sobota, 28. julij 2012

Napovedi - Life of Pi


Konec novembra bo oskarjevec Ang Lee predstavil svoj najnovejši film Pijevo življenje. Nazadnje je leta 2009 obujal spomine na največji glasbeni festival vseh časov (Taking Woodstock), zdaj pa se je lotil ekranizacije istoimenske knjižne uspešnice kanadskega pisatelja Yanna Martela. Glavni lik je deček Pi, ki z družino živi v indijskem mestu Pondicherry, kjer njegov oče dela kot čuvaj v zoološkem vrtu. Nato se starši odločijo za emigracijo v Kanado in tako se Pi, skupaj z družino, vkrca na čezoceansko tovorno ladjo. Toda ladji ni usojeno doseči kanadske obale. Po hudem neurju in brodolomu, se deček zbudi na rešilnem čolnu in namesto članov družine zagleda pisano živalsko druščino - poškodovano zebro, hijeno, orangutana z morsko boleznijo in velikega bengalskega tigra. Knjigo je adaptiral David Magee (Finding Neverland, Miss Pettigrew Lives for a Day), v produkcijo pa je vloženo približno 70 milijonov dolarjev. 

Režija: Ang Lee
Igrajo:  Suraj Sharma, Irrfan Khan, Adil Hussain, Gérard Depardieu




petek, 27. julij 2012

Eva



Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Španija
Leto: 2011
Žanri: Drama, Fantazijski, ZF
Dolžina: 94' ,  Imdb
Režija: Kike Maíllo
Scenarij: Sergi Belbel, Cristina Clemente, Marti Roca
Igrajo: Daniel Brühl, Marta Etura, Alberto Ammann, Claudia Vega, Lluís Homar

Zgodba nameščena v leto 2041 nam predstavi Alexa (Daniel Brühl), izjemno cenjenega znanstvenika na področju robotike in umetne inteligence. Ta se po desetih letih odsotnosti vrne v Španijo, da bi dokončal nekaj, kar je začel dolgo nazaj. Alex je prve korake naredil na domači univerzi za robotiko in zdaj je na povabilo bivše mentorice prišel nazaj, da bi sestavil android SI-9, ki bo prekosil vse dotlej izdelane modele. Na letališču ga pričaka brat David (Alberto Ammann), prav tako znanstvenik na lokalni univerzi, ki je med Aleksovo odsotnostjo zvil družinsko gnezdo in se poročil s prikupno profesorico Lano (Marta Etura), ki je nekoč bila Alexovo dekle. Že po prvih kontaktih med Alexom in Lano je jasno, da njuna zgodba ni imela lepega zaključka in prav tukaj gre iskati vzroke za napetosti, ki ji sproži Alexov prihod. Zato se Alex izogiba obisku na bratovem domu in se povsem posveti izdelavi novega androida. Novi SI-9 bo otrok moškega spola, star približno 10 let. Alex v začetni fazi najprej mora najti ustrezen človeški model. Otroka, ki bo pozitivno drugačen, nekoga z unikatnim značajem, okoli katerega bo Alex gradil osebnost svojega robotka. Njegovo pozornost pritegne 10-letna deklica Eva in Alex že razmišlja, da bi njegov robotek lahko bil tudi deklica. Toda sprememba spola ni edina ovira. Eva je namreč njegova nečakinja.  
Včeraj sem predstavil film, ki je prejel največ španskih filmskih nagrad, zato danes nadaljujem s stvaritvijo, ki je ravno tako bila nominirana v številnih kategorijah, od katerih so tri bile zmagovalne. Najpomembnejša je zagotovo tista namenjena najboljšem novem režiserju, ki jo je domov odnesel Kike Maíllo, Lluís Homar je prejel nagrado za najboljšega stranskega igralca, tretje nagrade so se veselili avtorji specialnih učinkov, kar je za film z znanstvenofantastično premiso, še kako pomembno priznanje. V ne tako daljni prihodnosti, je umetna inteligenca del vsakdana in nekateri modeli so že tako pristno človeški, da se jih na prvi pogled ne da ločiti od človeka. Tisto, kar jih ločuje od ljudi, so njihove mehanične reakcije in programirani čustveni odzivi, oziroma pomanjkanje prave osebnosti. Alex želi ustvariti robotka z osebnostjo, mašino, ki bo tako človeška, da jo več sploh ne bo mogoče ločiti od pravega, pristnega človeka. Jasno je, da takšno brisanjem meja med človekom in mašino poraja različna moralno-etična vprašanja, vendar se Kike Maillo odloči, da teh vprašanj ne bo pretresal preveč temeljito. Se ne poglablja v človekovo željo po vsemogočnosti, potemtakem božanskosti, temveč zgolj ugotavlja čustvene implikacije takega početja. Dokaj dobro mu uspe dokazati, da je tisto ultimativno čustvo, ki ga človek pričakuje od robota v resnici le eno - ljubezen. Pri tem se očitnih vzporednic s suženjstvom, v katerega človek potiska svoje kreacije, dotakne le bežno. Računalniška animacija je dobra v prizorih, ko Alex ustvarja osebnost novega robotka, vendar mi okolica in celostna grafična podoba prihodnosti vseeno delujejo premalo futuristično. Druga in obenem najbolj moteča pomanjkljivost je predvidljivost, saj je potek konstrukcije zaključnega preobrata izjemno prozoren, zato tudi konec ne učinkuje tako, kot bi moral. Ustvarjalci so navdih črpali pri mnogih: Spielbergov A.I. umetna inteligenca, Scottov Iztrebljevalec, ali kakšen izmed Frankensteinov so tisti najbolj očitni viri, toda španska variacija je vseeno dovolj samosvoja, da si zasluži pozitivno oceno.

Ocena:


četrtek, 26. julij 2012

No habra paz para los malvados (No Rest for the Wicked)



Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: No Rest for the Wicked
Država: Španija 
Leto: 2011
Žanri: Triler
Dolžina: 114', Imdb 
Režija: Enrique Urbizu
Scenarij: Michel Gaztambide, Enrique Urbizu
Igrajo: José Coronado, Rodolfo Sancho, Helena Miquel, Juanjo Artero, Younes Bachir

Ni miru za zlobne je enostavno pometel s konkurenco na zadnji podelitvi španskih filmskih nagrad. Filmu so podelili šest nagrad goya in sicer v skoraj vseh pomembnejših kategorijah. Najboljši film, režija, scenarij, montaža, glavna moška vloga in zvok so zmagovalne kategorije, od pomembnejših kategorij se mu je izmuznila le nagrada za najboljšo žensko vlogo, ki je šla v roke Elene Anaya, za njen nastop v Almodovarjevem celovečercu Koža, v kateri živim. Zato me nekoliko preseneča svojevrstno ignoriranje filma s strani mednarodne filmske srenje; svetu so ga predstavili le tisti običajni osumljenci, ki, tudi sicer, zelo aktivno spremljajo mednarodno kinematografijo. Neupravičeno, bi rekel, kajti španski triler si zagotovo zasluži nekaj več pozornosti. Mogoče je prav obče nezanimanje za uradno najboljši izdelek ene izmed najpomembnejših svetovnih kinematografij botrovalo moji ignoranci, morda sem prav zato film (pre)dolgo pustil čakati v arhivu Kakorkoli, bolje pozno, kot nikoli. 


Verjamem, da večina prebivalcev starega kontinenta še vedno ni pozabila madridskega terorističnega izpred osmih let. Napad na madridsko železniško mrežo je terjal 191 žrtev, skoraj 2000 ljudi je bilo ranjenih. Zato ne preseneča, da se je odmev takšnega dogodka našel svoje mesto v produktu španske kinematografije. Uvodni del sicer ne nakazuje, da bomo gledali film s takšno tematiko, prej klasično kriminalko o mamilarskih poslih.
Santos Trinidad je policijski veteran, nekoč ugledni član elitnih policijskih enot, danes degradirani detektiv na oddelku za pogrešane, ki pije preveč in dela premalo. Vsaj v očeh njegovih nadrejenih, ki bi ga z veseljem pritisnili ob zid in mu zagrozili z ukrepi, če se Santos ne bi tako dolgo in tako spretno izmikal soočenju z njimi. Santos je policaj, ki ne da veliko na napravila in predpise. V začetnem zapletu - streljanju v nekem nočnem klubu - celo prevzame vlogo sodnika in rablja. Ozadja ne poznamo. Vemo le, da išče neko žensko in da za seboj pusti tri trupla. Zbrisal je vse sledi in odstranil posnetke varnostnih kamer, a pred tem spoznal, da je v klubu še nekdo - mlajši moški, ki je videl njegovo hladnokrvno eksekucijo. Moški se mu izmuzne, mi pred malimi zasloni pa se sprašujemo, ali je tisti moški res bil naključna priča? Mogoče je Santos prav zaradi njega prišel v klub? Kakorkoli, z dokazi, ki jih je zbral v klubu, Santos nadaljuje preiskavo. Ta ga pripelje v hotelsko sobo, v kateri je očitno bival nekdo, ki je v neposredni povezavi z njegovim ubežnikom. Sled je vroča in izkušenem detektivu postaja jasno, da preiskuje zadevo, ki je veliko večja in pomembnejša, od primera pogrešane osebe.
Že dolgo nisem gledal filma, v katerem bi nastopal badass policaj, ki bi bil tako zapomljiv in tako prepričljiv, da brez težav parira Umazanem Harryju, ali denimo, Pokvarjenem poročniku. Santos Trinidad v maestralni izvedbi Joséja Coronada, je eden tistih likov, ki jih ne pozabiš zlahka. V spominu ti ostane celo njegova najljubša pijača (rum, z malo cole), predvsem pa njegova nekonvencionalna zunanjščina, ki bi jo prej pripisal kakemu članu narko kartela, kakor varuhu zakona. Režiser in ko-scenarist Enrique Urbizu (La caja 507, 2002), se, ob scenaristični pomoči starega znanca Michela Gaztambideja, spretno poigrava z mislijo, da zlobne lahko premagamo le, če smo pripravljeni sprejeti njihova pravila igre, oziroma, biti enako zlobni, če ne še zlobnejši, ako želimo zgodbo končati kot zmagovalci. Po tej logiki se ravna tudi Santos, ko brez kančka slabe vesti vihti svoj kolt. Pri tem je zanj nepomembno, kje na lestvici slabega in slabšega, stoji njegova naključna žrtev. Zgodba je sicer krojena precej klasično, linearno, na dveh različnih nivojih. Na tistem hitrejšem in naprednejšem, Santos orje ledino in razkriva nove podrobnosti, v maniri izkušenega preiskovalca bistroumno analizira nove podatke in se neustavljivo približuje tistim, ki vso zadevo vodijo. V tisti drugi pripovedni linji se po njegovih krvavih sledeh premikajo detektivi z oddelka z umore, ki nam s svojimi preiskovalnimi prejemi »nehote« pojasnijo marsikakšno okoliščino. Pri tem je zanimivo predvsem dejstvo, da v teh preiskavah ni zaslediti nobenega visokotehnološkega preiskovalnega pretiravanja, vse je postorjeno na staromoden način in prav to pripovedi daje dodaten čar. Ni miru za zlobne je staromodno klasičen triler, ki me je kljub pričakovanem sprehodu od točke A, do točke B, izjemno zabaval. Film, ki sicer ne sodi med vrhunce španskega filma, a je vseeno tako dober, da si zasluži mesto, na kakšni razširjeni lestvici najboljših evropskih filmov z letnico 2011. (-4)

Ocena:


torek, 24. julij 2012

The Road



Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Filipini
Leto: 2011
Žanri: Grozljivka, Drama, Krimi
Dolžina: 110', Imdb
Režija: Yam Laranas
Scenarij: Yam Laranas, Aloy Adlawan
Igrajo: Carmina Villaroel, Rhian Ramos, TJ Trinidad, Barbie Forteza, Marvin Agustin

Doslej sem videl le dva filipinska filma. Oba je režiral, kdo drug kot Brillante Mendoza. Človek, ki v svoji kolekciji ima cansko nagrado za najboljšega režiserja in zlatega leoparda, ki ga podeljujejo na festivalu v Locarnu. Strežba (Serbis, 2008) mi je bil bolj všeč, Klavnica (Kinatay, 2009 - beri Paucov zapis), pa nekoliko manj. Režijo naslovnega podpisuje Yam Laranas, o katerem ne vem skorajda nič, zato sem največ motivacije za ogled dobil v pretežno ugodnih kritiških odzivih. Metascore trenutno pravi 71/100 in to je kar spodbuden podatek za vse tiste, ki radi posežejo po filmih, ki prihajajo iz, pogojno povedano, eksotičnih kinematografij.  
Larans zgodbo začne s prologom, v katerem neznana oseba sredi noči sedi v avtomobilu in si nato, nekaj minut kasneje razstreli možgane. Zgodba je po prologu razdeljena v tri časovno ločene sklope. Začnemo v sedanjosti, ko na slovesni podelitvi mlademu policistu vročijo medaljo za izkazano hrabrost. Nekaj kilometrov stran, se trije najstniki, fant in dve punci, pripravljajo izvesti nepremišljen »podvig.« Čeprav nihče izmed njiju nima vozniškega dovoljenja, sklenejo pod okriljem noči staršem izmakniti avto in se odpeljati v mesto. Na poti tja opazijo policijsko kontrolo in se odločijo zaviti na neoznačeno makadamsko cesto. Upajo, da gre za bližnjico, s katere se bojo kmalu vrinili na glavno cesto. Toda vožnja traja nekam dolgo, mestne luči so vedno bolj oddaljene, v daljavi ni opaziti nobenih luči. Nato jih dohiti rdeč avto, se zravna z njimi in jih nato tudi prehiti. Zmedenih najstnikov se počasi loteva panika. Strah je še večji, ko punca na zadnjem sedežu zatrdi, da za volanom rdečega avta ni opazila šoferja.
Glavno vodilo pripovedi je izginotje dveh deklet, ki ju bližnji pogrešajo že 12 let. Prvi del pripovedi je zastavljen kot tipična zgodba, v kateri za strah in grozo skrbijo nematerialna bitja. Srhljiva cesta izven uporabe, nekaj grozljivih podob neživih, ki kljubujejo fizikalnim zakonom in trije prestrašeni najstniki, služijo kot vstopna točka, na poti k razrešitvi 12 let starega misterija. Vsaj tako je sprva kazalo, a na koncu se izkaže, da je zgodba vendarle zastavljena nekoliko kompleksnejše. V drugem časovnem odseku film vedno bolj dobiva obrise srhljivke, več ne strašijo prikazni, temveč človek iz krvi in mesa. Jasno, gre za osebo z resnimi psihičnimi motnjami, korenine motenj se kakopak nahajajo v njegovem otroštvu, zato režiser še enkrat zasuče kolo zgodovine in naredi še en časovni skok, ki dokončno zloži vse koščke v jasno celoto in odgovori na vsa pomembnejša vprašanja. The Road bi lahko bil veliko boljši film, kot v resnici je. Tisto, kar ga dela gledljivega je prav njegova struktura, zanimivo zastavljeni časovni odseki, ki se vrtijo nazaj in nam šele s prihodom na začetek ponudijo odgovore na vsa vprašanja. Kljub večkratni spremembi fokusa, ko v prejšnjem časovnem odseku pustimo ene like za sabo in se nato spoznavamo z novimi, zgodba teče presenetljivo tekoče, brez zatikanj. Nekajkrat sicer skočimo v sedanjosti, zgolj zaradi povezovalnega učinka, toda vsa tri dela zgodbe precej dobro stojijo tudi kot samostojni pripovedni segment. Žal se tudi tukaj, kot je to pogosto slučaj pri grozljivkah, najstniki obnašajo kot popolni butlji, ustvarjalci se preveč zanašajo na uporabo glasbe in preprostih buu!-efektov. Usode posameznih likov so nejasne, motivacija glavnega negativca vprašljiva, njegova odrasla podoba malo verjetna. Tisto, kar zgodbi manjka je nekaj več scenaristične iznajdljivosti pri dodajanju pomožnih snovi, ki osnovno idejo držijo skupaj. Ne glede na vse slabosti, žanrski privrženci verjetno no ne bojo razočarani. (-3)

Ocena: 




ponedeljek, 23. julij 2012

Some Guy Who Kills People



Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Grozljivka, Triler
Dolžina: 97' ,  Imdb
Režija: Jack Perez
Scenarij: Ryan A. Levin
Igrajo: Kevin Corrigan, Barry Bostwick, Ariel Gade, Karen Black, Leo Fitzpatrick

Črne komedije so vedno polarizirale občinstvo, saj načeloma pripovedujejo o stvareh, ki se večini ljudi ne zdijo ravno smešne. In res, ko malo pomisliš, taista večina na nek način ima prav, kajti umor je resna zadeva. Tako resna, da resnejša ne more biti. Vendar pri tem večina pozablja, da se nič od prikazanega v resnici ni zgodilo; da je vsaka podobnost z resničnimi osebami in dogodki, zgolj naključna. Torej, če sodite med tiste, ki jim komedija in kri nekako ne gresta skupaj, potem naslovna stvaritev najbrž ni gradivo za vas. Če pa sodite v tisto manjšino, ki ljubi sprevržen, situaciji neprimeren humor, potem je ta film dolgega, nenavadnega naslova, ki ga nalašč nočem zapisati, prava izbira za vas.  Pa poglejmo. 
Ken Boyd (Kevin Corrigan) je pred kratkim izpuščen iz psihiatrične ustanove. Živi pri materi, nima partnerke, hodi v slabo plačano službo v lokalni slaščičarni, ideje o samomoru še vedno ni povsem opustil. Službo je dobil po zaslugi najboljšega (edinega) prijatelja Irva (Leo Fitzpatrick). Kena pogosto mori ena in ista nočna mora, s katero vedno znova podoživlja neljubi dogodek iz preteklosti.  Priklenjenega na stol ga trpinčijo in ponižujejo nasilneži, člani šolske košarkarske ekipe. Risanje stripov je Kenova edina strast in sprostitev. Risanje mu ponuja zadoščanje - svojevrstno maščevanje, pravzaprav. Glavni antijunak njegovega stripa je skrivnostni maščevalec, ki pride v mesto in enega za drugim pospravlja tiste, ki so ga v študentski letih zverinski mučili in tako za vedno zaznamovali njegovo življenje. Istočasno v mestu začnejo umirati nekdanji člani košarkarske ekipe in Ken lahko zabrede v resne težave, če njegove risbe pridejo v napačne roke. Nato se v slaščičarni pojavi 11-letna Amy. Ta je po enajstih letih končno spoznala pravo resnico o svojem očetu. Ta ni pobegnil, ko je Amy bila še dojenček, kot ji je vedno govorila mati, ampak še vedno živi in dela v neposredni bližini. Medtem lokalni šerif vedno bolj zožuje krog osumljencev in vsi dokazi nakazujejo, da je Ken najverjetnejši morilec.
Kevin Corrigan mi je od nekdaj zelo všeč. S svojo melanholično pojavo in minimalistično igro se je vtisnil v spomin v številnih vlogah. V svoji dolgi karieri je sodeloval v mnogih uspešnicah, praviloma v manj pomembnih vlogah. Corrigan se redkokdaj znajde v vlogi prve violine, a mu je vseeno uspelo zabeležiti nekaj glavnih vlog v neodvisnih, nizkoproračunskih filmih in pričajoči naslov je eden teh primerov. Čeprav režisersko-scenaristični tandem za volanom naslovnega ni zbujal pretiranega zaupanja, se je še enkrat več pokazalo, da tudi tisti avtorji, ki za sabo nimajo ravno bleščeče kariere, lahko posnamejo dober film. Ravno tako, dokazani avtorji lahko občasno naredijo kakšen slab film. Režiser Jack Perez je po scenariju Ryana Levina posnel film, ob katerem sem, že od uvodnih minut, odlično zabaval. Film resda vsebuje nekaj splatter momentov, toda film se, celostno gledano, vseeno veliko bolj nagiba proti komediji. Zanimivo, najbolj komični prizori so ravno tisti, v katerih se direktno mešata splatter in komedija, brez da bi se učinek obeh medsebojno izničil. Večino komičnosti generira odlični Barry Bostwick (Vsi županovi možje, The Rocky Horror Picture Show), v vlogi šerifa Walta Fullerja, ki skupaj s svojim ravno prav butastim namestnikom, preiskuje nepričakovan izbruh nasilja, v sicer zelo mirnem mestecu. Zadeve še dodatno popestri šerifov romantični interes za mamo glavnega osumljenca (prepričljiva Karen Black), nekaj ostrine pa prinese tudi bistroumnost najmlajše protagonistke (Ariel Gade), ki igra Kenovo hčerko. Some Guy Who Kills People ima še eno dodatno kvaliteto, ki jo filmi s podobno premiso in tovrstno žanrsko umestitvijo, načeloma ne ponujajo. Namreč, zna se zgoditi, da vam bo, tako kot meni, ogrel srce. Torej, splatter, ki nas na koncu spravi v dobro počutje. Resda na tej poti nekaj porednežev izgubi glavo (dobesedno), a nič zato. Zasluženo, bi rekel. Ne nazadnje še vedno nisem pozabil, da je vse kar sem gledal, vendarle fikcija. (-4)
Ocena:



nedelja, 22. julij 2012

Bumchoiwaui junjaeng (Nameless Gangster)



Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Nameless Gangster
Država: J. Koreja
Leto: 2012 
Žanri: Krimi, Triler
Dolžina: 134' ,  Imdb
Režija: Jong-bin Yun
Scenarij: Jong-bin Yun
Igrajo: Min-sik Choi, Jung-woo Ha, Jo Jin-ung, Wong-su Kim, Jin-woong Jo, Dong Seok Ma

Gangsterski filmi so zame vedno predstavljali posebno filmsko doživetje. Tovrstnega materiala morda res ne primanjkuje, a so tisti, ki jim uspe narediti pozitiven kakovostni odmik in se dvigniti iznad povprečja, razmeroma redki. Prav tako je vsem, ki večkrat obiščete ta blog, znana moja navdušenost nad azijskim filmom in posledično tudi korejsko kinematografijo, ki mi je doslej ponudila izjemno število vrhunskih stvaritev, ki po mojem prepričanju sodijo v najvišji kakovostni razred. Pričajoči zapis je posvečen filmu, ki združuje to azijsko oz. korejsko komponento in mafijski film, kar je, že samo po sebi, dovolj tehten razlog za ogled. A mamljivih lastnosti tu še ni konec, saj mi je srce še bolj zaigralo, ko sem spoznal, da sta glavni vlogi odigrala izjemni Min-sik Choi (Oldboy) - človek, ki ga mora poznati vsak, ki je kdaj prišel v stik s korejskim filmom -, in nekoliko mlajši, a prav tako odlični Jung-woo Ha, ki ste ga mogoče že registrirali v The Chaser (Hong-jin Na, 2008), še enemu filmskem biseru s Korejskega polotoka.
V pripoved vstopimo v letu 1990, ko na novo izvoljena vlada napove vojno organiziranem kriminalu. V obsežni akciji v obmorskem mestu Busan sta glavni tarči Ik-Hyun Choi (Min-sik Choi) in Hyung-Bae Choi (Hong-jin Na), domnevna prva moža busanske mafije. Sledi skok v osemdeseta leta prejšnjega stoletja; Ik-Hyun Choi je carinski nadzornik v busanskem pristanišču, zadolžen za inšpekcije na kontejnerskih terminalih. Skupaj s svojimi pomočniki je vedno pripravljen zamižati na eno oko. Seveda, za to očesno vajo pričakuje ustrezno denarno kompenzacijo. Nato Ik-Hyun v enemu izmed kontejnerjev odkrije večjo količino heroina. In takoj začuti svojo priložnost. Preko znanca stopi v stik z lokalno mafijo in posel je hitro sklenjen. Mamila bo prodal mlademu in ambicioznemu gangsterju Hyung-bae Choiju, ki bo prek svojih zvez na Japonskem poskrbel za hitro in diskretno razpečevanje pošiljke. Ik-Hyun bi verjetno ostal le priložnostni kriminalec, če v mlademu gangsterskemu šefu ne bi prepoznal sorodnika in pripadnika klana Choi, kateremu tudi sam pripada. Tako je tudi ta pripoved dobila nepogrešljivo komponento vsakega dobrega mafijskega filma - družinske vezi. Ik-Hyun in Hyung-bae se zbližata in starejši Choi hitro pridobiva Hyung-baejevo zaupanje. Še več izkaže se za zelo modrega svetovalca, človeka z dobrimi zvezami v lokalni politiki in sorodnika nezadržno napredujeta proti vrhu lokalne mafijske piramide. Sorazmerno z naraščanjem vpliva in moči, raste tudi Ik-Hyunov ego in carinski uslužbenec več ni zadovoljen s pozicijo številka dve. Zdaj, ko je imperij zgrajen, ko organizacija, poleg ustaljenih poslov kontrolira tudi igralnice in hotele, se čuti dovolj močnega, za prevzem oblasti. A kot je to često slučaj v življenju, percepcija posameznika pri ocenjevanju razmerja moči, zna biti zasnovana na izrazito subjektivnih izhodiščih.
Nameless Gangster podpisuje korejski režiser Jong-bin Yun, ki je nase opozoril z vojno dramo Yongseobadji mothan ja (The Unforgiven, 2005),  ki je prejela nekaj regionalnih festivalskih nagrad, med drugim tudi tisto namenjeno najboljšemu režiserju-debitantu. Yunov drugi film je šel mimo precej neopaženo, toda dober prvenec mu je vseeno prinesel kredit, ki je bil dovolj velik, da so mu zaupali režijo visokoproračunskega Brezimnega gangsterja. Povedati je treba, da je Yun prispeval tudi zelo dober scenarij, ki je vsekakor eden od predpogojev za dober film. Gangsterski filmi praviloma vsebujejo številne like, govorijo o zapletenih odnosih zagrajenih okoli osrednjih likov, zato režiser in njegovi sodelavci potrebujejo res veliko znanja in občutka, za pravilno uravnotežitev pripovedi. Yun odlično zastavi zgodbo, ko gre iz izhodišča korupcije na nižjih nivojih (carinski uradnik) in jo nato lepo poveže z neko veliko večjo zgodbo, ko v kolesje kriminala, korupcije in ostalih nečednih poslov porine ne več rosno mladega povzpetnika, katerega največje kvalitete so nabrit jezik, smisel za strategijo in ustrezen rodovnik. Znova se moram vrniti k odličnem balansiranju med posameznimi liki in podzgodbami, saj Yun odlično dozira minutažo zanimivim stranskim likom in jih lepo izrablja za graditev kompleksne mreže odnosov. Njegova povezava med mafijskimi strukturami na eni in politično-gospodarskimi pomembneži na drugi strani, je orisana zelo prepričljivo in natančno, zato se gledalec nikoli ne izgubi v tem zapletenem labirintu. Olajševalna okoliščina pri realizaciji takšnega projekta je adekvatna igralska zasedba in oba glavna protagonista, omenjena na začetku tega zapisa, sta naravnost fantastična v svojih vlogah. Min-sik Choi, ki se je moral nekoliko zrediti za to vlogo, vdahne življenje požrešnemu, slave žejnemu nižjem uradniku, nekakšni mešanici strahopetca in junaka, ki poskuša doseči cilje, ki so, objektivno, izven njegovega dosega. Še posebej posrečena se mi zdi komična komponenta njegovega lika. Njegova utemeljitev, zakaj je prodaja mamil na Japonsko domoljubno dejanje, me je nasmejala do solz. Jung-woo Ha na drugi strani s svojo temačnostjo pripovedi prinaša potrebno dozo surovosti in brutalnosti. In čeprav je film, za korejske standarde, premalo krvav, prizori v katerih Ha pokaže iz kakšnega je testa, so tisti, v katerih se gledalec, posrkan v dogajanje, preneha zavedati svoje okolice. Vseeno je treba povedati, da Yun ni ustvaril popolnega gangsterskega filma. Pripoved namreč ni tako gladko tekoča in v 134-ih minutah je padec ritma nekajkrat zelo očiten. Zaradi skakanja po časovni premici se včasih lovimo in iščemo pravilno časovno umestitev dogajanja, a to so zgolj slabosti, s katerimi se da živeti. Nameless Gangster kljub temu sodi med najboljše korejske in tudi azijske stvaritve tekočega leta. Priporočam.
Ocena:


petek, 20. julij 2012

Poulet aux prunes, The Best Exotic Marigold Hotel, Hiljaisuus

Poulet aux prunes



Drugi naslovi: Piščanec s slivami / Chicken with Plums
Režija: Vincent Paronnaud, Marjane Satrapi
Scenarij: Vincent Paronnaud, Marjane Satrapi
Igrajo:  Mathieu Amalric, Maria De Medeiros, Golshifteh Farahani, Isabella Rossellini
Leto: 2011
Trajanje: 93'
Žanr: Drama
Država: Francija, Nemčija, Belgija

Avtorski tandem Marjane Satrapi - Vincent Paronnaud, ki je pred leti navdušil z animacijo Perzepolis (Persepolis, 2007), je na zadnjem beneškem festivalu predstavil drugi skupni projekt. Tokrat igrani film, a povsem brez animacije vseeno ni šlo. Nenazadnje je film nastal na podlagi istoimenskega stripa Marjane Satrapi, ki je bil prvič objavljen leta 2004. Piščanec s slivami pripoveduje zgodbo uglednega iranskega glasbenika, Nasserja Ali Khana (odlični Mathieu Amalric), poročenega moškega, očeta dveh otrok. Po sporu s soprogo je uničeno njegovo najljubše glasbilo – violina, darilo velikega učitelja, zato se Ali obupno prizadeva najti ustrezno zamenjavo. A ker mu ne uspe najti zamenjave, se Ali Khan odloči, da bo umrl. Enostavno se bo ulegel v posteljo in počakal na smrt. Med čakanjem na angela smrti se glasbenik z mislimi vrača v preteklost in nam pripoveduje zgodbo o nesrečni, nikoli izpolnjeni ljubezni.
Melanholično - romantična pravljica za odrasle, ki ogreje srce. (+3)    




The Best Exotic Marigold Hotel



Drugi naslovi: Eksotični hotel Marigold
Režija: John Madden
Scenarij: Ol Parker, Deborah Moggach (knjiga)
Igrajo: Judi Dench, Bill Nighy, Maggie Smith, Dev Patel, Penelope Wilton, Tom Wilkinson
Leto: 2011
Trajanje: 124'
Žanr: Komedija, Drama
Država: VB   

John Madden je najbolj znan po režiji s sedmimi oskarji nagrajene romantične komedije Zaljubljeni Shakespeare (Shakespeare In Love, 1998). Letošnji adut britanskega režiserja je pripoved o pisani druščini britanskih upokojencev, ki se odpravi na pot čez pol sveta, da bi poiskala namestitev v eksotičnem indijskem hotelu. Upokojenci po prihodu na cilj hitro ugotovijo, da njihov novi dom ni prav nič eksotičen, toda mladi in ambiciozni upravnik hotela obljublja, da se stvari bojo hitro uredile. Med prišleki se kmalu začnejo spletati prijateljske vezi, počasi spoznavamo njihove življenjske zgodbe in razloge, zaradi katerih so sploh pristali na drugem koncu sveta. Upokojenci v vrtincu globalizacije, bi se lahko glasil moto filma, ki je gledljiv predvsem po zaslugi odlične igralske zasedbe, vse ostalo, pa bo zelo hitro ušlo iz spomina. Občutno predolg in predvidljiv, zato raje poiščite kakšno alternativo. (+2)    





Hiljaisuus



Drugi naslovi: Silence 
Režija: Sakari Kirjavainen
Scenarij: Esko Salervo
Igrajo:  Joonas Saartamo, Lauri Tilkanen, Joanna Haartti, Terhi Suorlahti
Leto: 2011
Trajanje: 110 '
Žanr: Drama, Vojni
Država: Finska

Piše se leto 1944 in Finska se nahaja v vojni z Rusijo. Nekaj kilometrov za bojno črto se nahaja evakuacijsko središče, v katerem finska vojska zbira padle vojake. Tam trupla uredijo, jih spravijo v krste in pripravijo za pošiljanje domov. Eino in Antti sta prijatelja, ki po smrti njihovih predhodnikov, prevzameta to zahtevno vlogo. Njuna naloga bo predvsem prevoz trupel iz prve bojne črte in izdelava lesenih krst, za pripravo trupel pa skrbi žensko osebje zbirnega centra. Čeprav sta vojna in smrt pomembna elementa celote, se težišče zgodbe skriva v seciranju odnosa dveh prijateljev. In če vam povem, da v središču službujeta dve mladi ženski, je verjetno jasno, da zgodba ima tudi svoj romantični moment. Po mnenju finskih kritikov je Silence film, ki se je najbolj približal Kaurismäkijevem Le Havru, najboljšem finskem filmu preteklega leta. Na podelitvi nagrad Jussi (finski oskarji), so film nagradili v štirih kategorijah (najboljši igralec, stranska igralka, glasba in zvok). Vredno ogleda. (+3)


    

četrtek, 19. julij 2012

Klip (Clip)



Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Clip
Država: Srbija
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 100' ,  Imdb
Režija: Maja Miloš
Scenarij: Maja Miloš
Igrajo: Isidora Simijanović, Vukašin Jasnić, Sanja Mikitašin, Jovo Maksić

Življenje in smrt porno tolpe (Mladen Djordjević, 2009). Srbski film (Srdjan Spasojević, 2010). Klip (Maja Miloš, 2012), se glasi logično nadaljevanje niza. Vsi omenjeni so sprožili nemalo kontroverz, pošteno razburkali predvsem srbsko in v manjši meri tudi mednarodno filmsko javnost. In ker slabe reklame ni, so tudi tokrat prav tisti, ki po filmu trosijo gnoj, nehote poskrbeli za propagiranje celovečernega debija mlade srbske režiserke Maje Miloš. Pretirano agresivni in užaljeni odzivi na posamezne filme so praviloma kontraproduktivni. Vsebina ni primerna za mladoletne osebe, je opozorilo, ki je še kako na mestu (pri Klipu vsekakor), a se je treba zavedati, da so takšna opozorila istočasno zelo močen magnet za slehernega mladostnika. Takšna opozorila mularijo praviloma le dodatno motivirajo. Prosto dostopna pornografija je z razmahom interneta postala nekaj samoumevnega, zato mi se zdi pretiran ves ta vik in krik okoli Klipa. Ekspliciten prikaz seksa na zaslonih različnih vrst in velikosti, ni nobena revolucija in verjetno bi tudi v pričajočem primeru bilo veliko manj razburjenja, če v tej eksplicitnosti nebi sodelovale mladoletne osebe.
16-letna Jasna (Isidora Simijanović) živi v beograjskem blokovskem predmestju. Izhaja iz srednjega nižjega sloja, kar v srbskih razmerah označuje družino na pragu revščine. Živi z mlajšo sestro, hudo bolnim očetom in materjo, ki na svojih plečih nosi večino družinskega bremena. Mogoče prav zaradi te obremenjenosti ne opazi, kaj se dogaja z njenim otrokom. Alarm se ne prižge niti takrat, ko je očitno, da hčerka ni prespala pri prijateljici in da je za njo dolga prekrokana noč. Jasna v družbi prijateljic najraje zahaja v turbo-folk klube, kjer  se mladina brez zavor prepušča vplivom različnih opojnih substanc. V središču Jasninega romantičnega interesa je nekoliko starejši sošolec Đole (Vukašin Jasnić). A v dejanju, ki simbolično označuje začetek njune veze, ne vidim prav nič romantičnega. Oralno zadovoljevanje moškega, na usranem šolskem stranišču je točka, na kateri bo marsikakšen gledalec odnehal in ugasnil televizor. A to je le začetek Jasnine osebne kalvarije, ki v nadaljevanju dobi še radikalnejše razsežnosti.
Priznam. Klip me je pustil v dvomih. Redkokdaj se zgodi, da se po ogledu ne morem jasno opredeliti pro et contra.  Danes, nekaj dni po ogledu, ko se je film usedel v sivih celicah, je moj pogled na film veliko bistrejši. Klip je zelo pogumna stvaritev nove, mlade avtorice, kos celuloida, ki ga v današnjem času še kako potrebujemo. Ja, potrebujemo, kajti tisto kar pokaže Klip, se zlahka lahko replicira v katerikoli državo »razvitega« zahodnoevropskega sveta. Mogoče ne v tako radikalno surovi obliki, a vseeno, povsem jasna znamenja so že tu. Big Brother je v naše domove pripeljal seks v živo in tudi v naši deželici resničnostni šovi dosegajo rekordno gledanost. Ko prestavimo na televizijo, ki se ji je nekoč reklo glasbena, nas pozdravljajo retardirani Jersey Shore junaki, ki našim otrokom prodajajo neko novo moralo. Sporočilo je jasno - bodi takšen kot oni in končal boš na televiziji. Postal boš zvezda. Torej, trendi so jasni. Srbska mladina je že zdavnaj inficirana s turbo-folk virusom. Otroci zrasli ob zvokih genetsko modificiranega folka so od malih nog poslušali razne Cece in podobne lokalne dive, ki s svojo pojavo spominjajo na porno starlete, zgodil se je fenomen domačih video posnetkov, vsake toliko časa je v javnost (ne)načrtovano prispel kakšen zasebni posnetek. Vse to so otroci absorbirali in na podlagi praktičnih primerov gradili lastni univerzum vrednot. Iz tega vidika se postavlja vprašanje družbene odgovornosti. In iz tega vidika v filmu Maje Miloš lahko prepoznamo zelo ostro družbenokritično noto. Všeč mi je režiserkina brezkompromisnost v karakterizaciji glavne junakinje. Nekateri so v zaključku filma pričakovali Jasnino transformacijo, pričakovali so, da bo najstnica končno dojela lastne zablode in obrnila novi list, s čem bi film sledil ustaljenim/pričakovanim obrazcem. Za film je dobro, da se to ni zgodilo. Jasna je na koncu filma enako slaba, kot na začetku, Jasni še vedno ni mar za bolnega očeta, zaskrbljeno mater, ali kogarkoli, ki ne sodi v njen krog zaupanja in pozornosti vrednih. Mlada Isidora Simijanović je izjemna v glavni vlogi in moram priznati, da že dogo nisem videl mlado igralko, ki bi tako suvereno opravila s tako zahtevno vlogo. Klip ni brez pomanjkljivosti. Pravzaprav me je zmotilo kar nekaj stvari, od slabe karakterizacije glavne moške vloge in ostalih stranskih likov, do nekoliko nerealnih odzivov staršev, okolice in oblasti, na vse norosti, ki jih zganja razuzdana mladina. Ne bi škodila niti nekoliko natančnejša analiza vzrokov, kako, zakaj, od kod? Film poraja številna vprašanja, ki ostanejo brez odgovora. Kljub temu je Klip film, ki pusti pečat. Sex & Drugs & Turbofolk.  (+3)
Ocena:


sreda, 18. julij 2012

Medianeras (Sidewalls)



Slovenski naslov: Slepe stene: Ljubezen v virtualni dobi
Drugi naslovi: Sidewalls
Država: Argentina, Španija, Nemčija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 95' ,  Imdb
Režija: Gustavo Taretto
Scenarij: Gustavo Taretto
Igrajo: Javier Drolas, Pilar López de Ayala, Inés Efron, Adrián Navarro, Rafael Ferro

Filmska zgodovina nam ponuja lepo število filmov, ki v svojih konstrukcijah namenjajo pomembno vlogo podobam velemest. Večmilijonska filmska prizorišča so okolja, ki svojim prebivalcem prinašajo neslutene možnosti, na drugi strani pa imamo ljudi, ki se v betonskih džunglah počutijo ujeto, izolirano, depresivno in osamljeno. Po uvodnih minutah sem pomislil, da bom gledal depresivno dramo, a že kmalu je postalo jasno, da žanrska značka drama, predstavlja le del resnice. Celovečerni prvenec argentinskega režiserja Gustava Taretta se pogosto obnaša kot klasična romantična komedija, in tako kot pri večini rom-kom slikosukov, tudi tukaj imamo fanta in dekle. Njegovo ime je Martin (Javier Drolas). Pred leti je bil v resni zvezi, nakar je njegova dolgoletna ljubezen odšla v Ameriko. Na nekajtedenski obisk. In nikoli več jo ni bilo nazaj. Od takrat Martin bolj poredko hodi ven, stvari ki jih potrebuje, naroča prek spletne prodaje. Največ časa preživi pred računalnikom. Za človeka, ki si kruh služi z oblikovanjem spletnih strani, je to povsem običajno. Ona je Mariana (Pilar López de Ayala). Diplomirani arhitektki, ki nam v offu pove besedo ali dve o arhitektonskih značilnostih argentinske prestolnice, še ni uspel veliki preboj v svet arhitekture, po njenih načrtih ni bilo zgrajeno popolnoma nič. Mariana se preživlja z oblikovanjem izložb. Nekaj mesecev nazaj je končala dolgoletno razmerje in se preselila v manjše stanovanje. V nekem trenutku je spoznala, da sploh ne pozna človeka, s katerim deli posteljo. Dojela je, da nimata skoraj nič skupnega in odšla. Še vedno ni izgubila upanja, da jo tam nekje zunaj čaka nekdo, ki je njena sorodna duša. Martin in Mariana živita v nasproti si stoječih stanovanjskih blokih. Njune poti so se pogosto prekrižale, a se kljub temu nista srečala nikoli.
Življenje v velemestu kakršno je Buenos Aires, s seboj prinaša določene zakonitosti, ki se jim ne da izogniti. Tam, kjer se gnete veliko ljudi, kjer prostor predstavlja eno najpomembnejših dobrin, velikost bivališča določa premoženjsko stanje in položaj na družbeni lestvici. Pripadniki nižjih slojev živijo v miniaturnih garsonjerah, ali škatlah za čevlje, če uporabim poimenovanje lokalnega prebivalstva. Slepe stene so eden tistih filmov, ki ne more presenetiti, pri katerem že od uvodnih minut vemo, kako se zgodba zaključi. Premisa je mestoma depresivna, toda blago komičen podton pri gledalcu ves čas zbuja upanje v optimističen zaključek. Sedanjost je nesrečna, a glavna protagonista nista vrgla puške v koruzo in še vedno upata, da se stvari lahko obrnejo na bolje. Torej, še ena zgodba o iskanju prave ljubezni in prstu usode, ki na koncu premeša karte na način, ki bo zadovoljil predvsem hardcore romantike. Tipično izhodišče in pričakovan zaključek tako k celoti prispevata negativne točke, a zato je, na našo srečo, tako kot pri sočni lubenici v vročih poletnih dneh, sredica tisti najužitnejši del. V tem osrednjem delu gledamo zanimive ponesrečene poskuse socializacije nekoliko nevrotičnih ljudi, med katerimi nam glas čez sliko vsake toliko časa navrže nekaj bistroumnih dejstev o zagrešenem urbanistični politiki argentinske prestolnice. Življenjske situacije glavnih protagonistov so dobro zastavljene, glavna lika sta všečna, inteligentna, kakovostno interpretirana, vizualna plat filma je nadpovprečno dobra. Taretto ne skriva, od kod črpa navdih, ko glavna protagonista posadi pred televizijo – zavrti Woodyjev Manhattan. Nekje vmes vidimo tudi plakat za Kaurismäkijevega Moža brez preteklosti. Sicer je Tarreto zgodbo razvil iz istoimenskega kratkega filma iz leta 2005, za katerega je prejel številne nagrade na mednarodni sceni. Argentinski režiser ni ustvaril mojstrovine, a mu je vseeno uspelo posneti film, ki, kljub nepotrebnem prilagajanju hollywoodskim standardom, ne razočara.
Iz prve roke:
»O Slepih stenah rad razmišljam kot o urbani bajki, umetni in humorni 'konstrukciji', ki pripoveduje o sodobnem življenju v velikih mestih. /…/ Ideje za film so se mi porodile ob radovednem opazovanju Buenos Airesa in njegovih prebivalcev. /…/ Veliko sem se posvečal fotografiranju Buenos Airesa – mojega mesta. Najprej je bil to le eksperiment v kompoziciji, potem pa so se izza oblik začele pojavljati ideje. Začel sem z določenimi detajli in končal s širšo perspektivo. Na tej točki sem se začel poigravati z zamislijo, da nam je Buenos Aires podoben ... Kdo se pravzaprav prilagaja komu? /…/ Konec koncev lahko vedno odpreš majhno okno v svoji 'slepi steni' in spustiš žarek sonca v svoje življenje.«
- Gustavo Taretto, režiser in scenarist (Vir: www.demiurg.si)

Ocena:



torek, 17. julij 2012

V pripravi - Elysium




Prvenec Neilla Blomkampa, Okrožje 9 (District 9, 2009), so številni poznavalci sedme umetnosti uvrstili med najpomembnejše znanstveno fantastične filme tekočega tisočletja. Julija 2011 je pod okriljem Sonyja stekla produkcija njegovega novega projekta, vrednega 120 milijonov dolarjev. Zgodba se odvija v daljni prihodnosti, natančneje v letu 2159. Človeštvo je razdeljeno na dva razreda - tisti premožni, ki si lahko privoščijo biogenetske izboljšave, živijo na velikanski vesoljski postaji Elysium. Ostali živijo na prenatrpani, skorajda uničeni Zemlji. Oblasti, ki jih pooseblja sekretarka Rhodes (Jodie Foster), so pripravljeni storiti vse, da preprečijo prihod nezaželenih emigrantov z Zemlje. A tudi emigranti so pripravljeni storiti vse, za preboj v obljubljeno deželo. Matt Damon igra nesrečnega prevaranta Maxa, ki je prisiljen izpeljati misijo, ki mu lahko reši življenje in obenem bistveno spremeni razmerje moči med Zemljani in privilegiranimi močniki na Elysiumu. 

Premiera: MAREC 2013
Igrajo: Matt Damon, Jodie Foster, Alice Braga, Wagner Moura
Režija in scenarij: Neill Blomkamp


ponedeljek, 16. julij 2012

Being Flynn



Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 102' ,  Imdb
Režija: Paul Weitz
Scenarij: Paul Weitz, Nick Flynn (knjiga) 
Igrajo: Paul Dano, Robert De Niro, Julianne Moore, Olivia Thirlby, Lili Taylor

»Amerika je svetu ponudila le tri zares pomembna pisatelja. Marka Twaina, J.D. Salingerja in mene. Moje ime je Jonathan Flynn.« Nekako tako se predstavi Robert De Niro, starejši izmed dveh Flynnov, samodeklarirani pesnik, rasistično-homofobični samec in prevarant, ki v jeseni življenja še vedno ni opustil ideje, o veliki pisateljski karieri. Jonathan se preživlja s taksiranjem in se nekoliko neskromno razglaša za vzornega državljana, a pri tem pozablja na kriminalno kartoteko in leta prebita za rešetkami. Nekako tako, kot je dolgo nazaj pozabil na družino, ki jo je nekoč imel. Družino, ki jo je zapustil  takrat, ko ga je ta najbolj potrebovala. Njegov potomec Nick (Paul Dano) je otroštvo preživel ob materi (Julianne Moore), razpeti med dvema službama in iskanjem ustreznega nadomestnega očeta in partnerja, ki ga ni nikoli našla. Nick je v otroštvu najraje prebiral očetova pisma iz zapora in prav ta pisma so v Nicku zanetila željo po pisanju. Po materini smrti je takrat že polnoletni Nick začel sam skrbeti zase, brez bližnjih sorodnikov in pravega doma se je še vedno iskal in ugotavljal, kaj storiti s svojim življenjem. Pisanje je še vedno bila prva opcija, toda, na poti do pisateljske slave je bilo treba zaslužiti tudi nekaj cekinov za preživetje. Tako je mlajši Flynn začel delati v enemu izmed bostonskih zatočišč za brezdomce. Nekako istočasno se mu je prvič, po dolgih letih totalne ignorance, znova oglasil oče. Najprej s prošnjo za manjšo uslugo, nekaj mesecev kasneje, pa kot eden izmed številnih bostonskih brezdomcev, ki v mrzlih nočeh iščejo posteljo in topel obrok. 
Being Flynn je produkt ameriškega režiserja, scenarista in producenta Paula Weitza. Ta se je v ameriški mainstream prebil s komično najstniško uspešnico Ameriška pita, ki je letos dobila še svoje zaključno dejanje, pri katerem se je Weitz pojavil v vlogi producenta. Med Weitzovimi stvaritvami velja izpostaviti hvaljeno romantično dramo Vse o fantu (About a Boy, 2002) in V dobri družbi (In a Good Company, 2004). Pred naslovnim kosom celuloida je Američan režiral obupno slabo tretje nadaljevanje »Fockers« trilogije Njuna družina (Little Fockers, 2010). Kljub izjemno slabem okusu, ki izhaja iz najinega predzadnjega druženja, sta me k ogledu pritegnila zanimiva igralska zasedba in naglašeno resnejši ton njegovega najnovejšega izdelka. Film dokaj zvesto sledi avtobiografski zgodbi resničnega Nicka Flynna, nagrajevanega ameriškega pisatelja, ki je zapisana v knjigi Another Bullshit Night in Suck City, iz leta 2004. Tokrat se je Weitz kakovostno približal svojim najboljšim stvaritvam. Being Flynn je po moji oceni sodi v isto raven z že omenjenim V dobri družbi, a je vseeno konkretno slabši od njegovega najboljšega filma Vse o fantu. Dva najpomembnejša aspekta filma sta analiziranje odnosa oče-sin in zelo zanimiv vpogled v zakulisje delovanja centra za pomoč brezdomcem. Nicka so po materini smrti dohitele sence preteklosti in ko se mu pred očmi pojavi davno izgubljeni oče, se Nick mora dokončno soočiti z lastnimi demoni. Sprejeti očeta, takšnega kot je – kot ničvredno, vase zagledano, sovražno nastrojeno zgubo, ki si zatiska oči pred resnico. V tem procesu bo Nick dojel tudi marsikakšno resnico o samemu sebi, »arhiviral« preteklost in končno našel dovolj moči, za korak naprej. Weitz in sodelavci so v rokah imeli hvaležen material, ki je v lepo pretočen v filmsko zgodbo, pomemben delež k avtentični celostni podobi so prispevali dobri igralski nastopi. Paul Dano je zanimiv igralec, ki se odlično znajde v nenavadnih vlogah, po dolgem času se je tudi Bobby De Niro znašel v zanimivi vlogi, v kateri je lahko uporabil svojo nesporno igralsko znanje. Nazadnje se mi je tako prikupil v zanimivi drami Vsi so v redu (Everybody's Fine, Kirk Jones, 2009). Seštevek vseh postavk tvori soliden film, ki ga brez pomisleka priporočam v ogled, a se obenem zavedam, da marsikakšen gledalec ne bo delil mojega mnenja. (+3)
Ocena:


nedelja, 15. julij 2012

Tao Jie (A Simple Life)



Slovenski naslov: Preprosto življenje
Drugi naslovi: A Simple Life
Država: Hong Kong
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 118' ,  Imdb
Režija: Ann Hui
Scenarij: Susan Chan, Yan-lam Lee
Igrajo: Andy Lau, Deannie Yip, Qin Hailu, Wang Fuli, Paul Chun, Pik Kee Hui

Po zaslugi festivalskega povezovanja izolskega Kina Otok in najvplivnejšega festivala azijskega filma v Evropi, videmskega Far East Film Festivala, smo pred kratkim tudi pri nas na velikem platnu lahko videli hongkongško dramo Preprosto življenje. Od mednarodne premiere, septembra lani v Benetkah, film živi izjemno uspešno festivalsko življenje in je ustvarjalcem prinesel številne festivalske nagrade, odzivi občinstva in kritike, pa so povsod izjemno pozitivni. Preprosto življenje iz spomina prikliče čilsko Služkinjo (La nana, Sebastián Silva, 2009), ki prav tako pripoveduje o ostareli hišni pomočnici, ki se mora soočiti z neizbežno upokojitvijo. Filma sta tematsko podobna, a vsebinsko precej različna, saj je pri čilskem filmu v ospredju perspektiva hišne pomočnice, medtem ko sta pri naslovnemu, služkinja in delodajalec veliko bolj enakovredna  lika. 
Preprosto življenje je navdihnila resnična zgodba enega izmed producentov filma, zato je tudi v pripovedi  Roger Leung (Andy Lau) filmski producent, ki že vse življenje živi ob svoji amah  (termin, ki na Kitajskem in v južni Aziji označuje hišno pomočnico). Ah Tao (Deannie Yip) je že pri rosnih trinajstih prišla delati za Rogerjevo družino in v šestdesetih letih službovanja, pomagala vzgojiti štiri generacije družine Leung. Starejši člani družine so umrli, ostali pa so emigrirali v Ameriko, le Roger je ostal v Hong Kongu. Potem, ko je družina odšla v obljubljeno deželo, je Ah Tao na nek način bila edini družinski član, ki ga je Roger še imel ob sebi. Ah Tao je v letih, a je kljub temu zelo natančna in uspešna pri svojem delu. Vse dokler jo nekega dne ne zadane kap in jo spravi v bolnišnico. Zdravniki napovedujejo osemdeset odstotno okrevanje, toda Ah Tao se ne slepi. Dobro ve, da so dnevi njenega službovanja pri družini Leung mimo, zato še med okrevanjem Rogerju naroči, naj ji poišče primerno namestitev v domu za ostarele. Ta izpolni njeno voljo, a tudi po končani rehabilitaciji in namestitvi v domu, ne pozabi na svojo amah. Redno jo obiskuje in ji celo ponudi, naj se vrne nazaj. Najel bi pomočnico, ki bi poskrbela za hišna opravila in ji vedno bila pri roki, če bi potrebovala pomoč. Ostarela pomočnica ne želi biti breme nikomur, zato ponudbo zavrne, kar Rogerja le spodbudi, da jo obiskuje še pogosteje. Toda zdravstveno stanje Ah Tao je po začetnem izboljšanju znova slabše in zdravniki predlagajo operacijo srca.
Ne glede na depresivne tone in vso melanholičnost, ki jo s seboj prinašajo zgodba, ki v obravnavo jemlje motive iztekajočega se življenja, Preprosto življenje nikakor ni depresiven film. Pripoved izkušene hongkonške režiserke Ann Hui, ki je svoj prvenec posnela pred več kot tridesetimi leti in nato postala ena ključnih predstavnic hongkonškega novega vala, je kljub obravnavani temi polna prijetne topline, pristnih medčloveških odnosov, vere v človeško dobroto in prijetnega, blagega humorja, ki pripovedi daje dobro uravnotežen grenko-sladki priokus. Preprosto življenje sicer podaja jasen komentar družbeno socialnih prilik, analizira razredno neenakost in stanja duha potomcev kitajske buržoazije, toda fokus filma se vseeno skriva v seciranju preprostega medčloveškega odnosa. V interakciji med služkinjo in gospodarjem, ki se v nekem trenutku znebi vseh razredno pogojenih okovov in se popolnoma prepusti človeku prirojenim čutom, ki mu jasno narekujejo, kam naj usmeri svojo ljubezen. Režiserka zelo zanimivo vleče vzporednice med biološko materjo in amah, ki v srcu zrelega moškega očitno zaseda prav posebno, skorajda materinsko mesto. Gospodar se svoje navezanosti in ljubezni do ženske, ki je kakor senca bdela nad njegovim življenjem zave šele potem, ko te sence več ni ob njem. Ta transformacija je lepo opazna, če primerjamo njegovo obnašanje v času, ko je Ah Tao še bila v službi, s tistim, ko več ne živita pod skupno streho. Premisa resda deluje melodramatično, toda režiserka se zavestno odpove pretirani sentimentalnosti; tudi s čustveno zadržanostjo glavnih likov, a vseeno zelo spretno ujame občutke človeške topline in navezanosti, pa tudi drobne šibkosti, ki likom dajejo dodatno dimenzijo. Kritiki, ki filmu očitajo naivnost in pretirano idealiziranje družbeno-razrednih odnosov niso kritični povsem neutemeljeno, a se sam kljub temu priklanjam romantični večini, ki v takšnem pristopu ne vidi nič slabega. Za tiste, ki nekoliko bolj poznajo azijske in hongkongške relacije, naj bodo dodaten motiv cameo natopi številnih znanih obrazov, za ostale pa odlična nastopa Deannie Yip (nagrada za najboljšo igralko v Benetkah) in Andyja Lauja, ki je zelo suvereno odigral vlogo, ki precej odstopa od njegovih ustaljenih akcijsko obarvanih rol.

Ocena:


sreda, 11. julij 2012

Extraterrestre (Extraterrestrial)



Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Extraterrestrial
Država: Španija
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama, ZF
Dolžina: 92',  Imdb
Režija: Nacho Vigalondo
Scenarij: Nacho Vigalondo
Igrajo: Michelle Jenner, Julián Villagrán, Carlos Areces, Raúl Cimas, Miguel Noguera

Španski režiser Nacho Vigalondo  je že s svojim prvim izdelkom, kratkim filmom 7:35 de la mañana (7:35 in the Morning, 2003),  prepričal filmske strokovnjake. Film je, med ostalim, prejel oskarjevsko nominacijo za najboljši kratki film, Vigalondo je bil star komaj 27 let in nemalo je takih, ki so mlademu Špancu napovedovali bleščečo prihodnost. Štiri leta kasneje nam je Vigalondo  ponudil celovečerni prvenec Los cronocrímenes (Timecrimes),  s katerim je potrdil svoj talent in pokazal, da se z izvirno idejo, da doseči veliko. Nato sem lansko leto zasledil poročila o drugem filmu Nacha Vigalonda, ki ga je publika na različnih festivalih fantastičnega filma lepo sprejela in tako še dodatno dvignila moja pričakovanja.    
Igralsko zasedbo te nenavadne znanstvenofantastične komedije sestavlja zgolj pet likov. Najprej spoznamo Julia (Julián Villagrán), ki se nekega jutra zbuja v neznani postelji in se sprašuje, kaj se je sploh zgodilo. Po prekrokani noči se ne spominja ničesar več, zato vstane in začne raziskovati neznano stanovanje. V kuhinji najde mlado, prikupno dekle (Michelle Jenner) in se po tihem veseli, ker je, glede na vse možne (črne )scenarije, končal v stanovanju privlačne mladenke. Njeno ime je Juila in tudi ona se ne spominja ničesar. Tudi ona ne ve, kaj se je, oziroma, ni, zgodilo. Položaj je precej neroden za oba in po začetni zmedi se žurerja hitro domenita, da je najbolje, če Julio čim prej zapusti stanovanje. To bi se tudi zgodilo, če ta še pred odhodom nebi skozi okno opazil nenavadnega prizora - nad mestom lebdi velikanska vesoljska ladja, vse okoliške ulice pa so popolnoma prazne. Telefoni ne delujejo, tv signala ni. Kmalu ugotovita, da je edini vir informacij radio, na katerem se vedno znova vrti posebno obvestilo. Kot vse kaže, so je med njunim spanjem zgodila invazija vesoljcev in mesto je, tako kot številna mesta po celi Španiji, že evakuirano. Prespala sta invazijo in evakuacijo in uradni razglas pravi, da je za tiste, ki so še v mestu najbolje, če ostanejo tam kjer so - v svojih stanovanjih in hišah. Kmalu bosta spoznala, da vendarle nista sama, saj je v sosednjem stanovanju Julijin skriti oboževalec Angel. Stvari se še dodatno zakomplicirajo, ko se na vratih pojavi Julin fant Carlos. Zadnji, peti lik je nespretni televizijski napovedovalec, ki bo v zgodbo vstopil nekoliko kasneje.
Upoštevajoč kratek povzetek vsebine in reputacijo, ki si jo je Vigalondo ustvaril s prvencem Los cronocrímenes, so moja pričakovanja bila bistveno drugačna. Mogoče bi na film bil nekoliko bolje pripravljen, če bi videl kakšen izmed režiserjevih kratkih filmov, ki po besedah tistih ki so jih videli, imajo precej skupnega z njegovim drugim filmom. Kakorkoli, bistvena informacija se glasi - Extraterrestre je v resnici nekoliko nenavadna romantična komedija, ki nima veliko skupnega z znanstveno fantastiko ali dramo. Pozabite na uradne žanrske oznake in mi verjemite na besedo. Vsa povezava s fantastiko je Vigalondova raba zf-momenta, za graditev romantičnega zapleta. Sprva sem bil nekoliko razočaran nad filmom, saj sem dobil nekaj povsem drugega, od tistega, kar sem pričakoval. Razočaran, v tem smislu, ker sem upal na nadgradnjo zanimivega prvenca, bil pripravljen na znanstveno fantastiko in suspenz. Na koncu sem dojel, da z videnim vseeno ne morem biti popolnoma nezadovoljen. Kljub rom-kom prvinam se film lahko pohvali z izvirnim zapletom, solidno situacijsko komiko, dobro igro glavnega igralca in prisotnostjo očem zelo prijazne Michelle Jenner, ki ravno tako zabeleži povsem soliden igralski nastop. Romanca med Julijem in Julijo je dovolj prepričljiva in če film postavim ob bok ameriškim romantičnim komedijam, ugotavljam, da je Extraterrestre še vedno za odtenek boljši od sivega žanrskega povprečja. (-3)
Ocena:



torek, 10. julij 2012

47.Karlovy Vary - Nagrajenci



Glavno nagrado največjega srednjeevropskega filmskega festivala v čeških Karlovyh Varyh je prejel norveški film The Almost Man (Mer eller mindre mann), prvenec mladega norveškega režiserja Martina Lunda. Posebna nagrada žirije je pripadla italijanski drami Romanzo di una strage (Piazza Fontana: The Italian Conspiracy), ki jo podpisuje Marco Tullio Giordana. Nagrada za najboljšo režijo je šla v Montreal, v roke Kanadčana Rafaela Ouelleta, za dramo Camion, najboljša igralka pa je postala Leila Hatami (A Separation), za nastop v iranski drami Pele Akher (The Last Step). Nagrado za najboljšega igralca sta prejela dva igralca - Eryk Lubos, za nastop v poljskem akcijskem trilerju Zabić bobra (To Kill a Beaver) in Henrik Rafaelsen, za glavno vlogo v zmagovalnem filmu The Almost Man. 

Prizor iz filma The Almost Man

Kristalni globus
Mer eller mindre mann /  The Almost Man 
Režija: Martin Lund
Norveška, 2012

Posebna nagrada žirije
Romanzo di una strage / Piazza Fontana: The Italian Conspiracy
Režija: Marco Tullio Giordana
Italija, 2012

Nagrada za režijo
Rafaël Ouellet / Camion / Kanada

Najboljša igralka
Leila Hatami / Peleh akhar  (The Last Step) / Iran

Najboljši igralec
Henrik Rafaelsen / Mer eller mindre mann (The Almost Man) / Norveška
Eryk Lubos / Zabić bobra (To Kill a Beaver) / Poljska

ponedeljek, 09. julij 2012

Les neiges du Kilimandjaro (The Snows of Kilimanjaro)



Slovenski naslov: Sneg na Klimandžaru
Drugi naslovi: The Snows of Kilimanjaro
Država: Francija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 107' ,  Imdb
Režija: Robert Guédiguian
Scenarij: Jean-Louis Milesi, Robert Guédiguian
Igrajo: Ariane Ascaride, Jean-Pierre Darroussin, Gérard Meylan, Marilyne Canto, Grégoire Leprince-Ringuet, Anais Demoustier, Adrien Jolivet

V  Marseillu rojeni režiser in scenarist Robert Guédiguian je eden tistih avtorjev, ki svoje zgodbe najraje postavlja v domače okolje. Tako se večina njegovih filmov odvija v marsejskih četrtih, v detajlih iz njegovih stvaritev je pogosto mogoče prepoznati izrazito avtobiografske poteze. Robert Guédiguian je francoski ekvivalent Mika Leigha, saj tako kot odlični Britanec, iz filma v film najraje uporablja iste igralce (ki so, mimogrede, njegovi dobri prijatelji) in se tematsko, tako kot Leigh, najraje ukvarja s social-realizmom in medčloveškimi odnosi. V svojem predzadnjem filmu L'Armée du crime (The Army of Crime, 2009) se je nekoliko odmaknil od teh motivov, ko se je podal v raziskavo francoskega obnašanja pod nemško okupacijo, med drugo svetovno vojno. Tisti nekoliko bolj zagreti spremljevalci francoskega filma ste mogoče zasledili tudi romantično dramo Marius in Jeannette (Marius et Jeannette, 1997)  in nekoliko temačnejšo dramo Mesto je mirno (La ville est tranquille, 2000).  Guédiguian je v nekem intervjuju povedal, da je inspiracijo za Sneg na Kilimandžaru našel v pesmi Revni ljudje Victorja Hugoja, ki pripoveduje zgodbo ribiškega para, ki ima tri otroke in se bori za preživetje, a se vseeno odloči, da pod streho vzame otroka umrle sosede. Takoj sem pomislil, da bi bil to sijajen zaključek filma. Najti sem moral le še sodobno pot do tega cilja. Nekaj takega je o ideji, ki je botrovala nastanku filma, povedal sam avtor.
Michel je spoštovan delavec marsejskega pristanišča, eden pomembnih članov delavskega sindikata, ki se ga je v tridesetih letih službovanja v luki prejel sloves pravičnega in poštenega možakarja. Ko gospodarska kriza pride na obisk v marsejsko pristanišče in s seboj prinese rezanje stroškov in odpuščanja delavcev, se sindikalisti, v posvetu z zaposlenimi, dogovorijo, da bodo odvečne delavce določil preprost javni žreb. Michel je svojo poštenost dokazal tudi ob tej priložnosti, saj je tudi listek s svojim imenom odvrgel v škatlo. In ga kasneje tudi lastnoročno izžrebal, ter se tako pridružil skupini 20-ih delavcev, za katere je zgodba v luki zaključena. Toda Michael ni pretirano zaskrbljen, saj se lahko predčasno upokoji, ob sebi ima ljubečo ženo Marie-Claire, družino in številne prijatelje. Manjša proslava, ki jo pripravita Michael in Marie-Claire, je lepa priložnost za prijatelje in sorodnike, da tudi simbolično izkažejo svoje spoštovanje. Tako zakonca v dar dobita turistični aranžma, ki ju bo popeljal na najvišjo afriško goro. Poleg vozovnic so prijatelji in družina prispevali še nekaj gotovine, za finančno brezskrbno potovanje. Malo pred odhodom se prijeten večer v družbi ženine sestre in njenega moža sprevrže v travmatično izkušnjo. V hišo vdrejo maskirani vlomilci, ob grožnji z orožjem izpraznijo denarnice prisotnih in, kar je še najbolj zaskrbljujoče, zahtevajo še denar, ki sta ga Michel in Marie-Claire dobila za načrtovano potovanje. Zaskrbljujoče zato, ker je za ta denar lahko vedel samo nekdo, ki je bil navzoč na proslavi. Potemtakem se je za masko skrival obraz, ki ga zakonca skoraj zagotovo poznata.
Med gledanjem odjavne špice Guédiguianovega Snega na Kilimandžaru, se počutim - preprosto povedano - dobro. Če bi »Sneg« označil zgolj za feelgood  film, potem bi storil premalo, kajti »Sneg« gre še stopničko višje, s svojim pozitivnimi učinki. »Sneg« pri gledalcu zbuja veliko globlja občutja in ga prisili, da se dobro počuti v svoji koži. Pripelje ga do zaključka, da je vesel ker je človek, kar posledično pomeni, da ima nekaj skupnega s čudovitimi ljudmi, s katerimi je preživel dobro uro in pol. Lahko bi rekli, da ga poučuje, kako naj živi. Kolikokrat smo v zadnjih letih poslušali o recesiji, gospodarski krizi, odpuščanju ... Vse to so besede, na katere, ob vztrajnem ponavljanju, počasi postajamo imuni. Razen, če tudi sami nismo del novice o likvidaciji še enega gospodarskega subjekta, gremo naprej, kajti novica še vedno nima človeškega obraza, s katerim bi se lahko poistovetili. Guédiguian naredi prav to - omenjenim besedam nadene človeške obraze. Nam pokaže, kaj te besede pravzaprav pomenijo in kako so povezane z vsemi nami. V DNK-ju Guédiguianovega filma najdemo neomajano vero v človeško dobroto in nalezljivi humanizem, ob katerem bi celo človekomrzec tipa Jack Nicholson aka Melvin Udall izjavil: You make me want to be a better man. Francoz svoje motive izjemno spretno vpleta v aktualni družbeno - socialni trenutek, izjemno učinkovito artikulira svojo kritiko aktualnega stanja, a nam obenem ponuja tudi alternativo, nam pokaže, da obstajajo tudi druge poti. Ne bom oporekal, film je mestoma res nekoliko preveč sentimentalen in občasno celo naiven, a vse to so značilnosti dobrih duš. In vsakdo s srcem na pravem mestu, mu tega ne bo štel za slabost. (+4)
Ocena:


sobota, 07. julij 2012

Juan de los Muertos (Juan of the Dead)



Slovenski naslov: Vstaja kubanskih zombijev
Drugi naslovi: Juan of the Dead
Država: Kuba, Španija
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Grozljivka
Dolžina: 92' ,  Imdb
Režija: Alejandro Brugués
Scenarij: Alejandro Brugués
Igrajo: Alexis Díaz de Villegas, Jorge Molina, Andrea Duro, Andros Perugorría, Jazz Vilá

Vedno ko zasledim film, ki v domačem okolju predstavlja novost, svojevrstne pionirske filmske korake, ki v kinematografijo dotične dežele prinašajo žanrsko raznolikost, se firbčno podam v novo filmsko avanturo, upajoč, da so leta žanrske abstinence akumulirala dovolj zanimivih idej. Juan de los Muertos je uradno deklariran kot prva kubanska grozljivka, pri kateri so za strah in napetost zadolženi živi mrtveci, oziroma epidemija, ki grozi Havano spremeniti v zombi prestolnico sveta. Petdeset let po kubanski revoluciji, ki je na Kubo prinesla komunizem, je pred vrati nova revolucija. Revolucija, v kateri glavne junake ne bodo motivirala politična prepričanja, temveč boj za golo preživetje.
Juan (Díaz de Villegas) in Lazaro (Jorge Molina) sta najboljša prijatelja, ki dneve preživljata v ribarjenju na improviziranem splavu, ali v martinčkanju na strehi stanovanjskega bloka, od kod imata odličen pogled na dogajanje v njuni soseski. Streha je odlično izhodišče za opazovanje vročih sosed ali krajši obisk pri kakšni osamljeni dami. Opazovanje je Lazarova domena, za obiske na domu pa je zadolžen Juan, ki za razliko od svojega najboljšega prijatelja, ima kar nekaj izkušenj z nežnejšim spolom. Pridobivanje »izkušenj« je po vsej verjetnosti botrovalo razpadu njegovega zakona in Juan se mora zelo potruditi, če se želi približati svoji najstniški hčerki. Ko Juan in Lazaro po naključju ubijeta svojega prvega zombija, se pravzaprav niti ne zavedata, kaj se je zgodilo. Kasneje se vedno večje število ljudi začne obnašati nenavadno in gristi vsakogar, ki se jim najde na poti. Neinficirani prebivalci Havane poslušajo obvestila na državni televiziji, v katerih oblasti žive mrtvece etiketirajo za disidente - škodoželjne prišleke iz kapitalistične Amerike. Glavni namen takšne akcije je destabilizacija komunistične oaze v neposredni bližini najmočnejše kapitalistično-imperialistične države. Zombijev je vedno več in številne družine ne vedo, kaj storiti z družinskimi člani, ki so se čez noč spremenili v nevarne stvore. Sredi naraščajočega kaosa Juan in Lorenzo dobita zanimivo zamisel. Ustanovila bosta manjše podjetje, ki bo, ob simboličnem denarnem nadomestilu, poskrbelo za odstranitev nadležnih družinski članov.
Že sam naslov prve kubanske zombi komedije jasno pove, od kod so ustvarjalci črpali inspiracijo. Kubanski film je v prvi vrsti poklon Wrightovi Zori neumnih mrtvecev (Shaun of the Dead, 2004) in Romerovi klasiki Zora živih mrtvecev (Dawn of the Dead, 1978). Obenem je v satiričnih elementih mogoče zaslediti tudi vpliv zgodnjih stvaritev Petera Jacksona. Juan de los Muertos je drugi celovečerec v Argentini rojenega kubanskega režiserja Alejandra Bruguésa, ki je podpisal tudi scenarij. Osebno mi splatter moment ni ponudil nič novega, v tem segmentu Juan pravzaprav sodi v nekakšno sivo povprečje in če med orožji nebi bilo samostrela v rokah nerodnega Lorenza, mi v spominu verjetno nebi ostalo prav veliko zanimivih prizorov. To pomanjkljivost »Juan« kompenzira z zelo všečnim humorjem, zanimivo politično satiro in v prvi vrsti, všečnostjo glavnih protagonistov. Juan in Lazaro sta junaka, ki nam iz minute v minuto vedno bolj lezeta pod kožo, njuna interakcija je ves čas zelo zanimiva, a tudi pomembnejši stranski liki dobijo ravno dovolj prostora in osebnosti, da lahko govorimo o dobro izbalansiranih igralskih nastopih. Brugués v zgodbo vplete tehten politično-socialni komentar, na koncu ne pozabi niti na nacionalni ponos. Juan of the Dead bo všeč vsem, ki ljubijo kombinacijo krvi in humorja, ob opombi, da sem največ užitka našel, v komični komponenti filma. Kakorkoli, kubanski izlet v horor je celota, ki je brez zadržkov uvrščam, med ogleda vredne izdelke.


Ocena: