ponedeljek, 31. december 2012

Search terms :)


V današnjem postu sem zbral ključne besede, ki so pripeljale nekatere izmed naključnih obiskovalcev do Filmskega kotička. Spodaj navedene vrstice sem zbiral nekaj mesecev in moram priznati, da je pregled statističnih podatkov bloga sčasoma postal zelo zabavno početje, saj nikoli ne veš, kdaj lahko naletiš na kakšen biserček. Nekaj cvetk se mi je zagotovo izmuznilo, sploh med tisto dnevno statistiko, ki jo zaradi obveznosti ne morem tako pogosto pregledovati, a mi je v zadnjih mesecih uspelo zbrati kar nekaj zanimivega gradiva. Kakorkoli, tukaj so besede, ki jih nekateri vpisujemo v iskalno vrstico našega priljubljenega spletnega iskalnika. 



Kako iščemo posamezne filme 

filmi z visoko oceno
film za gledanje rambo
film ko govori o vlečnici
film dva fanta se borita za eno dekle
filmi v katerih nastopajo zaporniki ki so na otoku
film ki  ni primeren za otroke
film o francoski novinarki
film im fant ujeto roko v skali
film ki govori o ugrabitvi hčere
film z zgodbo o sestrah ki se zamenjata
filmovi gde ljudi postaju zombijevi
filmi o najstnikih ,ki nadlegujejo dekleta
film vdovec ljubimec žene




In kako lahko popestrimo iskalne kriterije

kdo poje melodija iz filma ghost
dobri ampak romantično komični filmi
na ladji ostane dojencek film
hčerka spi z mamo triler film
dober francoski film
francoski film mučenje hčerka zdravnik
dober film kako se dva ločita
romantični filmi na snegu
najbolj romantične komedije za mlade
komedija ko moški pomaga ženski
dark shadows ali je dober filem
francoski filmski igralec igra natakarja
westerni v katerih igra julia ormond
filmski igralec črnc
igralci trilerjev
moški filmski igralci z grdo kožo
cameron diaz na sestra mi
ibdm ocena
kdaj bodo oskarji 2012
cesarstvo umor kri denar imdb
družina se skrije v zaklonišče letalo
smešna darila za 50 let za ženske
švedski pisatelj kriminalk



Dej povej - rabim info

rundskop gledal kdo
kaj pomeni da se podpisuješ veliko
pripravljenost na posvojitev
alimajo mamice rade najveć svoje otroke
 knjiga o razdvojeni osebi oprah winfrey
jože potrebuješ zvest svoji ženi
naslovi slovenski tragicni prica
hiše skrite pred radovednimi sosedi
psihiatrične bolnišnice kjer straši
kaj je trompeta
kdo je sorodna duša
kako otrok opazi stisko sovrstnika
kaj se zgodi problematičnim fantom
kaj pomeni absentia
angleški film o vesoljcih
ali veronika na koncu umre
ženska oseba v romanu luiziana
punca s kitami najstnica
majave noge in vrtoglavica
kako hčerka sovraži očeta
moške frizure prema obliku lica
grozljivke poster
morske deklice (v živo ) v vodi z morskimi ribami
morske deklice mrtve
japonski otroki
pojav melanholije planet 
fant na toboganu
mednarodna oznaka za trdo snov
kanalizacijske kamere
poljska + težka industrija
bolgarski bonbonček
močnejše ženske a dobre 
prijazno dekle
zelo osamljena starkaejše ženske
moški v jacuzziju
ljubosumno maščevanje z črno magijo




Če dvomite, da na pornografijo odpade največji delež prometa

erotični triler movie
fant in punca v postelji
romantični filmi z malo erotike
erotično triler dekle na podeželju
gola igralka v filmu
sliki od goli ženi
romanticen sex
film poročeni par si poišče popestritev
erotični filmi za oba
hčerka se samozadovoljuje
punca poskrbi za sebe najbolje
sestra gola na morju
nagi mladi fantje
nemski erotični filmove
arabsko porno
danski porno movi male deklice
gole deklice na plaži
naslov filma največji penis
velika muda sex
muda
najti pride na vročo najstnico
seks zraven pijanega moža
domači posnetki fukanja z starejšimi
stari dedek fuka mladenko
fukanje kraj rijeke
fuk na plaži film
športni fuk
однос клиент проститутка

nedelja, 30. december 2012

The Bay (2012)



Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Grozljivka, ZF, Triler
Dolžina: 84' ,  Imdb
Režija: Barry Levinson
Scenarij: Michael Wallach
Igrajo: Kristen Connolly, Jane McNeill, Christopher Denham, Michael Beasley, Kether Donohue, Anthony Reynolds

Profil Barryja Levinsona na najpomembnejšem filmskem portalu Imdb nas po nekem čudnem ključu opozarja na najpomembnejše  stvaritve tega uglednega režiserja in scenarista. Po teh izračunih so štiri najpomembnejše stvaritve gospoda Levinsona: Avalon (1990), Svet igračk (Toys, 1992), Prestopniki (Sleepers, 1996) in Pasji dnevi (Wag the Dog, 1997). In če poznate ustvarjalni opus tega uglednega gospoda, potem se najbrž sprašujete, kaj s je zgodilo s klasiko Rain Man (1988), ki je s štirimi oskarjih v najpomembnejših kategorijah (film, režija, glavni igralec in scenarij), zagotovo eden pomembnejših filmov 80-ih. No, osebno bi namesto Sveta igrač in Prestopnikov raje izpostavil Dobro jutro, Vietnam (Good Morning, Vietnam, 1987) in njegov zadnji tv-projekt Ne poznate Jacka (You Don't Know Jack, 2010) z odličnim Al Pacinom. Kakorkoli, Levinsonov ustvarjalni opus krasi zelo širok žanrski razpon, ki je po novem dobil dodatno širino z naslovnim projektom,  nekakšno znanstveno fantastično grozljivko, ukalupljeno v aktualni find footage koncept. 
Po ocenah strokovnjakov za morsko floro in favno se marylandski zaliv Chesapeake počasi spreminja v brezživljenjsko cono, saj je 40 odstotkov tega območja že povsem mrtvo. Zgodba o ekološki katastrofi je pritegnila pozornost ljudi, ki so navezali stik z Levinsonom in mu ponudili snemanje dokumentarca na to temo. Med raziskavo in zbiranjem gradiva je Levinson ocenil, da pred sabo ima gradivo, iz katerega lahko posname zanimiv igrani film in tako smo namesto dokumentarca dobili igrano pripoved. Iz zbranega materiala je nastala zgodba, povedana iz več perspektiv, katere rdeča nit je izbruh smrtonosne epidemije, v majhnem obmorskem mestecu. Prve znake nevarnosti sta odkrila mlada znanstvenika, ko sta v zalivu izmerila visoko toksičnost vode in o tem obvestila župana, ki teh opozoril ni jemal pretirano resno. Vsaj v tej meri ne, da bi se odločil odpovedati praznovanje dneva neodvisnosti, ki v mesto pritegne množice in izdatno napolni blagajne lokalnih restavracij in trgovin. Zgodbo, med drugim, doživljamo skozi objektiv snemalca, ki spremlja poročanje neizkušene novinarke o praznovanju, skozi kamere policijskega vozila, ki patruljira po naselju, potem sta tu še mlada zakonca z dojenčkom, ki se z barko odpravljata proti zalivu in zdravnik iz lokalne bolnišnice, ki preko video povezave komunicira z državnim centrom za nadzor nalezljivih bolezni. V njegovo ordinacijo prihaja vedno več ljudi z zelo grdimi izpuščaji, ki se zelo hitro širijo po celem telesu.
Če nič drugega, je Barry Levinson z naslovno stvaritvijo dokazal, da se tudi starejši in izkušenejši filmarji lahko zelo kakovostno prilagodijo aktualnim trendom. V formo lažnega dokumentarca zapakiran izdelek uporablja celo vrsto sodobnih snemalnih naprav za zajem videa, kar filmu da potrebno verodostojnost in nas brez večjih težav prepriča v realnost zgodbe, ki se odvija pred našimi očmi. Iznajdljivost pri uporabi teh posnetkov, svežina, s katero Zaliv scenaristično utemelji in nato realizira svoj črnogledi scenarij in dobra pripovedna dinamika, so glavni aduti in točke v katerih Levinsonu uspe doseči dodano vrednost. Med boljše rešitve uvrščam rabo resnične živalske vrste, ki  jo najdemo v Pacifiku in Atlantiku, saj obstoj vrste (v filmu ji rečejo izopod - nekakšna morska uš) pri gledalcu dodatno krepi občutek, da se kaj takega lahko zares zgodi. In kaj je lahko bolj grozljivega od spoznanja, da se podobne stvari lahko pripetijo tudi v resničnem življenju. Filmarji so v 50-ih letih prejšnjega stoletja učinkovito izkoriščali hladno vojno in paranojo, ki jo je sprožalo konstantno potenciranje grožnje nuklearnega  napada. Levinson je deloval v podobni maniri in odlično izkoristil dane okoliščine. V naši kolektivni zavesti je globoko zasidrano spoznanje o škodljivosti človeških posegov v naravo in strah pred možnimi povračilnimi ukrepi. Zato Zaliv lahko okarakteriziramo kot prepričljivo eko-grozljivko, ki efektno izkorišča nakopičeni strah in našo zaskrbljujočo okoljevarstveno realnost. (+3)

Ocena:


sreda, 26. december 2012

Najboljših 25 - 2011





V teh prazničnih dneh se večina poklicnih novinarjev in amaterskih filmskih navdušencev ukvarja z revizijo filmske letine in sestavljanjem najrazličnejših lestvic. Razen peščice novinarjev uglednih medijskih hiš, je le malo filmskih navdušencev imelo možnost videti večino dobrot iztekajočega se filmskega leta. Vsi ostali bomo končno sliko aktualne letnice dobili šele na polovici prihajajočega leta, ali celo nekaj mesecev kasneje, in prav zato s tem prednovoletnim prispevkom izpostavljam filme, ki so po mojem mnenju najbolj zaznamovali leto 2011.     


Atmen  (Dihanje)
Bellflower
Bir zamanlar Anadolu'da  (Bilo je nekoč v Anatoliji)
Drive (Vožnja)
Elena
Halt auf freier Strecke (Ustavljen na poti)
Hearat Shulayim (Opomba pod črto)
Hugo
Jodaeiye Nader az Simin (Ločitev)
Killer Joe (Morilec Joe)
Le gamin au vélo (Fant s kolesom)
Le Havre
Les neiges du Kilimandjaro (Sneg na Kilimandžaru)
Melancholia (Melanholija)
Miss Bala
Newlyweds
Paradise Lost 3: Purgatory
Play  (Igra)
Polisse (Policija)
Take Shelter (Zaklonišče)
The Descendants (Potomci)
The Last Rites of Joe May
This Must Be the Place
Tyrannosaur  (Tiranozaver)
We Need to Talk About Kevin (Pogovoriti se morava o Kevinu)




četrtek, 20. december 2012

Deadfall, Grabbers, Sil jong


Deadfall



Režija: Stefan Ruzowitzky
Scenarij: Zach Dean
Igrajo: Eric Bana, Olivia Wilde, Charlie Hunnam, Sissy Spacek, Kris Kristofferson
Leto: 2012
Trajanje: 95 minut
Žanr: Krimi, Triler, Drama
Država: ZDA

Manjši padec koncentracije na poledeneli cesti je dovolj, da se zaletiš v nepričakovano oviro. V medveda, recimo. Čeprav je srna bolj verjetna opcija. In prav to se zgodi druščini, ki je oropala neko igralnico. Šofer je takoj mrtev, njegova sostorilca,  Addison (Bana) in Liza (Wilde), pa se izvlečeta z manjšimi odrgninami. Kjer je denar, so tudi trupla in mrtvemu šoferju se kmalu pridruži še nesrečni policist, ki je slučajno pripeljal mimo in opazil prevrnjeno vozilo. Ustrelil ga je Eric Bana, ki kifeljcu ni želel pojasnjevati porekla denarja v uničenem vozilu. Nekaj sto kilometrov stran se propadli boksar Jay po prestani kazni poslavlja od svojih zaporniških tovarišev. Jayjeva prioriteta je vzpostavitev skrhanih družinskih odnosov, zato odrine proti severu, v rojstno mesto, tik ob kanadski meji. Snežni metež in zaprte ceste ga prisilijo v nenačrtovan postanek, med katerim nenačrtovano pristane v postelji z Lizo, mično ubežnico iz začetka zgodbe. Jayju se seveda niti ne sanja, da so njena dejanja del načrta, ki je nastal v kooperaciji z njenim roparskim partnerjem. Po odjavni špici dejansko nisem mogel verjeti, da je  Deadfall podpisal Stefan Ruzowitzky, režiser, ki nas je pred leti navdušil z odlično vojno dramo Ponarejevalci (Die Fälscher, 2007). Edina svetla točka tega bledega slikosuka je dober nastop Erica Bane, vse ostalo pa je najbolje čimprej pozabiti.




Grabbers



Režija: Jon Wright
Scenarij: Kevin Lehane
Igrajo: Richard Coyle, Ruth Bradley, Russell Tovey, Lalor Roddy
Leto: 2012
Trajanje: 94 minut
Žanr: Komedija, ZF, Triler
Država: VB, Irska

In vino veritas je latinska fraza, ki jo vsi dobro poznamo. In Irci so narod, ki se je verjetno najbolj približal resnici. Tako ekstremno blizu, da so za potrebe te znanstveno fantastične komedije frazo celo nekoliko preoblikovali. Ta se po novem glasi: V alkoholu je odrešitev. Dobesedno. Ko se prebivalci majhne ribiške vasice na odročnem otoku soočijo z invazijo krvoločnih stvorov z močno željo po človeški krvi, se zdi, da so vsi v vasi obsojeni na smrt. Preiskavo vodita policist Ciarán O'Shea (Richard Coyle) in njegova nova sodelavka Lisa, ki je poslana iz prestolnice, kot zamenjava za policista na enomesečnem dopustu. Policista s pomočjo mladega zdravnika in lokalnega pivskega šampiona odkrijeta, da je najboljša zaščita pred golaznijo alkohol v krvi. Zato pod pretvezo nenapovedane proslave zberejo vaščane v edini krčmi na otoku in družno začnejo krepiti svoje obrambne mehanizme. Komično, kratkočasno in zabavno, z všečnimi liki in cool pošastmi.     




Sil jong



Drugi naslovi: Missing
Režija: Kim Sung-Hong
Scenarij: Kim Young-Ok
Igrajo:  Moon Sung-Geun, Choo Ja-Hyun, Jeon Se-Hong, Nam Moon-Chul
Leto: 2009
Trajanje: 98 minut
Žanr: Triler
Država: J. Koreja

O tem južnokorejskem eksploatacijskem horor-trilerju sem slišal nekaj pozitivnih mnenj in ker lep čas nisem videl nič podobnega iz tistih koncev, je pričajoči kos celuloida prišel kot naročen. V uvodu v zgodbo se mična starleta in njen mladi šef peljeta po korejskem podeželju. Odločita se za postanek na neki turistični kmetiji, ki že nekaj časa ne sprejema gostov. Kljub temu jima lastnik kmetije odda apartma in šef je zadovoljen, ker bo končno lahko zlezel v hlačke svoje mične sopotnice. Mladenka se odpravi na bližnji hribček in poskuša dobiti gsm signal, domačin pa povabi mladega šefa v eno izmed poslopij. In medtem ko mladenka poskuša priklicati sestro, domačin že veslo vihti sekiro in tolče po glavi nesrečnega šefa. Upokojeni turistični delavec pa z dekletom ima nekoliko drugačne načrte. Že v uvodu sem omenil eksploatacijo, zato mi verjetno ni potrebno posebej razlagati, kaj roji po njegovi glavi. Najmočnejši elementi filma so izjemno prepričljiv sadistični psihopat, dobra dinamika in tradicionalna korejska brezkompromisnost pri prikazu nasilja.



torek, 18. december 2012

End of Watch (2012)



Slovenski naslov: Zadnji obhod
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 109' ,  Imdb
Režija: David Ayer
Scenarij: David Ayer
Igrajo:  Jake Gyllenhaal, Michael Peña, Anna Kendrick, Natalie Martinez, Frank Grillo, David Harbour, America Ferrera

Večina filmskih zanesenjakov najbrž ve, da je Davida Ayerja v orbito izstrelil scenaristični prispevek pri uspešnici Dan za trening (Training Day, 2001, Antoine Fuqua). Štiri leta kasneje je napočil čas za njegov režiserski prvenec, krimi dramo Težki časi (Harsh Times, 2006), ki mu je sledila policijska kriminalna drama Kralji ulice (Street Kings, 2008). Osebno sem oba filma doživel kot spodobno filmsko razvedrilo, četudi Ayerju s filmoma ni uspelo  doseči širšega kroga gledalcev, kritiški odzivi pa so bili pretežno zadržani. Ko je že kazalo, da se Ayer - režiser ne bo nikoli približal nivoju, ki ga je, tudi po njegovi zaslugi, dosegel Dan za trening, se je praktično od nikoder pojavil Zadnji obhod, ki ga je v prvih tednih kino predvajanja toplo sprejela velika večina kritikov. Prvi scenaristični osnutek je Ayer končal v šestih dneh, delovna verzija scenarija pa je pristala pri Jaku Gyllenhaalu, ki je takoj izkazal pripravljenost za večnivojsko sodelovanje. Ena izmed dveh glavnih vlog je, kakopak, pripadla njemu, drugo je skozi avdicijsko rešeto prisvojil Michael Peña. Z Zadnjim obhodom se Ayer vrača na domač teren, na ulice, na katerih je preživel najstniška leta in dokončno dozorel. Na ulice, kjer veljajo zakonitosti, ki jih Ayer odlično pozna in na katerih so po njegovih načrtih pred enajstimi leti že posneli odlično filmsko zgodbo.
Brian Taylor (Gyllenhaal) in Mike Zavala (Peña) nista povprečna policijska partnerja, ampak tudi najboljša prijatelja, ki patruljirata po losangeleški četrti South Central. Med čakanjem na naslednji poziv Brian in Mike izmenjujeta življenjske modrosti, se drug drugemu izpovedujeta,  zoperstavljata stališča in delita nasvete. Oba sanjata o detektivski znački, zato se z veliko elana in poguma spopadata z bistvom policijskega poklica. Ko med rutinsko kontrolo ustavita člane lokalnega narko kartela, se jima posreči veliki met. Zasežeta orožje in denar, ter tako postaneta najbolj »vroča« policista v celi enoti. Pohvale in tapljanje po ramenih ju spodbudi, da se še bolj vneto podata v boj proti kriminalu. Z odmevno akcijo sta partnerja že pošteno stopila na žulj lokalnim mafijcem, ki po njuni naslednji akciji, v kateri Zavala in Taylor prekineta še eno donosno dejavnost (tihotapljenje ljudi), sklenejo, da je napočil čas za povračilne ukrepe.
Bilo je le vprašanje časa, kdaj bodo t.i. found footage posnetki prestopili meje primarnega horor okolja in se preselili v policijske filme. Kamere, nameščene v patruljna vozila, že lep čas snemajo policijski vsakdan in prav neverjetno je, da filmarji niso prej izrabili teh okoliščin in posneli film, ki bi se baziral na teh posnetkih. Ročna, tresoča kamera ni nič novega v filmu o policijskih junakih, vendar jo doslej nihče, vsaj v tem obsegu ne, ni mešal s found footage posnetki. Vse, kar je Ayer potreboval, je junak, ki je dovolj trendovski, da s seboj v službo vzame kamkorder.  Tako je kamera končala v Gyllenhaalovih rokah in akcija se je lahko začela. In če je Ayer svoj največji uspeh dosegel z zgodbo o pokvarjen policistu, potem lahko rečemo, da je z Zadnjim obhodom naredil nekakšen protiutež, ko je v epicenter postavil poštena policista, ki dejansko počneta tisto kar bi morala - varujeta in ščitita. 
Ustvarjalci so v objektiv kamer želeli ujeti dogajanje iz doslej redko videnih perspektiv in na ta način pripoved obarvati s pristnostjo, ki nam jo navadno nudijo dokumentarni filmi. Takšen pristop od gledalca zahteva nekakšen prilagoditveni čas (recimo 15-20 minut), po katerem se navadimo na nenavadno geometrijo. Če odmislimo tehnični aspekt filma, v jedru pripovedi prepoznamo klasične motive, kot so tovarištvo, ljubezen, družina … in tukaj nam Ayer, v smislu scenaristične izvirnosti, ne ponudi presežka. Veliko bolje se je odrezal s samo vizualizacijo - predvsem z odlično selekcijo snemalnih lokacij in pametno rabo ozkih ulic in prehodov za graditev suspenza v akcijskih prizorih. Jake Gyllenhaal in večno podcenjeni Michael Peña, ki sta v pripravah na snemanje šla skozi petmesečni trenažni proces, tvorita zelo prepričljiv partnerski duo, kateremu ob dobri igri ne manjka niti dobre kemije. Kot največjo težavo Ayerjevega tretjega celovečerca vidim dejstvo, da se glavna junaka prehitro in prepogosto znajdeta sredi kriminalnega dogajanja. Prehod od enega do drugega junaškega dejanja je (pre)hiter, oziroma preveč površno utemeljen, da bi držal vodo. Če bi tem detajlom namenili nekaj več pozornosti, bi končni vtis zagotovo bil veliko boljši. Tudi za ceno daljše minutaže. Scenaristična poglobitev v prehode med posameznimi akcijskimi epizodami bi zgodbi zagotovo prinesla več strukturne trdnosti in prepričljivosti.  (+3)       

Ocena:


nedelja, 16. december 2012

The Angels' Share (2012)



Slovenski naslov: Angelski delež
Država: VB, Francija, Belgija
Leto: 2012
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 101',  Imdb
Režija: Ken Loach
Scenarij: Paul Laverty
Igrajo: Paul Brannigan, John Henshaw, Gary Maitland, William Ruane, Jasmin Riggins, Roger Allam, Siobhan Reilly, Charlie MacLean

Na tem koščku spleta sem v svojih objavah že nekajkrat omenjal filme Kena Loacha, enega najvidnejših predstavnikov britanskega social-realizma, ki v očeh avtorja teh vrstic uživa neizmerno naklonjenost in spoštovanje. Loach je enostavno eden najboljših, filmar, brez katerega bi moje druženje s sedmo umetnostjo zagotovo izgubilo nekaj čara. V svoji prebogati, že pol stoletja trajajoči karieri, je Loach posnel številne omembe vredne filme, zato bi se z njegovim ustvarjalnim opusom moral seznaniti sleherni ljubitelj gibljivih slik. Po solidni, a ne pretirano uspešni drami Irska pot (Route Irish, 2010), s katero je raziskoval britansko participacijo v protiterorističnih vojnah in vpliv le-te na nervno družbeno sliko, se Loach vrača temam, ki mu najbolj ležijo. Zgodbam o malemu človeku z družbeno-socialnega roba, ki obremenjen s preteklostjo in vplivi surovega okolja, poskuša zaživeti človeku dostojno življenje.
Robbie (Paul Brannigan) je v življenju storil marsikakšno napako in zadnja izmed teh ga je tudi pripeljala na zatožno klop glasgowskega okrajnega sodišča. Zadeva je precej resna, saj je v navalu jeze hudo pretepel nekega sovrstnika, ki je s precej resnimi poškodbami končal v bolnišnici. Dejanja, dobra ali slaba, nas vedno dohitijo in našega pretepača so sence preteklosti dohitele ob najbolj nepravem trenutku. Namreč, skupaj s punco pričakujeta otroka, ki bo prav kmalu prijokal na svet in Robbie bi dal vse, da rojstvo svojega prvega potomca pričaka na prostosti. Čeprav je Robbie v zadnjih mesecih korenito spremenil svojo življenjsko filozofijo, je upanja v zanj ugoden razplet bore malo. Toda odvetnik je odlično izkoristil njegovo skorajšnje očetovstvo in iskreno obžalovanje, zato mu je prizanesljivi sodnik prisodil pogojno kazen in nekaj mesecev družbeno koristnega dela. Tako je Robbie srečal dobrosrčnega nadzornika Harryja in nekaj njemu podobnih avtsajderjev, s katerimi bo opravljal javna dela. Harry, ljubitelj in poznavalec viskija, nekega dne pisano druščino odpelje na izlet v bližnjo žganjarno, kjer jim razložijo procese nastanka viskija. Tam, med sodi žganja, Robbie odkrije nov, dotlej skrit dar. Med poskušanjem vzorcev se izkaže, da ima mladenič izostren čut za ocenjevanje in prepoznavanje različnih vrst škotskega žlahtnega žganja.
Mogoče ni odveč, če pojasnim pomen naslova Angelski delež, ki se nanaša na manjšo količino viskija (cca 2%), ki vsako leto izhlapi iz lesenih sodov, med čakanjem na ustrezno starost. In ko sem že pri številkah naj povem, da je Loach z Angelskim deležem svojo kolekcijo canskih nagrad dopolnil s svojo tretjo nagrado žirije, seštevek vseh kanskih nagrad pa povišal na 12. In ko sem že pri številki 12, mogoče ni odveč omeniti, da je naslovna stvaritev Loachova 12. kolaboracija s scenaristom Paulom Lavertyjem, ki je v zadnjih 15-ih letih scenaristično opremil večino njegovih filmov. Po toliko skupnih projektih verjetno ni potrebno posebej poudarjati njuno uigranost, ki je še enkrat porodila zelo zanimivo filmsko izkušnjo.
Po starem receptu je Loch v glavno in nekatere stranske vloge inštaliral naturščke in se znova izkazal z neverjetnim občutkom za selekcijo igralcev v ključnih vlogah. Režiser je v nekem intervjuju povedal, da pri iskanju ustreznih kandidatov poskuša najti ljudi, ki so v resničnem življenju imeli podobne izkušnje in življenjska zgodba glavnega igralca Paula Brannigana ima kar nekaj stičiščnih točk z njegovo vlogo. Na ta način se naturščki pred kamerami lahko obnašajo podobno kot v resničnem življenju in prepričljivo ujamejo bistvo likov, ki jih igrajo. Pri Loachu me vedno znova najbolj navduši njegova ekspertiza pri kreaciji dopadljivih luzerjev, ki z neverjetno lahkoto angažirajo gledalca in ga postavijo na svojo stran. Četudi fabula v osnovi ne ponuja pretirane izvirnosti in preigrava motive, ki smo jih že vajeni, je prav simpatičnost in pristnost likov tisto, kar nas v končnici prepriča. Motiv fanta z družbenega dna, ki ga ob slabi genski osnovi in vplivu okolja lahko reši le skriti talent, je domislica, ki v marsikakšni potezi kliče po primerjavi z vlogo, ki je proslavila Matta Damona. Po glavi se mi je, med drugimi, rojila tudi primerjava z Insajderjem (Inside Man, Spike Lee, 2006), ko je postalo jasno, na kašen način Robbie in druščina planirajo plačati vozovnico za beg iz socialne bede. A ko znaš vzpostaviti pravo atmosfero in zgraditi tako zanimive like, ter njihove zgodbe vključiti v prepričljiv socialni kontekst, potem ti takšni klišejski prejemi ne morejo pretirano škoditi. Angelski delež  zabava z nalezljivim optimizmom, duhovitostjo in dobrimi vibracijami, ki z nami ostanejo še dolgo, po zaključnih kadrih.


»Konec lanskega leta je število mladih brezposelnih v Britaniji prvič preseglo milijon. Želeli smo povedati zgodbo o tej generaciji mladih, od katerih jih veliko zre v prazno prihodnost. Skorajda prepričani so lahko, da zaposlitve – stalne in varne – ne bodo dobili. Le kako to učinkuje na človeka in na podobo, ki jo ima o sebi? /…/ Upam, da bodo gledalci uživali v spoznavanju ljudi v tem filmu, predvsem tistih mladih, označenih za 'male kriminalce' ali 'prejemnike socialne podpore', in da bodo videli, da so to celoviti, duhoviti, pravi, resnični ljudje. Prav za vsako številko od tistega milijona nezaposlenih se skriva mlad človek, ki se sooča z brezupno prihodnostjo – in tu imamo štiri izmed njih.«
- Ken Loach, režiser



Ocena:


četrtek, 13. december 2012

Zlati globusi 2013



Danes je objavljen seznam nominirancev za zlate globuse. Drugo najpomembnejše filmsko priznanje podeljujejo že sedemdesetič, imena zmagovalk in zmagovalcev pa bodo razglasili 13. januarja. Največ nominacij je prejel Spielbergov Lincoln (7), drugo mesto po številu nominacij pa si delita Affleckova Misija Argo in Tarantinov Django brez okovov. Med bolj izpostavljenimi naslovi so še  Silver Linings Playbook Davida O. Russella in novi film Kathryn Bigelow Zero Dark Thirty, oba s štirimi nominacijami. 

Najboljši film - drama:


Misija Argo - Argo (2012)
Django brez okovov - Django Unchained (2012)
Pijevo življenje - Life of Pi (2012)
Lincoln (2012)
Zero Dark Thirty (2012)

Najboljši film - muzikal ali komedija:


Eksotični hotel Marigold  - The Best Exotic Marigold Hotel (2011)
Nesrečniki  - Les Misérables (2012)
Kraljestvo vzhajajoče lune  - Moonrise Kingdom (2012)
Muharjenje v Jemnu  - Salmon Fishing in the Yemen (2011)
Silver Linings Playbook (2012)

Najboljši scenarij:


Misija Argo - Argo (2012): Chris Terrio
Django brez okovov  - Django Unchained (2012): Quentin Tarantino
Lincoln (2012): Tony Kushner
Silver Linings Playbook (2012): David O. Russell
Zero Dark Thirty (2012): Mark Boal

Najboljši tujejezični film:


Ljubezen - Amour (2012)
Kon-Tiki (2012)
Prijatelja - Intouchables (2011)
Kraljevska afera - En kongelig affære (2012)
Rja in kost - De rouille et d'os (2012)

Najboljši animirani film:


Pogum - Brave (2012)
Frankenweenie (2012)
Hotel Transilvanija - Hotel Transylvania (2012)
Pet legend - Rise of the Guardians (2012)
Razbijač Ralph - Wreck-It Ralph (2012)

Najboljša  režija:


Ben Affleck - Argo / Misija Argo (2012)
Kathryn Bigelow - Zero Dark Thirty (2012)
Ang Lee - Pijevo življenje / Life of Pi (2012)
Steven Spielberg - Lincoln (2012)
Quentin Tarantino - Django brez okovov / Django Unchained (2012)

Najboljši igralec - drama:


Daniel Day-Lewis  - Lincoln (2012)
Richard Gere - Arbitrage (2012)
John Hawkes  -  Seanse  / The Sessions (2012)
Joaquin Phoenix  - Gospodar / The Master (2012)
Denzel Washington - Flight (2012I)


Najboljša igralka - drama:


Jessica Chastain - Zero Dark Thirty (2012)
Marion Cotillard - Rja in kost  / De rouille et d'os (2012)
Helen Mirren - Hitchcock (2012)
Naomi Watts - The Impossible (2012)
Rachel Weisz  - The Deep Blue Sea (2011)


Najboljši  igralec - muzikal ali komedija:


Jack Black - Bernie (2011)
Bradley Cooper - Silver Linings Playbook (2012)
Hugh Jackman - Nesrečniki / Les Misérables (2012)
Ewan McGregor - Muharjenje v Jemnu / Salmon Fishing in the Yemen (2011)
Bill Murray - Hyde Park on Hudson (2012)



Najboljša igralka - muzikal ali komedija:



Emily Blunt - Muharjenje v Jemnu / Salmon Fishing in the Yemen (2011)
Judi Dench -  Eksotični hotel Marigold / The Best Exotic Marigold Hotel (2011)
Jennifer Lawrence - Silver Linings Playbook (2012)
Maggie Smith - Quartet (2012)
Meryl Streep - Kako začiniti zakon / Hope Springs (2012)

Moška stranska vloga:


Alan Arkin - Misija Argo / Argo (2012)
Leonardo DiCaprio - Django brez okovov / Django Unchained (2012)
Philip Seymour Hoffman - Gospodar / The Master (2012)
Tommy Lee Jones - Lincoln (2012)
Christoph Waltz / Django brez okovov - Django Unchained (2012)

Ženska stranska vloga:


Amy Adams - Gospodar / The Master (2012)
Sally Field - Lincoln (2012)
Anne Hathaway - Nesrečniki / Les Misérables (2012)
Helen Hunt - Seanse / The Sessions (2012)
Nicole Kidman - The Paperboy (2012)

sreda, 12. december 2012

The Bourne Legacy (2012)



Slovenski naslov: Bournova zapuščina
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Akcija, Avantura, Misterij
Dolžina: 135' ,  Imdb
Režija: Tony Gilroy
Scenarij: Tony Gilroy, Dan Gilroy
Igrajo: Jeremy Renner, Rachel Weisz, Edward Norton, Donna Murphy, Albert Finney, Oscar Isaac

Pet let po zadnjem, sklepnem delu trilogije o Jasonu  Bournu, je zgodba o amnezičnem superagentu dobila novo nadaljevanje. Kljub dejstvu, da sta tako Matt Damon, kot Paul Greengrass, režiser zadnjih dveh filmov, odklonila nadaljnje sodelovanje, so odgovorni menili, da se iz te moke da speči še kakšna štruca kruha. Zaupanje investitorjev je dobil Tony Gilroy, človek, ki je že od samega začetka zraven, saj je prav on iz knjižnih predlog Roberta Ludluma učinkovito izvlekel scenaristično gradivo za vse prejšnje filme. Gilroy je pred leti dokazal, da se zelo dobro počuti tudi na režiserskem stolčku, ko nam je predstavil Michaela Claytona, enega izmed nepričakovanih hitov leta 2007. Nekoliko manj prepričljiv je bil dve leti kasneje, s svojim drugim celovečercem Dvojna igra (Duplicity). Po odstopu Matta Damona so ustvarjalci imeli dve opciji: obdržati Jasona Bourna v fokusu in ga preprosto zamenjati z novim igralcem, ali storiti to kar so storili in zgodbo preusmeriti na drugega agenta, s podobnimi afinitetami in podobnimi težavami. 

Tako smo dobili Aarona Crossa (Jeremy Renner), ki je del še bolj tajnega in še bolj naprednega špijonskega programa. Bourne je v tretjem filmu sprožil stihijo, ki grozi z razkritjem vseh tajnih programov, zato se vodilni možje fantomskih programov odločijo ugasniti vse operacije in programe, ki lahko ogrozijo samo organizacijo in njen obstoj. Najbrž ste že uganili, da je na listi za ukinitev tudi program katerega del je Aaron Cross. In brisanje programa iz evidenc poleg uničenja »papirnatih« dokazov vključuje uničenje materialnih dokazov, oziroma eliminacijo vseh agentov, ki so delovali znotraj teh »inficiranih« programov. Odstrel agentov nameščenih po vsem svetu poteka brez večjih težav, dokler na vrsto ne pride Cross, ki se mu uspe izvleče iz smrtonosne zanke. Na drugem koncu zgodbe  poteka brisanje vseh znanstvenih dokazov (beri: znanstvenikov), ki so sodelovali pri kreaciji genetsko modificiranih superagentov tipa Aaron Cross. Tudi tam eliminacija ne poteka gladko - zrežirani morilski pohod blazneža (Željko Ivanek) preživi dr. Marta Shearing (Rachel Weisz), ki je, kakopak, Crossov naravni zaveznik in oseba, ki mu lahko pomaga pri reševanju njegovih težav, povezanih z gensko terapijo. 
Kronično pomanjkanje novih idej je v zadnjih letih postala največja težava hollywoodske produkcije. Verjamem, da se je večina najedla silnih franšiz, ki nas v segmentu visokoproračunskih blockbusterjev vsako leto bombardirajo s filmi, ki vedno znova preigravajo iste ideje, po isti ustaljeni formuli. V to kategorijo pade tudi četrti Bournov film, ki sem mu zavoljo teh spoznanj pristopil podcenjevalno in brez kakršnihkoli pričakovanj. Mogoče sem prav zato z videnim bil pozitivno presenečen, saj je Bournova zapuščina v končnici, vsem minusom navkljub, povsem gledljiv akcijski triler in sila kratkočasna zadeva, ki jo enostavno ne morem označiti za zagrešeno. Gilroy se izkaže s spretno konstruirano zarotniško strukturo, skozi katero kljub množici likov in interesov ni težko slediti naporom glavnega junaka, ki je v tem prvem poganjku nove trilogije omejen na ohranjanje golega življenja. Razkrinkanje tistih, ki mu strežejo po življenju, je tako rezervirano za prihodnja filma, kar je dobra obrtna poteza, tudi v kontekstu kakovosti posameznega filma, ki se tako lahko bolj studiozno posveti posamezni epizodi Crossovega preživitvenega procesa. 

Jeremy Renner je po mojem prepričanju dobra izbira, četudi pri njegovem liku pogrešam nekaj večplastnosti in širine, ki bi ga nekoliko oddaljila od ideala imenovanega Jason Bourne. Za takšno stanje stvari bi bilo nepravično obdolžiti Rennerja, ki je v svoji interpretaciji omejen z oklepom krojenim po fizionomiji njegovega predhodnika in verjetno ne bi škodilo, če bi ustvarjalci Crossu namenili nekaj več samosvojih značajskih potez. Dobra izbira je tudi Rachel Weisz, ki z glavno žensko vlogo opravi v skladu s svojimi standardi - torej, zelo dobro. Pravzaprav je glavna težava Bournove zapuščine sam Jason Bourne, ki je očitno preveč uspešna blagovna znamka, da bi mu finančniki tako enostavno obrnili hrbet in začeli znova. Iz enakih razlogov Zapuščina trati dragoceno minutažo na pojasnjevanje povezav z Jasonom Bournom in se na vse pretege trudi zgodbo povezati s posledicami Bournovih dejanj, ter tako, po nepotrebnem, preusmerja fokus na manj pomembne stvari. Prepričan sem, da bi Zapuščina z distanciranjem od Jasona Bourna le pridobila in posledično zadihala s polnimi pljuči. Vendar je 125 milijonov težek proračun očitno bil prevelik vložek, ki je zahteval tehten premislek in finančni botri projekta so sklenili, da bi vsaka različica scenarija brez Jasona Bourna, predstavljala preveliko tveganje. (+3) 

Ocena:


torek, 11. december 2012

En kongelig affære [A Royal Affair] (2012)



Slovenski naslov: Kraljevska afera
Drugi naslovi: A Royal Affair
Država: Danska, Švedska, Češka
Leto: 2012
Žanri: Drama, Zgodovinski, Romantični
Dolžina: 137' ,  Imdb
Režija: Nikolaj Arcel
Scenarij: Rasmus Heisterberg, Nikolaj Arcel, Bodil Steensen-Leth (knjiga)
Igrajo: Mads Mikkelsen, Alicia Vikander, Mikkel Boe Følsgaard, Trine Dyrholm, David Dencik, Thomas W. Gabrielsson

Danska zagotovo sodi med filmsko razburljivejše evropske države, ki nam vsako leto ponudi nekaj celovečercev, o katerih se v filmskih krogih govori v superlativih. Med letošnjimi naslovi najvišje kotirata Lov (Jagten), novi film enega najboljših danskih režiserjev Thomasa Vinterberga in naslovna Kraljevska afera, ki je pred nekaj meseci postala uradni danski kandidat za oskarja. Pričakovano, bi rekel, upoštevajoč dejstvo, da je Afera  v Berlinu prejela nagrado za najboljši scenarij, 28-letni Mikkel Boe Følsgaard pa je za svojo upodobitev danskega kralja Kristjana VII. prejel nagrado za najboljšega igralca. Filma med drugim povezuje tudi igralska ikona danskega filma Mads Mikkelsen, ki je za nastop v Vinterbergovem filmu prejel nagrado canske žirije, namenjeno najboljšemu igralcu. Film je režiral Nikolaj Arcel, uveljavljen scenarist (Dekle z zmajskim tatujem), ki je svojo režisersko pot začel z zanimivim celovečercem King's Game (Kongekabale, 2004), a potem posnel dva precej slaba filma -  Island of Lost Souls (2007) in Resnica o moških (Sandheden om mænd, 2010), o katerem sem že pisal na tem blogu. Kraljevska afera je njegov četrti film, s katerim Arcel dokazuje, da dober prvenec ni bil golo naključje.     
Kraljevska afera temelji na stvarnih dogodkih, ki so se odigrali na Danskem, ob koncu 18.stoletja. Na danski dvor pride petnajstletna angleška princesa Karolina Matilda, lepa in izobražena mladenka, polna naprednih idej. Karolina ob prihodu spozna, da je kralj in bodoči mož Kristjan VII. duševno neuravnovešen moški, razvratnež, ki mu zakon ne pomeni prav veliko. Kraljeva opravilna sposobnost je na meji sprejemljivega, kar s pridom izkoriščajo predstavniki cerkve in njegovi plemiški svetovalci, resnični vladarji iz sence. Nato na dvor pride Johann Friedrich Struensee (Mads Mikkelsen), ki po rojstvu prvega otroka kraljevega potomca postane kraljev osebni zdravnik. Struensee je pred prevzemom vplivnega položaja spretno skrival svoje razsvetljenske nazore, ki bi za vekomaj ostali del njegove zasebnosti, če se mladi kralj ne bi tako močno navezal na svojega novega zdravnika. Struensee je hitro pridobil kraljevo naklonjenost in ga celo opogumil, naj prevzame nekoliko pomembnejšo vlogo pri kreiranju državne politike. Zadržana kraljica v Struenseeju sprva ni videla zaveznika, a je sčasoma uvidela, da je kraljev najboljši prijatelj precej napredeno misleči intelektualec, s pravo zakladnico vizionarskih idej in iniciativ. Kraljica je vedno pogosteje prijateljevala s  Struenseejem in njuna značajska kompatibilnost je kmalu prerasla okvire sprejemljivega. Zdravnik in kraljica sta postala ljubimca in politična zaveznika, ki sta preko zmedenega vladarja na Danskem uveljavila družbene spremembe in razsvetljensko miselnost. 
Čeprav so kostumske drame v moji domači videoteki najmanj zaželen žanr, se vsako leto skozi izločevalne procese prebije nekaj filmov, ki jih vendarle ne morem tako enostavno spregledati. Letos med najbolj izstopajoče tovrstne slikosuke prav gotovo sodi Kraljevska afera, kot eden najresnejših kandidatov za oskarjevsko nominacijo v tujejezični kategoriji. V podobnih filmih praviloma prevladuje melodrama in tudi pri pričajočem kosu celuloida je le-ta eden pomembnejših delov pripovedi. Na srečo, ne tudi edini in najpomembnejši, saj Afera premore kar nekaj zanimivih aspektov, ki film dvigujejo iznad povprečja. Med zanimivejše momente uvrščam spretnost ustvarjalcev pri prikazu funkcioniranja takratne družbene ureditve, ki v nekem trenutku trči z idejo razsvetljenstva, ki s svojim reformističnim  bistvom začne ogrožati privilegije vladajoče fevdalne elite. Neuravnovešen kralj,  ljubezenski trikotnik in implementacija revolucionarnih idej omogočijo prikaz boja za oblast iz zanimive perspektive, iz katere lahko povsem jasno vidimo vse pomembnejše aspekte vladanja. Arcel in sodelavci ne idealizirajo stvari, ampak v določenem trenutku našega razsvetljenca Struenseeja celo potisnejo v situacijo, v kateri ta kljub najboljšim nameram mora sprejeti represivne, v srži diskriminatorne zakone, ki se direktno kosajo z njegovimi načeli, ter tako uveljaviti prakso, proti katere se je tako vneto boril. Še bolj zanimiv se mi zdi razvoj dogodkov okoli zmešanega kralja,  ki ga v začetku doživljamo kot tipičnega antagonista, a ta kasneje postane ena izmed tragičnih figur in oseba, ki si nepričakovano pribori našo naklonjenost. Za takšen preobrat je najbolj zaslužen izvrstni debitant Mikkel Boe Følsgaard, ki mu zaradi specifičnosti vloge in neizkušenosti pripisujem vlogo velikega odkritja. V določenih segmentih mu je celo uspelo zasenčiti velikega Madsa Mikkelsena, ki je tako kot po navadi, na visoki razini. Predvsem v tistih delih filma, v katerih ne spremljamo njegovih ljubezenskih avantur, saj me kemija med Mikkelsenom in mlado švedsko igralko Alicio Vikander ni ravno prepričala in tukaj vidim eno šibkejših točk filma. Vikander in Mikkelsen sta odlična v ostalih prizorih, vendar v tem romantičnem segmentu enostavno ne funkcionirata dobro. V filmih kot je ta (proračun 6,5 milijonov evrov), se najbolje vidi ves nesmisel proračunskega pretiravanja , saj so ustvarjalci z vsoto, ki je v hollywoodskih relacijah pravi drobiž, posneli izjemno avtentičen, vizualno všečen zgodovinski film, z izjemno visoko produkcijsko vrednostjo. Kraljevska afera je dobro uravnotežen film, v katerem se ni pretiravalo v nobeni smeri (zgodovina, politika, melodrama) in prav zato je film tudi dosegel širok krog gledalcev, med katerimi je zelo malo tistih, ki z videnim niso zadovoljni. (-4)  

Ocena:


petek, 07. december 2012

Premium Rush (2012)



Slovenski naslov: Brez zavor
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Akcija, Triler
Dolžina: 91' ,  Imdb
Režija: David Koepp
Scenarij: David Koepp, John Kamps
Igrajo: Joseph Gordon-Levitt, Michael Shannon, Jamie Chung, Dania Ramirez, Aasif Mandvi, Aaron Tveit

Potem ko je hollywoodska mašinerija povsem izčrpala akcijske spektakle, v katerih so se poleg igralskih zvezd v soju luči znašli nabriti avtomobili in kasneje še nabriti motocikli, je napočil čas za še en akcijski spektakel na kolesih. Tudi bicikel je prevozno sredstvo, s katerim nekateri počnejo ekstremne stvari, kurirji na kolesih pa so stalnica v velikih mestih in idealno izbira za ulice zabasane z avtomobilsko pločevino. In ker že nekaj časa imamo tudi policaje na kolesih, so izpolnjeni vsi predpogoji za pravi kolesarski spektakel. V takšno okolje so David Koepp in družba postavili zgodbo o Wileeju (Joseph Gordon-Levitt),  ki dela kot kurir pri eni izmed številnih newyorških služb za dostavo hitre pošte. Wileeja pošljejo po pošiljko na eno izmed lokalnih univerz , na kateri prevzame kuverto, ki v 90-ih minutah mora biti na drugem koncu mesta. Kmalu po prevzemu pošiljke ga dohiti policist v civilu (Michael Shannon) in zahteva izročitev ovojnice. Policaj deluje preveč nervozno, pri sebi nima naloga za preiskavo, njegova pojasnila pa so povsem neprepričljiva, zato se Wilee odloči za pobeg. Pobeg kmalu preraste v divji pregon in Wileeju postaja jasno, da je vsebina kuverte očitno izjemno pomembna, saj policijski zasledovalec ne izbira sredstev za dosego cilja. V pregon se kmalu vključi še policist na kolesu in njegovi kolegi v jeklenih konjičkih in Wilee dobro ve, da se mora čimprej znebiti skrivnostne pošiljke. Vendar tudi Wille ni povsem nemočen. Poleg izjemne kolesarske spretnosti je na njegovi strani še cela armada kurirjev na kolesih. 
Ko sem iz spomina poskušal priklicati kakšen kolesarski film, so mi na pamet takoj padli avstralski BMX banditi (BMX Bandits, Brian Trenchard-Smith, 1983), ki so v mojih najstniških letih med odraščajočo mularijo imeli božanski status. Danes  mi je jasno, da film ni bil kaj prida dober, vendar ga to dejstvo ni nikoli potisnilo v pozabo. No, mogoče bo Brez zavor za današnjo mladino tisto, kar so zame bili BMX banditi, a na žalost moram konstatirati, da Koeppov film sodi v isto kakovostno raven, na kateri že leta stojijo BMX banditi. Koepp tudi sicer v svoji režiserski karieri ni posnel nič izjemno zapomljivega, njegov najboljši izdelek je zame še danes Hipnoza (Stir of Echoes, 1999), vse ostalo je bodisi povprečno, bodisi slabo. Glavna motivacija za ogled sta bila Joseph Gordon-Levitt in Michael Shannon, v kombinaciji s pretežno pozitivnimi odzivi, a se je na koncu izkazalo, da sem s takšnimi sklepi delal račun brez krčmarja. Če izvzamemo dejstvo, da je večina akcije bazirana na solidnih kolesarskih vragolijah, dobimo precej klišejsko zgodbo o mladem ljubitelju adrenalina, ki mora pomembno pošiljko dostaviti od točke A, do točke B, na tej poti pa postane tarča zlobnežev. Zdi se, da so ustvarjalci storili strukturno napako, ko so ozadje pregona pojasnjevali z dolgimi flashbacki. Vse bi delovalo veliko bolj učinkovito, če bi razvozlanje skrivnosti prepustili glavnemu junaku, ki tako na nobeni točki pripovedi ne pozna celotnega ozadja, oziroma vsega, kar vemo mi, pred malimi zasloni. Najbrž mi ni potrebno posebej pojasnjevati, da gledalec, ki (pre)hitro spozna vse okoliščine, več ni enako radoveden in motiviran, kot v primerih, ko zgodba ohrani skrivnost ali dve. Verjetno nebi škodilo, če bi zadevo zastavili v nekoliko lahkotnejših okvirjih, saj konec koncev govorimo o kurirjih na kolesih. Motečih stvari je kar nekaj, vendar se mi še najbolj ponesrečena zdi pogruntavščina z vrednostnim kuponom, ki je obenem glavno gonilo vsega, kar se zgodi potem. Jasno je, da nekje moraš začeti, a če začneš na tako majavih temeljih, je bore malo upanja, da boš sestavil dobro celoto. (+2)  


Ocena: