petek, 29. november 2013

Gam-si-ja-deul [Cold Eyes] (2013)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Cold Eyes
Država: J. Koreja
Leto: 2013 
Žanri: Akcija, Krimi, Triler
Dolžina: 119' ,  Imdb
Režija: Cho Ui-Seok, Kim Byung-Seo
Scenarij: Cho Ui-Seok
Igrajo: Sol Kyung-Gu, Han Hyo-Joo, Jung Woo-Sung, Lee Joon-Ho, Kim Byung-Ok

Cold Eyes je eden izmed največjih južnokorejski hitov, ki je v poletnih mesecih v kino dvorane privabil 5,5 milijonov obiskovalcev. Korejci očitno še vedno najbolj uživajo v akcijskih trilerjih in tega se odlično zavedajo tudi investitorji, saj je naslovna stvaritev eden tistih projektov, ki je bil predodrejen za (finančni) uspeh. Delno zaradi žanrske umestitve, delno zaradi igralske zasedbe (privlačna kombinacije mladih zvezdnikov in kvalitetnih starejših igralcev), ki je že sama po sebi hvaležno propagandno gradivo. Cold Eyes je v bistvu še ena zgodba o ravbarjih in žandarjih, ki na malce drugačen način obravnava spopad med dobrimi in slabimi fanti. Dobre fante vodi Detektiv Hwang (Sol Kyung-Gu), poveljnik posebne enote za nadzor, ki jo sestavljajo skrbno izbrani policisti s posebnim talentom. Njihova specialnost niso borilne veščine ali spretnost z orožjem, temveč nadpovprečna sposobnost opazovanja in analiziranja okolice, fizično in cyber sledenje in podobne reči. Ravno na dan ko mlada Yoon-Joo (Han Hyo-Joo) prestaja zaključni test pod budnim očesom poveljnika Hwanga, odlično organizirana skupina oropa eno izmed seulskih bank. Maskirani roparji perfektno izpeljejo rop, ki ga s strehe enega izmed bližnjih nebotičnikov vodi in usklajuje skrivnostni James (Jung Woo-Sung). Primer prevzame Hwangova enota, ki se ji po uspešnem zaključnem testu pridruži obetavna Yoon-Joo. Roparji očitno odlično poznajo video-nadzorni sistem južnokorejske prestolnice, saj detektivom na številnih posnetkih nadzornih kamer ni uspelo najti nič uporabnega. Po razširitvi iskalnih kriterijev na posnetkih iz supermarketa v bližini banke odkrijejo moškega, ki bi po fizičnih predispozicijah lahko bil človek, ki je igral ključno vlogo pri pobegu roparjev. Hwang sklene, da gre za sled, ki se jo splača podrobneje preiskati, medtem pa James s svojo ekipo že pripravlja novo akcijo.
V zadnjih letih med korejskimi in ameriškimi blockbusterji  skoraj ni več nobene razlike. Vrhunska produkcija, popularne igralke in igralci zbrani v povprečnih filmih, ki so ustvarjeni za instant konzumacijo in še bolj instantno pozabo. Edina razlika med korejskim in ameriškim mainstreamom je v tem, da Korejci znajo z veliko manj denarja doseči identične rezultate. Za film s podobno vsebino bi Američani porabili 30 milijonov dolarjev,  Korejci zadevo rešijo z dobrimi štirimi milijoni, kolikor je znašal budžet naslovnega. Cold Eyes je soliden triler, ki izpolni svoje temeljno poslanstvo — film je večino časa dovolj zanimiv in enigmatičen, da pri gledalcu ohranja željo po spoznanju, kaj ga čaka v naslednjih minutah. Žal ne tudi dovolj inovativen, da bi lahko serviral kakšno svežo idejo in vsaj malce zameglil končni rezultat. Mogoče ni odveč omeniti, da so si Korejci osnovno premiso sposodili pri hongkonškem trilerju Eye in the Sky (Gun chung, Nai-Hoi Yau, 2007),  ki je nastal pod producentsko taktirko Johnnija Toja. Režiserski dvojec Cho Ui-Seok / Kim Byung-Seo ne odkriva novih teritorijev znotraj žanra, a mu zato uspe sestaviti dokaj precizen proceduralni triler (torej film, ki se osredotoča na samo mehaniko policijske operacije). Dobra stran osredotočanja na dinamiko poklica ima nekaj pozitivnih in nekaj negativnih učinkov. Zelo majhen odmerek melodrame in nič romance so tisti pozitivni učinki, najbolj očiten minus pa je zagotovo nezmožnost ustvarjanja kakšne globlje čustvene vezi na relaciji gledalec-liki. Ustvarjalcem celo uspe zastaviti nekaj etičnih vprašanj povezanih z brezpogojnim upoštevanjem proceduralnih pravil, ki so dobro, a vseeno nekoliko nedodelano dopolnilo. Žanrska pravila velevajo, da roparji na začetku morajo pobegniti, da bi jih dobri fantje na koncu lahko ujeli. Pohvalno je, da v uvodnem pobegu ne gledamo še enega brezglavega pregona s kupi razbite pločevine, ničkaj pohvalno pa ni podcenjevanje gledalca z uporabljeno solucijo. Začetna scenaristična luknja (na žalost, ne tudi edina) v obliki tovornjaka parkiranega sredi ceste, je očitno dovolj velika ovira, da ustavi vsa patruljna vozila seulske policije in me še pravočasno opozori, da moram znižati svoja pričakovanja. 


Ocena:


sreda, 27. november 2013

Frances Ha (2012)



Slovenski naslov: Frances Ha
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 86' , Imdb
Režija: Noah Baumbach
Scenarij: Noah Baumbach, Greta Gerwig
Igrajo: Greta Gerwig, Mickey Sumner, Michael Zegen, Adam Driver, Charlotte d'Amboise, Grace Gummer, Patrick Heusinger

Frances je 27-letna plesalka brez redne zaposlitve, ki svoje newyorško stanovanje deli z najboljšo prijateljico Sophie. S fantom Danom že nekaj časa ne seksata, zato ta sklene, da je napočil čas za veliko spremembo. Njuna zvezo želi dvigniti na višji nivo, zato predlaga dvoje: a) nabavili bosta mački pasme sfinga (te nimajo dlak, zato ne bo problemov s Francesino alergijo) in b) ker sta se že odločila za takšno vrsto odgovornosti je najbolje, če vsi skupaj živijo v njegovem stanovanju.

Toda Frances ne želi nič spreminjati. Pravzaprav je za njo nesprejemljiv vsak scenarij, ki jo oddaljuje od Sophie. Dan je seveda užaljen in tu se njuna zgodba konča. A le nekaj dni za tem Frances spozna, da njeno prijateljstvo s Sophie vendarle ni tako trdno, ko ji ta pove, da se bo preselila v boljšo četrt. Prizadeti Frances se podre cel sistem; nepričakovano se mora ločiti od najboljše prijateljice in poiskati manjše stanovanje, saj si več ne more privoščiti bivanja v tako velikem stanovanju. Tudi njena plesna kariera je vedno bolj vprašljiva, saj ravno v tem času postane jasno, da od redne zaposlitve v plesni skupini ne bo nič.

Na koncu jo za sostanovalko vzameta plejbojevski umetnik Lev Shapiro in njegov prijazni sostanovalec Benji, s katerim Frances sčasoma naveže pristen prijateljski odnos. Občasna srečanja s Sophie še vedno ohranjajo iluzijo o velikem prijateljstvu, a tudi Frances počasi spoznava, da stvari več nikoli bodo takšne, kakršne so bile nekoč. In ko že kaže, da si je nekoliko opomogla in se navadila na nove razmere, Frances od prijateljev sliši, da Sophie z zaročencem odhaja živeti na Japonsko.    

  
Če Frances Ha primerjam s prejšnjimi stvaritvami Noaha Baumbacha, predvsem z najodmevnejšima The Squid and the Whale (2005) in Greenberg (2010), potem pri naslovnem pogrešam tisti kanček bizarnosti in absurda, ki je v zgodbo prinesel efekten komični podton in tisto značilno resno-neresno vzdušje, ki mi je bilo tako všeč. Frances je v tem smislu drugačen film, a ko rečem drugačen, s tem ne mislim nič slabega.

Prepričan sem, da je za to spremembo najbolj odgovorna so-scenaristka Greta Gerwig (Baumbachova partnerka v  resničnem življenju), ki je v zgodbo dodala nekaj avtobiografskih elementov. Zato ne preseneča, da je glavna junakinja ženska, ki je ukrojena po Gretinem kalupu. Film do neke mere prežemajo coming-of-age motivi, pomešani z Baumbahovo fascinacijo s težavnimi liki, ki se iz tega ali onega razloga ne morejo ali ne želijo prilagoditi zahtevam, ki jih pred njih postavlja življenje.

Čeprav je veliko bližje zrelim 30-im, kakor najstniškim 20-im, Frances še vedno verjame v ideal mladostniškega prijateljstva, ki se nikoli ne konča. Verjame, da je ples njena usoda in da jo tam nekje zunaj čaka njena sanjska služba. Zato se upre vsaki rešitvi, ki jo proti cilju ne pelje v ravni črti. Obvozne ceste za njo enostavno ne obstajajo, saj se je na mnogih praktičnih premerih prepričala, kako zelo velika je možnost, da na eni takih obvoznih poti obtičiš in čez čas pozabiš, kam si sprva sploh bil namenjen. In to je scenarij, ki ga Frances (zaenkrat) še ni pripravljena sprejeti.

Film mi je med drugim zanimiv tudi zato, ker se na nekoliko neobičajen način loteva prijateljstva med ženskimi akterkami in tako odločno zakoraka na teritorij, ki je doslej bil pretežno rezerviran za filme o moškem prijateljstvu. Frances v številnih pogledih spominja na tipičen bromance  film, ki se ne želi zadovoljiti zgolj s kopiranjem samega koncepta, ampak mu uspeva taisto formulo izboljšati s pristno žensko percepcijo prijateljstva. Ena izmed možnih klasifikacij filmskih zgodb je delitev na tiste klasične, ki jih žene sama pripoved, oziroma vsebina in tiste z ohlapno zgodbo, ki jih ženejo liki. Frances je tipična karakterna študija, ki se osredotoča na življenje glavne protagonistke in spremlja njeno dozorevanje do točke, na kateri je jasno, da je njena transformacija končana — v trenutku ko se močno okrajšan priimek junakinje znajde v okenčku z imenom na njenem poštnem nabiralniku.  (-4)


Ocena:


ponedeljek, 25. november 2013

Bumjoe Sonyeon [Juvenile Offender] (2012)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Juvenile Offender
Država: J. Koreja
Leto: 2012
Žanri: Drama, Krimi
Dolžina: 107' ,  Imdb
Režija: Kang Yi-Kwan
Scenarij:  Park Joo-Young, Kang Yi-Kwan
Igrajo: Seo Young-Joo, Lee Jung-Hyun, Jun Ye-Jin, Choi Won-Tae, Kang Rae-Yeon 

Juvenile Offender je južnokorejski kandidat za tujejezičnega oskarja, ki ga podpisuje Kang Yi-Kwan. Malo znano režisersko ime, ki je pred naslovnim režiral dokaj uspešen prvenec Sorry Apple (Sa-kwa, 2005) in eden izmed segmentov iz serije filmov If You Were Me (sodeloval je pri petem nadaljevanju), nekakšnem omnibusu zgodb, katerih rdeča nit so različne humanistične teme. Mladoletni prestopnik je zgodba o 16-letnem Ji-Guju (Seo Young-Joo), za katerega skrbi dedek. Takšna je vsaj pravna formulacija njunega odnosa, toda v praksi je dedek tisti, ki zaradi hude bolezni potrebuje vnukovo pomoč. Ji-Gu ni ravno prototip vzornega mladeniča — na  policiji že imajo njegovo kartoteko, saj je  pred časom zaradi napada na sovrstnika bil pogojno obsojen. Pred kratkim je spoznal dekle, s katero preživlja večino prostega časa, vendar se mu zaenkrat še ni uspelo otresti starih navad in povsem prekrižati fante, s katerimi se je pred tem družil. Nekega popoldneva se sreča s fanti, njihovo druženje pa se konča s ponesrečenim vlomom v stanovanjsko hišo. Že naslednji dan ga pred šolo pričakajo policisti in ga skupaj z ostalimi pajdaši odpeljejo na postajo. Neprizanesljiva sodnica nima veliko razumevanja za njegova opravičila in dejstvo, da že ima kartoteko, ni ravno olajševalna okoliščina. 12 mesečna zaporna kazen, ki jo bo prestal v domu za mladoletne prestopnike je za Ji-Guja še posebej huda zato, ker je s tem na cedilu pustil nemočnega nonota. In ko ta 11 mesecev kasneje umre, njegov legalni skrbnik postane socialna služba. A nato se od nikoder prikaže Ji-Gujeva mati, ki je po njegovih dotedanjih spoznanjih umrla kmalu po porodu. 
Mladoletni prestopnik je produkt južnokorejske neodvisne produkcije, posnet s finančno podporo tamkajšnje organizacije za zaščito človeških pravic. Nezaželena (prezgodnja) nosečnost, družinski odnosi in ustreznost zakonskih prijemov za rehabilitacijo mladoletnih delikventov so teme, ki opravičijo sodelovanje človekoljubne organizacije in obenem pojasnijo njegovo humanistično držo. S prihodom glavnega junaka v kazensko-popravni zavod so bili izpolnjeni vsi predpogoji za še eno dramo o težavnem odraščanju za rešetkami, vendar se ustvarjalci niso odločili za to smer. 12 mesečnem bivanju za zapahi je posvečeno le nekaj minut, po katerih se zgodba preusmeri na odnos med materjo in sinom, ki tvori samo jedro zgodbe. Mislim, da film najbolje funkcionira takrat, ko se osredotoča na interakcijo med najstnikom in njegovo mlado mamo, ki je rodila pri rosnih 17-ih, vendar stvari ne delujejo več tako prepričljivo, ko je treba opredeliti okoliščine, ki so mater in sina pripeljale v nezaviden položaj. Koncept ponavljajoče se zgodovine je ponujal zanimive možnosti, vendar tudi na tem planu ni storjeno dovolj v smislu ustvarjanja ustreznih/verjetnih pogojev, v katerih bi se lahko izkoristil ves potencial zgodbe. Zmotil me je način portretiranja glavnega junaka, ki je prikazan kot fant zlatega srca, a zato vedno ob nepravem času, na nepravem kraju. Vedno skoraj nič kriv, vedno žrtev okolja, ki ga sili v napačne odločitve. Skoraj enake pomanjkljivosti opazimo pri materi (kar v genetskem smislu mogoče ni zgrešeno), ki zastavlja napačna vprašanja ob najbolj neprimernem času, se obnaša kontraproduktivno, neodgovorno in nelogično. Mislim, da bi liki bili veliko prepričljivejši, če bi  pokazali še kakšno manj prijetno dimenzijo svojega značaja. Skratka, ne morem se znebiti občutka, da avtor preveč podcenjevalno oriše oba glavna lika v vseh situacijah, v katerih bi ju moral obdariti z malo več zdravega razuma. A potem bi to bil nek drug film. Film, v katerem mladi koristijo kontracepcijo, fantje ne vlamljajo v hiše samo zato, da lahko prebirajo stripe, mlade punce pa ne končajo na ulici takoj, ko starši izvejo za nosečnost. (-3)  

Ocena:


nedelja, 24. november 2013

Gözetleme Kulesi [Watchtower] (2012)



Slovenski naslov: Razgledni stolp
Drugi naslovi: Watchtower
Država:  Turčija, Francija, Nemčija 
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 96', Imdb
Režija: Pelin Esmer
Scenarij: Pelin Esmer
Igrajo: Olgun Simsek, Nilay Erdonmez, Lacin Ceylan, Menderes Samancilar, Riza Akin, Kadir Cermik

Avtobus poln potnikov se počasi premika skozi hribovito turško podeželje. Seher je mlada sprevodnica, ki je pred kratkim začela delati na tej liniji. Tistega dne se je z avtobusom do končne postaje pripeljal tudi Nihat, ki bo prevzel službo požarnega nadzornika v razglednem stolpu, ki stoji na gorskem vrhu, nekaj kilometrov stran do prvih hiš in vaškega avtobusnega postajališča. Od tu naprej vzporedno spremljamo dve ločeni zgodbi: v eni počasi spoznavamo Nihata in razloge, zaradi katerih se je odločil sprejeti službo požarnega stražnika, v drugi pa okoliščine, v katerih je Seher opustila študij in se zaposlila kot sprevodnica pri privatnem prevozniku. In medtem ko Nihat v osami razglednega stolpa molče opazuje okoliško gozdnato gorovje in iz ure v uro kolegom preko radijske postaje sporoča: Stanje normalno, se Seher nekaj kilometrov nižje, po koncu delovnega dne, vrača v sobo nad restavracijo avtobusne postaje, ki jo je od novega delodajalca dobila v uporabo. Zakaj sta Seher in Nihat prišla v ta odmaknjen kraj, bogu za hrbtom? Vprašanje, ki nas bega že od samega začetka, se počasi začenja razreševati. V intimi Seherine sobe opazimo zaobljen trebušček, v katerem nastaja novo življenje, tam gor na hribu pa redkobesedni Nihat svojemu edinemu sogovorniku iz sosednjega razglednega stolpa preko radijske zveze razkriva podrobnosti iz svojega življenja.
Razgledni stolp je drugi igrani celovečerec turške režiserke Pelin Esmer, ki je pozornost filmske javnosti pritegnila z dokumentarcem Oyun (The Play, 2005); film je na festivalu Tribeca prejel nagrado namenjeno najboljšem mladem avtorju na področju dokumentarnega filma. Okostje pripovedi je zgrajeno okoli moškega in ženske, ki vsak na svoj način poskušata pustiti  preteklost za sabo. To je glavni razlog, ki osrednja junaka pripelje v odročen kraj v gorah, kjer dve usodi v nekem trenutku trčita ena ob drugo. Sosledje dogodkov nepričakovano zbliža popolna tujca, ki poskušata pozabiti stvari, ki se jih ne da pozabiti. Stvari, ki jih lahko le sprejmeš in s tem živiš naprej. Režiserka pri podajanju zgodbe uporablja tehniko ne povej, ampak pokaži, ki se lepo prilega čustvenem stanju protagonistov in ji istočasno pušča prostor za dolge opazovalne posnetke, s pomočjo katerih razvija prepričljivo karakterno študijo dveh nesrečnih duš. Liki Pelin Esmer so molčeči. Govorijo le takrat, ko imajo kaj za povedati. Ta dialoški minimalizem je fino izrabljen za izjemno močen prizor, v katerem se Seher in Nihat spustita v besedno konfrontacijo, ki naposled razkrije vso resnico. Resnico o sogovorniku in tisto globljo resnico o samih sebi. Razgledni stolp je film počasnega ritma, ki nam poleg lepih pokrajinskih posnetkov ponuja komentar na temo položaja ženske v ruralnem turškem okolju, prepleteno z   zgodbo o krivdi in izgubi, po kateri skrhane duše vendarle lahko najdejo motiv, za nadaljevanje poti. Zgodba od gledalca sicer zahteva nekaj potrpežljivosti, ki je na koncu  ustrezno poplačana. (+3)


Ocena:


četrtek, 21. november 2013

Nebraska (2013)


Slovenski naslov: Nebraska
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Avantura, Drama 
Dolžina: 115' , Imdb
Režija: Alexander Payne
Scenarij: Bob Nelson
Igrajo: Bruce Dern, Will Forte, June Squibb, Bob Odenkirk, Stacy Keach, Mary Louise Wilson, Rance Howard, Tim Driscoll, Devin Ratray, Angela McEwan

Že med snemanjem Paynovega tretjega celovečerca Gospod Schmidt (About Schmidt, 2002) se je na njegovi mizi znašel scenarij neznanega scenarista Boba Nelsona. Producenti njegovega prejšnjega filma Volitve (Election, 1999) so želeli najti primernega kandidata za režijo, zato so nasvet poiskali pri starem znancu. Paynu se je scenarij takoj dopadel, želel ga je zase in manjša ovira je bilo dejstvo, da je pravkar snemal Gospoda Schmidta, v pred-produkcijski fazi pa je že imel Stranpota (Sideways, 2004). Problem ni bila zgolj prezasedenost — pomembno vlogo je igralo tudi dejstvo, da je Nebraska, enako kot oba omenjena, film ceste. In ker Payne ni želel posneti tri zaporedna road filma, so se vmes vrinili Potomci (The Descendants, 2011), Nebraska pa je za nekaj časa postavljena na stranski tir. Ko se je produkcijsko kolesje naposled zavrtelo, se je Payne srečal z različnimi pritiski; studio je želel v glavno vlogo inštalirati veliko ime (v kombinacijah so bili Gene Hackman, Robert De Niro, Robert Duvall, Jack Nicholson in še kdo), toda režiser je uspel uveljaviti svojo voljo in glavna vloga je pripadla Brucu Dernu. Nesoglasja na relaciji režiser-studio tu niso končana, saj se je zgodba ponovila pri selekcioniranju igralca za drugo najpomembnejšo vlogo, ki je na koncu pripadla Willu Forteju, čeprav so v igri znova bila druga, bolj zveneča imena. Iz perspektive studijskih šefov je problematična bila tudi Paynova odločitev, da film posname v črno beli-tehniki, a režiser je na koncu zmagal in v Cannes poslal film, narejen po njegovem okusu. 
Nagrada canske žirije za najboljšega igralca v rokah Bruca Derna je Paynu brez dvoma ponudila zasluženo satisfakcijo. 76-letni igralec je izvrstno upodobil dementnega starčka Woodyja Granta, ki nekega dne v svojem nabiralniku najde pismo, v katerem ga neka marketinška agencija iz Lincolna v Nebraski obvešča, da je srečni dobitnik nagrade v višini milijon dolarjev. Nagrada je seveda marketinški trik, s kakšnim se je večina nas že srečala, toda Woody je trdno odločen, da bo odšel v Nebrasko in dvignil svojo nagrado. Tako zelo, da se na 1200 km dolgo pot odpravi kar peš. V prvem poskusu ne pride daleč — na avtocesti ga prestrežejo policisti in ga vrnejo domov. Žena in mlajši  sin David ga zaman poskušata prepričati, da je vse skupaj prevara, saj starec kmalu poskusi znova in David počasi poznava, da je pot v Nebrasko edina rešitev. Zato očeta posede v sovoznikov sedež in iz majhnega mesta v Montani odrine proti Nebraski. Pot ju pelje mimo Woodyjevega rojstnega mesta, v katerem se odločita narediti krajši postanek. Nekaj rund s starimi znanci v lokalnem baru je dovolj, da se novica o domnevni nagradi bliskovito razširi med Woodyjevimi bivšimi someščani in sorodniki. Število tistih, ki upajo na kos pogače hitro narašča in Davidu več nikogar ne more prepričati, da je nagrada samo iluzija. 
Nebraska je prvi film Alexandra Payna posnet po tujem scenariju, s katerim se režiser po izletu na Havaje vrača domov, v rodno Nebrasko. Prednost domačega terena v športu pogosto igra odločilno vlogo in tudi pri snemanju filmov ni nepomembna, saj avtor v domačem okolju na celuloidni trak prenaša familirano bivanjsko izkušnjo, ki je zapisana v njegovem dnk-ju. Verjamem, da bo Nebraska za marsikakšnega ljubitelja bolj dinamičnih  pripovednih tehnik  (pre)počasen film, v katerem taisti gledalec razen suhega humorja ne bo našel veliko razlogov za zadovoljstvo. Drugim (moja malenkost) bo takšen tipično Paynovski film zelo ugajal, četudi bo vsak zvestejši kronolog Paynovega ustvarjalnega opusa zagotovo zaznal nekoliko temačnejši ton, kot nedvomno refleksijo aktualnega družbenega trenutka. Vsak film do določene mere odseva čas v katerem je nastal in Nebraska ni nobena izjema. Zdolgočaseno, penzionersko podeželje (mladi, pametni in sposobni so že zdavnaj pobegnili v velika mesta) je pač okolje,  v katerem so posledice ekonomske depresije in stranski učinki ameriškega sna toliko bolj očitni. Če zraven prištejemo še glavnega junaka v pozni jeseni življenja, imamo vse potrebne sestavine za vzpostavitev otožnega vzdušja, ki od prvih kadrov prežema Nebrasko. Melanholija igra pomembno vlogo, vendar Payne nikoli ne dovoli, da bi film zdrsnil v preveč pesimistične tone. Malo je režiserjev, ki znajo skozi mešanje patosa in humorja, obžalovanja in zadovoljstva, ustvariti tako prefinjeno fuzijo in nam ponuditi kompleksen pogled na svet in človeške usode. Hrbtenica zgodbe počiva na odnosu med očetom in sinom, ki že dolgo ni najboljši. Stvari se začnejo spreminjati, ko se potomec začne zavedati očetove minljivosti in poskuša stvari postaviti na svoje mesto. Pozitivnost njegovega dejanja je začetni impulz, ki potem tudi iz njegovih najbližjih izvleče tisto najboljše. Film v precep poleg našega odnosa do starejših vzame motive koristoljubja in pohlepa, ter se na zanimiv način poigra z idejo o ameriški večvrednosti in vzvišenosti. Vse, kar na koncu nekaj šteje so prijetni trenutki, ki smo jih preživeli z najbližjimi in ustvarjalci se tega odlično zavedajo. Nebraska je po moji oceni eden izmed vrhuncev leta, s katerim je Payne spisal še eno sijajno poglavje svoje kariere. (-5)    


Ocena:


torek, 19. november 2013

La vie d'Adele [Blue Is the Warmest Colour] (2013)


Slovenski naslov: Adelino življenje 
Drugi naslovi: Blue Is the Warmest Colour
Država: Francija, Belgija, Španija
Leto: 2013
Žanri: Drama, Romantični
Dolžina:179' , Imdb
Režija: Abdellatif Kechiche
Scenarij: Abdellatif Kechiche, Ghalia Lacroix
Igrajo: Adele Exarchopoulos, Lea Seydoux, Salim Kechiouche, Mona Walravens, Jeremie Laheurte, Alma Jodorowski, Aurelien Recoing, Catherine Salee, Fanny Maurin, Benjamin Siksou

O zmagovalcu filmskega festivala v Cannesu se je vedno veliko govorilo, toda pri letošnji zlati palmi je malokdo posvečal posebno pozornost stvarem, kot so recimo izdatna dolžina (film se uvršča med pet najdaljših zmagovalcev), saj so se vsi veliko raje ukvarjali z eksplicitnostjo prikaza lezbične ljubezni. Zato se bom takoj v uvodu lotil teh kočljivih elementov in povzel svoje občutke o tej zadevi. Mislim, da bi glavno merilo pri ocenjevanju moral biti zgolj prispevek spornih prizorov k skupni vrednosti filma, oziroma vloga le-teh pri formiranju čim bolj verodostojne slike o razmerjih, ki vladajo med posameznimi liki. Adelino življenje bi brez nazornosti omenjenih prizorov zagotovo izgubilo nekaj ostrine, gledalec pa bi ostal prikrajšan za dobršen del čustev, ki pomembno opredeljujejo odnos med mlado glavno junakinjo in njeno partnerko. Ko si Adelino življenje predstavljam brez teh prizorov, oziroma v nekakšni cenzurirani verziji, vidim bistveno slabšo karakterizacijo in bistveno slabše razumevanje čustev, ki povezujejo Adel in Emmo. Skratka, vidim slabši film. Če film želi posnemati življenje, potem ne vidim nobene težave v tem, ako se na filmski trak prenesejo vsi aspekti življenja. Na dvoličnost tistih, ki so praviloma zelo glasni ob prikazu spolnosti na filmu (če gre za istospolno ljubezen, pa še toliko bolj), obenem pa jih niti malo ne motijo hektolitri krvi v komercialnih filmih, se vsekakor ne splača zgubljati čas. Torej, naša glavna junakinja Adele je 15-letna srednješolka, ki se prvič resneje sooča s svojo seksualnostjo. Negotova je in ne ve, kakšen bi moral biti njen naslednji korak, zato svoje postopke prilagodi tistemu, kar od nje pričakuje okolica. Zbliža se s prijetnim fantom in nekaj tednov kasneje z njim gre v posteljo. Toda med in po spolnem odnosu Adele čuti, da to ni to. Zaveda se, da bi morala nekaj čutiti, vendar ne čuti nič. Nato jo v sanjah obišče dekle s modrimi lasmi, ki jo je pred tem opazila v mestu, v objemu drugega dekleta. Na tej točki Adele začne resno prevpraševati svojo seksualno usmeritev. 
Mislim, da je Adelino življenje dvignilo toliko prahu tudi zato, ker povprečen gledalec enostavno ni vajen takšne obravnave spolnosti na velikem platnu. Iz tega vidika je peti celovečerec francosko-tunizijskega režiserja Abdellatifa Kechicheja pomemben film, ki s svojim prispevkom premika meje sprejemljivega, oziroma postavlja nove standarde v naši kolektivni zavesti. A tudi če povsem odmislimo ta moment,  je Adelino življenje ljubezenska zgodba par excellence, kakšno že dolgo nismo videli na velikem platnu. Kechiche je pripoved o prvi ljubezni mlade glavne junakinje postavil v epski triurni okvir in občutek je, da ni pretiraval. Vse, kar se odvrti pred našimi očmi je na svojem mestu, ima določeno težo in funkcijo. Med ogledom me ni preganjal tisti občutek razvlečenosti, tako tipičen za ljubezenske dramee in prav zato sem na koncu imel občutek, da je film krajši, kot je v resnici. Adelino življenje je film obrazov — kamera  večino časa zadržuje na obrazih protagonistov, podrobno in potrpežljivo na njih išče in najde najrazličnejša čustva. Levji delež teh posnetkov odpade na izjemno debitantko Adele Exarchopoulos, ki je v Cannesu upravičeno razglašena za najboljšo igralko (nagrado je podelila s soigralko Leo Seydoux). Tudi sicer me med  filmi, ki sem jih videl letos, še nobena igralka ni prepričala tako močno, kot je to storila Adele Exarchopoulos, ki je v času snemanja štela komaj 19 let. Kechiche je svojo glavno junakinjo predstavil tako pristno, da na koncu filma imamo občutek, da smo do obisti spoznali resnično osebo, ki s fikcijo nima nobene veze. Za vsem tem se skriva izjemno mukotrpno delo celotne ekipe, piljenje prizorov skozi kdove koliko ponovitev in naporen režiser, ki je svoje igralce in ostale sodelavce pogosto spravljal na rob obupa. Ko glavna igralka izjavi, da več ne želi sodelovati z režiserjem in ko enako stori tudi njena prva sodelavka Lea Seydoux, potem  je jasno, da je g. Kechiche človek, ki ga ne bi želeli imeti za šefa. Snemanje se je iz planiranih 75 dni razvleklo na 150 dni, najdaljši seksualni prizor so snemali celih 10 dni, skupno pa je bilo posneto več kot 800 ur materiala. Ob tako impresivnem končnem rezultatu vse to seveda ni več tako zelo pomembno, vendar je vseeno potrebno imeti na umu tudi to, manj prijetno plat zgodbe in obenem razumeti, da brez velikega odrekanja, ni velikih rezultatov. Kakorkoli, Adelino življenje si je že zagotovil mesto na moji lestvici najboljših 25 z letnico 2013. Pa še to: stavim, da nisem edini, ki je po filmu resno razmišljal o krožniku polnem vročih, sočnih špaget.  


Ocena:




sobota, 16. november 2013

El ultimo Elvis [The Last Elvis] (2012)



Slovenski naslov: Zadnji Elvis
Drugi naslovi: The Last Elvis
Država: Argentina
Leto: 2012 
Žanri: Drama
Dolžina: 91', Imdb
Režija: Armando Bo
Scenarij: Armando Bo, Nicolas Giacobone
Igrajo: John McInerny, Griselda Siciliani, Margarita Lopez

Kako daleč lahko gre obsesija enega človeka z likom in delom drugega človeka? Do konca, pravi argentinski režiser Armando Bo, ki s svojim prvencem predstavi zgodbo o imitatorju Elvisa Presleyja, ki je na neki točki svojega življenja povsem izgubil stik z realnostjo in začel živeti kot reinkarnacija svojega idola. Carlos Gutiérrez nas fizično mogoče ne spominja na kralja rock'n'rolla, toda ko stopi na oder in zapoje, vsi dvomi so razblinjeni. Ko ga poslušamo imamo občutek, da mu je glasilke posodil sam Presley in v teh trenutkih je iluzija, ki jo živi oponašalec popolna. In ker Carlos ne mara, ko ga naslavljajo z njegovim pravim imenom, bom v nadaljnjem tekstu spoštoval njegovo voljo. Poročna zabava ali nastop v uglednem nočnem klubu — Elvisu  je popolnoma vseeno. Vedno v top formi, vedno enako predan in skoncentriran. Slabe volje je le takrat, ko organizatorji ne poskrbijo za ustrezne delovne pogoje. Elvis čez dan dela v tovarni, vmes pa se v njegovem življenju ne dogaja veliko. V zadnjih nekaj tednih se prizadeva, da bi navezal pristnejši stik s hčerkico (jasno, ime ji je Lisa Marie), ki živi z njegovo nekdanjo ženo. Nekega dne bivša žena doživi prometno nesrečo in Elvis naenkrat mora prevzeti svojo očetovsko dolžnost in poskrbeti za hčerko. Zadeva sprva ne funkcionira preveč dobro, toda oče in hči se počasi zbližujeta in občutek je, da se Elvis preko odnosa s hčerko počasi vrača realnost.
Moram priznati, da nikoli nisem razumel te silne fascinacije s slavnimi, ki jo nekateri tako fanatično uresničujejo in dovoljujejo, da jim ta prevzetost kroji življenja. Če k temu prištejem svoj mlačen odnos do Presleyjeve glasbe, je Zadnji Elvis imel zelo malo možnosti, da se mi prikupi. A zgodilo se je prav to in zdaj, ko še enkrat premlevam videno ugotavljam, da je Armando Bo, ki se je nekaj let nazaj predstavil kot koscenarist Inarritujevega Ču-do-vi-to (Biutiful, 2010), posnel zares zanimivo debitantsko stvaritev. Film se začne zelo obetavno, z  mojstrsko kader-sekvenco, ki nekako napove dobre stvari, ki sledijo v nadaljevanju. Za dober film je nuna sinhronizacija kvalitete za in pred kamero in ustvarjalci so imeli res ostro oko in dobro uho, ko so v naslovno vlogo inštalirali Johna McInernyja, resničnega Elvis tribute umetnika. Ta je svojo nalogo opravil tako vrhunsko, da se je moja percepcija Elvisove glasbe zasukala v veliko pozitivnejšo smer. Recimo, da je Zadnji Elvis dal dobro znanim komadom neko novo, globljo dimenzijo. Carlos, pardon, Elvis nam zleze pod kožo tudi zato, ker režiser želi razumeti centralno figuro, ki je portretirana brez podcenjevanja ali posmeha, tisti fino glazuro pa ji daje McInernyjev glasbeni talent. Že med ogledom sem se spraševal, v katero smer se bo zasukalo Elvisovo življenje, čeprav je odgovor bil ves čas tu, vgrajen v življenjsko filozofijo glavnega junaka, ki je že dolgo nazaj izbral svojo pot.  (-4)


Ocena:



četrtek, 14. november 2013

Krugovi [Circles] (2013)


Slovenski naslov: Krogi
Drugi naslovi: Circles
Država: Srbija, Nemčija, Slovenija
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 112' ,  Imdb
Režija: Srdan Golubović
Scenarij: Melina Pota Koljević, Srdjan Koljević
Igrajo: Aleksandar Berček, Leon Lučev, Nebojša Glogovac, Nikola Rakočević, Hristina Popović, Boris Isaković, Vuk Kostić

Ko v vodo vržeš kamen, se nekaj zgodi, na površju vode nastanejo krogi. A ko človek naredi nekaj dobrega, to drugim ljudem ne pomeni nič. Nekaj podobnega izjavi Ranko, oče srbskega vojaka, ki so ga med bosansko vojne v hercegovskem mestu Trebinje ubili pripadniki srbske vojske. Njegov sin Marko je izgubil življenje zato, ker je pomagal svojemu muslimanskemu someščanu Harisu, ki so ga napadli njegovi kolegi. Dvanajst let kasneje se zgodba nadaljuje na treh lokacijah. Najprej se odpravimo v nemški Halle, kjer je Haris našel novi dom in se poročil z Nemko, ki mu je rodila dve hčerkici. Družinica živi srečno in umirjeno življenje, vse dokler Harisa za pomoč ne zaprosi Nada. Nekoč dekle njegovega rešitelja Marka, danes nesrečno poročena ženska, ki se s svojim mladim sinom poskuša skriti pred nasilnim možem. Iz Nemčije gremo v srbsko prestolnico, kjer znova srečamo Nebojšo, ki je v uvodu nemočno opazoval napad treh zločincev na njegovega najboljšega prijatelja Marka. Nebojša je zdaj vrhunski kirurg, zaposlen v beograjskem kliničnem centru. Na dan ko ga spet srečamo na njegovi operacijski mizi leži znanec iz Trebinja, ki ga zdravniku ne nosi v lepem spominu. Krog se sklene v Bosni, z vrnitvijo na kraj zločina. Ranko je 12 let po sinovi smrti vase zaprt, redkobeseden moški, ki na enemu izmed okoliških hribov dela na rekonstrukciji majhne cerkve. Pri delu pa mu pomaga mlad fant, ki nekega jutra s seboj pripelje prijatelja, ki bo pomagal pri obnovi cerkve. Čeprav bi Ranku dodaten par rok prišel še kako prav, starec novega delavca brez obrazložitve zavrne. Mladenič hitro dojame, da je razlog za zavrnitev njegov priimek in dogodek, v katerem je pred dvanajstimi leti sodeloval njegov oče. 
Hollywood nas je počasi pripeljal do tega, da filme posnete po resničnih dogodkih jemljemo z vedno večjo rezervo, toda Krogi so svetla izjema, ki se povsem upravičeno postavlja v to kategorijo, čeprav tudi v tem primeru kot čisto resnico lahko okvalificiramo zgolj izhodiščni dogodek, ki je navdihnil nastanek naslovnega filma. Vojna in povojne posledice so (pre)dolgo bile prevladujoči motiv v balkanskih celovečercih in povprečen gledalec se je dodobra najedel  filmov s tovrstno tematiko. Toda srbskemu režiserju Srdanu Goluboviću (Apsolutnih sto, Klopka) je kljub tej zasičenosti uspelo v te vojne in povojne okvirje umestiti zgodbo, ki prinaša nek nov, doslej nerabljen pogled na to obdobje. Golubović iz nesrečne usode Srđana Aleksića (ime je v filmu spremenjeno v Marko) razvije zelo zanimivo zgodbo o tem, kako tragična usoda enega človeka lahko še dolgo kroji življenja vseh tistih, ki so z njim tako ali drugače bili povezani. Ideja o krogih na vodi se tako zrcali tudi v življenjih tistih, ki niso neposredno povezani z usodnim dogodkom. Mislim, da je Golubović v zgodbo dobro vpel motiv človeka, ki se želi za vsako ceno oddolžiti svojemu pokojnemu rešitelju, nekoliko neprepričljivo pa mi deluje le način, na kateri je to oddolževanje bilo sproženo. Nenazadnje v tem segmentu lahko uživamo v nastopu odličnega črnogorsko-danskega igralca Dejana Cukića, ki ga zagotovo bodo prepoznali vsi oboževalci skandinavske kinematografije. Dobro funkcionira tudi segment, ki se odvija na bosanskih tleh, v katerem glavno besedo vodi prepričljivi Aleksandar Berček, ki mu dobro asistrira mladi Nikola Rakočević. Tu lahko kot nekakšno centralno idejo izpostavim motiv odpuščanja, ki se všečno prepleta s potrebo mladega fanta po očetovski figuri in prebujanjem zaščitniškega starševskega gena pri človeku, ki je ta čustva po sinovi smrti zaklenil tako globoko, da je še sam presenečen, nad svojimi odzivi. Tretji, najbolj zanimiv in obenem najslabše izkoriščen del zgodbe je tisti, v katerem se fenomenalni Nebojša Glogovac sooča z notranjimi konflikti in prevprašuje svojo moralno in poklicno odgovornost. V tem segmentu sem videl ogromen potencial in idejo, ki je sramežljivo načeta v dialogu med zdravnikom in zločincem (nekaj podobnega je v pesem pretočil Balašević). Nekoliko me je zmotil za moj okus preveč melodramatičen konec, vendar ne tako odločno, da bi pozabil vse dobro, kar je bilo storjeno dotlej. Krogi je obrtno dobro narejen film z lepo fotografijo in zanimivo montažo, ki mu pri oceni že zaradi sporočilne vrednosti moram priznati določen popust. (-4) 


Ocena:


torek, 12. november 2013

Borgman (2013)


Slovenski naslov: Borgman
Država: Nizozemska
Leto: 2013
Žanri: Triler
Dolžina: 113' ,  Imdb
Režija: Alex van Warmerdam
Scenarij: Alex van Warmerdam 
Igrajo: Jan Bijvoet,Hadewych Minis, Jeroen Perceval, Alex van Warmerdam, Tom Dewispelaere, Sara Hjort Ditlevsen, Eva van de Wijdeven, Annet Malherbe

V uvodnih kadrih opazujemo zanemarjenega moškega, ki polni svoj revolver, v njegovih gibih je moč zaslediti odločnost, ki jo opazimo pri ljudeh, ko se pripravljajo na nekaj pomembnega. Možakar stopi ven, iz pasje kletke pred hišo izpusti psa, ga priklene na povodec in se z njim odpravi na pot. Ustavi se pri cerkvi, pri kateri se mu z enako odločnostjo priključi župnik z lovsko puško, nekaj trenutkov kasneje se jima priključi še en moški, ki s seboj nosi velik kovinski drog z ostro konico, ki deluje kot nekakšno orožje. Na tej točki se sprašujem, proti kom ali čem bo orožje uporabljeno in zakaj? Ko se zbrana ekipa napoti v gozd pomislim, da je tarča teh ljudi kakšna velika divja žival. Medved. Narobe. Njihova trača je človek, ki si je v gozdu uredil skrito podtalno prebivališče, neke vrste zemunico. Toda moški v zemljanki začuti prihod napadalcev in pobegne skozi improviziran tunel, ki je očitno narejen za takšne nujne primere. Nekaj minut kasneje vstopi v urbano okolje, se malce očedi v javnem stranišču in nadaljuje svojo pot. Občutek je, da med sprehodom po predmestnih ulicah opazuje hiše. Ko izbere primerno hišo, se odpravi proti vhodnim vratom in pritisne na zvonec. Domačinu pove, da je popotnik, da se počuti umazano in bi se rad okopal v njegovi kopalnici. Ob tako nenavadni prošnji dobi pričakovan odklonilni odgovor, zato se odpravi naprej. Srečo poskusi ponovno pri premožni družini, ki si je v predmestju uredila moderno, prostrano domovanje. Vrata odpre mlad tv producent Richard in popotnik ponovi enako prošnjo. Sledi pričakovana zavrnitev, toda klatež tokrat ne želi prehitro obupati. Vljudno se predstavi: Ime mi je Camiel Borgman. Poznam vašo ženo Mario! Marino, ga popravi rahlo zmeden in malce razdražen moški in ker Camiel ne želi oditi, se položaj močno zaostri. Pade prvi udarec in Camiel je na tleh. Pretepen obleži pred hišo in med tem ko žena poskuša pomiriti jeznega moža, pretepenec izgine. Marina se počuti nelagodno, a je obenem zadovoljna, da je vsega konec. A takrat še ne ve, da je neljubi dogodek le prva epizoda, ki bo kmalu dobila nadaljevanje. 
Ko sem tuhtal kako potencialnemu gledalcu približati zgodbo in ponuditi občutek, kaj sploh lahko pričakuje od te nenavadne stvaritve, sem sklenil, da bo mogoče najbolje, če povzamem uvodnih deset minut. Razkril ne bom preveč, a vseeno bom ponudil del zapleta in košček norosti, ki nam jo prinaša osmi celovečerec nizozemskega slikarja in režiserja Alexa van Warmerdama. Pregled njegovega ustvarjalnega opusa razkriva, da je komedija nekakšen skupni imenovalec njegovih stvaritev in Borgaman je v resnici edini film dotičnega gospoda, ki ga filmski podatkovni portali ne uvrščajo v to kategorijo. Pa bi ga morali, kajti Borgman je eden izmed najbolj zabavnih filmov tekočega leta, ki razvaja s prefinjenim črnim humorjem, ob katerem je vsekakor potrebno pokazati določeno raven tolerance za iskanje komičnega učinka v (navidez) nekomičnih, smrtno resnih situacijah. Poleg dovzetnosti za črni humor je za uživanje v filmu potrebno opustiti ustaljene obrazce razmišljanja o tem, kaj naj bi film ponudil gledalcu. Če sodite med tiste, ki vedno želijo dobiti odgovore na vsa ali večino zastavljenih vprašanj, potem trkate na napačna vrata. Če se boste od prizora do prizora prebijali skozi ves ta mindfuck  v upanju, da vas na koncu čaka katarza, potem boste med odjavno špico najbrž razočarano ugotavljali, da se je režiser okrutno poigral z vašimi pričakovanji. Priznam, tudi sam sem za nekaj trenutkov počutil malce zmedeno, a sem hitro prišel k sebi in se nasmehnil režiserjevi finalni potegavščini. Če boste na veliko napenjali možgane in poskušali najti ključ, ki bo čarobno pojasnil tisto kar se odvija pred vašimi očmi in vse skupaj postavil v nek kontekst, potem na koncu verjetno ne bo veliko razlogov za zadovoljstvo. Zdaj ko sem približno pojasnil Borgmanovo nekonvencionalno naravo bi želel izpostaviti še nekaj drugih kvalitet. Zgodba je zastavljena enigmatično in povedana na takšen način, da v nobenem trenutku nisem imel težav s koncentracijo, ves čas popolnoma fokusiran na gibljive slike sem dobesedno požiral vsak kader in prizor, v spremstvu tistega prijetnega občutka, da odkrivam nekaj novega. Zelo redki so filmi, ki vseskozi ohranjajo takšno raven zanimivosti in nepredvidljivosti. Z redkimi izjemami je skoraj nemogoče predvideti, kaj prinaša naslednji prizor in kako se bodo razpletle določene situacije. Film je zelo dobro režiran, vizualno dopadljiv in več kot solidno odigran. Zelo všečno je tudi vzdušje, v katerem zasledimo kanček Hanekeja, malce Yorgosa Lanthimosa in malo Bena Wheatleyja. Tisto, kar je lani naredil Leos Carax s Svetimi motorji (Holy Motors), je letos za odtenek manj uspešno, a vseeno izvirno in nadvse zabavno storil Vincent van Warmerdam. Za konec naj omenim, da je Borgman prvi nizozemski film, ki se mu je po 38-letnem premoru uspelo priti v glavno tekmovalno sekcijo festivala v Cannesu.   


Ocena:


ponedeljek, 11. november 2013

Inside Llewyn Davis (2013)


Slovenski naslov: Llewyn Davis
Država: ZDA, Francija
Leto: 2013
Žanri: Drama, Glasba
Dolžina: 105' ,  Imdb
Režija: Ethan Coen, Joel Coen
Scenarij:  Joel Coen, Ethan Coen
Igrajo: Oscar Isaac, Carey Mulligan, John Goodman, Justin Timberlake, Max Casella, Garrett Hedlund, Ethan Phillips

Naš glavni junak Llewyn Davis (Oscar Isaac) se komaj prebija iz dneva v dan. Piše se leto 1961 in newyorška zima je še posebej neprijazna do tistih, ki nimajo stalnega prebivališča. Llewyn je nekoč imel dom, ko je kot mlad pomorščak nadaljeval družinsko tradicijo z zaposlitvijo na trgovski ladji. V nekem trenutku je spoznal, da takšno življenje ni zanj, v roke vzel svojo kitaro in začel graditi glasbeno kariero. Z najboljšim prijateljem Mikom sta postala glasbeni duo in posnela prvo ploščo. Nato je Mick storil samomor in Llewyn je bil obsojen na solo kariero in nov začetek. Občasni nastopi v klubih newyorške boemske četrti Greenwich Village so sicer lepa priložnost za promocijo, a od tega se ne da živeti. Glasbene založbe ne kažejo nobenega interesa za njegovo samostojno ploščo in v teh izjemno težkih okoliščinah se nesrečni glasbenik mora vsakodnevno ubadati z iskanjem toplega ležišča, na katerem bo preživel naslednjo mrzlo noč. Potrpežljivost in razumevanje za njegovo situacijo je med prijatelji in znanci že zdavnaj izpuhtela, kaplja čez rob pa je novica, da je prijateljica Jean (Carey Mulligan), žena njegovega dobrega prijatelja Jima (Justin Timberlake), noseča. Llewyn je seveda imel prste vmes in v najboljšem interesu obeh je, da se zadeva reši diskretno. Na (ne)srečo, naš glasbenik že ima določene izkušnje v diskretnem reševanju podobnih situacij. Ko seštejemo vse skupaj je njegovo zasebno in profesionalno življenje v popolnem razsulu in za takšno stanje je najbolj kriv on sam.
Ob branju povzetka vsebine se mogoče dobi občutek, da je Llewyn Davis izrazito črnogled film. Tisti, ki malo bolje poznate ustvarjalni opus bratov Coen verjetno veste, da tudi tiste bolj temačne filme bratskega dvojca ne moremo označiti za prevladujoče resne, nehumorne stvaritve. Coena sta na svoji ustvarjalni poti razvila značilen komični podpis, ki ga lahko identificiramo v likih in situacijah, ki jih je najlažje opišemo kot tipično coenovske. Nenavadni liki in neobičajne situacije so zgolj eno izmed njunih orožij, saj brata znata v interakcijo med (pogojno povedano) običajnimi liki dodati zelo všečen komičen podton. Tudi takrat, ko govorita o resnih stvareh, Coena mojstrsko združita dramo in komedijo v nekakšno nalezljivo mešanico, ki se ji najbolje prilagaja skovanka dramedija. Najnovejši izdelek iz dežele Coenland nam poleg tistih standardnih priboljškov prinaša tudi zelo pristno, skorajda otipljivo melanholijo, s katero je prepojena vsaka glasbena točka Llewyna Davisa. Melanholija, kot nekakšna rdeča nit pesmi, ki jih z neverjetno čustveno predanostjo interpretira glavni igralec, je eden glavnih pogojev za odlično funkcioniranje filma. V prizorih, ki so zgrajeni okoli glasbenih nastopov naslovnega junaka je mogoče zaznati globoko spoštovanje, navdušenje in, mogoče, kanček fetišizma, ki ga Coena gojita do tistih trenutkov, ko glasbenik s svojo kitaro in glasilkami poslušalcu odpira dušo in prav zato sem se ob poslušanju glasbenih točk zelo intenzivno potopil v glasbo, se počuti privilegirano, nagrajeno. 
Llewyn Davis je globok naklon nekem glasbenem obdobju in sami glasbi, v katerem lahko neizmerno uživajo vsi, ki v sebi nosijo vsaj kanček ljubezni do glasbe. O tistih globljih pomenih ne bi preveč razpredal, saj menim, da je vedno najbolje, če si vsak posameznik ustvari svojo sliko. Ujetost posameznika v lastno preteklost, zgodovinski trenutek in tok usode na eni strani in uveljavitev lastnih želja in ambicij na drugi, so brez dvoma tista najbolj očitna izhodišča za razmislek. Za konec bi se rad malce poigral z idejo o vzporednicah, ki jih lahko povlečemo med naslovnim junakom in umetniškim udejstvovanjem bratov Coen. Ko se Llewyn odravi v Chicago, da bi izvedel, kaj se dogaja z njegovo ploščo, ga producent prosi, naj mu nekaj zaigra. Prevzetost na obrazu producenta med Llewynovim petjem je več kot očitna, vendar mu ta takoj po koncu pesmi pove, da je dober, vendar se tega kar počne ne da pretočiti v denar. Ne morem se znebiti občutka, da se brata Coen po štirih oskarjih in številnih nagradah na najvišjem nivoju na nek način počutita kot njihov glasbeni junak. Po vseh priznanjih in nespornem kultnem statusu v ameriški filmski zgodovini, sta se morala podati v Evropo in tam poiskati denar za naslovni projekt. Zadeva bi bila povsem drugačna, če bi želela posneti film o Bobu Dylanu, Jimiju Hendrixu, Janis Joplin, Jimu Morrisonu… Kajti ta imena so sama po sebi trade-mark, na katerih se vedno lahko iztrži kakšen dolar. Namesto še enega filma o kakšni izmed glasbenih legend sta brata želela posneti o Llewynu Davisu. Posnela sta čudovit film o glasbeniku, ki je bil eden tistih, ki so utirali pot, po kateri je kasneje (med ostalimi) prišel tudi veliki Bob Dylan. (+4)   


Ocena:


sobota, 09. november 2013

Napovedi - True Detective




V tej rubriki običajno predstavljam prihajajoče obetavne celovečerce, toda časi se spreminjajo in z njimi tudi naše navade. Kvalitetne televizijske vsebine v zadnjem desetletju privabljajo vedno več gledalcev pred male in tiste malo večje zaslone, vsebine se ponujajo v visoki HD ločljivosti, opremljene s kvalitetnim večkanalnim zvokom in danes dejansko tudi tehnično zahteven gledalec iz domačega fotelja lahko zelo kvalitetno spremlja televizijski program. Logično je, da so najdlje prišli tisti, ki so naredili pionirske korake in ameriška tv-hiša HBO je eden izmed najmočnejših igralcev na tem področju. Na Skrito navezo (The Wire, 2002–2008) in Sopranove (The Sopranos, 1999-2007) danes prisega cela armada navdušencev in pri HBO-ju upajo, da uspeh teh kultnih serij lahko ponovijo s svojo novo produkcijo, krimi dramo True Detective. Zadeva bo v Ameriki štartala 12. januarja prihodnje leto, upoštevajoč dosedanjo prakso, bi serijo z minimalnim zamikom moral predvajati tudi HBO Europe. Prvo sezono sestavlja osem 60-minutnih delov, v katerih bosta glavno besedo imela detektiva Matthew McConaughey in Woody Harrelson, ki bosta preiskovala 17 let star umor. Idejni oče projekta je bivši univerzitetni profesor in pisatelj Nic Pizzolatto, avtor literarne uspešnice Galveston, ki je svoje scenaristične spretnosti med drugim pilil pri krimi seriji The Killing (2011-). Režijo so zaupali talentiranemu Caryju Fukunagi, ki je nase opozoril z odličnim prvencem Brez imena (Sin nombre, 2009), za fotografijo pa je poskrbel odlični Avstralec Adam Arkapaw (Animal Kingdom, Snowtown, Lore, Top of the Lake…). Ob takšni koncentraciji kvalitete za in pred kamero, sem že zdaj zelo nestrpen.

Avtor: Nic Pizzolatto
Režija: Cary Fukunaga
Igrajo: Matthew McConaughey, Woody Harrelson, Bruce Elliott, Kevin Dunn, Michelle Monaghan, Alexandra Daddario, Elizabeth Reaser










četrtek, 07. november 2013

Boxing Day (2012)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 94' ,  Imdb
Režija: Bernard Rose
Scenarij: Bernard Rose
Igrajo: Danny Huston, Matthew Jacobs, Dave Pressler, Lisa Enos, Jo Farkas 

Basil (Danny Huston) je poslovnež, ki je v svoji dolgi in uspešni karieri videl tudi boljše dni. Ameriška ljubezen do hipotekarnih posojil, ki jo v nekoliko blažji obliki poznamo tudi pri nas, je pripeljala nepremičninski trg na rob zloma, število zarubljenih hiš in stanovanj se iz dneva v dan nezadržno povečuje. Naš glavni junak je eden tistih, ki so mu takšne okoliščine pisane na kožo. Dan po božiču, ko se večina najraje zadržuje v toplini svojih domov, Basil ugotavlja, da je žena na božične nakupe zapravila več kot bi smela. Toda poslovnež njegovega kova že ima načrt, s katerim bo popravil stanje na računu. Njegovi bankirski prijatelji so mu pred prazniki poslali seznam zaseženih nepremičnih, ki jih lahko ugodno kupi, še preden bodo ponujene na javni dražbi. Basil verjame, da iz tega posla lahko izvleče 30 odstotni donos in dan po božiču, ko konkurenca še spi, je idealen trenutek za začetek njegove kampanje. Zato se iz toplega Los Angelesa odpravi v zasneženi, z mrazom okovani Kolorado, da bi se iz prve roke ocenil stanje ponujenih nepremičnin. Na letališču ga pričaka njegov angleški šofer Nick (Matthew Jacobs), ki tako kot Basil ima svoje razloge, zaradi katerih sedi za volanom v teh prazničnih dneh. Nick je zdravljeni alkoholik, ki že 60 dni ni zvrnil nobenega kozarčka. Trenutno živi v motelu, saj je nekaj mesecev nazaj prejel odlok sodišča, s katerim se mu prepoveduje približevanje domači hiši in družini. Nick je zdaj trezen in poskuša stvari postaviti na svoje mesto, zato na poti na letališče obišče bivšo ženo, ki njegova preoptimistična pričakovanja hitro postavi v realne okvirje. V takšnih okoliščinah  se na letališču srečata Nick in Basil, popolna tujca, šofer in stranka, ki ju čaka dolga vožnja, na kateri se bosta nekoliko bolje spoznala. 
Skoraj neverjetno je, da je film takšne kvalitete tako močno spregledan. Po vsej verjetnosti bi ga spregledal tudi jaz, če se ne bi spustil skozi rutinsko preverjanje podatkov. Tako kot vedno je najprej na vrsto prišel režiser in čeprav mi je ime Bernard Rose delovalo znano, imena nisem uspel povezati z nobenim naslovom. Pogled v njegov ustvarjalni opus je razkril, da je ta vrli Anglež podpisal kultno grozljivko Candyman (1992), ki jo brez dvoma pozna vsak filmoljub, ki je v 90-ih vsaj površno spremljal filmsko umetnost. Stavil bi, da nekateri še danes nimajo dovolj poguma, da pred ogledalom trikrat pokličejo Candymana. Med Rosove bolj prepoznavne stvaritve zagotovo velja prišteti še biografsko dramo Nesmrtno ljubljena (Immortal Beloved, 1994), posvečeno življenju velikega Ludwiga van Beethovena in biografsko komedijo Mr. Joint (Mr. Nice, 2010). Pregled njegovega ustvarjanja med drugim razkriva tudi Angleževo navdušenost nad likom in delom ruskega literarnega velikana Leva Nikolajeviča Tolstoja. Rose je poleg neizogibne Anne Karenine (1997) adaptiral več Tolstojevih zgodb: Ivansxtc (2000) je navdihnila Smrt Ivana Iljiča, The Kreutzer Sonata (2008)  je posnet po Tolstojevem delu Kreutzerjeva sonata, naslovni Boxing Day pa je sodobna adaptacija kratke zgodbe Master and Man. V knjižni predlogi pohlepni veleposestnik potuje v družbi zvestega kmeta, na poti pa ju ujame močna snežna nevihta. Rose je Tolstojeve  motive odlično prenesel v sedanjost in jih lepo vključil v aktualno krvno sliko sodobne družbe. Boxing Day je tipičen film ceste, ki mu skozi usodo dveh posameznikov uspeva zelo jasno izpostaviti številne zablode sodobnega človeka in v zelo močnem sklepnem delu identificirati tisto, kar bi moralo predstavljati esenco naših življenj. Režiserjeve je na razpolaganju imel odlična glavna igralca — relativno neznanega Angleža Matthewa Jacobsa in večno podcenjenega Dannyja Hustona, ki bi mu Hollywood glede na nesporno igralsko kvaliteto moral nuditi veliko več možnosti za dokazovanje v pravih, pomembnih vlogah. (-4)


Ocena:


sreda, 06. november 2013

The History of Future Folk (2012)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Komedija, Glasba, ZF
Dolžina: 86' ,  Imdb
Režija: J. Anderson Mitchell
Scenarij: J. Anderson Mitchell, Jeremy Kipp Walker
Igrajo: Jay Klaitz, Nils d'Aulaire, Julie Ann Emery, April Hernandez Castillo, Onata Aprile, Dee Snider

Nekje v vesolju, daleč stran od Zemlje, se je na planetu Hondo rodil deček Trius. Po srečnem otroštvu je fant odrasel in postal pomemben mož — general Hondožanske armade, ki mu je zaupana zelo odgovorna in pomembna vloga. Znanstveniki na Hondu so namreč izračunali, da se njihovem planetu približuje velikanski komet, ki bo čez nekaj let trčil vanj in ga povsem uničil. Zato pristojni v vesolje pošljejo generala Triusa (Nils d'Aulaire), ki na svoji misiji mora najti ustrezen planet, kamor se bojo preselili njegovi sonarodnjaki. General Trius s seboj nosi biološko orožje, ki v nekaj minutah lahko uniči vse prebivalce izbranega planeta in tako ustvari pogoje za prihod rojakov. Izbira je padla na Zemljo in ko Trius pristane nekje na območju Brooklyna se zdi, da Zemljanov nič več ne more rešiti. Toda Trius je radoveden in se odloči, da bo še pred sprožitvijo orožja malo raziskal okolico. Pot ga pripelje v glasbeno trgovino, v kateri prvič v življenju sliši glasbo. Glasba ga očara tako močno, da enostavno nima srca uničiti vrsto, ki je ustvarila nekaj tako čudovitega. In ker se Hondožani razen po nenavadni obleki sploh ne razlikujejo od Zemljanov, se Trius odloči, da bo za nekaj časa preložil izvršitev svoje naloge. General Trius postane Bill, spozna prikupno Zemljanko, se poroči, prvič postane očka… Hondožani se zelo hitro učijo in Bill se je v nekaj dneh naučil igrati bendžo, nekaj mesecev kasneje pa je že nastopal v majhnem nočnem klubu, kot edini član lokalne bluegrass atrakcije Future Folk. Bill tudi čez dan ni počival, ampak je vse svoje napore usmeril v projekt, ki za cilj ima razstrelitev kometa, ki preti njegovem planetu. S tem bi rešil Hondo in posledično bi bilo rešeno tudi človeštvo. Toda čas se izteka, saj so na Zemljo poslali še enega vojaka, ki bo odstranil neubogljivega generala in zaključil njegovo misijo. Toda Hondožani niso računali s tem, da jim glasba lahko še enkrat prekriža načrte.   
Future Folk  je zelo nenavadna mešanica različnih žanrov, znanstveno-fantastična glasbena komedija z elementi vesoljske invazije. Zveni smiselno? Najbrž ne. Verjamem, da bo marsikdo film prekrižal že zato, ker ga s posterja pozdravlja glasbeni duo, ki na glavah nosi narobe obrnjeno kanto z izrezano odprtino za obraz. Pred takšno površno obsodbo bi mogoče morali razumeti, da na Honduju nimajo veder, zato pri oblikovanju vesoljskih čelad niso mogli predvideti, kako zelo nesofisticirano bo delovala oprava njihovih astronavtov ob prihodu na Zemljo. Redki so filmi, ki znajo takšna in podobna pojasnila postaviti v nek kontekst in gledalca prepričati, da jih usvoji. Tandem John Mitchell-Jeremy Kipp Walker je s celovečernim prvencem dosegel prav to. Future Folk  je lep dokaz, da je film z znanstvenofantastičnimi elementi mogoče posneti z minimalnimi sredstvi, brez dragih posebnih učinkov in bleščečih oklepov,  a le pod pogojem, da s svojo zgodbo dejansko imaš nekaj za povedati. Nizkoproračunska produkcija v tem primeru filmu celo prinaša nekaj dodatnega šarma, saj se smešna kostumografija in napol-amaterski zf-elementi scenografije odlično skladajo s simpatično zamaknjenostjo scenarija. Trk svetov je motiv, ki ga filmarji v komičen kontekst (pre)pogosto postavljajo na preveč banalen način. Ustvarjalci so v pričujočem primeru uspeli na zelo specifičen in izviren način spregovoriti o univerzalnih temah kot so družinski odnosi, ljubezen, tovarištvo, moralnost, boj med dobrim in slabim… Zelo posrečene  se mi zdijo tudi vse glasbene epizode, ki iz spomina prikličejo odlične glasbene vložke dvojca Tenacious D, z eno pomembno razliko: glasbene točke v izvedbi Future Folka funkcionirajo po principu manj je več in takšna filozofija se po moji oceni prav lepo prilega značaju celotnega izdelka. Filmi kot je ta navadno niso magnet za gledalce, toda prepričan sem, da se boste po ogledu, če nič drugega, počutili malce bolj srečne.  (+3)


Ocena:


torek, 05. november 2013

Ain't Them Bodies Saints (2013)



Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama, Krimi, Romantični
Dolžina: 96' ,  Imdb
Režija: David Lowery
Scenarij: David Lowery
Igrajo: Rooney Mara, Casey Affleck, Ben Foster, Keith Carradine, Kennadie Smith

Ameriški režiser, scenarist in montažer David Lowery je še eno ime v moji beležnici, ki mu v prihodnje bom namenjal več pozornosti. Lowery je vsestranski filmar, ki aktivno sodeluje na številnih področjih filmskega ustvarjanja (igra, režija, različne tehnične kategorije…), v njegovem opusu tako med ostalim najdemo tudi Laboratorij groze (Upstream Color, Shane Carruth), pri katerem je Lowery z režiserjem delal na montaži filma (prav montaža je eden najzanimivejših aspektov omenjene stvaritve). Ain't Them Bodies Saints je bolj konvencionalno montiran film s preprosto zgodbo, pri katerem so v ospredju druge prvine filmskega izraza. Zgodba postavljena v 70-leta prejšnjega stoletja se začne s koncem kriminalnega pohoda Boba Muldoona (Casey Affleck) in njegove žene Ruth (Rooney Mara). Po krajšem pregonu se Bob, Ruth in njun neimenovani pomagač zabarikadirajo na majhni kmetiji. Njun pomagač je kmalu mrtev, med policisti pa s kroglo v rami konča mladi šerifov namestnik Patrick Wheeler (Ben Foster). Zadane ga krogla, ki jo je izstrelila Ruth in med tem ko Bob v naročju drži ustreljenega pajdaša, hitro spoznava, da sta z ženo v brezizhodnem položaju. Iz flashbackov  izvemo, da je Ruth noseča, zato je plan, ki ga na hitro skuje Bob, najboljša rešitev v danih okoliščinah. Predal se bo in priznal, da je ustrelil policista, Ruth pa bo povedala, da je bila ugrabljena in prisiljena v sodelovanje. Ustreljeni policist na srečo ni v življenjski nevarnosti, Bob je vse priznal in njegov načrt je uresničen. Ona je oproščena krivde, on pa konča za rešetkami. Toda kazen je zelo visoka in štiri leta kasneje Bob pobegne iz zapora. Policija upravičeno domneva, da bo prišel domov, k ženi ni njuni hčerki, ki se je rodila kmalu po njegovem odhodu v zapor. Novico o Bobovem begu iz zapora Ruth sporoči policist Wheeler, ki je med Bobovim bivanjem za rešetkami vrgel oko na njegovo osamljeno ženo.
Že nekaj vrstic višje sem omenil, da je pričujoči kos celuloida scenaristično dokaj preprosto zastavljena celota. V osrčju pripovedi je integrirana ljubezenska zgodba zakoncev na napačni strani zakona, ki je v nadaljevanju nadgrajena v neke vrste ljubezenski trikotnik. Pri tem mi posebej zanimivo deluje ideja, da se v vlogo tretjega člena ljubezenskega trikotnika inštalira  namestnik Wheeler, človek, ki je sodeloval v Bobovi aretaciji in je v tej akciji bil hudo ranjen. Pa tudi to, da ga je ranila ženska, ki je sedaj epicenter njegovega romantičnega zanimanja. Brez skrbi, Lowery ne bo potisnil policista in ženo obsojenca v strastno razmerje, ki bo doseglo čustveni vrhunec v trenutku, ko bo Bob pobegnil iz zapora. Razmerja v resnici skorajda ni, saj naklonjenost funkcionira bolj platonsko, je omejena na govorico telesa, poglede in nekaj kratkih pogovorov, v katerih nikoli ni izrečeno nič  otipljivega, nobeno priznanje, zahteva, ali želja. Naklonjenost se nikoli ne manifestira fizično, ampak je mojstrsko vtkana v atmosfero, v tisti medprostor, ki ločuje igralca in igralko v skupnih kadrih in prizorih. Všeč so mi obrisi dualnosti, oziroma kompleksnost poosebljena v glavni igralki, ki brezpogojno in iskreno ljubi odsotnega moža, a se istočasno nagonsko odziva na pozornost, ki jo ji namenja šerifov namestnik. Zaplet, razplet in vse kar se zgodi vmes je grajeno na motivih, ki so bili že mnogokrat obravnavani. A ne glede na pričakovan razvoj dogodkov mi je film počasi, a zanesljivo, lezel pod kožo. Bob je denimo vedel, da ga čakajo, da ga iščejo, vedel je, kako zelo rizičen je njegov načrt. A je vseeno naredil prav tisto, kar so pričakovali njegovi nasprotniki. Ne zato, ker bi bil neumen, ampak zato, ker je moral, zato ker ga so ga vodila čustva, ki so močnejša od razuma. Ain't Them Bodies Saints je film, pri katerem moramo zanemariti racionalno in logično in se osredotočiti na izjemno fotografijo Bradforda Younga, ki iz spomina nemudoma prikliče kakšno izmed Malickovih stvaritev, ki se odlično dopolnjuje s čudovito glasbeno podlago Daniela Harta. Osredotočiti se moramo na čudovite igralce in način, kako izgovarjajo svoje dialoge. Vse to je Lowery vkomponiral v nalezljivo mešanico gibljivih slik, ki je name naredila res močan vtis. Priporočam. (-4)


Ocena: