sreda, 05. november 2014

LIFFE 2014 - 2. DEL



Z drugim delom zapisa posvečenega 25. Liffu predstavljam najzanimivejše filme v sekcijah Panorama, Predpremiere in Ekstravaganca. Predstavitev vseh filmov s podrobnimi opisi in napovedniki najdete na uradni spletni strani festivala, vključno s filmi iz programskih sklopov ki jih tu nisem omenjal (Kinobalon, Posvečeno, Retro: Veliko platno, Evropa na kratko).


Panorama


Najzanimivejši film naslovne sekcije je po moji oceni dokumentarec Pogled tišine, Joshue Oppenheimerja, ki je navdušil s Teatrom ubijanja, enim izmed največkrat nagrajevanih dokumentarcev v zadnjem obdobju.  Oppenheimer se z novim dokumentarcem vrača na prizorišče zločina (dobesedno) in se po prikazu indonezijskega genocida iz perspektive rablja loteva istega vprašanja iz perspektive ene izmed žrtev. 
Takoj za njim bi uvrstil dramo Burgundski vojvoda angleškega režiserja Petara Stricklanda, ki nase opozoril s Kriki groze v zvočnem studiu, bolj zagreti filmski navdušenci pa so registrirali tudi njegov zelo solidni prvenec Katalin Varga. S svojim tretjim filmom Anglež nadaljuje z analiziranjem temačnejših odtenkov človeškega značaja, tokrat skozi prikaz neobičajnega razmerja med premožno gospodarico in njeno služkinjo. 
Ljubezen je čudna reč nadaljuje seciranje tem,  ki jih je Ira Sachs obravnaval že v odmevnem Keep the Lights On.  V ospredju so znova življenjske tegobe gejevskega para, med glavne adute filma pa nedvomno velja uvrstit oba igralca v glavnih vlogah (John Lithgow in Alfred Molina).


Otok ljubezni je film, s katerim se priznana bosanska režiserka Jasmila Žbanić (Grbavica, Na poti) odmika od tematiziranja povojnih travm in se obrača k nekoliko lahkotnejšim motivom. Zgodba spremlja počitnice bosansko-francoskega zakonskega para na Jadranu, ki razkrijejo razpoke v na videz idealnem zakonu. V tej sekciji se bosta zavrtela tudi filma dveh srbskih debitantov: Nikogaršnji otrok scenarista in režiserja Vuka Rušmovića pripoveduje zgodbo o divjem otroku, ki so ga nekaj let pred vojno v bosanskih gorah našli lovci in ga odpeljali v sirotišnico v Beograd, Barbari Ivana Ikića pa govori o odraščanju problematičnega najstnika v beograjskem predmestju. Oba filma na kontu že imata nekaj mednarodnih priznanj in zanimivo bo videti, v kakšni forma sta mlada srbska ustvarjalca.
O Dvojniku britanskega režiserja Richarda Ayoadeja sem že poročal, zato zainteresirane na tem mestu preusmerjam na moj zapis, ki je bil objavljen pred nekaj meseci. Pregled tega sklopa zaključujem z omembo novega filma madžarskega mojstra absurda in groteske Gyorgyja Palfija, ki v svojem novem filmu Prosti pad predstavi zgodbo iz perspektive samomorilke, ki po skoku s strehe stanovanjskega bloka med padanjem opazuje "normalna" življenja svoji sosedov. 






Predpremiere


V programskem sklopu Predpremiere je odločitev vedno najtežja. Praktično vsem filmom velja nameniti pozornost, a ker vseh ne morem(o) videti, je potrebno določiti prioritete. Vsi seveda imamo svoje favorite, jaz bi pa na prvo mesto postavil velikega canskega zmagovalca Zimsko spanje, najnovejšo stvaritev turškega cineasta Nurija Bilge Ceylana. Gledanje njegovih filmov na velikem platnu je privilegij, ki se mu ob tej priložnosti nikakor ne želim odpovedati. Ceylan je tokrat za izhodišče vzel kratke zgodbe Antona Pavloviča Čehova, preko katerih nas pelje v raziskovanje najintimnejših  kotičkov človeškega značaja in od nas zahteva, da se do dogajanja opredelimo in izvlečemo lastne zaključke. 
Majhno mestece ob Barentsovem morju je kraj, kamor dogajanje svojega najnovejšega filma postavi ruski mojster Andrej Zvjagincev. Režiserjeva estetika v kombinaciji z snemalno lokacijo je tista dejavnik, zaradi katerega je Leviatan najbolje videti na velikem platnu. Pripoved raziskuje položaj majhnega človeka v sodobni Rusiji in sramotno delovanje institucij na ruskem podeželju.  Z velikim veseljem pričakujem tudi norveške Amaterje, saj so moja druženja s filmi Hansa Pettera Molanda vedno bila posebno doživetje in njegov najnovejši film ima vse predispozicije, da postane najbolj zabaven film celotne festivalske ponudbe. Prepričan sem, da kriminala črna komedija v kateri imamo Stellana Skarsgarda, zasneženo norveško pokrajino, norveške, švedske in srbske gangsterje, enostavno ne more razočarati. 


Birdman Alejandra Gonzáleza Iñárrituja je pred dvema mesecema bil eden izmed najodmevnejših naslovov v Benetkah in film, ki ga od premiere dalje spremljajo izrazito pozitivni vtisi. Film pripoveduje zgodbo bivšega hollywoodskega zvezdnika, ki poskuša realizirati novo ambiciozno gledališko predstavo, ki je najbrž njegova zadnja priložnost za vrnitev na stare pozicije in obuditev njegove usihajoče kariere. 
Celovečerni film z najdaljšim naslovom v vseh liffovskih sekcijah nosi naslov Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju, za naslovom se pa skriva  sklepno dejanje pred petnajstimi leti začete trilogije švedskega režiserja  Royja Anderssona, ki na svoj unikaten način opazuje družbo in secira življenje sodobnega človeka. Izkušnjo gledanja Andersonovih filmov ni enostavno opisati z besedami, vsi, ki ste kdaj videli kakšno izmed njegovih del, najbrž veste o čem govorom. Film je prejel zlatega leva na beneškem filmskem festivalu. 
In ko smo že pri filmih švedskih avtorjev, je priročno omeniti Višjo silo, novi film Rubena Östlunda, enega najvidnejših skandinavskih avtorjev nove garde, s katerim avtor pretresa človekove odzive na nepričakovane, krizne situacije in prevprašuje kodeks viteštva, po katerem naj bi v nevarnih situacijah ravnal časten moški. Ob tem je treba povedati, da letos v programskem sklopu Posvečeno lahko vidimo vse njegove filme. 

O Mamici Xavierja  Dolana je že od premiere v Cannesu in nagradi tamkajšnje žirije bilo povedano in napisano veliko lepih stvari. Dolan je izjemno produktiven režiser, ki je kljub mladosti (25 let) že razvil samosvoj avtorski izraz in pridobil široko bazo spoštovalcev njegovega ustvarjanja.  Kanadski čudežni deček kvaliteto svojih filmov gradi na prepričljivih karakternih študijah: tokrat je v ospredju mati samohranilka, ki se vsakodnevno ubada s težavno vzgojo svojega hiperaktivnega 15-letnega sina. Stvari se obrnejo na boljše, ko se v soseščino preseli nova družina, s katero mati in sin vzpostavijo pristen prijateljski odnos. 
V samemu vrhu moje prioritetne liste se nahaja 20,000 dni na Zemlji, dokumentarni portret glasbenika, ki ga izjemno spoštujem in človeka, ki mi je ponudil veliko glasbenih užitkov. Film v enem samem dnevu življenja Nicka Cava poskuša ujeti njegovo življenjsko filozofijo in vlogo le-te v njegovem kreativnem procesu. 
Številni poznavalci so prepričani, da je Foxcatcher: Boj z norostjo oskarjevski material. Newyorčan Bennett Miller so po velikem uspehu, ki ga je doživel s povprečnim Zmagovalcem, vrača z zgodbo o odnosu med ekscentričnim milijonarjem in rokoborskim prvakom, ki prevzame vlogo njegovega osebnega trenerja. 
Za konec sprehoda skozi sekcijo Predpremiere sem prihranil posladek: G. Turner je biografska zgodba slikarja Josepha M. W. Turnerja v režiji Mika Leigha, enega izmed mojih najljubših Britancev, ki je v glavno vlogo postavil svojega starega znanca in odličnega karakternega igralca Timothyja Spalla, ki je za svoj nastop v Cannesu prejel nagrado namenjeno najboljšemu igralcu.



Ekstravaganca



V tem programskem sklopu, namenjenem drznejšim stvaritvam, ki sodijo v kategorijo t.i. polnočnega kina, sta uvrščena dva filma o katerih sem že poročal. Prvi naslov je izraelska komična grozljivka Veliki, zlobni volkovi (več o filmu tukaj), ki ga ob tako hudi konkurenci lahko mirne duše izpustite. Ravno nasprotno svetujem pri naslovu Otožno razdejanje,  ki je name naredil zelo dober vtis (zapis tukaj) in vsi, ki filma še niso videli, zadaj imajo priložnost za ogled v najboljših možnih pogojih: na velikem platnu, v zatemnjeni kinodvorani. 
Zanimivo gradivo bi lahko bila tudi španska grozljivka Jama, zgodba o petih prijateljih, ki se v iskanju dobre zabave odpravijo na počitnice na otok v španskem Sredozemlju. Kmalu odkrijejo skrito jamo, ki jo želijo raziskati. Ja, saj vem! Za njihovo zdravje bi bilo veliko bolje, če bi ostali na plaži. Zlo za petami je po doslej dostopnih odzivih poleg že omenjenega Otožnega razdejanja najbolj mičen naslov v tej sekciji. Gre za psihološko srhljivko, s katero režiser David Robert Mitchell prevprašuje strahove in negotovosti mladih ljudi, ki se prvič srečujejo s spolnostjo.



Ni komentarjev:

Objavite komentar