četrtek, 30. oktober 2014

Frank (2014)


Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: VB, Irska
Leto: 2014 
Žanri: Komedija, Drama, Misterij 
Dolžina: 95' , Imdb
Režija: Lenny Abrahamson
Scenarij: Jon Ronson, Peter Straughan
Igrajo: Michael Fassbender, Domhnall Gleeson, Maggie Gyllenhaal, Scoot McNairy, François Civil, Carla Azar

Vsake toliko časa se na mojem meniju znajde film, ki preseneti s svojo nenavadnostjo in drugačnostjo. Predstavljajte si takšno situacijo: pri filmu, ki ga snemate, sodeluje eden izmed najbolj vročih igralcev današnjice, človek, čigar obraz postaviš na plakat in polovica promocijskega posla je praktično že opravljena. Lenny Abrahamson, ki že ima nekaj izkušenj s portretiranjem ekscentričnih likov (Adam & Paul, Garage), je skupaj s svojo ekipo sklenil dogovor o sodelovanju z Michaelom Fassbenderjem. In kaj so storili? Človeku so na glavo postavili veliko, iz papirne mase narejeno glavo in ga tako preobrazili v figuro, ki spominja na lik, ki je ušel iz kakšne risanke. Dobro, zadeva ne bi bila tako radikalna, če bi igralec občasno snel masko in pokazal obraz, toda človek skoraj do samega konca velikansko glavo obdrži na ramenih. Maska seveda ni nobena insajderska šala ustvarjalcev, ampak ena izmed ključnih načinov kanaliziranja idejnih smernic filma.
Fassbender je torej Frank, gonilna sila benda Soronprfbs (ne vprašajte za izgovorjavo),  ki ustvarja izrazito alternativno, ekscentrično glasbo. Ko band ostane brez klaviaturista, ki doživi živčni zlom, njegovo mesto po naključju zavzame Jon Burroughs (Domhnall Gleeson) wannabe glasbenik, ki ga navduši odbitost skupine in enigmatičnost glavnega vokalista Franka. K sodelovanju ga povabi menedžer skupine (Scoot McNairy), med člani skupine pa so še Clara (Maggie Gyllenhaal), Frankova najtesnejša sodelavka in ženska s strupenim jezikom, ki igra na elektronsko glasbilo theramin, ter francosko govoreči dvojec Nana (bobni) in Baraque (bas). Po nekaj manjših nastopih se skupina odpravi na irsko podeželje, kjer bodo v najeti koči poskušali posneti album. Toda Frank je perfekcionist in kmalu se izkaže, da album ne bo končan v načrtovanem roku in skupina  pa na koncu v koči ostane celih 18 mesecev. Odločitev v vrnitvi v urbano okolje je sprejeta, ko bend dobi povabilo za sodelovanje na prestižnem ameriškem glasbenem festivalu. Zasluge za povabilo pripadajo Jonu, ki je ves čas snemal vaje in jih brez vednosti ostalih članov benda objavljal na socialnih omrežjih. Skupina je v 18 mesecih postala prava spletna senzacija in čeprav Frank in Jon v sodelovanju na festivalu vidita priložnost za afirmacijo skupine, ostali člani (predvsem Clara) imajo resne pomisleke glede udeležbe in učinka, ki ga bo takšna odločitev imela na njihovega psihično nestabilnega frontmena.
Frank je ena tistih stvaritev, pri kateri so odzivi gledalcev izrazito nasprotujoči: zelo pozitivni, ali zelo negativni. Naslovni celovečerec je resda nenavaden in čudaški, toda na takšen način, da gledalca drži zainteresiranega in obenem, ne glede na absurdnost posameznih situacij, uspeva najti nekakšno samosvojo logiko, oziroma funkcionirati smiselno v okviru lastnih parametrov. Podrobnejše informacije o posameznem filmu navadno iščem po ogledu, ko je vtis že formiran in včasih se v tem raziskovalnem procesu razkrije kakšna zanimiva informacija, ki marsikaj pojasni in določene stvari predstavi v novi luči. Med ogledom sem se namreč spraševal, kaj se vrti po glavi človeka, ki snuje takšno filmsko zgodbo. Zadeva je postala bolj jasna, ko sem prebral nekaj zanimivosti o ko-scenaristu Jonu Ronsonu. Ta 47-letni Valižan, ki je že v preteklosti pokazal afiniteto do absurdnih komedij — po  njegovi knjigi so posneli Možje, ki strmijo v koze (The Man Who Stare at Goats, Grant Heslov, 2009) — je med drugim posnel tudi zanimiv dokumentarec o velikem Stanleyju Kubricku (ob predhodni registraciji si ga lahko brezplačno ogledate na spletnem servisu Vimeo - Stanley Kubrick's Boxes). Ronson je očitno mož številih talentov, saj je v preteklosti bil član banda, ki ga je vodil Frank Sidebottom, človek, ki je bil glavna inspiracija pri snovanju zgodbe in naslovnega lika. Tudi resnični Frank je ves čas nastopal z obrazom skritim za veliko papirnato glavo, za njegovim umetniškim imenom pa se skriva angleški glasbenik in komedijant Christopher Mark Sievey, ki je na koncu 70-ih in začetku 80-ih let vodil skupino, ki je pritegnila nemalo pozornosti na tamkajšnji alternativni glasbeni sceni. V zgodbo je torej vključeno nekaj avtobiografskih in biografskih elementov, ki so po fino posodobljeni in prilagojeni aktualnim trendom. Frankova maska, kot nekakšen centralni simbolni element zgodbe tako izraža upor zoper zvezdništvo in komercializacijo umetnosti, oziroma nasprotovanje glasbenem in vsakem drugem enoumju. Film med drugim prevprašuje teme kot so prijateljstvo in ljubezen, ter razmeroma uspešno prikaže umetnikovo hojo po tenki črti med genialnostjo in norostjo, ki je v tem primeru stvarna, opredeljena s psihološkimi težavami naslovnega protagonista. Če k zanimivi  tematsko-sporočilni plati prištejem še dobre igralske nastope in pravšnji odmerek finega črnega humorja, je Frank film, ki mu nedvomno velja nameniti pozornost.   (+3) 

Ocena:


torek, 28. oktober 2014

Starred Up (2013)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 106' ,  Imdb 
Režija: David Mackenzie
Scenarij: Jonathan Asser
Igrajo: Jack O'Connell, Ben Mendelsohn, Rupert Friend, Anthony Welsh, Raphael Sowole, Sam Spruell

Starred Up je termin, ki ga v Veliki Britaniji uporabljajo za obsojence, ki jih kljub rosnim letom premestijo iz ustanov za mladoletne prestopnike v zapore za odrasle kriminalce (starejše od 21 let). Eden izmed tistih, ki jih doleti takšna čast, je Eric Love (Jack O’Connell), ki ga nekega dne premestijo v  strogo varovan zapor, v katerem kazni prestajajo najbolj okoreli kriminalci. Edino naključje, ki bi ga v tem primeru lahko šteli za pozitivno je dejstvo, da v istem zaporu kazen prestaja tudi Ericov oče Neville (Ben Mendelsohn). S poudarkom na bi lahko, kajti Nevilla ni bilo zraven med sinovim odraščanjem in z njim enostavno ni nikdar znal vzpostaviti komunikacijo. Še večja ovira pri inštalaciji družinske zaporniške idile je sam Eric, ki je kljub mladosti prestopnik namazan z vsemi žavbami. Fant, ki je v zgodnjem otroštvu končal v sirotišnici in jo že v zgodnjih najstniških letih zamenjal z domom za mladoletne prestopnike, pravzaprav ne potrebuje zaščite. Lahko bi rekli, da večina njegovih novih sojetnikov potrebuje zaščito pred Ericom, ki takoj po prihodu v zapor pokaže iz kakšnega testa je. Človek, ki ne spoštuje nobene avtoritete in se ne boji nikogar. In ker že kmalu po prihodu sprovocira prvi resen incident, se hitro znajde na poti v samico. A tam vseeno ne konča, ker ga pod svoje okrilje vzame Oliver (Rupert Friend), terapevt, ki v sklopu zapora vodi program za brzdanje jeze in izboljšavo komunikacije med zaporniki. 
David Mackenzie je eden vidnejših britanskih avtorjev, ki je nase opozoril s krimi dramo Mladi Adam (Young Adam, 2003), potem pa nekako začel snemati filme po principu toplo-hladno: po nenavadni in dokaj solidni romantični drami Hallam Foe (2007) je prišel veliko slabši Ženskar (Spread, 2009), njegova forma pa je spet bila boljša v zf romanci Popolni čut (Perfect Sense, 2011). S Starred Up se Mackenzie vrača k nekoliko temačnejšim motivom, ki jih je uspešno obravnaval v že omenjenem Mladem Adamu in po moji oceni so to vode, v katerih se 48-letni Britanec najbolje znajde. Izhodiščni material je prispeval Jonathan Asser, scenarist-debitant, ki je nekaj časa (tako kot eden ključnih likov v filmu), delal kot terapevt v zaporu in iz tega dejstva najbrž izvira izrazito realistična (re)konstrukcija zaporniškega okolja, ki jo odseva njegov scenarij. 

Seciranje zaporniškega okolja je razmeroma pogost filmski motiv, prepričljivost, s katero naveza Mackenzie-Asser zarisuje zakonitosti življenja za zapahi, pa je ena izmed ključnih kvalitet, ki Starred Up uvršča med bolj kakovostne predstavnike zaporniškega filma. Pripoved tako na enem nivoju funkcionira kot klasičen portret posameznika, ujetega v sistemsko kolesje: Eric je mlad človek, ki ni nikoli imel prave priložnosti za normalno, človeka dostojno življenje. Rojen je v neprimernem družinskem okolju, ki ga hitro zamenja drugo neprimerno okolje (sirotišnica), v katerem mladi deček dokončno izgubi zaupanje v sočloveka. To spoznanje ima odločilno vlogo pri oblikovanju njegovega značaja, saj fant oceni, da je namesto žrtve veliko bolje biti predator in se izoblikuje v divjo zver, ki je pripravljena storiti vse, da se obdrži med tistimi, ki znotraj sistema zasedajo vrh prehranjevalne verige. Mislim, da so ustvarjalci opravili odlično delo pri konstrukciji večdimenzionalnega lika nevarnega 19-letnika - s subtilnimi namigi je nakazano, da se za fasado neustrašnega psihota skriva človek, ki še ni izgubil moralnega kompasa in občutka za dobro in slabo. Zelo dobro so se odrezali tudi v segmentu izdelave prepričljive galerije stranskih vlog, ki je zapolnjena z ustreznim številom dobro odmerjenih in uravnoteženih likov, ki s svojo avtentičnostjo prinašajo dodatno vrednost in istočasno nudijo odlično podporo centralni zgodbi. 
Skratka, ustvarjeno je izvrstno zaporniško okolje in pripravljen teren za osrednji motiv: družinsko disfunkcijo, ki je fino prilagojena danim okoliščinam. Rezultat je pristen izris dinamike odnosa med očetom in sinom, ki nas suvereno pelje proti končni resoluciji, oziroma definiranju njunega odnosa. Ta suverenost (poleg naporov ljudi za kamero), počiva na odličnih igralskih kreacijah obeh glavnih protagonistov: zares izjemnega Bena Mendelsohna — človeka, ki je v zadnjem desetletju zabeležil kopico vrhunskih nastopov in postal eden  izmed mojih najljubših Avstralcev — in mladega Jacka O’Connella (pri 16-ih je igral v Meadowsovi mojstrovini This Is England), ki je pri 24-ih formiran igralec z izjemnim potencialom in izjemno svetlo prihodnostjo. Že zdaj nestrpno pričakujem akcijsko dramo '71 (Yann Demange, 2014), v katerem O’Connell igra mladega britanskega vojaka, ki ga njegovi soborci na začetku 70-ih po nesreči pustijo samega na nevarnih ulicah severnoirske prestolnice. Njegov nastop iz spomina prikliče Toma Hardyja iz Refnovega Bronsona in čeprav v enem delu filma gledamo skorajda copy-paste prizor, ki vključuje zanimivo rabo olja za telo, pri tako odlični in energični re-interpretaciji, se enostavno ne smemo pritoževati nad neoriginalnostjo. Mackenzie režira natančno in enostavno, brez nepotrebnih ekshibicij in že od uvodne sekvence, ki prikazuje protagonistov prihod v zapor, čutimo, da smo v rokah režiserja, ko točno ve kaj želi doseči s posameznimi prizori in kako vse skupaj vkomponirati v homogeno celoto. Ocenjujem, da je Starred Up, poleg Mladega Adama, njegov najboljši film, eden izmed vrhuncev (novejše) britanske neodvisne kinematografije in film, s katerim je Mackenzie pokazal, da za resne drame ni nujno, da se končajo tragično, četudi postavljanje konca v kontekst happyenda, glede na dane okoliščine, zveni sila relativno.

Ocena:


nedelja, 26. oktober 2014

Bai ri yan huo [Black Coal, Thin Ice] (2014)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Black Coal, Thin Ice
Država: Kitajska
Leto: 2014
Žanri: Krimi, Drama, Misterij
Dolžina: 106' , Imdb
Režija: Diao Yinan
Scenarij: Diao Yinan
Igrajo: Liao Fan, Gwei Lun Mei, Wang Xuebing, Wang Jingchun, Wang Yu Ailei, Su Lijuan, Ni Jingyang

Črni premog, tanek led, režiserja Yinana Diaja, je letošnji dobitnik zlatega medveda, najpomembnejše nagrade filmskega festivala v Berlinu. K tej nagradi velja prišteti še srebrnega medveda za igralski prispevek Liaa Fana, ki je po mnenju žirije bil najboljši igralec glavne tekmovalne sekcije. Kljub berlinskemu zmagoslavju se o filmu kasneje ni veliko govorilo, večina prispevkov, ki jih najdemo na spletu, pa vsebuje samo golo informacijo o zmagovalnem filmu in ostalih nagrajencih. Delno tudi zato, ker je zmagovalec azijski film, ki je bolj ko ne nezanimiv za mainstream občinstvo. Tisti, ki so o njem poročali, so mu prišili etiketo noir filma, kar je dodatno podkrepilo mojo zainteresiranost. Nenazadnje, nimam ravno vsak dan možnost gledati kitajski noir.
Pripoved se začne leta 1999, v majhnem industrijskem mestu, nekje na severu Kitajske. V lokalnem premogovniku, ki je glavni vir dohodkov za večino tamkajšnje populacije, delavci po naključju odkrijejo dele trupla, policija pa kmalu po začetku preiskave v tem delu države odkrije še več trupel, oziroma razrezanih delov trupel, ki so bili skriti med premogom.  Detektiva Zhanga Zilija in njegove sodelavce sled pripelje do dveh bratov; v ponesrečenem poskusu aretacije sta dva policista iz Zilijeve ekipe ubita, eden izmed njiju pa je težko ranjen. Pet let kasneje je Zili zapit varnostnik v neki tovarni, ki je zaradi zavožene preiskave in smrti kolegov moral zapustiti policijo. Ravno v času, ko policija preiskuje novo serijo misterioznih umorov, Zili sreča starega detektivskega prijatelja. Ta ga seznani z zanimivo podrobnostjo: Wu Zhizhen, žena osumljenca v razvpitem primeru izpred petih let, je bila povezana z vsemi žrtvami novega/starega serijskega morilca. Zilija informacija tako zaintrigira, da se odloči zadevo preiskati na lastno pest. Odpravi se v kemično čistilnico, kjer dela Wu Zhizhen, in pod pretvezo stranke poskuša z njo navezati stik.
Uvod v zgodbo je dogajanje iz leta 1999, ki prikazuje srhljivo razkritje v lokalnem premogovniku in preiskavo, ki sledi. Vrhunska atmosfera, poskus aretacije, ki se spremeni v enega izmed najbolj domiselno režiranih strelskih obračunov v zadnjem obdobju in fino dozirana enigmatičnost tega uvoda, so moja pričakovanja napihnili do nebes in po teh uvodnih minutah sem se spraševal, kako je sploh mogoče, da takšen film ni sprožil večjega valovanja med filmskimi navdušenci. Ostanek filma preživimo v letu 2004, v katerem še vedno imamo odlično atmosfero, uganka iz začetka je še vedno aktualna, nadgrajena z novim momentom: novimi trupli in redkobesedno fatalko (zanimiv nastop Lun Mei Gwei, ki sem jo opazili v The Stool Pigeon Danteja Lama). Torej, vse sestavine za vrhunski noir so bile tu in na tej točki sem verjel, da scenarist/režiser Yinan Diao na tako dobrih temeljih ne more zgraditi slabega filma. In ga tudi ni, a končni rezultat zame vendarle predstavlja manjše razočaranje. Črni premog, tanek led namreč z vsakim novim odkritjem izgubi nekaj magičnosti in mogoče je v nadaljevanju edini del pripovedi, ki zares prepriča del, ki se ukvarja s stopnjevanjem erotične napetosti med bivšim detektivom in njegovo glavno osumljenko. O kakšni tehtnejši argumentaciji ključnih dejanj in poglabljanju v značaje likov tu žal ne morem govoriti, kar skoraj nikoli ne prinese pozitivnih rezultatov. Škoda, kajti končni razplet je po moji oceni imel potencial za veliko močnejši učinek na gledalca. A ravno zaradi površnih, v nekaj stavkih povedanih utemeljitev, konec ne doseže želenega učinka. Pri vsem tem najbrž ni zanemarljiv podatek, da je film v prvotni različici trajal epskih 210 minut in prepričan sem, da je na montažni mizi izrezan tudi marsikakšen detajl, ki smo ga pogrešali v tej končni različici. V preostalih 106-ih minutah je še vedno ostalo dovolj kvalitete: vzdušje, vizualije, odlična izbira snemalnih lokacij, igra obeh glavnih protagonistov…, a za filmsko nesmrtnost je vse to še vedno premalo. (+3)


Ocena:




četrtek, 23. oktober 2014

Maps to the Stars (2014)


Slovenski naslov: Poti k zvezdam
Država: Kanada, ZDA, Nemčija
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 111' ,  Imdb
Režija: David Cronenberg
Scenarij: Bruce Wagner 
Igrajo: Julianne Moore, Mia Wasikowska, Evan Bird, John Cusack, Olivia Williams, Robert Pattinson

21 celovečerec Davida Cronenberga je premierno predvajan v glavni tekmovalni sekciji canskega festivala, glavna igralka Julianne Moore pa se je z izleta na Azurni obali vrnila s priznanjem za najboljšo igralko. Čeprav Poti k zvezdam od premiere dalje niso spremljali pretirano navdušeni kritiški odzivi, prepričan sem, da spoštovalci ustvarjanja kanadskega mojstra vseeno bodo našli čas za njegovo najnovejšo stvaritev. Predvidevam, da je večini že pred ogledom jasno, da je Cronenberg režiser, ki gledalca ne utruja z obrabljenimi vzorci in dolgočasnimi zgodbami. V zadnjih letih se je Kanadčan nekoliko oddaljil od telesnega hororja, podžanra, ki ga je v največji meri sam definiral, in začel snemati žanrsko raznovrstne filme. Korak v tej smeri je tudi Poti k zvezdam, satirična drama o stranpoteh bleščečega sveta šovbiznisa. 
Weissovi so arhetipska hollywoodska familija. Njeni člani so priljubljena tema ameriškega rumenega tiska, slike notranjosti njihove razkošne rezidence so (proti plačilu) ekskluzivni material tamkajšnjih tabloidov. Oče Stafford je izjemno uspešen terapevt in osebni trener z dolgim seznamom slavnih klientov, obraz s tv ekrana, ki je zaslužil goro denarja s serijo terapevtskih video posnetkov za samopomoč. A oče kljub prepoznavnosti ni glavna zvezda družine. Ta titula pripada najmlajšem članu Benjiju, najstniški senzaciji, ki je pri 13-letih že preživel nekaj tednov v rehabilitacijskem centru. Mati Christina, ki skrbi za njegovo kariero, po uspešni rehabilitaciji finalizira pogajanja s filmskim studiem, ki želi posneti nadaljevanje velike uspešnice, franšizo pravzaprav, s katero bo Benjie postal najbolje plačani mladi igralec v zgodovini Hollywooda. Ena izmed glavnih protagonistk je tudi Havana Segrand, nekoč zelo uspešna igralka in ena izmed Staffordov klientk, ki ji v zadnjem obdobju ne cvetijo rože. Havana je pripravljena storiti vse za oživitev usihajoče kariere in rimejk filma, v katerem je v 60-ih igrala njena mati, ki je tako kot hčerka bila velika igralska zvezda, je mogoče zadnja priložnost za uresničitev njenih želja. Zadnja pomembnejši košček tega mozaika je Agatha Weiss, mladenka, ki se je po daljši odsotnosti vrnila v Hollywood. Po priimku lahko sklepamo, da je Agatha, ki po telesu ima vidne znake hudih opeklin (zato na rokah ves ča nosi rokavice), tako ali drugače povezana z zvezdnišlo družino Weiss. Punca kmalu po prihodu preko skupne znanke dobi delo osebne asistentke Havane Segrand.
V kolektivni zavesti povprečnega Zemljana Hollywood uživa podobo tovarne sanj. Obstajajo tudi drugačna mnenja in prepričanja, in po najnovejšem Cronenbergovem filmu sodeč, Hollywood vendarle ne prinaša neskončne sreče in zadovoljstva tistim, čigar imena so zapisana v zvezdah. V Cronenbergovi viziji Hollywooda, posneti po scenariju Bruca Wagnerja (ta je vmes iz scenarija razvil knjigo Dead Stars) opažamo, da biti kolešček v kolesju zabavne industrije, navkljub denarju in blišču, ni tako hvaležna vloga. Med osrednjimi motivi filma tako ni težko prepoznati, da življenje v soju luči prinaša tudi težke družinske disfunkcije, medtem ko otroci, ki odraščajo v takšnem okolju poleg zvezdniškega statusa dedujejo še hujše osebne disfunkcije in motnje, ki potem te nove generacije nezadržno usmerjajo na pot samouničenja. Ta ideja je najbolj jasno zakodirana v značajih Havane Segrand in obeh potomcev družine Weiss. Zato ne preseneča, da sta Benjie in Agatha takšna kot sta — zavožena produkta zavoženega okolja, osebka z resnimi psihičnimi težavami, ki v takšnih razmerah enostavno nimata veliko možnosti za normalnost. Na drugi strani imamo Havano, žensko v zrelih letih, ki se nikakor ne more otresti posledic zlorabe s strani njene zdaj že pokojne zvezdniške matere, obenem pa ji podedovani zvezdniški status ugaja tako zelo, da se na vse pretege prizadeva izstopiti iz (pre)velike materine sence. Vzorci obnašanja večine protagonistov tako izrisujejo portret sveta, ki — če uporabim režiserjeve besede — hkrati učinkuje zapeljivo in odbijajoče. Cronenberg je najbrž zato Poti k zvezdam zastavil kot satirično, črnohumorno, občasno temačno in mestoma žalostno vivisekcijo ameriške zabavne industrije. In najbrž zato filmu navkljub vsem zanimivim epizodam, razburljivosti, šokantnosti in homorju na koncu zmanjka nekaj koherentnosti. In verjetno zato bodo v spominu ostali nekateri igralski nastopi (v prvi vrsti, še enkrat odlične Julianne Moore) in posamezne sekvence, medtem ko učinek celote, vsaj name, ne bo tako dolgotrajen. (+3)

Ocena:


sreda, 15. oktober 2014

At Berkeley (2013)


Slovenski naslov: Na Berkeleyju
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Dokumentarni
Dolžina: 244'  ,  Imdb
Režija: Frederick Wiseman
Nastopajo: Profesorji, študentje in tehnično osebje univerze Berkeley

Informativni dan na eni izmed ljubljanskih gimnazij. Potencialni kandidati vstopijo v učilnico, v kateri bo osebje na kratko predstavilo šolo in ostale formalnosti povezane z vpisom. Nekateri otroci v spremstvu staršev počasi zavzemajo mesta v sprednjem delu učilnice, večina otrok pa se drži v ozadju. Šolska psihologinja poziva dijake, naj se usedejo spredaj in ko se neka petnajstletnica odloči, da bo raje stala v ozadju, ji psihologinja pove: No, ti pa že nisi za na našo šolo! Pri nas iščemo pogumne kandidate! Na tem resničnem in nekoliko banalnem primeru lahko prepoznamo tekmovalno naravnanost šolskega sistema in nedvomno bi se tudi pri nas  na to temo dalo posneti zanimiv dokumentarec.  

Tako pri nas, med tem ko funkcioniranje ameriškega visokega šolstva v fokusu vzame proslavljeni dokumentarist Frederick Wiseman, ki nas z naslovno stvaritvijo pelje na Kalifornijsko univerzo Berkeley, eno najbolj uglednih ameriških izobraževalnih ustanov. Wiseman in sodelavci na univerzi v objektiv kamere ujamejo številne aspekte delovanja te izjemno velike ustanove; od vpogleda v administrativne procese, navzočnosti na številnih predavanjih in kulturnih prireditvah, do prisotnosti na neformalnih debatah o različnih vprašanjih iz vsakdanjega življenja. Wiseman je dokumentarec snemal leta 2010, ravno v času, ko je odstotek finančnih sredstev namenjenih univerzi dosegel najnižjo točko (guverner Kalifornije je v tem času bil Arnold Schwarzenegger). To je obenem nekakšna rdeča nit filma, stkana iz prizadevanj vodstvenih struktur, da se ohrani status javne izobraževalne ustanove  in obdrži visoko kvaliteto izvajanih programov, ter prepreči morebitni nadaljnji rast šolnin. Berkeley je od nekdaj bila univerza, na kateri priložnost za izobraževanje lahko dobijo mladi ljudje, ki prihajajo iz ekonomsko šibkejših družbenih okolij, kraj kjer cenijo raznolikost in kreativnost. Prav zato se vodstvo univerze odlično zaveda svoje družbene vloge in obveznosti, ki jih takšna vloga prinaša. Berkeley mnogi od nekdaj doživljajo kot nekakšen inkubator ameriške levice (ta trditev je bila še posebej aktualna v 60-ih in 70-ih letih) in vprašanje ohranitve javnega statusa univerze zatorej lahko postavimo v kontekst ideološkega boja. 
Zviševanje šolnin tako več ni samo stvar preproste ekonomske logike, temveč tudi sredstvo za uravnavanje razmerja (politične) moči v prihodnosti. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da tendenca zviševanja šolnin prinaša nadaljnje zmanjševanje enakopravnosti in vedno bolj omejuje možnosti kandidatom iz socialno šibkejših okolij, ter v končnici pelje proti visokem šolstvu, ki bo ekskluzivna pravica peščice bogatih. Na Berkeleyju poleg problema šolnin in samega statusa univerze kristalizira še eno pomembno vprašanje: vprašanje ustreznosti izobraževalnih programov in učnih načrtov, saj se le-ti vedno bolj prilagajajo ekonomiji in univerze počasi spreminjajo v servisne centre, ki se povsem podrejajo interesom gospodarstva. Zato ne preseneča izjava enega izmed študentov, da danes v šolo hodimo zato, da lahko dobimo boljše službe in ne zato, da bi se česa naučili. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, kam nas pelje takšna izobraževalna strategija. O dokumentarnih delih 84-letnega Fredericka Wisemana še nisem pisal, zato bom to priložnost izkoristil za kratko predstavitev njegovih metod dela. V njegovih filmih ne bomo našli intervjujev s protagonisti, ne napisov, ki povezujejo in pojasnjujejo dogajanje, ali imenujejo sodelujoče. Režiser v svojih filmih brez izjeme izvaja strategijo muhe na zidu; s kamero opazuje dogajanje, vendar se pri tem z ničemer ne želi vmešavati v dogajanja ali ga na kakršenkoli način režirati. Potrpežljivo in metodično seciranje snemalnega okolja je zanj zgolj prva faza, v kateri je zajeto veliko video-materiala, ki šele po dolgotrajnem piljenju v montažni sobi dobi svojo končno podobo. Režiser je v družbi dveh snemalcev na univerzi v seštevku preživel skoraj tri mesece in v tem času posnel okoli 250 ure materiala, iz katerega je potem zmontiran ta 244 minutni dokumentarec. Nekateri segmenti zgodbe so izjemno zanimivi (osebno se mi najbolj dopadejo utrinki iz učilnic, s predavanj in debat), drugi spet nekoliko manj (seje vodstvenih struktur), vse te epizode pa imajo močan kumulativni učinek in razkrivajo mnoge resnice o ameriškem (in ne samo ameriškem) izobraževalnem apartu. V številnih dejstvih ni težko prepoznati obrazce domačega/evropskega izobraževalnega sistema in to je moment, ki filmu daje univerzalno veljavo. (-4)


"Moj film o Kalifornijski univerzi v Berkeleyju prikazuje močno in sposobno administrativno in učno osebje, ki trdo dela, da bi ohranilo - med hudo finančno krizo - merila in integriteto velike državne univerze, na kateri se šolajo izjemno inteligentni in različni študentje. Snemanje v Berkeleyju je bil velik privilegij. Film odraža moja prizadevanja za dokumentarce o čim bolj različnih vidikih človeškega vedenja. Mislim, da je za filmskega ustvarjalca prav tako pomembno prikazovati inteligentne, značajne, strpne, dobrohotne in delavne ljudi, kot snemati dela o neuspehu, brezčutnosti in krutosti. Berkeley je odraz te ideje." (Frederick Wiseman) [vir: www.fdf.si/]

Ocena:


ponedeljek, 13. oktober 2014

Jimmy's Hall (2014)


Slovenski naslov: Jimmyjev dom
Država: VB, Irska, Francija
Leto: 2014 
Žanri: Drama, Zgodovinski
Dolžina: 109' , Imdb
Režija: Ken Loach
Scenarij: Paul Laverty, Donal O'Kelly (igra)
Igrajo: Barry Ward, Francis Magee, Aileen Henry, Simone Kirby, Stella McGirl, Sorcha Fox, Martin Lucey, Mikel Murfi, Shane O’Brien

Domnevno zadnji film Kena Locha (do njegovega naslednjega zadnjega filma) nas pelje  na irsko podeželje v začetku 30-ih let prejšnjega stoletja. Skupna vaščanov je pred desetimi leti zgradila objekt, ki ni imel pravnega lastnika in je obenem pripadal vsem, ki so objekt gradili. Ta objekt je postal neke vrste kulturni dom, v katerem so se zbirali mladi, pa tudi nekoliko starejši, svobodomiselni vaščani, da bi poslušali glasbo, plesali, brali literaturo in debatirali o družbenih razmerah. Dom je postal lokalni hit in mesto za širjenje svobodoljubne misli, njegova priljubljenost med prebivalstvom pa je v očeh državnih oblasti (beri veleposestnikov) in cerkve predstavljala prikrito grožnjo, zato so ti z združenimi močmi izsilili zaprtje zbirališča. Iz teh razlogov je idejni oče projekta, lokalni politični aktivist Jimmy Gralton (Barry Ward) bil prisiljen zapustiti domovino tik pred začetkom irske državljanske vojne. Jimmy se je deset let kasneje vrnil domov, ravno v času, ko so posledice velike depresije dosegle staro celino. Dom je propadal, večina njegovih sonarodnjakov je živela v težkih materialnih razmerah. Jimmy je takoj po vrnitvi zavračal idejo o ponovnem odprtju kulturnega doma, želel je živeti mirno življenje ob ostareli materi, toda družbene razmere so v njem znova prebudile aktivista. Dom je kmalu ponovno odprl vrata in zgodba se je ponovila: ljudje so začeli masovno hoditi v nove-stare prostore  in oblast je znova odgovorila represivno. Ob izdatni pomoči cerkve, ki se je na vse kriplje trudila vaščane prepričati, da je dom leglo anarhije in komunizma, je Jimmy hitro postal trn v peti oblastnikov in cerkvenih dostojanstvenikov. Toda sovražen odziv je imel učinek, ki je ravno nasproten od želenega — prebivalstvo se je začelo še bolj zavedati nujnosti razrednega boja.
Z Jimmyjevim domom je Ken Loach postal rekorder po številu filmov, ki so prikazani v canskem tekmovalnem programu. Z njegovo dvanajsto stvaritvijo, ki se je potegovala za cansko zlato palmo režiser nadgrajuje  motive in teme, ki jih je naslavljal njegov z zlato palmo nagrajeni Veter, ki trese ječmen (The Wind That Shakes the Barley, 2006). Loacha so od nekdaj privlačile teme z zgodovinsko težo, njegov čut za socialna vprašanja pa ga je profiliral v pravega filmskega aktivista, ki se v svojih delih promovira humanizem, razredna nasprotja in probleme, s katerimi so se je mali človek (navadno pripadnik delavskega razreda) srečeval v različnih zgodovinskih obdobjih. Loach je kljub resnosti obravnavanih tem večkrat dokazal, da se omenjene motive da naslavljati tudi v vedrem in optimističnem tonu in Jimmyjev dom je film, ki funkcionira po tem receptu. Loach nam v sodelovanju s stalnim scenarističnim sodelavcem Paulom Lavertyjem (neločljivo sta povezana od celovečerca Carlina pesem, njunega prvega skupnega projekta) približa socialna razmerja in družbeno klimo iz začetka 30-ih let prejšnjega stoletja, nekaj let po koncu irske državljanske vojne. Vsi tisti, ki so po koncu vojne pričakovali korenite spremembe so hitro spoznali, da se nova oblast bistveno ne razlikuje od stare. Brezvestni, neusmiljeni posestniki, ki so obdržali privilegirani položaj in velik vpliv v oblastniških strukturah, so v konservativni cerkvi našli najboljšega zaveznika. Jimmy Gralton je v teh družbenih okoliščinah bil tisti manjkajoči člen, katalizator, če hočete, ki je narodu pokazal pot, oziroma sprovociral prebujanje kolektivne zavesti o nujnosti sprememb in boja za razredne pravice. Glavni junak v tem smislu pooseblja novo miselnost in svobodo, njegovi nasprotniki pa zadrto, konzervativno okolje, ki bo storilo vse, da ohrani svoj privilegirani položaj. Loach tu mogoče nekoliko preveč zaneseno slika narodno kulturno lakoto, saj je enostavno težko brez zadržkov sprejeti takšno odprtost navadnega človeka do učenja in svobodomiselnih trendov. In čeprav razumem tiste, ki ravno tu vidijo največjo pomanjkljivost filma, v tem osebno ne vidim tako velikega problema. Nenazadnje Loachovo držo poskušam razumeti v nekem širšem sporočilnem kontekstu, ki deprivilegirane sloje opozarja na nujnost boja za enakopravnejše življenje in iz tega vidika je Jimmyjev dom univerzalna stvaritev, ki ima svojo veljavo tudi v današnjih družbenih okoliščinah in razmerjih.  (+3)    


Ocena:






petek, 10. oktober 2014

Beneath the Harvest Sky (2013)



Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 116' ,  Imdb 
Režija: Aron Gaudet, Gita Pullapilly
Scenarij: Aron Gaudet, Gita Pullapilly
Igrajo: Emory Cohen, Callan McAuliffe, W. Earl Brown, Joe Cobden, David Denman, Carla Callo, Aidan Gillen, Zoe Levin


Beneath the Harvest Sky sta po lastnem scenariju posnela zakonca Aron Gaudet in Gita Pullapilly, ki sta pred tem igranim celovečernim prvencem delovala predvsem na področju dokumentarnega filma (najbolj odmevno z dokujem The Way We Get By). Film je med svojo festivalsko potjo pritegnil kar nekaj pozornosti in tandem Gaudet-Pullapilly postavil med obetavnejša imena ameriškega neodvisnega filma. Zgodba gre iz dobro znanega izhodišča: dva najstniška prijatelja načrtujeta odhod iz majhnega mesta bogu za hrbtom. Sedemnajstletna Casper (Emory Cohen) in Dominic (Callan McAuliffe) sta najboljša prijatelja od otroštva. Že pred časom sta sklenila pakt, da po končani srednji šoli skupaj odideta v Boston. V veliko mesto želita oditi pripravljena, zato že nekaj časa zbirata denar. Dominik z delom na lokalni farmi za pridelavo krompirja, Casper pa z majhnimi posli, ki jih opravlja za svojega očeta Claytona. Ta je že pred časom zapustil sina edinca in njegovo od alkohola odvisno mater, a težko je oceniti, katero okolje je za 17-letnika bolj nezdravo. Življenje v kleti pri sovražni materi in njenimi pivskimi prijatelji, ali druženje z očetom, ki je preprodajalec mamil z velikimi ambicijami. Ko mu njegova 15-letna punca sporoči, da je noseča, se Casper začne več zadrževati  v očetovi družbi in se uvajati v družinski posel. Del tega sveta nehote postane tudi Dominik, ki sicer še vedno pridno dela na farmi, kjer se je zagledal v prijetno punco z njegove šole. A ko ga Casper nek večer povabi na košarkarsko tekmo, ki je v resnici le pretveza za sledenje očetovega brata, se fanta nepričakovano vpleteta v skrivno policijsko akcijo, ki jo zoper Casparjevega očeta vodi policijski oddelek za narkotike.
Pri filmih o junakih, ki želijo zapustiti rojstno mesto ali kakšen drugi kraj na katerem se počutijo ujeto ali omejeno, je zelo pomembno, v kolikšni meri ustvarjalcem uspe na gledalca prenesti občutek za mesto, oziroma prostor v katerem se zgodba odvija. Beneath the Harvest Sky v tem smislu deluje dokaj prepričljivo, saj  s pametno izbiro snemalnih lokacij (v notranjih prostorih in zunaj, na prostem) uspeva  ujeti občutek neperspektivnosti in vnaprejšnje vdanosti v usodo tistih, ki nimajo ambicij in poguma, da se podajo v širni svet.  Svoje vlogo pri ustvarjanju adekvatno hladnega vzdušja odigra prevladujoča modrikasto-siva barvna lestvica, ki odseva občutje glavnih akterjev. Delo na farmi modro-vijoličnega krompirja (po zaslugi filma zdaj vem, da takšen krompir obstaja) simbolizira pot poštenjaka, ki jo ubere prvi protagonist, med tem ko drugi pod vplivom oklice in objektivnih okoliščin izbere kriminalno pot. Različna ozadja in diametralno nasprotne odločitve tu nastopijo kot poglavitni prevpraševalec  trdnosti njunega prijateljstva. Beneath the… v posameznih segmentih funkcionira kot klasična coming-of-age štorija (tu so motivi najstniške romance, disfunkcionalne družine, mladostniške zaletavosti…), ki ji ustvarjalci primešajo dobro odmerjeno dozo kriminalne drame. Prav v tem segmentu režiserski tandem  kaže najboljšo formo: v zgodbo vpelje zanimiv lik Casparjevega očeta, ki močno poživi dogajanje, saj se Aiden Gillen odlično znajde v vlogi očeta-kriminalca, ki sina edinca želi vpeljati v družinski posel. (Pozor  – spojler) V ta kriminalni kontekst ustvarjalci med drugim fino umestijo zlorabo zdravil na recept in nam servirajo vrhunsko posneto, zmontirano in odigrano sekvenco aretacije ambicioznega tihotapca. Seštevanje kvalitet bom zaključil s pohvalo na račun obeh glavnih igralcev, zanesljivega mladega Avstralca Callana McAuliffeja in energičnega Emoryja Cohena (opazili smo ga že v Cianfrancovi krimi drami The Place Beyond the Pines), ki je gotovo eden izmed obetavnejših ameriških mladih igralcev. (+3)


Ocena:


sreda, 08. oktober 2014

Gone Girl (2014)


Slovenski naslov: Ni je več
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Drama, Misterij, Triler
Dolžina: 145' ,  Imdb
Režija: David Fincher
Scenarij: Gillian Flynn
Igrajo: Ben Affleck, Rosamund Pike, Carrie Coon, Kim Dickens, Patrick Fugit, Neil Patrick Harris, Tyler Perry

Ni je več (Gone Girl, 2012), je tretji roman ameriške pisateljice in bivše tv kritičarke Gillian Flynn, ki je hitro postal velika knjižna uspešnica  (tudi pri nas letos med najbolj branimi naslovi) in eno izmed najbolj zaželenih gradiv za snovalce potencialnih filmskih uspešnic. Najbolj hitro in konkretno je odreagiralo produkcijsko podjetje igralke Reese Witherspoon, ki je v sodelovanju z gigantom 20th Century Fox odkupilo pravice za filmsko adaptacijo. Reese je obenem želela odigrati glavno žensko vlogo, vendar se je na koncu morala zadovoljiti zgolj s producentsko vlogo. Gillian Flynn je za razliko od Witherspoonove imela veliko boljše karte v rokah: v prodajo pravic je privolila pod pogojema, da sama spiše scenarij in da tisti, ki bo režiral, ne naredi bistvenega odmika od izvirnega gradiva. Prva različica scenarija je bila dokončana še pred izbiro režiserja, nedolgo za tem pa so odgovorni razkrili, da je režiserski stolček rezerviran za Davida Fincherja, režiserja, ki v mojih očeh uživa velik ugled, četudi v zadnjih letih izbira projekte, ki so za moj okus preveč trendovski. Poznavajoč statistične podatke o številu ločitev, oziroma propadlih zakonov, je adaptacija romana Gillian Flynn vsekakor še ena poteza v smeri, ki je zaradi same aktualnosti problema primerna za najširše množice. 
V življenja zakoncev Dunne vstopimo ob peti obletnici njune poroke. Ugankarski izziv ob jubileju je majhna tradicija, ki jo Amy (Rosamund Pike) in Nick (Ben Affleck) prakticirata že od začetkov njune skupne poti. Tudi tokrat ne bi bilo nič drugače, če Amy ne bi ravno na dan njune obletnice izginila neznano kam. Nick je tistega jutra obiskal sestro, ki kot točajka dela v baru v njegovi lasti, po vrnitvi domov pa je našel razbito stekleno mizico v dnevnem prostoru. Nedolgo za tem je poklical policijo in prijavil ženino izginotje. Glavna policijska preiskovalka (igra jo  Kim Dickens) in njeni sodelavci so hitro odkrili še več sledi, ki potrjujejo domnevo, da je Amy bila ugrabljena. Od tu naprej se zgodba razcepi na dve pripovedni liniji: eno, preko katere v sedanjosti spremljamo preiskavo in naraščajoče dvome o Nickovi vlogi pri ženinem izginotju in drugo, s katero se preko zapiskov, ki jih v svoj dnevnik vpisuje Amy, vračamo v preteklost in spoznavamo dinamiko njunega zakona. Ti skoki v preteklost postopoma razkrivajo vedno večje razpoke v na videz popolnem zakonu, Nickovo obnašanje v sedanjosti pa policijo in vseprisotne medije, ki so iz izginotja ustvarili pravo senzacijo spodbija, da še bolje zategnejo zanko, ki jo ta nosi okoli vratu.    
Ni je več,  je dobro narejen triler, ki nas kljub izdatni dolžini zlahka drži v primežu, koncentrirane na dogajanje in iskanje drobnih namigov, s katerimi poskušamo razvozlati zapleteno uganko in odkriti resnico. Podajanje zgodbe iz dveh perspektiv se v tem primeru izkaže za zelo ustrezen narativni prejem, ki nima samo funkcije postopnega razkrivanja ključnih detajlov in stopnjevanja napetosti; preplet dveh perspektiv je istočasno zelo primerno orodje za (njegove in njene) nasprotujoče si interpretacije utrinkov iz skupnega življenja. Ti utrinki istočasno porajajo zanimiva vprašanja o naravi odnosov med zakoncema in ljudmi nasploh, ter o fasadah, ki ji človek priložnostno prilagaja tej ali oni priliki. Kljub dejstvu, da živimo v času, v katerem smo ves čas nadzirani, analizirani in ocenjevani, človekov notranji svet še vedno ostaja nedotakljiv univerzum, v katerem vsak posameznik skrbno skriva čisto, surovo resnico. Ni je več  nam dopoveduje, da je izjava, da nekoga poznamo do obisti, skoraj vedno pretirana, preoptimistična in v tem primeru celo iluzorna. Na drugem nivoju se film obnaša kot satiričen presek medijskega prostora in prevladujoče kulture medijskega senzacionalizma, v katerem mediji vodeni lastnimi ozkimi interesi pogosto soustvarjajo napačno sliko o tej ali oni zadevi. V tem smislu ne gre spregledati nekoliko globljih konotacij takšnega stanja, ki pod vprašaj postavljajo tudi veliko pomembnejše stvari od tu obravnavanega primera pogrešane osebe. 
Tu je še neprepričljiv poskus refleksije aktualne ekonomske depresije, ki počiva na močno vprašljivih temeljih; na svetu je pač zelo malo ljudi, ki bodo razsežnosti recesije razbrali iz življenjskega stila glavnih protagonistov. Prevažanja v novem prestižnem džipu in življenja v razkošni, čeprav najeti vili, se enostavno ne da postaviti v ta kontekst.  Čeprav govorim o filmu, ki bi zaradi odmevnosti knjižne predloge zagotovo bil deležen velike pozornosti neodvisno od imena na režiserskem stolčku, moram poudariti, da je precizna in kirurško natančna režija Davida Fincherja in prispevek njegovih stalnih tehničnih sodelavcev vendarle največja kvaliteta filma. Način, na kateri Fincher orkestrira zgodbo, je ob dobrih igralskih interpretacijah tista sestavina, ki film dvigne nad povprečje in nekako zamaskira ključne slabosti, ki so posledica pomanjkljivosti osnovne surovine — izvirnega materiala (knjige/scenarija). Trilerji kot glavno narativno gonilo navadno rabijo osvetljevanje kake skrivnosti ali misterija in na račun tega je nekako pričakovano, da se več pozornosti namenja procesu reševanja uganke in manj sami karakterizacijo likov. (Pozor: spojler!) A to vseeno ne opraviči neprepričljivo orisane motivacije glavnega ženskega lika, ki ob prvem znamenju partnerjeve naklonjenosti zavrže svoj popolni, skrbno planirani in brezhibno izpeljani načrt. Še bolj nesmiselno je vse kar (anti)junakinja stori, da izniči učinke prvotnega načrta (čeprav bi brez tega dela zgodbe izgubili tudi najboljšo sekvenco filma), saj se vsega ne da tako enostavno in tako neutemeljeno pomesti pod preprogo »norosti.« V seštevku vsa ta dejanja pravzaprav delujejo preveč absurdno, da bi jih jemali resno. Fino bi bilo, če bi režiser Fincherjevega kalibra bolj premišljeno izbiral svoje projekte — s Sedem, Igro, Klubom golih pesti in Zodiakom je že dokazal mojstrstvo in verjamem, da bo prej ali slej v roke dobil boljši material, iz katerega lahko ustvari presežek. (-4)  


Ocena:


ponedeljek, 06. oktober 2014

Sin City: A Dame to Kill For (2014)


Slovenski naslov: Mesto greha: Ženska za umret
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Krimi, Triler
Dolžina: 102' ,  Imdb
Režija: Frank Miller, Robert Rodriguez
Scenarij: Frank Miller 
Igrajo: Eva Green, Joseph Gordon-Levitt, Jessica Alba, Juno Temple, Bruce Willis, Josh Brolin, Jaime King, Rosario Dawson, Mickey Rourke, Jamie Chung, Lady Gaga, Christopher Meloni, Jeremy Piven, Ray Liotta

Že pred ogledom sem vedel, da bo novo Mesto greha težko doseglo slavo izvirnika. Že dejstvo, da so se odgovorni  odločili uporabiti enak recept projektu odvzame nekaj svežine, filmska zgodovina pa nas uči, da le največji mojstri obrti snemajo kvalitetna nadaljevanja. Prvi film je mnoge pustil z odprtimi čeljusti (vključujoč mojo malenkost) in avtorski tandem Miller-Rodriguez je po dobrem sprejemu med publiko in kritiki hitro začel razmišljati o nadaljevanju, ki je napovedano nedolgo po premieri prvega filma.  Sprva je kazalo, da bo nadaljevanje prišlo veliko hitreje, a na koncu se je čakanje na Žensko za umret raztegnilo na dolgih devet let. Ob tako dolgem razmaku med filmoma, visokem proračunu (65 milijonov $) in atraktivni igralski zasedbi je bilo pričakovati zelo dober rezultat na kino blagajnah, a na koncu se je izkazalo, da so producenti in številni poznavalci razmer v Hollywoodu vendarle delali račun brez krčmarja. Film je postal eden izmed večjih finančnih flopov tekočega leta, kar iz (moje) perspektive navadnega gledalca ni nujno odraz pomanjkanja kvalitete. V zadnjih letih smo ne nazadnje imeli ogromno slabih filmov, ki so služili gore denarja, zato eventualen (ne)uspeh na kino blagajnah ne gre enačiti s samo kvaliteto filma.
Rodriguez in Miller sta nove dogodivščine junakov iz Mesta greha zapakirala v formo štirih med seboj  bolj ali manj povezanih zgodb. Dve izmed teh sta izvirno napisane za film, dve pa sta priredbi že objavljenih stripovskih zgodb. Otvoritveni segment prinaša še en sobotni večer našega starega znanca Marva (znova ga je odigral Mickey Rourke), ki se iz nezavesti zbudi na prizorišču prometne nesreče in se obkrožen s trupli poskuša spomniti, kako in zakaj se je znašel v tej zmešnjavi. Marv je obenem tisti osrednji povezovalni protagonist, ki se pojavi v vseh štirih zgodbah. V drugi zgodbi, ki je razdeljena na dva dela, spremljamo (pretirano) samozavestnega mladega kockarja Johnnyja (Joseph Gordon-Levitt),  ki v partiji pokra premaga senatorja Roarka (Powers Boothe), najbolj vplivnega in nevarnega moža v Mestu greha. Domišljavi  Johnny bo kmalu spoznal, da je iz nekaterih dvobojev mogoče bolje ven priti kot poraženec. Tretja zgodba se vrti okoli privatnega detektiva Dwighta McCarthyja (Cliva Owena je nadomestil Josh Brolin), ki želi za seboj pustiti svojo problematično preteklost, a ta ga dohiti v podobi fatalne bivše ljubimke Ave Lord (Eva Green), ki bo izkoristila vse svoje adute, da bivšega ljubimca vpne v svoj skrivni načrt. Finalna zgodba se vrti okoli slačipunce Nancy Callahan (Jessica Alba), ki se ne more sprijazniti s samomorom njenega zaščitnika Johna Hartigana, zato načrtuje maščevanje zoper senatorja Roarka, glavnega krivca za Hartiganovo smrt.
Zapisal sem že, da je Mesto greha: Ženska za umret, nastajal dolgih devet let. Dolga doba, a po ogledu pa sem se začel spraševati, ali ne bi mogoče bilo bolje, če bi si ustvarjalci vzeli še dodatnih devet let za piljenje naslovnega umotvora. Drugi film je kakovostno povsem nedorasel izvirniku, saj je to, kar skupaj spravi naveza Rodriguez-Miller v resnici ne nudi veliko več od hudo povprečne filmske zabave. Avtorja sta posnela nadaljevanje, ki bo zelo hitro izpuhtelo iz spomina, edina sled v malih sivih celicah povprečnega filmskega navdušenca pa bo podatek, da so nekaj let kasneje posneli še nadaljevanje kultnega izvirnika. Ob sortiranju vtisov sem ugotavljal, da sta se idejna tvorca najbrž nekoliko preveč zanašala na magičnost izvirnika in tako zamudila priložnost za nadgradnjo, ali bolje rečeno evolucijo vsega dobrega, kar smo videli v izvirniku. Izvirnik je pred devetimi leti razkrival nove teritorije, nova, razburljiva obzorja, letošnje nadaljevanje pa žal ni zbudilo podobnega počutja. Priznati je treba, da Ženska za umret  razvaja čute z izvrstno stripovsko vizualizacijo, vendar  se s formulo style-over-substance enostavno ne da zamaskirati vseh pomanjkljivosti filma. Največ teh slabosti po mojem mnenju izvira iz samega scenarija, kar je nerazumljivo glede na podatek, da sta dve od štirih epizod izvirni, ustvarjeni ekskluzivno za to nadaljevanje. V praksi pravzaprav najbolje funkcionira segment Ženska za umret, ki ga je Miller v formi grafične novele objavil že leta 1993. Temu scenaristično in igralsko najbolj dovršenemu odseku, v katerem stvar samozavestno in brez kompleksov rešuje Eva Green, je tako upravičeno pripadel podnaslov nadaljevanja. Vse ostale zgodbe so povsem podhranjene: Marvova vsebinsko pustaa zgodba nas zabavlja zgolj zaradi zanimivosti samega protagonista, segment z Gordon-Levittom pa žal ostane na ravni zanimive, a površno razvite ideje. Največ minusov filmu prinese porazno finale z Jessico Albo, ki ga lahko mirne duše izpustite; prihranili boste nekaj časa, pa tudi celostni vtis bo nekoliko boljši. Poleg atraktivne / prepričljive Eve Green bi izpostavil še zelo dobrega Powersa Bootha, ki je odličen negativec in majhno, a sladko epizodo z  Rayjem Liotto in Juno Temple. Zaključil bom z navedkom iz Filmoljubove recenzije, ki odlično povzame vse pro et kontra postavke:  Kljub (nekaterim) istim protagonistom, enako navdušujoči vizualnosti in brutalno nepopustljivi dinamiki torej nadaljevanje vzbuja drugačen vtis, premore šibkejši emotivni naboj in omogoča manj sočutja z liki. Prav iz teh razlogov je nadaljevanje tako povprečno, da se ga kmalu ne bo spominjal nihče. Razen Eve Green, seveda. Njen prispevek je pospravljen v poseben predalček z anti-aging učinkom. (-3)    


Ocena:


sobota, 04. oktober 2014

Mesečnik - September 2014




Edge of Tomorrow (2014)



Slo naslov: Na robu jutrišnjega dne
Dolžina:  113' ,  Imdb 
Režija: Doug Liman
Igrajo: Tom Cruise, Emily Blunt, Bill Paxton   
Ocena: +3
Sinopsis  (slo/eng): 
V bližnji prihodnosti Zemljo napade tuja rasa, ki je premočna za vse vojske na svetu. Major William Cage se tako znajde v boju, ki se izkaže za samomorilskega. V nekaj minutah ga ubijejo, vendar ne umre dokončno. Znajde se v nepojasnjeni časovni zanki, v kateri vsakič znova preživlja nasilno bitko, se bojuje in znova umre. Toda z vsakim ponovnim spopadom je Cage bolj učinkovit in ga pripelje vse bližje zmagi nad njimi.


Autoreiji: Biyondo [Outrage Beyond] (2012)


Slo naslov: -
Dolžina: 112',  Imdb 
Režija: Takeshi Kitano
Igrajo: Takeshi Kitano, Toshiyuki Nishida, Tomokazu Miura
Ocena: 3
Slo recenzija:  -
Sinopsis (eng): 
As the police launch a full-scale crackdown on organized crime, it ignites a national yakuza struggle between the Sanno of the East and Hanabishi of the West.


Eventyrland (2013)




Slo naslov: -
Dolžina: 91',  Imdb 
Režija: Arild Østin Ommundsen
Igrajo: Silje Salomonsen, Tomas Alf Larsen, Egil Birkeland 
Ocena:
Slo recenzija:  -
Sinopsis (eng): 
A woman goes to prison for murder. After being released back into society, she tries to create a new life for her and her now nine year old daughter. But her dark past comes back to haunt her and threaten both of their lives.


Lucky Them (2013)



Slo naslov: -
Dolžina: 97' ,  Imdb
Režija: Megan Griffiths
Igrajo: Toni Collette, Thomas Haden Church, Nina Arianda  
Ocena: 3
Slo recenzija:  -
Sinopsis (eng):
A rock journalist is assigned to track down her ex-boyfriend.



Hide Your Smiling Faces (2013)



Slo naslov: -
Dolžina: 81',  Imdb 
Režija: Daniel Patrick Carbone
Igrajo:  Ryan Jones, Nathan Varnson, Colm O'Leary
Ocena: -3
Slo recenzija:  -
Sinopsis (eng): 
After a neighborhood tragedy, two adolescent brothers confront changing relationships, the mystery of nature, and their own mortality.


Chef (2014)


Slo naslov: Šef
Dolžina: 114' ,  Imdb
Režija: Jon Favreau
Igrajo:  Jon Favreau, Robert Downey Jr., Scarlett Johansson
Ocena: -3
Slo recenzija:  Mladina
Sinopsis (slo/eng): 
Kuharski mojster izgubi službo v restavraciji in začne svoj posel s premično kuhinjo, ki jo preuredi v manjšem kombiju. Medtem, ko ponovno pridobiva izgubljeno kulinarično kreativnost se začne okrog kombi-restavracije združevati tudi njegova razbita družina.



Jo nan-ja-deul [Intruders] (2013)



Slo naslov: -
Dolžina: 99',  Imdb 
Režija: Noh Young-Seok
Igrajo: Jun Suk-Ho, Oh Tae-Kyung, Choi Moo-Sung
Ocena: +2
Slo recenzija:  -
Sinopsis (eng): 
A screenwriter retreats to a secluded cabin in the woods only to be rudely interrupted by some uninvited guests.



Bang-hwang-ha-neun kal-nal [Broken] (2014)



Slo naslov: -
Dolžina: 122' ,  Imdb 
Režija: Lee Jung-Ho 
Igrajo: Jung Jae-Young, Lee Sung-Min, Seo Jun-Young  
Ocena: +2
Slo recenzija:  -
Sinopsis (eng): 
Sang-Hyun, who lost his wife, lives with his daughter Soo-Jin. One day, Soo-Jin is raped and murdered. Frustrated by the lack of progress in his daughter's case, Sang-Hyun gets a mysterious hint by an unknown voice. 


Heung gong jai [Aberdeen] (2014)




Slo naslov: -
Dolžina: 97',  Imdb 
Režija: Pang Ho-Cheung
Igrajo: Louis Koo, Gigi Leung, Eric Tsang
Ocena: +2
Slo recenzija:  -
Sinopsis (eng): 
The extended Cheng family, which, like Aberdeen harbor's Chinese namesake, represents today's "Little Hong Kong" and its myriad of contradictions between traditions and modernity; superstitions and materialism; family and individuality.


In Fear (2013)  



Slo naslov: -
Dolžina: 85' ,  Imdb 
Režija: Jeremy Lovering
Igrajo: Iain De Caestecker, Alice Englert, Allen Leech
Ocena: +2
Slo recenzija:  -
Sinopsis (eng): 
Driving to a music festival in Ireland, a new couple become lost and are then set upon by a tormentor with an unknown motive.



Home [At teh Devil's Door] (2014)




Slo naslov: -
Dolžina: 91',  Imdb 
Režija: Nicholas McCarthy
Igrajo: Catalina Sandino Moreno, Naya Rivera, Ashley Rickards
Ocena: +2
Slo recenzija:  -
Sinopsis (eng): 
When ambitious young real estate agent Leigh is asked to sell a house with a checkered past, she crosses paths with a disturbed girl whom she learns is the runaway daughter of the couple selling the property. When Leigh tries to intervene and help her, she becomes entangled with a supernatural force that soon pulls Leigh's artist sister Vera into its web - and has sinister plans for both of them.


22 Jump Street (2014)



Slo naslov: 22 Jump Street: Mladeniča na faksu
Dolžina: 112' ,  Imdb
Režija: Phil Lord, Christopher Miller
Igrajo: Channing Tatum, Jonah Hill, Ice Cube 
Ocena: +2
Slo recenzija: RTV SLO MMC, Mladina
Sinopsis (slo/eng): 
Po dvakrat končani srednji šoli, čaka policista Schmidta in Jenka infiltracija na lokalno univerzo. Jenka sprejmejo v ekipo ameriškega nogometa, Schmidt pa se vpiše v umetniški program. Zaradi tako različnih univerzitetnih dejavnostih se morata poleg reševanja primera ukvarjata še z medsebojnim partnerstvom, ki se vse bolj krha.


Coherence (2013)



Slo naslov: -
Dolžina: 89',  Imdb
Režija: James Ward Byrkit 
Igrajo: Emily Baldoni, Maury Sterling, Nicholas Brendon 
Ocena: 2
Slo recenzija:  -
Sinopsis (eng): 
Strange things begin to happen when a group of friends gather for a dinner party on an evening when a comet is passing overhead.


La cage dorée [The Gilded Cage] (2013)




Slo naslov: -
Dolžina: 90' ,  Imdb 
Režija: Ruben Alves
Igrajo: Rita Blanco, Joaquim de Almeida, Roland Giraud
Ocena: 2
Slo recenzija:  -
Sinopsis (eng): 
For thirty years now Maria and José Ribeiro have been living on the ground floor of a Haussmannian building in one of the most exclusive districts of Paris. Everybody loves this nice couple of Portuguese immigrants, Mario for being a topnotch caretaker, José, a construction site supervisor by trade, for helping to do all kinds of jobs in the house. 


Hahithalfut [Exange] (2011) 




Slo naslov: -
Dolžina: 94' ,  Imdb 
Režija: Eran Kolirin
Igrajo: Rotem Keinan, Sharon Tal, Dov Navon  
Ocena: -2
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng): 
A family man becomes obsessed with looking at his own life out of context.



četrtek, 02. oktober 2014

Unsere Mütter, unsere Väter [Generation War] (2013)


Slovenski naslov: Naše matere, naši očetje
Drugi naslovi: Generation War
Država: Nemčija 
Leto: 2013
Žanri: Drama, Vojni, Zgodovinski
Dolžina: 270',  Imdb
Režija: Philipp Kadelbach
Scenarij: Stefan Kolditz
Igrajo: Volker Bruch, Tom Schilling, Katharina Schüttler, Miriam Stein, Ludwig Trepte

Naše matere, naši očetje, je dobesedni prevod naslova zanimive nemške mini-serije, ki so jo v Nemčiji razglasili za najboljši lanskoletni projekt v tem televizijskem segmentu. Vsaka izmed treh 90-minutnih epizod je pred zaslone privabila okoli sedem milijonov gledalcev in sprožila dokaj živahno debato. Ne samo v Nemčiji, ampak tudi v drugih državah (odzivi so bili še posebej burni na Poljskem), a o tem nekaj več v nadaljevanju. Mini-serijo je po scenariju izkušenega Stefana Kolditza režiral uveljavljeni nemški tv režiser Philipp Kadelbach. 

V življenja petih glavnih protagonistov vstopimo nekaj tednov pred začetkom operacije Barbarossa, s katero so Nemci v drugi polovici junija 1941 začeli napad na Sovjetsko zvezo. Skozi zgodbo nas pelje Wilhelm (Volker Bruch), ki se skupaj z mlajšim bratom Friedhelmom (Tom Schilling) in prijatelji udeleži poslovilne zabave pred odhodom v vojno. Zraven je še Charlotte (Miriam Stein), ki niti zdaj, tik pred ločitvijo, nima dovolj poguma, da bi Wilhelmu priznala, kaj do njega čuti. Wilhelm je ponos družine, častnik v nemški vojni mašinerji, ki bo svoj odred kmalu popeljal na vzhodno fronto. Pod njegovim poveljstvom bo tudi brat Friedhelm, navadni vojak, ki na vojno in svojo udeležbo v njej ne gleda z entuziazmom večine sonarodnjakov. Tudi Charlotte želi plačati svoj dolg domovini in tudi ona se odpravlja na vzhodno fronto, kjer bo kot pomožna medicinska sestra pomagala pri oskrbi ranjencev. Edina člana te družbice, ki ne planirata aktivno sodelovati v vojni sta Greta (Katharina Schüttler), ki kljub turbulentnim časom želi graditi svojo pevsko kariero, in njen fant Viktor (Ludwig Trepte), ki se svojim prijateljem na fronti ne bo pridružil iz preprostega razloga: Viktor je namreč Žid in njegove prioritete so povsem drugačne. Predvsem mora paziti, da nacisti ne odkrijejo njegovega prepovedanega razmerja z Nemko in ker represija zoper Žide iz dneva v dan hujša, mora najti način kako se prebiti do Francije in od tam naprej, čez veliko lužo. Prijatelji se na poslovilni zabavi dogovorijo, da se bojo znova dobili pred Božičem, čez šest mesecev, saj optimistično verjamejo, da bo vojne do takrat že konec.    
Mini serijo, ki je na mednarodni sceni bolj znana pod imenom Generation War, so mnogi označili kot nekakšno nemško različico znane ameriške mini serije Peščica izbranih (Band of Brothers, 2001). Skoraj sedemdeset let po koncu druge svetovne vojne se je novim generacijam uspelo otresti občutkov kolektivne krivde do te mere, da lahko snemajo zgodbe, ki gledalcu nudijo pogled na to občutljivo obdobje nemške zgodovine iz nemške perspektive. Pred dvema letoma je Avstralija v boj za tujejezičnega oskarja poslala Lore (režija: Cate Shortland), ki je nedvomno eden izmed zanimivejših celovečercev s podobnim pristopom (tematiko). 

Lore je postavljen v čas po nemškem porazu, medtem ko Generation War naslavlja širši časovni okvir, od Nemške invazije na Rusijo, do dokončnega zloma tretjega rajha leta 1945. Serija nam ponudi vpogled v neko splošno vzdušje, oziroma stanje duha nemške nacije na začetku vojne, ko je večina Nemcev vodena domoljubjem in zaslepljena z nacistično propagando verjela v nujnost in upravičenost vojne. Ob takšni klimi so le redki razmišljali dovolj bistro, da opazijo totalitarnost režima in nečloveškost idej, ki so bile del uradne politike. Serija prikaže transformacijo povprečnega nemškega vojaka: ta je na začetku vojne prepričan v nemško superiornost in večvrednost, z vsakim novim dnem vojne in kopičenjem trupel pa je vera v končno zmago in upravičenost vojne bolj omajana. Med bolj kontroverzne aspekte serije nedvomno sodi prikaz antisemitizma med Rusi, Poljaki in ostalimi vzhodnimi narodi, a ne glede na burne odzive v nekaterih vzhodnoevropskih državah je bolj ko ne jasno, da ustvarjalci s takšno interpretacijo zgodovine niso povsem zgrešili tarčo. Podobne odzive je denimo izzval francoski The Army of Crime (L'armée du crime, Robert Guédiguian, 2009), ki se je drznil prevpraševati obnašanje francoskega ljudstva in oblasti pod nemško okupacijo. Tisto, kar serijo rahlo dviguje iznad povprečja je visoka produkcijska kakovost in zanesljiva igra večine pomembnejših protagonistov. Ljubitelji vojnih filmov bodo znali ceniti vrhunski dizajn prizorišč in razburljive vojaške spopade, ki se jih ne bi sramoval marsikakšen vojaško-zgodovinski spektakel. Končni rezultat pa bi bil lahko še bistveno boljši, če si ustvarjalci v zadnjem delu ne bi dovolili takšnega zdrsa v melodramo in prepogostega naključnega križanja poti glavnih protagonistov, ki delno spodriva kredibilnost posameznih dogodkov. (+3)


Ocena: