Day I Was Not Born
Država: Nemčija, Argentina
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 94' ,  Imdb
Režija: Florian Micoud Cossen
Scenarij: Florian Micoud Cossen, Elena von Saucken
Igrajo: Jessica Schwarz, Michael Gwisdek, Raphael Ferro, Beatriz Spelzini

Živeti v nevednosti. Kakih trideset let, recimo. In nato spoznati, da je dobršen del tvojega življenja in identitete pravzaprav ponaredek. Kako se počuti človek, ko spozna nova, pomembna dejstva, ki v hipu postavijo na glavo vse, v kar je dotlej verjel? Nekaj podobnega se zgodi Marii Falkenmayer (Jessica Schwarz), 30-letni poklicni plavalki, ki na poti v čilsko glavno mesto, naredi krajši postanek v Buenos Airesu. Med čakanjem na let Maria sliši pesem v španščini, ki pritegne njeno pozornost. Mati otroku poje uspavanko in čeprav ne govori špansko, Maria po nekaj verzih ujame ritem pesmi in jo začne po tihem tudi sama peti. Naenkrat iz njenih ust prihajajo besede v španščini in Maria ne najde nobene logične razlage, za takšen odziv. In dokler zmedeno poskuša dojeti kaj se dogaja, jo počasi prevzemajo tesnobni občutki. V napadu panike poišče osvežitev na stranišču. Ko se vrne v čakalnico, je njen let odpovedan, nato se ji pogled ustavi na promocijskem plakatu, ki pravi - Buenos Aires te čaka. Za Mario je to dovolj jasen signal. Zato zapusti mednarodni terminal in se odpravi v mesto. Med sprehodom po mestnih ulicah, megleno razpoznava detajle, ki so nekako povezani z njeno preteklostjo, a je občutek preveč nedefiniran, da bi iz teh majhnih fragmentov lahko razbrala kakšno jasnejšo sliko. Nato ugotovi, da so ji nepridipravi vmes izmaknili potni list, kar posledično pomeni, da bo njeno bivanje v argentinski prestolnici nepričakovano podaljšano. Najprej prijava kraje na policiji, nato obisk nemškega veleposlaništva in nekajdnevno čakanje na novi potni list. O svoji zagati obvesti očeta v Nemčiji, ki se že naslednje jutro nenapovedano prikaže v njenem hotelu. Za nekaj turističnih dni v Buenos Airesu odrasla ženska ne potrebuje starševskega varstva in tudi Marii je jasno, da se za očetovim prihodom skrivajo drugačni motivi. V odprti konfrontaciji z očetom, Maria želi priti zadevi do dna. Želi izvedeti, od kod spomini na mesto, v katerem ni nikoli živela.  
32-letni nemški režiser Florian Micoud Cossen je potomec nemškega diplomata. Rodil se je v Izraelu, odraščal v Montrealu in Barceloni in se nato, kot 15-letni fant, vrnil v Nemčijo. Das Lied in mir je njegov režiserski prvenec, pri katerem je prevzel tudi del scenarističnih nalog. Pogoste selitve in odraščanje na različnih koncih sveta, lahko sproži razmišljanja o identiteti posameznika in verjamem, da je Cossen v scenarij vključil tudi nekaj osebnih izkušenj. Osnovno narativno gonilo je izguba identitete glavne protagonistke, ki se ji ob spoznanju o lažni družinski zgodovini, podre svet. Resnica jo je ranila, a ji obenem tudi odprla nova obzorja in ji dala energijo za revizijo lastne preteklosti. Zgodbe o posvojenih otrocih, ki poskušajo priti v stik s svojo biološko družino, so razmeroma pogoste in tudi fabula naslovnega, v grobih črtah, paše v ta kalup. Na srečo sta režiser in njegova scenaristična sodelavka Elena von Saucken, zgodbi vdahnila nekaj zanimivih detajlov, ki povprečno zgodbo dvignejo nad povprečje. V mislih imam fino prepletanje usode posameznika s pomembnimi momenti iz argentinske zgodovine (diktatura), pa tudi  prepričljivo refleksijo teh dogodkov v sedanjosti, v čas, v katerem teče naša zgodba. Cossen je spreten režiser, ki v bližnjih kadrih zna lepo ujeti čustva svojih likov. Seveda, to ne bi mogel storiti, če pred kamero ne bi imel kakovostnih igralcev, ki so zmožni adekvatno odgovoriti na izzive, ki so pred njih postavljeni. Jessica Schwarz je odlična v naslovni vlogi, kreacije ostalih sodelujočih so prav tako na visokem nivoju. Kljub zajetni čustveni prtljagi, ki jo film prinaša s seboj, režiser nikoli ne dovoli pretirane melodramatičnosti. Namesto dialoškega naslajanja v čustveno nabitih prizorih, se režiser raje odloči za redkobesednost in molk. Brez preveč pojasnjevanja in razlaganja. Tako, kot v resničnem življenju. Dopade se mi tudi kamera, subtilna v prikazu likov, naturalistična v zajemanju obrisov argentinske prestolnice. V 90-ih minutah je Cossen povedal veliko o medčloveških odnosih, zamerah in odpuščanju, ter spotoma razrešil tri desetletja star misterij. Vredno ogleda.  (+3)

Ocena:


sreda, 06. junij 2012

Neprijatelj (The Enemy)



Slovenski naslov: Sovražnik
Drugi naslovi: The Enemy
Država: Srbija, BiH, Hrvaška
Leto: 2011
Žanri: Drama, Grozljivka, Triler
Dolžina: 108' ,  Imdb
Režija: Dejan Zečević
Scenarij: Djordje Milosavljević , Dejan Zečević
Igrajo: Aleksandar Stojković, Vuk Kostić, Ljubomir Bandović, Tihomir Stanić, Slavko Štimac

Zgodba ki jo pripoveduje Sovražnik se začne teden dni po podpisu daytonskega mirovnega sporazuma. Saj vemo, Dayton je kraj, kjer so sprte strani podpisale premirje in tako okončale bosansko morijo. Nekje bogu za hrbtom najdemo skupino srbskih vojakov, ki jo nekaj dni loči od prihoda izmene in zasluženega počitka. Le nekaj mesecev nazaj so vojaki postavljali nove mine. Zdaj, ko je prišel mir, je njihova prioritetna naloga čiščenje lastnih minskih polj in nadzorovanje razmejitvenih linij. Med rutinskim patruljiranjem vojaki v porušeni fabriki odkrijejo v manjši prostor zazidanega moškega in ga odpeljejo nazaj v bazo. Moški pri sebi nima dokumentov, na vprašanja odgovarja nejasno, njegovi odgovori so splošni in nedefinirani. Poveljnik je v dvomih kaj sploh storiti  s človekom, ki se je predstavil z imenom  Daba (v srbskem jeziku sinonim za hudiča ali pošast), zato odloči, da ga bo naslednji dan poslal v glavni štab, kjer bodo odločili, kaj in kako naprej. Že dejstvo, da so ga našli zazidanega, brez hrane in vode je dovolj čudno, njegovo zavračanje jedače in pijače, pa še toliko bolj. Moški se obnaša izjemno nenavadno in vsi prisotni čutijo napetost, ki jo je med njih prinesel misteriozni neznanec. Čeprav je večino časa tiho in se drži bolj zase, ujetnik izkoristi vsako priložnost, ko se znajde sam s kakšnim izmed vojakov, za njegovo psihološko destabilizacijo. Kmalu se začnejo kazati prve razpoke v odnosih med vojaki, naslednje jutro prinese spoznanje, o izginotju enega izmed njih. Zadnji, ki je govoril z izginulim vojakom, je prav Daba. Tudi radijska postaja je skrivnostno prenehala delovati in nekateri se že domnevajo, da se za vsemi nevšečnostmi skriva njihov ujetnik. 
Med filmarji iz držav s področja bivše države grozljivka ni nikoli bila pretirano priljubljen žanr. Brez brskanja po arhivih in osveževanja spomina mi na misel prideta le Šijanov Davitelj proti Davitelju (1985), ki je najprej komedija in šele nato grozljivka, ter tv-film Leptirica (1973), ki je v mojih (takrat še otroških) očeh najbolj prepričljivo poganjal kocine pokonci. Tudi Sovražnik ni čistokrvna grozljivka, a je grozljivih elementov vseeno dovolj, da filmu vendarle upravičeno prišijemo horor etiketo. Režiser zgodbo naveže na konec bosanske vojne, a se kljub odsotnosti časovne distance in lokacijski umestitvi, skoraj v celoti izogne komentiranju vojne in posledic le-te, ki so lepo vidne v vsakem kadru. Najprej pade v oči dobra fotografija in prepričljiva gotska atmosfera. Pritegne tudi osnovni zaplet, ki je ponujal zelo zanimivo izhodišče. Upal sem, da se bo pripoved razvijala v smeri psihohororja, upal sem, da me čakajo zanimivi dialogi in napeti prizori. Na eni strani vojaki, na drugi vrag v človeški preobleki. Potencial dobrega zapleta je, na žalost, preslabo izkoriščen, scenaristično napenjanje možganov tandema Milosavljević-Zečević, pa nam ponudi precej predvidljiv razvoj dogodkov. Šablonsko odstranjevanje članov igralske zasedbe nas pelje proti pričakovanem zaključku, nekje vmes pa se v zgodbo vključi še edini ženski lik, ki je po mojem mnenju bil povsem nepotreben. A če so ga v zgodbo že vključili, potem bi ga lahko tudi izkoristili za kaj bolj pametnega, kakor otroško naiven sprehod po minskem polju. Če bi upošteval zgolj dobre tehnične aspekte filma, bi to vseeno bilo premalo za pozitiven končni vtis. Na srečo, zraven je tudi Tihomir Stanić, aka hudič Daba, ki je najzanimivejši in obenem najprepričljivejši del igralske zasedbe. Vedno, ko je v kadru Stanić, film močno pridobi na intenziteti in zanimivosti in to bi moral začutiti tudi režiser. Če bi Zečević nekoliko okrepil Stanićevo vlogo, mu namenili več prostora, ter nekoliko kompleksnejše zgradili odnose med samimi vojaki, bi lahko govoril o zelo dobrem filmu. Takšen kot je, je zgolj soliden in nič več. (-3)

Ocena:


torek, 05. junij 2012

Presume coupable (Guilty)



Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Francija, Belgija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 102' ,  Imdb
Režija: Vincent Garenq
Scenarij: Vincent Garenq, Serge Frydman, Hubert Delarue, Alain Marécaux
Igrajo: Philippe Torreton, Wladimir Yordanoff, Noémie Lvovsky, Olivier Claverie, Kevin Tholliez

Marécauxovi  so povsem običajna družina. Za tri otroke različnih starosti skrbita mama Edith in oče Alain. Alaina prvič spoznamo na nekakšnem zaslišanju, dva meseca, po aretaciji. Obupan moški skozi solze razlaga, da sta minila dva meseca, odkar ni videl svojih otrok. Ko skočimo nazaj v preteklost, se ustavimo v noči, ko so na vrata družine potrkali pripadniki francoske kriminalistične policije in odvzeli prostost zakoncema Marécaux. Aretirana sta bila zaradi suma pedofilije. Zakonca naj bi bila člana pedofilske združbe, ki je že vrsto let zlorabljala otroke, snemala in distribuirala otroško pornografijo, v nekaterih točkah obtožnice, se omenja tudi krvoskrunstvo, oziroma zloraba lastnih otrok. Vse kar je policija našla v hišni preiskavi, je revija s homoseksualno vsebino, na nočni omarici gospe Marécaux in nekaj e-povezav do spletnih naslovov, s homoseksualno vsebino. Otroke je še isto noč odpeljala socialna služba, zakonca sta ob aretaciji ločena in minilo je več mesecev, preden sta prvič lahko pisno komunicirala. Od aretacije naprej, zgodbo spremljamo iz Alainove perspektive in skupaj z njim spoznavamo vse razsežnosti sodnega procesa, v katerem so se na zatožni klopi znašli številni obdolženci,  vsi osumljeni članstva v pedofilski kriminalni združbi. Večina osumljenih se je na zatožni klopi znašla potem, ko so aretirali dva zakonska para, ki sta nato, pod pritiskom tožilstva in policije, sestavila seznam oseb in družin, domnevnih članov razvejane pedofilske mreže.     
Présumé coupable temelji na enemu največjih sodnih škandalov v francoski zgodovini. V sodnem procesu zoper domnevne člane pedofilske verige, ki ga francoska in mednarodna javnost pozna kot proces iz Outreauja, se je na zatožni klopi znašlo 17 oseb, obtoženih zlorabe 18 otrok. Alain Marécaux je po dolgotrajnem in izčrpajočem procesu napisal biografsko zgodbo, ki je bila zelo dragocen vir, pri realizaciji naslovnega projekta. Vincent Garenq je posnel izjemno zanimiv film, ki v obravnavo vzame zelo občutljivo temo, ki ni ne lahka, ne enostavna. Gledalec je že od uvodnih minut v vlogi sodnika, ki poskuša ugotoviti, ali je človek, ki se mu sodi, dejansko storil tisto, kar mu očita tožilstvo. Ko sem malo raziskoval ozadje primera, sem v arhivih domačih časopisnih hiš našel nekaj člankov, o začetku tega odmevnega procesa. Poskušal sem odmisliti tisto, kar sem videl v filmu in začel premišljevati, kakšen bi bil moj odziv na omenjene članke. Prav reakcija na pedofilijo je najbrž gnus in jeza do storilcev in nato, sočustvovanje z žrtvami. Ob branju takšne novice, bi verjetno maščevalno zahteval doživljenjski zapor v kakšni temni in vlažni samici, za vse obtožene. Dvomim, da bi v tem trenutku razmišljal o morebitni nedolžnosti vpletenih. Problem nastane, ko v takšnem primeru enako reagirajo pristojne preiskovalno – sodne službe, ki si tega nikakor nebi smele dovoliti. Vsak obdolženec je še vedno kriv šele takrat, ko se mu krivda tudi dokaže, ne glede na kvalifikacijo zločina in tega ne smemo nikoli pozabiti. V takih, občutljivih primerih, ki razvnemajo možice, je tudi preiskovalcem in sodnikom težko ohraniti distanco in objektivnost odločanja. Pohvaliti velja režiserjevo spretnost pri grajenju zgodbe skozi perspektivo glavnega protagonista. Ta je nenadoma potegnjen v vrtinec dogodkov, zmeden, izgubljen, nesposoben dojeti vse razsežnosti vsega, kar se mu dogaja. Podobno občutje prevzame tudi gledalca, ki je na ta način učinkovito »potegnjen« v zgodbo. Nosilni steber filma je izjemen nastop Philippa Torretona, ki ga poleg igralskih kvalitet krasi tudi izjemna predanost liku, ki ga igra. Ta predanost je tako fanatična, da je lahko postavim ob bok nastopu Christiana Balea v Izginjanju (The Machinist, 2004, Brad Anderson). Mogoče je še bolj ustrezna primerjava z Lakoto (Hunger, Steve McQueen, 2008) in nastopom Michaela Fassbenderja. Tako kot oba omenjena, je tudi Présumé coupable film, ki si zagotovo zasluži priznanje in pozornost. (-4)

Ocena:


ponedeljek, 04. junij 2012

Atmen (Breathing)



Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Breathing
Država: Avstrija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 94' ,  Imdb
Režija: Karl Markovics
Scenarij: Karl Markovics
Igrajo: Thomas Schubert, Karin Lischka, Georg Friedrich, Gerhard Liebmann, Stefan Matousch

Verjetno ste na malih ekranih zasledili kakšno izmed nadaljevanj zelo priljubljene avstrijske nanizanke Komisar Rex (Kommissar Rex, 1994-2004), ki so jo snemali celih 13 sezon in nato, po dveh epizodah 14. sezone, dokončno ukinili. Skozi leta so se menjavali glavni igralci, toda  večini sta v spominu najbolj ostala Tobias Moretti in Karl Markovics. Nas zanima predvsem Markovics, ki mednarodno prepoznavnost dolguje nastopu v Ponarejevalcih (Die  Fälscher, Stefan Ruzowitzky), v katerem je odigral glavno vlogo, film pa je prejel oskarja za najboljši tujejezični film. Tisti, ki nekoliko bolj vneto spremljate evropsko filmsko produkcijo,  ste ga lahko videli v odlični črni komediji Come Sweet Death (Komm, süsser Tod, Wolfgang Murnberger, 2000).  Po 20-ih letih nastopanja pred kamerami, se je Markovics odločil preizkusiti še za kamero. Dve leti je pisal scenarij za svoj režiserski prvenec, ki je  premierno predvajan v canskih sekciji Directors' Fortnight, istega leta so film nagradili v Sarajevu, kjer so mu podelili nagrado Srce Sarajeva, glavni igralec Thomas Schubert, pa je prejel nagrado za najboljšega igralca.
Markovics zgodbo začne s še enim neuspešnim poskusom rehabilitacije 19-letnega Romana Koglerja (Schubert), ki je od svojega 14-leta zaprt v ustanovi za mladoletne prestopnike. Romana so že večkrat pošiljali v različna podjetja in mu poskušali najti ustrezno službo, a je mladenič vedno zelo hitro obupal in se raje vrnil v svojo zaporniško celico. Redna služba je glavna rehabilitacijska točka, tista postavka, od katere je najbolj odvisen njegov pogojni izpust. Ali želiš ostati za vedno zaprt? ga vpraša socialni delavec.  Vprašanje je na mestu, kajti Roman se vede tako, kot bi zares želel preživeti celo življenje za rešetkami. Bolj iz dolgčasa, kot z resnim namenom iskanja službe, Roman prebira male oglase, ko opazi objavo, ki pritegne njegovo pozornost. Dunajski pogrebni zavod išče sodelavca za terensko delo. Z oglasom se odpravi do socialnega delavca in ta mu, kljub nestrinjanju, uredi enomesečno poskusno delo. Po težavnem začetku in nič kaj toplem sprejemu sodelavcev, Roman počasi začne usvajati delovne navade in se prilagajati na življenje, v katerem vladata določen red in smisel. Mogoče je prav zaradi takšnega občutja tudi dojel, da mora enkrat z vselej razčistiti s preteklostjo in poiskati mater, ki ga je kot dojenčka pustila v sirotišnici. Šele potem se lahko posveti dogodku, ki je najmočneje zaznamoval njegovo življenje, dogodku, zaradi katerega je zadnjih pet let preživel za zapahi. 
Markovicseva debitantska stvaritev ima kar nekaj stičnih točk s filmoma, o katerih sem že pisal na tem blogu. V mislih imam Neljubljeno (The Unloved, Samantha Morton, 2009) in Akvarij (Fish Tank, Andrea Arnold, 2009). Mogoče pa še bolj, s stvaritvami bratov Dardenne, med katerimi bi prvi izbor bil Sin (Le Fils, 2002). Ko Dihanje postavljam ob bok omenjenim filmom,  mu izrekam komplimente, ki si jih Atmen nedvomno zasluži. Del življenjske poti, ko se posameznik znajde na prehodu med adolescenco in zrelostjo, je prelomno obdobje za vsakogar, kaj šele za fanta, ki je otroštvo preživel v sirotišnicah in nato, pri rosnih štirinajstih, zagrešil hud zločin. Roman ni nikoli občutil prave topline domačega okolja, ne starševske ljubezni in takšne okoliščine lahko otroka v puberteti pahnejo v nepričakovana, ekstremna dejanja. Pet let kasneje je Roman brezvoljen, vase zaprt mladenič, ki ga razjedajo občutki krivde, izoliranosti in obče nesprejetosti. Markovics simboliko Romanovih duševnih stanj išče v njegovem zadrževanju pod površjem vode, v plavalnem bazenu. Njegovo odraščanje v različnih inštitucijah je bilo podobno življenju na dnu bazena - življenju, kot ponavljajočem se potapljanju na dih in ponavljajočem se zbiranju poguma, za ponovno zajetje zraka. Podobno simboličen je tudi prizor z vrabčkom, ki po nesreči zaide v Romanov delovni prostor. Njegova gesta, s katero prestrašenem ptiču odpre pot v svobodo in odrešitev, v marsičem simbolizira tisto, kar tudi sam potrebuje. Prepričljivost celote je v veliki meri bila odvisna od preformansa glavnega igralca Thomasa Schuberta in ta v svojem debitantskem nastopu ustvari izjemno prepričljivo kreacijo, ki se je nebi sramovali niti veliki igralski kalibri. Skratka, Markovicsev prefinjen občutek za pripovedovanje in opazovanje (nekateri prizori so naravnost fantastični), podprt z dobro igro in življenjsko temo, s katero se zlahka identificira in jo razume sleherni  posameznik, Atmen uvrščajo v sam vrh lanske nemškogovoreče filmske ponudbe. 

Ocena:


sobota, 02. junij 2012

V pripravi - The Master



Po petletnem premoru bomo letos znova uživali v novem filmu Paula Thomasa Andersona. Andersonovi celovečerci: Težka osmica (1996), Vroče noči (1997), Magnolija (1999), Pijana ljubezen (2002) in Tekla bo kri (2007), so vsi po vrsti posebni, vsi odlični. Philip Seymour Hoffman je manjkal le pri Tekla bo kri, a tokrat sta veliki igralec in veliki režiser znova združila moči. Zgodba se odvija v petdesetih letih prejšnjega stoletja in  spremlja karizmatičnega intelektualca (Hoffman), ki ustanovi novo religiozno organizacijo. Organizacija iz dneva v dan ima več članov in večji vpliv, njenega ustanovitelja kmalu vsi poznajo pod vzdevkom Gospodar. Gospodarjeva desna roka postane vihravi potepuški mladenič (Phoenix), ki najprej navdušeno požira ideje svojega vzornika in mentorja, a nato začne dvomiti v svojo novo religijo in Gospodarjeve motive. Glasbo je napisal Jonny Greenwood (Radiohead), ki je glasbeno premil tudi Tekla bo kri. Film prihaja v kinodvorane na začetku oktobra, na voljo je pa tudi že prvi krajši video izsek, ki si ga lahko ogledate spodaj.

Režija: Paul Thomas Anderson
Scenarij: Paul Thomas Anderson
Žanr: Drama
Igrajo: Philip Seymour Hoffman, Joaquin Phoenix, Amy Adams, Laura Dern





petek, 01. junij 2012

Hearat Shulayim (Footnote)



Slovenski naslov: Opomba pod črto
Drugi naslovi: Footnote
Država: Izrael 
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 103', Imdb
Režija: Joseph Cedar
Scenarij: Joseph Cedar
Igrajo: Shlomo Bar-Aba, Lior Ashkenazi, Aliza Rosen, Micah Lewensohn, Alma Zack

Zdaj, ko sem videl še Opombo pod črto, izraelskega kandidata za oskarja, mi od peterice finalistov na čakalni listi ostaja le še poljska vojna drama, W ciemności (In Darkness, 2011). Že vemo, da je tujejezičnega oskarja prejela odlična iranska drama Ločitev, a tudi izraelski film je leto končal z lepim številom različnih nagrad. Poleg neuspešne oskarjevske nominacije, je zagotovo najbolj bleščeča canska nagrada za najboljši scenarij, istega so nagradili tudi na manj odmevnem dublinskem filmskem festivalu. Verjetno ni odveč če povem, da je film na izraelskih oskarjih pobral vse najpomembnejše nagrade. Opombo je režiral Joseph Cedar, Američan židovskega porekla, ki v svojih vitrinah že ima srebrnega berlinskega medveda za vojno dramo Beaufort (2007), ki je, tako kot njegova najnovejša stvaritev, bil nominiran za tujejezičnega oskarja. 
Eliezer in Uriel Shkolnik sta oče in sin, oba sta akademika, oba profesorja, oba resna in cenjena preučevalca Talmuda. Eliezer je nekomunikativen, egoističen in vase zagledan starec, ki je življenje posvetil filološkim raziskavam in iskanju izvirnih talmudskih zapisov. Prepričan je, da se je originalna izdaja skozi stoletja večkrat nadgrajevala in spreminjala. In ravno ko je bil zelo blizu znanstvenih dokazov, ki bi dokazali njegove trditve, ga je prehitel osovraženi kolega Grossman, ki je po »naključju« odkril izvirnik Talmuda. Grossman je, seveda, pobral vso slavo in se zavihtel na čelo Izraelske akademije. Vse, kar je Eliezerju ostalo, je opomba pod črto. Razlaga - Eliezer Shkolnik je poimensko omenjen v neki pomembni knjigi, njegovo ime je navedeno v opombi pod črto.  Na drugi strani se njegov sin Uriel raziskovanja Talmuda in talmudske kulture loteva, na bolj splošnem nivoju. Sin je z leti postal vešč retorik, človek z veliko splošnega znanja, njegova komunikativnost in odprtost do ljudi mu je v akademskih krogih prinesla popularnost, ki jo oče ni nikoli imel. Za zagrenjenega očeta je sinovo udejstvovanje ničvredno početje, podobno ničvredno, kot tisto, kar počne večina drugih raziskovalcev Talmuda. Bliža se datum podelitve najpomembnejšega izraelskega nagrade za znanstvene dosežke in Eliezer še vedno ni izgubil upanja, da je njegovo življenjsko delo opazila tudi pristojna komisija. Vseeno se zaveda, da so njegove možnosti pičle, saj komisiji predseduje osovraženi rival Grossman.  Življenja vseh vpletenih se še dodatno zakomplicirajo, ko ministrstvo za kulturo naredi nedopustno napako. Eliezera Shkolnika pokličejo in mu sporočijo, da je prejel nagrado. Napako zato, ker dobitnik nagrade ni Eliezera, temveč njegov sin Uriel. 
Brezobzirna  tekmovalnost je prisotna povsod. Tudi v tistih najvišjih, najbolj izobraženih, akademskih krogih. Željo po prepoznavnosti in slavi v sebi nosi vsak človek, a je ta pri nekomu bistveno močnejša, bolj izražena. Pri Eliezerju je ta potreba tako močna, da ga že pošteno ovira v racionalnem odločanju in razmišljanju. Pretirana subjektivnost ga je oddaljila od ostalih profesorjev, družinski krog je edina oaza, v kateri je Eliezer spoštovan in ljubljen. Uriel je od otroštva poskušal pritegniti očetovo pozornost, iskal njegovo naklonjenost in ljubezen. A tistega prirojenega očetovskega nagona Eliezer ni nikoli imel. Ne, ko je edinec odraščal, ne kasneje, ko je postal njegov kolega, spoštovan akademik, avtor več objavljenih knjig. Še več, oče je v sinu videl le manjvredno konkurenco. In zdaj, ko je prišlo do neljube napake, očetovemu neskončno velikemu egu preti zelo boleč, mogoče celo usoden udarec. In Uriel se tega odlično zaveda. Joseph Cedar v svojem četrtem dolgometražnem filmu stavi na kombinacijo drame in fine satire, z veliko občutka meša črni humor in patos, inštaliran v  dinamiko odnosov družine Shkolnik. Gonilna sila je konflikten odnos očeta in sina, ki se, z zvitimi besedami, oporečnimi mnenji in podcenjevalnimi besedami (predvsem iz očetovih ust), prenese v akademsko okolje. Skozi leta se je sin naučil živeti z očetovo samozadostnostjo, ko je to bilo potrebno, je bil slep in gluh, ljubezen do očeta je bila močnejša. Staršev ne izbiramo, so enostavno takšni kot so in takšne jih moramo sprejeti. Scenarij Josepha Cedarja postavi potomčevo ljubezen pred ultimativen test, kreira direkten konflikt interesov, ko se sin mora odločati med lastnimi ambicijami in očetovimi čustvi. Iz tega odlično pripravljenega in nato prepričljivo konstruiranega zapleta nas režiser pelje proti razpletu, v katerem zgodba dobi obrise detektivke. Takrat vso veljavo dobita očetova analitičnost in pretkanost njegovega najhujšega nasprotnika, ki v maniri šahovskega mojstra, izrabi Urielovo pripravljenost na žrtvovanje.    

Ocena: