ponedeljek, 31. avgust 2015

Southpaw (2015)


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Akcija, Drama, Športni 
Dolžina: 124',  Imdb 
Režija: Antoine Fuqua
Scenarij: Kurt Sutter
Igrajo: Jake Gyllenhaal, Rachel McAdams, Oona Laurence, Forest Whitaker, 50 Cent, Skylan Brooks


Antoine Fuqua je pred skoraj petnajstimi leti navdušil z Dnevom za trening (Training Day). Od takrat je posnel kar nekaj filmov, a se z nobenim več ni približal kvaliteti omenjenega. Imej je nekaj solidnih (Zakon ulice, Pravičnik) in nekaj slabših poskusov (Padec Olimpa, Kralj Arthur), toda film, v katerem si je Denzel Washington prislužil svojega drugega oskarja, je do danes ostal njegov najboljši izdelek. Nova priložnost se je ukazala, ki mu je ponujena režija boksarke drame, v kateri je bila glavna vloga prvotno rezervirana za reperja Eminema. Glasbenik je nato odstopil od projekta, njegovo mesto pa je zapolnil Jake Gyllenhaal. Stvari se skorajda niso mogle razplesti bolje; Jake je eden najbolj vročih igralcev ta hip, k projektu sta pristopila še Rachel McAdams in Forest Whitaker, in Fuqua je že imel respektabilno zasedbo, s katero se je dalo doseči marsikaj.  Edina neznanka je bila kakovost scenarija Kurta Sutterja, ki se doslej še ni preizkusil v celovečerni formi, a je zato pisal zgodbe za odmevne tv projekte kot so Sinovi anarhije in Ščit. Nekdo je mogoče ob prvih posnetkih nabildanega Gyllenhaala celo (pre)optimistično upal, da se film lahko približa najboljšim: Razjarjenemu biku, Rockyju, Punčki za milijon dolarjev… In delal račun brez krčmarja, saj zgodba Kurta Sutterja svetlobna leta daleč od omenjenih. 
Pozor, spojlerji!
Če bi moral z eno besedo izpostaviti največjo težavo filma, potem bi se odločil za verjetnost. Ako se odločimo kvaliteto gledalčeve izkušnje meriti v procentih in na isti način začnemo vrednotiti verjetnost posameznih scenarističnih zasukov v tej zgodbi, ugotovimo, da je verjetnost dogodkov in odzivov v filmu tista vrednost, ki najbolj reflektira občutke ob gledanju Southpawa (pojasnilo naslova najdete v Filmoljubovem članku). Tako je denimo verjetnost, da človek, ki je več kot desetkrat ubranil naslov svetovnega boksarskega prvaka, že po enem porazu ostane brez premoženja majhna. Recimo, tam okoli 10 procentov. Tudi če bi živel veliko bolj razsipno, kot živi naš glavni junak. Verjetnost, da na humanitarno večerjo, na kateri so zbrani zelo premožni povabljenci prineseš orožje in ga nato celo uporabiš, je komaj nekajprocentna, še manj verjetno je, da tisti, ki bi mu to nekako uspelo, navkljub številnim pričam, za svoje početje ostane nekaznovan. Na teh nekaj procentih Southpaw prozorno gradi ultimativni motiv maščevanja, kar samo še poudari predvidljivost nadaljnjega poteka  zgodbe, ki do tragičnega dogodka vendarle ni bila tako predvidljiva. Vrnimo se nazaj k verjetnosti in se vprašajmo, ali je mogoče, da otrok ob prvem srečanju z očetom, ko ga ta obišče v domu za mladoletne, odreagira tako, kot je odreagirala hčerkica glavnega junaka. Dotlej smo namreč priča ljubečem odnosu med očetom in hčerko. Zato otrokova zamera deluje povsem neprepričljivo, saj je malo verjetno, da se otrok odzove tako, kot bi se v podobni situaciji morda (s poudarkom na morda) odzvala odrasla oseba. A brez otrokove jeze ne bi imeli družinske drame, junak pa bi ostal brez plemenitega motiva za ponovno vrnitev v ring in maščevanje človeku, ki mu je uničil življenje. Vprašamo se lahko tudi, kakšna je verjetnost, da večkratni boksarski prvak konča brez ficka, v zanikrni garsonjeri in od najemodajalke posluša o nujnosti rednega plačila mesečne najemnine. Kje so novinarji in tisti, ki pišejo knjige o vzponih, padcih in osebnih tragedijah znanih, ki so ta privilegij navadno pripravljeni mastno plačati. Film je skratka poln teh malo verjetnih zasukov, ki odvzemajo kredibilnost zgodbi in povsem zasenčijo nekatere zares dobre elemente. Tako nam na koncu od filma ostane samo še ena odlična igralska transformacija Jaka Gyllenhaala, uživanje v igri Foresta Whitakerja, dobra glasba in solidno režirani prizori v ringu.    


Ocena:


sobota, 29. avgust 2015

Love & Mercy (2014)


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Biografija, Drama, Glasba 
Dolžina: 121' ,  Imdb 
Režija: Bill Pohlad
Scenarij: Oren Moverman, Michael A. Lerner
Igrajo: John Cusack, Paul Dano, Elizabeth Banks, Paul Giamatti, Joanna Going, Kenny Wormald, Jake Abel


Po podatkih uglednega Billboard Magazina so The Beach Boys glasbena skupina, ki je v več kot pol stoletja dolgi, še vedno trajajoči karieri, prodala največ albumov med vsemi ameriškimi bendi in danes bi verjetno težko našli Zemljana, ki ne pozna vsaj eno uspešnico fantov iz sončne Kalifornije. Love & Mercy nam prinaša portret Briana Wilsona, enega izmed ustanovitvenih članov skupine in človeka, ki je v kreativnem smislu najzaslužnejši za izjemne glasbene dosežke le-te. Film nam skozi nelinearano naracijo ponuja vpogled v dva ključna obdobja njegovega življenja. Del zgodbe se osredotoča na 60-ta leta, ko je Wilson zaradi napadov panike nehal hoditi na turneje z ostankom skupine, se povlekel v studio in se posvetil pisanju glasbe. Brian je v tem izjemno plodnem obdobju ustvaril številne hite in glasbeni izraz skupine, kljub nasprotovanju nekaterih članov, dvignil na višji, bolj sofisticiran nivo. Plod njihove glasbene evolucije je album Pet Sounds iz leta '66, s katerim se je bend oddaljil od preprostega surf rocka in ustvaril enega ključnih albumov v zgodovini popularne glasbe. Dogajanje postavljeno v 80-ta leta prikazuje zlomljenega, psihično nestabilnega Wilsona, ki živi pod budnim očesom svojega legalnega skrbnika, psihoterapevta Eugena Landyja. Glasbenik nato spozna čedno prodajalko in se z njo začne dobivati. Razvoj njunega razmerja vedno bolj gre v nos Landyju, ki počasi začne kazati svoj pravi obraz.
Love & Mercy je septembra lani premierno predvajan na filmskem festivalu v Torontu, med odmevnejšimi postajami na njegovi festivalski turneji pa velja omeniti še predvajanje na letošnjem Berlinalu. Odzivi občinstva in kritikov so bili dobri, toda film vseeno ni bil deležen pozornosti, ki bi bila sorazmerna z njegovo kvaliteto. Na to je vplivalo več dejavnikov, a eden ključnih razlogov je najbrž dejstvo, da je film plod neodvisne produkcije in kot tak za sabo nima promocijskih mehanizmov,  kakršne na voljo imajo naslovi pod okriljem velikih produkcijskih hiš. Bill Pohlad je na področju filmske režije neznano in neuveljavljeno ime (Love & Mercy je njegov drugi celovečerec, prvega je posnel pred 25-imi leti), a je ob tem potrebno poudariti, da govorimo o človeku, ki je v zadnjem desetletju kot producent sodeloval pri projektih kot so: Gora Brokeback, V divjino, Drevo življenja, 12 let suženjLove & Mercy je njegov »passion project,« ki se je zelo dolgo potikal po predprodukcijski  čakalnici, dokler Bill ni sklenil prevzeti ves riziko in ga v celoti realizirati z lastnimi sredstvi. Pri tem vsekakor ni nepomembno, da g. Pohlad prihaja iz zelo premožne družine (pokojni oče je bil multimilijarder). Scenarij sta v sodelovanju z Wilsonom in njegovo soprogo spisala Michael A. Lerner in Oren Moverman (scenarist biografije Bob Dylan: 7 obrazov).
Nekje, ne spomnim se več kje, sem zasledil vzporednico med Čudovitim umom (Beautiful mind, Ron Howard, 2001) in naslovno biografijo. Tako kot pri Howardovem filmu nismo potrebovali znanja iz matematike, da na polno uživamo v filmu, tudi v pričujočem primeru nepoznavanje ustvarjalnega opusa Briana Wilsona ne predstavlja nobene ovire za razumevanje zgodbe in uživanje v izkušnji. Pohladov film po moji oceni ima tisto univerzalno vrednost, ki je nujna sestavina vsake dobre biografije: sposobnost, da gledalca poveže z zgodbo in liki na tistem najbolj primarnem, človeškem nivoju. Love & Mercy je zelo dobra biografija tudi zato, ker kvalitetno naslavlja dva, za to vrsto filma zelo pomembna aspekta portretirančevega življenja. Režiser nam tako na enem nivoju ponudi navdihnjeno interpretacijo Wilsonove glasbene genialnosti, pri tem pa nameni nemalo pozornosti avtorjevem kreativnem procesu. Daljši in krajši fragmenti melodij, ki jih slišimo v tem procesu zvenijo fantastično in menim, da le človek, ki je povsem brez posluha za glasbo, lahko spregleda veličino teh glasbenih utrinkov. Drugi aspekt je obravnava glasbenikovega zasebnega življenja, od težavnega odnosa z očetom, psihičnih težav in odnosa s psihiatrom Eugenom Landyjem, do srečanja z njegov drugo ženo Melindo, ki je Brianu  spremenilo življenje. Poznavalci so po izidu filma poudarili, da gre za dokaj verno interpretacijo Wilsonove zgodbe, manjše pripombe pa so se nanašale na relativiziranje vloge in vpliva mamil na njegovo življenje. Love & Mercy ne bi bil to kar je, brez izvrstnih igralskih prispevkov osrednjega igralskega kvarteta.  John Cusack, ki igra Briana v zrelih letih, nas je spomnil na svoje najboljše igralske predstave, Elizabeth Banks, ki v zadnjih letih igralsko dozorela pa dokazuje, da se odlično znajde tudi v resnejših vlogah. Še eno stopničko višje bi postavil izvrstnega Paula Dana (mladi Brian) in fantastičnega Giamattija (Landy), ki je svojo igro izpilil do čiste perfekcije. Pohlad ves čas ohranja fokus in ne dovoli, da bi pripoved odšla preveč v širino; fokusira se na dva ključna obdobja Brianovega življenja in z ustreznimi montažnimi prejemi v koherentno celoto združi dogodke, ki stojijo dve desetletji narazen. Posnel je krasno biografijo in prepričan sem, da ne boste razočarani, če ji ponudite priložnost.      


Ocena:


četrtek, 27. avgust 2015

Entourage (2015)


Slovenski naslov: Priskledniki
Država: ZDA
Leto: 2015 
Žanri: Komedija  
Dolžina: 104', Imdb 
Režija: Doug Ellin
Scenarij: Doug Ellin, Rob Weiss
Igrajo: Adrian Grenier, Jeremy Piven, Kevin Connolly, Kevin Dillon, Jerry Ferrara, Emmanuelle Chriqui, Rex Lee

Kaj skupnega imajo Nedotakljivi Briana De Palme, Begunec Andrewa Davisa, franšiza Misija: Nemogoče in zgodba o podvigih kazahstanskega novinarja Borata? Našteti naslovi predstavljajo nekaj najbolj odmevnih zgodb in likov, ki so po uspehu na televiziji v obliki celovečernega filma uspešno zaživeli tudi na velikih platnih. Doug Ellin je človek, ki je kreiral HBO-jevo nadvse uspešno satirično serijo Priskledniki (Entourage, 2004–2011), ki je pred male zaslone z osmimi predvajanimi sezonami pritegnila zavidljivo število gledalcev. Eden izmed teh gledalcev in eden tistih, ki mu je bilo žal, da se je zgodba končala z neprepričljivo zadnjo sezono, sem bil tudi sam. Manj kot štiri leta po predvajanju zadnje epizode nam je ista ekipa z zgoraj omenjenim Ellinom v režisersko-scenarističnem sedlu v ogled ponudila novo zgodbo o Vincentu Chasu in njegovih prijateljih.

Štiri leta kasneje je Vince po izjemnem uspehu Aquamana[1] na vrhuncu igralske kariere. Njegova zvezda nikoli ni sijala tako močno in zlati dečko Holivuda je pripravljen na nov karierni izziv. Stari prijatelj in dolgoletni agent Ari Gold, ki zdaj vodi eden največjih holivudskih studiev, mu ponudi glavno vlogo v 100 milijonskem projektu in Vince se odloči, da bo ponudbo sprejel le pod enim pogojem: sodeloval bo, če mu Ari poleg glavne vloge ponudi tudi režijo. Iz perspektive nadzornega odbora je dodelitev tako dragega projekta debitantu zelo tvegana določitev, toda Ari še enkrat več podpre Vinca in mu s svojo avtoriteto izposluje mesto na režiserskem stolčku. V zgodbo okoli novega projekta je tako ali drugače vpleten tudi preostanek ekipe. Eric tako kot vedno opravlja svojo menedžersko vlogo in še vedno poskuša sam s seboj razčistiti, kaj čuti do Sloan, Turtle je vmes zaslužil goro denarja s svojo blagovno znamko tekile, med tem ko Johnny Drama še čaka na svoj veliki preboj. Mogoče je prav stranska vloga v Vincovem stomilijonskem projektu tista prelomnica, ki bo njegovo kariero pognala v višave.
Poznavalci televizijskega izvirnika že iz kratkega povzetka vsebine lahko razberejo, da je Ellin tudi v celovečernem formatu stavil na preizkušeno formulo, ki se je v različnih variacijah ponavljala skozi vse sezone serije. Znova je v ospredju velik in pomembne projekt, ki odloča o usodi protagonistov (v tem primeru najbolj trepetata Drama in Ari), spet so tu ideje o pristnem prijateljstvu in lojalnosti, ki smo jih občudovali že na malih zaslonih. Tudi tokrat kadre pogosto zapolnjuje znane face, kopica brhkih mladenk v bikinijih, v skladu s tradicijo imamo tudi nekaj vročih prizorov, zabavo na jahti, masovno zabavo ob bazenu, bleščeče kabriolete in ostala prestižna prevozna sredstva. Torej, vse, česar smo že vajeni, le da je zadeva z 12 polurnih nadaljevanj skrčena na celovečernih 100 minut. Predvidevam, da je za Ellina ravno kratka minutaža bila največja ovira pri doseganju standardov zastavljenih s posameznimi sezonami serije. Priskledniki so v celovečernem formatu v najboljšem primeru povprečna satira, ki nas popelje v drobovje holivudske mašinerije in nam spotoma razlaga, na kakšnih principih funkcionira tovarna sanj. Povsem razumem razočaranje tistih, ki serije niso gledali in potemtakem filmu ne pripisujejo nobene vrednosti, saj tu predstavljena samostojna zgodba istim dejansko ponudi zelo malo. Film bi podobno najbrž doživel tudi sam, a glede na skupno kilometrino, na zadevo gledam drugače. Izkušnja gledanja je podobna druženju z dobrimi prijatelji iz preteklosti, s katerimi si nekje vmes izgubil stik. Še vedno jih imaš rad in še vedno jih spoštuješ, a nekako čutiš, da si se spremenil, da so se spremenili oni, da stvari nikoli več ne bodo takšne, kakšne so bile nekoč. Kljub tem spoznanjem ti je prijetno v njihovi družbi in vesel si, da si z njimi. Film je samo še potrdil tisto, kar sem vedel že prej: Ari Gold je čisto zlato in Jeremy Piven je igralec, ki je bil rojen za to vlogo.





[1] Aquaman je fiktivna uspešnica Jamesa Camerona, v kateri je naslovno vlogo odigral Vincent Chase




torek, 25. avgust 2015

Love (2015)


Slovenski naslov: Ljubezen  
Država: Francija
Leto: 2015 
Žanri: Drama, Romantični 
Dolžina: 134' ,  Imdb  
Režija: Gaspar Noé
Scenarij: Gaspar Noé
Igrajo:  Aomi Muyock, Karl Glusman, Klara Kristin, Juan Saavedra, Gaspar Noé

Po Von Trierjevi Nimfomanki in Adelinem življenju Abdellatifa Kechicheja je prišel čas, da svoje na temo spolnosti in ljubezni pove še zastavonoša novega francoskega ekstremizma Gaspar Noe. Spolnost je v večjem ali manjšem obsegu tudi sicer ena izmed stalnic njegovih del, vendar je Francoz tokrat »pozabil« na zanj značilno prevpraševanje temnejših plati človeškega obstoja in se povsem osredotočil na ljubezen in spolnost  Verjel sem, da režiser, ki ga izjemno cenim, lahko ustvari film, ki bo dosegel ali celo presegel kakovost obeh zgoraj omenjenih. Prvi signal, da sem v svojih pričakovanjih morda nekoliko preveč optimističen je prišel z neuvrstitvijo v glavno tekmovalno sekcijo festivala v Cannesu, saj so selektorji filmu namenili le tolažilno predvajanje izven tekmovalne konkurence.  A to še vedno ni pomenilo nič, saj bi izostanek iz glavnega tekmovalnega programa lahko pripisali eksplicitni naravi izdelka in oceni odgovornih, da bi film znal biti pregrenka pilula za cansko občinstvo. 

Zgodba se začne v nekem pariškem stanovanju, na prvi dan novega leta. Murphy se ob joku otroka iz sosednje sobe zbuja s hudim mačkom, ob njemu spi plavolaska. Po nekaj minutah v stanovanju imamo osnovne informacije: ženski je ime Omi in ona je otrokova mati, Murphy je oče. Ta nam skozi notranji monolog pojasni nezadovoljstvo s svojo situacijo in hitro razblini idejo o družinski idili mladega para. Nato zazvoni njegov telefon. Na drugi strani je mati dekleta, ki je v preteklosti igralo pomembno vlogo v njegovem življenju. Zelo je zaskrbljena, ker že nekaj mesecev ni slišala nič o njej. Electra. To je ime ob katerem Murphy v mislih zapluje v preteklost in spomini na največjo ljubezen njegovega življenja znova oživijo.
Tu se začne skakanje po časovni premici in zlaganje koščkov zgodbe o izgubljeni ljubezni v Noetovem značilnem montažnem slogu. Francoz še enkrat več pokaže svoje mojstrstvo v obvladovanju fragmentiranega pripovedovanja, ko prek domiselno zastavljenih izhodiščnih točk v sedanjosti vzpostavlja povezave z dogodki iz preteklosti. Ti se nato odvrtijo v daljših flashbackih, ki pripoved počasi povezujejo v vedno bolj izoblikovano celoto. Ljubezen bo za vse, ki nimajo težav z necenzuriranim prikazom spolnosti, nedvomno prava vizualna poslastica. Filmska zgodovina nam je ponudila kar nekaj zapomljivih eksplicitnih prizorov in prepričan sem, da bo tudi Ljubezen v prihodnosti pogosto omenjana v tem kontekstu, saj vsebuje nekaj najbolj dovršenih prizorov nesimuliranega seksa nasploh. Inovativni Belgijec Benoit Debie, ki je z režiserjem že posnel Nepovratno in V praznino, (pa tudi vizualno zanimive Spomladanske žurerke  Harmonyja Korina in Goslingov režiserski debi Izgubljena reka), je s kamero, ki največkrat lebdi nad posteljo in protagonisti, posnel dolge in zares lepe prizore ljubljenja. Kamera je odlična tudi na manj konvencionalni prizoriščih. V sekvenci posneti v nekem pariškem svingerskem klubu, v predoru, ozkem hodniku…, oko razvajajo kompozicija kadra, barvna paleta, igra sence in svetlobe. Montaža in vizualna komponenta sta torej najmočnejša aduta, in res je škoda, da film v drugih segmentih ni tako prepričljiv. Noe je po moji oceni bil preveč osredotočen na pristen prikaz seksualne intimnosti in tako zanemaril samo zgodbo, ki je preprosto prešibka, da bi ponudila dostojno podporo odlični vizualnosti. Zgodba o fantu in punci, nesrečni ljubezni in še eni punci, ki nehote prekine ljubezensko idilo, je preveč navadna, neizvirna in predvidljiva za film, ki želi biti nekaj več. Še slabši se mi zdijo dialogi in številni notranji monologi glavnega igralca. To je polje na katerem bi Noe moral storiti več, predvsem v smeri vzpostavitve močnejšega kontakta na relaciji liki-gledalec. Junaki z nami mogoče delijo svoje najintimnejše trenutke,  a kljub temu z njimi  na koncu ne občutimo globlje  povezanosti.  In 3D? Izbira, ki jo ne doživljam ga kot minus, a vseeno menim, da je nepotrebna. Zaključil bom pozitivno, s pohvalo pogumnih glavnih igralcev in ploskanjem odlični glasbeni podlagi. Nekakšen končni sklep bi bil, da Noe z Ljubeznijo ni povsem izpolnil pričakovanj, a je vseeno storil dovolj, da še naprej z zanimanjem pričakujemo njegove bodoče projekte.

Ocena:


nedelja, 23. avgust 2015

True Detective (2014–) (Season 2)


Slovenski naslov: Pravi detektiv (2.sezona)
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Krimi, Drama, Misterij
Dolžina: 8x55' ,  Imdb 
Režija: John Crowley, Justin Lin, Daniel Attias
Scenarij: Nic Pizzolatto
Igrajo: Vince Vaughn, Colin Farrell, Rachel McAdams, Taylor Kitsch, Kelly Reilly, Chris Kerson, Ritchie Coster, Timothy V. Murphy


Serijam navadno posvečam le en zapis. Običajno po prvi sezoni, ali po ogledu kompletnega serijala. A ker je Pravi detektiv zastavljen drugače, brez konkretne povezave med sezonama, s čisto drugo igralsko zasedbo, novo lokacijo in zgodbo, ki nima vsebinske (in skorajda nobene tematske) povezave s prvo sezono, ocenjujem, da je v tem primeru potrebno vsako sezono obravnavati ločeno. Serija je še vedno avtorski projekt Nica Pizzolatta in ker že nekaj časa vemo, da so serije postale pravi mega filmi, na drugo sezono lahko gledamo kot na novi projekt istega avtorja, ki s pridom izkorišča izjemno popularnost prve sezone. Sezoni se kot rečeno preveč razlikujeta, da bi ju lahko metali v isti koš, takšen pristop pa s seboj nosi nekaj slabosti, a tudi določene prednosti. Ustvarjalci so z veliko spremembo zavestno tvegali razočaranje številnih privržencev, ki so pričakovali ostanek na začrtanem kurzu in vzpostavitev določenih povezav s prejšnjo sezono. Vsi, ki so računali na ponovitev vaje (z istimi igralci), so lahko (upravičeno) razočarani, med tem ko bodo novo zgodbo izpod Pizzolattovega peresa znali ceniti tisti, ki bodo drugo sezono sprejeli kot novo, samostojno poglavje.  
Druga sezona nas pelje v manjše industrijsko mesto Vinci, v losangeleškem okrožju. Tam službuje detektiv Ray Velcoro (Farrell), eden izmed številnih uslužbencev lokalne policije, ki so v preteklosti sprejemali in še vedno sprejemajo podkupnine. Temeljita kontrola zaposlenih na omenjeni policijski postaji bi gotovo razkrila marsikakšno nečednost in tega se zavedajo tudi vodilni možje policije, ki si ne želijo negativne publicitete, ki bi jo prinesla akcija proti pokvarjenim policistom. Izginotje pomembnega mestnega uradnika, ki je mafijcu Franku Semyonu (Vaughn) urejal vstopnico med mestno elito, sproži sosledje dogodkov, ki bo korenito spremenilo življenja vseh akterjev te zgodbe. Velcoro, ki preiskuje izginotje igra dvojno igro, saj izginulega ne išče zgolj po uradni dolžnosti, ampak tudi po naročilu njegovega starega znanca Semyona, ki je uradniku izročil zajetno vsoto za realizacijo velikega nepremičninskega posla. Nedolgo zatem izginulega najdejo mrtvega z iztaknjenimi očmi in preiskava izginotja se prekvalificira v preiskavo umora. Težava za Velcora je dejstvo, da so truplo našli na območju izven njegove pristojnosti: truplo je najdeno ob državni cesti v okrožju Ventura, zato je v sporu okoli pristojnosti sklenjen kompromis. Preiskavo bo skupaj z Velcorom vodila Ani Bezzerides (McAdams), detektivka iz okrožja Ventura, za tretjega člana preiskovalne skupine pa je kot predstavnik državne policije imenovan policist Paul Woodrugh (Kitsch), ki je truplo odkril. Vzporedno z napredovanjem preiskave, ki počasi razkriva vezi med skorumpirano oblastjo, pohlepnimi biznismeni in ambicioznimi mafijci, spoznavamo tudi glavne protagoniste in njihove osebne travme. 
Boj za pozornost gledalca je na račun številnih možnosti, ki jih danes ima na voljo le-ta iz dneva v dan bolj zahtevna naloga. Redki so ustvarjalci, ki imajo dovolj poguma in samozavesti, da novo sezono serije odprejo s počasno, in, če sem iskren, dokaj dolgočasno uvodno epizodo, ter tako tvegajo izgubo interesa pri gledalcu. Toda Pizzolatto se ni oziral na to, saj je ocenil, da Pravi detektiv po prvi sezoni v očeh množic ima visok kredit, ki se ga ne da tako hitro zapraviti. Dogajanje v drugi in tretji epizodi je le za odtenek intenzivnejše, pripovedno kolesje pa se v višjih vrtljajih začne obračati šele od četrtega dela dalje. Za mnoge čas investiran v razvoj likov, kvalitetno napenjanje in prepletanje številnih pripovednih niti, ki se na koncu združijo v kompaktno celoto, predstavlja najmanj »užiten« del prepovedi. Nepotrpežljivost gledalca je do neke mere razumljiva, a vseeno je boljše imeti počasnejšo zgodbo zgrajeno na zdravih temeljih, ki v finalni etapi zna ponudi zadovoljive odgovore na večino odprtih vprašanj, kot polovične rešitve videne v prvi sezoni, v kateri je iskanje resnice o Rumenem kralju in naglaševanje okultnih elementov zgodbe igralo pomembno vlogo pri kreaciji dobrega vzdušja, a se je v smislu razvoja zgodbe izkazalo za pisanje čekov brez kritja. Menim, da je Pizzolattu v drugem poskusu uspelo zgraditi kompleksen portret sodobne Amerike, ki na smiseln in kredibilen način izrisuje skrivne vezi med politiko, upravnimi strukturami, sodstvom in policijo, ki na različnih nivojih omogočajo vstop umazanega denarja v »sistem.« Na nižjih nivojih, kjer kraljujejo drobni interesi, se zadeve rešujejo s podkupninami, na višjih pa smo priča pravim partnerskim odnosom med oblastniki in sumljivimi vlagatelji. Liki so tista postavka, v kateri druga sezona dosega najboljše rezultate. Ti pri vseh najpomembnejših akterjih sicer niso enako dobri: ugaja predvsem moralna večplastnost Farrella in Vaughna, ki sta nosilna lika celotne zgodbe. Posebej zanimiva je Vaughnova vloga kriminalca z integriteto, ki še vedno funkcionira po nekem lastnem občutku za pravičnost, prav ta manko pokvarjenosti pa je v največji meri botroval njegovem neuspehu. Govori se, da je Pizzolatto po prvi sezoni resno vzel kritike glede odsotnosti pomembnih ženskih likov in zato smo dobili detektivko Bezzerides v zelo dobri interpretaciji Rachel McAdams. Moja prva večja pripomba se nanaša na dejstvo, da detektivka ne ostane enakovreden partner do konca in se v sklepnem delu sezone v funkciji romantičnega zapleta preobrazi v nemočno ženico. In če prispevek in vlogo homoseksualnega policista Taylorja Kitscha postavim v kategorijo solidno, enako ne morem storiti s Kelly Reilly, predvsem zaradi scenaristične podhranjenosti njenega lika. Kritično bi se dalo pretresti še kakšno scenaristično rešitev (Farrellovo bližnje srečanje z glavnim osumljencem, nelogičen odziv skupine stavkajočih med streljanjem), toda druga sezona Prvega detektiva je pod črto še vedno zelo dobro napisna, režirana in odigrana policijska drama, ki sicer potrebuje nekaj časa, da doseže »delovno temperaturo,« a ko je ta enkrat dosežena, gledamo prvovrstno tv produkcijo.

Ocena:


četrtek, 13. avgust 2015

Kajaki (2014)



Slovenski naslov: -
Država: VB, Jordanija
Leto: 2014
Žanri: Vojni, Drama
Dolžina: 108' ,  Imdb 
Režija: Paul Katis
Scenarij: Tom Williams 
Igrajo: Mark Stanley, David Elliot, Scott Kyle, Benjamin O'Mahony, Bryan Parry, Liam Ainsworth, Andy Gibbins, John Doughty, Paul Luebke, Thomas Davison, Grant Kilburn, John-Paul Bell, Malachi Kirby

V bližini jeza Kajaki v Afganistanu stoji višinska kontrolna točka, s katere pripadniki manjše britanske enote nadzirajo dogajanje v okolici. Piše se leto 2006 in na prvi pogled se zdi, da vojakom na tem nemirnem območju ne preti nobena resnejša nevarnost. Opazujemo jih med kopanjem v bližnjem akumulacijskem jezeru in sončenjem v njihovi višinski bazi, dolgčas se preganja z zafrkancijo, branjem in družabnimi igrami. Dogajanje je malo bolj pestro v nočnih urah, ko opazujejo premike talibanskih skupinic v dolini. Naslednji dan poslušamo pogovor med dvema vojakoma, ki ga za hip prekine pes brez noge, ki prišepa mimo. Sogovornika skleneta, da je pes verjetno stopil na kakšno izmed več milijonov min, ki so jih za seboj pustili Sovjeti. »Bog ve, kaj bomo mi pustili za sabo.« ugotavlja en izmed njiju. Stvari se začnejo zapletati, ko talibani nedaleč stran postavijo nadzorno točko, ki jo je potrebno eliminirati. Točka je izven dosega lahkega orožja, zato se britanski ostrostrelec v spremstvu še dveh vojakov odpravi na sosednji hrib, s katerega lahko strelja na talibane. Vendar trojica nikoli ne pride do sosednjega vrha, saj v dolini stopijo v minsko polje in mina enemu nesrečniku odtrga nogo. Nadrejeni nemudoma sprožijo reševalno akcijo, toda v teh trenutkih se nihče izmed njih ne zaveda, kako zelo nevarna in zapletena je naloga, ki jih čaka.
Ko govorimo o filmih, ki tematizirajo vojni v Afganistanu in Iraku, pa tudi ostale konflikte v tem delu sveta, smo nekako vajeni, da nam o teh stvareh pripovedujejo Američani. A tudi druge nacionalne kinematografije imajo kaj za povedati na to temo in Kajaki je odličen primer nekoliko drugačnega (proti)vojnega filma. Gre za film posnet po resničnih dogodkih, ob katerem dejansko lahko opazimo razliko med formulacijo »navdihnjen z« in »posnet po« resničnih dogodkih. Režiser-debitant Paul Katis je želel dejanske dogodke karseda verno pretočiti v filmsko pripoved in lahko rečem, da mu je to namero uspelo nadvse uspešno realizirati. Kajaki nudi nekoliko drugačen pogled na vojno proti terorizmu in nam pokaže, da tudi vojakom, ki na terenu vodijo to vojno, ni povsem jasno, kaj pravzaprav počnejo tisoče kilometrov stran od svojih domov. Britanci za razliko od njihovih ameriških zaveznikov niso povsem prepričani, da je cilj njihovega vojskovanja zaščita domovine in širitev demokratičnih vrednot. To so ideje, ki jih Katis subtilno vgradi v uvodnih dvajset minut filma, nakar se film preobrazi v preživitveno dramo, ki iz minute v minuto postaja bolj napeta. Dejstvo, da vojaki končajo v minskem polju, ki so ga pred desetletji postavili neki drugi osvajalci, je vsekakor zanimivo izhodišče za razmislek, ki zavoljo dejstva, da v filmu ni direktnega spopada med talibani in britanskimi vojaki, dobi dodatno težo. Kajaki je poleg očitnega antivojnega sporočila tudi film o (usodnih) napakah v vojaških procedurah in film o izjemnem tovarištvu in humanosti, ki lahko vznikne le v posebnih okoliščinah.    


Ocena:


torek, 11. avgust 2015

Mission: Impossible - Rogue Nation (2015)


Slovenski naslov: Misija: Nemogoče – Odpadniška nacija
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Akcija, Avantura, Triler 
Dolžina: 131' ,  Imdb
Režija: Christopher McQuarrie
Scenarij: Christopher McQuarrie, Drew Pearce
Igrajo: Tom Cruise, Simon Pegg, Jeremy Renner, Rebecca Ferguson, Sean Harris 

Ethan Hunt in njegova ekipa za nemogoče misije se v Odpadniški naciji znajdejo pred najzahtevnejšo nalogo doslej. ENM je razpuščen, pripadniki enote so prerazporejeni na različne položaje v CII. Na novih delovnih mestih so vsi razen Hunta, ki je v trenutku ukinitve ENM-ja delal na razkrinkanju Sindikata, skrivnostne organizacije, za obstoj katere v obveščevalnih krogih nikoli ni bilo pravih dokazov. Toda Huntu je uspelo povezati nekaj na videz nepovezanih dogodkov na različnih koncih sveta, ki so le majhni koščki obsežne kampanje, s katero Sindikat želi sprovocirati nastanek novih kriznih žarišč in svet pahniti na pot kaosa in vojne. Organizacija, ki jo vodi hladnokrvni in inteligentni Solomon Lane, želi z nasiljem na novo premešati karte na mednarodnem zemljevidu vpliva in moči, ter tako vzpostaviti novi svetovni red. In ker Ethan nadrejene ne more prepričati v resnost grožnje in obstoj Sindikata, mora ukrepati na lastno pest, a že na samem začetku se znajde v resnih težavah. 
Tom Cruise je vedno rad tekel. Verjamem, da na ni malo onih, ki so opazili njegovo afiniteto do teka na velikem platnu in potem takem niso bili presenečeni, ko Ethan Hunt v otvoritveni sekvenci filma priteče v kader in poskuša ujeti letalo. In ko rečem ujeti, mislim dobesedno, saj Tom tek direktno poveže s še eno svojih priljubljenih disciplin: plezanjem po nevarnih vertikalah in visenjem nad nevarnimi prepadi. Že plakat nam razkriva, da se je Hunt tokrat »obesil« na letalo, in si tako v petem filmu iz serijala Misija: Nemogoče, nekoliko nespametno zožil manevrski prostor pri nadaljevanju, ki naj bi bilo že potrjeno. Če želi preseči standarde zastavljene s filmom, ki te dni kraljuje na kino blagajnah po vsem svetu, bo v naslednjem filmu moral prejeti za kakšno raketo in se izstreliti v vesolje. In to bi verjetno bilo preveč tudi za tiste najbolj zagrete fane dogodivščin  Ethana Hunta. Šalo na stran, 53-letni Cruise z Odpadniško nacijo dokazuje, da je še vedno polnokrven akcijski junak in to očitno namerava tudi ostati, saj med njegovimi prihajajočimi projekti prevladujejo akcijsko obarvani spektakli: nova Misija, novi Jack Reacher in novi Top Gun. Glede na odlične rezultate zadnje Misije, je komercialni uspeh vseh omenjenih skorajda zagotovljen, vendar ti podatki razkrivajo še eno manj razveseljivo resnico: Holivud bo tudi v prihodnje predvsem recikliral in tovrstni izdelki v veliki večini primerov ne prinašajo nobene dodatne vrednosti. V to kategorijo zdaj brez slabe vesti postavljam tudi Odpadniško nacijo, ki je sicer povsem korektno odigran in režiran produkt, a istočasno velja poudariti, da v njem (pogojno povedano) lahko uživajo le gledalci, ki so videli le nekaj sorodnih izdelkov in hardkor oboževalci glavnega igralca. Ob starejših Misijah, Bondih in ostalih vohunskih izdelkih pričujoča zgodba deluje sila generično in neizvirno, tako na nivoju osrednjega zapleta, kakor v konstrukciji posameznih likov. Odlične lokacije, pretep na premikajočih se platformah, pregoni z avtomobili (tokrat je sponzor BMW) in motorji, ostrostrelci, pištole z dušilci, zajebani pomočnik solidnega glavnega antagonista (Sean Harris), dvojni agenti, izdajalci, nerazumevajoča birokracija… skratka, še ena pogreta jed, ki že lep čas stoji v hladilniku. Vse to me je pustilo povsem hladnega in razen napetega, odlično koreografiranega pregona z motorji in magične Rebecce Ferguson, mi na misel ne pride nič, kar bi lahko kljubovalo zobu časa.   


Ocena:


sobota, 08. avgust 2015

Trainwreck (2015)


Slovenski naslov: Razuzdanka
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Komedija, Romantični
Dolžina: 125' ,  Imdb 
Režija: Judd Apatow
Scenarij: Amy Schumer
Igrajo: Amy Schumer, Bill Hader, Brie Larson, Tilda Swinton, LeBron James, Ezra Miller 

Razuzdanka je najbolj vroča komedija letošnjega poletja, s katero nas v svojo družbo vabi ena najbolj vročih, če ne najbolj vroča komičarka ta hip. Amy Schumer se je s avtorskim projektom Inside Amy Schumer, ki ga predvajajo na ameriškem programu Comedy Central, počasi prebijala proti vrhu, z naslovnim projektom pa ji je preboj med elito ameriške ženske komedije tudi dokončno uspel. Amy je ob tej priložnosti združila moči z Juddom Apatowom, najbolj plodnim producentom, scenaristom in režiserjem čezlužniške komercialne komedije v zadnjem desetletju. 
Schumer je sama napisala scenarij, ki v središče postavlja glavno junakinjo Amy, ki je vse prej kot tipičen primer sodobne, samostojne ženske. Na razvoj njene osebnosti je odločilno vplival razpad zakona njenih staršev in očetovo tolmačenje odnosov med spoloma, oziroma njegovo stališče do monogamije. Lahko bi rekli, da Amy, ki kot novinarka dela pri eni izmed newyorških trendovskih revij, funkcionira po obrazcih, ki so v filmskih zgodbah doslej skoraj ekskluzivno pripadali moškim protagonistom. Preveč pije, kadi marihuano, ob nosečnicah in otrocih se počuti nelagodno, po ležernem seksu z novim moškim nikoli ne prespi v njegovi postelji in nikoli ne pokliče nazaj. Amy je torej moški um v ženskem telesu, ki se odlično počuti v svoji koži in nič ne kaže, da se na tem polju bo kmalu kaj spremenilo. A nato ji po službeni dolžnosti dodelijo pisanje članka o uglednem športnem zdravniku (Bill Hader), ki jo sprva sploh ne privlači, a po nekaj srečanjih se njen odnos do prijaznega, do njenih »anomalij« tolerantnega kirurga, začne spreminjati. 
Razuzdanka je v nekaterih najavah slavljena kot izvrstna, prelomna komedija, ki v holivudski rom-kom segment prinaša prepotrebno svežino, vendar se je po ogledu izkazalo, da sem imel prav, ko teh najav nisem jemal preveč resno. Bržkone edina razlika med prejšnjimi stvaritvami iz Apatowlandije je ta, da v naslovni vlogi namesto moškega protagonista gledamo žensko, oziroma, da je na mesto Setha Rogena vskočila Amy Schumer. Film si iz vidika večje zastopanosti komičark v mainstream komedijah gotovo zasluži kakšno dodatno točko, toda Razuzdanko vseeno ne gre slaviti kot film, ki v komedijo vpeljuje »ženski pogled« in nekakšen doslej nikoli viden »ženski« humor. Schumerjeva in Apatow tu gotovo nista sprožila nobene revolucije, saj sta posnela komedijo, ki je narejena po dobro znanem receptu, v katerem je spremenjen samo spol protagonista. Odločitev, da se junakinjo ukalupi po moških standardih je zgolj dokaz, da ustvarjalci preprosto niso imeli dovolj poguma, da bi snov zares obravnavali iz ženskega zornega kota. Tu mi na misel pade simpatična Lake Bell in njena razmeroma neopažena komedija In a World... (2013), ki precej bolj pogumno in vsebinsko usklajeno tematizira položaj žensk v svetu šov biznisa. Torej, obravnava Razuzdanke kot ženske komedije posnete (predvsem) za žensko občinstvo, se mi zdi zgrešena, a če odmislimo ta moment, nam še vedno ostane povsem solidna klasična komedija, z zanimivim situacijskim humorjem, domiselnimi dialogi in navdihnjenim, komično prepričljivim nastopom Amy Schumer. Razočarani bodo predvsem tisti, ki so od filma pričakovali kakšno pametno na temo socialno-razrednih vprašanj in manj predvidljivosti na ravni samega zapleta in razpleta. 

Ocena:


četrtek, 06. avgust 2015

Dark Places (2015)


Slovenski naslov: -
Država: VB, Francija, ZDA
Leto: 2015
Žanri: Drama, Misterij, Triler
Dolžina: 113' ,  Imdb 
Režija: Gilles Paquet-Brenner
Scenarij: Gilles Paquet-Brenner, Gillian Flynn (knjiga)
Igrajo: Charlize Theron, Nicholas Hoult, Christina Hendricks, Tye Sheridan, Chloë Grace Moretz 

Po izjemnem uspehu, ki ga je ameriška pisateljica Gillian Flynn dosegla s svojo tretjo knjigo Ni je več (Gone Girl, 2012), ki je dve leti kasneje pod dirigentsko palico Davida Fincherja dobila še zelo uspešno filmsko adaptacijo, smo dobili še eno filmsko zgodbo posneto po njeni knjižni predlogi. In med tem ko snovalci novih projektov že nestrpno čakajo pisateljičino naslednjo knjižno uspešnico, ki bo nedvomno visoko na prioritetnih listah tistih, ki v Holivudu odločajo o tem, kako in kaj se bo snemalo, smo na krilih uspeha Ni je več dobili adaptacijo drugega romana Gillian Flynn, ki je bil objavljen tri leta pred izdajo njene največje uspešnice. Za realizacijo projekta Dark Places je na režiserski stolček inštaliran francoski režiser Gilles Paquet-Brenner, ki je nase opozoril z dramo Sarah's Key (2010), v kateri Kristin Scott Thomas raziskuje francoski odnos do Judov in holokavsta v času nemške okupacije. 
Glavna akterka pripovedi je trideset in nekaj letna Libby Day, ženska, ki od otroštva živi v senci tragičnega dogodka, ki se je zgodil pred skoraj tridesetimi leti. Libby je edina preživela masaker, v katerem so bile ubite njena mati in dve sestri. Oblasti so za zločin okrivile njenega starejšega brata Bena, ki je v času zločina imel 16 let, pri dokazovanju krivde in kasnejši obsodbi je pričanje njegove takrat 7-letne sestre imelo ključno vlogo. V času zločina je v ruralnem Kansasu, pa tudi širše, na oblikovanje javnega mnenja in vsesplošnega vzdušja močno vplival strah pred satanističnimi kulti, cerkev in mediji pa so z združenimi močmi sprožili pravo paranojo. Ben si s svojim videzom, stilom oblačenja, glasbo, ki jo je poslušal in  uporniškim simpatiziranjem s hudičem ni naredil usluge in v takšnem ozračju je njegova krivda v očeh večine delovala skoraj samoumevno. Libby je praktično celo življenje živela od različnih donacij, plačanih intervjujev in prodaje avtorskih pravic za knjigo, toda zločin je počasi tonil v pozabo, stanje na njenem računu se je bližalo redečim številkam.  Zato je tudi sprejela ponudbo nekega kluba, ki raziskuje ozadja odmevnih zločinov in tako nevede sprožila sosledje dogodkov, ki bodo razkrili, kaj se je zares zgodilo tiste usodne noči.
Ena izmed najpogostejših težav večine filmov, ki se vrtijo okoli neke osrednje skrivnosti  je dejstvo, da gledalec od samega začetka ve, da se je dogodek (v tem primeru trojni umor) odvil drugače od uradnega scenarija, s čem razreševanje misterija in popravljanje eventualnih krivic postane glavna motivacija gledalca, ki želi zadevi priti do dna. Če se odločimo filme ločiti na tiste, ki slonijo razvoju likov, in tiste, ki prednost dajejo razvoju vsebine, oziroma zgodbe, bi Dark Places bilo smiselno uvrstiti v slednjo kategorijo. Tu namreč kljub konkretni minutaži namenjeni glavni junakinji ne moremo govoriti o kakšni posebej poglobljeni karakterni študiji. Lahko bi rekli, da režiserja karakterizacija junakinje zanima le v funkciji usmerjanja zgodbe proti zastavljenem cilju — razkritju resnice o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo tiste usodne noči. Pot do končne resolucije poteka na dveh pripovednih nivojih: na enem skupaj s Charlize Theron primer preiskujemo v sedanjosti, na drugem se skozi flashbacke premikamo proti tragičnemu dogodku in spoznavamo okoliščine, iz katerih se je vse skupaj razvilo. Rezultat takšnega pristopa ni nezanimiv, a že pred razpletom je jasno, da bo končni vtis odvisen od pojasnil, ki jih bomo dobili na koncu. Ne vem koliko zvesto je Paquet-Brenner preslikal knjižno predlogo, a to v končni fazi niti ni pomembno. Bistvo je, da ponujeni odgovori ne ponudijo pravega zadoščanja, saj stojijo na povsem nesmiselnih in nelogičnih temeljih, kar glede na izkušnjo z Ni je več, pravzaprav niti ni presenečenje. In ko greš iz takšnega izhodišča, potem zadeve ne reši niti velika količina igralskega talenta, ki je tu stala pred kamero.

Ocena:


sreda, 05. avgust 2015

My Sweet Pepper Land (2013)


Slovenski naslov: -
Država: Irak, Nemčija, Francija
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 100' ,  Imdb 
Režija: Hiner Saleem
Scenarij: Hiner Saleem, Antoine Lacomblez
Igrajo: Golshifteh Farahani, Korkmaz Arslan, Suat Usta, Mir Murad Bedirxan, Feyyaz Duman, Tarik Akreyi, Veronique Wuethrich


Iraško-francosko-nemška produkcija My Sweet Pepper Land je deveti film v Franciji živečega iraškega Kurda Hunerja Saleema, ki v svojih delih praviloma tematizira problematiko in življenja pripadnikov svojega nesrečnega ljudstva. Saleem je zgodbo tokrat postavil v iraški del Kurdistana, v vas na tromeji med Turčijo, Irakom in Iranom. To je kraj na katerem bo služboval Baran, bivši kurdski oficir, ki je po umiritvi razmer v Iraku in visoki stopnji avtonomije, ki si jo je po padcu režima Sadama Huseina priborila kurdska manjšina, sprejel položaj komandirja policije v majhnem mestu na severu. V vasi službuje tudi mlada učiteljica Govend, trn v peti lokalnih tradicionalistov, ki se sooča s konstantnim šikaniranjem in grožnjami. Območje je nemirno,  saj se boj kurdskih upornikov proti turški vojski onstran meje še vedno nadaljuje, medtem ko na tako občutljivi geostrateški točki marsikaj poteka mimo uradnih procedur in protokolov. Buran hitro spozna, da so njegovi predhodniki morali plesati po željah Aziz Age, vodje lokalnega, do zob oboroženega klana, ki vodi dobro utečeno tihotapsko verigo. Imamo torej obmejno mestece, konje, kot glavna transportno-prevozna sredstva in novega šerifa s klobukom in ledeno hladnim pogledom, ki se namerava samooklicanemu vladarju vasi postaviti po robu, kar pomeni, da so vsi predpogoji za klasičen vestern izpolnjeni. 
Saleem bi film težko odprl bolje: uvodna sekvenca, ki prikazuje izvršitev prve smrtne kazni v mladi demokratični državi, me je nasmejala, kot malokakšna komedija v zadnjem obdobju. S postavitvijo tega prvega prizora in mizanscenskimi rešitvami je ustvarjeno prizorišče, ki bi ga zlahka zamenjali za kakšno mehiško mestece. Close-up posnetki protagonistov so v nadaljevanju še bolj utrjevali občutek, da gledam dobro artikuliran poklon vesternom Sergia Leoneja, svojo vlogo pa so odigrale tudi naravne lepote Kurdistana, ki jih je snemalec Pascal Auffray lepo vkomponiral v posamezne prizore. Vestern filing je okrepljen s celo galerijo avtentičnih negativcev na čelu z Aziz Ago in njihovim nasprotjem, pokončnim šerifom v odlični interpretaciji karizmatičnega nemško-turškega igralca Korkmaza Arslana. Prispevek čudovite Golshifteh Farahani (About Elly, The Patience Stone) ni omejen zgolj na stereotipen prikaz damice v težavah, ki potrebuje pomoč močnega moškega. Dogajanje okoli njenega lika na srečo ni zreducirano na romantični dodatek k zgodbi; v navezi s podzgodbo o skupini upornic, ki se na drugi strani meje bori proti Turkom, Seleem kritično prevprašuje vprašanje diskriminacije nežnejšega spola v Kurdistanu. Zanemarljiva ni niti informativna vrednost filma, saj nam zgodba pomaga razumeti zapleten položaj v tem delu sveta. Predvidljivost zgodbe po moji oceni najbolj limitira končni domet filma, ki bi ob izvirnejši zgodbi in nekoliko boljši utemeljitvi motivacije osrednjih likov, lahko pustil še boljši vtis.  

Ocena:


ponedeljek, 03. avgust 2015

Durak [The Fool] (2014)



Slovenski naslov: -
Država: Rusija
Leto: 2014  
Žanri: Drama
Dolžina: 116' ,  Imdb 
Režija: Jurij Bikov
Scenarij: Jurij Bikov 
Igrajo: Artem Bistrov, Natalija Surkova, Dmitrij Kuličkov, Ilja Isajev, Maksim Pinsker

Ime ruskega režiserja Jurija Bikova sem že po ogledu njegovega drugega celovečerca Načelnik (Mayor, 2013) dodal na seznam mladih evropskih avtorjev, ki jim v prihodnje velja nameniti polno pozornost. Čakanje na naslednji film ni bilo predolgo, saj je Bikov že lani avgusta na festivalu v Locarnu predstavil svoj tretji celovečerec. Durak (v prevodu Bedak), se je iz Švice vrnil z več nagradami in tako napovedal uspešno festivalsko življenje (film je prejel 14 različnih nagrad), njegov uspeh pa je Bikova promoviral v enega najobetavnejših novih imen ruskega in evropskega filma. Primerjava z Leviatanom, lanskoletnim festivalskim hitom njegovega slavnejšega rojaka Andreja Zvjaginceva je neizbežna, saj oba filma tematizirata problem korupcije in s tem povezana bolezenska stanja ruske družbe.
Bikov je dogajanje tako kot v Načelniku postavi v manjše mesto, v zimski čas, ko sta streha nad glavo in toplo ognjišče toliko bolj pomembna. Naš glavni junak, Dima Nikitin, je eden izmed sposobnejših serviserjev službe za vzdrževanje stavb v občinski lasti. V postkomunistični eri najrevnejši sloji živijo v zanemarjenih, slabo vzdrževanih socialnih stanovanjih, Dima pa je eden izmed tistih, ki skrbi, da te družine imajo vsaj najnujnejše: elektriko, vodo in ogrevanje. S pridnim delom si je priboril mesto enega izmed vodilnih serviserjev in ko konča še tistih nekaj izpitov na fakulteti za gradbeništvo, napredovanje ne bi smelo biti vprašljivo. Nato sredi noči zaradi počene cevi za vročevod mora na intervencijo v eno izmed socialnih stolpnic. Šlo naj bi za rutinsko popravilo, toda dejansko stanje je veliko bolj resno. Drži, cev je počila, vendar serviserja veliko bolj kot počena cev skrbi velika razpoka v kopalnici. Dima je kot rečeno le nekaj izpitov oddaljen od diplome, zato mu je kristalno jasno, kaj takšna razpoka lahko pomeni. Pregled zunanjih sten razkrije, da je položaj celo bolj resen, kot je sprva mislil. Razpoki sta vidni na dveh zunanjih stenah in segajo od načetih temeljev, vse tja do vrhnjih nadstropij. Stavba, v kateri živi okoli 800 ljudi se lahko vsak hip zruši, vsaka naslednja minuta brez ukrepanja je lahko usodna. Dima ve, da po telefonu, ob tej uri, nihče ne bo resno vzel njegovega opozorila, zato se odloči poiskati županjo, ki ravno v teh trenutkih v neki restavraciji proslavlja 50. rojstni dan. 
Podoba sodobne Rusije Jurija Bikova je že v Načelniku bila zelo pesimistična, vendar nam  avtor s svojim najnovejšim filmom pokaže, da je ta slika lahko še bolj pesimistična, temna kot najtemnejša noč, v kateri za sanje o boljšem jutri ni prostora. Nosilec zgodbe je poštenjak, pred katerim se po spletu okoliščin razkrijejo vse razsežnosti korupcijske hobotnice, ki obvladuje vse veje zakonodajne in izvršne oblasti. Bikov nam to pot želi ponuditi še kompleksnejšo študijo vpliva, ki ga takšno stanje ima na celotno družbo. Tako mati med družinsko večerjo svojega potomca in njegovega očeta ošteva, ker sta preveč poštena in ker s svojo poštenostjo ne bosta nikamor prišla. Objestni najstniki iz socialno ogroženih družin vandalizirajo občinski inventar in kadijo travo po kleteh, medtem ko njihovi pijani očetje pretepajo matere, ki so iz skrivnih predalčkov izmaknile denar za alkohol, da bi nahranile lačna usta. Zdi se, da so se vsi nekako vdali v usodo in sprejeli pravila igre. Ko gledamo Bedaka imamo občutek, da so ljudje človečnost potisnili v najbolj skrite kotičke svojih duš in skoraj brez izjeme posvojili »človek je človeku volk« logiko. Tako naš razočarani junak v trenutku nemoči in poraza izjavi: »Živimo kot svinje, in umiramo kot svinje, zato ker eni drugim nič ne pomenimo!« Iz povedanega in prikazanega lahko sklepamo, da film ne obsoja samo pokvarjenih oblastnikov, ampak poskuša prikazati še neko širšo sliko in pojasniti, da problem z odstranitvijo nekaj pokvarjenih politikov ne bo rešen. Na njihovo mesto bodo prišli drugi, ki bodo nadaljevali dobro utečeno prakso. Problem se zato mora reševati na najnižjem nivoju, pri čisto običajnem, nepomembnem posamezniku, ki je za drobno korist pripravljen žrtvovati lastno integriteto. Ko zmanjka tistih, ki ponujajo podkupnine, bodo v poštenost prisiljeni tudi tisti, ki podkupnine sprejemajo.
Iz tega vidika na Bedaka lahko gledamo kot na svojevrsten poziv na upor, film, ki slavi tiste, ki s svojo poštenostjo drugim kažejo pot. Bikov je problem povezovanja glavnih akterjev korupcijske križanke elegantno rešil s praznovanjem županjinega rojstnega dne in tako na enem mestu zbral vse glavne »igralce.« Pohvalno je, da se režiser ne ujame v past črno-bele karakterizacije in uspeva v vso to črnino vključiti še nekaj svetlejših, temno sivih odtenkov. Potek zgodbe na omenjenem praznovanju je obenem najbolj sporna točka filma, ki odlično služi namenu, vendar režiserju v tem delu zmanjka subtilnosti pri konstrukciji korupcijske mreže. Sporni so predvsem pretirano pojasnjevalni dialogi in prepričan sem, da bi film funkcioniral bolje, če bi režiser nekatere stvari samo pokazal, nakazal, ali mogoče s kratkim kadrom namignil, v katerem grmu tiči zajec. Ta problem je prisoten od samega začetka filma in dialogih glavnega junaka z družino, vendar na tej točki zadeva ni pretirano moteča. Brez teh pomanjkljivosti bi na koncu tega zapisa stala najvišja možna ocena in to je poglavitni razlog, da sem filmu odščipnil eno zvezdico. Ta minus Bikov kompenzira z odličnim tempom in tako kot pri Načelniku znova pokaže, da  je efektna graditev suspenza eno njegovih najmočnejših orožij. Dopadljivo je tudi njegovo žongliranje s simboliko: klop, ki jo junakov oče vztrajno popravlja simbolizira usodo, ki bo doletela one, ki se odločijo za upor, še bolj očitno je, da je načeta stavba, ki bo vsak hip kolapsirala, prispodoba za družbo/državo. Za konec še pohvala za celotno igralsko ekipo, s poudarkom na prispevkih Artema Bistrova in Natalije Surkove in ena zanimivost: Bikov tu ne stopi pred kamere (kot je storil v Načelniku), zato ob njegovem imenu tokrat »zgolj« štiri funkcije: režija, scenarij, montaža in glasba.                   


Ocena:


sobota, 01. avgust 2015

Mesečnik - Julij 2015


La danza de la realidad [The Dance of Reality] (2013)




Slo naslov: -
Dolžina: 130' ,  Imdb
Režija: Alejandro Jodorowsky
Igrajo: Brontis Jodorowsky, Pamela Flores, Jeremias Herskovits
Ocena: +3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
Alejandro Jodorowsky was born in 1929 in Tocopilla, a coastal town on the edge of the Chilean desert where this film was shot. It was there that Jodorowsky underwent an unhappy and alienated childhood as part of an uprooted family. Blending his personal history with metaphor, mythology and poetry, The Dance of Reality reflects Jodorowsky's philosophy that reality is not objective but rather a "dance" created by our own imaginations.


Bande de filles [Girlhood] (2014)




Slo naslov: Banda punc
Dolžina: 113' ,  Imdb
Režija: Celine Sciamma
Igrajo: Karidja Toure, Assa Sylla, Lindsay Karamoh
Ocena: +3
Slo recenzija: Delo, Mladina, Siol
Sinopsis (slo):
Marieme je povprečna, tiha najstnica, ki s starši in sestro živi v eni revnejših sosesk v Parizu. Svojo priložnost dočaka, ko jo tamkajšnja dekleta zvabijo v svojo tolpo, kar ji obeta dostop do prikupnih fantov. Marieme se takoj vživi v vlogo razgrajaškega dekleta, ki skupaj s prijateljicami postopa po nakupovalnih centrih in grozi konkurenčnim tolpam. Nekdaj tiha najstnica se tako odpravi na pot preobrazbe, v kateri postaja mlada ženska, polna uporniškega duha in obenem odrasla oseba, ki povsem nadzoruje lastno usodo. (vir: http://www.liffe.si)



Magical Girl (2014)




Slo naslov: -
Dolžina: 127', Imdb
Režija: Carlos Vermut
Igrajo: Jose Sacristán, Marina Andruix, Raimundo de los Reyes
Ocena: +3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
The father of an ill girl tries to obtain her daughter last wish, the dress of the main character of a Japanese TV series. Because of this last wish he will meet a disturbed girl and a retired professor.


Rich Hill (2014)



Slo naslov: -
Dolžina: 91',  Imdb
Režija: Andrew Droz Palermo, Tracy Droz Tragos
Igrajo: Alyssa Jewell, Andrew Jewell, Elizabeth Jewell
Ocena: +3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
Rich Hill intimately chronicles the turbulent lives of three boys living in an impoverished Midwestern town and the fragile family bonds that sustain them.



Kaguyahime no monogatari [The Tale of the Princess Kaguya] (2013)



Slo naslov: -
Dolžina: 137' ,  Imdb
Režija: Isao Takahata
Glasovi: Aki Asakura, Kengo Kora, Takeo Chii
Ocena: +3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):

Found inside a shining stalk of bamboo by an old bamboo cutter and his wife, a tiny girl grows rapidly into an exquisite young lady. The mysterious young princess enthralls all who encounter her - but ultimately she must confront her fate, the punishment for her crime.




Tu dors Nicole [You're Sleeping Nicole] (2014) 



Slo naslov: -
Dolžina: 93', Imdb
Režija: Stephane Lafleur
Igrajo: Julianne Cote, Pierre-Luc Lafontaine, Luc Senay
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
Making the most of the family home while her parents are away, Nicole, 22 years old, is enjoying a peaceful summer with her best friend Véronique. When Nicole's older brother shows up with his band to record an album, the girls' friendship is put to the test. Their vacation takes an unexpected turn, punctuated by a heatwave, Nicole's growing insomnia and the persistent courtship of a 10-year-old boy.




Mo jing [That Demon Within] (2014) 



Slo naslov: -
Dolžina: 114', Imdb
Režija: Dante Lam
Igrajo: Daniel Wu, Nick Cheung, Kai Chi Liu
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
A dutiful cop, guilt-ridden over saving the life of a gang leader, becomes obsessed with bringing down the crime syndicate of the man he saved.



For Those Who Can Tell No Tales (2013)




Slo naslov: -
Dolžina: 82',  Imdb
Režija: Jasmila Žbanić
Igrajo: Kym Vercoe, Boris Isaković, Simon McBurne
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
An Australian tourist discovers the silent legacy of wartime atrocities when she arrives in a seemingly idyllic little town on the border of Bosnia and Serbia.



Manglehorn (2014)



Slo naslov: -
Dolžina: 97',  Imdb
Režija: David Gordon Green
Igrajo: Al Pacino, Holly Hunter, Harmony Korine 
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
Left heartbroken by the woman he loved and lost many years ago, Manglehorn, an eccentric small-town locksmith, tries to start his life over again with the help of a new friend.



Realite (2014)



Slo naslov:-
Dolžina: 95',  Imdb
Režija: Quentin Dupieux
Igrajo: Alain Chabat, Jonathan Lambert, Élodie Bouchez
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
A wanna-be director is given 48 hours by a producer to find the best groan of pain, worthy of an Oscar, as the only condition to back his film.



Kumiko, the Treasure Hunter (2014) 




Slo naslov: -
Dolžina: 105',  Imdb
Režija: David Zellner
Igrajo:  Rinko Kikuchi, Nobuyuki Katsube, Shirley Venard 
Ocena:  3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
A jaded Japanese woman discovers a hidden copy of Fargo (1996) on VHS, believing it to be a treasure map indicating the location of a large case of money



Tokyo Tribe (2014)  



Slo naslov: -
Dolžina: 116' ,  Imdb
Režija: Shion Sono
Igrajo: Tomoko Karina, Akihiro Kitamura, Ryohei Suzuki
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
In an alternate Japan, territorial street gangs form opposing factions collectively known as the Tokyo Tribes. Merra, leader of the Wu-Ronz tribe of Bukuro crosses the line to conquer all of Tokyo. The war begins.



Die Gstettensaga: The Rise of Echsenfriedl (2014)


Slo naslov: -
Dolžina: 72' , Imdb
Režija: Johannes Grenzfurthner
Igrajo: Stuart Freeman, Sophia Grabner, Lukas Tagwerker
Ocena:
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):

The growing tension between the last two remaining superpowers -­ China and Google -­ escalates in the early 21st century, and results in the global inferno of the "Google Wars". But the years go by, radioactive dust settles on old battlegrounds, and a New World rises from the ashes of the old. Fratt Aigner, a seedy journalist, and Alalia Grundschober, a nerdy technician, live and work in Mega City Schwechat: the biggest semi-urban sprawl in the foothills of what remained of the Alps.




Madam Ppang-Deok [Scarlet Innocence] (2014)




Slo naslov: -
Dolžina: 113', Imdb
Režija: Yim Pil-Sung
Igrajo: Jung Woo-Sung, Esom, Park So-Young
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
Small-town girl Deokee is abandoned by university professor Hak-kyu after a lusty affair, and vengefully approaches him 8 years later when he starts suffering from blindness.


Advantageous (2015)  



Slo naslov: -
Dolžina: 90' ,  Imdb
Režija: Jennifer Phang
Igrajo: Jacqueline Kim, James Urbaniak, Freya Adams
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):

In a near-future city where soaring opulence overshadows economic hardship, Gwen and her daughter Jules do all they can to hold on to their joy together, despite the instability surfacing in their world


Pasolini (2014)



Slo naslov: Pasolini
Dolžina: 86' ,  Imdb
Režija: Abel Ferrara
Igrajo: Willem Dafoe, Riccardo Scamarcio, Ninetto Davoli
Ocena: +2
Slo recenzija: Mladina, MMC RTVSLO
Sinopsis (slo):
En dan, eno življenje. Ponoči 2. novembra leta 1975 v Rimu umorijo velikega italijanskega pisatelja, pesnika in režiserja Piera Paola Pasolinija. Pasolini je simbol umetnika, ki se neustrašno bori proti politični oblasti, njegovo pisanje sproža škandale, njegove filme preganjajo cenzorji, številni ga obožujejo, mnogi sovražijo ... Tisti usodni dan preživi z materjo in prijatelji, nato pa sede za volan svojega alfa romea in se v iskanju pustolovščine poda na nočne ulice večnega mesta. (vir: www.kinodvor.org)



Lamoakhza [Excuse My French] (2014)



Slo naslov: -
Dolžina: 99' ,  Imdb
Režija: Amr Salama
Igrajo: Ahmed Helmy, Hani Adel, Kinda Allouch 
Ocena: +2
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
A Christian kid suddenly is forced to go to a public school after his father dies and because of a misunderstanding everyone thinks that he's a Muslim.



Orange Is the New Black (2013– )



Slo naslov: Oranžna je nova črna (3.sezona)
Dolžina: 13x55',  Imdb
Avtor: Jenji Kohan
Igrajo: Taylor Schilling, Danielle Brooks, Taryn Manning
Ocena: +2
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
The story of Piper Chapman, a woman in her thirties who is sentenced to fifteen months in prison after being convicted of a decade-old crime of transporting money to her drug-dealing girlfriend.



Da Sweet Blood of Jesus (2014)



Slo naslov: -
Dolžina: 123',  Imdb
Režija: Spike Lee
Igrajo: Stephen Tyrone Williams, Zaraah Abrahams, Rami Malek 
Ocena: +2
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):

Dr. Hess Green becomes cursed by a mysterious ancient African artifact and is overwhelmed with a newfound thirst for blood. He however is not a vampire. Soon after his transformation he enters into a dangerous romance with Ganja Hightower that questions the very nature of love, addiction, sex, and status