četrtek, 02. oktober 2014

Unsere Mütter, unsere Väter [Generation War] (2013)


Slovenski naslov: Naše matere, naši očetje
Drugi naslovi: Generation War
Država: Nemčija 
Leto: 2013
Žanri: Drama, Vojni, Zgodovinski
Dolžina: 270',  Imdb
Režija: Philipp Kadelbach
Scenarij: Stefan Kolditz
Igrajo: Volker Bruch, Tom Schilling, Katharina Schüttler, Miriam Stein, Ludwig Trepte

Naše matere, naši očetje, je dobesedni prevod naslova zanimive nemške mini-serije, ki so jo v Nemčiji razglasili za najboljši lanskoletni projekt v tem televizijskem segmentu. Vsaka izmed treh 90-minutnih epizod je pred zaslone privabila okoli sedem milijonov gledalcev in sprožila dokaj živahno debato. Ne samo v Nemčiji, ampak tudi v drugih državah (odzivi so bili še posebej burni na Poljskem), a o tem nekaj več v nadaljevanju. Mini-serijo je po scenariju izkušenega Stefana Kolditza režiral uveljavljeni nemški tv režiser Philipp Kadelbach. 

V življenja petih glavnih protagonistov vstopimo nekaj tednov pred začetkom operacije Barbarossa, s katero so Nemci v drugi polovici junija 1941 začeli napad na Sovjetsko zvezo. Skozi zgodbo nas pelje Wilhelm (Volker Bruch), ki se skupaj z mlajšim bratom Friedhelmom (Tom Schilling) in prijatelji udeleži poslovilne zabave pred odhodom v vojno. Zraven je še Charlotte (Miriam Stein), ki niti zdaj, tik pred ločitvijo, nima dovolj poguma, da bi Wilhelmu priznala, kaj do njega čuti. Wilhelm je ponos družine, častnik v nemški vojni mašinerji, ki bo svoj odred kmalu popeljal na vzhodno fronto. Pod njegovim poveljstvom bo tudi brat Friedhelm, navadni vojak, ki na vojno in svojo udeležbo v njej ne gleda z entuziazmom večine sonarodnjakov. Tudi Charlotte želi plačati svoj dolg domovini in tudi ona se odpravlja na vzhodno fronto, kjer bo kot pomožna medicinska sestra pomagala pri oskrbi ranjencev. Edina člana te družbice, ki ne planirata aktivno sodelovati v vojni sta Greta (Katharina Schüttler), ki kljub turbulentnim časom želi graditi svojo pevsko kariero, in njen fant Viktor (Ludwig Trepte), ki se svojim prijateljem na fronti ne bo pridružil iz preprostega razloga: Viktor je namreč Žid in njegove prioritete so povsem drugačne. Predvsem mora paziti, da nacisti ne odkrijejo njegovega prepovedanega razmerja z Nemko in ker represija zoper Žide iz dneva v dan hujša, mora najti način kako se prebiti do Francije in od tam naprej, čez veliko lužo. Prijatelji se na poslovilni zabavi dogovorijo, da se bojo znova dobili pred Božičem, čez šest mesecev, saj optimistično verjamejo, da bo vojne do takrat že konec.    
Mini serijo, ki je na mednarodni sceni bolj znana pod imenom Generation War, so mnogi označili kot nekakšno nemško različico znane ameriške mini serije Peščica izbranih (Band of Brothers, 2001). Skoraj sedemdeset let po koncu druge svetovne vojne se je novim generacijam uspelo otresti občutkov kolektivne krivde do te mere, da lahko snemajo zgodbe, ki gledalcu nudijo pogled na to občutljivo obdobje nemške zgodovine iz nemške perspektive. Pred dvema letoma je Avstralija v boj za tujejezičnega oskarja poslala Lore (režija: Cate Shortland), ki je nedvomno eden izmed zanimivejših celovečercev s podobnim pristopom (tematiko). 

Lore je postavljen v čas po nemškem porazu, medtem ko Generation War naslavlja širši časovni okvir, od Nemške invazije na Rusijo, do dokončnega zloma tretjega rajha leta 1945. Serija nam ponudi vpogled v neko splošno vzdušje, oziroma stanje duha nemške nacije na začetku vojne, ko je večina Nemcev vodena domoljubjem in zaslepljena z nacistično propagando verjela v nujnost in upravičenost vojne. Ob takšni klimi so le redki razmišljali dovolj bistro, da opazijo totalitarnost režima in nečloveškost idej, ki so bile del uradne politike. Serija prikaže transformacijo povprečnega nemškega vojaka: ta je na začetku vojne prepričan v nemško superiornost in večvrednost, z vsakim novim dnem vojne in kopičenjem trupel pa je vera v končno zmago in upravičenost vojne bolj omajana. Med bolj kontroverzne aspekte serije nedvomno sodi prikaz antisemitizma med Rusi, Poljaki in ostalimi vzhodnimi narodi, a ne glede na burne odzive v nekaterih vzhodnoevropskih državah je bolj ko ne jasno, da ustvarjalci s takšno interpretacijo zgodovine niso povsem zgrešili tarčo. Podobne odzive je denimo izzval francoski The Army of Crime (L'armée du crime, Robert Guédiguian, 2009), ki se je drznil prevpraševati obnašanje francoskega ljudstva in oblasti pod nemško okupacijo. Tisto, kar serijo rahlo dviguje iznad povprečja je visoka produkcijska kakovost in zanesljiva igra večine pomembnejših protagonistov. Ljubitelji vojnih filmov bodo znali ceniti vrhunski dizajn prizorišč in razburljive vojaške spopade, ki se jih ne bi sramoval marsikakšen vojaško-zgodovinski spektakel. Končni rezultat pa bi bil lahko še bistveno boljši, če si ustvarjalci v zadnjem delu ne bi dovolili takšnega zdrsa v melodramo in prepogostega naključnega križanja poti glavnih protagonistov, ki delno spodriva kredibilnost posameznih dogodkov. (+3)


Ocena:


1 komentar:

  1. To bo nekaj zame. Obožujem vse povezano z drugo svetovno.

    OdgovoriIzbriši