sreda, 30. april 2014

Enemy (2013)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Kanada, Španija
Leto: 2013
Žanri: Misterij, Triler  
Dolžina: 90' , Imdb
Režija: Denis Villeneuve
Scenarij: Javier Gullon, Jose Saramago (knjiga)
Igrajo: Jake Gyllenhaal, Mélanie Laurent, Sarah Gadon, Isabella Rossellini

S Sovražnikom je Denis Villeneuve zame dokončno postal eden izmed najbolj zanimivih režiserjev današnjice, ki z vsakim novim filmom svoji režiserski zgodbi dodaja novo, razburljivo dimenzijo. Filmar, ki so ga bolj vneti navdušenci tujejezičnega filma opazili že ob izidu prvenca August 32nd on Earth (Un 32 août sur terre, 1998), ki je našel mesto v canski sekciji Poseben pogled, je že po drugem celovečercu Maelström (2000) v rokah držal odličje z enega izmed največjih festivalov. Film so zavrteli v  berlinski sekciji Panorama, mednarodno združenje filmskih kritikov pa mu je podelilo nagrado FIPRESCI. Po njegovem naslednjem  filmu Polytechnique, s katerim Kanadčan predstavi montrealski masaker iz perspektive množičnega morilca, je novo obetavno režisersko ime registrirala tudi moja malenkost. Potem je prišla Ženska, ki poje (Incendies, 2010) in oskarjevska nominacija, po kateri so povabila v Hollywood postala pogosta in zelo konkretna. Tri leta kasneje je Kanadčan dokončal krimi triler Ugrabljeni (Prisoners), svoj prvi ameriški blockbuster, iz  katerega mu je kljub pomanjkljivem scenariju in delu po direktivah finančnih botrov uspelo iztisniti zelo soliden film. Njegov odhod v Hollywood  je prinesel kar nekaj pozitivnih stranskih učinkov, verjetno najpomembnejši pa je sodelovanje z  Jakom Gyllenhaalom, s katerim sta posnela naslovni nizkoproračunski misterij-triler, ki je pravo nasprotje njune hollywoodske epizode. S Sovražnikom Villeneuve dodatno utrjuje svojo pozicijo vsestranskega avtorja, ki se z vsakim novim filmom raziskuje nove zanimive teritorije in prav ta raznolikost mi je pri njegovem ustvarjanju še posebej zanimiva.
Sovražnik je film, ki se poigrava s percepcijo gledalca. Dojemanje videnega je v največji meri odvisno od perspektive iz katere pristopamo zgodbi in v tem smislu film lahko razumemo kot mozaik, v katerem se prepletajo različne perspektive. Moje izhodišče za povzetek zgodbe je perspektiva Adama Bella (Jake Gyllenhaal), čemernega, rahlo depresivnega profesorja zgodovine, ki ponuja vtis človeka z resnim pomanjkanjem življenjskega elana. Občutek je, da profesorja prav nič pretirano ne zanima. Tudi njegova prikupna punca Mary (Mélanie Laurent) ne. A nato si Adam na priporočilo sodelavca ogleda film, v katerem v manjši vlogi opazi človeka, ki mu je na las podoben. Podobnost je naravnost neverjetna in Adam se loti raziskave, s katero želi ugotoviti, kdo je njegov dvojnik. Preiskava zahteva nekaj detektivske spretnosti, s katero profesor pride do imena Anthony Clair. Adam se tu ne ustavi, ampak želi za vsako ceno srečati svojega dvojnika. Anthony ga sprva zavrne, a ko se dvojnika naposled srečata, se njuna življenja začnejo nenavadno prepletati, meja med Adamom in Anthonyjem pa postaja vedno bolj zabrisana.    

Pozor!  Od tu naprej spojlerji! 

Ne zgodi se ravno pogosto, da se takoj po koncu filma lotim daljinca in previjam nazaj, ker še enkrat želim videti določeni del. Še manj je filmov, ki me tako prevzamejo, da jih takoj po koncu lahko gledam še enkrat in poskušam najti namige, ki bojo podprli ali ovrgli različne teorije in (mogoče) na novo premešali karte. Skratka, zvitorepa sestavljanka imenovana Sovražnik je material za najmanj dvakratni ogled, razporejanje koščkov mozaika ob drugem ogledu, ko se podirajo in na novo sestavljajo različne teorije, pa je zato toliko bolj zanimivo. Takšno možnost napove že uvodni tagline, ki pravi, da je kaos red, ki ga še nismo razvozlali. Torej, tudi v najbolj kaotičnem in na videz nepovezanem dogajanju obstajajo nekakšni principi, zakonitosti in pogoji, pod katerimi se stvari odvijajo. Če določenega dogodka ne razumemo, če stvari delujejo nepovezano in nesmiselno, je to zato, ker ne poznamo vseh okoliščin, oziroma nimamo možnosti dogodek opazovati iz vseh možnih perspektiv. Veliko gledalcev se je razburjeno odzvalo na konec, pravzaprav zadnji kader filma, v katerem Jake Gyllenhaal v sobi zagleda velikanskega pajka. Takšni odzivi se v luči  informacije, da je ekipa filma morala podpisati poseben dokument, ki sodelujočim izrecno prepoveduje komentiranje in razlago vloge pajkov v samem filmu, zdijo še posebej zanimivi. Sovražnik je kos celuloida, ki gledalca spodbuja k razmišljanju in od njega zahteva konstanten angažma, obenem pa je zastavljen na takšen način, da pušča veliko prostora za različne interpretacije same vsebine. 
Naslednje vrstice bom zapolnil z mojo interpretacijo videnega. Torej, imamo dva na las podobna glavna protagonista, ki sta karakterno zelo različna, a v fizičnem smislu med njima ni opaziti nobene razlike. Mislim, da je še najmanj sporna ugotovitev, da sta Adam in Anthony ena in ista oseba. To je obenem točka, okoli katere sem imel najmanj dvomov, saj je v vseh ključnih trenutkih (razgovor z materjo, obnašanje Anthonyjeve žene v drugi fazi filma, brazgotina) nekako ne puščajo prostora drugačni interpretaciji. Anthonyja/Adama najbolj definiramo, če ga opazujemo skozi njegov odnos s tremi ženskami iz njegovega življenja. Najprej je tu mati, ki po mojem mnenju od samega začetka seznanjena s sinovo dualnostjo. Na njeno informiranost smo opozorjeni že na samem začetku, ko se mati sinu telefonski zahvali, ker ji je pokazal novo stanovanje in ga pokritizira s konstatacijo, da je zaskrbljena. (I'm worried about you. I... I mean, how can you live like that?). To tezo potrdi tudi razgovor, ki ga kasneje, na štiri oči, vodita mati in sin. Druga ženska v njegovem življenju, ki jo igra Mélanie Laurent, je po mojem prepričanju oseba, s katero Jake Gyllenhaal ima skrivno razmerje, njena vloga pri razumevanje same zgodbe pa ima najmanjšo težo, saj jo lahko zreduciramo na tipično vlogo ženske, ki ne ve, da je njen ljubimec poročen. Najbolj zanimiva ženska vloga je vloga Anthonyjeve noseče soproge (prepričljivo jo je upodobila Sarah Gadon), ki je nekako najbližja poziciji gledalca. Soproga na začetku dvomi v moževo nezvestobo, a o njegovi dualnosti ne ve nič. Skupaj z njo počasi odkrivamo moževo razcepljenost, skupni prizori, v katerih žena postopoma odkriva resnico, pa so odlično spisani, zrežirani in odigrani. Zaključil bom z mojim razumevanjem vloge pajkov in simboliko, ki jo v zgodbo prinaša raba le-teh. Ponavljajoči motiv pajka lahko razumemo kot nekakšen opomnik, s katerim se želi glavnega junaka opozoriti na negativne aspekte njegove osebnosti (nezvestoba) in ga tako prepričati, naj jih poskuša odpraviti. V psihološkem smislu je to prispodoba za resnico, ki jo je glavi protagonist skril pred seboj, nekje globoko v svoji podzavesti. Ali drugače, pajek simbolizira podzavestni občutek krivde, ki se pojavi vsakič, ko je glavni junak nezvest, oziroma, ko se pripravlja na sporno dejanje. In tu zdaj pridemo do samega konca z orjaškim pajkom, ki je zmotil marsikoga, meni pa se zdi naravnost genialen. Ko se kuverta s ključem, kot neke vrste vstopnica v svet moškega poželenja znajde v Gyllenhaalovih rokah, on že ve, kaj se skriva z vrati, ki jih ključ odklepa. Išče izgovor za izhod iz stanovanja. Ženo, ki je v drugi sobi vpraša, če ima kakšne plane za zvečer. Odgovora ni. Pove ji, da bo zvečer šel ven. Ni odziva. Kliče jo: Helen? Helen? Pride do vrat spalnice.  V spalnici pa … Bum! Velika grozeča prikazen! Perfekten konec, če mene vprašate.  (-5)

Ocena: 






ponedeljek, 28. april 2014

Metro Manila (2013)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB, Filipini
Leto: 2013
Žanri: Akcija, Krimi, Drama
Dolžina: 115' ,  Imdb
Režija: Sean Ellis
Scenarij: Sean Ellis, Frank E. Flowers
Igrajo: Jake Macapagal, Althea Vega, John Arcilla, Louie Mendoza, Joey Mendoza, Ana Abad-Santos, Moises Magisa

Obiskovalci festivala Sundance  so Metro Manilo razglasili za najboljši igrani film v mednarodni konkurenci, Britanci pa so ga poslali v boj za tujejezičnega oskarja, vendar se filmu ni uspelo prebiti  med pet nominirancev. Metro Manila je eno izmed najbolj prijetnih presenečenj preteklega leta, nastalo v nadvse zanimivih okoliščinah. Britanski režiser in scenarist Sean Ellis je kariero začel zelo obetavno, z nominacijo za kratki film Cashback (2004), ki je dve leti kasneje nadgrajen v celovečerni prvenec enakega naslova. Njegovo prvo dolgometražo je večina ocenjevalcev sprejela z odprtimi rokami in tudi moja malenkost se je kar konkretno zabavala ob ogledu tega zanimivega filmčka.  A potem je Ellis posnel svoj drugi celovečerec, triler-grozljivko The Brøken (2008), ki je bila konkretno popljuvana od večina kritikov (tudi sam režiser je film označil za spodrsljaj).  Dobre stvari, ki jih je Ellis storil s prvencem so hitro izpuhtele iz kolektivne zavesti in režiser se je kmalu znašel v slepi ulici. Brez pravih ponudb in brez producentov, ki bi bili pripravljeni finančno podpreti njegov naslednji projekt. Nato je režiser obiskal filipinsko prestolnico, ena izmed pozitivnih strani tega obiska pa je bil 20 strani dolg scenaristični osnutek, iz katerega se je razvil naslovni celovečerec. Zaradi pomanjkanja sredstev za realizacijo projekta se je Ellis odločil, da bo film posnel v tujem jeziku in tuji deželi ker je ocenil, da bo tako bistveno lažje zaprl finančno konstrukcijo. Zastavil je svojo hišo v Angliji, ter s pomočjo prijateljev in več manjših vlagateljev zbral 250.000 funtov, ki jih je potreboval za realizacijo projekta. 
Mogoče se na prvi pogled zdi, da so prebivalci odročnih vasi na hribovitem severu Filipinov varni pred globalizacijo, a prvi vtis včasih zna biti sila varljiv. Kmetje, ki se preživljajo s pridelovanjem riža so povsem odvisni od odkupnih cen, ki jih za njihov pridelek ponujajo lokalne odkupne postaje. Nedolgo nazaj je kilogram riža veljal 10 centov, zdaj pa se zanj dobijo le še dva centa. Situacijo dodatno otežujejo rižu neprijazni vremenski pogoji in tisti najrevnejši pridelovalci in njihove družine so v takšnih razmerah obsojeni na lakoto. Med njimi je tudi Oscar Ramirez, ki se z ženo Mai in njunima otrokoma sklene preseliti v prestolnico in tam poiskati boljšo prihodnost. Sanje o boljšem življenju se hitro podrejo, saj družina kmalu po prihodu v Manilo konča na cesti, opeharjena za zadnje prihranke. Otroci so lačni, zato se Mai odloči sprejeti edino možno rešitev in z moževo tiho privolitvijo začne prodajati telo v lokalnem bordelu. Oscar nikakor ne najde dela in to je bila edina opcija, ki bo nahranila lačna usta. A nedolgo zatem se Oscarju končno nasmehne sreča, ko ga pod svoje okrilje vzame izkušeni varnostnik Ong. Ta odigra odločilno vlogo pri Oscarjevi zaposlitvi v podjetju, ki se ukvarja s transportom denarja. Kljub temu da gre za zelo nevaren posel, Oscarjevi sreči ni konca. Njegov novi prijatelj in zaščitnik Ong je do Oskarja (preveč) prijazen in ker na tem svetu nič ni zastonj, kmalu začnemo dvomiti v iskrenost ih njegovih motivov.
Sean Ellis je v Metro Manili efektno združil motive drame in krimi trilerja. V uvodnem delu gledamo počasi razvijajočo se eksistencialno dramo, ki na nek način odseva počasno dinamiko življenja v ruralnih področjih na severu države. Ko se družina preseli v urbano džunglo filipinske prestolnice, doživi drastično spremembo,  ki jo opazna tudi v sami naraciji, ki potem iz minute v minuto pridobiva na dinamiki. V tej spremembi se na nek način reflektira razlika med počasnim ritmom življenja na podeželju in hitrim življenjem v velikih urbanih središčih. Ellis lepo izkoristi prihod družine v velemesto za prikaz tipične zaslepljenosti majhne ribe v velikem akvariju, ki bo kmalu spoznala, da so neonski napisi in razkošne stavbe v resnici le vabe, s katerimi predatorji hipnotizirajo naivneže njihovega kova. Režiser nam preko prilagajanje družine na novo okolje predstavi več obrazov velemesta, od bleščečih nebotičnikov, do bede revnih barakarskih naselji. Oscar Ramirez je iskren, moralno neoporečen človek, čigar moralni kompas se znajde na resni preizkušnji. Sistem je pokvarjen in v njem enostavno ne moreš preživeti, če tudi sam nisi pokvarjen, oziroma nisi pripravljen sprejeti njegovih pravil. Ne glede na to koliko in kako se upiraš, se vedno nekako znajdeš v situaciji, iz katere ni (poštenega) izhoda. Režiser si vzame čas za predstavitev likov skozi majhne in na videz nepomembne prizore, ki  v seštevku kvalitetno utemeljijo dejanja glavnih akterjev. Film poleg svojevrstnega socialnega komentarja na specifičen način prevprašuje moralno držo posameznika v ekstremnih situacijah, v katerih moralnost več ni tista najvišja vrednost. Dopadel se mi je način, na kateri režiser zgodbo popelje iz sfere družinske drame v vode napetega krimi trilerja, ugajala je tudi avtentičnost lokacij in dobra igra glavnih protagonistov, med katerimi še najbolj izstopa Jake Macapagal, v čevljih naivnega Oscarja Ramireza. Čeprav zgodba včasih zaide v preveč melodramatične in dokaj plitvo zastavljene epizode, in čeprav me je med ogledom pošteno preganjal duh Dneva za trening (Training Day, Antoine Fuqua, 2001), je Metro Manila več kot solidno konstruiran izdelek, s katerim Sean Ellis spretno prepleta žanre in nekajkrat preseneti z zanimivimi scenarističnimi potezami.  (-4)

Ocena:


nedelja, 27. april 2014

Cannes 2014 - Napovedniki




Zlata palama

Captives (R. Atom Egoyan)



Foxcatcher (R. Bennett Miller)



Goodbye To Language (R. Jean-Luc Godard)



The Homesman [ZDA] (R. Tommy Lee Jones)



Jimmy's Hall (R. Ken Loach)



Maps to the Stars (R. David Cronenberg)







Poseben pogled

Bird People (R. Pascale Ferran)



The Blue Room (R. Mathieu Amalric)



Charlie's Country (R. Rolf De Heer)



A Girl at My Door (R. July Jung)







Izven tekmovalne konkurence


Coming Home (R.Yimou Zhang)



The Rover (R. David Michôd)






petek, 25. april 2014

Cannes 2014




Med 14. in 25. majem bodo oči filmskih navdušencev uprte v Cannes, kjer se bo odvrtela 67. edicija enega izmed najpomembnejših filmskih festivalov na svetu, ki nam v svojih sekcijah vsako leto predstavi številne naslove, ki praviloma močno zaznamujejo tekoče filmsko leto. Festival bo odprl film izven tekmovalne konkurence, biografska drama Grace of Monaco  v režiji Olivierja Dahana (Življenje v rožnatem), ki tematizira eno poglavje življenja monaške princese in nekdanje filmske zvezdnice Grace Kelly (upodobila jo je Nicole Kidman). V glavni tekmovalni sekciji je zbrano 18 filmov uglednih avtorjev, med katerimi je kar nekaj takih, ki so V Cannesu že nagrajevani z najvišjimi odličji.
V to kategorijo sodita brata Jean-Pierre in Luc Dardenne, dvakratna dobitnika canske zlate palme, ki bosta predstavila svoj najnovejši izdelek, dramo Dve dneva, ena noč (Deux jours, une nuit), z Marion Cotillard v naslovni vlogi. Skoraj dve uri in pol dolga biografska drama Gospod Turner (Mr. Turner) govori o življenju znamenitega britanskega slikarja  J. M. W. Turnerja (upodobil ga je Timothy Spall), režijo pa podpisuje še en dobitnik zlate palme, angleški mojster Mike Leigh. Še en britanski mojster in nosilec številnih canskih odličij (med njimi je tudi zlata palma) bo predstavil svojo novo stvaritev. Če povem, da je nekaj let starejši on sonarodnjaka Mika Leigha, potem verjetno ni težko uganiti, da beseda teče o novem filmu Kena Loacha, ali natančneje o zgodovinski drami Jimmy's Hall, ki nas popelje v 30-ta leta prejšnjega stoletja, ko je paranoja pred rdečo nevarnostjo imenovano komunizem pošteno tresla svet in tudi Irska ni bila izjema.
Kanada je letos s tremi filmi ena izmed najbolj zastopanih držav v glavnem tekmovalnem programu. Svoje nove filme bodo predstavili David Cronenberg, ki je v Zvezdniških zemljevidih  (Maps to the Stars) v glavno vlogo znova inštaliral Roberta Pattinsona (pomagale mu bosta Mia Wasikowska in Julianne Moore), Atom Egoyan bo predstavil triler Ujetniki (Captives) z Ryanom Reynoldsom, Xavier Dolan pa bo z Mamico  (Mommy) še enkrat seciral zapletene družinske odnose.

Olivier Assayas predstavlja koprodukcijsko dramo Clouds of Sils Maria, v kateri se izkušena igralka (Juliette Binoche), soočena z lastno minljivostjo in pritiski, v družbi asistentke (Kristen Stewart) odpravi v mirno švicarsko mestece v gorah. Poleg Assayasa francoske barve zastopajo še Bertrand Bonello, ki bo predstavil biografsko dramo Saint Laurent, ki govori o življenju znanega modnega oblikovalca Yvesa Saint Laurenta, vetaran Jean-Luc Godard bo predstavil v 70-minutno dramo Zbogom jeziku (Adieu au langage), posneto v 3D tehniki,  Michel Hazanavicius pa dramo Iskanje (The Search), zgodbo o pripadnici neke nevladne organizacije, ki vzpostavi poseben odnos z mladim Čečenom. Francosko skupino zaključuje Timbuktu, novi film v  Mavretaniji rojenega francosko-malijski režiserja Abderrahmana Sissaka.
Tommy Lee Jones se je s prvencem The Three Burials of Melquiades Estrada pred devetimi leti že sodeloval v glavni tekmovalni sekciji. Letos se vrača s The Homesman, še enim vesternom, v katerem bo sam odigral glavno vlogo, glavno žensko vlogo pa zaseda Hilary Swank. Drugi ameriški film v tej sekciji je Lovec na lisice (Foxcatcher) Bennetta Millerja, ki znova predstavlja športno dramo; zgodbo o smrti olimpijskega zmagovalca Davida Schultza (Marc Ruffalo), ki ga je ubil paranoidni shizofrenik John du Pont (Steve Carell).
Iz Argentine prihaja krimi triler Divje zgodbe (Relatos salvajes) v režiji Damiana Szifrona, v eni izmed glavnih vlog pa nastopa neizogibni Ricardo Darín. Italijanske barve zastopajo Čudesa (La Meraviglie), novi film mlade režiserke Alice Rohrwacher.

Pohod na vzhod začenjam z novim ruskega mojstra Andreja Zvjaginceva, ki bo predstavil svoj novi film, sodobno socialno dramo Leviathan. Osebno z velikim zanimanjem pričakujem novi film Nurija Bilge Ceylana, ki bo v Cannesu predstavil več kot tri ure trajajoče Zimsko spanje  (Kis uyuksu), o katerem zaenkrat ni znano veliko. Za zadnji film iz tekmovalnega programa gremo še bolj na vzhod, v deželo vzhajajočega sonca, od koder prihaja Still The Water japonske režiserke Naomi Kawase, ki govori o 14-letnem fantu, ki na nekemu otoku iz vode potegne truplo in potem skupaj s punco začne raziskovati okoliščine neznančeve smrti.


-Zlata palma-

  • Captives [Kanada] (R. Atom Egoyan)
  • Foxcatcher [ZDA] (R. Bennett Miller)
  • Goodbye To Language [Francija] (R. Jean-Luc Godard)
  • The Homesman [ZDA] (R. Tommy Lee Jones)
  • Jimmy's Hall [VB] (R. Ken Loach)
  • Leviathan [Rusija] (R. Andrey Zvyagintsev)
  • Maps to the Stars [Kanada] (R. David Cronenberg)
  • The Marvel [Italija] (R. Alice Rohrwacher)
  • Mommy [Kanada] (R. Xavier Dolan)
  • Mr. Turner [VB] (R. Mike Leigh)
  • Saint Laurent [Francija] (R. Bertrand Bonello)
  • The Search [Francija] (R. Michel Hazavanicius)
  • Sils Maria [Francija] (R. Olivier Assayas)
  • Still The Water [Japonska] (R. Naomi Kawase)
  • Timbuktu [Francija] (R. Abderrahmane Sissako)
  • Two Days One Night [Belgija] (R. Jean-Pierre in Luc Dardennes)
  • Wild Tales [Argentina] (R. Damian Szifron)
  • Winter Sleep [Turčija] (R. Nuri Bilge Ceylan)

-Poseben pogled-

Sekcija Poseben pogled,  ki je (pretežno) posvečena novim inovativnim avtorjem, je tudi veliko bolj nepredvidljiva, zato je izjemno težko identificirati tiste najbolj obetavne naslove. Med devetnajstimi filmi je tako uvrščeno kar šest prvencev, a med njimi najdemo tudi nekaj del starejših avtorjev: dokumentarec The Salt of the Earth, ki ga sopodpisuje stari mojster Wim Wenders, Bird People, novi film izkušene francoske režiserke in scenaristke Pascale Ferran (Lady Chatterley) in Charlie’s Country, ki ga podpisuje Nizozemec Rolf de Heer (Bad Boy Bubby, The Tracker).
V tej sekciji svoja nova dela predstavlja nekaj avtorjev, ki so s svojimi prejšnjimi filmi že zgradili določeno prepoznavnost. V to skupino sodi Amour fou, novi film Jessice Hausner (Lourdes),  Jauja argentinskega režiserja Lisandra Alonsa (Los muertos), The Blue Room, nova stvaritev odličnega igralca in vedno bolj uglednega režiserja Mathieuja Amalrica, Harcheck mi headro izraelske režiserke Keren Yedaya in Tourist švedskega režiserja Rubena Östlunda (Play, De ofrivilliga).

Med debitanti bo brez dvoma največ pozornosti pritegnil film hollywoodskega zvezdnika Ryana Goslinga, ki v Cannesu predstavlja fantazijski triler Lost River.
Med filmi izven tekmovalne konkurence, ob že omenjenem otvoritvenem filmu, velja omeniti dramo Coming Home iz delavnice kitajskega mojstra Yimou Zhanga in težko pričakovani The Rover Avstralca Davida Michôda, ki se po odličnem prvencu Živalsko kraljestvo vrača na veliko sceno.

  • Amour Fou (R. Jessica Hausner)
  • Bird People (R. Pascale Ferran)
  • The Blue Room (R. Mathieu Amalric)
  • Charlie's Country (R. Rolf De Heer)
  • Eleanor Rigby (R. Ned Benson)
  • Fantasia (R. Wang Chao)
  • A Girl at My Door (R. July Jung)
  • Harcheck mi Headro (R. Keren Yedaya)
  • Jauja (R. Lisandro Alonso)
  • Lost River (R. Ryan Gosling)
  • The Misunderstood (R. Asia Argento)
  • Party Girl (R. Marie Amachoukeli, Claire Burger, Samuel Theis)
  • Run (R. Philippe Lacote)
  • Salt of the Earth (R. Wim Wenders & Juliano Ribeiro Salgado)
  • Snow in Paradise (R. Andrew Hulme)
  • Titli (R. Kanu Behl)
  • Tourist (R. Ruben Ostlund)
  • Unhappy Youth (R. Jaime Rosales)
  • Xenia (R. Panos Koutras)



sreda, 23. april 2014

The Immigrant (2013)


Slovenski naslov: Priseljenka
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama, Misterij, Romantični
Dolžina: 120' ,  Imdb
Režija: James Gray 
Scenarij: James Gray, Ric Menello
Igrajo:  Marion Cotillard, Joaquin Phoenix, Jeremy Renner, Dagmara Dominczyk, Angela Sarafyan, Glenn Fleshler

Mnogi režiserji imajo svoje igralce/igralke, s katerimi posnamejo večino svojih filmov in James Gray je eden izmed teh režiserjev. Razen prvenca Little Odessa (1994), je v vseh njegovih filmih eno izmed glavnih vlog odigral Joaquin Phoenix. Gray s svojimi filmi (posnel je pet celovečercev, z naslovno stvaritvijo vred) ni dosegel kakšnih odmevnejših rezultatov; njegovi filmi po ničemur niso izstopali iz povprečja, ne v negativnem, ne v pozitivnem smislu. Kritiki so največ pozitivnih besed namenili njegovem predzadnjem filmu Ljubimki (Two Lovers, 2008)  in prav Priseljenka je njegov najambicioznejši, in kot  sam pravi, najbolj oseben projekt doslej (o tem nekaj več v nadaljevanju), ki naj bi mu prinesel preboj v režisersko A ligo.
Piše se leto 1920. Ewa Cybulski (Cotillard) in njena sestra Magda sta po dolgotrajnem in napornem potovanju z ladjo končno prispele do otoka Ellis, nedaleč stran od New Yorka. Otok je v tem času bil kraj, kamor so prihajali vsi emigranti s stare celine in tam se je na licu mesta odločalo o njihovi usodi. Uradnik ameriške obmejne službe  je po nekaj kratkih vprašanjih sprejel odločitev, kaj storiti s prišleki. Enimi je vstop odobren, drugi so zaradi različnih bolezni končali v šestmesečni karanteni, nekateri pa so bili deportirani nazaj v Evropo. Sreča je sestram Cybulski v ključnem trenutku obrnila hrbet. Magdo so zaradi grdega kašlja poslali v karanteno, Ewo pa je uradnik označil za žensko vprašljive morale in zanjo odredil deportacijo. Zdi se, da je Ewa v brezizhodnem položaju, a nato ji na pomoč priskoči uglajeni lokalni poslovnež Bruno Weiss (Phoenix), ki uporabi svoje zveze pri policiji in jo izvleče iz zapora. Ko ji ponudi še prenočišče se zdi, da njegova prijaznost ne pozna meja. Izkazana prijaznost je že skoraj sumljiva in ko spoznamo, s kakšnim biznisom se ukvarja dotični gospod je jasno, da je Ewina previdnost povsem na mestu.
V uvodu sem omenil, da je Priseljenka Grayjev najbolj oseben projekt doslej. Rojeni Newyorčan se namreč s tem filmom spomni svojih rusko-židovskim koren in prednikov, ki so pred mnogimi leti premagovali enake ovire  in enako pot, kot njegov glavna junakinja. Režiserjevo dosedanje ustvarjanje je neločljivo povezano z njegovim rojstnim mestom in v tem smislu je povsem logično, da Gray svojo zgodbo umesti prav v New York iz 20-ih let prejšnjega stoletja. Žal režiserju s Priseljenko znova ni uspelo ustvariti resničnega presežka, čeprav je v isti sapi potrebno povedati, da film premore kar nekaj kvalitetnih sestavin, zaradi katerih z videnim na koncu  ne morem biti nezadovoljen. Grayju v sodelovanju z uveljavljenim direktorjem fotografije Dariusom Khondjijem  (Sedem, Ljubezen, Rimu z ljubeznijo) uspe prepričljivo rekonstruirati New York iz začetka 20.stoletja. S kvalitetnim produkcijskim dizajnom, dobro kostumografijo in ustreznimi fotografskimi nastavitvami s prevladujočo rjavkasto barvno paleto, je uspešno ujet duh tega zgodovinskega obdobja. Zelo dobro se odrežejo tudi vsi pomembnejši člani igralske zasedbe. Ugaja lahkotnost, s katero Marion Cotillard odgovarja na zahteve, ki je pred njo postavlja vloga mučenice čistega srca, ki na koncu vseeno najde dovolj moči za odpuščanje in iskreno sočustvovanje z izkoriščevalci. Vseeno menim, da se je v tem primeru z moralnim idealiziranjem lika šlo nekoliko predaleč. Zdi se mi, da večjo kompleksnost premore Phoenixov lik, nekakšna mešanica predatorja in zaščitnika, ki v določeni meri celo sam verjame svojim lažem. Škoda je le, ker njegova popolna moralna preobrazba na koncu ni podkrepljena z boljšimi scenarističnimi rešitvami. Tudi Jeremy Renner je najmanj soliden, kot čarodej Emil, Brunov bratranec in njegov glavni rival, s katerim je zgodba dobila zanimiv ljubezenski trikotnik. Gray je očitno želel ustvariti univerzalno zgodbo o ljubezni, trpljenju in odpuščanju, a nekateri podporni stebri, ki držijo zgodbo so vseeno prešibki, da bi nosili takšno težo. V mislih imam predvsem vlogo sestre: ko Ewa dobi priložnost zbežati z Emilom, tega ne stori zato, ker želi pomagati sestri. Ki, mimogrede, ni na seznamu za deportacijo, ampak v karanteni - Ewa ji lahko pomaga tudi kasneje, z denarjem se stvari  lahko rešijo tudi na daljavo. Moteče je tudi, da je Bruno v enem trenutku pomembnež s številnimi zvezami, že v naslednjem pa ulični zvodnik brez ficka, ki svoja dekleta prodaja v nekem podhodu. Skratka, ob bolj izpiljenem scenariju bi Priseljenka lahko postala Grayjevo najboljše delo doslej. A zavoljo vseh omenjenih pomanjkljivosti se to ni zgodilo in romantična drama Ljubimki tako še najprej ostaja njegova najbolj zrela stvaritev. (+3)


Ocena:


ponedeljek, 21. april 2014

Joe (2013)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama 
Dolžina: 118' , Imdb
Režija: David Gordon Green 
Scenarij: Gary Hawkins, Larry Brow (knjiga)
Igrajo: Nicolas Cage, Tye Sheridan, Gary Poulter, Ronnie Gene Blevins, Adriene Mishler

David Gordon Green je nazaj. Tistemu staremu Greenu, ki je na začetku kariere posnel nekaj zares zanimivih filmov je uspelo izriniti novejšega, nezanimivega Greena. Tistega, ki je pred časom prodal dušo Hollywoodu in nekaj časa snemal zanič filme po naročilu. Na koncu se je izkazalo, da se Green ni prodal, ampak  je zgolj svoje ime oddajal v najem za določeno časovno obdobje. Že lansko leto, ko sem pisal o komični drami Prince Avalanche (2013), samo nekaj tednov pred premiero naslovnega filma v Benetkah sem zadovoljno ugotavljal, da se režiser počasi vrača na pravo pot. Zdaj, ko je arhiviran še Joe, o tem  več ni nobenega dvoma. Green znova snema kvalitetne filme in upajmo, da bo  tudi v prihodnje ostal na trenutnem kurzu. 
Nicholas Cage je Joe, bivši kaznjenec s težavno preteklostjo in kratko vžigalno vrvico. Zdi se, da je Joe v zadnjih nekaj letih našel spokoj in nekoliko ukrotil svojo naglo naravo. Doma, na kavču, te težave težko najdejo in Joe se drži tega preverjenega recepta. Zjutraj se odpravi na delo, v bližnji gozd, v katerem manjša skupinica lokalcev pod njegovim komando izvaja ukrepe, ki bodo velikem  lesnem podjetju omogočile krčitev gozda. Njihova naloga je zastrupljanje dreves, ki se z njihovo pomočjo začnejo sušiti in tako postanejo primerna za seko. Joe na poti domov običajno naredi kratek postanek v baru, včasih je v igri tudi lokalni bordel, v katerem naš protagonist poišče sprostitev v ženski družbi. Nekega dne mu pot prekriža 15-letni fant Gary, ki je s svojo potepuško družino pred kratkim prišel v mesto. Oče je ničvredni alkoholik, ki svojo voljo pogosto uveljavlja z nasiljem in fant bi že zapustil družino, če bi njegova mlajša sestra lahko sama skrbela zase. Gary potrebuje denar za hrano, zato prosi Joeja, da ga vzame v njegovo ekipo zastrupljevalcev dreves. Fant dobi priložnost za dokazovanje in ker se pokaže v dobri luči, postane regularni član Joejeve ekipe. Ta ga vzame pod svoje okrilje in med bivšim kaznjencem in otrokom se počasi spleta iskreno prijateljstvo. A ko ti za nekoga ni vseeno, potem tudi njegovi problemi postanejo tvoji problemi. Na fantovi strani je to nasilni oče, na Joejevi pa stare zamere enega izmed njegovih bivših pajdašev. 
Revna ruralna območja na ameriškem jugu so od nekdaj predstavljala izrazito filmično okolje za neodvisne filmarje, ki so svoje zgodbe umeščali na neugledne lokacije rezervirane za ameriško white trash populacijo. Ti filmi so pravo nasprotje velikih visokoproračunskih hitov, ki se običajno odvijajo bodisi na znanih ekskluzivnih lokacijah v naravi, bodisi v velikih urbanih središčih, v katerih se zrcali obraz bogate Amerike. Z izbiro čistega nasprotja neodvisni filmarji pokažejo drugačen obraz Amerike in nam ponujajo podobe, ki nimajo mesta v srečni  hollywoodski kinematografiji. Hollywood pač ne tolerira ljudi s slabo zobno higieno, ki imajo težave z alkoholom in živijo v težkih življenjskih pogojih. To nalogo je nase prevzel neodvisni film in Joe je tipičen predstavnik takšne usmeritve. Poznamo veliko primerjalno ustreznih naslovov, a če se osredotočim na malce novejše, bi naslovnega umestil nekje med  Na sledi očetu (Winter's Bone, Debra Granik, 2010) in Mud (Jeff Nichols, 2012). Slednji naslovnemu ni blizu samo tematsko, saj v Nicholsovem filmu enega izmed otrok, ki se zbliža s kaznjencem (Matthew McConaughey), igra malce mlajši Tye Sheridan. 
Potrebno je priznati, da David Gordon Green s svojo najnovejšo stvaritvijo ne odkriva novih teritorijev. Glavne sestavine, iz katerih Green sezida to zgodbo so pred njim koristili mnogi, a filmska zgodovina nas uči, da v rokah spretnega pripovedovalca tudi najbolj obrabljene zgodbe lahko dobijo posebno, zanimivo dimenzijo. Dobrih stvari, ki v tem primeru film dvignejo iznad povprečja je kar nekaj. Greenu in njegovi ekipi, med katero posebej velja izpostaviti Tima Orra, direktorja fotografije, ki je vizualno opremil prav vse režiserjeve filme doslej, uspe zgraditi odlično atmosfero, predvsem s premišljeno izbiro snemalnih lokacij, na katerih potem efektno koristijo estetiko grdega. S pametno postavitvijo kamere, ki like pogosto snema v slabo osvetljenih, zatohlih prostorih, gledalec  čuti ujetost likov v prostoru, oziroma lastni usodi. Druga pomembna komponenta so igralski nastopi. Nicolas Cage na leto lahko posname deset zanič filmov, a v mojih očeh bo vedno ostal vrhunski igralec. Tudi zato, ker se mu tudi po nizu petih-šestih slabih filmov nekako uspe vrniti  v A-ligo in odigrati vlogo, s katero si znova ustvari dovolj kredita za naslednjih pet-šest B filmov. Mladi Tye Sheridan se je še enkrat izkazal z odlično igralsko kreacijo in potrdil, da od njega v prihodnosti lahko pričakujemo velike stvari. Fant je že zdaj na takšnem nivoju, na katerem mu lahko zavidajo veliko izkušenejši igralci, ki so posneli več deset filmov. Zaključne besede sem prihranil za človeka, ki je z neverjetno prepričljivostjo odigral vlogo z alkoholom zasvojenega očeta. Green je v to vlogo inštaliral Garyja Poulterja, resničnega brezdomca, ki nikoli v življenju ni stal pred kamero. Ob takšnih kreacijah me vedno presune prepričljivost, s kakšno lahko popolni amater odigra določeno vlogo. Režiserjevo vztrajanje na avtentičnosti je bilo poplačano in če nič drugega, je vsaj ta vloga dokaz, da je nekoč živel brezdomec z imenom  Gary Poulter. Garyja so namreč le dva meseca po koncu snemanja našli utopljenega v neki plitvini, v katero je hote ali nehote zašel po nekajdnevnem  popivanju. (-4)


Ocena:


četrtek, 17. april 2014

Återträffen [The Reunion] (2013)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi. The Reunion
Država: Švedska
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 88' ,  Imdb
Režija: Anna Odell
Scenarij: Anna Odell
Igrajo: Anna Odell, Sandra Andreis, Kamila Benhamza, Anders Berg, Jimmy Carlberg, Erik Ehn

Na letošnji podelitvi zlatih hroščev (Guldbagge awards), ki so švedski ekvivalent oskarjev, je nagrado za najboljši film odnesla drama Återträffen, debitantska stvaritev kontroverzne švedske umetnice Anne Odell. O kontroverzah bom povedal nekaj več v nadaljevanju, za uvod pa naj povem, da je film v Benetkah, poleg Razrednega sovražnika Roka Bička, bil eden izmed najvidnejših naslovov v sekciji Mednarodni teden kritike, kjer je prejel dve pomembni nagradi. 
Po dvajsetih letih je zanimivo srečati ljudi, s katerimi smo se nekoč družili in temu primerno je tudi vzdušje na zabavi, ki jo skupina bivših sošolcev pripravi v neki restavraciji. Atmosfera je  sproščena, obrazi so nasmejani, debate živahne. Vsaj, dokler se v restavraciji z manjšo zamudo ne pojavi Anna Odell. V zraku je čutiti rahel dvig napetosti, vendar je pozornost kmalu preusmerjena na slavnostne govornike. Besedo vzamejo tisti, ki so vso zadevo organizirali in potem ko z govorjenjem končajo najsvetlejši  predstavniki razreda, za besedo zaprosi Anna.  A že po nekaj stavkih je jasno, da njeni spomini na šolske dni niso ničkaj prijazni. Nasmehi z obrazov počasi izginjajo, Anne pa je iz minute v minuto bolj ostra, obtožbe na račun tistih, ki so ji najbolj grenili šolske dni, so vedno hujše. Na neki točki nihče več ne želi poslušati njenih obtožb in v nekem trenutku skoraj pride do fizičnega obračuna. Prezgodnji, katastrofalni konec zabave je tudi konec prvega poglavja, a šele drugo poglavje razkrije, kaj smo videli v prvem poglavju.
Gledalec z nekaj več filmske kilometrine bo v trenutku, ko Anna dvigne kozarec in prosi za besedo, iz spomina nemudoma priklical odlično Praznovanje (Festen, Thomas Vinterberg, 1998). Zadeve se tudi tukaj razvijajo v podobni smeri, vendar Återträffen po prvem dejanju zaplava v drugačne, bistveno bolj eksperimentalne vode. Ta film je zame zelo oseben. To je izjava, ki jo avtorji pogosto rabijo pri predstavitvi svojih del, a v tem primeru je ta trditev povsem na mestu.  Ustrahovanja, poniževanja in  ostale neprijetnosti med odraščanjem so del  problematike, ki je bila obravnavana v mnogih filmih, a vseeno se ne spomnim,  da je kakšna izmed žrtev nasilja o tem posnela film, v njem odigrala glavno vlogo in se kasneje, kot zrela oseba, tako pogumno soočila s tistimi, ki so jo trpinčili. Režiserka se s tem filmom ni zgolj soočila z lastno bolečo preteklostjo, ampak tudi posnela zanimivo študijo o tem, kako travme, ki jih posameznik občuti v adolescenci nanj vplivajo kasneje, ko je že formirana osebnost.  Moram priznati, da mi je pri režiserkinem prvencu bolj ugajal koncept, kakor sama izvedba.  Občutek je, da avtorica v prvem delu  za odtenek preveč radikalna v projekciji  odziva skupine na njena obtoževanja. Mogoče ne toliko v smislu lastnega angažmaja in odziva posameznikov, ampak bolj v prikazu sovražnega odziva celotne (sovražne) skupine. Ovire, ki avtorici preprečujejo podrobnejšo analizo njenih tlačiteljev v drugem delu so razumljive, a Odellovi vseeno uspe izpostaviti srž problema: pri vsakršni obliki nasilja niso odgovorni le tisti, ki izvajajo nasilje; enako odgovorni so tudi vsi tisti, ki le nemo opazujejo izvajanje nasilja in ne storijo nič. Še več, družba dominantne samce in samice, četudi so nasilneži, promovira v svoje voditelje. Že v uvodu sem omenil, da Anne Odell na Švedskem mnogi doživljajo kot kontroverzno osebnost. To etiketo so ji prišili potem, ko si je mlada umetnica omislila nadvse izviren način za predstavitev svoje diplomske naloge. Anne je po namišljenem samomoru z mostu v Stockholmu policijo prepričala, da je oseba s psihično motnjo. Nato je v bolnišnici norela, zmerjala medicinsko osebje in razgrajala tako močno, da so jo morali vtakniti v prisilni jopič in jo pomiriti s pomirjevali. Naslednje jutro je študenta zdravnikom pojasnila, da je vse kar se je zgodilo včeraj, del njene diplomske naloge. Že s to akcijo je Odell napovedala svojo ekscesno umetniško usmeritev in njen prvenec je zagotovo zanimiv korak, narejen v tej smeri.


Ocena:


torek, 15. april 2014

Ilo Ilo (2013)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Singapur
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 99',  Imdb
Režija: Anthony Chen
Scenarij: Anthony Chen
Igrajo: Koh Jia Ler, Angeli Bayani, Tian Wen Chen, Yann Yann Yeo 

Singapur s konca 90-ih let prejšnjega stoletja. Gospodarska recesija vedno bolj trese nekoč uspešno gospodarstvo,  slika pa je podobna v večini držav v regiji. 10-letni Jaile je problematičen mulc, sin prezaposlene uslužbenke pri veliki korporaciji, pri kateri pripravljajo novo rundo masovnih odpuščanj. Oče je trgovski potnik, ki pred družino že nekaj časa skriva dejstvo, da je ostal brez službe. Na srečo je vsaj materina pozicija v podjetju razmeroma varna zaradi njene brezkompromisne privrženosti podjetju in kdove koliko nadur, s katerimi je dokazala svojo vrednost in si priborila manjšo šefovsko pozicijo. Zakonca se vsak na svoj način borita za prosperiteto družine, največja žrtev njunih ambicij pa Jaile, ki je večino časa prepuščen samemu sebi. Fant obupno išče pozornost, rezultat njegovih prizadevanj pa so vedno pogostejša povabila na razgovore, ki jih ravnateljica šole pošilja njegovim staršem. Ko se Jaile po še enem ekscesu znajde pred izključitvijo, se mati odloči, da bo najela hišno pomočnico iz tujine, ki bo skrbela za red v hiši in spotoma popazila na njenega problematičnega sinka. Nekaj dni kasneje v hišo pride nova služkinja, revna Filipinka Teresa, ki ji Jaile sprva močno greni življenje. Toda njeno razumevanje za težave odraščajočega fanta začne mehčati njegovo sovražno držo in med služkinjo in otrokom se postopoma rojeva iskreno prijateljstvo.
Ena od prednosti, ki ji s seboj prinaša konzumiranje raznolikih filmskih zgodb iz celega sveta je ta, da gledalec iz teh zgodb lahko absorbira delček realnosti, ki jo živijo ljudi na nekem oddaljenem delu sveta. Singapurja verjetno ne bom nikoli obiskal, zato je toliko bolj zanimivo, ako se ustvarjalec odloči v zgodbo vključiti neko lokalno posebnost. 29-letni debitant  Anthony Chen je v svoj režiserski prvenec vključil  nekaj avtobiografskih detajlov, saj je tako kot mnogi singapurski otroci odraščal ob filipinski služkinji. Filipinci in Filipinke so v Singapurju od nekdaj imeli vlogo poceni delovne sile in mogoče se prav na pričujočem primeru najbolje vidi, kako zelo poceni imigranti prodajajo svoje delo. Družina, ki jo spoznamo tukaj namreč ne sodi v singapurski premožni razred, ampak v nižji srednji sloj – njihovo stanovanje je  dokaj skromno, družinski avto je v napol-razpadajočem stanju, a kljub temu družina premore dovolj denarja, da si privošči služkinjo. Iz te slike lahko razberemo dvoje: raven podcenjenosti imigrantskih delavcev in vpliv kapitalistične miselnosti na majhnega človeka, ki za dosego določenih materialnih ciljev mora žrtvovati družinsko srečo in se povsem posvetiti poklicu ki ga opravlja. Moja služba – to  sem jaz, je logika, ki razgalja vso nehumanost takšne realnosti. V ta okvir Chen umesti zgodbo o odraščajočem fantu, ki je brez dvoma ena od žrtev takšne realnosti. 
A ni vse tako črno, saj režiserju uspe v ta depresivni okvir umestiti toplo in srčno zgodbo o zbliževanju 10-letnega otroka in njegove služkinje. On v njej najde manjkajočo komponento – materinsko  ljubezen, ona pa nadomestek za lastnega otroka, ki ga je pustila v domovini, ko je odšla s trebuhom za kruhom. Režiserju uspe kreirati nekaj enostavnih, a močnih situacij, preko katerih gledalcu lepo približa ekspanzijo medsebojne naklonjenosti. V spominu bodo najbolj ostali liki, vse štiri centralne figure, ki so vsaka zase obložene z dovolj karakternih slojev, da v njih vidimo pristne ljudi iz krvi in mesa. Skozi najbolj zanimivo  transformacijo  pa gre najmlajši med njimi, ki ga sprva težko razumemo in z njim ne sočustvujemo, vendar se naš odnos do njega postopoma spreminja. Vse do zadnjih, čustvenih minut, ko Jaile več ni tisti problematičen mulc iz začetka zgodbe, temveč otrok, ki ima našo naklonjenost in razumevanje. Chen zgodbo zaokroži z dopadljivim razpletom, ki sprva mogoče ne deluje preveč optimistično, a pod črto je jasno, da je skromni služkinji vseeno uspelo odnose znotraj disfunkcionalne družine spremeniti na bolje. (-4)


Ocena:


ponedeljek, 14. april 2014

The Grand Budapest Hotel (2014)


Slovenski naslov: Grand Budapest hotel
Država: ZDA, Nemčija
Leto: 2014
Žanri: Komedija
Dolžina: 100' ,  Imdb
Režija:  Wes Anderson
Scenarij:  Wes Anderson, Hugo Guinness
Igrajo: Ralph Fiennes, Tony Revoloilri, F. Murray Abraham, Tilda Swinton, Mathieu Amalric, Adrien Brody, Willem Dafoe, Jeff Goldblum, Harvey Keitel, Jude Law, Bill Murray, Edward Norton, Saoirse Ronan, Jason Schwartzman, Léa Seydoux

Večina tistih, ki so vsaj enkrat vstopili v kakšnega izmed imaginarijev Wesa Andersona in začutili zadovoljstvo ob njegovi čudoviti vizualni estetiki, so kasneje postali njegove redne stranke. Anderson je vizualnost svojih izdelkov pili iz filma v film, z Grand Budapest pa je dosegel nivo, ki ga ne bo enostavno preseči. Že s Kraljestvom vzhajajoče lune je letvica bila postavljena zelo visoko, toda Andersonu je v sodelovanju z svojim stalnim sodelavcem Robertom D. Yeomanom, direktorjem fotografije, ki je svoje znanje vgradil v vse Andrsonove filme, razen prvenca Bottle Rocket (1996) in animacije Fantastic Mr. Fox (2009), uspelo dodatno izboljšati vizualno komponento svojega najnovejšega izdelka. Še drugič zapored je za produkcijski dizajn poskrbel Adam Stockhausen, s katerim so režiser in sodelavci dolgo časa iskali primerno lokacijo in primerno stavbo v centralni Evropi, na kateri bo stal njihov izmišljeni hotel. Na koncu so v mestecu Görlitz, ki stoji na tromeji med Nemčijo, Češko in Poljsko odkrili razkošno starinsko veleblagovnico, ki so jo za potrebe filma preobrazili v Grand Budapest Hotel.
Naslovni hotel stoji na idilični gorski lokaciji v fiktivni srednjeevropski deželi Zubrowka in gosti premožno klientelo iz Zubrowke in ostalih okoliških držav. Razkošni hotel je zamišljen kot elitno termalno zdravilišče na čistem gorskem zraku, kamor na oddih prihajajo zapostavljene soproge, umetniki in umetnice z ustvarjalno blokado in mnoge  osamljene duše, ki z nastanitvijo v hotelu dobijo tisti kanček pozornosti, ki ga pogrešajo v domačem okolju. Za zadovoljstvo strank skrbi izkušeni hotelski receptor Monsieur Gustave, ki je zadolžen za koordinacijo vseh aktivnosti v poslopju. Hotel gromozanski delež slave in prepoznavnosti dolguje prav glavnem receptorju, ki vsakemu gostu namenja veliko pozornosti, ki včasih zna biti zelo intimna. Nekega dne član hotelskega osebja postane mladi postrešček Zero Moustafa, ki hitro postane Gustavov ljubljenec. Ko do Gustava pride novica o smrti Madame D., njegove najljubše gostje, ki je vrsto let prihajala na oddih v Grand Budapest, se concierge v družbi svojega najljubšega postreščka odpravi na pogreb. Na njuni poti vidimo spreminjajočo se deželo na pragu velike vojne in jasna znamenja krepitve fašistične miselnosti. Gustave in Zero se nehote znajdeta sredi grde zapuščinske razpravo, saj je Madame D. Gustavu nepričakovano zapustila dragoceno sliko, ki jo pohlepna družina ne misli tako enostavno izpustiti iz rok.
Filmi Wesa Andersona so zame sčasoma postali pravi mali imaginarni svetovi, v katere vstopam z vedno večjim veseljem in vedno večjimi apetiti. Že prve minute filma so prinesle dobro razpoloženje, počutje v teh uvodnih minutah pa je spominjalo na občutke, ki jih človek dobi ob vstopu v hišo najljubšega sorodnika ali kakega starega prijatelja, ko že po nekaj besedah čutiš, da je pred tabo novo prijetno druženje. Nekateri Andersonu očitajo nepotrebno inštaliranje velikih igralskih kalibrov v nepomembne, majhne vlogice, a pri tem pozabljajo, da so to igralci, ki so zaznamovali njegovo režisersko kariero in da prav prisotnost teh igra pomembno vlogo pri ustvarjanju občutka familiarnosti, ki ga čutimo ob gledanju njegovih filmov. Anderson je z vsakim novim filmom na seznam dodal kakšno novo uveljavljeno igralsko  ime, ki je potem z veseljem obnavljalo članstvo v njegovem sindikatu. Zadnje ime na tem seznamu je Ralph Fiennes, ki se je odlično znašel v zanj netipični vlogi. Anderson se očitno zna na poseben način povezati s svojimi igralci in iz njih izvleči kreacije, kakršna je tukaj uspela Fiennesu, ki je na seznam svojih najboljših vlog dodal rolo, s katero njegov igralski karton deluje bolj barvito, vsestransko in nenazadnje, bolj zanimivo.
Grand Budapest je poln zanimivih igralskih utrinkov in nesmiselno bi bilo posebej omenjati vsakega izmed njih, zato se bom ustavil le pri Tildi Swinton, ki je po Snowpiercerju odlično odigrala še eno do nerazpoznavnosti zamaskirano vlogo in mlademu Tonyju Revoloilri, ne toliko zaradi njegove sicer solidne kreacije, ampak zato, ker je njegov lik lep primer odličnega castinga, s kakšnim lahko iz vloge izvlečeš maksimum. Mladi igralec s svojo pojavo ni prinesel le raznolikosti, ampak je Andersonu omogočil, da se na zanimiv način dotakne problematike priseljencev in povleče vzporednice z aktualnim stanjem v večini bogatih zahodnoevropskih držav. Na problem nestrpnosti do drugačnega in drugačnosti se navezuje motiv krepitve fašizma v centralni Evropi, ki je lepo vkomponiran v duhovito pustolovščino, polno iskrivih dialogov in dobrega tempa, v katerih prepoznamo retro obrise vrtoglavih komedij, kakšnih ne snema nihče več. Skoraj neverjetno je, da avtorju uspe v tako kratek film umestiti toliko zanimivih motivov: zgodbo o pristnem prijateljstvu, prvi ljubezni, umoru, tatvini… Anderson celo najde čas za izjemno zabavno parodiranje filmov, ki napetost gradijo na preciznem prikazu pobega iz zapora. Skratka, Grand Budapest Hotel je mešanica številnih zgodb, ki jo v tako okusno filmsko jed lahko zmešajo le največji mojstri svojega poklica. (-5)

Iz prve roke (Vir:Kinodvor)

»S prijateljem Hugom sva se več let pogovarjala o liku, ki ga je navdihnil najin prijatelj, neverjetno očarljiv človek z edinstvenim, čudovitim načinom izražanja in zelo specifičnim pogledom na svet. Ni mu podobnega. Sam pa sem hotel hkrati posneti neke vrste evropski film, za kar me je navdihnilo zlasti pisanje Stefana Zweiga, ki mi je zadnja leta tako prirasel k srcu. V tem času sem bral še druge reči, ki na videz nimajo nič skupnega s filmom, na primer delo Eichmann v JeruzalemuHannah Arendt, ki vsebuje izjemno analizo: kako so se posamezne evropske države odzvale na nacizem in kako se je ves ta prostor nenadoma zrušil.«
- Wes Anderson, režiser in scenarist

»S filmom Grand Budapest hotel je Wes ustvaril pravo pravcato 'caper' komedijo, polno preoblek, pregonov in pobegov, ki pa jo vseskozi preveva tisti prepoznavni trpko-sladki podton. Vse Wesove filme zaznamuje idiosinkratična lahkotnost, v katero so v resnici zavite resne teme, pa tudi močna čustva. Gre za nenavadno mešanico, ki je ne zna posnemati nihče, saj izvira iz Wesove notranjosti, iz povsem osebnega smisla za humor in dojemanja sveta. Ne nazadnje je spet ustvaril lastni, izmišljeni čas in svet, v katerem živijo pogumnejši, bolj načelni ljudje, ki pa se znajo tudi bolj zabavati.«
- Ralph Fiennes, igralec


Ocena:



četrtek, 10. april 2014

Nymphomaniac: Vol. II (2013)



Slovenski naslov: Nimfomanka - 2. del
Država: Danska, Nemčija, Francija
Leto: 2013
Žanri: Drama, Misterij
Dolžina: 123' ,  Imdb
Režija: Lars von Trier
Scenarij: Lars von Trier
Igrajo: Charlotte Gainsbourg, Stellan Skarsgård, Jamie Bell, Willem Dafoe, Mia Goth, Michael Pas

Zapis o drugem delu Nimfomanke se navezuje na članek, ki sem ga pred nekaj tedni posvetil prvemu delu filma, zato ga je smiselno brati v tem kronološkem zaporedju. Veliko bolje bi bilo, če bi oba dela obravnaval v enem samem zapisu, saj konec koncev govorimo o eni pripovedni celoti, ki je zaradi izdatne dolžine bila razdeljena na dva dela. Kratki sinopsis je že predstavljen v prvem zapisu, zato ne bom izgubljal časa s pisanjem povzetka, ampak se bom takoj lotil preostalih treh poglavij Nimfomanke. Srečni trenutki so kratki, hitro minljivi, bolečina je dolgotrajna in nikoli zares ne mine. To je filozofija, s katero se mogoče delno pojasni dejstvo, da je prvih pet poglavij Nimfomanke združenih v prvi del filma, krajše od zaključnih treh poglavij, ki jih gledamo v drugem delu. Zdaj, ko je film kompletiran moram narediti revizijo svojih stališč iz prvega zapisa. V prvem članku sem zapisal takole:   Vsi tisti, ki so od filma zastavljenega v teh tematskih okvirjih pričakovali bolj poglobljeno študijo seksualnosti in same nimfomanije, kot njene izkrivljene in amoralne različice spolnega življenja, so najbrž nekoliko razočarani, saj nam Trier z Nimfomanko nudi izrazito hladen vpogled v svet neutolažljive spolne sle. Takšna trditev po drugem delu filma izgubi veljavo, saj v nadaljevanju Von Trier stori nasprotno — zgodbo  zaokroži tako, da gledalcu ponudi še ostale, za glavno protagonistko manj prijetne aspekte nimfomanije. Takšno možnost je napovedoval že zadnji prizor v prvem delu filma, v katerem Joe možu prizna, da med seksom z njim ne čuti nič. Že to bi moralo biti dovolj jasno opozorilo, da Von Trier v nadaljevanju ne bo vztrajal zgolj pri sami mehaniki, ampak bo zgodbo oplemenitil s tehtnejšim psihološkim tretmajem.    
Ko Joe, oziroma njeno glavno orodje za dosego seksualne potešitve naenkrat postane nefunkcionalno,  je ta pripravljena storiti vse za povrnitev nekdanje funkcionalnosti svoje, recimo ji kar, pizde, saj konec koncev takšno terminologijo uporablja tudi ona sama. To je problem, s kakšnim Von Trier junakinjo pošlje v svet sadomazohističnih užitkov. Svet, ki mu poveljuje K (Jamie Bell) specialist za potešitev tovrstnih potreb. Mogoče bodo prizori v tem poglavju za koga preveč zahtevni in tega se dobro zaveda tudi režiser, ki  prav v tej epizodi dogajanje orkestrira tako, da zgodba dosega svoje črnohumorne vrhunce. Dopuščam možnost, da je z mano nekaj narobe, a prav prvi obisk pri K-ju in njegov postopek priprave obiskovalke na tretma, se mi zdi neznansko smešen. Von Trier je v svojih filmih pogosto bolj ali manj očitno samoreferenčen; najbolj očitno prav v tem poglavju, ko znova prepleta žensko seksualnost in materinsko ljubezen do otroka. Tisti najbolj pesimistični gledalci bojo mogoče v določenem trenutku pomislili, da bo Lars do konca samorecikliral Antikrista, tisti vajeni njegovih provokacij pa najbrž ne bodo niti pomislil, da za kaj takega obstaja realna možnost.  In če smo se po šestem poglavju spraševali, ali je naslednje poglavje lahko bolj provokativno od prejšnjega, se je hitro pokazalo, da je odgovor pritrdilen. Pedofilija je tema, ki se navadno obravnava v rokavicah, a Von Trier preko tega kočljivega vprašanja uspešno razširi svojo glavno temo, nam ponudi interesanten pogled na pedofilijo in obenem vzpostavi jasne vzporednice s stanjem glavne junakinje. Zaključki, ki jih lahko izvlečemo iz tega poglavja so najbolje izraženi v besedah,  ki jih Joe izreče v pogovoru s Seligmanom. Vsi se rodimo s seksualnostjo, a nekateri pač imajo to nesrečo, da se rodijo z neprimerno, ali celo prepovedano seksualnostjo. Revolver je zadnje, osmo poglavje, s katerim se vrnemo na začetek zgodbe in ugotavljamo, zakaj se je Joe sploh ležala pretepena na ulici, s čisto zadnjim prizorom pa Von Trier izrabi jokerja, ki ga je ves čas držal v roki. Seveda, govorim o Seligmanu in njegovi funkciji v zgodbi.
Tudi tokrat je danskem provokatorju uspelo mobilizirati filmske navdušence iz celega sveta, ki so kmalu po premieri prvega dela filma na raznih on-line forumih in filmskih portalih sprožili živahno debato o njegovi najnovejši stvaritvi. Tako kot je to v navadi ob njegovih filmih, se je tudi tokrat javilo lepo število tistih, ki so po ogledu s svetom želeli podeliti frustracije, ki so jih doživljali ob gledanju njegove študije seksualnosti in nič manjše število tistih, ki so jih navdajali ravno nasprotni občutki.  Sam se uvrščam med slednje in Von Trier je po moji oceni z Nimfomanko ustvaril še eno izvirno filmsko zgodbo, s katero mu je uspelo zavalovati mirno gladino svetovne filmske produkcije, ki ji kronično primanjkuje filmov z robom, filmov, ki bi se upali na tako brezkompromisen način spregovoriti o določenih tabu temah.  Nimfomanko bodo cenili tisti, ki jih zanima širok spekter čustev, ki jih s seboj prinaša takšna odvisnost, razočarani pa bodo predvsem gledalci, ki  v njem iščejo pornič z zgodbo. Za nekoga mogoče utegnejo biti malce moteči dokaj površno utemeljeni prehodi in vstopi v posamezna poglavja,  čeprav takšen pristop nima bistvenega vpliva na to, kar se želi povedati s posamezno epizodo in filmom kot celoto. Še posebej mi je všeč način, kako Von Trier prepleta svojo osebno realnost s stališči, ki jih izražajo njegovi liki. Na neki točki pogovor med Joe in Seligmanom zaide v sfero rasizma/nestrpnosti/ksenofobije, kar režiser izkoristi za nedvomen odgovor vsem tistim, ki  so ga po znanem incidentu v Cannesu razglasili za nacista.  Živimo v svetu, v katerem vlada licemerstvo; svetu, ki raje sprejema tiste, ki govorijo prav in mislijo slabo,  od tistih ki govorijo napačno in mislijo dobro. Lars bi v zgodbo o nimfomaniji zlahka napletel še kakšno istospolno epizodo, a danes je LGBT filmov že toliko, da tema več ne predstavlja kakšnega posebnega tabuja. Pedofilija pa bo vedno občutljivo področje in prav v tej postavki Von Trier najbolje izrazi osrednjo idejo filma. Človek je seksualno bitje, ki s seboj nosi breme lastne seksualnosti in to breme raste sorazmerno s stopnjo drugačnosti,  ki v najbolj ekstremnih primerih življenje lahko spremeni v agonijo. Danes je malo je filmarjev, ki imajo dovolj poguma za obravnavo takšnih tem s takšno dozo humanizma. 


Ocena:


ponedeljek, 07. april 2014

Epizoda u životu berača željeza [An Episode in the Life of an Iron Picker] (2013)


Slovenski naslov: Epizoda v življenju zbiralca železa
Država: BiH, Slovenija, Francija
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 75' ,  Imdb
Režija: Danis Tanović
Scenarij: Danis Tanović
Igrajo:  Nazif Mujić, Senada Alimanović, Šemsa Mujić, Sandra Mujić

Le nekaj reprezentativnih vzorcev je dovolj, da povežemo pikice in si ustvarimo jasno sliko o globalni ekspanziji mizerije, saj je iz dneva v dan vedno več tistih, ki nimajo dovolj sredstev za najnujnejše življenjske potrebščine. Takšne primere lahko najdemo na vseh koncih sveta in na tem mestu mi se zdi smiselno povezati filme, o katerih sem pred kratkim pisal. Pred tem prispevkom sem pisal o avstralskem filmu Raketa, ki predstavi težke življenjske pogoje aboriginskega ljudstva v Laosu. Režiser je idejo za večino likov in samo zgodbo dobil med snemanjem dokumentarca, ki govori o aboriginskih otrocih, ki pobirajo prazne tulce granat (včasih tudi  polne, neeksplodirane bombe) in jih potem prodajajo na odpadu. Na drugem koncu sveta, v Angliji, eni izmed najbogatejših držav sveta, najdemo podobno sliko. Otroci iz najnižjih slojev pobirajo odpadno železo in ga prodajajo na odkupnih postajah. Vse to smo lahko videli v Sebičnem velikanu, o katerem nekaj več lahko preberete na tej povezavi. Ta trojček zaokrožujem z današnjim filmom, Epizodo v življenju zbiralca železa, ki je na 63.Berlinalu prejel dva srebrna medveda: Veliko nagrado žirije in nagrado za najboljšega igralca. Zbiranje odpadnih kovin je nekakšen skupni imenovalec vseh treh filmov, v katerem se zrcali zaskrbljujoča smer, v katero gre človeštvo. Podobnih (filmskih) primerov je kar nekaj, a prav omenjena tri filma, ki sem jih videl v kratkem časovnem obdobju, so izkristalizirala ta ponavljajoči se motiv.
Glavni junaki Epizode… so člani romske družine Mujić. Živijo v neugledni hiški, ki stoji v romskem naselju, nekaj deset kilometrov oddaljenem od bosanskega mesta Tuzla. Oče Nazif družino preživlja z zbiranjem odpadne kovine in tistih nekaj evrov socialne podpore. Žena Senada mu je rodila dve deklici in kljub težkim razmeram se zakonca Mujić in njuna otroka nekako prebijajo skozi življenje. A ko žena nekega dne začuti bolečine v trebuhu in jo mož odpelje k zdravniku, se njuni življenji spremenijo v nočno moro. Zdravniki s pregledom ugotovijo, da je Senada imela spontani splav in ji ustavijo krvavitev, vendar je za odstranitev zarodka potrebna operacija. In ker Senada nima zdravstvenega zavarovanja, zahtevajo plačilo operativnega posega, ki po ceniku stane okoli 500 evrov. 500 evrov, ki jih družina Mujić nima. In čeprav je Senadino stanje kritično, zdravniki zavrnejo izvajanje posega brez predhodnega plačila. Nazifove prošnje in pozivi na pomoč ne zaležejo, zato jima ne ostane nič drugega, kakor da se vrneta domov. Naslednji dan je ženino stanje še slabše, zato se znova odpravita v bolnišnico, a odgovor je enak: Najprej denar, potem operacija! V naslednjih dneh spremljamo moževa obupna prizadevanja, da ženi priskrbi nujno medicinsko pomoč.             
Dejstvo je, da v Bosni in Hercegovini marsikaj ne štima. Odnos do etničnih manjšin je zadnja skrb tamkajšnje oblasti (če sploh), in prav zato nehumano ravnanje javnih služb, ki je prikazano tukaj, ne predstavlja nobenega presenečenja. Ocenjujem, da temeljno vprašanje, ki se poraja po ogledu filma vseeno ni položaj in diskriminacija manjšin (čeprav ta moment igra pomembno vlogo) ampak zaskrbljujoči globalni trendi krčenja tistih osnovnih pravic, kot je pravica do nujne medicinske pomoči. Tudi v naši državici je seznam zdravstvenih storitev brez doplačila vedno krajši in zdi se, da bo zdravje kmalu postalo privilegij rezerviran za premožnejše sloje. Že zdrav razum narekuje transparentno rabo sredstev in boj proti mahinacijam v zdravstvu, a sem obenem prepričan, da se nam pod krinko racionalizacije poslovanja želi podtakniti nadaljnja komercializacija zdravstva, ki neizogibno pelje proti dogodkom, kakršen je prikazan v pričujočem kosu celuloida. Epizoda… je film, ob katerem je težko biti kritičen in se ob bedi, ki jo tu vidimo, delati preveč pametnega. Zato bi želel poudariti, da film vsekakor zasluži našo pozornost, prav tako se mi zdijo vprašanja, ki jih izpostavlja Tanović, tehtna in na mestu. Bosanski oskarjevec je idejo za film dobil ob branju članka v lokalnem časopisu, v katerem je novinar opisal dogodke, ki jih prikazuje film. Čeprav je Epizoda… nosilec uglednih mednarodnih priznanj, ocenjujem, da je Tanović tokrat le delno uspel iskoristiti ves potencial, ki ga je takšna zgodba ponujala. Mislim, da bi za kaj takega bilo treba storiti več, kot še enkrat v napol-dokumentarističnem stilu rekonstruirati zgodbo družine Mujić. V mislih imam nekoliko odločnejši pretres zdravstvenega sistema in iskanje krivcev za takšno stanje. Žal se kamera ustavi že pred vrati ordinacij, zato nikoli ne izvemo, kdo so direktorji bolnišnic, ki zavrnejo žensko v kritičnem stanju, niti kdo so tisti, ki so direktorjem bolnišnic poslali takšne direktive. Nekoliko me je zmotilo tudi idealiziranje glavnih likov, ki vendarle tudi sami nosijo del odgovornosti. S tem nikakor ne želim iskati opravičila  za postopke pristojnih služb, ampak poudariti, da bi liki lahko bili še boljši, če bi imeli nekoliko kompleksnejši značaj. En segment filma se mi vseeno zdi nadpovprečno dober — deli, v katerih opazujemo dinamiko odnosov v romskem naselju so netipično topli in iskreni, če jih primerjamo s starejšimi filmskimi portreti te etnične skupine v nekdanju skupni državi in kasneje v samostojnih državah (predvsem v filmih Emira Kusturice), v katerih je navadno bilo (pre)malo prostora za kaj takega. (+3)

Ocena:


nedelja, 06. april 2014

The Rocket (2013)


Slovenski naslov: Raketa
Država: Avstralija, Laos, Tajska
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 96' ,  Imdb
Režija: Kim Mordaunt
Scenarij: Kim Mordaunt, Miro Bilbrough
Igrajo: Sitthiphon Disamoe, Loungnam Kaosainam, Suthep Po-ngam, Bunsri Yindi, Sumrit Warin, Alice Keohavong

Začel bom s pohvalo na račun nacionalne televizije, ki nam iz tedna v teden ponuja raznovrstne, kakovostne filmske vsebine. Ljubitelji sedme umetnosti lahko med tednom spremljamo zanimive filme pretežno evropske, pa tudi neevropske produkcije. Tako smo prejšnji mesec lahko videli premiero avstralsko-laoške drame Raketa, ki se je letos v imenu Avstralije neuspešno potegovala za oskarjevsko nominacijo v kategoriji tujejezičnega filma. Film podpisuje avstralski režiser Kim Mordaunt, ki je nekaj časa v aboriginskih skupnostih jugovzhodne Azije (Laos, Tajska, Vietnam) kot mentor pomagal mladim filmarjem narediti prve korake v svetu filma. Zraven je snemal krajše filme in dokumentarce, ter spotoma iz prve roke slišal in videl marsikaj zanimivega, kar mu je pri pisanju scenarija za Raketo, ki je njegova debitantska stvaritev, prišlo še kako prav.     
Ob poznavanju avtorjeve poti ne preseneča, da se naslovna zgodba odvija v Laosu, kjer mlada Aboriginka pravkar rojeva svojega prvega otroka. Tistega dne je na svet prijokal Ahlo, ki ga je njegova babica razglasila za prekletega otroka, ki bo ljudem okoli sebe vedno prinašal nesrečo. Ahlo je imel brata dvojčka, ki se je rodil mrtev, in po lokalnem verovanju je takšen otrok magnet za nesrečo. Deset let kasneje je Ahlo radoživ fant, ki v svoji otroški razuzdanosti včasih stori kakšno neumnost, a vseeno bi težko govorili o uresničitvi babičinih črnih napovedi. A nato nad vas pridejo črni oblaki, ko regionalni energetski gigant z blagoslovom laoških oblasti obelodani graditev jezu, zaradi katerega bodo preselili celo vas. Vaščane s kamioni odpeljejo na novo lokacijo, na kateri vsi skupaj spoznajo, da so obljube o novih hišah in boljšem življenju le mrtva črka na papirju.  Spravijo jih v improvizirano begunsko taborišče, pod šotore, kjer Ahlo naredi nekaj zanj tipičnih vragolij. Razjarjeni vaščani več niso pripravljeni tolerirati njegovo slabo karmo, zato se fant počuti sprejetega le ob svoji novi prijateljici Kii, 9-letni deklici, ki živi s svojim čudaškim, zapitim stricem. Nesrečna naključja se kopičijo in nekaj dni kasneje mora Ahlova družina skupaj s Kio in njenim stricem zapustiti taborišče. Skupaj poskušajo najti svoj prostor pod soncem, a v deželi uničeni z vojno, v kateri imajo več neeksplodiranih bomb kakor otrok, to ni enostavna naloga.   
Takoj v prvem kadru, v katerem spoznamo 10-lenega Ahla je jasno, da so Kim Mordaunt in sodelavci opravili odlično selekcijo in pred kamero postavili naturščika, ki je pravi magnet za kamero. Že ta prvi prizor, v katerem opazujemo veselega in razigranega fanta, izžareva neverjetno, nalezljivo energijo, ki instantno ogreje srce gledalca. Rekel bi, da smo Ahla vzeli za svojega že po tem prvem kadru, všečnost pa je še dodatno utrjena v nadaljevanju, ko se fant začne družiti z malce mlajšo deklico z žalostnimi očmi. Zgodba je v osnovi preprosta, enostavno sledljiva in razmeroma predvidljiva, sploh v svojem finalnem odseku, a ji to v resnici ne škoduje preveč, kajti resnično vrednost filma najdemo v likih. Karakterji, ki jih gledamo tukaj, niso nastali kar tako, oziroma niso izmišljeni — večina likov namreč temelji na osebah, ki jih je Kim Mordaunt srečal med snemanjem svojega dokumentarca Bomb Harvest (2007), ki govori o laoških otrocih, ki po podeželju zbirajo ostanke granat in jih prodajajo za staro železo. Celo lik zapitega starčka Purpla (najboljša laoška imitacija Jamesa Browna) temelji na človeku, ki ga je režiser osebno spoznal. Zgodba je podana v social-realističnem slogu, brez konkretnejšega naslavljanja kompleksnih vprašanja, kot je denimo izkoriščevalski odnos Avstralije, najmočnejšega lokalnega igralca, ki preko svojih korporacij (energetski giganti) izkorišča stanje v Laosu za nesramno eksploatacijo njihovih naravnih virov. Vse to, seveda, na škodo večnih depriviligrancev - Aboriginov. Čeprav je v filmu veliko bomb, ki jih dobesedno vidimo na vsakem vogalu, o vzrokih za vojno in ameriški vlogi v tem delu sveta ni povedano skoraj nič (če odmislimo živopisnega Purpla, ki ga lahko razumemo kot nekakšno metaforo ameriškega vpliva v tem delu sveta). Mordaunt se je pač odločil, da nas ne bo utrujal s težkimi temami  in nam ponudil feelgood  zgodbo o simpatičnem fantu, ki  z zmago na tradicionalnem festivalu raket ne bo prinesel le prepotrebnega dežja svojemu ljudstvu, ampak tudi razbil prekletstvo in se znebil etikete nekoga, ki prinaša zgolj nesrečo. Tudi prav. Nimam nič proti. (+3)      

Ocena: