petek, 28. februar 2014

Afternoon Delight (2013)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 95' ,  Imdb
Režija: Jill Soloway
Scenarij: Jill Soloway
Igrajo: Kathryn Hahn, Juno Temple, Josh Radnor, Jane Lynch, Jessica St. Clair


Afternoon Delight je še en produkt iz Sundance bazena, ki je v lanski konkurenci prejel nagrado za režijo. Režiserko-scenaristični prvenec Jill Soloway, ki se je na veliko sceno prebila s scenaristično-producentskim udejstvovanjem pri odmevnih televizijskih projektih (Pod Rušo, Tarin svet, Talenti v belem), je v glavno vlogo inštalirala Kathryn Hahn, ki jo nekateri poznate s tv zaslonov (Parki in rekreacija) in po manjših stranskih filmskih vlogah. Igralka, ki je končno dobila priložnost za dokazovanje v glavni vlogi, vstopi v čevlje zdolgočasene gospodinje Rachel, ki ni najbolj zadovoljna s svojim življenjem. Čeprav z možem (Josh Radnor iz popularne nanizanke Kako sem spoznal vajino mamo) in sinom edincem živi v dobri četrti, ima kopico prijateljic in novega enoprostorca parkiranega na dovozu, Rachel ni srečna. Zato obiskuje terapevtko (še enkrat Jane Lynch), ki ji poskuša pomagati, a čutiti je, da terapije ne prinašajo nobenega izboljšanja. Več kot šest mesecev brez aktivnosti v zakonski postelji je jasen signal, da v zakonu nekaj ne štima. Zatrjuje, da rada seksa, a kaj ko mož ni nikoli doma takrat, ko bi ona to želela početi (popoldan, tam med tretjo in četrto uro). Kakorkoli, Rachel ve, da mora nekaj storiti na tem planu in ko ji prijateljica zaupa, kako sta z možem odšla v striptiz bar in si tako popestrila seksualno življenje, se odloči, da bo storila enako. Tam spozna striperko McKenno (Juno Temple), ki jo impresionira s svojim nastopom v zasebni loži. Tako močno, da jo Rachel potem še nekajkrat sreča po naključju. In še preden se dobro spoznata, McKenna že živi v njeni sobi za goste. 
Jill Soloway nas s Popoldansko naslado pelje v losangeleško predmestje Silver Lake, v katerem svoja komfortna življenja živijo pripadniki ameriškega višjega srednjega sloja. Med temi družinami ni težko prepoznati ponavljajočega se vzorca: uspešen mož in zdolgočasena soproga, ki, seveda, ne hodi v službo. Družinska slika je popolna z enim ali dvema otrokoma. Soloway v fokus vzame soproge, ki si svoj prosti čas (in tega imajo na pretek) zapolnjujejo z raznimi nepomembnimi aktivnostmi, s katerimi poskušajo vnesti nekaj smisla v svoja brezciljna življenja. Večini takšen življenjski slog ustreza in nekoč je tudi za našo glavno junakinjo brezskrbno življenje v predmestju pomenilo izpolnitev mladostniških sanj. Toda Rachel se danes v svoji koži počuti nelagodno, želi nekaj početi s svojim življenjem. Želi biti ustvarjalna in delovna (v bloganju vidi dobro izhodišče za začetek pisateljske kariere), izkusiti nove stvari, popestriti svoje seksualno življenje… Nato v njen svet vstopi mlada striperka/prostitutka (seks-delavka je termin, ki ga preferira Juno Temple), ki ji spodnese tla pod nogami. McKenna je vse, kar ona ni. Svobodna, igriva, polna življenjskega elana, seksualno odprta in sproščena mlada ženska, ki z neverjetno lahkoto plava skozi življenje. Rachel se rada zadržuje v njeni družbi in čeprav njeni motivi niso jasno izraženi dobimo občutek, da bi želela absorbirati vsaj delček življenjske energije svoje mlade prijateljice. Kako to storiti je vprašanje, na katero Rachel nima odgovora. Ali to lahko doseže z lezbično avanturo, s katero bo istočasno razčistila z lastno seksualnostjo? Mogoče s pasivno participacijo v McKenninih seks-poslih? Ali kaj takega lahko predrami njene čute? Praktični preizkus navadno razjasni marsikaj, toda njen problem je veliko bolj kompleksen. Izvira iz njene s spolom opredeljene družbene vloge, ki ji preprečuje osebno rast in uveljavitev, dosego občutka enakovrednosti in smisla obstoja (pač potrebe, ki jim nagonsko sledimo). Vsa ta vprašanja Jill Soloway želi spakirati v nezahtevno komično dramo, kar mogoče ni najbolj posrečena odločitev. Prvi del filma, v katerem prevladuje komični ton funkcionira dobro, vendar vtis pokvari dokaj nedorečena druga polovica, v kateri komiko iztisnejo motivi eksistenčne drame. Mislim, da režiserka načne preveč vprašanj, na katera potem ne ponudi zadovoljivih odgovorov. Na srečo se v tem manj dobrem delu filma lahko osredotočimo na zanimivo igralsko kreacijo Kathryn Hahn in še enkrat občudujemo izjemno pogumno in prepričljivo Juno Temple, ki je po moji oceni ena izmed najbolj talentiranih igralk mlajše generacije.

Ocena:


četrtek, 27. februar 2014

Mandariinid (2013)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Tangerines
Država: Estonija, Gruzija
Leto: 2013
Žanri: Drama, Vojni
Dolžina: 87' ,  Imdb
Režija: Zaza Urushadze
Scenarij: Zaza Urushadze
Igrajo: Lembit Ulfsak, Giorgi Nakashidze, Elmo Nüganen, Raivo Trass

Abhazija. Pozna jesen je čas, ko v tej gruzijski obmorski pokrajini dozorevajo mandarine. A na začetku 90-ih, po razpadu Sovjetske zveze, je v tej bivši sovjetski republiki malokomu bilo mar za mandarine. Abhazija se je želela odcepiti od Gruzije in med uporniškimi Abhazijci in Gruzijci je prišlo do prvih oboroženih spopadov, ki so kmalu prerasli v pravo vojno. Naša zgodba je umeščena v neimenovano abhazijsko vasico, v kateri je odraslo že nekaj generacij Estoncev, ki so se na tem območju naselili kmalu po drugi svetovni vojni, nekateri so prišli še prej, že na začetku 20. stoletja. Številne estonske družine so po izbruhu spopadov zapustile območje; nekateri so se vrnili v staro domovino, drugi so varno zavetje in novo življenjsko okolje poiskali v Rusiji in ostalih sosednjih državah. Ivo (Lembit Ulfsak) je eden redkih, ki je ostal v svoji vasi. Pravzaprav sta Ivo in njegov sosed Margus (Elmo Nüganen) edini duši v celi vasi, ostali pa so že zapustili to nemirno območje. Tudi Margus bo odšel takoj, ko bo svoje mandarine spravil v zaboje in jih prodal na odkupni postaji. Le Ivo se še vedno ni odločil, kaj bo storil. Tu se je poročil, dobil otroke in se postaral, svoje življenje je vgradil v hišo in nasade mandarin, zato kljub nevarnosti ne želi oditi. Nekega jutra skupinica Gruzijcev naleti na dva čečenska plačanca, ki se borita na strani Abhazijcev. Spopad v bližini Ivove hiše preživita le dva moža: čečenski plačanec in njegov gruzijski oponent. Oba težko ranjena končata pod isto (Ivovo) streho. Starec z Margusovo pomočjo obema reši življenje in se tako spravi v nezavidljiv položaj —  pod njegovo streho ležita dva smrtna sovražnika, ki se bosta ob prvi priložnosti znova spopadla.
Na začetku 90-ih je v senci balkanske morije divjala še ena vojna, o kateri se v medijih ni tako veliko govorilo. Gruzijsko-abhazijska vojna je s sporazumom v olimpijskem Sočiju po 13-ih mesecih uradno končana, toda napeti odnosi med samorazglašeno neodvisno republiko Abhazijo in Gruzijo so še vedno prisotne. V kontekstu omenjanja balkanskih vojn lahko povlečemo določene vzporednice med stvaritvijo gruzijskega režiserja Zaza Urushadzeja in Nikogaršnjo zemljo (Ničija zemlja, 2001) Danisa Tanovića, saj oba filma gresta iz podobnega izhodišča. Oba na mikrolokaciji in v specifičnih okoliščinah združita vojaka sprtih strani. V Tanovićevem  primeru je to obrambni rov na razmejitveni črti med srbsko in bosansko vojsko, v gruzijskem primeru pa hiša, ki leži na razmejitveni črti med Gruzijci in Abhazijci. Gruzijski primer bi se verjetno razpletel podobno kot bosanski, če med sprte strani ne bi stopil Ivo. Starec, ki je s svojim dojemanjem življenja pravo nasprotje srboriti, nepremišljeni mladosti, v kateri človek pogosto povleče poteze, ki se jih kasneje ne da popraviti. Ivo je pravi filantrop, ki bo storil vse, kar je v njegovi moči, da pomaga človeku v težavah. Ljudje pogosto ne znamo razumeti stališč drugih, ne znamo stvari brez obsojanja pogledati iz njihove perspektive in ravno zato prihaja do nesporazumov in sporov. Urushadze pod isto streho združi ljudi različne starosti, nacionalnosti in vere in na njihovem primeru pokaže vso trivialnost teh kvalifikacij. V svojem humanističnem jedru film raziskuje posledice vojne na intimnem, osebnem nivoju in nam spotoma ponudi zanimivo transformacijo likov. Mandarine so antivojni film, ki slavi človeka in življenje. Njegova nepretenciozna moralistična drža nikoli ne zveni napačno ali ponarejeno, saj temelji na enostavnih, všečnih dialogih, prepričljivih situacijah in igralskih kreacijah. Ravno zato je ta mali film z velikim srcem vreden vsake minute, ki sem jo preživel pred televizijo. (-4)


Ocena:


torek, 25. februar 2014

Big Bad Wolves (2013)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Izrael
Leto: 2013
Žanri: Komedija, Krimi, Triler
Dolžina: 110'  ,  Imdb
Režija: Aharon Keshales, Navot Papushado
Scenarij: Aharon Keshales, Navot Papushado
Igrajo: Lior Ashkenazi, Rotem Keinan, Tzahi Grad, Doval'e Glickman, Kais Nashif

Delež izraelske kinematografije v svetovni filmski produkciji je skorajda zanemarljiv, a ne tudi nepomemben, saj smo iz Izraela v zadnjih letih dobili nekaj zares odličnih naslovov: komično dramo  Izgubljeni orkester  (Bikur Ha-Tizmoret, Eran Kolirin, 2007), odlični animirani dokumentarec Valček z Baširjem (Vals im Bashir, Ari Folman, 2008), mojstrovino Adžami  (Ajami, Scandar Copti, Yaron Shani, 2009), ki je  eden izmed mojih najljubših filmov z letnico 2009, komično dramo Opomba pod črto (Footnote, Joseph Cedar, 2011)… Fino bi bilo, če bi Big Bad Walves lahko postavil v isto kakovostno raven z omenjenimi filmi, a to na žalost to ne morem storiti, saj filmu vendarle zmanjka nekaj točk za uvrstitev na višji kakovostni nivo. Če bi upošteval zgolj minulo delo režisersko-scenarističnega tandema Aharon Keshales-Navot Papushado, se verjetno niti ne bi odločil za ogled naslovnega, saj sta me Izraelca s svojim prvencem, prvo izraelsko slasher grozljivko Rabies (Kalevet, 2010), pustila povsem hladnega. Toda filmu je gromozansko uslugo naredil Quentin Tarantino, ki je Big Bad Walves razglasil za najboljši film preteklega leta. Izjava je filmu prinesla veliko brezplačne publicitete in mnogi so ga videli prav zaradi lepih besed, ki so prišle iz ust Tarantinovih ust.
Hujši zločinec od serijskega morilca je lahko samo pedofilski serijski morilec. Prav takega išče detektiv Miki (Lior Ashkenaz) in njegovi sodelavci. Ko morilec ugrabi še eno deklico v nizu, priča na kraju ugrabitve opazi nekega osnovnošolskega učitelja, ki postane glavni osumljenec. Težava je v tem, da je ugrabitelja na kraju dogodka videl drug otrok (žrtvina prijateljica) in beseda otroka brez materialnih dokazov na sodišču ne pomeni veliko. Miki in njegovi možje aretirajo osumljenca in poskušajo iz njega s posebnimi metodami izvleči priznanje, vendar aretiranec ne želi priznati krivde. Nato se na spletu pojavi video posnetek, iz katerega je razvidno, na kakšen način je detektiv iz osumljenca želel izvleči priznanje in informacije o lokaciji žrtve. Vodilni možje policije soočeni s pritiski morajo izpustiti osumljenca, Miki, glavni krivec za nastalo zmedo, pa je kaznovan s suspenzom za nedoločen čas. Toda suspendirani detektiv želi za vsako ceno dokazati, da se ni motil, ko je z nedovoljeni sredstvi pritiskal na osumljenega učitelja. Odloči se, da ga bo ugrabil in iz njega na silo izvlekel priznanje. Na njegovo nesrečo ima podobno idejo tudi oče ugrabljene deklice. To je splet naključij, ki bo v kleti osamljene hiše združil osumljenega učitelja, očeta ugrabljene deklice in suspendiranega detektiva. 
Big Bad Wolves je nenavadna mešanica. Moram priznati, da nisem videl veliko filmov, ki bi se maščevanja lotevali na takšen način. Z obilico humorja — ne zgolj črnega, kot to omenjajo številni tuji komentatorji — ampak povsem običajne situacijske komike, ki začini tiste običajne prizore in situacije, v katerih nelagodje ni v ospredju. Nenavadno, moram priznati, ker ne poznam veliko ustvarjalcev, ki bi bili pripravljeni uporabiti takšno vrsto humorja v zgodbi, v kateri, med ostalim, lahko vidimo truplo posiljenega in obglavljenega otroka. To je tista sporna točka, ob katero se bo verjetno spotaknil marsikakšen gledalec. Veliki zlobni volkovi je film, ki ves čas hodi po zelo tenki črti med komedijo in grozo, nepričakovano prestopa iz enega žanrskega okolja v drugo in se igra z žanrskimi konvencijami. Ustvarjalci so me s takšnim humornim pristopom zmedli do te mere, da sem v končnici ostal povsem nepripravljen na zanimiv zaključni preobrat. Film je realiziran na visokem produkcijskem nivoju; dopadljiva fotografija, dobra montaža, soliden ritem in konstantna napetost so orožja, ki skrbijo za zainteresiranega in osredotočenega gledalca. Liki so portretirani na način, ki izključuje nastanek globlje vezi med gledalcem in liki, a vseeno velja pohvaliti spretno igranje s percepcijo gledalca, ki jo zanimivo uravnava zgolj en zamolčani detajl. Ko povlečem črto pridem do sklepa, da mi je komična komponenta filma veliko bolj všeč od grozljive, ki na koncu izzveni dokaj nedorečeno. Preko površnega naslavljanje preteklosti očeta ugrabljene deklice (bivši izraelski oficir) in karakternih značilnosti ostalih dveh centralnih protagonistov bi se zgodbo najbrž dalo postaviti v nekakšen širši družbeni kontekst, a mislim, da je za tehtnejši družbeni komentar vendarle bilo storjeno premalo. 



Ocena:


ponedeljek, 24. februar 2014

The Attack (2012)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Libanon, Francija
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 102' ,  Imdb
Režija: Ziad Doueiri
Scenarij: Ziad Doueiri, Yasmina Khadra (knjiga)
Igrajo: Ali Suliman, Reymond Amsalem, Evgenia Dodena, Dvir Benedek, Karim Saleh

Videl sem veliko filmov, ki so tako ali drugače povezani z izraelsko-palestinskim konfliktom. Filmov, ki se tematsko navezujejo na drugo svetovno vojno je brez dvoma bilo veliko več, a med ostalimi filmi o konfliktih in vojnah izraelsko-palestinski nesporazumi držijo prepričljivo drugo mesto. Mnogokrat poslušamo poročila o različnih konfliktih, ob katerih nismo povsem prepričani, kaj se pravzaprav dogaja, kdo se proti komu bojuje in zakaj. Filmi so brez dvoma odigrali pomembno vlogo pri osvetljevanju problematike palestinskega vprašanja in tako na nek način demonstrirali informativno moč filma v vsakdanjem življenju. Naslovno stvaritev podpisuje V Libanonu rojeni režiser Ziad Doueiri, ki je svoje filmske veščine najprej izpopolnjeval v vlogi prvega asistenta pri projektih Quentina Tarantina (Stekli psi, Šund, Štiri sobe, Od mraka do zore, Jackie Brown), svojo samostojno pot pa je začel z zelo uspešnim prvencem West Beyrouth (À l'abri les enfants, 1998), ki je pobral nekaj uglednih festivalskih nagrad.
Glavni akter filma je ugledni zdravnik Amin Jaafari (Ali Suliman), ki je kljub temu, da je Arabec, eden izmed najuglednejših zdravnikov na največji bolnišnici v Tel Avivu. Amina bo kmalu doletela velika čast — postal bo prvi Arabec, ki bo prejel najvišje priznanje, ki ga že vrsto let podeljuje združenje izraelskih zdravnikov. Amin je srečno poročen s palestinsko katoličanko Siham (Reymond Amsalem), s katero na žalost ne moreta imeti otrok. Po svečani prireditvi, na kateri Aminu podelijo priznanje, pride nov delovni dan, ki ga cenjeni kirurg preživi na urgentnem oddelku telavivske bolnišnice. Dan, ki je zaradi novega terorističnega napada, v katerem je umrlo 17 ljudi (med žrtvami je največ otrok, še več  pa je bilo ranjenih), zanj še posebej stresen in naporen. Ko se Amin v poznih večernih urah vrne domov ugotovi, da se Siham še ni vrnila domov (pred dvema dnevoma je odšla obiskati družino na palestinskem ozemlju). Ko jo ne uspe priklicati, postane rahlo zaskrbljen, a vseeno ne toliko, da po dolgem in napornem dnevu ne bi mogel zaspati. Nekaj ur čez polnoč ga pokličejo nazaj v bolnišnico, kar za zdravnika njegovega kalibra ni nič neobičajnega. A tokrat so okoliščine drugačne — ob prihodu spozna, da je vpoklican, ker mora identificirati ženino truplo. Šok je še večji, ko mu policijski inšpektor pove, da je po vsej verjetnosti prav Siham bila samomorilska napadalka.
Napad je navdihnila knjiga enakega naslova, ki jo je leta 2006 pod psevdonimom Yasmina Khadra  izdal alžirski pisatelj Mohammed Moulessehoul. V Franciji živeči pisatelj, nekoč oficir v alžirski vojski, se je v izogib cenzuri odločil za pisanje pod psevdonim, ki si ga je, mimogrede, sposodil pri soprogi. Doueirijev film je pred ogledom zbujal dobre občutke. Bil je toplo sprejet in nagrajevan na uglednih festivalih (San Sebastian), kritiki so o njem pisali z izbrani besedami, v glavni vlogi  pa se pojavlja Ali Suliman, eden izmed glavnih protagonistov odlične, tematsko sorodne drame Raj na zemlji (Paradise Now, Hany Abu-Assad, 2005). Dvokomponentno jedro Napada je zgrajeno iz dveh prevladujočih sestavin: prva je vnovično pretresanje narave izraelsko-palestinskega konflikta, z drugo pa Ziad Doueiri prevprašuje odnos med zakoncema in poskuša ugotoviti, kako globoka je bila čustvena vez, ki ju je povezovala. Glavni akter po odkritju ženinega dvojnega življenja s preiskavo njene vloge v napadu ne išče zgolj dokaz o njeni vpletenosti, ampak poskuša dognati, ali je njuna vez dejansko bila takšna, kakršno si jo je sam predstavljal. Podoben teritorij iz ženske perspektive preiskuje tudi nemško-norveški Two Lives (Zwei Leben, 2012), o katerem sem pisal nekaj dni nazaj. Mislim, da Doueiri v segmentu, ki prevprašuje izraelsko-palestinsko vprašanje doseže dokaj dobre rezultate, saj mu uspe preko uglednega zdravnika, ki se je dobro asimiliral v izraelsko družbo, v eni zgodbi lepo združiti perspektivi sprtih strani. Bolj problematičen in bistveno manj izpiljen se mi zdi del, ki obravnava odnos med zdravnikom in njegovo soprogo.  Doueiri nas želi prepričati, da je njun odnos (bil) iskren, ljubeč in odkrit, zraven pa želi dokazati, da mož o ženinih načrtih ni vedel nič. Občutek je, da se te dve trditvi težko obdržita ena ob drugi in to je tisti del zgodbe, ki mi deluje najmanj prepričljivo. Knjige nisem bral, zato ne vem, koliko je za te slabosti kriva literarna predloga in ali se je kakšna izmed bistvenih sestavin izgubila pri prevodu v filmski jezik. Kakovost same produkcije je na visokem nivoju, Ali Suliman pa je ob zanesljivi podpori soigralcev v pomembnejših stranskih vlogah znova odličen. Napad v seštevku ne razočara in je vreden ogleda, toda prepričan sem, da bi z minimalnimi popravki dosegel boljše rezultate. 


Ocena:


petek, 21. februar 2014

Zwei Leben [Two Lives] (2012)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Two Lives
Država: Nemčija, Norveška
Leto: 2012
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 97',  Imdb
Režija: Georg Maas, Judith Kaufmann
Scenarij: Georg Maas, Christoph Tölle, Judith Kaufmann
Igrajo: Juliane Köhler, Liv Ullmann, Ken Duken, Sven Nordin, Rainer Bock, Julia Bache-Wiig

Zwei Leben se je znašel na mojem radarju že pri objavi seznama tujejezičnih filmov, ki se potegujejo za oskarjevsko nominacijo, premik  po prednosti listi navzgor pa je prinesla uvrstitev na januarski skrajšani seznam devetih filmov, ki je tista zadnja ovira pred razglasitvijo nominacij. Film se na koncu ni znašel med nominiranci, a že dejstvo, da je prišel tako daleč, je na nek način potrditev kvalitete. Film ki je posnet pod producentskim okriljem dveh držav (nemško-norveška koprodukcija), sopodpisujeta Georg Maas in Judith Kaufmann, zgodba pa je umeščena v čas tik po padcu Berlinskega zidu. Za našo glavno junakinjo Katrine (Juliane Koehler) je padec zidu priložnost za obisk sirotišnice v Vzhodni Nemčiji, v kateri je odrasla. Katrine je namreč eden izmed posebnih otrok, t.i. otrok vojne (gre za otroke, ki so se rodili na Norveškem v času druge svetovne vojne, posebni pa so zato, ker so njihovi očetje bili nemški vojaki). Nacistična oblast je takšne otroke v zgodnjem otroštvu ločila od njihovih mater in jih poslala odraščati v nemške sirotišnice. Nato se je zgodila delitev Nemčije na zahodni in vzhodni del in Katrine je obtičala v takratnem DDR-u. Skoraj dvajset let kasneje ji je uspelo prebegniti na zahod in se prebiti na Norveško, kjer se je končno ponovno združila z materjo (Liv Ullmann). V času, ko jo spoznamo, je Katrine srečno poročena ženska, novopečena babica, težki trenutki iz mladosti pa so le oddaljen spomin. A ko na njena vrata potrka idealistični odvetnik, ki od Katrine in njene matere zahteva, naj kot priči nastopita v sodnem procesu, ki ga v imenu družin norveško-nemških otrok vodi proti matični državi, našo junakinjo začnejo dohitevati sence preteklosti, ki na plano privlečejo dolgo varovano skrivnost.
V zgodovinsko prelomnih obdobjih kot so velike vojne življenje poteka v izrednih razmerah, ženske in otroci pa so praviloma najbolj ogroženi skupini. Šele časovna distanca in zasičenost s klasičnimi vojnimi motivi ustvarita primerno klimo za (filmsko) obravnavo teme, kot je zgodba o usodi norveško-nemških otrok. Zapletene zgodovinske okoliščine so poskrbele za še bolj zapletene človeške usode in zgodba Katrine Evensen Myrdal je brez dvoma ena takšnih. Dve življenji ni film, pri katerem ustvarjalci veliko skrivnost hranijo do samega konca in jo potem koristijo za tisti zaključni preobrat. Že sam naslov očitno namiguje na dualnost glavne osebe, ki je že od uvodnih minut dokaj nedvomno prikazana. Gledalec tako že od samega začetka ve, da glavna junakinja ni oseba, za katero se izdaja. Na njenem primeru je ustvarjalcem uspelo problematiko povezano s potomci nemških osvajalcev lepo preplesti z vprašanji iskanja identitete. Za združitev teh problemov je v tem primeru kriva vzhodnonemška obveščevalna služba Stasi, ki je v tej specifični situaciji začutila dobro priložnost za infiltracijo agentov v sosednje dežele (Norveška, Finska). Eden zanimivejših aspektov filma je prikaz funkcioniranja špijonske mreže, ki je po padcu zidu in porazu komunistične ideologije ostala brez vodstva, brez ciljev, zadolžitev, skratka brez razlogov za obstoj. Položaj teh ljudi je naenkrat postal sila zanimiv — situacija je zaradi možnega razkritja prinašala določene nevarnosti, a je obenem prinašala osvoboditev in olajšanje, saj so nekateri po desetletjih vohunjenja končno lahko nehali igrati dvojne vloge. Ustvarjalci so ustvarili solidno mešanico družinske drame in špijonskega trilerja, ki za moj okus bolje funkcionira v zgodovinsko-špijonskem segmentu in nekoliko slabše kot družinska drama. V prvi tretjini filma sem imel nekaj težav s sledenjem pripovedi, toda stvari se v nadaljevanju usedejo na svoje mesto in zgodba več ne deluje tako kaotično, kot se je to sprva zdelo. Izkušena Juliane Köhler  je odlična glavna protagonistka, med stranskimi liki pa se v spomin najbolj vtisne še vedno vitalna Liv Ullmann. Filmu ne pripisujem nadpovprečne kvalitete, toda zgodba je vseeno dovolj zanimiva in informativna, da lahko popestri kakšen deževen popoldan. (+3)


Ocena:


sreda, 19. februar 2014

Mayor [The Major] (2013)


Slovenski naslov: Načelnik
Drugi naslovi: The Major
Država: Rusija 
Leto: 2013
Žanri: Akcija, Krimi, Drama
Dolžina: 99', Imdb
Režija: Jurij Bikov
Scenarij: Jurij Bikov
Igrajo: Denis Švedov, Irina Nizina, Ilja Isajev, Jurij Bikov


Na priljubljenem spletišču YouTube so posnetki z ruskih cest ena izmed najbolj priljubljenih kategorij in vsi, ki ste kdaj videli kakšen izmed teh prispevkov, najbrž veste, kako kaotične so razmere na ruskih cestah. V luči tega spoznanja tudi osnovni zaplet izpod peresa Jurija Bikova deluje kot povsem realna možnost. Uvod v zgodbo je klic iz bolnice, s katerim  policijskega načelnika Sergeja Soboleva obvestijo, da so njegovo soprogo že odpeljali v porodno sobo. Sergej se usede v svoj prestižni terenec in pritisne na plin. Zimski je čas in ceste so zasnežene, toda Sergej na da veliko na spoštovanje cestno-prometnih predpisov. Drvi po poledeneli cesti, se spušča v nevarna prehitevanja in tako ogroža svoje in življenja drugih. Tudi kritična situacija, ki se ji za las izogne, zanj ni dovolj dober opomin. Nadaljuje z brezglavo vožnjo, ki se bo če nekaj kilometrov tragično končala. Hitro se približuje označenem prehodu za pešce, na katerem v tem trenutku cesto prečkata mati in njen sedemletni sinček. Par sekund kasneje dvotonska drveča mašina zadane krhko otroško telo. Fantek je takoj mrtev, nepoškodovana mati pa v stanju šoka strmi v  grozovit prizor. Sergej izstopi iz vozila. Razmišlja hitro. Načelnik ima samo dve možnosti: lahko prizna krivdo in odsluži predpisano kazen, ali pokliče svoje ljudi na policiji in poskuša prikriti svoj zločin. Odloči se za drugo opcijo in na kraj dogodka kmalu prispejo izbrani sodelavci, ki začnejo z ogledom kraja nesreče. Za izkušenega policista je prirejanja poročila o nesreči sila preprosta reč. Sergej in njegovi pomagači s tem sprožijo verižno reakcijo, ki bo vsem vpletenim prinesla še več gorja. 
Načelnik je drugi celovečerec ruskega  režiserja Jurija Bikova, ki je pritegnil nemalo pozornosti v canski sekciji Teden kritike (najstarejša vzporedna sekcija canskega festivala, v kateri svoje filme predstavljajo debitanti in tisti, ki so pred tem posneli le en film). Bikov je večino pomembnejših zadolžitev pri snemanju filma opravil sam. Poleg režije in scenarija je obetavni Rus film sam zmontiral, zanj napisal glasbo (ki ni slaba, a je za moj okus na trenutke preveč sugestivna) in v njem odigral eno izmed pomembnejših vlog (Paša). Avtor za kraj dogajanja izbere manjše rusko mesto, ki je ustrezen kraj za seciranje razmer v sodobni ruski družbi. Demokracija, človekove pravice in enakost pred zakonom so vrednote, na katere prisegajo vsi, vendar si oblastniki pri spoštovanju teh načel v praksi dovoljujejo precej velika odstopanja. Vse te pravice so načelno spoštovane, a le do trenutka dokler iste ne pridejo v navzkriž z njihovimi interesi. V takih primerih so običajno poteptane pravice šibkejšega, skoraj praviloma malega človeka, ki večino časa molče prenaša neenakost in poniževanja. Vse dokler sistem od njega ne zahteva ultimativno žrtev — v tem primeru je to življenje otroka. Ob ogledu film se poraja vprašanje, kje so meje sprejemljivega? Kje je tista razmejitvena črta, do katere je posameznik pripravljen tolerirati sistemsko nasilje in nepravičnost? Ali v delovanju sistema proti posamezniku razen človečnosti sploh obstaja kakršnakoli ovira, ki lahko prepreči zatiranje? Bikov jasno in dokaj precizno pokaže, na kakšen način funkcionirajo klike znotraj sistema, relacije znotraj teh interesnih skupin, od najnižjih nivojev (prometnega policista), pa vse do tistih najvišjih (šef policije, župan). Zanimiv aspekt zgodbe predstavlja motiv upora enega izmed vidnih članov privilegirane  skupine, ki s prebujeno vestjo poskuša ustaviti delovanje sistema, a na koncu tudi sam postane njegova žrtev. Načelnik zelo dobro funkcionira kot triler, nekoliko slabše pa se odreže v segmentu drame in karakterizacije. Po moji oceni je najbolj problematična točka pripovedi nepričakovana preobrazba načelnika. Njegov moralni kompas, ki sprva sploh ne deluje, naenkrat začne brezhibno delovati, ta sprememba pa je dokaj površno utemeljena. Načelnik je kljub temu film na mestu, ki nam jasno sporoča, da je sistemska korupcija eden izmed največjih sovražnik vsake družbe. (+3)


Ocena:


ponedeljek, 17. februar 2014

Cutie and the Boxer (2013)



Slovenski naslov: Lepotica in boksar
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Biografija, Dokumentarni
Dolžina: 82' ,  Imdb
Režija: Zachary Heinzerling
Scenarij: Zachary Heinzerling
Igrajo: Ushio Shinohara, Noriko Shinohara, Alex Shinohara

Lepotica in boksar je eden izmed petih nominirancev v kategoriji dokumentarni film, ki se 2. marca bodo potegovali za zlati kipec. Režiserski prvenec Američana Zacharyja Heinzerlinga, po uspešni premieri v Sundancu (nagrada za režijo) in respektabilno dolgem seznamu uglednih festivalskih destinacij, tako ima možnost svojo izjemno uspešno pot skleniti na najboljši možni način — z oskarjem za najboljši dokumentarec. Čeprav menim, da se to vendarle ne bo zgodilo (Teater ubijanja je vseeno premočen konkurent), bo Heinzerling nedvomno več kot zadovoljen s pozornostjo in nagradami, ki so od premiere dalje spremljale njegovo debitantsko stvaritev. Izbira teme je ena ključnih odločitev v procesu nastanka  dokumentarnega filma. Osebno so me vedno zanimali dokumentarci, ki govorijo o zanimivih ljudeh, vsa stvar pa je še toliko bolj mična, če avtor pod drobnogled vzame osebe, ki niso slavne, oziroma ljudi, ki jih širša javnost ne pozna. In tu imamo eno takšnih zgodb, ki nam predstavi nadvse zanimiv zakonski par. Njuna zgodba se je začela daljnega leta 1969, ko je tedaj 19-letna Noriko, ki je v New York prišla študirati umetnost, spoznala 41-letnega avantgardnega umetnika Ushia Shinoharo. Ljubezen je vzcvetela in par se je kmalu poročil, dobil otroka in se skupaj tudi postaral. 80-letni Ushia je v sedanjosti še vedno vitalna figura, tako fizično, kakor v umetniškem smislu. Starček si še danes brez težav nadene boksarske rokavice, jih namoči v barvo in z njimi tolče po nekajmeterskih platnih, ter tako ustvarja svoje značilne boksarske slike. Film nam predstavi štiridesetletno pot, ki sta jo skupaj prehodila zakonca Shinohara.
Zachary Heinzerling je imel dober nos, ko je ocenil, da se v življenjski zgodbi zakoncev Shinohara skriva filmična zgodba, ki je sprva bila načrtovana v formi dokumentarne kratkometraže. Projekt je z leti rasel in evolviral, od režiserjevega prvega srečanja z nenavadnim parom v letu 2008, do premiere filma v Sundancu, je minilo skoraj pet let. V slabih petih letih je avtorju uspelo ustvariti fascinantno dokumentarno zgodbo o skupnem življenju polnem odrekanja, požrtvovalnosti in ljubezni. Lepotica in boksar funkcionira na dveh poglavitnih nivojih: na prvem je to zgodba o življenju avtgardnega umetnika, na drugem pa prelepa pripoved o dveh življenjskih sopotnikih, ki po 40-ih letih življenja umetnosti, še vedno izkazujeta izjemno ustvarjalno strast in moč. Heinzerling je zakonca več let intenzivno snemal, vendar je večina materiala vključenega v končno različico filma novejšega datuma. Razlaga je preprosta: po več letih sta se zakonca povsem navadila na njegovo prisotnost in zato je v zadnjem letu snemanja nastalo največ uporabnih posnetkov. To obenem pojasni naravnost in spontanost, s katero Noriko in Ushio funkcionirata pred kamero. Film nam poleg klasičnega motiva boja umetnika za priznanje in uveljavitev pokaže tudi socialni aspekt takšnega življenja, v katerem je nemalokrat glavno vprašanje, kako priti do naslednjih tisoč dolarjev, s katerimi boš plačal najemnino in stroške. Kljub dejstvu, da se za nakup tvojih umetnin zanima znameniti sloviti Guggenheim. Srce filma je po moji oceni vendarle nekje drugje: v iskrenem portretu ženske, ki je svoje življenje in lastne umetniške ambicije podredila moškemu, ki ga ljubi. Zelo posrečen je način, na kateri Heinzerling v zgodbo vključi Norikino umetniško ustvarjanje. Skozi serijo domiselnih avtobiografskih risb Noriko ne izrazi zgolj svoj umetniški talent, ampak tudi na zanimiv način predstavi svoj pogled na življenje z »boksarskim« slikarjem in svojo vlogo v njegovem (ne)uspehu. Menim, da se je prav v tem segmentu z bolj brezkompromisnim pristopom dalo iztržiti veliko več, toda Heinzerlingu sta njegova junaka po večletnem druženju očitno tako prirasla k srcu, da enostavno ni imel srca bolj odločno načeti nekaterih pomembnih vprašanj. (+3)

Vsi, ki bi želeli Lepotico in boksarja videti na velikem platnu, to lahko storite v sredo, 19.03. 2014,  v Kinu Šiška.


Ocena:


nedelja, 16. februar 2014

Sangue do Meu Sangue [Blood of My Blood] (2011)


Slovenski naslov: Kri moje krvi
Drugi naslovi: Blood of My Blood
Država: Portugalska 
Leto: 2011
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 131' ,  Imdb
Režija: João Canijo
Scenarij: João Canijo
Igrajo: Rafael Morais, Rita Blanco, Anabela Moreira, Cleia Almeida, Marcello Urgeghe, Francisco Tavares

Nekatere filme brez pravega razloga predlogo puščam v čakalnici, saj se v ospredje vedno prerine kakšen visokoleteči naslov, ki je bolj pomemben, bolj mičen, zbuja večja pričakovanja, itn. Kri moje krvi (prevod naslova) bi verjetno bil veliko prej arhiviran, če bi avtor teh vrstic že imel kakšno izkušnjo z Joaom Canijom. Ta 56-letni Portugalec je v domovini pred tem filmom bil že dodobra uveljavljen režiser, mednarodna afirmacija pa je prišla ravno z naslovno stvaritvijo. Film, ki se je lani v imenu Portugalske neuspešno potegoval za oskarjevsko nominacijo, je premierno predvajan na uglednem festivalu v Torontu, v San Sebastianu pa mu je Mednarodno združenje filmskih kritikov podelilo nagrado FIPRESCI .

Kri moje krvi je intimen portret družine, ki živi v revnem predelu portugalske prestolnice. Člani družine Fialho vseeno ne živijo v najbolj revnih predelih Lizbone, saj so ti rezervirani za še revnejše afriške priseljence, v katerih najmlajši član družine Joca opravlja svoje posle. Joca je v preteklosti že prišel v navzkriž z zakonom, vendar sankcije zaradi njegovih rosnih let niso bile tako hude. Mladenič je zdaj ravno dovolj star, da za svojega šefa na ulicah razpečuje mamila in obenem snuje preboj po prekupčevalski lestvici navzgor. Fantova mati Marcia nima nobenega vpliva na njegovo obnašanje in vse kar ji ostane je upanje, da sinko ne bo spet končal za rešetkami. Pravzaprav je njena mlajša sestra Ivete oseba, ki ima veliko boljši vpogled v Jocovo življenje, saj z nečakom imata poseben odnos. Ivete je osamljena frizerka v poznih tridesetih, ki se zaveda, da je vsakim novim dnem manj možnosti, da bo srečala moškega, s katerim lahko ustvari lastno družino. Zadnji oseba, ki živi v tem skupnem gospodinjstvu je Marciina hčerka Claudia, ki pridno študira medicino. Marcia verjame, da je Claudia prvi član družine, ki mu bo uspelo oditi iz njihove revne soseske, a ko ji hčerka razkrije, da je v skrivnem razmerju z enim izmed svojih profesorjev, ki je, kakopak, (ne)srečno poročen, mati več ni tako prepričana v hčerkino svetlo prihodnost.  
Kri moje krvi je eden izmed tistih filmov, ob katerem postane trud vložen v vztrajno skeniranje manjših, manj profiliranih svetovnih kinematografij končno poplačan. Moram priznati, da sem po ogledu nekoliko razočarano ugotavljal, da se je o filmu v preteklih dveh letih razmeroma malo pisalo in govorilo. Razočarano zato ker menim, da je Canijojeva stvaritev eden izmed svetlejših primerkov sodobne evropske kinematografije in film, ki ni dobil vse pozornosti, ki si jo zasluži. Režiser si vzame čas za podrobno skiciranje vseh štirih članov družine Fialho in skrbno konstrukcijo dinamike njihovih medsebojnih odnosov in zakonitosti, po katerih funkcionira življenje pod skupno streho. Canijo se je odlično zaveda, da vsaka konstrukcija (tudi filmska) potrebuje dobre temelje, zato ne hiti naprej,  dokler nas ne seznani z motivacijo vseh osrednjih likov in ustvari pogoje za dejanja, ki sledijo. Med razvojem zgodbe ni težko opaziti režiserjevega mojstrstva pri ustvarjanju kompleksnih relacij, ki kljub zapletenosti ne zmedejo gledalca in so ves čas popolnoma jasne. Edini detajl, ki (namenoma?) ostane zamegljen, je odnos med Jocom in Ivete, saj nekateri skupni prizori namigujejo na incestno naravo odnosa med nečakom in teto. 
Canijo se mi je še posebej prikupil s izvirnostjo podajanja zgodbe, ki se pogosto odvija v utesnjenih prostorih družinskega stanovanja. Takrat namreč do izraza pride režiserjeva spretnost pri postavitvi kamere in njegova bravurozna orkestracija posameznih (dolgih) prizorov. V teh prizorih nam režiser s praktično demonstracijo pokaže, kako veliko se da doseči z minimalnim premikom kamere, ali zgolj s preprosto spremembo žarišča znotraj istega kadra. Branje podnapisov je v teh trenutkih edina moteča zadeva, ki preprečuje polno potopitev v njegov čudoviti imaginarij. Vi, ki razumete portugalščino, s tem ne boste imeli težav, vsi ostali pa se po ogledu lahko še enkrat vrnemo na te prizore in jih brez bremena podnapisov podoživimo v polnem sijaju. Strinjam se s tistimi, ki so Canijov stil okarakterizirali kot nekakšno mešanico Mika Leigha in Roberta Altmana. To še posebej velja za primerjavo z Leighom, saj Portugalca in Angleža druži podoben pristop k samem snemanju filmov. Canijo namreč tako kot Leigh v projekt vstopa le z grobim scenarističnim osnutkom,  okoli katerega se potem skozi dolgotrajen proces, v katerem sodelujejo tudi igralci, počasi formira zgodba — dialogi, odnosi med liki, situacije... Skratka, improvizira in eksperimentira se tako dolgo, dokler ne pridejo do optimalnih rešitev. Refleksija takšnega pristopa so prepričljivi dialogi, naravni, fluidni prizori in dobra kemija med igralci. Podatek, da so igralci, režiser in ostali sodelujoči na filmu delali dve leti, dovolj zgovorno govori o tem, koliko dela je bilo vloženo v ta projekt. Igralske kreacije so, skladno vloženemu trudu, na visokem nivoju, jaz pa bi kljub temu v ospredje postavil odlično Rito Blanco in njeno filmsko sestro Anabelo Moreir. Moja edina pripomba je nekoliko predvidljiv razvoj dogodkov v zadnji tretjini. Z nekaj več izvirnosti v tem delu zgodbe bi dobili pravi masterpis, a ne gleda na to opombo, Kri moje krvi je še vedno sijajen film.



Ocena:


petek, 14. februar 2014

Heli (2013)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Mehika, Francija, Nemčija
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina:  105' ,  Imdb
Režija: Amat Escalante
Scenarij: Amat Escalante, Gabriel Reyes
Igrajo:  Armando Espitia, Andrea Vergara, Linda González, Juan Eduardo Palacios

Heli je tretji celovečerec mehiškega režiserja Amata Escalanteja in mehiški kandidat za tujejezičnega oskarja, ki se mu ni uspelo prebiti med pet nominirancev. Mladi režiser je svojo filmsko izobrazbo pridobil v katalonskem Centru za kinematografske študije in Mednarodni šoli za film in televizijo na Kubi, ki mu je sledilo praktično usposabljanju pri slavnem rojaku Carlosu Reygadasu (asistent režije). Escalante je svojo samostojno pot začel zelo uspešno; njegov kratki prvenec Amarrados (2002) je prejel nagrado na berlinskem filmskem festivalu, potrditev statusa enega najobetavnejših mehiških filmarjev pa je prišla z najvišjim odličjem doslej — nagrado za režijo, s katero so naslovno stvaritev nagradili v Cannesu. Heli ni ime punce, ki se sprehaja po goli pokrajini na promocijskem posterju. 12-letna punca na plakatu je Estela (Andrea Vergara), Heli (Armando Espitia) pa je njen starejši brat, ki se je pravkar poročil in dobil prvega otroka. V skupnem gospodinjstvu živi še oče, ki skupaj s Helijem dela v bližnji tovarni avtomobilov. Cela družina je šla s trebuhom za kruhom in se pred kratkim preselila na to redko poseljeno območje iz enega samega razloga — potrebovali so prebivališče v bližini tovarne, ki je zaposlovala delovno silo. Mamilarske vojne so že desetletja del mehiške realnosti in ljudje so se nekako navadili na življenje v konstantni nevarnosti. Družina okoli katere Escalante zgradi zgodbo ni vpletena v mamilarski posel, vendar je že od uvodnih minut jasno, da je stik družine z mamilarsko realnostjo praktično neizogiben. Ta se na njihovem pragu prikaže v podobi 17-letnega Beta, ki se zagleda v Estelo (ja, nekaj vrstic višje ste prav prebrali, stara je 12 let). Beto je mlad policijski kadet,  ki je videl nekaj, kar nebi smel. Če bi bil malo bolj izkušen, bi najbrž vedel, da mu tisto kar je videl lahko prinese le eno — težave! Toda Beto stori prav to, izzove težave in jih s seboj prinese v Estelino hišo.   
Amat Escalante zgodbo odpre z močno sekvenco, sklenjeno s smrtjo neznanega nesrečnika, ki ga sredi belega dne obesijo na nekem nadvozu. Uvodna sekvenca obenem učinkuje kot sprožilec zelo dolgega flashbacka, s katerim je pojasnjen dogodek iz uvoda. Od tu gremo na začetek zgodbe, ki je podana v dolgih kadrih, brez glasbe in z zelo malo dialoga. Večino zaključkov moramo izvleči sami, sproti, med razvojem zgodbe. Na tistem najbolj očitnem, primarnem nivoju je Heli še ena variacija na temo mehiškega boja proti drogam, s katero Escalante raziskuje vpliv takšnega stanja na življenja običajnih ljudi v ruralnih delih države. V Mehiki je javni sežig mamil le predstava za javnost, katere edini namen je zbiranje političnih točk. Med opazovanjem prisotnih, ki vneto ploskajo slavnostnemu govorniku, je bolj ko ne jasno, da med povabljenci sedijo tudi tisti, ki so neposredno vpleteni v posel. Med tistimi ki ploskajo najbrž sedijo šefi rivalskega kartela, ki so se prišli veseliti porazu konkurence. A vse to Escalanteja pretirano ne zanima, oziroma je prikazano brez spuščanja v podrobnosti — ti prizori so tu zato, da gledalca seznanijo z vpletenostjo politike/policije v mamilarske posle — saj je njegov glavni cilj pokazati položaj malega človeka, ki poskuša preživeti v tem surovem okolju. Povprečnemu zahodnemu gledalcu bo največ nelagodja prinesla režiserjeva brezkompromisnost v prikazu gorja, ki doleti tiste, ki se znajdejo na napačnem kraju, ob napačnem času. Režiser v subtekst subtilno vplete večnivojski komentar družbenih prilik: učinek globalizacije identificiramo v kontrastu med revnim okoljem in ameriško hi-tech tovarno, potem je tu še odnos okolja do (nezaželene) nosečnosti (sporen vpliv verskih institucij) in ne nazadnje tudi vprašanje položaja žensk v takšnem okolju. Režija Amata Escalanteja je tista točka, v kateri vidim največ razlogov za zadovoljstvo in je obenem glavni razlog, zakaj Heli, po moji oceni, ni odličen, ampak zgolj soliden film. Film v pozitivni smeri vlečejo zanimive strukturne rešitve, odlično delo s kamero in dobra atmosfera, za odmik v nasprotno smer pa  je najbolj kriva distanca, ki jo režiser zavzema do dogodkov in likov. Ob takšnem pristopu je težko pričakovati nastanek trdnejše povezave med gledalcem in liki in to je tisti moment, ki me je tukaj najbolj zmotil. (+3)


Ocena:


sreda, 12. februar 2014

Philomena (2013)


Slovenski naslov: Philomena
Država: VB, ZDA, Francija
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 98' ,  Imdb
Režija: Stephen Frears
Scenarij: Steve Coogan, Jeff Pope, Martin Sixsmith (knjiga)
Igrajo: Judi Dench, Steve Coogan, Sophie Kennedy Clar, Barbara Jefford Maxwell Martin, Ruth McCabe

72-letni Stephen Frears podpisuje eno izmed najbolj raznolikih filmografij, v kateri najdemo romantične filme, dokumentarce, kostumske drame, komedije, biografije… Zanimivo je, da Frears v svoji dolgi in uspešni karieri ni nikoli posnel filma po lastnem scenariju. Vedno se je zanašal na scenaristično spretnost poklicnih scenaristov, ki so za njegove film pisali izvirne scenarije, prirejali književna dela, gledališke igre in celo stripe. Pravijo, da je Frears eden tistih, ki dokaj dosledno izvaja scenaristične zamisli, zato je kvaliteta posameznega filma toliko bolj odvisna od kvalitete izvirnega / prirejenega scenarija. Kljub temu, da Frears po zelo uspešni Kraljici (Queen, 2006) v zadnjih letih ni dosegal preveč bleščečih rezultatov s svojimi filmi, njegovi novi projekti vedno sprožajo valovanje med filmskimi navdušenci. Tudi sam sem eden izmed njegovih spoštovalcev, saj je Zvestoba do groba (High Fidelity,2000) eden izmed mojih najljubših filmov. Vsem, ki bi želeli malo bolje spoznati Frearsa in njegove filme bi poleg obeh že omenjenih priporočil eno izmed njegovih zgodnejših stvaritev, rom-kom dramo Moja lepa pralnica (My Beautiful Laundrette, 1985), ki je prejela nominacijo za oskarja za najboljši izvirni scenarij in krimi dramo Umazane lepe stvari (Dirty Pretty Things, 2002).
S Philomeno je Frears po nekaj slabših filmih znova ujel dobro formo, tokrat v sodelovanju s scenarističnim tandemom Steve Coogan-Jeff Pop, ki je v scenarij pretočil The Lost Child of Philomena Lee, knjigo bivšega BBC-jevega dopisnika Martina Sixsmitha, iz leta 2009. V središče pripovedi je postavljena resnična zgodba ženske, ki so jo starši v 50-ih letih prejšnjega stoletja zaradi nezaželene nosečnosti poslali v katoliški samostan. Mladoletna Philomena je v ženskem samostanu rodila otroka, ki se mu je proti lastni volji morala odpovedati. Otroka je pri starosti treh let posvojila premožna ameriška družina in ga odpeljala v Ameriko. Natanko petdeset let kasneje Philomena svoji odrasli hčerki zaupa bolečo skrivnost, s katero je živela vsa ta leta. Nekaj dni kasneje hčerka po naključju sreča Martina Sixsmitha, bivšega BBC-jevega novinarja, ki je pred kratkim zaradi nepremišljene izjave izgubil dobro plačano službo v vladi. Zaupa mu materino zgodbo, vendar nekoliko prepotentni bivši novinar sprva ne pokaže veliko zanimanja za zgodbo. Sixsmith meni, da podobne zgodbe sodijo v tabloidno časopisje, toda, ko zanimanje za zgodbo pokaže urednica časopisa, pri katerem poskuša znova obuditi svojo novinarsko kariero, se njegovo stališče korenito spremeni. Že naslednji dan se sreča s Philomeno in skupaj začneta odvijati zamršen klobčič, ki ga po petdesetih letih ne bo enostavno razvozlati.   
Zgodba o iskanju davno izgubljenega otroka bo najbrž pri mnogih gledalcih vzbudila asociacije na cenene televizijske drame, ki niso preveč obetavna referenčna točka. Delček  tega spoznanja so ustvarjalci (preko nadutega novinarja, ki ne ceni preprostih zgodb iz življenja preprostih ljudi), pametno vgradili v samo zgodbo in nam tako inteligentno sporočili, da se več kot dobro zavedajo vseh pomanjkljivosti tovrstnih produkcij. Seveda, v končnici je vse odvisno od tega, kako so stvari narejene in pri naslovnem projektu nam že imena sodelujočih sugerirajo, da tu, če nič drugega, lahko pričakujemo vsaj neprimerno boljšo kakovost same produkcije. Ob filmih kot je Philomena se je dejansko nemogoče izogniti občasnim izletom v sentiment, ki je nepogrešljiv del človeškega značaja, zato je v tem segmentu toliko bolj pomembna spretnost v doziranju čustvenih vrhuncev. Pretirana čustvenost načeloma povsem izniči ostale kvalitete filma, a na našo srečo so Frears in ekipa dobro vedeli, kaj ne smejo storiti. Odločili so se za blažitev resne teme s komičnimi vložki in zabavnimi dialogi, ki svojo moč črpajo iz klasičnih motivov združitve dveh nasprotij. Martin in Philomena nebi mogla biti bolj različna: loči ju starostna razlika, razredna pripadnost, ona je vernica, on je ateist, itd. Tisti, ki bolje poznajo Steva Coogana bodo v suhem humorju brez težav prepoznali njegov avtorski pečat. Znova odlična Judi Dench, ki smo jo vajeni gledati v pretežno resnih vlogah tukaj pokaže, da se prav dobro znajde tudi v komičnih epizodah, medtem ko je Cooganu takšna komično-resna vloga pravzaprav pisana na kožo (ne nazadnje si jo je sam napisal). Fluidnost zgodbe je med drugim posledica zanimivo konstruirane preiskave, ki v stilu prave detektivke pri gledalcu zbija željo po spoznanju cele resnice. Film resno prevprašuje odgovornost in nehumanost katoliške cerkve, a nam istočasno skozi verska prepričanja in postopke naslovne junakinje predstavi tisti resnični, humanistični obraz vere. Čeprav sem z videnim zadovoljen, filma vseeno nisem doživel tako močno, kot večina tistih, ki so navdušeno pozdravili njegove dosežke. Poskušal sem identificirati razloge za takšno počutje in na koncu je sklenil, da je najverjetnejši razlog površna obravnava glavne protagonistke. Na koncu sem imel občutek, da sem spoznal le polovico osebe, saj v filmu ne izvemo nič o tem, kdo je oče njene hčerke, kaj se je zgodilo z njenim zakonom, nič ne izvemo o njeni družini, oziroma o tistem skoraj 50-letnem vmesnem obdobju v njenem življenju. Zakaj Philomena ni ukrepala prej in kaj se je z njo dogajalo v teh izpuščenih 50-ih leti? Občutek je, da je lik Philomene namenoma zastavljen v svetniških okvirjih in mogoče sem prav zato imel občutek, da sem videl le eno plat Philomene Lee. (-4)  


Ocena:


petek, 07. februar 2014

Obrana i zaštita [A Stranger] (2013)


Slovenski naslov: Obramba in zaščita
Drugi naslovi: A Stranger
Država: Hrvaška, BiH
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 87' ,  Imdb
Režija: Bobo Jelčić
Scenarij: Bobo Jelčić
Igrajo: Bogdan Diklić, Nada Đurevska, Ivana Roščić, Rakan Rushaidat, Izudin Bajrović, Vinko Kraljević

Obramba in zaščita je na puljskem filmskem festivalu prejel sedem zlatih aren in tako postal drugi najtrofejnejši film v 60-letni zgodovini festivala. Obramba in zaščita je istočasno film, ki mu je občinstvo namenilo najnižjo oceno med vsemi filmi, ko so jih lani zavrteli v puljski Areni. To je brez dvoma podatek, ki ga ne gre zanemariti, ko izbiramo filmsko gradivo, saj iz te informacije lahko še pred ogledom izvlečemo določene sklepe. Za večino bo najbrž najbolj pomembno spoznanje, da film Boba Jelačića generalno gledano ni film za množice. Za tiste, ki želijo v svojih izletih v svet filma biti bolj pogumni in raznovrstni, pa bo naslovna stvaritev prav gotovo zanimiv izziv. Glavni protagonist filma je Slavko (Bogdan Diklić), mostarski Hrvat, tipičen nepomembnež, ki s soprogo Mileno (Nada Đurevska) živi v majhnem stanovanju v hrvaškem delu Mostarja. Njegovi dnevi so navadno dolgočasni, toda na dan ko ga spoznamo Slavko preživlja enega najbolj stresnih dni svojega življenja. V vzhodnem delu mesta je umrl njegov dolgoletni muslimanski prijatelj in Slavko čuti, da je odhod na pogreb njegova dolžnost in moralna obveza. Za Slavka je prijateljeva smrt prišla v najbolj neprimernem času. Ravno v trenutku, ko je nekdo izmed ljudi iz njegovega kroga med znance in prijatelje lansiral neresnico, da Slavko bolj simpatizira z nasprotno stranjo, kakor svojo etnično skupno. Te govorice so prišle ravno v trenutku, ko Slavko od lokalnega veljaka (o katerem izvemo le to, da mu je ime Dragan), pričakuje pomembno uslugo. Nor dan v življenju upokojenega Mostarčana zaokroži napovedan prihod sina, s katerim nista v najboljših odnosih.
Filmi, ki obravnavajo specifiko nekega kraja so navadno najboljši takrat, ko jih snemajo insajderji. Ljudje, ki izhajajo iz okolja o katerem govorijo. In Bobo Jelčić je prav to — insajder, v Mostarju rojeni režiser, ki zelo dobro pozna povojne razmere v etnično razklanem mestu, v katerem bošnjaško in hrvaško stran ločuje nevidna razmejitvena črta. Tisti ki s(m)o še živeli v bivši državi se najbrž spomnijo, da je obramba in zaščita nekoč bil obvezen učni predmet v osnovnih šolah, ki naj bi odraščajoče generacije usposobil za učinkovito obrambo pred zunanjim in notranjim sovražnikom domovine. Časi so se spremenili, domovina je razpadla, na pogorišču bivše države so nastale nove države, v šolskih predmetnikih več ni obrambe in zaščite. V Mostarju (in celotni BiH) pa očitno še vedno niso pozabili na del, ki govori o notranjih sovražnikih. Tipičen produkt takšnega okolja je naš glavni junak Slavko, ki ga razjeda notranji konflikt. V podeljenem mestu, v katerem so moralnost in skrb za sočloveka vrednote, ki lahko eksistirajo samo znotraj posamezne etnične skupine, Slavko mora storiti prav to — izkazati naklonjenost pripadniku nasprotne etnične skupine. Razpet med ozkimi lastnimi interesi, ki jih lahko ogrozi sodelovanje s sovražnikom, glavni protagonist poskuša ugoditi okolici in obenem upoštevati svoj moralni kompas. 
Obramba in zaščita je film, ki nam zelo jasno pokaže, da so največje bariere tiste, ki jih človek zgradi v svoji glavi. Mislim, da je osrednja ideja filma poziv k rušenju teh psiholoških ovir, ki ovirajo normalno funkcioniranje družbe in posameznika, kot njegove osnovne celice. Kriza identitete je stanje, ki navadno spremlja mlajše generacije, a v tem primeru vidimo, da vprašanja povezana z identiteto lahko obremenijo tudi ljudi v jeseni življenja. Slavko je odrasel v državi, v kateri so ga učili o bratstvu in enotnosti, idealu, ki ga je brutalno povozila krvava vojna. V času vojne  in po njej so te ideale zamenjali diametralno nasprotni nazori in ljudje kot je Slavko so na nek način postali razcepljene osebnosti, ki več ne vedo, kaj naj mislijo in kako naj delujejo. Obramba… je vse prej kot lahkotno gradivo, saj nam poleg vsebinske zahtevnosti prinaša nekonvencionalno, zahtevno formo. Kamera iz roke, ki v dolgih kadrih klavstrofobično zajema dogajanje v tesnih stanovanjskih prostorih in potem v enakem slogu nadaljuje tudi na prostem, ko tesno diha za ovratnik glavnim junakom, na gledalca učinkovito prenaša notranjo tesnobo protagonistov, ki je dodatno podkrepljena s kaotičnim zvočnim dizajnom. Obramba… klub temu ni povsem pesimističen film, saj režiser resno držo konstantno blaži s preprostimi in avtentičnimi komičnimi utrinki iz vsakdanjega življenja. Konec koncev nam tudi Slavkova udeležba na pogrebu vendarle sporoča, da je ostalo še nekaj upanja na boljše jutri. Izpostaviti velja prepričljiv igralski kader z odličnim Bogdanom Diklićem na čelu, ki je s to vlogo potrdil status enega največjih igralskih kalibrov na področju bivše države. Moja edina in obenem največja pripomba leti na pomanjkanje univerzalnosti same zgodbe, s katero se bodo težko identificirati gledalci, ki ne poznajo specifičnih okoliščin, o katerih film govori. Jelčić je s takšnim pristopom bistveno zmanjšal domet svojega filma, ki ga v takšni obliki bodo razumeli le tisti, ki poznajo relacije, ki povezujejo ljudi na tem koščku Balkana. (+3)


Ocena:


sreda, 05. februar 2014

V tumane [In the Fog] (2012)



Slovenski naslov: V megli
Drugi naslovi: In the Fog
Država: Belorusija, Nemčija, Nizozemska
Leto: 2012
Žanri: Drama, Zgodovinski, Vojni
Dolžina: 127' ,  Imdb
Režija: Sergei Loznitsa
Scenarij: Sergei Loznitsa, Vasili Bykov (knjiga)
Igrajo:  Vladimir Svirskiy, Vladislav Abashin, Sergei Kolesov, Vlad Ivanov

Včasih je potrebno le nekaj minut da dojamemo, da smo v dobrih rokah. V rokah mojstra filmske obrti, ki bo potešil našo filmsko lakoto in nas enostavno posrkal v svoj imaginarij, v katerega se potem, v naslednjih dneh z mislimi večkrat vrnemo. V megli odpre dolg kader-sekvenca, s katero režiser postavi temelj pripovedi, na katerem je zgrajeno vse kar sledi. Ta mojstrsko posnet uvod me je tako navdušil, da sem se k njem po ogledu vrnil še enkrat in v drugo, osvobojen potrebe po spremljanju dialoga v offu, še bolj užival v vrhunsko izpeljani sekvenci.  Sergei Loznitsa nam z odlično kamero, bogastvom detajlov in izjemno dovršeno in premišljeno mizanscensko postavitvijo omogoči enkraten vpogled v čas in prostor. S kamero za hrbtom treh obsojencev, ki počasi korakajo proti vislicam vstopimo v zgodbo inštalirano v čas druge svetovne vojne. Piše se leto 1942 in prebivalstvo na območju današnje Belorusije preživlja težke čase pod okupatorskim škornjem nacistične Nemčije. Usmrtitev treh moških je javni dogodek, s katerim se želi ljudstvo opomniti, kako končajo tisti, ki pomagajo partizanom in se drznejo postaviti po robu nacistični oblasti in njihovim kvislinškim podizvajalcem. Uvodno dejanje je sklenjeno z obešanjem, ki se zgodi izven vidnega kota kamere. Zgodba se nadaljuje s prihodom dveh partizanov pred osamljeno hišo. Prišla sta po Sushenyo, ki se malce kasneje brez ugovarjanja poslovi od žene in otroka, ter se v spremstvu prišlekov odpravi v noč. Prikrito grožnjo smo čutili že prej, ko se je Sushenya v hiši pogovarjal z oboroženim moškim, ki ga pozna še iz predvojnih časov. Zdaj, ko v njegovem spremstvu z lopato v roki hodi proti bližnjem gozdu, Sushenya ve, da se njegov čas izteka. Za moškega, ki se bo kmalu poslovil od življenja je presenetljivo miren in občutek je, da se je nesrečnik povsem vdal v usodo.   
Sergei Loznitsa je prvi daljši film, dokumentarec The Settlement (Poselenie), posnel pred dvanajstimi leti. Pred cansko predstavitvijo igranega prvenca My Joy (Schastye moe, 2010), se je v njegovi filmografiji nabralo več nagrajevanih krajših in daljših dokumentarnih del, večina, vključujoč mojo malenkost, pa je njegovo ime podčrtala šele po premieri omenjenega igranega prvenca. Zdaj, ko sem arhiviral tudi njegovo drugo igrano dolgometražo ugotavljam, da 49-letni režiser počasi postaja eden mojih najljubših vzhodnoevropskih režiserjev, čigar ustvarjalno pot bom tudi v prihodnje spremljal s polno pozornostjo. Loznitsejev scenarij je adaptacija istoimenskega romana priznanega beloruskega pisatelja Vasilija Bykova, ki je v svojih delih najraje obravnaval čas druge svetovne vojne. Režiser je leta 2001 prebral knjigo in takoj za tem tudi spisal scenarij, ki je v filmsko zgodbo pretočen 11 let kasneje. V megli po nekih splošnih normativih lahko označimo za vojno dramo, saj sta osnovni zaplet in nadaljnji razvoj dogodkov neposredna posledica vojnega stanja. Toda Sergei Loznitsa je nekonvencionalen filmar, zato je tudi njegova ideja vojne drame daleč stran od ustaljenih obrazcev vojnega filma. Klasične motive vojne drame tu zamenja meditativna obravnava položaja posameznika, ki je proti lastni volji potegnjen v sosledje dogodkov, na katere ne more vplivati. Režiser si vzame čas, da nam s tremi dolgimi flashbacki predstavi okoliščine, v katerih so se sredi gozda znašla dva partizana in glavni  junak, ki bo ustreljen zaradi izdaje. V normalnih okoliščinah bi od človeka v takšnem položaju pričakovali le eno: demonstracijo želje po preživetju. Toda Sushenya nima takšnih ambicij. Zakaj? Zato ker ve, da je oprostilna sodba včasih lahko največja kazen. Pomilostitev, ki boli še toliko bolj, če te oprostijo krivde za zločin, ki ga sploh nisi storil. Vem, sliši se nesmiselno. A situacija je na račun vojnega stanja in sprevrženega smisla za humor nemškega oficirja vendarle logična. Sliši se komplicirano. Pa ni. Če ste film že videli, potem že veste, da je kompleksno boljša kvalifikacija. V megli ni za vsakogar, saj film od gledalca zahteva nekaj potrpljenja — zgodba podana v dolgih kadrih (v 127 minutah naštejemo zgolj 72 rezov) in v počasnem tempu, brez kakršnekoli glasbene spremljave. A verjemite, splačalo se bo. Odlična kamera  Olega Mutuja (4 mesece, 3 tedni in 2 dneva), ki je z režiserjem sodeloval že pri njegovem prvencu, razvaja vizualna čutila (krasni nočni prizori). Za ohranjanje koncentracije skrbijo zanimiva nelinearna struktura, ki nas počasi pelje proti popolni resnici, skrbna rekonstrukcija zgodovinskega obdobja in zanesljivi igralski nastopi. Redki so režiserji, ki znajo na tako delikaten način secirati stanje človeškega duha v posebnih, specifičnih okoliščinah in Sergei Loznitsa je brez dvoma pravi človek za to nalogo.    


Ocena:


ponedeljek, 03. februar 2014

In a World... (2013)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Komedija
Dolžina: 93' ,  Imdb
Režija:  Lake Bell
Scenarij:  Lake Bell
Igrajo:  Lake Bell, Fred Melamed, Demetri Martin, Michaela Watkins, Rob Corddry, Ken Marino

Če sodite med tiste, ki z veseljem gledate filmske napovednike, potem ste zagotovo že večkrat slišali tisti specifični moški glas, ki gledalca pozdravi s frazo In a world... Ta fraza je bila nekakšen  zaščitni znak pokojnega Dona LaFontaina, človeka ki je v dolgi in uspešni karieri s svojim glasom opremil več kot pet tisoč filmskih napovednikov. In če malo pomislimo, pridemo do spoznanja, da je sinhronizacija napovednikov moška ekskluziva, v kateri ni mesta za ženske glasove. Po besedah Lake Bell, avtorice naslovnega projekta, Samo še 60 sekund (Gone in Sixty Seconds, Dominic Sena, 2000) je edini vidnejši naslov, pri katerem so v napovedniku uporabil ženski glas. Za 34-letno Lake, ki smo jo pred tem lahko opazili v manjših stranskih vlogah, je to celovečerni prvenec, za katerega je sama spisala scenarij (nagrada za scenarij na festivalu Sundance), v njem odigrala glavno vlogo in prevzela del producentskih nalog. Torej, pravi avtorski projekt, s katerim si je mlada avtorica sama ustvarila priložnost za dokazovanje  igralsko-režiserko-scenarističnih sposobnosti. Zgodba je postavljena v čas po smrti že omenjenega Dona LaFontaina, po katerem vsi pomembnejši glasovi Hollywooda upajo, da je napočil čas za prevzem sinhronizacijskega trona. Sam Soto, eden najvplivnejši glasov v tem biznisu, načrtuje upokojitev in njegova podpora Gustavu Warnerju, najresnejšemu kandidatu za prevzem titule kralja napovednikov, brez dvoma ima določeno težo. Tudi njegova hčerka Carol Solomon dela v isti branši — v studiu, ki se ukvarja s sinhronizacijo video materiala, je zaposlena kot trener za izgovorjavo. Naključje je hotelo, da se prav Carol kot zasilna rešitev znajde pred mikrofoni in posname nekaj testnih sinhronizacij. Ravno v tem času veliki studio išče napovedovalca, ki bo glasovno oplemenitil napovednik za načrtovano visokoproračunsko franšizo. In ko testni posnetek s Carolinim glasom konča na mizi odgovornih, se njeno ime naenkrat znajde v najožjem izboru za sinhronizacijo najpomembnejšega napovednika sezone.
Včasih sem po ogledu kakšnega filma zadovoljen z videnim, četudi sem med ogledom zaznal določene ustaljene obrazce, ki me praviloma motijo. Po vseh zakonitostih bi takšen film moral pustiti bistveno slabši vtis, vendar se to včasih vseeno ne zgodi. In a world... je film za dobro razpoloženje in eden tistih, ki v nekaterih segmentih ne dosega preveč blestečih rezultatov, a potem ko se vsi ti koščki  zložijo v celoto, občutki so že bistveno boljši. Takšno počutje gledalca je po moji oceni posledica več faktorjev, ki v končnici, združeni, poskrbijo za takšen učinek. Poskušal bom pojasniti. Najprej se bom ustavil pri zanimivi ideji, da se posname film o ljudeh, ki se profesionalno ukvarjajo s sinhronizacijo napovednikov, reklam in ostalega propagandnega gradiva. Že sama ideja v sebi nosi določeno stopnjo obskurnosti — malokdo ob ogledu kakšnega bombastičnega napovednika razmišlja o človeku, ki nam s svojim glasom predstavlja razburljivo dogajanje na zaslonu. In a world... nas pelje v zakulisje sinhronizacije brez spuščanja v detajle, zato o sami naravi poklica izvemo bore malo. Tu ne bomo našli fetišistične obravnave zvokov, kakršnem smo bili priča v zelo zanimivem Kriki groze v zvočnem studiu (Berberian Sound Studio, Peter Strickland, 2012), saj Lake Bell v ta okvir raje umesti družinsko dramo in romantično-komične zaplete. Avtorico razen suhoparne konstatacije o moški nadvladi v svetu sinhronizacije napovednikov pretirano ne zanima nadaljnje prevpraševanje podrejenega položaja žensk v tej branši, čeprav iz vprašanj, ki se porajajo, dobimo občutek, da bi prav to morala biti ena pomembnejših točk filma. To so tiste postavke, v katerih film ne doseže zastavljenih ciljev, a kot sem že konstatiral, to na koncu ni odločilnega pomena. Režiserki je uspelo spisati scenarij z zanimivimi, pametno omišljenimi situacijami in všečnimi dialogi, ki so ravno prav nerodni, odbito simpatični, komični in verjetni. Lake Bell v navezi z nepretencioznim Demetrijem Martinom in njegovo low-key komiko kreira ljubko osrednjo romantično nit filma. Mislim, da je tu ključnega pomena bila adekvatna selekcija igralskega kadra in ne nazadnje nastop Lake Bell v glavni vlogi. Prepričan sem, da vse skupaj ne bi funkcioniralo tako dobro, če bi se v naslovni vlogi pojavila kakšna izmed igralk tipa Jennifer Aniston, ki jih Hollywood neutrudno tlači v romantične filme. (+3)


Ocena:


nedelja, 02. februar 2014

Mesečnik - Januar 2014

Že dolgo sem želel nekje beležiti pregledane filme, za katere je zmanjkalo časa ali ni bilo motivacije za pisanje. Najpogosteje so to filmi, ki so name naredili povprečen vtis, nekaj je slabih in tudi nekaj zelo dobrih, ki bi si brez dvoma zaslužili bolj detajlno predstavitev. A časa enostavno ni za vse in v ta namen bom odslej na začetku meseca objavil seznam pregledanih naslovov o katerih nisem pisal, opremljen s kratkim komentarjem, copy-paste sinopsisom v angleščini, povezavo do recenzije v slovenščini (če obstaja) in oceno. V tej prvi objavi bi še posebej izpostavil oba dokumentarca Blackfish in Stories We Tell, krimi dramo Out of the Furnace,  francosko komedijo What's in a Name in serijo Imperij pregrehe.


Breathe In (2013)


Slo naslov: -
Dolžina: 98'Imdb 
Režija: Drake Doremus
Igrajo: Felicity Jones, Guy Pearce, Amy Ryan, Mackenzie Davis
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Komentar:
Glavne sestavine te romantične drame so profesor glasbe v krizi srednjih let, nerazumevajoča soproga, njuna hčerka in mlada študentka iz tujine, ki bo nekaj časa preživela v njihovi hiši. 
Sinopsis (eng):
When a foreign exchange student arrives in a small upstate New York town, she challenges the dynamics of her host family's relationships and alters their lives forever.


Alan Partridge: Alpha Papa (2013)


Slo naslov: -
Dolžina:  90'Imdb 
Režija: Declan Lowney
Igrajo: Steve Coogan, Colm Meaney, Felicity Montagu, Simon Greenall
Ocena: +3
Slo recenzija: Filmeraj 
Komentar:
Nadgradnja uspešne britanske humoristične serije o fiktivnem tv/radijskem voditelju Alanu Partridgeu, ki ga je skupaj s sodelavci ustvarili in upodobil enkratni Steve Coogan. Zabavno.
Sinopsis (eng):
When famous DJ Alan Partridge's radio station is taken over by a new media conglomerate, it sets in motion a chain of events which see Alan having to work with the police to defuse a potentially violent siege.


When Pigs Have Wings (2011)


Slo naslov: -
Dolžina:   98'Imdb  
Režija: Sylvain Estibal
Igrajo: Sasson Gabai, Baya Belal, Myriam Tekaia, Gassan Abbas
Ocena: -3
Slo recenzija: -
Komentar:
Revni palestinski ribič se znajde pred težko odločitvijo, ko v svoji mreži najde čisto pravega pujska. Odloči se, da bo ubil nečisto žival, vendar v ključnem trenutku ne more stisniti petelina. 
Sinopsis (eng):
After a tempest, fishermen do not find only fish in their nets. That is what happens to Jafaar, a poor fisherman who lives poorly in Gaza. And what he hauls in is really upsetting : imagine that, a pig!


You're Next (2011)


Slo naslov: Naslednji ste vi
Dolžina: 95'  ,  Imdb  
Režija: Adam Wingard
Igrajo: Sharni Vinson, Ti West, Joe Swanberg, Barbara Crampton, Kate Lyn Sheil
Ocena: -3
Slo recenzija: Deseta umetnostMladina 
Komentar:
Slasher, zapakiran v home invasion embalažo ponudi simpatično punco z jajci in strašne maskirane napadalcev. Boljše bi bilo, če malo več pretiraval in se jemal manj resno. Gledljivo.
Sinopsis (eng):
When the Davison family comes under attack during their wedding anniversary getaway, the gang of mysterious killers soon learns that one of victims harbors a secret talent for fighting back.


Blackfish (2013)


Slo naslov: -
Dolžina:  83'Imdb  
Režija: Gabriela Cowperthwaite
Igrajo: Tilikum, Dave Duffus, Samantha Berg
Ocena: -4
Slo recenzija: -
Komentar:
Odličen dokumentarec o našem odnosu do narave, po katerem boste (če že niste) spremenili svoje mnenje o cirkusih, vodnih parkih, živalskih vrtovih in podobnih atrakcijah z živalmi.
Sinopsis (eng):
Notorious killer whale Tilikum is responsible for the deaths of three individuals, including a top killer whale trainer. Blackfish shows the sometimes devastating consequences of keeping such intelligent and sentient creatures in captivity.


Don Jon (2013)



Slo naslov: -
Dolžina:  90'Imdb 
Režija: Joseph Gordon-Levitt
Igrajo: Joseph Gordon-Levitt, Scarlett Johansson, Julianne Moore, Brie Larson
Ocena: +3
Slo recenzija: Filmoljub 
Komentar:
Po zelo obetavni prvi tretjini zgodba o peripetijah mladega odvisnika od seksa v nadaljevanju izgubi nekaj ostrino, v izpostavljenih vprašanjih pa ne najde prave globine. Kljub temu, vse prej kot dolgočasen.  
 Sinopsis (eng):
A New Jersey guy dedicated to his family, friends, and church, develops unrealistic expectations from watching porn and works to find happiness and intimacy with his potential true love.


LUV (2012)


Slo naslov: -
Dolžina: 94'   , Imdb  
Režija: Sheldon Candis
Igrajo: Common, Michael Rainey Jr., Dennis Haysbert, Tracey Heggins
Ocena: +3
Slo recenzija: -
Komentar:
Film preigrava vedno zanimiv motiv kriminalec+otrok. Tokrat kriminalec fantov stric, ki po izhodu iz zapora nima ne zaveznikov, ne prijateljev. V takšnih primerih je sidekick lahko tudi 11-letni deček.
Sinopsis (eng):
An 11-year-old boy gets a crash course in what it means to be a man when he spends a day with the ex-convict uncle he idolizes.


Out of the Furnace (2013)


Slo naslov: -
Dolžina: 116'  ,  Imdb 
Režija: Scott Cooper
Igrajo: Christian Bale, Casey Affleck, Zoe Saldana, Woody Harrelson
Ocena: +3
Slo recenzija: Filmoljub
Komentar:
O tem sem želel pisati a na koncu je zmanjkalo časa in motivacije. Odlična atmosfera + vrhunska vizualizacija + krasni igralci. Ob malo bolj izpiljenem scenariju bi Out of the Furnace letel visoko, visoko.
Sinopsis (eng):
Russell and his younger brother Rodney live in the economically-depressed Rust Belt, and have always dreamed of escaping and finding better lives. But when a cruel twist of fate lands Russell in prison, his brother becomes involved with one of the most violent and ruthless crime rings in the Northeast - a mistake that will cost him everything. Once released, Russell must choose between his own freedom, or risk it all to seek justice for his brother.


Pictures of Superheroes (2012)


Slo naslov: -
Dolžina: 70'Imdb  
Režija: Don Swaynos
Igrajo: Kerri Lendo, Shannon McCormick, John Merriman
Ocena: 2
Slo recenzija:  -
Komentar: 
V začetku zanimivo, a potem se začne izgubljati v lastnem nesmislu.
Sinopsis (eng):
Marie, after being dumped and fired on the same day, takes a job cleaning up after an overworked businessman and the aggressively messy roommate he's forgotten about. A quirky and off-kilter comedy about candy, insult comics, and pretend marriages.


Wara no tate [Shield of Straw] (2013)


Slo naslov: Slamnati ščit
Dolžina: 124'Imdb  
Režija: Takashi Miike
Igrajo: Nanako Matsushima, Tatsuya Fujiwara, Takao Ohsawa, Gorô Kishitani
Ocena: +2
Slo recenzija: -
Komentar:
Takashi Miike posname film v stilu hollywoodskega blockbusterja. Nepotrebno.
Sinopsis (eng):
After killing a 7-year-old girl, psychopath Kunihide Kyomaru turns himself in to the police. Since his victim was the daughter of one of the country's richest men, terminally ill billionaire Ninagawa, who buys ads in all the major papers offering a hefty reward for anyone who kills Kunihide.


Bereurlin [The Berlin File] (2013)


Slo naslov: -
Dolžina: 120'Imdb  
Režija: Ryoo Seung-Wan
Igrajo: Ha Jung-Woo, Han Suk-Kyu, Ryoo Seung-Bum, Gianna Jun
Ocena: -3
Slo recenzija: -
Komentar:
Južnokorejska kinematografija je že tako močna, da lahko po vzoru na Američane snema vohunske trilerje v tujini. Škoda denarja za pot, kajti enak film bi lahko posneli tudi doma. Komaj povprečno.
 Sinopsis (eng):
A North Korean agent in Berlin is betrayed and cut loose in the midst of a financial espionage intrigue. Together with his wife, a translator at the North Korean embassy in Berlin, they try to escape being purged, as North and South Korean operatives relentlessly pursue them.


In the Flash (TV, 2013-) 1. sezona


Slo naslov: -
Dolžina: 3x60'  Imdb  
Avtor: Dominic Mitchell
Igrajo: Emily Bevan, Harriet Cains, Steve Cooper
Ocena: +3
Slo recenzija: -
Komentar:
Zombijada, ki pokaže potek socializacije živih mrtvecev, potem ko znanstveniki odkrijejo zdravilo za njihovo stanje.   
Sinopsis (eng):
Four years after the Rising, the government starts to rehabilitate the Undead back into the society including teenager Kieren Walker, who returns home to his small Lancashire village to face a hostile reception as well as his own demons.

Boardwalk Empire (TV, 2010-)  4.sezona


Slo naslov: Imperij pregrehe
Dolžina:  12x60'Imdb  
Avtor: Terence Winter
Igrajo: Steve Buscemi, Shea Whigham, Michael Kenneth Williams, Michael Shannon
Ocena: 4
Slo recenzija: -
Komentar:
Tretja sezona je postavila visoke standarde, ki jih ni enostavno preseči. Kljub temu, še ena odlična sezona, po kateri nestrpno čakam peto finalno dejanje.
Sinopsis (eng):
Boardwalk Empire is a period drama focusing on Enoch "Nucky" Thompson (based on the historical Enoch L. Johnson),[9] a political figure who rose to prominence and controlled Atlantic City, New Jersey, during the Prohibition period of the 1920s and 1930s. Nucky interacts with several historical figures in both his personal and political life, including mobsters, politicians, government agents, and the common folk who look up to him. The federal government also takes an interest in the bootlegging and other illegal activities in the area, sending agents to investigate possible mob connections but also looking at Nucky's lifestyle—expensive and lavish for a county political figure.


Yeralti [Inside] (2012)


Slo naslov: Zapiski iz podtalja
Dolžina: 107'Imdb  
Režija: Zeki Demirkubuz
Igrajo: Engin Günaydin, Serhat Tutumluer, Nihal Yalcin
Ocena: +3
Slo recenzija: -
Komentar: 
Turška adaptacija romana Zapiski iz podtalja je zgodba o človeku, ki se v družbi drugih ljudi ne znajde najbolje. Zato jih sovraži in prepričan je, da tudi oni sovražijo njega.
Sinopsis (eng):
A man's life, thoughts, feelings and his very own darkness... Adapted from Dostoevsky's novel "Notes from Undergroud", Demirkubuz follows Muharrem as he gets himself invited to a party where he is not welcome, just to find himself disgusted.


Jackass Presents: Bad Grandpa (2013)


Slo naslov: Nesramni dedi
Dolžina: 92'Imdb  
Režija: Jeff Tremaine
Igrajo: Johnny Knoxville, Jackson Nicoll, Greg Harri
Ocena: 2
Slo recenzija: Mladina 
Komentar: 
Jackass, pač.
Sinopsis (eng):
86-year-old Irving Zisman takes a trip from Nebraska to North Carolina to take his 8 year-old grandson, Billy, back to his real father.


Le prenom [What's in a Name] (2012)


Slo naslov: -
Dolžina:  109' Imdb  
Režija: Alexandre de La Patellière, Matthieu Delaporte
Igrajo: Patrick Bruel, Valérie Benguigui, Charles Berling, Guillaume de Tonquedec
Ocena: +3
Slo recenzija: -
Komentar:
Najzabavnejša razprava o imenu še nerojenega otroka, ki sem jo videl doslej.  
Sinopsis (eng):
Vincent is about to become a father. At a meeting with childhood friends he announces the name for his future son. The scandalous name ignites a discussion which surfaces unpleasant matters from the past of the group.


En gang om aret [Once a Year] (2012)


Slo naslov: -
Dolžina:  81'Imdb  
Režija: Gorki Glaser-Müller
Igrajo: Michalis Koutsogiannakis, Gunilla Röör,
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Komentar:
Tudi če se z nekom srečaš samo enkrat na leto izključno zaradi seksa, to še ne pomeni, da nekatere stvari lahko zamolčiš. Sploh če ta srečanja trajajo že tri desetletja.  
Sinopsis (eng):
A man and a woman meet once a year in different hotel rooms. Their passionate love affair has been going on for 30 years. But this year things have happened in their lives, things that might change everything.


At Any Price (2012)


Slo naslov: -
Dolžina: 105' Imdb  
Režija: Ramin Bahrani
Igrajo: Zac Efron, Heather Graham, Dennis Quaid, Clancy Brown
Ocena: -3
Slo recenzija: -
Komentar:
Tudi zelo dobri režiserji včasih posnamejo kakšen povprečen ali slab film. V tem primeru je to medla študija odnosa oče-sin. Upam, da se Bahrani že z naslednjim filmom vrača v staro formo. 
Sinopsis (eng):

A farming family's business is threatened by an unexpected crisis, further testing the relationship between a father and his rebellious son.


Kosmos (2010)


Slo naslov: -
Dolžina:  122'  ,  Imdb  
Režija: Reha Erdem
Igrajo: Sermet Yesil, Türkü Turan, Serkan Keskin, Hakan Altuntas
Ocena: +3
Slo recenzija: -
Komentar:
Kosmos sem si ogledal v sklopu priprav na Jin, naslednji film Rehe Erdema. Kosmos je vizualno lep,  nekonvencionalen film, ki nas pelje v filozofsko-surrealistično seciranje meja med dobrim is slabim. Mojo interpretacijo vzamete z rezervo, mogoče nisem dobro razumel… 
Sinopsis (eng):
Kosmos is a thief who works miracles. He arrives in this timeless border town from the wilds weeping, as though a fugitive. No sooner is he there than he rescues a small boy from drowning in the river, and is recognized as a man who works miracles.


Dvojina [Dual] (2013)


Dolžina: 102'Imdb  
Režija: Nejc Gazvoda
Igrajo: Nina Rakovec, Jette Ostan Verjup, Boris Ostan, Tina Vrbnjak
Ocena: 3
Slo recenzija: MladinaSiol 
Komentar:
Univerzalna zgodba o iskanju identitete, ljubezni, eksistencialnih vprašanjih in težkih izbirah, ki so ozko povezane s časom, v katerem živimo. Gazvoda nadaljuje uspešno in v prihodnosti od njega lahko pričakujemo še boljše filme.
Sinopsis:
Zaradi tehničnih težav letalo na poti z Danske v Grčijo pristane na slovenskem letališču. Med potniki je Iben, tiha mlada lepotica. Med prevozom potnikov v ljubljanski hotel naveže stik s Tino, ki se med poletjem preživlja kot voznica minibusa. Iben si želi spoznati Ljubljano in Tina ji ustreže. Iskrena zgodba o dveh, ki se spoznata v povsem neprimernem trenutku, a sta navkljub temu malce srečnejša.


Shell (2012)


Slo naslov: -
Dolžina: 91'  , Imdb  
Režija: Scott Graham
Igrajo: Chloe Pirrie, Tam Dean Burn, Morven Christie, Iain De Caestecker
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Komentar:
Zgodba o družinskih skrivnostih in odraščanju mlade Shell, ki skupaj z očetom živi na izolirani bencinski črpalki v škotskih višavah.
Sinopsis (eng):
The story of Shell, a girl who lives with her father Pete in a remote gas station in the Scottish Highlands, in their struggle against the elements and the impossible love they feel during the last winter that she will be in that place.


August: Osage County (2013)


Slo naslov: Avgust: okrožje Osage
Dolžina: 121'  ,  Imdb  
Režija: John Wells
Igrajo: Meryl Streep, Dermot Mulroney, Julia Roberts, Ewan McGregor
Ocena: +3
Slo recenzija: -
Komentar:
Film z odličnimi igralskimi nastopi in povprečno zgodbo. Občutek je, da je Sarah Polley s svojim dokumentarcem iz podobne snovi izvlekla več.
Sinopsis (eng):
A look at the lives of the strong-willed women of the Weston family, whose paths have diverged until a family crisis brings them back to the Oklahoma house they grew up in, and to the dysfunctional woman who raised them.


Escape Plan (2013)


Slo naslov: Načrt za pobeg
Dolžina:  116'Imdb 
Režija: Mikael Hafström
Igrajo: Sylvester Stallone, Arnold Schwarzenegger, James Caviezel, Vincent D'Onofrio
Ocena: -3
Slo recenzija: Mladina
Komentar:
Sly in Schwarzy. I'm in.
Sinopsis (eng):
When a structural-security authority finds himself set up and incarcerated in the world's most secret and secure prison, he has to use his skills to escape with help from the inside.


Stories We Tell (2012)


Slo naslov: -
Dolžina: 108' , Imdb
Režija: Sarah Polley
Igrajo: Michael Polley, John Buchan, Mark Polley
Ocena: -4
Slo recenzija: -
Komentar:
Igralka in režiserka Sarah Polley s tem dokumentarcem pod drobnogled vzame zgodovino lastne družine. Mislim,da je to najboljši film, ki ga je nekdo posnel o samemu sebi.
Sinopsis (eng):
Sarah Polley conducts a series of interviews with family, friends and acquaintances. She wants her subjects to talk openly and honestly of their perspective of the "issue" that sparked this documentary, which starts off seemingly about the marriage of Sarah's parents, actors Michael Polley and the long deceased Diane Polley.