četrtek, 25. april 2013

Jack Reacher (2012)



Slovenski naslov: Jack Reacher
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Akcija, Krimi, Triler
Dolžina: 130', Imdb
Režija: Christopher McQuarrie
Scenarij: Christopher McQuarrie, Lee Child (knjiga)
Igrajo:  Tom Cruise, Rosamund Pike, Richard Jenkins, Robert Duvall, Werner Herzog, David Oyelowo, Michael Raymond-James, James Martin Kelly, Nicole Forester

Tom Cruise je Jack Reacher. In Jack Reacher je duh. Človek, ki je nazadnje delal kot preiskovalec pri vojaški policiji, za svoje delo prejel vse možne medalje in odlikovanja in potem nekega dne enostavno izginil. Nato se je zgodil napad ostrostrelca, v katerem je bilo ubitih pet ljudi in Jack je moral stopiti iz anonimnosti. Napadalec je na lep sončen dan v roke vzel puško in začel streljati na mimoidoče. Talentirani temnopolti detektiv mestne policije hitro odkrije vročo sled – pozabljen  tulec na mestu, s katerega so bili izstreljeni naboji. Kovanec v parkirnem avtomatu parkirne hiše je preiskovalcem zadostoval, da so med upokojenimi vojaškimi ostrostrelci izbrskali ime James Barr. Čeprav so dokazi proti Barru zelo močni, ta ne želi priznati krivde. Še več, z detektivi se sploh ne želi pogovarjati. Namesto tega na kos papirja napiše: Pripeljite mi Jacka Reacherja! Že v uvodu sem omenil, da je Jack Reacher duh in ko preiskovalci poizvedujejo, kdo sploh je Reacher in kako izslediš takega človeka, ta vkoraka na policijsko postajo. Toda Jack je kljub ekspresnem odzivu pozen, kajti Barra so sojetniki med transportom v zapor pretepli tako hudo, da je ta končal v komi. Okoliščine primera so zelo sumljive in Jack želi pregledati dokaze, zato se poveže z Barrovo odvetnico, ki mu bo omogočila dostop do dokaznega gradiva. 
Če tako kot jaz sodite med tiste, ki so jim všeč filmi kot so Umazani Harry, Umri pokončno in Smrtonosno orožje, potem obstaja velika verjetnost, da se vam dopade tudi Jack Reacher. Dober in kratkočasen akcijski film je vedno dobrodošel, a kaj ko nas Hollywood v zadnjih letih vedno znova bombardira z akcijskimi spektakli, pri katerih se največ časa in denarja porabi na načrtovanje puhoglavih akcijskih sekvenc za filme tipa Transformerji ali G.I.Joe. In zakaj snovalcem tovrstnih podvigov zameriti podjetnost, ko se podobno obnašajo tudi resni igralci in režiserji, ko podpisujejo donosne pogodbe pri nekoliko bolj sofisticiranih poskusih, kot so denimo Maščevalci (najbolj dobičkonosen film lanskega leta). Jack Reacher se od omenjenih najbolj razlikuje po tem, da je narejen v duhu nekaj vrstic višje omenjenih klasikov – razen ene akcijske sekvence avtomobilskega pregona, ki se konča z nekaj zvite pločevine, se ustvarjalci povsem izognejo trendovskim crash-boom-bang vložkom. Še več, v velikem finalu celo posežejo po samoparodiranju, ko nad do zob oborožene slabe fante pošljejo skoraj golorokega Toma Cruisa (v roke mu potisnejo zgolj lovski nož). Jack Reacher je film, ki stavi na individualne sposobnosti glavnega junaka, oziroma g. Cruisa, ki je tukaj brez dvoma prva violina, človek, okoli katerega se vse vrti. In če ste slučajno v dvomih, kdo tukaj vleče niti, se osredotočite na prizor, v katerem Rosamund Pike s svojim čudovitim oprsjem prihaja po stopnicah navzdol, proti čakajočemu Cruisu. 
Režiser Christopher McQuarrie, najbolj znan po scenariju za Osumljenih pet (The Usual Suspects, Bryan Singer, 1995), nima jajc, da bi s kamero pospremil Rosamund do konca stopnišča, ampak se vmes, ravno ko je najbolj zanimivo, mora obrniti proti vsemogočnemu Tomu. Damn you, Tom Cruise! Damn your winning smile! (Linija iz humoristične serije Vsi županovi možje). Šalo na stran, Tom je pri 50-ih še vedno prepričljiv akcijski junak in čeprav mnogi opozarjajo, da bi za knjižnega Jacka Reacherja (njegove podvige je v 17-ih romanih opisal britanski pisatelj Lee Child) potrebovali vsaj dva Toma, to dejstvo zagotovo ne bo zmotilo tistih, ki knjig niso prebrali. Med boljše plati Jacka Reacherja uvrščam kopico iskrivih enovrstičnic, ki uspešno preprečujejo zdrs v pretirano, suhoparno resnost. Med pluse zagotovo sodi tudi angažma Wernerja Herzoga, v vlogi vodje zločinske organizacije, pohvaliti velja še dober tempo in solidno režijo. Enako ne morem trditi za scenarij, ki je zgolj povprečen, a ravno dovolj dodelan in zanimiv, da gledalca ne tretira kot popolnega bedaka. Menim, da glavnem junaku nebi škodil nekoliko manj perfekcionističen oris, prav tako bi najraje videl, če bi iz filma črtali nekatere klišejske akcijske prejeme, kot je na primer tisti finalni obračun s pestmi. Jack Reacher, roko na srce, ni tako kul, kot je včasih bil John McClane, a v primerjavi z aktualno konkurenco (in taistim McClaneom – glej novi Umri pokončno), zagotovo več kot soliden akcioner.  (+3)


Ocena:


torek, 23. april 2013

Cannes 2013




Otvoritveni film letošnjega canskega festivala je Veliki Gatsby (The Great Gatsby) avstralskega režiserja Baza Luhrmanna. Film se sicer ne bo potegoval za zlato palmo, saj ga bodo zavrteli izven tekmovalne konkurence, tako kot sklepni film festivala Zulu, francoskega režiserja Jérôma Salleja. Selektorji so v glavno tekmovalno sekcijo 66. izdaje festivala uvrstili 19 filmov, med katerimi je pričakovano največ francoskih in ameriških stvaritev, dva predstavnika bo imela Japonska, po enega pa Danska, Čad, Kitajska, Italija, Mehika in Nizozemska. V sekciji Poseben pogled je letos uvrščeno 15 filmov, ki prihajajo iz desetih držav. Na čelu žirije, ki bo podelila zlato palmo se nahaja Steven Spielberg, predsednik žirije v sekciji Poseben pogled pa bo danski režiser Thomas Vinterberg.


Zlata palma:



Sprehod skozi glavni cansko sekcijo začenjam z biografsko dramo Behind The Candelabra, novim filmom Stevena Soderbergha, posnetim v produkciji ameriške televizijske hiše HBO. V glavnih vlogah nastopata Michael Douglas in Matt Damon, ameriška tv-premiera pa  je načrtovana presenetljivo hitro – Američani bodo film lahko videli že 26. maja, nekaj ur po sklepnem dejanju canskega festivala.

V Cannes se vrača tudi Roman Polanski s filmom Venus in Fur, ki se ukvarja z odnosom režiser-igralec. Režiserja igra Mathieu Amalric, igralko, ki na vsak način želi dobiti vlogo v njegovem filmu, pa je upodobila Emmanuelle Seigner.

Na papirju obetavno deluje tudi novi film Jamesa Grayja, romantična drama The Immigrant, z Marion Cotillard, Jeremyjem  Rennerjem in Joaquinom Phoenixom v glavnih vlogah.

Only God Forgives je zagotovo eden izmed filmov, ki je še pred uvrstitvijo na tekmovalni spored zbujal veliko zanimanja. Gre za vnovično sodelovanje predlanskega nagrajenca za režijo Nicolasa W. Refna (Drive) in vseprisotnega Ryana Goslinga, ki tokrat igra tihotapca mamil, ki po materinem naročilu mora najti ljudi, ki so mu ubili brata.
Inside Llewyn Davis je najnovejši projekt izjemnih bratov Coen, ki raziskujeta newyorško glasbeno sceno iz 60-ih let prejšnjega stoletja skozi nenavadno zgodbo pevca in skladatelja ameriške folk glasbe Llewyna Davisa.

Preteklost (Le Passe) je v francoski produkciji posneta drama odličnega iranskega režiserja Asgharja Farhadija, ki govori o moškemu, ki na zahtevo njegove francoske žene pripotuje iz Teherana v Pariz, da bi skupaj uredila formalnosti okoli sporazumne ločitve.

Like Father, Like Son (Soshite chichi ni naru) je naslov filma, s katerim se predstavlja japonski mojster Hirokazu Kore-eda. Gre za pripoved o uspešnemu biznismenu, ki nekega dne odkrije, da je njegov biološki otrok bil zamenjan ob rojstvu.

Novi film Paola Sorrentina The Great Beauty (La grande bellezza) je portret sodobnega Rima in zgodba o ostarelem pisatelju (Toni Servillo), ki se spominja svojih mladih dni.

Zraven je tudi hiperaktivni Takashi Miike, ki se bo predstavil s trilerjem Straw Shield (Wara no Tate). V središču zgodbe sta policijska partnerja in morilec, ki je že priznal krivdo. Partnerja morata morilca pripeljati na varno in ga zaščititi pred plačanci, saj je bogati sorodnik žrtve za morilčevo glavo ponudil zelo visoko nagrado.

Sprehod skozi glavno tekmovalno sekcijo zaključujem z Nebrasko, novim filmom Alexandera Payna, v katerem se odtujena oče in sin odpravita na pot iz Montane v Nebrasko, da bi prevzela milijonsko nagrado.


Seznam filmov

Behind The Candelabra (Steven Soderbergh)
Borgman (Alex Van Warmerdam)
Grisgris (Mahamat-Saleh Haroun)
Heli (Amat Escalante)
The Immigrant (James Gray)
Inside Llewyn Davis (Joel in Ethan Coen)
Jeune Et Jolie (Francois Ozon)
Jimmy P (Arnaud Desplechin)
La Grande Bellezza (Paolo Sorrentino)
La Vie D'Adele (Abdellatif Kechiche)
Michael Kohlhaas (Arnaud Despallieres)
Nebraska (Alexander Payne)
Only God Forgives (Nicolas Winding Refn)
The Past (Asghar Farhadi)
Soshite Chichi Ni Naru (Hirokazu Kore-eda)
Tian Zhu Ding (Zhangke Jia)
Un Chateau En Italie (Valeria Bruni-Tedeschi)
Venus In Fur (Roman Polanski)
Wara No Tate (Takashi Miike)

28.04. Edit:
Only Lovers Left Alive (Jim Jarmusch) 


Poseben pogled



Letos je v sekciji Poseben pogled zbrano kar nekaj filmov mednarodno neuveljavljenih avtorjev, a med njimi najdemo nekaj naslovov, ki jih podpisujejo priznane avtorice in avtorji.
V to kategorijo sodi krimi drama The Bling Ring, novi film Sofie Coppola, ki govori o skupini mladostnikov, ki se preživljajo z vlamljanjem v zvezdniške domove.

Francoska veteranka Claire Denis se vrača z dramo The Bastards (Les Salauds), o kateri zaenkrat ni znano nič, razen dejstva, da se v glavnih vlogah pojavljata Vincent Lindon in Chiara Mastroianni.

James Franco, ki vse pogosteje režira, bo predstavil dramo As I Lay Dying. Film je adaptacija istoimenskega Faulknerjevega romana iz leta 1930, ki v središče postavi družino Bundren in izpolnitev zadnje želje umirajoče matere in soproge Addie Bundren.

Mlada režiserka Rebecca Zlotowski bo po odmevnem prvencu Belle Épine predstavila svoj drugi film z naslovom Grand Central. Romantična zgodba se bo vrtela okoli zaljubljenega para, v glavnih vlogah pa nastopata Léa Seydoux (L'enfant d'en haut) in Tahar Rahim (Un prophète).

Pozornosti ne bo manjkalo niti ameriški drami Fruitvale Station. Film smo opazili že na začetku leta, ko je prvenec Ryana Cooglerja prejel glavno nagrado festivala Sundance. Film tematizira tragično usodo 22-letnega Oscarja Granta, ki ga je policija ustrelila na postaji podzemne železnice, čeprav fant ni bil oborožen.


Seznam filmov

Anonymous (Mohammad Rasoulof)
As I Lay Dying (James Franco)
Bends (Flora Lau)
The Bling Ring (Sofia Coppola)
Death March (Adolfo Alix Jr)
Fruitvale Station (Ryan Coogler)
Grand Central (Rebecca Zlotowski)
La Jaula De Oro (Diego Quemada)
L'Image Manquante (Rithy Panh)
L'Inconnu Du Lac (Alain Guiraudie)
Les Salauds (Claire Denis)
Miele (Valeria Golino)
Norte, Hangganana Ng Kasaysayan (Lav Diaz)
Omar (Hany Abu-Assad)
Sarah Prefere La Course (Chloe Robichaud)

28.04. Edit:
My Sweet Papperland (Hiner Saleem)
Tore tanzt (Katrin Gebbe)
Wakolda (Lucia Puenezo)

ponedeljek, 22. april 2013

Shuffle (2011)



Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 82' ,  Imdb
Režija: Kurt Kuenne
Scenarij: Kurt Kuenne
Igrajo:  T.J. Thyne, Paula Rhodes, Chris Stone, Meeghan Holaway, Dylan Sprayberry, Elle Labadie

Imam 28 let. Včeraj sem bil star 15, predvčerajšnjim pa 30. Nekaj tednov nazaj sem jih imel več kot 90 in naslednji dan sem bil osemletni otrok. S temi besedami se predstavi Lovell Milo (T.J. Thyne), naš glavni junak, ki nikoli ne ve, kaj mu bo prineslo naslednje jutro. Ne ve, s kom se bo zbudil v postelji, kakšne obveznosti ga čakajo in kaj sploh mora storiti. In ko mu na koncu dneva nekako uspe povezati ključne detajle svojega fragmentiranega življenja, pride noč in čas za počitek, ki izniči ves trud. Naslednji dan mora nesrečnik spet začne znova in nadaljevati z življenjem na točki, ki nima prav nič skupnega s tistim, kar je počel dan prej. Zato se odloči, da obišče psihiatrinjo in ji poskuša razložiti  svojo bizarno situacijo. Pove ji, da se ne more spomniti, kdaj so se časovni skoki začeli, prav tako se mu ne svita, kaj bi jih lahko sprožilo. Edino, kar z gotovostjo ve, je da ne sme zaspati, če želi ostati v istem časovnem obdobju svojega življenja. Po nekaj dnevih brez spanja je Lovell živčna razvalina, ki obupno išče kakršenkoli namig, ki bi mu pomagal razumeti, kaj se z njim dogaja. In ravno ko pomisli, da zanj ni rešitve sreča deklico, ki njegovo raziskavo premakne iz mrtve točke. Pove mu, da  nekdo potrebuje njegovo pomoč in mu namigne, da je ključ do uspeha skrit v vsakdanjih podrobnostih in na videz nepomembnih detajlih. 
V Mementu (Christopher Nolan, 2000) smo videli, kaj mora prestati človek brez kratkoročnega spomina, ki poskuša ujeti ženinega morilca, Nenavaden primer Benjamina Buttona (David Fincher, 2008) nam je ponudil junaka, ki z leti postaja mlajši, med tem ko Christian Bale v Izginjanju (Brad Anderson, 2004) več kot eno leto dni ni želel zaspati. Režiser in scenarist Kurt Kuenne nam ponuja protagonista, ki se zbuja na različnih točkah svojega življenja, skoki po časovni premici pa nimajo vpliva na njegov spomin. Njegov junak se tako pri petnajstih letih odlično spominja dneva, ki ga je preživel v pozni starosti, dneva, ko je  kot uspešen fotograf sredi tridesetih, fotografiral neko poroko, ali tistega dne, ko je pri 21-ih prvič poljubil ljubezen svojega življenja. Ena izmed pomembnih prednosti filmov, ki brez kronološkega reda skačejo po časovni premici, je možnost poigravanja s strukturo pripovedi. Nenavadna struktura omogoča zlaganje sekvenc brez določenega reda in montažo, ki bi v drugačnih okoliščinah delovala povsem nelogično. Kuenne lepo izkoristi potencial nelinearne pripovedne tehnike in sicer na takšen način, da se med ogledom ne sprašujemo kako se bodo stvari iztekle, ampak nas bolj zanima, kakšno je dejansko sosledje dogodkov, ki so definirali tiste ključne momente v življenju glavnega protagonista. Zadeva mogoče zveni nekoliko komplicirano, toda ravno v tem navideznem kronološkem kaosu režiser najde prostor za poglobljeno karakterizacijo —  vsak nov izsek iz življenja je izkoriščen za polaganje novih karakternih plasti glavnih oseb. Film funkcionira zelo dobro vse tja do zadnje tretjine, ko nam ustvarjalci razkrijejo ključ za razumevanje zgodbe, ki vse dotlej videno nekako postavi na svoje mesto. Bil bi zelo zadovoljen, če bi Kuenne zgodbo zaključil na tej točki, vendar se je ta odločil drugače in nam serviral feelgood finale, v katerem   se je brez potrebe pretiravalo s sentimentalnostjo. Tako močno, da v pretirani sladkobi lahko uživajo le kronični odvisniki od sladkorja. Kljub temu je Shuffle simpatičen mali film, ki prinaša zanimiv koncept in nekaj prepotrebne svežine, kar je po mojem mnenju več kot dovolj za priporočilo.   

Ocena:


petek, 19. april 2013

Superclasico (2011)



Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Danska
Leto: 2011
Žanri: Komedija
Dolžina: 99' ,  Imdb
Režija: Ole Christian Madsen
Scenarij: Ole Christian Madsen, Anders Frithiof August
Igrajo:  Anders W. Berthelsen, Paprika Steen, Jamie Morton, Sebastián Estevanez, Adriana Mascialino

Tudi če ne spremljate nogometa obstaja velika verjetnost, da ste že slišali za El Clasico, termin, ki označuje največji derbi španskega nogometnega prvenstva med Barcelono in Realom iz Madrida. Tudi Superclasico označuje veliki nogometni derbi, le da se ta igra v deželi gavčov in da moči merita mestna tekmeca iz Buenos Airesa, Boca Juniors in River Plate. In če se sprašujete, kaj skupnega imajo danski film in argentinski nogomet, vam zadevo pojasnim v naslednjih vrsticah. Pred natanko sedemnajstimi meseci je Anna (Paprika Steen) zapustila svojega moža Christiana (Anders W. Berthelsen) in odšla v Argentino. Ob depresivnem Christianu, sicer lastniku nedobičkonosne vinske kleti, je Anna zapustila tudi njunega 16-letnega sina Oscarja, vase zaprtega fanta, ki se najraje posveča branju filozofske misli in fotografiranju. Depresivni mož se je po ženinem odhodu osredotočil na iskanje resnice v kozarcih vina in zmanjševanju zalog svoje vinske kleti, vse dokler nekega dne ni v podpis ni prejel zahtevek za ločitev. Na tej točki se je odločil, da bo skupaj z Oskarjem odšel v Argentino in soprogo poskušal pridobiti nazaj. In kako je Anna sploh končala v Argentini? Tam jo je odpeljal posel, kajti Anna je uspešna agentka, ki se ukvarja z zastopanjem nogometašev in nogometnimi prestopi. Nekoč je tudi sama uspešno brcala žogo in igrala za dansko nogometno reprezentanco. Tako je tudi spoznala svojega najpomembnejšega klienta Juana Diaza, največjo zvezdo argentinskega nogometa in v njem našla novo ljubezen. Christian se zaveda, da so šanse za uspeh skoraj nične, približno takšne, kot jih ima povprečni petoligaš v dvoboju z Barcelono.     
Superclasico se je znašel na radarju po zaslugi Oleja Christiana Madsena, režiserja, ki je name naredil dober vtis že z vojno dramo Plamen in Citrona (Flammen & Citronen, 2008) in nekoliko starejšo krimi dramo Nordkraft (2005). Otvoritveni prizor opitega, depresivnega možakarja v samoti njegovega doma je deloval obetavno in upal sem, da se pod značko komedija skriva tudi nekaj vedno zanimivega skandinavskega črnega humorja. A že po uvodnem spoznavanju z glavnimi osebami sem bil malce manj optimističen. Čeprav od nogometnega segmenta zgodbe nisem pričakoval veliko, sem pri posnetkih nazdravljanja s šampanjcem ob sklenitvi velikega posla, kar tam, na nogometni zelenici, le zvijal z očmi. Že takrat mi je bilo jasno, da nogometnega dela zgodbe ne bodo rešili niti prizori posneti na polnem štadionu in obenem upal, da so ustvarjalci kreativnost prihranili za tisti pomembnejši, nenogometni del pripovedi. Žal so v naslednjih minutah bili razblinjeni še zadnji dvomi o tem, za kakšno vrsto humorja so se odločili ustvarjalci. Ponavljajoče se kazanje nage riti postavnega nogometnega zvezdnika, silikonsko oprsje 60-letne služkinje, ki iz neznanega razloga uprizori divji seks z obubožanim Christianom, ali Annino bahanje s posteljnim preformansom novega ljubimca so stvari in situacije, ki se mi enostavno ne zdijo smešne. Ko so avtorji v zgodbo napletli še smešno banalno zgodbo o ljubezni na prvi pogled, ki združi Oskarja in simpatično lokalno turistično vodičko, sem počasi spoznal, da se filma več ne da rešiti. Do konca sem prilezel na avtopilotu in se po odjavni špici spraševal, zakaj je O.C. Madsen menil, da bo njegov film manj hollywoodski, če se odreče klasičnem happyendu.    (+2)

Ocena:


četrtek, 18. april 2013

Dans la maison [In the House] (2012)



Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: In the House
Država: Francija
Leto: 2012
Žanri: Misterij, Triler
Dolžina: 105 ',  Imdb
Režija: Francois Ozon
Scenarij: Francois Ozon, Juan Mayorga  
Igrajo: Fabrice Luchini, Ernst Umhauer, Kristin Scott Thomas, Emmanuelle Seigner, Denis Ménochet, Bastien Ughetto

Germain (Fabrice Luchini) je izmozgani srednješolski profesor francoščine in nikoli afirmirani pisatelj, ki je dolgo nazaj opustil svoje pisateljske ambicije. Njegova žena Jeanne (Kristin Scott Thomas) vodi manjšo umetniško galerijo na robu propada in obupno potrebuje uspešno razstavo, ki bi napolnila prazno blagajno in ji pomagala ohraniti službo. Pod rjuhami se že lep čas ne dogaja nič in zdi se, da nič ne more predramiti njunih dolgočasnih življenj. Nato Germain domov prinese naloge svojih učencev, ki so v kratkih spisih morali opisati, kako so preživeli vikend. Med kopico nezanimivih, slabo napisanih zgodb profesorjevo pozornost pritegne spis 16-letnega Clauda, učenca iz zadnje klopi, ki v nenavadnem eseju opiše nekaj uric, ki jih je preživel na domu svojega sošolca Raphe. Zgodba bi bila povsem običajna in nezanimiva, če ta v svojem zapisu ne bi povedal, da se je v sošolčev dom prišel pod pretvezo pomoči pri učenju in priznal, da ga je v resnici najbolj zanimal ta občutek pripadnosti srednjemu staležu (sam namreč prihaja iz revne četrti, kjer živita sama z očetom invalidom). Še več, mladenič v svojem zapisu vključi nekaj neprimernih opazk na račun Raphine družine – največ  pozornosti nameni Raphini materi Esther, ki je v najstniku očitno prebudila močno seksualno slo. Ob intrigantni vsebini, ki jo profesor podeli s svojo ženo, še najbolj bodeta v oči besedi na koncu zapisa, ki pravijo: Se nadaljuje…      
Vpliv pisane besede na filmsko realnost je ideja, ki iz spomina prikliče nekaj naslovov, ki so pustili zelo dober vtis. V mislih imam zgodbe, v katerih kdo izmed protagonistov s svojim pisanjem direktno vpliva na razvoj dogodkov, ali celo prevzame kontrolo nad potekom zgodbe. V bližnji preteklosti so se s podobno idejo dokaj uspešno poigrali filmi kot so: Seven Psychopaths, Ruby Sparks, ali denimo Stranger Than Fiction in nekaj sorodnega je storil tudi Francois Ozon v svojem najnovejšem filmu, posnetem po gledališki igri The Boy in the Last Row, španskega avtorja Juana Mayorgaja. Pri tovrstnih poskusih igra zelo pomembno vlogo scenaristična spretnost in Ozon je eden izmed tistih, ki gledalcu zna ponuditi na videz spontano razvijajočo se zgodbo in nas prepričati, da ne gledamo režiranih podob, temveč pripoved, ki jo oblikujejo in usmerjajo dejanja glavnih protagonistov. Režiser se poigrava z liki, prevprašuje motive le-teh in tako z eno potezo pod vprašaj postavlja tudi motive nas, pred malimi zasloni. V nekem trenutku postane očitno, da učenec manipulira s profesorjem, medtem ko je nekoliko težje registrirati, da smo tudi gledalci postali predmet manipulacije. Ozon je zelo vešč v mešanju realnosti in fikcije, meje med enim in drugim postajajo vedno bolj zabrisane in v nekem trenutku se več ne moremo odločiti, ali gledamo realnost, ali interpretacijo tistega, kar je Claude zapisal na kosu papirja. Dans la maison je film, pri katerem se za vsakim dialogom ali prizorom skriva več pomenov in razlag. Poleg pohval na račun scenarija in zanimivih strukturnih rešitev velja izpostaviti odlično igro igralskega ansambla (posebna omemba pripada mlademu Ernstu Umhauerju), navdihnjene črnohumorne vložke in sposobnost filma za ohranjanje resne drže tudi takrat, ko je več kot očitno, da se tudi sam ne jemlje preveč resno.  (-4)

Ocena:


sreda, 17. april 2013

Eden (2012)



Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 94' ,  Imdb
Režija: Megan Griffiths
Scenarij: Megan Griffiths, Richard B. Phillips, Chong Kim 
Igrajo: Jamie Chung, Matt O'Leary, Beau Bridges, Scott Mechlowicz,Roman Roytberg, Grace Arends

Ponarejena osebna izkaznica je za ameriške najstnike vstopnica v svet odraslih, ki prinaša prosto pot do nočnih barov in alkoholnih pijač. Podobno pot je ubrala Hyun Jae, hčerka korejskih preseljencev, ko se je s prijateljico odpravili v nek nočni bar. Noč se je začela s kozarčkom viskija, ki mu je kmalu sledila še druga ruda, ki jo je plačal postaven mladenič v gasilski uniformi. Alkohol je opravil svoje in zameglil mladenkino presojo, ki je kakšno uro kasneje sedela v gasilčevem avtomobilu in se z njim odpravljala proti drugem nočnem klubu, kamor nista nikoli prišla. »Za hip se bom ustavil in telefoniral,« je rekel, ona ni ugovarjala. Nekaj trenutkov kasneje, ko je dojela vso nevarnost situacije, v kateri se znašla po lastni neumnosti, je bilo prepozno. 24 ur kasneje je Hyun Jae že bila zaprta na skriti lokaciji v nevadski puščavi. Kmalu je spoznala, da je postala belo blago in zgolj ena od številnih žrtev dobro organizirane mednarodne kriminalne združbe, ki vodi razvejano mrežo prostitucije in trgovine z ljudmi. Objekt sredi puščave je zapor, v katerem dekleta preživljajo svoje dni in od koder jih potem peljejo k naročnikom v okoliških krajih.
Ko je ko-scenarist Richard B. Phillips prebral časopisni članek o usodi dekleta iz ameriške zvezne države Nova Mehika, ki je bila ugrabljena in prisiljena v prostitucijo, je takoj spoznal, da bi se po zgodbi lahko posnel zanimiv film. Zato je navezal stik z glavno akterko, ji predstavil svojo idejo in jo povabil k sodelovanju. Skupaj sta spisala scenarij, ki je kasneje prestal še zaključno poliranje režiserke Megan Griffiths. Posneto po resnični zgodbi je napis, ki ga filmska industrija zlorablja tako pogosto, da je ta praktično izgubil ves pomen, a v naslovnem primeru je raba tega opozorila bila še kako upravičena. Čeprav osrednji motiv in povzetek dogajanja napovedujeta mučno vsebino in nelagodne prizore, se Griffiths odloči, da nas ne bo šokirala z eksplicitnimi prizori seksualnega nasilja. Namesto tega se ustvarjalci osredotočijo na prikaz dinamike preživetja glavne osebe v danih okoliščinah in prikaz ustroja kriminalne organizacije, ki v svojih vrstah združuje okorele kriminalce in strice iz ozadja, ugledne predstavnike lokalne skupnosti, ki zasedajo vodilne položaje in si pri razdelitvi profita trgajo največji kos pogače. 

Z glavno junakinjo in ostalimi dekleti se prebijamo skozi njihov vsakdan in v kratkih epizodah spoznavamo njihove stranke – med klientelo so srednješolski fantje in njihovi očetje, ki prihajajo iz urejenih predmestnih družin. S temi spoznanji zgodba dobi nek širši družbenokritični kontekst in tisto osrednjo sporočilno idejo – moralno spornost prostitucije. Ali drugače, film nam pokaže, kako zelo tanka je linija med prostovoljno in prisilno prostitucijo. Zavoljo dinamičnega in napetega dogajanja nisem imel težav s koncentracijo, za nekaj časa pa bo v spominu ostala tudi Jamie Chung, ki se je zelo dobro znašla v naslovni vlogi. Ustroj in funkcioniranje kriminalne združbe sodi med tiste manj prepričljive elemente pripovedi, še posebej v tistem delu, ki se nanaša na spremljanje in nadzor deklet med delom v naseljenih področjih. Matt O'Leary, ki igra prvega mafijskega operativca in človeka, ki za velike šefe vodi posle, ni prav posrečena izbira za takšno vlogo. Kljub temu je tretji celovečerec Megan Griffiths soliden izdelek, ki bo najbrž naredil pozitiven vtis na večino. Film je bil premierno predvajan na lanskem austinskem South by Southwest festivalu, kjer je prejel nagrado občinstva.

Ocena:


nedelja, 14. april 2013

Sound City (2013)



Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Dokumentarni, Glasba
Dolžina: 108' ,  Imdb
Režija: David Grohl
Scenarij: Mark Monroe
Nastopajo: Vinny Appice, Mick Fleetwood, Tom Petty, Frank Black, Mick Fleetwood, Stevie Nicks, Paul McCartney, Barry Manilow, Krist Novoselic

Vedno z veseljem pogledam kakšen zanimiv glasbeni dokumentarec in prvenec Dava Grohla je takoj po Sundance premieri, na začetku letošnjega leta, končal na moji prioritetni listi. Tistim, ki ne vedo kdo je Dave Grohl, ta film verjetno ne bo pomenil veliko, zato se niti ne bom preveč trudil z razlaganjem in opisovanjem. Najprej moram priznati, da nisem die hard fan glasbe Dava Grohla in njegovih Foo Fighterjev, a se je na sedmih studijskih albumih nabralo kar nekaj zelo solidnih skladbic, ki jih pravi ljubitelj rocka enostavno moramo ceniti. Kakorkoli, tema filma niso Foo Fightersi, ampak nostalgičen in občasno zelo čustven sprehod skozi zgodovino losangeleškega glasbenega studia Sound City, v katerem so svoje albume posneli številni znani bendi in posamezniki. Tam je Dave Grohl s Kurtom Cobainom in Chrisom Novoselićem posnel kultni Nevermind in tam se je vrnil dvajset let kasneje, ko je  studio leta 2011, po več kot štiridesetih letih obratovanja, zaprl svoja vrata. Grohl je od lastnikov studia kupil nekaj predmetov, med katerimi je bila tudi po naročilu narejena analogna mešalna miza Neve 8028, vsi ti predmeti in zaprtje legendarnega studia, pa so spontano sprožili nastanek dokumentarca s katerim Grohl dokazuje, da ni le odličen glasbenik, ampak tudi talentiran režiser, ki dobro obvlada filmski jezik. Namesto standardnega strnjevanja vtisov bom naključnemu bralcu teh vrstic zastavil nekaj glasbenih vprašanj.


- Ali vam je všeč glasba skupine Fleetwood Mac?
- Ali Nirvana v vaši glasbeni kolekciji zaseda posebno mesto?
- Ali Neila Younga doživljate kot spoštovanja vrednega in sila zanimivega glasbenika?
- Ali je Johnny Cash eden izmed največjih  glasbenikov vseh časov?
- Ali ljubite glasbo Toma Pettyja in njegovih Heartbreakerjev?
- Ali vas zanima, kako je nastala pesem, ki sta jo  Paul McCartney in Grohl odigrala na
  otvoritvi zadnjih olimpijskih iger?
- Vas zanima, kaj je o kultnem studiu povedal legendarni glasbeni producent
   Rick Rubin? 
- Ali ste v 80-ih  vzdihovali ob nastopih Ricka Springfielda? (Vprašanje za nežnejši spol.
  Tudi moški lahko odgovorijo pritrdilno :) )
- Bi želeli vedeti, kako so znameniti Rage Against the Machine snemali svoj prvi album?
- Ali ste kdaj slišali za glasbene skupine kot so: Dio, Ratt, Nine Inch Nails, 
  Queens of the Stone Age?

Če ste na vsaj polovico vprašanj odgovorili potrdilno, potem je Sound City film, ob katerem vam zagotovo ne bo dolgčas. Lepo je gledati vse te krasne glasbenike in poslušati njihove zgodbe, začutiti to neizmerno ljubezen do glasbe, ki jo v zgodbo prinašajo vsi sodelujoči. Odlično sem se počutil v družbi teh izjemnih ljudi in verjamem, da se boste enako počutili tudi vi. 


Ocena:


četrtek, 11. april 2013

Promised Land (2012)



Slovenski naslov: Obljubljena dežela
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 106' ,  Imdb
Režija:  Gus Van Sant
Scenarij: John Krasinski, Matt Damon, Dave Eggers 
Igrajo: Matt Damon, Frances McDormand, Rosemarie DeWitt, John Krasinski, Hal Holbrook, Scoot McNairy, Lucas Black, Titus Welliver


Gus Van Sant je med ostalim posnel filme kot so Moj mali Idaho (My Own Private Idaho, 1991), ki danes uživa kultni status, Slona (Elephant, 2003), ki je v Cannesu prejel dve najprestižnejši nagradi, ali denimo biografsko dramo Milk (2008), ki je bil nagrajen z dvema oskarjema (najboljša moška vloga in scenarij), toda Dobri Will Hunting (Good Will Hunting, 1997)  je v očeh večine še danes njegova najbolj častita stvaritev. Pri slednjem je Van Sant prvič sodeloval z Mattom Damonom, ki je skupaj z Benom Affleckom prispeval scenarij in zaigral naslovno vlogo. Affleck in Damon sta za scenarij prejela oskarja, Van Sant in Damon pa sta postala zelo dobra prijatelja. Obljubljena dežela je njun četrti skupni projekt, in tretji celovečerec, pri katerem se je Damon znašel v vlogi ko-scenarista. Drugi ko-scenarist in idejni oče celotnega projekta je John Krasinski, ki v filmu igra eno izmed pomembnejših stranskih vlog. Po prvotnih načrtih bi se na režiserski stolček moral usesti Damon, ki je zaradi prenatrpanega koledarja in že dogovorjenih obveznosti stolček prepustil Van Santu. Film je doživel mednarodno premiero na zadnjem berlinskem festivalu, na katerem ga je mednarodna žirija nagradila s posebno omembo. 
Steve Butler (Damon) je eden izmed najbolj uspešnih terenskih agentov pri velikemu energetskem podjetju, ki se ukvarja z eksploatacijo in distribucijo zemeljskega plina. Njegove sposobnosti so že opazili pomembni možje iz upravnih struktur in mu namignil, da ga po naslednjem poslu čaka pisarna v upravni stavbi. Steve ima odlično statistiko, saj slovi kot eden najboljših agentov v pogajanjih z lastniki zemljišč, ki je sposoben hitro in poceni pridobiti pravice za vrtanje in eksploatacijo plina. Majhno ruralno mestece McKinley, kamor napotijo nadebudnega agenta in njegovo partnerko Sue Thomason (McDormand) je okolje, v katerem se Steve počuti kot riba v vodi. Olajševalna okoliščina je dejstvo, da tudi sam izvira iz podobnega okolja, pozna mentaliteto teh ljudi in že nekaj kosov oblačil iz lokalne trgovine je dovolj, da ga prebivalci McKinleyja sprejmejo in vzljubijo. Če k temu prištejemo še podkupljivega župana, ki je v zameno za podporo pri projektu prejel zajetno ovojnico, se zdi, da Steva in Sue v prihodnjih dneh čaka le še podpisovanje najemnih pogodb z lastniki zemljišč. Pred tem ju čaka še predstavitev projekta pred meščan na javni tribuni, kar bi ob županovih spodbudnih besedah morala biti zgolj formalnost. A zadeve se vendarle zakomplicirajo, ko priljubljeni upokojeni znanstvenik, sicer profesor na lokalni šoli (igra ga Hal Holbrook), izpostavi nekaj neprijetnih stranskih učinkov, ki jih lahko sproži tovrstno poseganje v naravo. Zadeva se za Steva in Sue še dodatno zakomplicira, ko se od nikoder prikaže okoljevarstveni aktivist (Krasinski), ki sproži močno kampanjo proti energetskemu podjetju in začne ljudi opozarjati na negativne posledice ekstrakcije zemeljskega plina. 
V analizi Obljubljene dežele je potrebno upoštevati vse v uvodu omenjene okoliščine, ki so igrale pomembno vlogo pri realizaciji projekta. Danes igralci Damonovega kalibra igrajo zelo pomembno vlogo v tistih ključnih momentih, ko posamezni projekt vstopi v pred-produkcijsko fazo, v kateri se formira ekipa, ki bo zadevo realizirala za kamero in igralska zasedba, ki bo zgodbo interpretirala pred kamero. V takšnih okoliščinah težko govorimo o avtorskem filmu in v tej smeri razmišljam tudi, ko ocenjujem vlogo režiserja in njegovih sodelavcev za kamero. Film je obrtno dobro narejen in generalno nimam omembe vrednih pripomb na Van Santovo režijo, ob kateri velja izpostaviti dobro delo opravljeno za montažno mizo in všečno fotografijo. Pohvalo si zasluži tudi celotna igralska zasedba z Mattom Damonom na čelu, saj so vsi pomembnejši liki pustili določen pečat, od vedno izjemno prepričljive Frances McDormand in rutinskega Hala Holbrooka, do simpatične Rosemarie DeWitt in energičnega Johna Krasinskega. Dvoboj na relaciji Damon-Krasinski je zelo zanimiv, dvojec pa si zasluži tudi nekaj kredita za idejno zasnovo zaključnega preobrata. Obljubljena dežela je film s številnimi dobrimi lastnostmi, ki bi teoretično v seštevku morale ponuditi več, kot nam v resnici ponudijo. Film po moji oceni največ izgubi v zadnji tretjini, v kateri se fokus, iz kritike kapitalistične etike in analize vplivov še vedno trajajoče gospodarske krize na malega človeka, prestavi na Damonovo karakterno preobrazbo. Jaz sem dober človek,  je trditev, ki jo večkrat slišimo iz ust Steva Butlerja. A po moji oceni bi glavna oseba, namesto priznavanja resnice in kesanja na javni tribuni, potrebovala nekoliko globljo karakterizacijo in dvom, ki bi bil prisoten od samega začetka. Dvom, ki bi podkrepil njegovo (pre)naglo transformacijo v zaključku in nekoliko zamajal njegovo Jaz-sem-dober-človek  prepričanje. Mnenja sem, da bi nekaj več prostora morala dobiti McDormandova – njen lik skriva velik potencial, ki je, žal, ostal le delno izkoriščen. Kljub temu je Obljubljena dežela soliden film, ki se ga splača videti, saj je še vedno boljši od večine naslovov, ki jih ta hip vrtijo naši kinematografi. (+3)


Ocena:


torek, 09. april 2013

Gangster Squad (2013)



Slovenski naslov: Gangsterska enota
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Akcija, Krimi, Drama
Dolžina: 113' ,  Imdb
Režija: Ruben Fleischer
Scenarij: Will Beall, Paul Lieberman (knjiga)
Igrajo:  Josh Brolin, Sean Penn, Ryan Gosling, Emma Stone, Giovanni Ribisi, Mireille Enos, Anthony Mackie, Nick Nolte, Robert Patrick, Frank Grillo

Na začetku leta 2011 je Ruben Fleischer veljal za enega izmed najobetavnejših mladih avtorjevih, od katerega s(m)o mnogi pričakovali veliko. Prvenec Dobrodošli v deželi zombijev (Zombieland) so dobro sprejeli kritiki in publika, 100 milijonov dolarjev v mošnjičkih lastnikov avtorskih pravic pa ga je uvrstilo med 50 finančno najuspešnejših filmov leta 2009. Po uspešnem prvencu so vsi želeli videti, kakšen bo naslednji Fleischerjev projekt in nekje sredi leta 2011 smo dočakali komično kriminalko V manj kot pol ure (30 Minutes Or Less), po kateri je postalo jasno, da bo Fleischer zelo težko našel pravi recept za ponovitev uspeha prvega filma. Kljub slabemu rezultatu, ki ga je dosegel z drugim filmom, so producenti še vedno zaupali v njegove sposobnosti in mu za tretji film zagotovili najvišji proračun v karieri. 60 milijonov dolarjev in zvezdniška zasedba so mokre sanje vsakega mladega filmarja in Fleischer je dobil priložnost za preboj med hollywoodsko režisersko elito. Priložnost, ki jo po moji oceni in, kar je še pomembnejše, po kazalcih finančnega uspeha, ni uspel izkoristiti, zato sem prepričan, da ga v bližnji prihodnosti ne bo zraven pri podobnih visokoproračunskih projektih. Namreč, na začetku leta 2013 je njegov naslednji projekt tv-film The List, s katerim se Fleischer vrača tam, kjer je začel kariero – na televizijo.
Prizorišče dogajanja je Los Angeles, nekaj let po koncu druge svetovne vojne. Mafijski šef Mickey Cohen (Sean Penn) je nekronani kralj mesta angelov, človek, ki sprejema najpomembnejše odločitve in v žepu  ima številne državne uslužbence: policiste, mestne uradnike, sodnike... Skratka korupcija v vseh porah družbenega življenja in ugodno okolje za razmah prostitucije, trgovine z mamili, ilegalnih stav in podobnih reči. Eden redkih čistih  funkcionarjev v policijskih vrstah je načelnik Parker (Nick Nolte), ki se odloči upreti Cohenovi strahovladi. V tajnosti ustanovi posebno enoto, ki jo vodi večkrat odlikovani vojni veteran in policijski narednik John O'Mara (Josh Brolin). Ta rekrutira pet pogumnežev, ki so pripravljeni sodelovati v nevarni misiji uničenja Cohenovega imperija. Med njimi je tudi detektiv Jerry Wooters (Ryan Gosling), ki se enoti priključi iz osebnih razlogov, saj je Cohen kriv za smrt njegovega prijatelja, poleg tega pa je Jerry v skrivni romantični vezi s Cohenovo ljubico (Emma Stone). Gangsterska enota kmalu začne z delovanjem, metode, ki jih uporabljajo O'Mara in njegovi možje, pa v marsičem spominjajo na metode njihovih sovražnikov. 
Gangsterska enota je film, ki sem ga pred premiero doživljal kot enega izmed tistih, ki lahko zaznamujejo tekoče filmsko leto, vendar je na koncu postala jasno, da je naslovni eno izmed večjih razočaranj aktualne sezone. Premiera, ki je sprva bila načrtovana za lanski september, je bila prestavljena zaradi napada v ameriškem mestu Aurora, Colorado (če ste slučajno pozabili – med predvajanjem filma Vitez teme je v kino vstopil napadalec in ubil 12 ljudi, 58 gledalcev je bilo ranjenih). Po masakru se je ustvarila izrazito neugodna klima za nasilne filme, zato so odgovorni premiero premaknili na začetek leta 2013, nekatere prizore pa so posneli na novo (originalna verzija je vsebovala prizor streljanja v kino dvorani). Vseeno sem prepričan, da film ni nič boljši niti v svoji prvotni različici, saj gre za stvaritev ki prinaša zelo malo, ali celo nič svežine v filmski svet policijsko-gangsterskih obračunov. Kako denimo opravičiti obstoj enote z neomejenimi pooblastili, ki lahko deluje izven vseh zakonskih okvirjev, a vseeno nima jajc, da bi takoj likvidirala svojega glavnega oponenta. In če vseeno pogoltnem logiko policijskega načelnika, ki omogoči nadaljevanje zgodbe v začrtani smeri, potem ne morem pogoltniti klišejskega in skrajnje nezanimivega nadaljevanja, ki skupino odličnih igralcev pelje skozi površno zasnovane zaplete, v katerih nisem zasledil niti trohice izvirnosti. Slabe vsebinske rešitve bi lahko nekoliko omilili z močnimi, dobro profiliranimi liki, vendar me je tudi v tem segmentu čakalo razočaranje, saj so vsi po vrsti slabo razviti in karakterno podhranjeni. Identiteta članov enote je skrivnost, a ti po prvem napadu, v katerem nosijo maske, preprosto opustijo maskiranje. Mickey, njegovi možje in njegovi številni policijski sodelavci kljub temu potrebujejo celo večnost, da razkrijejo identiteto napadalcev. Če boste dovolj potrpežljivi in boste, tako kot jaz, vztrajali do konca, vas čaka veliko finale, v katerem nas ustvarjalci nagradijo s starim dobrim obračunom s pestmi. Upoštevajoč vse kar sem videl pred tem, je upanje na izvirnejše sklepno dejanje, bilo čista utopija. Sean Penn bi bil odličen Mickey Cohen! A v nekem drugem filmu, z drugačnim scenarijem in neko drugo ekipo za kamero.  (+2)


Ocena:


nedelja, 07. april 2013

90 minutter [90 Minutes] (2012)



Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: 90 Minutes
Država: Norveška
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 90' ,  Imdb
Režija: Eva Sørhaug
Scenarij: Eva Sørhaug
Igrajo: Aksel Hennie, Bjørn Floberg, Pia Tjelta, Mads Ousdal, Kaia Varjord, Annmari Kastrup

Štiri leta po prvencu Lønsj (Cold Lunch, 2008) nam je norveška režiserka Eva Sørhaug ponudila še svoj drugi celovečerec, ki ga predstavljam z današnjim prispevkom. Obetavna avtorica je snemala po lastnem scenariju, ki pod drobnogled vzame koščke življenj treh norveških družin. Zgodba je razdeljena na tri med seboj nepovezane segmente, ki na prvi pogled nimajo veliko skupnega. O segmentih na ta način razmišljamo vse tja do zaključnih minut, ko se vse zgodbe iztečejo s sklepnimi dejanji, ki izkristalizirajo skupne točke in njihovo tematsko sorodnost. V prvemu segmentu spoznamo Johana (Bjørn Floberg), starejšega poslovneža, ki se očitno pripravlja na dogodek, ki bo igral pomembno vlogo v njegovem življenju. Tako ga opazujemo kako odpoveduje časopisno naročnino, najemodajalcu vrača ključe manjšega najemniškega stanovanja, ki ga ne potrebuje več in prepušča skrb za svojo papigo deklici, ki živi v njegovem vhodu. Glavna akterja naslednjega segmenta sta policist Fred (Mads Ousdal) in ženska, ki bi lahko bila njegova žena. Njun odnos je prikazan dvosmiselno, ovit v tančico skrivnosti, a že način, na kateri Fred opazuje žensko med vsakdanjimi opravili v kuhinji nam sugerira, da je nekaj narobe. Naša radovednost bo potešena nekoliko kasneje, saj pred tem napoči čas za druženje z osrednjim protagonistom tretjega segmenta. Trond (Aksel Hennie) že na prvi pogled ne zbuja dobrih občutkov. Nekaj temačnega je na človeku ki si povija poškodovano roko in gleda kviz, v katerem tekmovalci morajo odgovarjati na vprašanja, povezana z ustvarjalnim opusom Ridleyja Scotta. Kamera mu sledi do spalnice, kjer si ta sleče spodnjice in se pripravlja na spolni odnos. V zornem kotu kamere so zgolj noge nekoga, ki leži na postelji, kmalu pa postane jasno, da v resnici gledamo posilstvo. Na tej točki se poslovimo od Tronda in njegove žrtve in se vrnemo k  Johanu. 
S takšno pripovedno tehniko, ki počiva na izjemno precizni in pametni rabi kamere, Sørhaug vzpostavi zgodbo, ki nas preokupira od uvodnih minut. Režiserka odlično obvlada tehnike, ki pri gledalcu zbujajo radovednost in ga silijo v ohranjanje koncentracije. Gibljive slike, ki se vrstijo pred našimi očmi so zasnovane na tako zanimivo enigmatičen način, da je naš apetit po celi resnici iz minute v minuto večji. Vse to je odlično zaokroženo z izjemno estetsko vizualizacijo in brutalno odkritostjo, ob kateri smo v določenih prizorih preprosto posrkani v dogajanje - tako močno, da se v teh trenutkih sploh ne zavedamo okolice. Ko o naslovni stvaritvi začnem razmišljati primerjalno, v smislu iskanja sorodnosti z drugimi filmi in ustvarjalci, ki bi lahko navdihnili ustvarjalni gen Eve Sørhaug, pridem do sklepa, da sta Michael Haneke in Gaspar Noé imeni, ki najbolj pašeta v ta kontekst. 90 minut je film, ki verjetno ne bo zadovoljil gledalca, ki želi biti na tekočem s stvarmi in od filma pričakuje jasno utemeljitev okoliščin in dejanj glavnih protagonistov. To še posebej velja za prvi segment s starejšim poslovnežem, v katerem naša radovednost ostane nepotešena, saj režiserka z ničemer ne pojasni njegovih dejanj. Preostala segmenta sta podobno enigmatična, a vseeno veliko jasnejša v svojih resolucijah. Eva Sørhaug je v promocijskih intervjujih povedala, da so vse zgodbe plod resničnih dogodkov, ki jih je zasledila na časopisnih straneh namenjenih črni kroniki. Ta podatek mogoče še najbolje pojasni sam koncept filma, ki nas s svojimi segmenti dejansko spominja na kratke zgodbe, ki jih beremo v črni kroniki. Zgodbe, ki jih novinarsko pero običajno predstavi brez obširnejšega raziskovanja okoliščin in vzrokov, ki so sprožile tragične dogodke. Pomenljivo je tudi dejstvo, da vsi akterji prihajajo iz urejenega okoliša in so pripadniki dobro situiranega srednjega, oziroma višjega sloja. 90 minut je film, ki stvari opazuje skozi feministično prizmo in to je moment, ki utegne zmotiti marsikakšnega moškega gledalca, vendar kljub temu moramo priznati, da smo prav moški najpogostejši storilci nasilnih dejanj. Ja, tudi Anders Behring Breivik je moški in odmevi dogodkov, ki so julija 2011 pretresli Norveško in ves svet, očitno odmevajo tudi v norveških filmih.  (-4)

Ocena:


četrtek, 04. april 2013

Smashed (2012)



Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 81' ,  Imdb
Režija: James Ponsoldt
Scenarij: Susan Burke, James Ponsoldt
Igrajo: Mary Elizabeth Winstead, Aaron Paul, Nick Offerman, Octavia Spencer, Megan Mullally, Mary Kay Place

Različne oblike odvisnosti so od nekdaj zanimivo gradivo, vendar so dobro povedane filmske  zgodbe, ki tako ali drugače tematizirajo alkoholizem, kot eno izmed najpogostejših oblik odvisnosti, razmeroma redke. Če se omejim na ameriško produkcijo v zadnjih dvajsetih letih, potem sta pesimistični Zbogom Las Vegas (Leaving Las Vegas, Mike Figgis, 1995) in  črnohumorni Pokvarjeni Božiček (Bad Santa, Terry Zwigoff, 2003) filma, ki sta se najbolj ostala v spominu in se najbolj prepričljivo ukvarjala z alkoholizmom glavnih protagonistov. Na seznam zapomljivih zdaj dodajam še Smashed, drugi celovečerec ameriškega režiserja Jamesa Ponsoldta, ki se je s podobno temo ukvarjal že v prvencu Off the Black (2006), v katerem je kozarce praznil Nick Nolte. Če se malo pošalim, bi lahko rekel, da je bil Nolte idealna izbira za to vlogo, upoštevajoč njegove težave z alkoholom v zasebnem življenju. Tudi v drugo je Ponsoldt ob sebi imel sodelavko, ki zelo dobro pozna ozadje problema. Tokrat je insajderske informacije priskrbela ko-scenaristka Susan Burke, ki je v preteklosti imela resne težave z alkoholom, zato sklepam, da je v zgodbo vpleten tudi marsikakšen avtobiografski element.   
Kate (Mary Elizabeth Winstead) je osnovnošolska učiteljica, ki ima resne težave s prekomernim pitjem. Svojo pivsko kariero je začela še v najstniških letih, ko je spoznala Charlieja (Aaron Paul), ki je kasneje postal njen življenjski sopotnik. Charlie ni le njena ljubezen, ampak tudi najboljši pivski prijatelj, s katerim iz leta v leto neutrudno praznita steklenice. Njen moški ima veliko boljše pogoje za neprekinjeno druženje s steklenico, saj je brezposeln, medtem ko Kate po prekrokani noči čaka hud maček in odhod v službo. Ko mlada učiteljica nekega jutra na tla učilnice sprazni vsebino svojega želodca, ji izhod v sili ponudijo kar njeni učenci. Vprašanje se glasi: Ali ste noseča? pritrdilen odgovor pa dostojanstvena rešitev iz nerodne situacije, ki jo Kate brez pomisleka pograbi. Na tej točki Kate spozna vse razsežnosti svoje odvisnosti in se odloči, da mora nekaj ukreniti. 
Alkohol – razdiralec družin, ki je uničil mnogo otroštev, sprovociral marsikakšno nesrečo in nemalokrat tudi tragedijo, je dolgo povezoval naša glavna protagonista. Nato je eden izmed njiju doživel preblisk, dojel samouničevalno naravo izbrane poti in se odločil za spremembo. Smashed je film, ki pod drobnogled vzame ljubezen in odvisnost, oziroma zoperstavi odvisnost in ljubezen. Pravijo, da nič ne more uničiti prave ljubezni in s preizkušanjem te reorije se poigrava tudi  Smashed – opazuje in raziskuje kaj se dogaja z ljubeznijo, ko ta trči ob zelo resno oviro – partnerjevo ujetost v odvisnost. Oviro, ki jo Kate mora odstraniti, če želi kreniti naprej in živeti dostojno življenje. Človek med branjem povzetka zgodbe pomisli, da ga čaka film v katerem prevladujejo depresivno-pesimistični toni, a stvari v praksi vendarle niso zastavljene tako deprimrajoče. Ponsoldt zgodbo uspešno balansira med komedijo in tragedijo, ter  na ta način ustvari štorijo, ki jo gledalec doživlja kot nekakšno dramedijo, v kateri so melodramatični vložki zreducirani na minimum, iskanje prozornih čustvenih vrhuncev pa izključeno. V teh okvirih zgodba funkcionira presenetljivo dobro, odlična igra Mary Elizabeth Winstead pa je ena izmed najpomembnejših komponent, za uspešno delovanje izbrane formule. Ljubitelji odlične ameriške serije Kriva pota (Breaking Bad, 2008 -) z veseljem gledamo tudi Aarona Paula, toda vloga prve violine brez dvoma pripada Winsteadovi. Tudi ostale pomembnejše vloge zasedajo kakovosti igralci in igralke (Nick Offerman, Octavia Spencer, Mary Kay Place), ki bi, roko na srce, lahko bili bolje izkoriščeni. Sploh obe omenjeni ženski vlogi, ki bi lahko igrale vidnejšo vlogo pri procesu transformacije glavne osebe. Namesto tega režiser poseže po enoletnem časovnem preskoku, po katerem je proces zdravljenja za Kate že končan. S to potezo dejansko ostanemo prikrajšani – nikoli ne dobimo možnost pokukati v esenco boja z odvisnostjo. Verjamem, da se v 81-ih minutah ni dalo povedati bistveno več, a sem obenem prepričan, da bi dodatnih 15 minut film bistveno izboljšalo. (+3)

Ocena: