četrtek, 30. julij 2015

Anime nere [Black Souls] (2014)


Slovenski naslov:
Država: Italija, Francija
Leto: 2014
Žanri: Drama, Krimi  
Dolžina: 103', Imdb 
Režija: Francesco Munzi
Scenarij: Francesco Munzi, Fabrizio Ruggirello, Gioacchino Criaco (knjiga) 
Igrajo: Marco Leonardi, Peppino Mazzotta, Fabrizio Ferracane, Barbora Bobulova, Anna Ferruzzo, Giuseppe Fumo


Gangsterska drama Temne duše je zgodba o vplivni mafijski družini iz Kalabrije, ki svoje posle vodi iz Milana. Luigi je eden izmed dveh šefov, ki skupaj z bratom Roccom vodi družinski imperij, ki ga je zgradil njun pokojni oče. Glava družine bi po očetovi smrti moral postati najstarejši sin Luciano, a mu družinski posel enostavno ni dišal. Zato ga je prepustil bratoma in se posvetil kmetovanju na družinskem imetju v domači Kalabriji. Luigi se je pravkar vrnil iz Amsterdama, kjer je sklenil novi ekskluzivni dogovor z južnoameriškim dobaviteljem, ki bo položaj družine na trgu prepovedanih drog še okrepil. On je tisti, ki je bolj vročekrven, bolj ambiciozen, a tudi bolj nepremišljen. Rocco je na drugi strani pravo nasprotje, saj s  svojo potrpežljivostjo in strateško modrostjo predstavlja dobrodošlo protiutež bratovi impulzivnosti. Toda v Kalabriji dozoreva še en vročekrvnež, ki bo z eno nespametno potezo zakompliciral stvari in povzročil preglavice celi družini. Lucianovem sinu Leu ne diši kmetovanje in način življenja, ki ga je izbral njegov oče. Njegova vzornika sta vedno bila oba strica, predvsem Luigi, ki mu je po značaju najbližji. Ko v lokalni oštariji izrečejo nekaj neprimernih besed o njegovi družini, se Leo ponoči vrne z avtomatsko puško in prerešeta (prazno) gostilno. V Kalabriji takih stvari ne pozabijo kar tako, posebej, če se za napako nisi pripravljen opravičiti.
Temne duše podpisuje 46-letni Rimljan Francesco Munzi, ki je za izvirno gradivo izbral istoimenski roman rojaka Gioacchina Criaca iz leta 2008. Munzi je pred tem posnel dva celovečerca (Saimir, The Rest of the Night), z obema pa je naslavljal problematiko ilegalnih migracij. S svojim najnovejšim celovečercem Munzi nadaljuje trend kriminalnih dram, ki v italijanskem filmu počasi izrivajo lahkotnejše teme in žanre, kar je gotovo povezano s poslabšanjem družbene krvne slike in naraščanjem kriminalitete, ki jo spodbuja še vedno trajajoča ekonomska kriza. Munzi je zajadral na teritorij, ki ga je pred leti ponovno afirmiral Matteo Garrone z Gomorro (2008), po podobnih motivih pa so lani posneli še odlično serijo Gomorra: La serie (2014– ), o kateri sem na tem koščku spleta že poročal. 

Temne duše so vsekakor dobra, omembe vredna variacija na temo organiziranega kriminala in življenje v objemu istega, ki v nekaterih segmentih doseže zelo dobre rezultate, v drugih pa se na žalost ne uspe odločneje odmakniti od povprečja. Pohvaliti velja zelo dobro vzdušje in vizualno podobo filma, ki nas učinkovito povlečeta v zgodbo in pomagata razumeti, kakšno življenje pravzaprav živijo protagonisti. Odlično selekcionirani igralski ansambel nam ponudi prepričljivo avtentičen portret mafijskega družinskega drevesa na prav vseh nivojih: od podmladka, sester, tet in mater, do tistih, ki stojijo na vrhu družinske piramide. K avtentičnosti prispevajo še snemalne lokacije, ki v lovljenju nasprotja med ruralno Kalabrijo in bliščem Milana na nek način pojasnjuje motivacijo prihajajočih generacij. Mislim, da filmu manjka nekaj kompleksnosti, tako v karakterizaciji ključnih likov, kot v konstrukciji in pojasnjevanju »poslovnega« modela, na katerem temelji moč in vpliv družine. Film se osredotoča predvsem na kalabrijsko vročekrvnost, zamerljivost in prikaz zelo tradicionalističnih odnosov in relacij, ki še vedno krojijo usode tamkajšnjih ljudi. In to ne počne slabo, vendar bi za še boljši rezultat bilo potrebno storiti več od površnega povezovanja mafije z gradbenim sektorjem in neizvirnega skrivanja mamil v zaboje s sadjem.              

Ocena:


torek, 28. julij 2015

Haemoo [Sea Fog] (2014)


Slovenski naslov: -
Država: J. Koreja
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 111' ,  Imdb 
Režija: Shim Sung-Bo
Scenarij: Shim Sung-Bo, Bong Joon-Ho
Igrajo: Kim Yun-Seok, Park Yoo-Chun, Han Ye-Ri, Lee Hee-Joon, Moon Sung-Geun

Sea Fog je ena odmevnejših južnokorejskih produkcij lanskega leta, ki je na kino blagajnah zabeležila soliden rezultat. Čeprav je v tem primeru šlo za režiserski prvenec, je zadeva na papirju delovala zelo obetavno. Debitant Shim Sung-Bo je namreč eden izmed treh ko-scenaristov korejskega klasika Spomini na umor (Salinui chueok, 2003), na pomoč pa mu je priskočil kar režiser »Spominov« in eden največjih južnokorejskih sodobnih avtorjev Bong Joon-ho (Snow Piercer, Mother, The Host), ki je prevzel producentsko vlogo in pomagal pri scenariju. Tudi pred kamero je zbrana respektabilna zasedba, v kateri je najbolj odmevno ime gotovo Kim Yun-Seok, zvezda številnih uspešnic, med katerimi velja izpostaviti predvsem The Chaser in The Yellow Sea (v obeh filmih ga je režiral Na Hong-Jin).
Zgodba je postavljena v manjše ribiško mesto, na koncu devetdesetih let. Kapetan Kang se je s posadko dotrajale ribiške ladje v marino vrnil s skromnim ulovom, kajti ribe je v morju vedno manj. Položaj ni rožnat, časi, ko se je od ribištva dalo lepo živeti, so le oddaljen spomin. Zato Kang obišče lokalnega mafijca, da bi z njim sklenil dogovor o tihotapljenju ilegalne robe, a mu ta ponudi nov cvetoč posel - tihotapljenje ljudi. Kapetan ne premišljuje dolgo; brez vednosti posadke sprejme ponudbo in avans, ki mu ga izroči naročnik. Manjši upor se zaneti, ko ekipa spozna, v kaj se pravzaprav podajajo, a ko kapetan vsakemu izmed njih dodeli sveženj bankovcev, je upora konec. Ne ugovarja niti Dong-Sik, najmlajši in najmanj izkušen član posadke, ki se kljub zaskrbljenosti podredi volji večine. Takoj po prevzemu občutljivega tovora se izkaže, da je njegova zaskrbljenost bila povsem na mestu.
Zgodbe o ilegalnih migracijah so vedno aktualne. Danes mogoče bolj kot kdajkoli, ko se število migrantov zaradi številnih kriznih žariščih in težkih življenjskih pogojev na črni celini vztrajno povečuje. Južna Koreja je kot ena izmed ekonomsko močnejših azijskih držav priljubljeno destinacija ilegalcev (v tem primeru so tja namenjeni pripadniki na Kitajskem živeče korejske manjšine). Režiser v uvodu na hitro oriše težek položaj lokalnih ribičev in tako vzpostavi motiv, ki kapetana in posadko usmeri v tihotapske vode. Bolje ko spoznavamo akterje, bolj jasno je, da bo zbrana ekipa težko kos nalogi, ki jo čaka. Od trenutka, ko se na ladjo vkrcajo prebežniki, je recept za katastrofo podpisan. Po starem ribiškem prepričanju ženska na krovu ribiške ladje prinaša nesrečo in ko kapetan med prebežniki opazi dve ženski, je nesreča že priklicana. Dva člana posadke se instantno preobrazita v seksualne manijake, ki v nemočnih ženskah vidita priliko za seksualno potešitev. Tu se zgodba začne lomiti, nezadržno drseti v napačno smer in potem več, ne filmu, ne protagonistom, ne uspe najti prave smeri. Dobra obrtna plat izdelka in igralski prispevki mogoče nekoliko zameglijo očitne probleme, a kot na dlani je, da filmu za tehtnejši komentar stanja človeškega duha zmanjka pravih idej. Največji minus vidim v črno-beli delitev likov na dobre ljudi v težkem položaju in nasilne posiljevalce, za lasje privlečen se zdi tudi zaplet s plinom in z njim povezana tragedija. Ne prepriča niti akcijski finale, ko se zdi, da so prav vsi razen potencialne žrtve izgubili razum. Če ne zaradi drugega, bo Sea Fog ostal v spominu kot film z enim izmed najslabših tajmingov za ljubezenski prizor.   


Ocena:


nedelja, 26. julij 2015

Danny Collins (2015)


Slovenski naslov: Danny Collins 
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Komedija, Drama, Glasbeni
Dolžina: 106' , Imdb  
Režija: Dan Fogelman
Scenarij: Dan Fogelman
Igrajo: Al Pacino, Bobby Cannavale, Annette Bening, Jennifer Garner, Katarina Čas, Christopher Plummer

Al Pacino je od nekdaj bil eden izmed mojih favoritov. Bil je eden tistih, ki me je navduševal že v (mojih) najstniških letih, ko so postavljani temelji moje odvisnost od gibljivih slik. Igralska legenda je letos dopolnil 75 let in je še vedno dokaj aktiven, vendar z nobenim izmed filmov, v katerih je igral v zadnjem obdobju, ni dosegel odmevnejšega rezultata. Med njegovimi novejšimi izdelki se zobu časa še najbolje upira tv film Ne poznate Jacka (You Don't Know Jack, Barry Levinson, 2010), v katerem je igral kontroverznega ameriškega zdravnika Jacka Kervorkiana, za naslednji nadpovprečen kos celuloida v njegovem opusu pa se je potrebno vrniti vse tja do Nolanove Insomnie, ki je izšla pred trinajstimi leti. Danny Collins je na žalost še en naslov v nizu, s katerim se suša nadaljuje in srčno upam, da ga pred koncem kariere tam nekje zunaj čaka vsaj še en projekt dostojen njegove igralske veličine. Pacina je tokrat režiral debitant  Dan Fogelman (spisal je tudi scenarij), ki je že zgradil solidno scenaristično kariero (v njegovem opusu najbolj izstopajo risanke Avtomobili, Bolt in Zlatolaska, ter komedija Ta nora ljubezen s Stevom Carellom in Julianne Moore). 
Uradni sinopsis naslovne komične drame, ki se samodeklarira tudi kot glasbeni film (čeprav nima veliko skupnega z glasbo) pravi, da gre za zgodbo ostarelega rock (?) zvezdnika, ki se odloči spremeniti življenje, ko v roke dobi pismo, ki ga je nanj naslovil John Lennon. Trik je v tem, da je pošiljka našla pot do naslovnika šele štiri desetletja kasneje. Lennonovo pismo je torej tista točka, na kateri glasbenik spozna, da je napočil skrajnji čas, za opustitev seks-droge-in-rokenrol filozofije. Svoj delež pri tej odločitvi prispeva tudi nezvestoba njegove veliko mlajše ljubimke (povsem korekten nastop Katarine Čas, ki ji scenarij ni ponudil prav veliko prostora za dokazovanje), ki v svoji postelji že lep čas gosti veliko mlajšega ljubimca. In tako kot je to v navadi pri sorodnih zgodbah o zvezdnikih s pretečenim rokom trajanja, se tudi tu v ozadju skriva zgodba o pozabljenem, zamerljivem in ponosnem potomcu (Bobby Cannavale), s katerim je potrebno zgladiti odnose. Fogelman proces sprave predvidljivo usmerja z vključitvijo prikupne vnukinje, osebnostna rast ostarelega rok zvezdnika pa se nadaljuje s spoznanjem, da potrebo po ženski bližini lahko zadovolji tudi nekoliko starejša dama (naloga za Annette Bening). Danny Collins ima svoje momemte; predvsem v skupnih prizorih Pacina in Cannavaleja, ter v komičnih epizodah, v katerih Pacino poskuša zapeljati Beningovo. Toda teh solidnih odsekov je premalo, saj so Fogelmanovi scenaristični zasuki največkrat predvidljivi (posebej patetična se mi zdi domislica z Lennonovim pismom), njegovih liki pa so ukrojeni po neizrazitih, obrabljenih obrazcih. Od človeka, ki je ime zgradil na scenarističnih dosežkih bi pričakoval, da za svoj režiserski debi »prišpara« boljši scenarij in pokaže nekaj več drznosti in kreativnosti.  

Ocena:


petek, 24. julij 2015

Ich seh, Ich seh [Goodnight Mommy] (2014)


Slovenski naslov: Lahko noč, mamica 
Država: Avstrija 
Leto: 2014
Žanri: Drama, Fantazijski, Grozljivka
Dolžina: 99', Imdb
Režija: Severin Fiala, Veronika Franz
Scenarij: Veronika Franz, Severin Fiala
Igrajo: Susanne Wuest, Elias Schwarz, Lukas Schwarz 

Lahko noč, mamica, ki je na lanskem Liffu prejel glavno festivalsko nagrado vodomec, je celovečerni prvenec Veronike Franz in Severina Fiale, nastal pod producentskim okriljem Ulricha Seidla. Tisti nekoliko bolj obveščeni najbrž veste, da je Veronika Franz Seidlova soproga, stalna sodelavka in soscenaristka večine njegovih filmov, 30-letni Severin Fiala pa je njegov nečak. Lahko noč, mamica je torej svojevrsten družinski projekt, ki je glede na reputacijo sodelujočih in žanrsko umestitev obljubljal veliko. 
Osamljena hiša ob jezeru je dom dvojčkov Eliasa in Lucasa, ki poletne počitnice preživljata v tej prostrani vili, v neposredni bližina gozda in jezera, kar fantoma ponuja lepe možnosti za igranje na prostem. 10-letnika živita z mamo, ki se je ravnokar vrnila z zahtevne plastične operacije, s katero so rekonstruirali njen obraz. Za dvojčka je pogled na materin obraz v povojih nekoliko neprijeten, njuno nelagodje pa se še bolj stopnjuje, ko opazita spremembe v materinem vedenju. Razumljivo je, da oseba po takšnem operativnem posegu potrebuje mir in veliko počitka, toda mati je edina odrasla oseba v hiši, zato je njeno zaklepanje v spalnico, v kateri preživi večino časa, s stališča vzgoje in starševske odgovornosti sporno in nerazumljivo. Dvojčka bi se najbrž sprijaznila z materino sebičnostjo, če v njenem odnosu ne bi začutila  odsotnosti starševske topline in nepričakovano strogost. Ob takšnih spremembah bi se tudi odrasel človek počutil nelagodno, zato ne preseneča, da dvojčka začneta dvomiti v materino avtentičnost in se spraševati, ali je oseba za povoji res njuna mama. 
Pri filmih, kakršen je naslovni, je brez omembe informacij, ki razkrivajo nekatere ključne elemente zapleta, težko analizirati videno. Lahko noč, mamica je art grozljivka, ki nekako sodi v podžanr družinskega hororja, segment »zlobni otroci,« saj sta glavna generatorja nelagodja in groze brata dvojčka, čeprav iz te enačbe ne gre povsem izključiti niti njune matere, ki s svojo hladnostjo in strogostjo, predvsem v prvem delu filma, sproži nemalo nelagodja. Tu so še nekateri drugi za grozljivko značilni prejemi (ščurki v terariju, ki jih fanta imata za hišne ljubljenčke, mačka, ki v umre v nepojasnjenih okoliščinah, srhljive umetniške slike z zabrisanimi obrazi), ki gledalca preko sterilnega prizorišča in nevtralno hladne kamere počasi pripravljajo na trenutek, ko bodo stvari zares ušle izpod nadzora. Avtorja dogajanje popestrita z dobro odmerjeno dozo surrealizma in zabrisanimi prehodi iz sanj v resničnost, ki pomagajo stopnjevati napetost, svoj namen pa dosežejo tudi drobni namigi (fotografija materine dvojnice v foto albumu, igra ugibanja), ki razpihujejo dvom in nezaupanje. 
Pozor, spojlerji!
Gledalec z nekaj več kilometrine bo nedvomno že veliko prej registriral prihajajoči tvist (prizoru v kuhinji, ko brat zahteva hrano in pijačo za porednega brata) in ga povezal z enim izmed uvodnih prizorov na jezeru. Film bi gotovo funkcioniral bolje, če se sum v neobstoj brata dvojčka ne bi pojavil tako zgodaj, a to vseeno ni odločilni dejavnik za razumevanje zgodbe, saj ravno to spoznanje razkrije neko drugo perspektivo in sproži zanimiva vprašanja. Razen omembe nekakšne nesreče nikoli ni jasno povedano, kaj se je pravzaprav zgodilo z enim dvojčkom in zakaj je mati prestala plastično operacijo, iz videnega pa lahko sklepamo, da bi tudi rekonstrukcija njenega obraza lahko bila povezana z isto nesrečo. Mati v kasnejši fazi filma sina pomirja z besedami: »Šlo je za nesrečo! Ni tvoja krivda!« kar nekako potrdi fantovo vpletenost v bratovo smrt. Ne morem se znebiti občutka, da so te besede izrečene prepozno, z zadržkom. In ravno zato, ker so izrečene prepozno in neprepričljivo je prišlo do tragedije.  Predpostavka, da fant dejansko nosi določeno odgovornost za bratovo smrt in omenjeno nesrečo, pojasni materino strogost in odsotnost topline v odnosu s sinom. 10-letnik je že pred tem čutil krivdo in odgovornost, se začel zatekati v domišljijski svet, v katerem brat še vedno živi, materino netipično hladnost in strogost pa so njegovi čuti zaznali kot dokončno obsodbo in potrditev krivde. Vse kar fant naredi potem, je posledica materine netaktnosti in nezmožnosti, da otroku ponudi tolažbo, podporo in ljubezen, ko jo ta najbolj potrebuje. Njegova dajanja so torej neke vrste obrambni mehanizem, s katerim želi izbrisati spomin na tragični dogodek in izbrisati občutek krivde, na kar ga s svojim odnosom vedno znova opominja zlobna materina dvojnica. Iz te perspektive Lahko noč, mamica deluje zelo dobro, homogeno in prepričljivo, zato dobrega vtisa ne skazi niti malce preočiten tvist in nekoliko ziheraška inštalacija zgodbe v skoraj povsem izolirano okolje. Že dolgo nisem videl filma, ki bi ponudil tako pristnih občutkov srha in groze, zapakiranih v zgodbo z repom in glavo, in ravno zato je prvenec tandema Franz-Fiala eden izmed najresnejših kandidatov za najboljši igrani prvenec lanskega leta.             


Ocena:



sreda, 22. julij 2015

Kiseijuu [Parasyte: Part 1] (2014)


Slovenski naslov: -
Država: Japonska
Leto: 2014
Žanri: Grozljivka, ZF
Dolžina: 109' ,  Imdb 
Režija: Takashi Yamazaki
Scenarij: Ryota Kosawa, Yamazaki, Hitoshi Iwaaki (manga)
Igrajo: Shota Sometani, Eri Fukatsu, Sadawo Abe, Ai Hashimoto, Masahiro Higashide, Nao Omori


Starejše generacije od nekdaj z negodovanjem sprejemajo navade mlajših. Argumentacije, zakaj novotarije niso dobre, so včasih utemeljene in na mestu, včasih pa starejši znajo z poveličevanjem tradicionalističnih vrednost udariti povsem mimo. V eri mobilnih komunikacij in kompaktnih prenosnih avdio-vizualnih naprav je praksa poslušanja glasbe s slušalkami v ušesih postala standard, ki se mu stežka upirajo tudi starejši ljubitelji glasbe. Dolgotrajna uporaba slušalk nedvomno ima določene negativne učinke, ki so zanemarljivi v primerjavi s tem, kaj bi doletelo glavnega junaka 1. dela velike japonske uspešnice Kiseijuu (Parazit), če v ušesih ne bi imel slušalk. Srednješolec Shinichi Izumi je na svoji postelji brezskrbno poslušal glasbo, ko je v njegovo sobo zašel zajedavec iz vesolja.
Grdemu škampu podobna bitja so se razpršila po mestu z enim samim ciljem: skozi ušesno odprtino zlesti v možgane gostitelja in prevzeti kontrolo nad njegovim telesom. Shinichija so pred takšnim scenarijem rešile ravno slušalke, zajedavec pa se je po spletu okoliščin naselil v njegovo roko, ki nato začne funkcionirati kot neodvisen organizem, ki ga najstnik ne more kontrolirati. Paraziti, ki so uspešno prišli v možgane žrtev, telesa gostiteljev lahko v hipu spremenijo v grozljive gnusne stvore (in nazaj). Tatovi teles iz vesolja teles ne koristijo samo za krinko; človeško meso je za te stvore nadvse primeren vir proteinov in lokalna policija kmalu odkrije več razmesarjenih žrtev, ki so umrle v nepojasnjenih okoliščinah. Resnico pozna le Shinichi, ki je s svojim zajedavcem razvil poseben odnos, saj parazit nima popolne kontrole nad njegovim telesom in je z njim prisiljen sodelovati. Razvoj dogodkov pokaže, da je vez med Shinichijem in njegovim (pri)ročnim prijateljem mogoče edino upanje v spopadu z zlobnimi prišleki.
Zgodba o invaziji parazitskih organizmov iz vesolja je naprej zaživela kot manga japonskega striparja Hitoshija Iwaakija, ki je izšla v desetih zbornikih in bila prodana v neverjetnih 11 milijonov izvodov. Zato ne preseneča, da se je film takoj po prihodu v kinodvorane zavihtel na sam vrh lestvic in za seboj pustil mednarodne megauspešnice kot so Medzvezdje in Bes. Filma sem se lotil brez vsakega predznanja, kar je ob ogledu tako neobičajne zgodbe prej prednost, kot ovira. V prvi vrsti zato, ker ne moreš oceniti odstopanj in eventualnih pomanjkljivosti glede na izvirno gradivo,  obenem pa dogajanje doživljaš kot zanimivo novo izkušnjo. Priznam, da je podoba vesoljčka na roki gostitelja sprva delovala blesavo (malce me je spominjala na gos brez perja), a potem sem se počasi navadil na neobičajno formo in vesoljček je osvojil moje simpatije. Stvar je bila toliko lažje prebavljiva ob odličnih vizualnih učinkih in impresivnih transformacijah iz človeka v pošast in obratno. Domiselnost pri koreografiji akcijskih prizorov, v katerih vesoljček Migi meri moči s svojimi zlobnimi rojaki je še en velik plus, poleg vrhunske produkcije pa je potrebno izpostaviti zanimivo mešanje žanrov. Režiser Takashi Yamazaki (The Eternal Zero) zgodbo suvereno krmari med komedijo in povsem konkretno zf grozljivko, ki največ profitira na račun dejstva, da Japonci z Američani ne delijo obsedenosti s starostnimi certifikati. Parazit je film z zelo posrečeno mešanico različnih horor prvin, v katerem dobro funkcionira vse od telesnega hororja in slasherja, do vesoljskih kanibalističnih pošasti. Manj impresivni so nekateri scenaristični zasuki, v katerih lahko zaznamo luknje in nelogičnosti, a te slabosti vseeno ne pokvarijo splošnega dobrega vtisa.  



Ocena:


torek, 21. julij 2015

Welcome to Me (2014)



Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 87'  ,  Imdb 
Režija: Shira Piven 
Scenarij: Eliot Laurence
Igrajo: Kristen Wiig, Wes Bentley, Linda Cardellini, James Marsden, Joan Cusack, Jennifer Jason Leigh, Tim Robbins


Kako bi se odzvali vi, če bi nekega dne povsem nepričakovano zadeli goro denarja na kakšni izmed iger na srečo?  Kaj bi storili, ko bi nenadoma postali bogatejši za več deset milijonov evrov? 86 milijonov,  če  sem bolj natančen? Odgovor na to vprašanje gotovo v največji meri oblikuje značaj posameznika, a vseeno sklepam, da bi se večina odzvala na dokaj predvidljiv način. Takšna neverjetna sreča je nepričakovano doletela Alice Klieg (še enkrat odlična Kristen Wiig), žensko z mejno osebnostno motnjo, ki po lastnem priznanju že 11 let ni ugasnila televizorja. Ravno njeno »stanje« je poleg astronomskega dobitka glavni generator zgodbe, ki se dokazovanje trditve, da sreče ne moreš kupiti, loteva na dokaj nekonvencionalen način. Glavni dejavnik zapleta sta torej motnja glavne junakinje in njena netipična, v očeh povprečnega smrtnika povsem iracionalna dejanja. Ta se namreč odloči, da bo z denarjem financirala televizijsko oddajo, v kateri bo sama prevzela vlogo voditeljice, scenaristke in glavne snovalke šova, ki bo v celoti posvečen njeni osebnosti. Odločitev mogoče zveni malce bolj smiselno, če vemo, da Alice na svojih knjižnih policah hrani kupe video kaset s posnetki oddaj njene najljubše voditeljice Oprah Winfrey. Zdaj, ko ima denar, Alice za uresničitev neobičajne zamisli potrebuje le še tv postajo zabredlo v rdeče številke in človeka, ki bo ob pogledu na večmilijonski ček na njegovi mizi pozabil na standarde in ignoriral očitno norost in neprimernost takšne zamisli. Obravnava motiva mentalne bolezni sodi med zahtevnejše filmske motive,  zadeva pa je še toliko bolj občutljiva, če ji želiš dodati komičen podton. Režiserka Shira Piven (starejša sestra bolj znanega Jeremyja Pivena) mogoče nima veliko režiserske kilometrine (Welcome to Me je njen drugi igrani celovečerec), a ji kljub temu zgodbo uspeva lepo krmariti med komedijo in dramo. Avtorica iz duševne motnje glavne junakinje črpa navdih za (črno)humorne epizode, a obenem ne podcenjuje njenega stanja, ter povsem konkretno in korektno naslavlja vprašanja povezana z protagonistkino boleznijo. Medijske ambicije novopečene milijonarke so temelj satiričnega pogleda na družbo in vlogo medijev  v le-tej. Menim, da film odlično izpostavi problematiko vpliva medijev na sodobnega človeka in prikaže princip, po katerem finančno močni igralci krojijo podobo medijskega prostora. Iz videnega med ostalim lahko razberemo, da brez odgovornosti nis(m)o niti gledalci. Zdi se, da nam Piven dopoveduje, da junakinja svoja dejanja lahko opraviči z duševno motnjo, med tem ko tisti, ki spremljajo njeno oddajo, za to nimajo tehtnega opravičila. 


Ocena:


sobota, 18. julij 2015

The Salt of the Earth (2014)





Slovenski naslov: Sol zemlje
Država: Francija, Brazil, Italija
Leto: 2014 
Žanri: Dokumentarni, Biografija
Dolžina: 110' ,  Imdb 
Režija: Juliano Ribeiro Salgado, Wim Wenders
Scenarij: Wim Wenders, Juliano Ribeiro Salgado
Igrajo: Sebastiao Salgado, Lelia Wanick Salgado, Juliano Ribeiro Salgado


Sol zemlje je fascinantna dokumentarna biografija znamenitega brazilskega fotografa Sebastiaa Salgada, ki jo je v sodelovanju z njegovim sinom Julianom posnel veliki Wim Wenders. Salgado, eden največjih mojstrov reportažne fotografije, je v 80-ih skozi objektiv fotoaparata opazoval delo v Serra Peladi, velikemu rudniku zlata v severni Braziliji, skozi katerega je v šestletnem obdobju šlo več kot sto tisoč delavcev. Fotografije posnete na tem prizorišču so postale del reportažne zbirke Delavci, v kateri so zbrane fotografije, ki prikazujejo delavce, proces in pogoje za delo na različnih koncih sveta. Tematske serije fotografij so postale njegov zaščitni znak: izjemno bogato 40 letno kariero so zaznamovali dolgoročni projekti, fotografije pa so največkrat našle svoje mesto v posebnih knjižnih edicijah. Salgado je skozi objektiv opazoval lakoto in humanitarno katastrofo v Etiopiji, genocid v Ruandi, strahote balkanskih vojn, goreča naftna polja v Kuvajtu, življenje izoliranih plemen v Amazonskem pragozdu, morske leve na Arktiki… Avtorja portretiranca predstavita skozi njegove fotografije, ki izvrstno dokumentirajo pomembne dogodke in izrisujejo zaskrbljujoči portret človeštva, ter istočasno zrcalijo avtorjeva čustva in njegov odnos do podob, ujetih v objektiv kamere. V tem smislu Sol zemlje lahko gledamo kot fotografsko razstavo, skozi katero nas vodi kar sam avtor, ki ob posnetkih ponuja izvrsten komentar: zanimive informacije, ozadje in okoliščine, v katerih so le-ti nastali. V njegovih slikah, komentarjih in stališčih začutimo zaskrbljenost in sočustvovanje s tistimi, ki živijo in umirajo v nečloveških pogojih. Prepoznamo pristnega človekoljuba in raziskovalca nemirnega duha, ki je po dolgih letih opazovanja temnih odtenkov človeške nravi zdravilo za ranjeno dušo našel v naravi. V ozadju zgodbe o dosežkih velikega fotografa in resnicah ujetih na njegovih fotografijah, se izrisuje bolj oseben, intimnejši portret človeka, ki sta ga ustvarjalna strast in raziskovalna lakota večji del življenja ločevala od najbližjih; v luči tega dejstva je kot na dlani, da je malokateri vrhunski dosežek dosegljiv brez velikega odrekanja. Videli smo že veliko dokumentarcev, ki so nam na adekvaten način znali ponuditi resnico o nas samih, glavna prednost in kvaliteta pričujočega primerka pa je nedvomno v tem, da nam to resnico servira na vizualno osupljiv način.     


Ocena:


sreda, 15. julij 2015

Mesečnik - Junij 2015


Die Wälder sind noch grün (2014)




Slo naslov: Gozdovi so še vedno zeleni
Dolžina: 107' ,  Imdb
Režija: Marko Neberšnik
Igrajo: Michael Kristof, Kristian Hodko, Clemens Aap Lindenberg
Ocena: +3
Slo recenzija: Mladina, MMC RTVSLO, Delo
Sinopsis (slo):
Leta 1917 hrib Rombon predstavlja pomembno obrambno točko soške fronte, toda po italijanskem topniškem napadu preživita le težko ranjeni stotnik Jan in koroški vojak Jakob. Ker jima je ukazano, da ne smeta zapustiti postojanke, hkrati pa se ne moreta nadejati okrepitev, kolebata med vprašanjem vojaške časti in željo po vrnitvi domov. (vir: www.kolosej.si)



Ex Machina (2015)




Slo naslov: Ex_Machina
Dolžina: 108' ,  Imdb
Režija: Alex Garland
Igrajo: Oscaar Isaac, Domhnall Gleeson, Alicia Vikander
Ocena: +3
Slo recenzija: Filmoljub, Deseta umetnost, Mladina
Sinopsis (slo):

Nadarjenemu programerju Calebu zmaga na računalniškem tekmovanju prinese srečanje z briljantnim izumiteljem Nathanom v njegovem skrivnostnem laboratoriju sredi divjine. Caleb navdušen spozna, da je Nathan uspel ustvariti prvega robota z umetno inteligenco Avo. Nadobudni mladenič mora preveriti njene sposobnosti, ob analizah in pogovorih pa se nanjo nenadejano naveže, kar zamegli njegovo objektivnost. Toda Nathan nadaljuje s svojimi skrivnimi načrti in Caleb kmalu ne ve več, komu lahko zaupa? (vir: www.kolosej.si)



The Jinx: The Life and Deaths of Robert Durst (2015)




Slo naslov: Prekletnik: Življenje in zločini Roberta Dursta 
Dolžina: 279' ,  Imdb
Režija: Andrew Jarecki
Igrajo: Robert Durst, Andrew Jarecki, Gary Napoli
Ocena: +3
Slo recenzija: Mladina
Sinopsis (slo):
Dokumentarna serija razkriva pred javnostjo dolgo prikrite informacije o nizu nerešenih zločinov, s sodelovanjem človeka, osumljenega teh dejanj: Roberta 

Dursta, potomca newyorške milijarderske rodbine. (vir: www.hbo.si)




She's Funny That Way (2014) 




Slo naslov: Takšna pač je
Dolžina: 93',  Imdb
Režija: Peter Bogdanovich
Igrajo: Imogen Poots, Owen Wilson, Rhys Ifans
Ocena: 3
Slo recenzija: MladinaPogledi
Sinopsis (slo):
Šarmantni broadwayski režiser Arnold Albertson si med pripravami na svojo najnovejšo gledališko igro privošči noč s simpatično brooklynsko prostitutko Isabello »Izzy« Patterson. Preden se poslovita, ji Albert, nepoboljšljivi romantik, impulzivno podari velikansko vsoto denarja, s katerim bi lahko pustila poklic in uresničila svoje sanje. Stvari pa se zapletejo, ko se »Izzy« naslednjega dne pojavi na avdiciji za vlogo v njegovi predstavi. Sledi nora komedija zmešnjav, ki spremeni življenja vseh vpletenih – vključno z Arnoldovo ženo Delto, glavnim igralcem Sethom, pisateljem Joshuo in celo Isabellino nevrotično psihiatrinjo Jane. 
(Vir: http://www.kinodvor.org/)


Loreak (2014) 




Slo naslov: -
Dolžina: 99',  Imdb
Režija: Jon Garaño, Jose Mari Goenaga
Igrajo:  Itziar Ituño, Nagore Aranburu, Itziar Aizpuru
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
Ane's life turns around when, week after week, she receives a bunch of flowers at home. Always at the same time and always without a senders note.



Mikra Anglia [Little England] (2013)




Slo naslov: -
Dolžina: 132',  Imdb
Režija: Pantelis Voulgaris
Igrajo: Pinelopi Tsilika, Sofia Kokkali, Aneza Papadopoulou
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
The action takes place on the island of Andros, where Orsa, 20 years old, and her younger sister, Moscha, live. Orsa is deeply in love with Spyros Matabes, a lieutenant, but she has never revealed her secret to anybody. On the other hand, Moscha dreams of leaving Andros and escaping women's fate of marrying sailors, who are usually away from their families.


Alex of Venice (2014)




Slo naslov: -
Dolžina: 86' ,  Imdb
Režija: Chris Messina
Igrajo: Mary Elizabeth Winstead, Chris Messina, Don Johnson 
Ocena: 3 
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
A workaholic attorney is forced to reinvent her life after her husband suddenly leaves.



Get Hard (2015)




Slo naslov: -
Dolžina: 100' ,  Imdb
Režija: Etan Cohen
Igrajo: Will Ferrell, Kevin Hart, Alison Brie
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
When millionaire James King is jailed for fraud and bound for San Quentin, he turns to Darnell Lewis to prep him to go behind bars.



Tantei wa bar ni iru [Phone Call to the Bar] (2011)




Slo naslov: -
Dolžina: 125',  Imdb
Režija: Hajime Hashimoto
Igrajo: Yo Oizumi, Ryuhei Matsuda, Koyuki 
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
In the Susukino red light district of Sapporo, a private detective drinks alcohol with his driver Takada  in his favorite bar. There he receives a phone call from a woman who identifies herself as Kyoko Kondo. The woman asks the detective to complete a simple task. The detective, having an excellant sense for danger, thinks the work is easy and accepts the case. The next day he begins the investigation.



Lucia de B. [Accused] (2014) 



Slo naslov: -
Dolžina: 97',  Imdb
Režija: Paula van der Oest
Igrajo:  Barry Atsma, Marwan Kenzari, Amanda Ooms
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
A young assistant DA puts a serial killing nurse behind bars, only to discover evidence that may prove her innocence.



Utopia (2013– ) (1. sezona)



Slo naslov: -
Dolžina: 6x50',  Imdb
Avtor: Dennis Kelly
Igrajo: Fiona O'Shaughnessy, Alexandra Roach, Nathan Stewart-Jarrett
Ocena: -3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
After a group of people, who meet online, discover a bizarre graphic novel which seems to hold mysterious answers, they find themselves being tracked down by a merciless organization known merely as 'The Network'.



Das finstere Tal [The Dark Valley] (2014) 




Slo naslov: Temačna dolina
Dolžina: 114',  Imdb
Režija: Andreas Prochaska
Igrajo: Sam Riley, Paula Beer, Tobias Moretti
Ocena: -3
Slo recenzija: -
Sinopsis (slo):
V evropsko gorsko vasico prispe tujec, kjer naj bi preživel zimo. Predstavlja se kot fotograf iz Afrike, a nihče ne sumi, da ga je tja v resnici prignala želja po maščevanju. (vir: www.hbo.si)



Vivir es facil con los ojos cerrados [Living Is Easy with Eyes Closed] (2013)


Slo naslov: -
Dolžina: 108' ,  Imdb
Režija: David Trueba
Igrajo: Javier Camara, Natalia de Molina, Francesc Colomer
Ocena: -3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
In Spain in 1966, an English teacher picks up two hitchhikers on his quest to meet John Lennon.



Trash (2014)




Slo naslov: Smeti
Dolžina: 114',  Imdb
Režija: Stephen Daldry, Christian Duurvoort
Igrajo: Rooney Mara, Martin Sheen, Wagner Moura
Ocena: -3
Slo recenzija: Mladina
Sinopsis (slo):
Najstniki Raphael, Gardo in Rat životarijo na smetišču brazilskega velemesta, dokler nekega dne ne najdejo skrivnostne denarnice. Nad njihov geto se kmalu zgrnejo trume brezobzirnih kriminalcev in podkupljenih policistov, ki se ne menijo za uničena človeška življenja, zato se fantje lahko zanesejo zgolj drug na drugega in sledijo svoji vesti. (vir: www.kolosej.si) 



Musaranas [Shrew's Nest] (2014)




Slo naslov: -
Dolžina: 95' ,  Imdb
Režija: Juanfer Andrés, Esteban Roel
Igrajo: Macarena Gómez, Nadia de Santiago, Hugo Silva
Ocena: 2
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
Spain, 1950s. Montse's agoraphobia keeps her locked in a sinister apartment in Madrid and her only link to reality is the little sister she lost her youth raising. But one day, a reckless young neighbor, Carlos, falls down the stairwell and drags himself to their door. Someone has entered the shrew's nest... perhaps he'll never leave. 



četrtek, 02. julij 2015

El Nino (2014)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Španija
Leto: 2014
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 136' ,  Imdb
Režija: Daniel Monzon
Scenarij: Jorge Guerricaechevarria, Daniel Monzon
Igrajo: Jesus Castro, Mariam Bachir, Luis Tosar, Jesus Carroza, Barbara Lennie, Sergi Lopez

El Nino je akcijski triler, ki pod drobnogled vzame tihotapljenje mamil med Marokom in Španijo. Zgodba je nastala pod režisersko taktirko Daniela Monzona, ki ga je širša filmska javnost spoznala preko uspešnice Celica 211 (Celda 211, 2009), pri scenariju pa je znova pomagal njegov stalni sodelavec Jorge Guerricaechevarria. Tudi njegov najnovejši izdelek je postal španska uspešnica, zaradi dobrega rezultata na domačih tleh in popularnosti samega žanra bo film nedvomno deležen pozornosti tudi na mednarodni sceni. Mazon se problematike tihotapljenja prepovedanih drog loti iz dveh razmeroma enakovrednih perspektiv. Na eni strani imamo El Nina (v nadaljnjem tekstu Fanta), tipičnega predstavnika evropske brezposelne mladine, ki skupaj z najboljšim prijateljem Compijem sanjari o boljšem življenju, denarju, ljubezni… Fant se zelo dobro znajde na vodi, za krmilom plovilih, ki jih priložnostno obnavlja in popravlja v lokalni delavnici. Njegova spretnost pritegne pozornost lokalne mafije, ki čez gibraltarsko ožino na hitrih čolnih tihotapi mamila iz Afrike v Evropo. Preko znanca je dogovorjeno spoznavno srečanje, po katerem Fant in Compi dobita ponudbo za sodelovanje, ki jo ne moreta zavrniti. Na drugi strani imamo Jesusa (Luis Tosar), detektiva pri območni enoti policije, ki s svojo partnerko Evo (Barbara Lennie) že dlje časa diha za ovratnik skrivnostnemu Angležu, ki mamila preko Gibraltarja distribuira naprej v Španijo in v ostale dele Evrope. Jesus je prepričan, da se v enem izmed kontejnerjev v pristanišču skriva rekordna količina kokaina, a ko v zabojniku namesto mamil najdejo le zmrznjeno ribo, ga degradirajo in premestijo v helikoptersko enoto, ki iz zraka nadzira gibraltarsko ožino. Na tej točki se Fantova in Jesusova zgodba združita v eno in policijski lov na brezkompromisnega voznika gliserja se lahko začne.  
Daniel Monzon je s Celico 211 pokazal, kaj lahko stori z mikrobudžetom, njegov najnovejši produkt pa je veliko bolj ambiciozno zastavljen projekt, ki se odvija na številnih atraktivnih lokacijah, na morju in kopnem. Pred kamero so se zbrala ugledna igralska imena z Iberskega polotoka, v vlogi redkobesednega Angleža je pristal Ian McShane, prihod filma v španske kinematografe pa je pospremljen z obsežno reklamno kampanjo, primerno propagandni mašineriji, ki stoji za večino holivudskih uspešnic. Te informacije pojasnijo dobre rezultate na kino blagajnah, a nas obenem opomnijo, da lahko pričakujemo slabosti, značilne za čezlužniško produkcijo. Govorimo o filmu narejenem po receptu tipičnega holivudskega akcijskega trilerja, zato tudi dejstvo, da so dialogi v španščini, ne spremeni praktično nič — izrazitejšega odmika od standardov sorodnih ameriških izdelkov ni, kar prinaša tako pozitivne, kot negativne učinke. Kamera izkušenega Carlesa Gusija ukroji vizualno privlačen izdelek in tudi celostno gledano je kvaliteta produkcije na visokem nivoju. K zanimivosti veliko pripomore izbira raznolikih snemalnih lokacij: posnetki impresivnih pristaniških terminalov, naravna lepota Andaluzije, Gibraltarska ožina, maroška obala (Tangier)… Pohvaliti velja minute odmerjene za prikaz utripa maroškega pristaniškega mesta in revnih prebivalcev, ki se preživljajo s prenašanjem tovora na svojih hrbtih. K končni pozitivni oceni pripomorejo tudi odlično režirani akcijski prizori, predvsem divji pregoni na vodi, ki se jih ne bi sramoval niti Michael Mann. Zgodba je zelo dinamična in razen počasnejšega dela, namenjenega romantičnem zapletu Fanta s prikupno Maročanko, v zgodbi ni motečih nihanj pripovednega ritma. Žal tudi El Nino ni imun na tipične slabosti akcijskih trilerjev: na račun ohranjanja dinamike peša karakterizacija, ki je v najsvetlejših primerih komajda solidna, nobeden izmed likov pa ni tako poseben in zanimiv, da bi odtehtal to pomanjkljivost. Film bi za dvig iznad povprečja potreboval boljše dialoge, predvsem pa več izvirnosti in logike pri snovanju najpomembnejših scenarističnih zasukov. To so razlogi zaradi katerih španski kino hit ne navduši, a plusov je vseeno dovolj, da bi ga bilo nepravično označiti kot razočaranje. 


Ocena: