petek, 06. februar 2015

Norte, hangganan ng kasaysayan [Norte, the End of History] (2013)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Norte, the End of History
Država: Filipini
Leto: 2013
Žanri: Drama 
Dolžina: 250' ,  Imdb
Režija: Lav Diaz
Scenarij: Rody Vera, Lav Diaz
Igrajo: Sid Lucero, Archie Alemania, Angeli Bayani, Mae Paner, Soliman Cruz

Lav Diaz je poleg Lisandra Alonsa, nedavno upokojenega Béle Tarra in Alberta Serre nedvomno eden izmed zastavonoš t.i. počasnega filma (slow cinema), fundamente tovrstnega filmskega izraza pa sta dolgo nazaj položila Michelangelo Antonioni in Andrei Tarkovsky. Značilnost te oblike art filma so dolgi, opazovalni, premišljeno minimalistični posnetki in zelo malo ali nič naracije. 56-letni filipinski režiser Lav Diaz je s svojimi filmi v nekaj zadnjih letih stalnica festivalskega dogajanja na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah. Norte, the End of History  je tako pred skoraj dvema letoma doživel premiero v canski sekciji Poseben pogled, produktivni režiser pa je že lani predstavil svoj novi film From What Is Before, ki je pobral kar pet nagrad na uglednem festivalu v Locarnu (med njimi tudi najžlahtnejšo - zlatega leoparda). 
250 minut bo po vsej verjetnosti za marsikoga prevelik zalogaj, a s tem zapisom želim opogumiti tiste, ki imajo dovolj časa in volje, da vendarle ponudijo priložnost tem zares lepem kosu celuloida. Istočasno bi želel opozoriti, da po približno uri filma zagotovo ne boste čutili kakšnega posebnega navdušenja. Obstaja celo velika verjetnost, da boste v tej etapi premišljevali o tem, da ugasnete televizijo in se posvetite stvarem, ki vam lahko ponudijo nekaj več užitka. Diaz namreč v prvi uri filma največ pozornosti nameni Fabianu, enemu izmed osrednjih protagonistov: najbistrejšemu študentu svoje generacije, ki ga enako visoko cenijo profesorji in prijatelji. Opazujemo njegove debate s profesorji in besedičenja ob pločevinkah piva v družbi prijateljev. Edina podrobnost, ki obljublja možnost razvoja nekakšnega zapleta je njegova skrivna afera s punco najboljšega prijatelja. A iz te moke na koncu ni bilo veliko kruha in ko sem se po ogledu ozrl nazaj sem uvidel namen uvoda, ki je po moji oceni tu zato, da nam približa protagonistovo stanje duha, ki je temelj njegovih dejanj v nadaljevanju. V tej prvi uri spoznamo tudi revna zakonca Joaquina in Elizo, ki težko shajata iz meseca v mesec. Ko si Joaquin poškoduje nogo in potrebuje denar za zdravljenje, Eliza izkoristi edino možnost in si denar sposodi pri premožni lokalni oderuhinji. Pri isti ženski se zadolžuje tudi Fabian in to je tista stična točka, ki bo v nadaljevanju usodno krojila življenja treh glavnih likov. 
Pozor: branje naslednjih vrstic lahko pokvari ogled filma.

Diaz je večkrat poudaril svojo navdušenost nad Dostojevskim in velik vpliv, ki ga je na njegovo ustvarjanje imel Tarkovsky. Po ogledu filma tako ni težko razbrati, da je roman Zločin in kazen predstavljal izvorni material, ki ga je avtor prilagodil filipinskim prilikam. Po osnovnem zapletu in dvojnem umoru, ki ga zagreši narcistični študent nadaljevanje zgodbe več ni preslikava dogajanja iz literarne predloge, ampak nekoliko modificirana različica razpleta, ki sicer še vedno nudi motive morilčevega spopadanja z občutki krivde, vendar Diaz enako, če ne večjo pozornost posveča usodi po krivem obsojenega Joaquina (ki so mu naprtili dvojni umor) in njegove žene Elize z otrokoma, ki jih brez njegove pomoči čaka težek eksistencialni boj. Preko teh osebnih zgodb Diaz izrisuje socialno panoramo družbe in nam približuje dejavnike, ki oblikujejo filipinski družbeni mozaik. Denar, družbeni sloji, religija, zakonodaja, pravosodni in izobraževalni sistem, vse to so teme in področja, ki gledalcu nudijo sliko okolja, v katerem je stopnja depriviligiranosti najnižjih slojev že zdavnaj prestopila mejo sprejemljivega. V vsej tej bedi Diazu uspe ujeti tiste redke trenutke sreče, ki te avtsajderje ženejo naprej in jim vlivajo moč in pogum, ob teh preprostih utrinkih pa se najboljše počuti tudi gledalec, ki čuti močno povezanost z liki. Eden takih je prizor, v katerem utrujena mati proti domu potiska leseno samokolnico s preostankom sadja in zelenjave, ki ga čez dan ni prodala v mestu. Stemnilo se je že, otroka se igrata na osvetljeni verandi, mlada sorodnica, ki čez dan pazi na njiju, z bližnje ročne črpalke prinaša vodo. Mati se za kratek čas ustavi ob verandi, poboža otroka in gre v posteljo. Časa za počitek ni veliko, saj še pred zoro mora biti pokonci in pripraviti svežo robo. V tej vizualno izjemni kader-sekvenci Diaz in njegov snemalec Larry Manda dogajanje opazujeta z distance in čeprav so premiki snemalca minimalnimi, v vidnem polju kamere je ogromno informacij, ki gledalcu pomagajo razumeti bivanjsko izkušnjo protagonistov. Med gledanjem te magične kader-sekvence človek enostavno pozabi, da gleda film, glede na spontanost in naravnost ljudi pred kamero pa se zdi, da tudi oni pozabijo, da jih snemajo. Zanimivo je spremljati tudi Joaquinovo življenje v zaporu, ki za rešetkami preide v nekakšno nenavadno stanje milosti in njegovo svetniško držo v odnosu z brutalnim sojetnikom, ki je strah in trepet vseh ostalih zapornikov. Še posebej so se mi prikupile sekvence z lebdečim junakom, ki v sanjah obiskuje svojo družino. Najmanj jasna in za moj okus najmanj užitna je študentova zgodba, njegovo življenje z zločinom, ki ga je zagrešil, in počasno pogrezanje v norost. Northe… je film, ki gledalcu ponudi veliko, a od njega obenem zahteva kar nekaj potrpljenja. Ciljna publika so nedvomno gledalci, ki znajo ceniti užitke počasnega filmanja, za ljubitelje dinamičnih zgodb pa je najbrž bolje, da se v to avanturo sploh ne spuščajo. (-4)


Ocena:




Ni komentarjev:

Objavite komentar