petek, 27. februar 2015

What We Do in the Shadows (2014)


Slovenski naslov: Kaj počnemo v mraku
Država: Nova Zelandija, ZDA
Leto: 2014
Žanri: Komedija, Grozljivka
Dolžina: 86',  Imdb 
Režija: Jemaine Clement, Taika Waititi
Scenarij: Jemaine Clement, Taika Waititi
Igrajo: Jemaine Clement, Taika Waititi, Jonathan Brugh, Cori Gonzalez-Macuer, Stu Rutherford, Jackie Van Beek, Ben Fransham

What We Do in the Shadows je eno izmed najbolj prijetnih komičnih presenečenj preteklega leta. Ta izjemno zabaven filmček iz Nove Zelandije je od lanskoletne premiere na festivalu Sundance pritegnil nemalo pozornosti, odzivi večine ocenjevalcev pa so bili izrazito pozitivni. Za filmom stoji novozelandska skupina komikov z  Jemainom Clementom in Taiko Waititijem na čelu, ki sta celovečerec razvila iz njunega kratkega filma, posnetega pred natanko desetimi leti. Waititi je v deželi Kiwijev znano ime, ki je podpisal režijo dveh velikih lokalnih hitov, ki sta bila opažena tudi izven meja njegove domovine. Prvenec Eagle vs Shark (2007) so zavrteli na festivalu Sundance, o komični drami Boy (2010) pa sem na tem mestu nekje na začetku mojega bloganja že poročal. 

Življenje s sostanovalci v hišah in stanovanjih je običajna praksa v večjih mestih. V hiši, ki stoji sredi novozelandske prestolnice Wellington živijo štirje posebni prijatelji, od katerih ne bi pričakovali reševanja stanovanjskega vprašanja na takšen način. Jasno je, da račun za elektriko in ostale stanovanjske stroške veliko lažje plačamo, če se račun razdeli na štiri dele, precej lažje se opravijo tudi večja vzdrževalna dela, kot je menjava strehe in podobno. Življenje s sostanovalci je navadno kratkoročna rešitev, vendar pogled v rojstne listine dotičnih sostanovalcev močno relativizira časovno komponento, oziroma  časovno percepcijo kratkoročnosti. Zakaj? Zato ker so protagonisti naše zgodbe vampirji. Najmlajši med njimi je Deacon, ki šteje rosnih 183 let, njegov malce starejši prijatelj Viago je zbral že 379 pomladi, a kljub temu še vedno ni niti blizu Vladislavu in njegovimi 862-imi leti. Starosta skupine je Petyr, ki se je po svetu začel sprehajati več kot osem tisoč let nazaj.
Vampirji že nekaj časa niso IN. Prah okoli Somraka in ostalih spremljajočih najstniških senzacij tipa Prava kri se je že čisto polegel in vampirske zgodbe so se lahko končno vrnile v domeno filmarjev, ki se znajo na zanimive načine poigrati z vsemi aspekti obstoja teh mitoloških bitij. Najprej nas je s svojo izrazito humanistično vampirsko zgodbo razveseli Jim Jarmusch [Večna ljubimca (Only Lovers Left Alive, 2013)], zdaj pa smo dobili še film, ki se na dovolj kakovosten način podaja na teritorij vampirske horor komedije. Ena izmed ključnih stvari v tej uspešni zgodbi je vsekakor dejstvo, da v glavnih vlogah namesto najstniških zvezdic gledamo ekipo uveljavljenih in dobro uigranih komikov, ki jih druži dobra kemija in hvalevredne individualne sposobnosti.  Kot zelo dopadljivo rešitev vidim odločitev, da se zgodba prilagodi konceptu lažnega dokumentarca. What We Do in the Shadows je v bistvu hibrid komedije, grozljivke in lažnega dokumentarca; torej kombinacija, ki jo ne gledamo ravno pogosto. Ekipa že pred prvim kadrom z napisom Posneto s podporo Novozelandskega odbora za dokumentarni film izvirno napove zelo zabavnih 86 minut, zapolnjenih z učinkovitimi originalnimi gagi, všečno vkomponiranimi filmskimi referencami in domiselno spisanimi dialogi. Ta zapis bi lahko bil tudi daljši, a ker ne želim razkrivati posameznih šal in pomembnejših delov vsebine predlagam, da mi zaupate na besedo in ponudite priložnost  tem zares simpatičnem filmčku. Prepričan sem, da vam ne bo žal.

Ocena:


sreda, 25. februar 2015

Nightcrawler (2014)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 117',  Imdb
Režija: Dan Gilroy
Scenarij: Dan Gilroy
Igrajo: Jake Gyllenhaal, Riz Ahmed, Rene Russo, Bill Paxton, Kevin Rahm, Michael Hyatt, Ann Cusack 

Za nekatere stvari ni nikoli prepozno. Ena izmed teh  stvari je nedvomno tudi režija in Dan Gilroy je najboljši dokaz pravilnosti te trditve. 55-letni ameriški scenarist in novopečeni režiser ni posnel podpovprečen filmček, katerega edini namen je potešitev lastnih režiserskih ambicij, ampak nam je po moji oceni ponudil eno najzanimivejših filmskih izkušenj preteklega leta. Človek, ki ga v Hollywoodu poznajo predvsem po njegovem scenarističnem udejstvovanju, je svojo scenaristično pot začel kot del ekipe, ki je spisala scenarij za svoj čas zelo popularno, a kakovostno skromno  zf akcijo Freejack (Geoff Murphy, 1992). Med drugim je z bolj uveljavljenim bratom Tonyjem (Michael Clayton) spisal scenarij za Bournovo zapuščino, največji scenaristični dosežek v njegovi dosedanji karieri pred Nightcrawlerjem pa je bilo sodelovanje pri odlični fantazijski drami  Padec  (The Fall, Tarsem Singh, 2006).
Jake Gyllenhaal je Louis Bloom. Samotar, ki mogoče nima preteklosti, a je pripravljen storiti vse, da si ustvari prihodnost. Mogoče naš (anti)junak v prvem prizoru, v katerem poskuša odrezati kos aluminijaste ograje, ki ga bo kasneje prodal na odpadu, ne ponuja takega vtisa, a že v nadaljevanju prizora ga vidimo v povsem drugačni luči. Samotar njegovega kova je v preteklosti  imel veliko časa za raziskovanje, učenje in akumuliranje potrebnih znanj  in spretnosti, s katerimi si bo zagotovil svoje mesto pod soncem. Neznatna ovira pri uresničevanju zastavljenih ciljev je le dejstvo, da Louis še ni povsem na čistem s samim seboj, kaj sploh želi početi v življenju. Glede na izkušnje z nabiranjem odpadne kovine oceni, da ima potrebne kvalifikacije za delo na odkupni postaji, toda skrivnostne sile njegovo pot začrtajo drugače. Na poti domov opazi prometno nesrečo in radoveden kot je, ustavi svojo staro kripo ob robu vozišča. Na prizorišču je že medicinsko osebje, gasilci, policisti in … stringerji, napol-amaterski snemalci, ki v nočnih urah križarijo po losangeleških ulicah, v iskanju čim bolj spektakularnih posnetkov. Grozljive prometne nesreče z mrtvimi in poškodovani, policijski pregoni, oboroženi spopadi, ropi…, skratka vse, kar se lahko proda kakšni izmed številnih lokalnih tv postaj. Pronicljivi Louis hitro ugotovi, da se s snemanjem krvavih posnetkov da zaslužiti cekin ali dva. V njegovem avtu je že naslednjo noč stoji postaja za prisluškovanje policijskih frekvenc, v rokah pa njegova prva kamera. 
Vemo, da nešteto dejavnikov vpliva na kvaliteto končnega izdelka, eden izmed pomembnejših faktorjev pa je vsekakor kompaktnost in uigranost celotne ekipe, za in pred kamero. Pri Nightcrawlerju kompatibilnost sodelujočih ne bi smela biti vprašljiva, saj tu več ključnih položajev zasedajo člani družine Gilroy. Dan podpisuje režijo in scenarij, starejši brat Tony je prevzel pomembno producentsko vlogo, naloge za montažno mizo je prevzel Danov brat dvojček John, v najpomembnejši ženski vlogi pa gledamo režiserjevo ženo Rene Russo, za katero je bila napisana vloga amoralne urednice jutranjega informativnega programa. V luči teh informacij ta kos celuloida lahko označimo za pravi družinski projekt, realiziran z izdatno pomočjo Jaka Gyllenhaala. V mojih očeh je režiser filma oseba, ki mu navadno pripisujem največ zaslug za celostno podobo filma, a včasih enako pomembno, če ne pomembnejšo vlogo imajo tisti, ki stojijo pred kamero. V tem primeru je levji delež posla opravil Gyllenhaal, ki se je zelo studiozno lotil priprav na vlogo (izguba teže je le tista najbolj očitna prilagoditev) in nato v procesu formiranja lika v sodelovanju z režiserjem zarisal nekatere ključne karakterne črte Louisa Blooma. Obseg njegove involviranosti pri razvoju lika razumemo šele po ogledu filma s pripadajočim režiserjevim komentarjem, ki ga najdemo na blu ray ploščku. Obenem ne gre pozabiti, da je Gyllenhaal s kamero v roki že počel nekaj podobnega v  Ayerjevem Zadnjem obhodu (End of Watch, 2012).
Prepričljivost, s katero Jake vdahne življenje svojem sociopatskem liku iz spomina prikliče Travisa Bickla (Taksist), ki je nedvomno bil eden izmed vzorčnih modelov, pri snovanju značajske topografije Louisa Blooma. Med sorodne duše do neke mere lahko štejemo tudi Patricka Batemana (Ameriški psiho) in Normana Batesa (Psiho), vendar največ paralel še vedno lahko povlečemo med Bloomom in Bicklom. Oba sta samotarja in luzerja, ki zaradi neprilagojenosti obče sprejetim družbenim normam začneta razvijati sociopatska nagnjenja. Kljub podobnostim je Bloom še vedno dovolj originalen in samosvoj lik. A v primerjavi s Bicklom Gyllenhaalov lik vseeno ne doseže psihološke kompleksnosti De Nirovega lika.
Kaj če moj problem ni nerazumevanje ljudi, ampak to, da jih preprosto ne maram? Gre za Bloomovo izjavo, ki samoopisno najbolj zadene bistvo lika, saj njegova sociopatija temelji na dokaj preprosti amoralnosti in zlobi, medtem ko Bickle v esenci ni zloben človek, ampak oseba z delujočim moralnim kompasom, ki počasi tone v norost. Kompleksnost Bicklove sociopatije je ena izmed glavnih prednosti, zaradi katere standardi Taksista ostanejo nedosegljivi za Nightcrawlerja. V enem aspektu je slednji vseeno boljši: Bloom je veliko zabavnejši lik, ki z neverjetno iznajdljivostjo v verbalni komunikaciji uspeva pripraviti druge do tega, da igrajo po njegovih notah. Pravo zadovoljstvo je poslušati njegove pogosto duhovite interpretacije položaja, razmišljanja in argumentacije, ki so me pogosto spravljale  v smeh. 

Na  koncu ne smemo pozabiti, da tudi če ustvariš za klaso slabši film od Taksista, še vedno ustvarjaš na zelo visokem kakovostnem nivoju. Z večnivojsko sporočilnostjo izdelka se je v svojem zapisu že ukvarjal Filmoljub, ki v filmu vidi brutalni prerez brezčutne, neznosno odtujene družbe v (še vedno prevladujoči) zahodnjaški paradigmi, ki jo narekuje medijsko spodbujena gonja za gmotno koristjo in zaslužkom. Take razmere so pogubne za etiko sočutja pri sodobnikih, ki osamljeni in izolirani životarijo sredi gospodarske dekadence, kjer je človek človeku volk: iz pepela navidez sprejemljivih družbenih razmerij odraščajo rodovi, ki teh kriterijev enostavno nimajo več. Dan Gilroy nam sporočilo dostavi v embalaži angažirane satirične drame, s fokusom na prevladujoči amoralni in nehumani  medijski etiki, preko katere naslavlja pomembnejša vprašanja povezana s človeku nenaklonjeno kapitalistično miselnostjo, ki temelji na brezkompromisnih ambicijah in izkoriščanju ranljivosti drugih. Nightcrawler je sporočilno film na svojem mestu, ki pa bi dosegel še boljši učinek, če bi pri izpostavljanju svojih idej deloval prikrito, manj očitno. Približno tako, kot je to pred skoraj štiridesetimi leti počel Lumet s svojo TV mrežo (Network, 1976). Kljub tem manjšim minusom je Gilroy posnel impresiven prvenec, v katerem sem užival od prve do zadnje minute.  


Ocena:



nedelja, 22. februar 2015

La isla minima [Marshland] (2014)


Slovenski naslov: Ni naslova 
Drugi naslovi: Marshland
Država: Španija
Leto: 2014
Žanri: Krimi, Triler
Dolžina: 105'  ,  Imdb
Režija: Alberto Rodriguez
Scenarij: Alberto Rodriguez, Rafael Cobos
Igrajo: Javier Gutierrez, Raul Arevalo, Antonio de la Torre, Nerea Barros, Jesus Castro, Manolo Solo, Cecilia Villanueva

Pred nekaj dnevi so devetindvajsetič podelili goye (španske filmske nagrade), absolutni zmagovalec pa je postal noirovski triler La isla minima (angleški naslov Marshland v prevodu označuje močvirnato pokrajino), ki je prejel kar deset  goy. Najboljši film, režija, scenarij, glavni igralec, fotografija, glasba, montaža…, torej triumf v vseh pomembnejših kategorijah in za mojo malenkost več  kot jasen signal, da film uvrstim na sam vrh moje prioritetne liste. Režiral je v Sevilli rojeni Alberto Rodríguez, Andaluzijec, ki je pred tem že posnel nekaj dobro sprejetih filmov (7 vírgenes, Grupo 7), vendar mi doslej ni uspelo pogledati nič iz njegovega repertoarja, na katerem zaenkrat, z naslovno stvaritvijo vred, najdemo šest celovečercev. 

Zgodba je postavljena na začetek 80-ih prejšnjega stoletja, v čas, ko se je Španija nahajala v nekakšnem tranzicijskem obdobju, na prehodu iz Frankove diktature v demokracijo. V majhnem kraju, ki stoji na robu močvirnega področja, izgineta najstniški sestri. Iz okrožnega središča tam pošljejo izkušenega detektiva Juana (Javier Gutierrez) in novinca Pedra (Raul Arevalo), da raziščejo izginotji. Priča, ki je pred izginotjem zadnja videla sestri, je na mestu izginotja opazila bel avto. Detektiva začneta raziskovati šibke sledi, vzdušje v vasi in reakcije na izginotje pa nekako napovedujejo najbolj črn scenarij. Nekaj dni kasneje v močvirju najdejo trupli pogrešanih srednješolk. Očitne sledi seksualne zlorabe in zverinskega mučenja preiskovalcem dajo vedeti, da je morilec (ali več njih), skrajno sprevržena in nevarna oseba. Nekaj dni kasneje stik z detektivoma naveže mlajši  moški, ki ju seznani s svojimi sumi glede smrti njegovega dekleta, ki so jo že pred odmevnim dvojnim umorom našli mrtvo v močvirju. Uradno policijsko poročilo navaja, da je šlo za samomor, odrezano stopalo pa je pripisano bližnjemu srečanju trupla in motorja enega izmed številnih čolnov, ki plujejo po tem območju. Zadeva je že na prvi pogled preveč sumljiva, nove sledi pa na plano prinašajo še več intrigantnih dejstev in resnic o prebivalcih tega na videz mirnega kraja.
Vedno je prednost, če režiser dobro pozna okolje v katerem se odvija njegova zgodba. Ta prednost pride toliko bolj do izraza pri filmih, v katerem kraj dogajanja igra pomembno vlogo, nemara enako pomembno, če ne pomembnejšo, od večine protagonistov. La isla minima je z umestitvijo dogajanja v seviljsko regijo, na področje ob reki Guadalquivir (petem najdaljšem rečnem toku na Iberijskem polotoku in drugi najdaljši reki v Španiji), med številne umetne kanale in naravne rečne rokave doseže prav to: močvirno pokrajino promovira v eno izmed ključnih sestavin, brez katere celota ne bi bila tako posebna in tako, recimo temu, filmična. Rodríguez in njegov stalni scenaristični sodelavec Rafael Cobos sta si nedvomno že med pisanjem zgodbe pomagala z vizualizacijo bodočih snemalnih lokacij, ki jih dobro poznata. Naslednja pametna odločitev je bila inšatalacija zgodbe na pomembno zgodovinsko prelomnico španske zgodovine, v čas, ko trenja med starim in novim še bolj pridejo do izraza. Frankov fašistični režim je v teh ruralnih področjih še vedno užival tiho podporo konservativnega okolja, ki je s težavo sprejemalo nove, demokratične ideje. Mislim, da film v samo vzdušje zelo dobro vgradi  duh zlovešče preteklosti, ki je še vedno živel (predvsem) v starejših generacijah. Ta ideja se najbolj očitno manifestira v sporni preteklosti starejšega detektiva in številnih drobnih detajlih. Poleg tega velja izpostaviti še odlično fotografijo Aleax Catalána in subtilno dozirano glasbeno podlago, ki je ena esencialnih sestavin pri generiranju izjemne atmosfere. Uživanje v tako prefinjeno komponirani glasbi je prava zdravilna terapija za uho v času preglasnih, bombastičnih spektaklov tipa Medzvezdje, v katerih sugestivnost glasbe pogosto prestopi tisto nevidno mejo med subtilnim in vsiljivo motečim. Pohvaliti velja tudi igro obeh glavnih protagonistov (mlajšega Raúla Arévaloja in izkušenejšega Javierja Gutiérreza), režiserjev občutek za ritem in graditev suspenza,  glavna uganka pa ves čas brez težav ohranja gledalčevo koncentracijo na visokem nivoju. Kljub številnim odličnim sestavinam film najbolje ne izkoristi  vseh potencialov. Mlačno napisan in režiran se mi zdi predvsem finalni obračun z morilcem in razplet na nekaterih pomembnih frontah, ki ostanejo nedorečene, neraziskane in se iztečejo v neke vrste anti-klimaks, saj ustvarjalci pustijo vrata, ki vodijo do razkritja popolne resnice in vloge lokalnega veljaka, le na pol odprta. Mislim, da takšen razplet ni preveč posrečen, a kljub temu je La isla minima zelo zanimiv evropski film, ki mu velja nameniti pozornost in omembo. (+3)


Ocena:


četrtek, 19. februar 2015

American Sniper (2014)


Slovenski naslov: Ostrostrelec
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Akcija, Biografija, Drama
Dolžina: 132' ,  Imdb
Režija: Clint Eastwood
Scenarij: Jason Hall, Chris Kyle (knjiga)
Igrajo: Bradley Cooper, Sienna Miller, Kyle Gallner, Jake McDorman

Clint Eastwood Ostrostrelca odpre s prepoznavnim Allah akbar (Bog je največji) v offu, ki tako že pred prvimi kadri filma identificira sovražnika. Pri vsakem »normalnem« Američanu te besede nemudoma sprožijo občutke ogroženosti, prebudijo domoljubna čustva in ga postavijo v stanje pripravljenosti za boj. Najmočnejši faktor pri ustvarjanju takšnega vzdušja so nedvomno dogodki, ki so pretresli Ameriko in svet na najbolj črn 11. september v ameriški zgodovini. Clint nam že v uvodnih minutah pokaže, kako pravi Američan svoje potomce že od malih nog pripravlja na spopad s sovražniki vseh vrst in barv. Najprej je otroku treba vcepiti ljubezen in spoštovanje do orožja in ga, že ko zraste do velikosti povprečnega kosa orožja, vzeti s sabo v lov na živali. (Najbolje je, če lovite z ostrostrelsko puško, saj tako tarčo usmrtite z enim samim strelom in preprečite nepotrebno trpljenje živali.) Seveda, tu se starševska dolžnost ne konča, zato je priporočljivo, da se svet potomcem ob nedeljskem kosilu predstavite v pravi luči. Poglejmo primer:

Na svetu imamo tri vrste ljudi: ovce, volkove in pastirske pse. Nekateri ljudje želijo verjeti, da zlo na svetu ne obstaja. A ko zlo potrka na njihova vrata ne vedo, kako se zaščititi. To so ovce. Potem so tu nasilni predatorji, ki prežijo na šibkejše. To so volkovi. In potem so tu tisti, ki so blagoslovljeni  z agresivnostjo, ki je potrebuje vsak pastirski pes, ki želi zaščititi čredo. To je redka vrsta, ki živi zato, da se bojuje z volkovi. V tej družini ne vzgajamo ovac in pretepeni boste, če postanete volkovi.

Kakih dvajset let kasneje pastirski pes  Bradley Cooper aka Chris Kyle z ostrostrelsko puško leži na strehi neke stavbe v Iraku. Tam je zato, da opravi svoje poslanstvo in zaščiti čredo pred volkovi. A naj vas tisto kar vidite ne zavede. Videz vara. Sigurno ste že slišali za volka v ovčji preobleki. Mogoče ste kdaj kakšnega celo srečali.  In Clint to dobro ve, zato pronicljivo gre korak dlje in volka maskira v podobo matere in njenega desetletnega otroka, ovce pa maskira v do zob oborožene vojake, ki v spremstvu oklepnega vozila patruljirajo po razdejanih iraških ulicah. Dober pastirski pes kljub vsemu prepozna zamaskiranega volka in ukrepa. Reši življenje nič hudega slutečih ovac, ki veselo poskakujejo nekaj deset metrov stran, ne vedoč, kako zelo blizu nevarnosti so bile.
Ta prizor je istočasno lep primer obupnega scenarističnega dela in režiserske slepote, kakršno navadno najdemo v cenenih B-akcijadah. Prizor, ki bi mogoče deloval, če bi žalil samo inteligenco iraških divjakov, vendar kaj takega ni mogoče brez žaljenja inteligence gledalca. Poskušal bom pojasniti. Vojaška patrulja se premika naprej, na desni strani dokaj široke ulice stojijo vhodi v stanovanjske hiše. Patrulja hiše pregleduje in išče skrite džihadiste. Nato kakih sto metrov pred njimi na ulico stopi mati z otrokom. Pod burko skriva granato, ki jo tam na ulici poda otroku. Na tej točki sem se spraševal, zakaj mati in otrok enostavno nista počakala, da povorka pride mimo in potem skočila ven, ter aktivirala granato? Zakaj sta izbrala tako očitno neumen načrt? Zakaj sta se odločila, da oborožena z eno samo granato tečeta proti nasprotniku, ki lahko od daleč prezre njun peklenski načrt? Zakaj, enostavno nista počakala za vrati, saj se je patrulja gibala v njuni smeri? Takšna nelogičnost postane manj nelogična ali celo sprejemljiva, ko se spomnimo, da sta storilca tega neumnega dejanja žena in otrok enega izmed lokalnih primitivcev. Vemo, da se moški primerki lokalne vrste pogosto usedejo v vozilo z eksplozivom in ga poskušajo zapeljati med ameriške rešitelje. In kaj drugega naj storita ženska in otrok, ki nimata ne avta, ne vozniškega dovoljenja?

Opisani prizor je tu zato, da gledalcu približa vso kompleksnost in težo ostrostrelčevega položaja, ki se v hipu mora odločiti in ukrepati. Poslati kroglo v glavo otroka ni enostavno, toda izkušeni pastir se dobro zaveda, da je to edina možna rešitev, ki lahko prepreči še večjo tragedijo. Dober film bi podoben prizor poskušal postaviti v funkcijo izpostavljanja moralne spornosti samega dejanja,  promoviranje protivojnega sporočila in poudarjanju nesmislnosti same vojne. Tu pridemo do samega jedra problema, saj Ostrostrelec ni tisto, kar bi moral biti vsaki vojni film — protivojni film. Clintov film je čisto nasprotje. Pro-vojni film, pravzaprav. In to je greh, ki mu ga ne morem odpustiti. Vendar to ni edini greh filma, ki poskuša obstoj ljudi kakršen je bil Chris Kyle predstaviti kot nekaj samoumevnega. Motiviranje njegovega odhoda v Irak pomete pod preprogo s preprostim: Sem patriot in ljubim svojo domovino! Občutno premalo, da bi njegova izbira imela kakršnokoli težo. Film enako podhranjeno deluje tudi v delih, ki se ukvarjajo s protagonistovim zasebnim življenjem, odnosom s soprogo in otroci, nič bolje niso utemeljene niti njegove povojne aktivnosti, niti razlogi za druženje z vojnimi veterani, ki so pred tem zanj bili popolni neznanci. Iz tega vidika sklepamo, da je Kyle bil dokaj asocialna oseba, brez prijateljev, ki se je lahko trdneje povezal le z vojnimi veterani, torej ljudmi s podobnimi izkušnjami. Vsekakor je skrb zbujajoče, da takšni ljudje (dopuščam seveda možnost, da je resnični Kyle bistveno drugačen od filmskega) predstavljajo prototip nacionalnega heroja, obenem pa mi se mi zdi smešno, da Akademija takšno skrpucalo od filma postavlja ob bok mojstrovinam kot so: Apokalipsa zdaj, Vod smrti, Lovec na jelene, Tanka rdeča črta, Popolna bojna oprema…  (-2)

Ocena:




torek, 17. februar 2015

The Little Death (2014)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Avstralija
Leto: 2014
Žanri: Komedija
Dolžina: 95' ,  Imdb
Režija: Josh Lawson
Scenarij: Josh Lawson
Igrajo: Josh Lawson, Bojana Novakovic, Damon Herriman, Kate Mulvany, Kate Box, Patrick Brammall, Alan Dukes, Lisa McCune, Erin James, T.J. Power, Kim Gyngell, Lachy Hulme

La petite mort je francoski evfemizem za orgazem. Naslov filma je angleški prevod omenjene fraze, v slovenščini pa bi temu rekli mala smrt. Danes torej pišem o filmu, ki v epicentru dogajanja postavlja seks in ostale stvari, ki jih navadno povezujemo s človeško seksualnostjo. No, mogoče je beseda navadno nekoliko neposrečena, saj v tem primeru v ospredju niso običajne seksualne prakse, temveč takšne, ki so bolj ali manj nenavadne. Obenem še prijazno opozorilo tistim, ki glede na etiketo seks-komedije upajo na paradiranje razgaljenih teles in obilico »unrated« seks prizorov — nekaj golih hrbtov in malo umazanega govorjenja je največ, kar v tem primeru lahko pričakujete.  Zgodba postavljena v sydneyjsko predmestno četrt se vrti okoli več parov, ki se vsak svoj način poskušajo popestriti ne ravno razburljivo dogajanje med rjuhami. Nekakšen povezovalni element med posameznimi epizodami je možakar, ki se je pred kratkim tam preselil. Avstralska zakonodaja ga obvezuje, da sosede v bližnji okolici seznani s svojo kriminalno preteklostjo. Obsojeni seksualni prestopnik je iznašel zanimivo taktiko: s škatlico domačih piškotkov, ki so nekoč bili izjemno popularni v tem delu sveta, pri sosedih zbuja nostalgične občutke, ob pogledu na lično darilce pa ti praviloma preslišijo del, v katerem novi sosed omenja svojo nečedno preteklost. 
Prvi par, ki ga obišče sta Paul in Maeve. Paul je po dolgem času našel pogum in partnerki zaupal svojo skrivno seksualno fantazijo. Maeve je dobro sprejela njegovo malo umazano skrivnost in mu z veseljem pomagala z uresničitvijo le-te. Tudi zato, ker tudi sama fantazira o rečeh, ki se jih ne upa povedati na glas. Zdaj, ko je Paul naredil prvi korak oceni, da mu lahko zaupa svojo erotično fantazijo, ki je veliko bolj ekstremna od njegove. V drugi poglavju spoznamo par, ki že dalj časa ne funkcionira v postelji, težave pa so se pričakovano razširile na vse ostale segmente skupnega življenja. Vendar zakonca še vedno nista obupala nad skupno prihodnostjo, zato obiskujeta zakonskega svetovalca, ki hitro identificira glavni razlog za večino nesoglasij in predlaga, da si partnerja poskušata popestriti odnos s t.i. igranjem vlog. Problem tretjega para je veliko težje rešljiv, saj Maureen enostavno ne prenese Philove bližine. Do njega  čuti odbojnost, ki meji na prezir in zdi se, da sta le otroka tisti člen, ki ju še drži skupaj. Kljub vsemu jo Phil ljubi in ko ona  po nesreči spije močno pomirjevalo,  njemu se odpre novi svet. Izpostavi se, da je speča soproga, ki jo ne bi zbudili niti topovi, veliko bolj odprta do njegovih seksualnih potreb. Četrti par že več kot dve leti brezuspešno poskuša zanositi, seksanje z namenom in številni poskusi pa so povsem nevtralizirali ves erotični naboj. Nesrečna je predvsem ona, ki nikakor ne doseže orgazma. Nato po naključju odkrije, da je partnerjeva žalost tista manjkajoča sestavina, ki jo lahko popelje do vrhunca. Zadnja epizoda govori o gluhonemem moškem, ki poskuša svoje seksualne potrebe potešiti s klicem na vročo linijo. In kako sploh gluhonema oseba pokliče vročo linijo? S pomočjo posebnega video centra, v katerem delajo operaterji, ki obvladajo znakovni jezik. Operater, oziroma operaterka tako postane posrednica in prevajalka med gluhonemo osebo in osebo na drugi strani telefonske linije.
The Little Death je režisersko-scenaristični prvenec igralca, režiserja in scenarista Josha Lawsona. 33-letni Avstralec je dokaj izkušeno igralsko ime, saj je sodeloval pri številnih odmevnih televizijskih (Hiša laži) in filmskih (Jebeš novice, Politični peskovnik) projektih, pretežno v manjših, stranskih vlogah. Lawson je tudi tu stopil pred kamere (Paul, glavni moški akter prve zgodbe), a v tem primeru je zame veliko bolj zanimiv njegov prispevek za, kakor pred kamero. Lawson-igralec je tu le enakovreden član številne, všečne in dobro uravnotežene igralske zasedbe, ki kljub omejeni minutaži posameznih vinjet uspe like kvalitetno približati gledalcu. Ustvarjalci potrebujejo precejšnjo scenaristično, režisersko in montažno spretnost, da v dobrih 90-ih minutah na zadovoljiv način povežejo pet enakovrednih zgodb. V epizodno strukturiranih filmskih zgodbah se pogosto srečujemo z nihajočo kvaliteto posameznih segmentov, kar  v končnici negativno vpliva na kakovost celote. A v tem primeru smo lahko s kvaliteto posameznih segmentov lahko zadovoljni,  saj nam Lawson in ekipa ponudijo pet enakovrednih zgodb, ki so tematsko sorodne, a dovolj drugačne, da ne moremo govoriti o ponavljanju, obenem pa dovolj zanimive, da pritegnejo gledalčevo pozornost. Skrivnost uspeha po moji oceni leži v dobro zastavljenih likih in izvirni zasnovi posameznih situacij. Izpostaviti seksualno prakso, ki je v očeh večine še vedno tabu, ni tako zahtevna naloga, vendar The Little Death ni omejen na golo nizanje neobičajnih seksualnih navad, ampak vsako izmed teh posebnosti postavi v določen kontekst in ji nadene človeški obraz. Prav zato te posebnosti razumemo in jih na koncu doživljamo malo drugače, kot smo jih doživljali pred ogledom filma. Če vas torej zanimajo zabavne razlage pojmov kot somazohizem, dakrifilija in somnofilija, potem je ta avstralski filmček prava izbira za vas. 

Ocena:


ponedeljek, 16. februar 2015

How to Be a Man (2013)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Komedija
Dolžina: 85',  Imdb
Režija: Chadd Harbold
Scenarij: Bryan Gaynor, Chadd Harbold, Gavin McInnes
Igrajo: Gavin McInnes, Liam Aiken, Megan Neuringer, Marisa Redanty, Helen Rogers

Prvi prizor: trideset in nekaj letni moški sedi pred prenosnikom in s spletno kamero poskuša posneti neke vrste navodila za svojega še nerojenega otroka. Nekakšen video vodnik, ki bo potomcu razložil, kako se spopasti z življenjem, kako ravnati v določenih situacijah in generalno, kako biti moški. Nato vstane in nam/njemu, recimo da nenamerno, pokaže penis. Recimo, da je penis-incident posledica njegove tehnološke nerazgledanosti. Njegovo ime je Mark McCarthy in ženska z nosečniškim trebuhom, ki med tem spi v spalnici, dejansko nosi njegovega otroka. Mark je nekoč delal kot komedijant, danes pa je svetovalec v oglaševalski agenciji. In zakaj Mark sploh snema video za nerojenega otroka? Zato ker ga je napadla smrtonosna bolezen in ga kmalu več ne bo zraven, da z nasveti pomaga odraščajočemu potomcu. Od tod ideja o snemanju dokumentarnega vodiča skozi življenje, ki bo zajel vse etape odraščanja, od prvih šolskih dni, do pubertete in prvih seksualnih izkušenj. In ker je Mark tehnološki teleban, za svoj projekt najame snemalca Bryana, 22-letnega sramežljivega fanta s kroničnim primanjkljajem samozavesti, ki v življenju še vedno ni izkusil praktično nič. Skopaj začneta večdnevno druženje in potepanje po mestu, med katerim bo Mark pred kamero demonstriral najrazličnejše spretnosti: vse od spopada z nasilneži na šolskem dvorišču, pa do pobiranja punc v barih in pravilnega uživanje alkohola in ostalih opojnih substanc. 
Kako biti moški mogoče na prvi pogled daje vtis tipične ameriške komedije, vendar se za fasado klasičnih komičnih trikov kot so šale o prdcih in seksu, vseeno skriva nekaj več od golega ponavljanja ustaljenih vzorcev. Ali drugače, pred nami je film, ki se sicer tematizira ideje, ki jih najdemo na repertoarju ameriške mainstream komedije, predvsem v filmih bratskega dvojca Farrelly in komedijantov zbranih okoli komičnega imperija Apatow, vendar je izkušnja gledanja bistveno drugačna. Recimo, da film mladega 29-letnega Američana Chadda Harbolda ni ravno kos celuloida, ki ga lahko gledaš skupaj z babico ali mlajšimi otroci. O tej komediji lahko primerjalno razmišljate tudi tako: v Farrelly/Apatow vesolju rečejo penis in se pogovarjajo o seksu, z besedami opisujejo potek seksualnega akta, spuščajo prdce, itd. V pričajočem primeru namesto besedičenja dobimo dejanja: glavni igralec nam dejansko pokaže svojo moškost, pobiranje punc v baru ima tudi seksualno dokaj nazorno nadaljevanje na stranišču, spuščanje prdcev pa nadomesti goreče branjenje same integritete šal, ki so tako ali drugače povezane s prdci. Film je obenem precej toleranten do uživanja drog (tudi trdih), a obenem zna vso to sporno vsebino na zabaven način zna postaviti v ne-počnite-tega-doma kontekst. Gonilna sila filma je nedvomno ko-scenarist in glavni igralec Gavin McInnes, pisatelj, igralec, stand-up komik (za pokušino lahko preverita njegov youtube prispevek) in eden izmed ustanoviteljev kanadskega Vice magazina, ki je zgodbo delno zgradil na avtobiografskih temeljih. Izkušnja je konceptualno precej podobna druženju z Larryjem Davidom in njegovo pogruntavščino Nikar tako živahno (Curb Your Enthusiasm, 2009-), a kot rečeno, z veliko večjo toleranco do seksa, droge in rokenrola. Po moji oceni je največja kvaliteta filma sposobnost, da se za fasado zabavne nespodobnosti in neumnosti postavi povsem kredibilen hibrid motivov krize srednjih let in dokončnega dozorevanja, ki v končnici ne izzvenijo absurdno in imajo neko svojo nenavadno, a še vedno razumljivo in sprejemljivo logiko. Poleg McInnes velja omeniti še prispevek njegovega wingmana Liama Aikena, ki dobro funkcionira kot glas razuma in protiutež McInnesovi norosti. (+3)


Ocena:



četrtek, 12. februar 2015

Byeon-ho-in [The Attorney] (2013)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Attorney
Država: J. Koreja 
Leto: 2013
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 127', Imdb
Režija: Yang Woo-Seok
Scenarij: Yang Woo-Seok, Yoon Hyun-Ho
Igrajo: Song Kang-Ho, Kim Young-Ae, Oh Dal-Su, Kwak Do-Won, Lim Si-Wan

Odvetnik je s skoraj 80-imi milijoni dolarjev izkupička na južnokorejskih kinoblagajnah (film je videlo več kot 10 milijonov ljudi) postal veliki hit in drugi najdonosnejši naslov lanskega leta. Nedvomno zelo dober rezultat za režiserja – debitanta Yang Woo-Suka, ki je naenkrat postal  zelo vroče režisersko ime na Korejskem polotoku. 46-letni avtor je najprej delal na različnih področjih povezanih s filmsko produkcijo, istočasno pa se je uveljavil kot avtor spletnih stripov, zato je tudi njegov prvenec sprva bil zamišljen kot stripovska zgodba. A že v zgodnji fazi pisanja zgodbe je Yang uvidel, da delo v nastanku ima velik filmski potencial in je obenem sijajna priložnost za njegov celovečerni debi. Prvoten načrt je bil posneti neodvisni nizkoproračunski film, vendar so režiserjevi znanci iz filmskih krogov hitro zavohali dobro zgodbo in ko je zanimanje za nastop v glavni vlogi pokazal legendarni Song Kang-Ho (Sympathy for Mr. Vengeance, Memories of Murder,  Sympathy for Lady Vengeance, Thirst), projekt je naenkrat prerastel načrtovane nizkoproračunske okvirje. Razlog za takšno zanimanje ljudi iz filmskega biznisa najbrž gre pripisati dejstvu, da film dramatizira dogodke iz življenja bivšega južnokorejskega predsednika Roh Moo-Hyuna, ki je predsedoval  v obdobju od leta 2003 do 2008. Njegovo pred-predsedniško kariero je zaznamovalo delovanje na področju človekovih pravic in pravno zastopanje študentskih aktivistov v sodnih procesih. Film se osredotoča na obdobje pred Rohovo izvolitvijo na predsedniški položaj.
Song Woo-Suk je ambiciozni odvetnik, ki kljub pomanjkanju ustrezne izobrazbe zelo uspešno pluje skozi odvetniške vode. Prej kot vsi ostali uvidi nove možnosti na področju nove nepremičninske zakonodaje, ki odvetnikom omogoča opravljanje notarskih storitev v nepremičninskih poslih. Z agresivno kampanjo (Song izkoristi vsako priložnost, da naključnemu mimoidočemu ponudi sojo vizitko) je njegova pisarna kmalu polna strank, ki iščejo alternativo predragim notarskim tarifam. V zelo kratkem času njegova odvetniška pisarna postane epicenter nepremičninskega dogajanja v Busanu, na njegovem bančnem računu pa je več denarja, kot ga dejansko potrebuje. Z vstopom na področje nepremičninskega prava je Song razjezil notarsko zbornico, a obenem postavil kažipot stanovskim kolegom po celi državi. Leto kasneje notarske usluge ponuja že vsak odvetnik v državi, Song pa že ima novo sijajno idejo, s katero si bo odprl novo tržno nišo na področju davčne zakonodaje in davčnega svetovanja. Tudi novi projekt postane zelo uspešen in njegovo materialno stanje se še dodatno izboljša. Denarja je toliko, da v njegovem obnašanju in odnosu do ljudi počasi začne prevladovati neprijetna bahatost, samovšečnost in aroganca. Njegova drža kmalu uniči prijateljstvo z nekim novinarjem, zameri pa se tudi dolgoletni znanki in prijazni lastnici njegove priljubljene restavracije. A ko se med aretiranimi študenti, ki so osumljeni širjenja komunističnih idej, protidržavnega delovanja in sodelovanja s severnokorejskim sovražnikom, znajde sin omenjene gostilničarke, se Song odloči, da ji bo pomagal.
Čeprav odvetnik prevzame politični primer, ki sodi v občutljivo sfero nacionalne varnosti, torej na področju, na katerem nima nobenih izkušenj, kmalu uvidi, da so njegovi klienti žrtve očitnega političnega konstrukta, v katerem državno tožilstvo, razen z brutalnim mučenjem izsiljenih priznanj, nima nobenih konkretnih dokazov. V prvem delu Odvetnik funkcionira kot razmeroma zabavna komedija, ki jo gledljivost daje predvsem energičnost in karizma Song Kang-Hoja, ki odlično interpretira gizdalinskost, iznajdljivost in izmuzljivost glavnega protagonista.  V tem prvem delu gledamo človeka, ki ga opitost z lastnim uspehom in denarjem počasi oddaljuje od pravih človeških vrednosti. A nato pride do prelomnice, na kateri vzhajajoča odvetniška zvezda vendarle uvidi, da uspeh in kopičenje premoženja ne moreta kompenzirati izgube iskrenega prijateljstva z ljudmi, ki so ga spoštovali tudi takrat, ko je bil nihče. Na tej točki, po približno eni uri, film povsem spremeni kurz, na katerem smo pluli od uvodnih minut in se iz lahkotne komedije preobrazi v povsem konkreten primerek resnega, mestoma brutalnega političnega trilerja. Yang Woo-Suk na filmski trak uspešno prinese vzdušje med južnokorejsko vojaško diktaturo s konca 70-ih in začetka 80-ih let prejšnjega stoletja. Ustvarjalci bistvene dele nekaterih resničnih dogodkov uspešno prilagodijo zakonitostim filmskega medija, obenem pa s pomočjo izjemnega glavnega igralca izgradijo prepričljivo zgodbo o osebni transformaciji in iskanju moralne odrešitve. Kljub predvidljivosti, ki smo ji priča v drugem delu filma in občasni pretirani sentimentalnosti, film dokaj prepričljivo spregovori o univerzalnih temah zlorabe oblasti in pasteh političnega enoumlja, ki ga zelo dobro razumemo gledalci na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah. (+3)  


Ocena:


torek, 10. februar 2015

Matar a un hombre [To Kill a Man] (2014)


Slovenski naslov: Ni naslova 
Drugi naslovi: To Kill a Man
Država: Čile, Francija
Leto: 2014
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 82', Imdb
Režija: Alejandro Fernández Almendras
Scenarij: Alejandro Fernández Almendras
Igrajo: Daniel Candia, Alexandra Yanez, Daniel Antivilo, Ariel Mateluna, Jennifer Salas, Don Wille


Jorge (Daniel Candia) se po koncu še enega delovnega dne z vrečkami polnimi špecerije vrača domov. V denarnici nima veliko, a ker prav danes najstarejši potomec prestopa prag polnoletnosti, je zapravil malo več kot običajno. Na poti domov mora mimo igrišča, na katerem se zbirajo problematični fantje, ki ne spoštujejo nič in nikogar. In med tem ko ga fantje obmetavajo z običajno porcijo provokacij in žaljivk, on ohranja mirno kri. V podobni situaciji bi marsikdo težko držal jezik za zobmi, vendar Jorge ni tipični alfa-samec. Prej preprost možakar, ki namesto konfrontacije raje izbere popuščanje in umik. Zato mu tudi ni težko znova obuti čevlje in se še enkrat napotiti mimo nogometnega igrišča, ko ga ukazovalna žena pošlje po svečke za rojstnodnevno torto. A v drugo ga nasilneži z igrišča, ki jih vodi že malce starejši in nič kaj prijetni Kalule (Daniel Antivilo), ne spustijo mimo zgolj z žaljivkami. Tokrat ga obkrožijo in zahtevajo denar, Jorge pa lahko samo nemočno opazuje, kako mu jemljejo zadnja bankovca. Na koncu se slabotno upre, ko mu lopovi iz žepa vzamejo torbico z inzulinskimi injekcijami (Jorge je sladkorni bolnik). Kasneje, ob večerji, domačim pove, kaj se je zgodilo. Pozabi, da za mizo ima novopečenega 18-letnika, ki ni pripravljen nemo opazovati očetovega poniževanja.
Matar a un hombre je delo čilskega režiserja Alejandra Fernándeza Almendrasa in eden izmed odmevnejših latinskoameriških filmov lanskega leta, ki je na festivalu Sundance prejel glavno nagrado v kategoriji mednarodnega igranega filma. Filmi pogosto nastavljajo ogledalo družbi in nam približujejo resnice o nas samih in tudi v tem primeru lahko izluščimo dva osnovna idejna sklopa, ki funkcionirajo v teh okvirjih. Širša slika nam približuje družbeno klimo v večinskem delu (čilske) družbe, ki ga tvorita dva razreda, ki se od nekdaj prepletata in živita drug ob drugem. Govorimo seveda o nižjem delavskem razredu in drugem, še nižjem sloju, ki živi na samem socialnem robu, od pomoči države. Na bolj osebnem nivoju je to zgodba o poštenem družinskem človeku, ki mu kriminalni elementi s socialnega roba grenijo življenje. V tem smislu delavski razred lahko razumemo kot nekakšno tampon zono, ki varuje srednje in višje sloje pred neprijetnim stikom z družbenimi izmečki. Režiser konflikt med Jorgejem z družino na eni, in kriminalnim veteranom Klulejem in njegovimi pajdaši na drugi strani, opazuje z distance, brez konkretnega favoriziranja sprtih strani. Kamera je tu, da objektivno dokumentira dogajanje, brez pogrezanja v psiho protagonistov, veliko pozornosti pa je investirano v samo mehaniko delovanja birokratskega aparata in policijsko-sodne postopke, v katerim odgovorni ne kažejo niti malo razumevanja za stisko družine, ki po uradnih poteh išče zaščito. Brezosebna, brezčutna oblast, ki se izgublja v paragrafih in zakonskih določilih, Jorgeju ne pusti druge možnosti, kot da sam vzame pravico v svoje roke. Režiser tako gledalcu v presojo ponudi motiv posameznika, ki stisnjen ob zid več nima drugega izhoda in mora poseči po ultimativnem obrambnem mehanizmu - uboju sovražnika. Ali lahko vsak človek v posebnih okoliščinah postane morilec? Zdi se,da je to centralno vprašanje, ki ga film postavi pred gledalca. Ubiti človeka (poslovenitev naslova) vseeno ni suhoparna drama, saj v njem najdemo tudi odseke, ki gledalcu nudijo čisti cinefilski užitek. Takšna je na primer sekvenca, v kateri Jorge z aktiviranjem avto alarma želi privabiti svojo tarčo iz hiše in nadaljevanje, ki bahatem nasilnežu končno nažene strah v kosti. Za konec mogoče ni odveč povedati, da so se dogodki, ki jih film dramatizira, zares zgodili. Almendras nam to informacijo postreže na samem koncu, med odjavno špico, kar zgodbi da dodatno težo in še malo bolj spodbudi gledalčeva razmišljanje o tem, kar je pravkar videl. 


Ocena:


nedelja, 08. februar 2015

Mesečnik - Januar 2015



Feuchtgebiete [Wetlands] (2013)


Slo naslov: Vlažne cone
Dolžina: 105',  Imdb 
Režija: David Wnendt
Igrajo: Carla Juri, Christoph Letkowski, Marlen Kruse 
Ocena: +3
Slo recenzija:  Mladina
Sinopsis (slo): 
Helen hrepeni, da bi bila njena ločena starša zopet skupaj. Njena prijateljica Corinna je edina, ki jo razume in je njena sorodna duša. Po nesreči med intimnim britjem pristane v bolnišnici. Tam se posveča intimnim delom telesa in najde zaveznika v medicinskem tehniku Robinu. Rada govori o kočljivih temah, o katerih drugi še slišati ne želijo in podira socialne tabuje. (vir:cineplexx.si) 


A Walk Among the Tombstones (2014)


Slo naslov: Sprehod med nagrobniki
Dolžina: 114',  Imdb 
Režija: Scott Frank
Igrajo: Liam Neeson, Dan Stevens, David Harbour  
Ocena: 3
Slo recenzija: Filmoljub, Igor Harb, Mladina
Sinopsis (slo): 
Film, posnet po knjižni uspešnici Lawrenca Blocka, gledalca popelje v temačno podzemlje ugrabiteljev žensk, onkraj zakonov človečnosti in morale. Sadističnim krvnikom je na sledi zagrenjeni detektiv Matt, ki je moral po nesrečnem streljanju zapustiti policijske vrste. Ko ga najame moški, ki so mu ugrabili in umorili ženo, se neustrašni iskalec pravice zaplete v srhljivo spletko okrutnih zločincev, ki naženejo smrtni strah v kosti vseh, ki jim prekrižajo pot. Toda Matt je odločen, da bo zgodbo pripeljal do konca. (vir: napovednik.com)


Wild (2014)


Slo naslov: Divja
Dolžina: 115',  Imdb 
Režija: Jean-Marc Vallée 
Igrajo: Reese Witherspoon, Laura Dern, Gaby Hoffmann 
Ocena: 3
Slo recenzija:  -
Sinopsis (eng): 
A chronicle of one woman's 1,100-mile solo hike undertaken as a way to recover from a recent catastrophe.


Hoje Eu Quero Voltar Sozinho [The Way He Looks] (2014)


Slo naslov: -
Dolžina: 96',  Imdb 
Režija: Daniel Ribeiro
Igrajo: Ghilherme Lobo, Fabio Audi, Tess Amorim 
Ocena: 3
Slo recenzija:  -
Sinopsis (eng): 
Leonardo is a blind teenager searching for independence. His everyday life, the relationship with his best friend, Giovana, and the way he sees the world change completely with the arrival of Gabriel.

Kaze tachinu [The Wind Rises] (2013)


Slo naslov: -
Dolžina: 126',  Imdb 
Režija: Hayao Miyazaki 
Igrajo: Hideaki Anno, Hidetoshi Nishijima, Miori Takimoto   
Ocena: 3
Slo recenzija:  -
Sinopsis (eng): 
A look at the life of Jiro Horikoshi, the man who designed Japanese fighter planes during World War II.


Hellion (2014)


Slo naslov: -
Dolžina: 99', Imdb
Režija: Kat Candler
Igrajo: Aaron Paul, Juliette Lewis, Josh Wiggins 
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng): 

When motocross and heavy metal obsessed thirteen-year-old Jacob's increasing delinquent behavior forces CPS to place his little brother, Wes, with his aunt, Jacob and his emotionally absent father, Hollis, must finally take responsibility for their actions and for each other in order to bring Wes home.



Love Is Strange (2014)


Slo naslov: Ljubezen je čudna reč
Dolžina: 94', Imdb
Režija: Ira Sachs
Igrajo: John Lithgow, Alfred Molina, Marisa Tomei
Ocena: 3
Slo recenzija: Mladina, RTV SLO MMC
Sinopsis (slo):
Ko v New Yorku leta 2011 legalizirajo istospolne poroke, se Ben in George odločita, da se po 39 letih skupnega življenja poročita. Kmalu potem Georgea odpustijo z njegovega delovnega mesta glasbenega učitelja na katoliški šoli, zaradi tega pa izgubi tudi stanovanje v Chelseaju. George se naseli pri policijskem gejevskem paru, Bena pa sprejmejo pri nečakovi družini v Brooklynu. (vir: liffe.si)


Kurayami kara te wo nobase [There Is Light] (2013)


Slo naslov: -
Dolžina: 68',  Imdb 
Režija: Yukihiro Toda
Igrajo: Yûki Kan, Maya Koizumi, Sachiko Matsuura 
Ocena:
Slo recenzija:  -
Sinopsis (eng): 
Saori decides to work at Honey Lips for the simple reason that it seems like easy work. The company Honey Lips provides sex to disabled people. On the first day of her new job, the manager of Honey Lips drives Saori to a customer's house, located in a peaceful residence area. Her client is 34-year-old Mizutani, who suffers from progressive muscular atrophy and has a beautiful tattoo on his whole body.


White Bird in a Blizzard (2014)


Slo naslov: -
Dolžina: 91',  Imdb 
Režija: Gregg Araki
Igrajo: Shailene Woodley, Eva Green, Christopher Meloni   
Ocena:
Slo recenzija:  -
Sinopsis (eng): 
In 1988, a teenage girl's life is thrown into chaos when her mother disappears.


Diplomatie (2014)


Slo naslov: -
Dolžina: 84', Imdb
Režija: Volker Schlöndorff
Igrajo: André Dussollier, Niels Arestrup, Burghart Klaußner 
Ocena: -3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):

A historical drama that depicts the relationship between Dietrich von Choltitz, the German military governor of occupied Paris, and Swedish consul-general Raoul Nordling.


John Wick (2014)




Slo naslov: John Wick
Dolžina: 101', Imdb
Režija: Chad Stahelski, David Leitch
Igrajo: Keanu Reeves, Michael Nyqvist, Alfie Allen 
Ocena: -3
Slo recenzija: Filmoljub, Mladina
Sinopsis (slo):
John Wick je film o bivšem plačanem morilcu, ki prekine svojo prerano upokojitev, da bi našel gangsterje, ki so mu odvzeli vse, za kar mu je bilo mar.


Kashi-ggot [Fatal] (2012)




Slo naslov: -
Dolžina: 103' , Imdb
Režija: Donku Lee
Igrajo: Yeon-woo Nam, Jo-a Yang, Jung-ho Hong
Ocena: -3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):

Korean Redemption and Revenge. Sung-gong has always been a target for school bullies. One day, the bullies drag him to the home of a fellow high school girl named Jang-mi where they take turns raping her and forcing Sung-gong to do the same against his wish. 


Panika (2013)




Drugi naslovi: Panic
Dolžina: 100', Imdb
Režija: Barbara Zemljič
Igrajo: Janja Majzelj, Gregor Zorc, Vladimir Vlaškalić, Pia Zemljič
Ocena: -3
Slo recenzija: Ekran, Mladina
Sinopsis (eng):
Komična melodrama, posneta po priljubljenem romanu Dese Muck, prikazuje življenje 40-letne medicinske sestre Vere, ki v življenju nikakor ne more več najti pravih radosti. Ob zdolgočasenem možu Rudiju je že davno pozabila na ljubezen, dokler je iz duševne monotonije ne predramijo čari prijateljičinega partnerja Mitje. V navdušenju nad ljubezensko avanturo ne opazi, kako se ustaljeni svet okrog nje spreminja v čustveni kaos, ki ji življenje naposled obrne na glavo. (vir: kolosej.si)


Sonyeo [Steel Cold Winter] (2013)




Slo naslov: -
Dolžina: 110', Imdb
Režija: Yun-jin Choi
Igrajo: Shi-hoo Kim, Yun-hea Kim 
Ocena: -3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
A dark secret hidden behind one mysterious girl who is an outcast whom the entire village alienates and a boy who tries to get close to her who has a tragedy of his own past. As romance blossoms, so as the false rumors.


The Salvation (2014)


Slo naslov: -
Dolžina: 92',  Imdb 
Režija: Kristian Levring
Igrajo: Mads Mikkelsen, Eva Green, Jeffrey Dean Morgan 
Ocena: -3
Slo recenzija:  -
Sinopsis (eng): 
In 1870s America, a peaceful American settler kills his family's murderer which unleashes the fury of a notorious gang leader. His cowardly fellow townspeople then betray him, forcing him to hunt down the outlaws alone.

Yongseoneun Eupda [No Mercy] (2010)



Slo naslov: -
Dolžina: 125',  Imdb 
Režija: Hyeong-Joon Kim
Igrajo: Frank M. Ahearn, Hye-jin Han, Nam Kyung-eub   
Ocena: -3 
Slo recenzija:  -
Sinopsis (eng): 
Sol Kyung-Gu plays a staff member of the National Institute of Scientific Investigation (NISI) in South Korea. He attempts to uncover the identity of a mysterious serial killer who decapitates his victims. Ryoo Seung-Bum plays a environmentalist who holds clues to unravel the mystery.


Automata (2014)




Slo naslov: -
Dolžina: 109', Imdb
Režija: Gabe Ibáñez
Igrajo: Antonio Banderas, Birgitte Hjort Sørensen, Dylan McDermott 
Ocena: +2
Slo recenzija: Filmoljub
Sinopsis (eng):
Jacq Vaucan is an insurance agent of ROC robotics corporation who investigates cases of robots violating their primary protocols against altering themselves. What he discovers will have profound consequences for the future of humanity.


Magic in the Moonlight (2014)





Slo naslov:  Čarovnija v mesečini
Dolžina: 97', Imdb 
Režija: Woody Allen
Igrajo: Colin Firth, Emma Stone, Marcia Gay Harden
Ocena: +2 
Slo recenzija: Igor Harb
Sinopsis (slo):
Woody Allen se vrača k lahkotnejšim tonom z romantično komedijo o šarmantnem angleškem odrskem iluzionistu, ki ga v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, v zlati dobi jazza, pokličejo na slikovito Azurno obalo, kjer naj bi pomagal razkrinkati sleparsko mlado spiritualistko. (vir: kinodvor.org)

petek, 06. februar 2015

Norte, hangganan ng kasaysayan [Norte, the End of History] (2013)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Norte, the End of History
Država: Filipini
Leto: 2013
Žanri: Drama 
Dolžina: 250' ,  Imdb
Režija: Lav Diaz
Scenarij: Rody Vera, Lav Diaz
Igrajo: Sid Lucero, Archie Alemania, Angeli Bayani, Mae Paner, Soliman Cruz

Lav Diaz je poleg Lisandra Alonsa, nedavno upokojenega Béle Tarra in Alberta Serre nedvomno eden izmed zastavonoš t.i. počasnega filma (slow cinema), fundamente tovrstnega filmskega izraza pa sta dolgo nazaj položila Michelangelo Antonioni in Andrei Tarkovsky. Značilnost te oblike art filma so dolgi, opazovalni, premišljeno minimalistični posnetki in zelo malo ali nič naracije. 56-letni filipinski režiser Lav Diaz je s svojimi filmi v nekaj zadnjih letih stalnica festivalskega dogajanja na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah. Norte, the End of History  je tako pred skoraj dvema letoma doživel premiero v canski sekciji Poseben pogled, produktivni režiser pa je že lani predstavil svoj novi film From What Is Before, ki je pobral kar pet nagrad na uglednem festivalu v Locarnu (med njimi tudi najžlahtnejšo - zlatega leoparda). 
250 minut bo po vsej verjetnosti za marsikoga prevelik zalogaj, a s tem zapisom želim opogumiti tiste, ki imajo dovolj časa in volje, da vendarle ponudijo priložnost tem zares lepem kosu celuloida. Istočasno bi želel opozoriti, da po približno uri filma zagotovo ne boste čutili kakšnega posebnega navdušenja. Obstaja celo velika verjetnost, da boste v tej etapi premišljevali o tem, da ugasnete televizijo in se posvetite stvarem, ki vam lahko ponudijo nekaj več užitka. Diaz namreč v prvi uri filma največ pozornosti nameni Fabianu, enemu izmed osrednjih protagonistov: najbistrejšemu študentu svoje generacije, ki ga enako visoko cenijo profesorji in prijatelji. Opazujemo njegove debate s profesorji in besedičenja ob pločevinkah piva v družbi prijateljev. Edina podrobnost, ki obljublja možnost razvoja nekakšnega zapleta je njegova skrivna afera s punco najboljšega prijatelja. A iz te moke na koncu ni bilo veliko kruha in ko sem se po ogledu ozrl nazaj sem uvidel namen uvoda, ki je po moji oceni tu zato, da nam približa protagonistovo stanje duha, ki je temelj njegovih dejanj v nadaljevanju. V tej prvi uri spoznamo tudi revna zakonca Joaquina in Elizo, ki težko shajata iz meseca v mesec. Ko si Joaquin poškoduje nogo in potrebuje denar za zdravljenje, Eliza izkoristi edino možnost in si denar sposodi pri premožni lokalni oderuhinji. Pri isti ženski se zadolžuje tudi Fabian in to je tista stična točka, ki bo v nadaljevanju usodno krojila življenja treh glavnih likov. 
Pozor: branje naslednjih vrstic lahko pokvari ogled filma.

Diaz je večkrat poudaril svojo navdušenost nad Dostojevskim in velik vpliv, ki ga je na njegovo ustvarjanje imel Tarkovsky. Po ogledu filma tako ni težko razbrati, da je roman Zločin in kazen predstavljal izvorni material, ki ga je avtor prilagodil filipinskim prilikam. Po osnovnem zapletu in dvojnem umoru, ki ga zagreši narcistični študent nadaljevanje zgodbe več ni preslikava dogajanja iz literarne predloge, ampak nekoliko modificirana različica razpleta, ki sicer še vedno nudi motive morilčevega spopadanja z občutki krivde, vendar Diaz enako, če ne večjo pozornost posveča usodi po krivem obsojenega Joaquina (ki so mu naprtili dvojni umor) in njegove žene Elize z otrokoma, ki jih brez njegove pomoči čaka težek eksistencialni boj. Preko teh osebnih zgodb Diaz izrisuje socialno panoramo družbe in nam približuje dejavnike, ki oblikujejo filipinski družbeni mozaik. Denar, družbeni sloji, religija, zakonodaja, pravosodni in izobraževalni sistem, vse to so teme in področja, ki gledalcu nudijo sliko okolja, v katerem je stopnja depriviligiranosti najnižjih slojev že zdavnaj prestopila mejo sprejemljivega. V vsej tej bedi Diazu uspe ujeti tiste redke trenutke sreče, ki te avtsajderje ženejo naprej in jim vlivajo moč in pogum, ob teh preprostih utrinkih pa se najboljše počuti tudi gledalec, ki čuti močno povezanost z liki. Eden takih je prizor, v katerem utrujena mati proti domu potiska leseno samokolnico s preostankom sadja in zelenjave, ki ga čez dan ni prodala v mestu. Stemnilo se je že, otroka se igrata na osvetljeni verandi, mlada sorodnica, ki čez dan pazi na njiju, z bližnje ročne črpalke prinaša vodo. Mati se za kratek čas ustavi ob verandi, poboža otroka in gre v posteljo. Časa za počitek ni veliko, saj še pred zoro mora biti pokonci in pripraviti svežo robo. V tej vizualno izjemni kader-sekvenci Diaz in njegov snemalec Larry Manda dogajanje opazujeta z distance in čeprav so premiki snemalca minimalnimi, v vidnem polju kamere je ogromno informacij, ki gledalcu pomagajo razumeti bivanjsko izkušnjo protagonistov. Med gledanjem te magične kader-sekvence človek enostavno pozabi, da gleda film, glede na spontanost in naravnost ljudi pred kamero pa se zdi, da tudi oni pozabijo, da jih snemajo. Zanimivo je spremljati tudi Joaquinovo življenje v zaporu, ki za rešetkami preide v nekakšno nenavadno stanje milosti in njegovo svetniško držo v odnosu z brutalnim sojetnikom, ki je strah in trepet vseh ostalih zapornikov. Še posebej so se mi prikupile sekvence z lebdečim junakom, ki v sanjah obiskuje svojo družino. Najmanj jasna in za moj okus najmanj užitna je študentova zgodba, njegovo življenje z zločinom, ki ga je zagrešil, in počasno pogrezanje v norost. Northe… je film, ki gledalcu ponudi veliko, a od njega obenem zahteva kar nekaj potrpljenja. Ciljna publika so nedvomno gledalci, ki znajo ceniti užitke počasnega filmanja, za ljubitelje dinamičnih zgodb pa je najbrž bolje, da se v to avanturo sploh ne spuščajo. (-4)


Ocena: