torek, 29. september 2015

Uroki garmonii [Harmony Lessons] (2013)


Slovenski naslov: Učne ure harmonije
Država: Kazahstan, Nemčija, Francija
Leto: 2013
Žanri: Drama  
Dolžina: 120',  Imdb
Režija: Emir Baigazin
Scenarij: Emir Baigazin
Igrajo: Timur Aidarbekov, Aslan Anarbayev, Mukhtar Andassov, Anelya Adilbekova, Beibitzhan Muslimov, Bagila Kobenova, Adlet Anarbekov


Vse do trenutka, ko učenec, ki je pred kratkim prišel iz urbanega središča, na mizo ne postavi mobilnega telefona, bi lahko sklepali, da se zgodba Učnih ur harmonije odvija pred kakimi petdesetimi leti. Naprava prinese spoznanje, da se življenje v ruralnem Kazahstanu v zadnjih pol stoletja ni veliko spreminjalo. Naš glavni junak, 13-letni Aslan živi z babico v osamljeni, razpadajoči hiši na robu vasi. Spoznamo ga ravno v trenutku, ko skupaj s sošolci opravlja redni sistematski pregled, na katerem doživi največje ponižanje v njegovem mladem življenju. Vodja šolske tolpe Bolat mu s svojimi pajdaši namesti zlobno potegavščino, po kateri Aslan še dolgo ne bo mogel spiti kozarca vode, brez občutka slabosti v želodcu. A tudi to za nasilneža, ki od drugih učencev z grožnjami in udarci izsiljuje tedensko »pristojbino« v denarju, ni dovolj. Ostalim dijakom prepove druženje z Aslanom in ga tako potisne v popolno izolacijo, ki jo prekine prihod že omenjenega novega učenca, ki se zoperstavi navodilom lokalnega alfa samca. Aslan v novincu najde prijatelja in zaščitnika, ki ga sam ni iskal, saj se je nekako že navadil na osamljeno življenje v izolaciji. Zdaj, ko je nekdo proti njemu pomolil roko prijateljstva, ne ve, ali je bolje to roko sprejeti, ali nadaljevati z mirnim obstojem v osami. Napetost narašča in ko Bolat pretepe njegovega novega prijatelja in še enega dobrohotnega sošolca, Aslan skuje maščevalni načrt.
Nekateri so Učne ure harmonije ujeli že na predlanskem Liffu, vsi ostali, ki smo zamudili to priložnost, smo bili obsojeni na dolgo čakanje na DVD plošček, še nekaj dodatnih mesecev je trajalo, da smo dobili ustrezne podnapise. Celovečerni prvenec kazahstanskega režiserja Emirja Baigazina je bil premierno predvajan na filmskem festivalu v Berlinu, kjer je prejel srebrnega medveda za najboljšo fotografijo, nadaljnje festivalsko življenje pa je filmu prineslo še več nagrad na uglednih lokacijah (Karlovi Vari, Tribeca, Tokijo). Večina tistih, ki so pisali o filmu, je kot osnovno misel prepoznala darvinistično teorijo o razvoju organizmov, utemeljeno na naravni selekciji, po kateri izmed preštevilnih organizmov preživijo le uspešnejši, bolj prilagodljivi. Ideja, ki jo Baigazin poudari z eksperimentalno-raziskovalnimi hobiji glavnega protagonista (ta se v prostem času posveča preučevanju ščurkov in kuščarjev, v katerih se vedno znova ponavlja motiv nadvlade močnejšega organizma nad šibkejšim). Motiv šibkega, ki postane hrana močnejšega, simbolično napoveduje že uvodni prizor klanja ovce. Meso živali bo za nekaj časa zadovoljilo potrebe dvočlanske družine in tako odigralo svojo vlogo v evolucijskem procesu. Režiser to misel potem še dodatno nadgradi in ji ponudi dodatno dimenzijo s tem, ko Bolata, sicer glavnega antagonista, postavi pod vpliv in komando dveh starejših delinkventov. Tako tudi glavni antagonist postane le člen v prehranjevalni verigi, ki ga vodijo preživitveni nagoni. Zgodba na drugem, bolj konvencionalnem nivoju funkcionira kot mešanica eksistencialne drame o odraščanju in filma o maščevanju, ki potem v zadnji tretjini zapluje v vode, v katerih se fokus preusmeri na preiskavo zločina in neizogibne kazni. Učne ure… so film z močno vizualno komponento in suverenimi igralskimi nastopi celotne igralske zasedbe, sestavljene iz pretežno neprofesionalnih igralcev. Emir Baigazin se je dotaknil še nekaterih pomembnih tem: za pedagogi, ki ne storijo nič, da preprečijo nasilje v šolskih in obšolskih prostorih in policistih, ki priznanja krivde izsiljujejo z mučenjem in nečastnimi triki, je moč prepoznati metaforo stanja celotne družbe. Učne ure… so torej upravičeno deležne velike pozornosti in zanimivo bo spremljati nadaljnji razvoj avtorjeve kariere, ki letos dokončuje svoj drugi celovečerec Ranenyy Angel.



Ocena: 



sobota, 26. september 2015

Feher isten [White God] (2014)


Slovenski naslov: Beli bog
Država: Madžarska, Nemčija
Leto: 2014 
Žanri: Drama
Dolžina: 121' ,  Imdb 
Režija: Kornel Mundruczo
Scenarij: Kornel Mundruczo, Kata Weber, Viktoria Petranyi
Igrajo: Zsofia Psotta, Sandor Zsoter, Lili Manori, Laszlo Galffi, Szabolcs Thuroczy, Lili Horvath, Erwin Nagy, Kornel Mundruczo

Med dvema milijonoma prebivalcev sodobne Budimpešte živi pubertetniška deklica Lili, ki se najbolje razume s svojim psom Hagenom. Najstnica sicer živi z mamo, saj sta se starša pred časom razšla, a ko mati za tri mesece odide v Avstralijo, se Lili začasno preseli k očetu. Tega zmoti, da bo poleg hčere moral skrbeti še za psa in takoj predlaga, da se ga znebita. In ko hčerkinega ljubljenčka na stopnišču zagleda še neprijazna, sovražno nastrojena soseda, je  Hagenova usoda zapečatena. Mesto je namreč pred časom sprejelo odlok, ki favorizira rodovniške pse in določa visoke dajatve za lastnike mešančkov. S tem je oblast praktično izobčila mešance in potepuške pse, ki so preplavili mestne ulice in zatočišča za živali. Med njimi se znajde tudi Hagen, ki ga oče na silo loči od hčerke in pusti na ulici. Lili je potem še dolgo brezuspešno iskala svojega štirinožnega prijatelja, a je na koncu obupala. Takšen je zaplet videti iz človeške perspektive, v nadaljevanju pa zgodbo in razplet spremljamo iz veliko zanimivejše pasje perspektive.
Madžarski režiser Kornel Mundruczo, ki je posnel festivalske uspešnice Pleasant Days (2002) in Delta (2008), se je z Belim bogom lani vrnil v Cannes in zanj prejel glavno nagrado programskega sklopa Poseben pogled. Glede na perspektivo, oziroma »poseben pogled,« ki ga film nudi gledalcu, se odločitev zdi povsem primerna. Potem ko Hagen pristane na ulici, brez svoje mlade gospodarice, spremljamo pasje življenje iz edine prave perspektive — tiste pasje. Mundruczo in njegova ekipa se s kamerami spustita na pasji nivo in nam pokažeta, kako je pravzaprav biti pes v svetu, v katerem je nesporni vladar človek. Ravno v tem najdaljšem delu, ko se fokus pripovedi preusmeri na živali, film doživlja svoje najsijajnejše trenutke. Živali so nosilci zgodbe v vizualno in tehnično impresivnih sekvencah, vključno z najmočnejšim prizorom v celem filmu. Zato na tem mestu velja pohvaliti  vse sodelujoče živali in njihove dreserje, ki so zelo uspešno sinhronizirali tako veliko število psov (na snemanju je sodelovalo okoli 250 štirinožcev). Motiv upora živali proti človeku je za Mundrucza priložnost za iskren poklon avtorjem in filmom, ki so ta motiv najbolj uspešno prenesli na filmski trak (Ptiči, Planet opic) . Čeprav večji del filma spremljamo dogajanje iz pasje perspektive, Beli bog vseeno ni film o človekovem najboljšem prijatelju, ampak film o nas samih. Ustvarjalci se z delitvijo psov na mešance in čistokrvne živali in odnosom ljudi do teh živali, niti niso pretirano trudil maskirati očitno alegorijo medrazrednih / medrasnih / medverskih odnosov med ljudmi. Iz tega vidika je Beli bog film, ki ogledalo nastavlja predvsem nam, ljudem. Danes, ko na mejah evropskih držav kampirajo »drugačni« ljudje in ko na razpadajočih čolnih v smeri Evropi pluje še več »drugačnih« ljudi, ki praktično nimajo kaj izgubiti,  je sporočilnost naslovne stvaritve aktualnejša kot kdajkoli prej. Navkljub pozitivnosti sporočila bi raje videl, če bi  Mundruczo to osrednjo prispodobo obravnaval bolj subtilno. Zadovoljen ne morem biti niti z večino človeških likov, ki so v funkciji generiranja ustrezne maščevalne klime zastavljeni preveč enodimenzionalno; karakterizacije skorajda ni, in vsaj pri pomembnejših likih bi želel videti nekaj več globine. Potem so tu še nekatere moteče nelogičnosti (pes, ki se najprej ne zna vrniti domov v nadaljevanju brez težav locira vse zlobneže), a v tem primeru sem na račun prevladujočih dobrih lastnosti pripravljen zamižati na eno oko. In zakaj Beli bog? Producentka in ko-scenaristka Viktoria Petranyi je ponudila naslednjo razlago: "Naslov predstavlja nas — ljudi. Počutimo se superiorne v razmerju do vseh ostalih ras/vrst, posegamo v njihove pravice in to je vprašanje, ki od gledalca zahteva razmislek in presojo."  

Ocena:


četrtek, 24. september 2015

Rundek Cargo Trio Live


Festival Ex Ponto, Ljubljana, 23.09.2015



Poslušali smo Mostove in stare uspešnice.
Dve uri čistega užitka.
Ena za pokušino z nove plate: 

torek, 22. september 2015

Mr. Robot (2015– )


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Krimi, Drama
Dolžina: 10 x 45' ,  Imdb 
Avtor: Sam Esmail 
Igrajo: Rami Malek, Christian Slater, Portia Doubleday, Carly Chaikin, Martin Wallstrom, Gloria Reuben

Med pestro ponudbo zanimivih, že etabliranih serijskih programov, ki pred male zaslone privabljajo milijone gledalcev, se vsako leto prebije kak nov projekt,  ki se že po nekaj epizodah kot virus širi in razvija vedno večjo bazo rednih gledalcev. V digitalni eri je tako praktično nemogoče spregledati pozitivne signale, ki nas z vseh strani opozarjajo na novo, razburljivo pridobitev v tv segmentu. Poleg očitnih favoritov, vrhunsko produciranih in izdatno oglaševanih projektov tipa Pravi detektiv so tu še naslovi, ki se navkljub slabšemu izhodišču (predvsem zahvaljujoč kvaliteti), iz drugega plana prebijajo v ospredje. Lani smo tako dobili odlični Fargo, ki se na začetku oktobra vrača z drugo sezono, letos pa je eden najresnejših kandidatov za najboljšo novo serijo nedvomno »cyber« krimi drama Mr. Robot
Newyorčan Elliot Alderson (Rami Malek) je mladi inženir računalništva, zaposlen pri IT podjetju Allsafe, ki skrbi za informacijsko varnost največjih ameriških korporacij. Elliot je pravi računalniški genij, ki do najmanjše potankosti pozna varnostne protokole in ranljivosti programske opreme, ki jo za svoje poslovanje uporabljajo gospodarski giganti, državni organi in ostale javne ustanove. Njegovi nadrejeni se dobro zavedajo, kako zelo pomembno vlogo ima Elliot pri zgodnjem odkrivanju in preprečevanju hekerskih napadov in vdorov v informacijske sisteme njihovih klientov. Genialnost in norost je od nekdaj ločevala tanka, težko določljiva porozna črta in zgodovina nas uči, da so mnogi čudoviti umi živeli z različnimi psihičnimi motnjami. Tudi Elliot ni izjema — zaradi socialne fobije in manične depresije hodi na psihoterapije, manko stikov z drugimi ljudi nadomešča s hekanjem sodelavcev, znancev in tistih nekaj prijateljev, s katerimi mu uspeva vzpostaviti nizko raven komunikacije. Nato z njim naveže stik skrivnostni Mr. Robot, vodja vstajniške hekerske skupine FSociety, ki z vdorom želi na kolena spraviti E Corp (v Elliotovem besednjaku Evil Corp), eno največjih svetovnih korporacij, ki milijone ljudi drži v kreditnem suženjstvu. E Corp je največji klient podjetja Allsafe, kar seveda ni nobeno naključje, in prav zato Mr. Robot potrebuje Elliotovo pomoč pri uresničitvi peklenskega načrta – FSociety bo poskušala vdreti v informacijski sistem E Corpa in trajno uničiti vse podatke o kreditih, bančnih računih in ostalih poslih, kar bo prezadolženo prebivalstvo rešilo iz dolžniškega suženjstva, obenem pa preprosto izbrisalo premoženja tistih najpremožnejših in vzpostavilo ravnovesje med vladajočo enoprocentno manjšino in 99-procentno revno večino.
Vsako dejanje, ki za cilj ima radikalno spremembo družbenih, ekonomskih in političnih odnosov je revolucija. Načrt, ki ga z Elliotovo pomočjo želi uresničiti FSociety je torej revolucionarni akt, naš glavni junak pa eden zastavonoš te revolucije. Serije so gledalcu nekoč prinašale sprostitev in pobeg od sive realnosti, danes pa svoje mesto na malih zaslonih dobi vedno več družbeno angažiranih tv vsebin in to je še eno polje, na katerem serije vedno bolj enakovredno konkurirajo filmu. Prostora za graditev kompleksnih portretov sodobnosti je na televiziji neprimerno več in vedno več vrhunskih avtorjev resno razmišlja o ustvarjanju v tv formatu. Avtor serije, ameriški scenarist, režiser in producent Sam Esmail, je v serijo vgradil številne elemente, v katerih prepoznamo dogodke, ki so v bližnji preteklosti polnili (in še vedno polnijo) naslovnice časopisov in o katerih smo poslušali pri večernih poročilih. Iz tega vidika je Mr.Robot zelo aktualna stvaritev, ki ključne družbene probleme zaplete v formo napetega »cyber« trilerja. Že prva epizoda gledalca efektno potegne v dogajanje, vse skupaj pa je zastavljeno dovolj enigmatično, da k rednem spremljanju pritegne večino tistih, ki so videli prvi del. Serija poleg dovršene vizualizacije prinaša zanimive like, dobre igralske nastope in zares impresivnega glavnega igralca Ramija Maleka, ki je v pripravah na vlogo bojda intenzivno študiral De Nirovo igro v Taksistu. Menim, da ustvarjalci niso mogli najti človeka, ki bi bil bolj primeren za to vlogo. Z Malekovim pojasnjevalnim »voice-overom« se je mogoče nekoliko pretiravalo, toda ostroumnost njegovih monologov vseeno konkretno zviša vrednost serije kot celote. Esmailov scenarij ni najbolj prepričljiv v delu, ki je posvečen osrednjem hekerskem projektu, saj po moji oceni motive junakov ne uspe tesneje povezati s konkretnimi dejanji. Res je, da se gledalca mestoma po nepotrebnem podcenjuje (sežig ohišja računalnika) in da so določeni scenaristični zasuki malo verjetni, vendar te pomanjkljivosti odtehtata odlično vzdušje (zanimive vzporednice bi se dalo povleči s filmi Davida Fincherja) in dober ritem. Na osrednjo idejo upora proti globalnemu kapitalizmu se lepo navezuje ideja o tehnologiji, kot generatorju vedno večje odtujenosti in osamljenosti sodobnega človeka. Moram priznati, da me serija ni prevzela v tolikšni meri, ki bi jo glede na številne pozitivne lastnosti pričakoval, a vseeno je končni vtis več kot soliden in bomo videli, kako kakovostno bodo stvari nadgrajene v že napovedani drugi sezoni.  


Ocena:


nedelja, 20. september 2015

Me and Earl and the Dying Girl (2015)


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 105' ,  Imdb 
Režija: Alfonso Gomez-Rejon
Scenarij: Jesse Andrews
Igrajo: Thomas Mann, RJ Cyler, Olivia Cooke, Nick Offerman, Connie Britton, Molly Shannon

Me and Earl and the Dying Girl je letošnji zmagovalec festivala Sundance. Film ni prepričal samo uradne žirije, temveč tudi obiskovalce festivala, ki so mu prisodili najvišjo povprečno oceno in nagrado občinstva. Režiser nagrajenega filma je Alfonso Gomez-Rejon, ki je v svet filma vstopil kot osebni asistent Martina Scorseseja, Robert De Nira in Alejandra Gonzaleza Inarrituja in tako skozi opazovanje dinamike na snemalnih prizoriščih nabiral dragocene izkušnje. Počasi se mu je uspelo prebiti na položaj režiserja zadolženega za sekundarno kamero, od tod naprej pa na mesto prve režiserske violine popularnih tv produkcij (Glee, Ameriška grozljivka). Nato mu je v roke prišel scenarij ameriškega romanopisca in scenarista Jesseja Andrewsa, ki je v odličen scenarij adaptiral svoj odmevni knjižni prvenec in predpogoji za nastanek dobrega celovečerca so bili izpolnjeni. 
Socializacija je za 17-letnega Grega Gainesa (Thomas Mann) vedno bila problematična komponenta življenja, ki bi se ji najstnik najraje izognil. A ker živimo ob ljudeh in z ljudmi, je mladenič iznašel posebne metode in strategije, ki mu omogočajo, da dokaj neopaženo pluje skozi svoje srednješolsko življenje. Njegov edini prijatelj je sošolec Earl (RJ Cyler), s katerim se poznata že od malih nog. Druži ju ljubezen do zgodb zapisanih na celuloidnih trakovih in mladeniča že nekaj let s svojo amatersko opremo vneto snemata kratke filme, s katerimi parodirajo njune najljubše filme. Eyes Wide Butt (Eyes Wide Shut), Monorash (Rashomon), The Turd Man (The Third Man)…, so le nekateri izmed naslovov iz njune zajetne zbirke. Nato Gregova mama izve, da je Rachel (Olivia Cooke), hčerka njene prijateljice, zbolela za levkemijo in sina prisili, da obišče nesrečno punco. Greg ugovarja, da punco le bežno pozna, da nimata nič skupnega, itd, a nič ne zaleže. Že naslednji dan se odpravi do Racheline hiše, da izpolni svojo neprijetno obvezo. Nad druženjem ni navdušena niti Rachel, ki tako kot on sodeluje zgolj zato, da ugodi materini prošnji. Verjetno se ne bi tako upirala, če bi vedela, da začenjata čudovito prijateljstvo. 
Logičen sklep ob naslovu in povzetku zgodbe bi bil, da punca iz naslova na koncu umre. Zato bom takoj pomiril vse tiste, ki so ob pogledu na naslov pomislili, da ne želijo izgubljati časa s še enim filmom o umiranju. Smrt je tu vsekakor ena izmed pomembnejših tem, toda umiranje vseeno ni nosilni steber pripovedi. Na to nas že od uvodnih minut opozarja Greg, naš narator in vodič skozi zgodbo, ki nam nekajkrat zagotovi, da gledamo film, v katerem nihče ne umre. Me and Earl and the Dying Girl je tako najprej film o odraščanju in prijateljstvu, film o najstniški cinefiliji, in šele potem film o najstnici, ki poskuša premagati hudo bolezen. Zmagovalec iz Park Cityja je po moji oceni drugačen, boljši in izvirnejši od večine sorodnih filmov ravno zato, ker v ospredje ne postavi umiranja in se raje odloči za nekoliko vedrejši in duhovitejši pristop. Gre za recept, ki tu funkcionira odlično zahvaljujoč krasnim igralcem, ki navdihnjeno oživijo svoje like. Menim, da so ustvarjalci že s selekcijo igralskega kadra opravili dober posel: v ključne vloge so inštalirali relativno neznane igralce in debitante, ponudili nove obraze in pokazali, da se dober film lahko posname tudi brez velikih (najstniških) zvezd. Thomas Mann in RJ Cyler se nam prikupita z duhovitimi dialogi in monologi, njuna filmska razgledanost in strast, s katero ustvarjajo svoje kratke pastiše, pa bo nedvomno ogrela srca večine filmskih zanesenjakov. Dobra poteza je tudi angažma južnokorejskega snemalca Chung Chung-hoona (Oldboy, Stoker), ki je film oplemenitil z za žanr neznačilnimi gibi kamere, ki gledalcu nudijo boljše doživljanje prizorišč in prostora. Gomez-Rejon je vse skupaj dobro sinhroniziral in nam pokazal, da je film lahko ganljiv tudi brez nepotrebnega potenciranja melodrame. Za zares impresiven končni rezultat mu vseeno zmanjka nekaj točk: največ minus točk bi pripisal dokaj ploščati karakterizaciji glavne protagonistke, enako enodimenzionalen pa je tudi Earl, ki je imel veliko večji potencial. Prepričan sem, da bi simpatični RJ Cyler svoj lik gotovo znal ustrezno nadgraditi, če bi mu scenarij ponudil pravo priložnost. Me and Earl and the Dying Girl ima svoje hibe, a ob tako očarljivih likih te ne zasenčijo šarma in pozitivne energije, ki jo izžareva film kot celota. Za konec sem prihranil primerjavo med pričujočo stvaritvijo in sorodnim lanskoletnim hitom Krive so zvezde (The Fault in Our Stars, Josh Boone, 2014). Slednjega so podprli veliki studii, v glavne vloge inštalirali najstniške zvezde in na ameriških kino blagajnah zaslužili slabih 125 milijonov zelencev. Me and Earl… je bistveno boljši film, vendar je na blagajnah zaslužil le dobrih 6 milijonov in ta podatek lepo poudari žalostno resnico o vedno večji komercializaciji filma in slepi uniformiranosti mainstream občinstva, ki več ne prepozna prave vrednosti.    


Ocena:


petek, 18. september 2015

Five Star (2014)


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Drama 
Dolžina: 83', Imdb 
Režija: Keith Miller
Scenarij: Keith Miller
Igrajo: James 'Primo' Grant, John Diaz, Wanda Nobles, Tamara Robinson, Larry Bogad  

Otvoritvena sekvenca filma je monolog mišičastega Prima, ki sedi za volanom in v kamero razlaga, kako zaradi prestajanja zaporne kazni ni bil zraven, ko se je rodil njegov prvi potomec. Kasneje izvemo, da je Primo eden izmed glavnih distributerjev mamil na širšem brooklynskem območju. Pet zvezdic vtetoviranih na njegovi rami (od tod naslov filma) označujejo njegov čin v prekupčevalski mreži — Primo je general, ki pod sabo ima vojsko ubogljivih vojakov, ki brez pogovora izvršujejo njegove povelje. John je najstnik, ki s svojo mamo živi v Primovi soseski. Ko ga na poti domov ustavi skupina starejših fantov in ga začne maltretirati, mu na pomoč nepričakovano priskočijo Primo in njegov ekipa. V pogovoru, ki sledi, ta Johnu pojasni, zakaj v njegovi soseski nihče več ne bo smel položiti roko nanj. Johnov pokojni oče, ki je pred leti umrl v nikoli pojasnjenih okoliščinah, je bil član tolpe, Primov prijatelj in tesen sodelavec. Zdaj, ko je John na pragu zrelosti, se general želi oddolžiti bivšemu prijatelju tako, da njegovemu odraščajočemu sinu ponudi zaščito. Gangster in najstnik se potem srečata še nekajkrat in mladenič že počasi razmišlja, da bi krenil po očetovih stopinjah in se priključil Primovi ekipi. Johnova mati začuti, kaj se z njim dogaja in ga poskuša odvrniti od napačne izbire, vendar ne more storiti nič. Njen sinko je z generalom že sklenil dogovor in v svojem ruzaku že distribuira prve zavojčke belega prahu.  
Glamuralizacija življenja na robu zakona, kriminalnih dejanj in različnih oblik kriminalnega združevanja, je od nekdaj imela svoje mesto v popularni kulturi: na filmu, v glasbi in ostalih medijsko izpostavljenih področjih. Artikulacija kritiškega komentarja/sporočila do obravnavane materije je včasih boljša, včasih slabša, a le redkim je te zgodbe uspelo prenesti v fikcijo tako kompleksno, realno in nepristransko, kot so to skozi pet sezon počeli ustvarjalci neprekosljive Skrivne naveze (The Wire, 2002–2008). Med poskusih v teh tematskih okvirih bi letos težko našli boljšo stvaritev od drugega celovečerca ameriškega režiserja Keitha Millerja, ki ga spremljevalci "indie" scene že poznamo po dobro sprejetem prvencu Welcome to Pine Hill (2012). Poznavanje ozadja, oziroma podatkov iz režiserjeve biografije znova pojasni marsikaj. Režiserjev pogled je praviloma bolj prepričljiv, če dobro pozna obravnavano materijo in za Millerja, ki živi in dela v Brooklynu, je poznavanje lastnega okoliša nedvomno igralo pomembno vlogo pri realizaciji projekta. Režiser je z že omenjenim prvencem pokazal, da mu združevanje dokumentarnih in fiktivnih narativnih tehnik gre dobro od rok in v drugo je to svojo veščino še dodatno izpilil. Ena ključnih kvalitet njegovega filma je neglamurozna obravnava Prima (in gangsterskega življenja nasploh), enega izmed dveh osrednjih protagonistov, ki je pravo nasprotje običajnega šefa kriminalne združbe. Primo je ljubeč oče treh otrok (četrti otrok je na poti) in predan soprog, družina mu je vedno na prvem mestu.  Občasno dela kot varnostnik v nočnih klubih v njegovi soseski, stanodajalcu dolguje najemnino, na tiste pod njim ne gleda z viška in se vedno vljudno pogovarja z nepomembneži. V dejanjih je racionalen, pri odločitvah poskuša upoštevati vse dejavnike. Primo je človek, ki se ne boji pokazati nežnost, čeprav ni nobena rožica, ampak človek, ki ga se v soseski bojijo in človek, ki bo pretisnil na petelina, če je to potrebno. Miller je imel odličen nos, ko je glavno vlogo zaupal neprofesionalnem igralcu, resničnem članu tolpe in človeku, ki na nek način igra samega sebe. Enako dobro je ocenil tudi potencial mladega Johna Diaza, ki zelo dobro parira karizmatičnem Jamesu 'Primo' Grantu. Film pomaga režiserjev občutek za opazovanje drobnih momentov in dobra dinamika med protagonisti, zato je nemoteče, da prednost pred zgodbo dobijo liki. In če bi Millerju uspelo skupaj spraviti še nekoliko manj predvidljivo zgodbo in konec, potem bi imeli že pravo malo mojstrovino.
  

Ocena: 



sreda, 16. september 2015

The Wolfpack (2015)


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Dokumentarni, Biografija
Dolžina: 90' ,  Imdb 
Režija: Crystal Moselle
Scenarij: Crystal Moselle
Igrajo: Govinda Angulo, Naryana Angulo, Mukunda Angulo, Krisna Angulo, Jagadesh Angulo, Visnu Angulo, Susanne Angulo, Oscar Angulo

Manhattan, New York.  Piše se leto 2010 in Crystal Moselle, diplomiranka newyorške Šole vizualnih umetnosti, se sprehaja po manhattanski Prvi aveniji. Njeno pozornost pritegne skupina dolgolasih fantov  v črnih oblekah, ki oči skrivajo za temnimi očali.  Mr. White, Mr. Orange, Mr. Pink… Stekli psi so gotovo prva asociacija ob pogledu na skupinico, ki je iz filma Quentina Tarantina stopila naravnost na ulico. Tako zanimiv prizor bi nedvomno pritegnil pozornost vsakogar, ki je tako ali drugače povezan s filmom, zato Crystal stopi do fantov in se z njimi zaplete v pogovor. Mlada avtorica s fanti hitro naveže prijateljske stike in počasi spoznava, da se za zanimivim stylingom skrivajo še bolj zanimive življenjske zgodbe. 

Vseh šest članov skupine so bratje, stari med 11 in 18 let, njuna podobnost z liki iz Steklih psov pa ni nobeno naključje. Filmi so v srcih družine Angulo vedno imeli posebno mesto, saj so fantje prizore iz njihovih najljubših filmov z veliko zavzetostjo in domiselno improvizacijo pogosto uprizarjali za vrati njihovega stanovanja. Filmi so za te otroke v resnici bili edini stik z zunanjim svetom;  fantje so le preko teh zgodb lahko spoznali nove ljudi in počasi ugotavljali, da ljudje zunaj njihovega hermetično zaprtega mikrokozmosa živijo povsem drugačna življenja. Sedem potomcev družine Angulo (šest fantov in ena punca) je namreč odraščalo za zaklenjenimi vrati družinskega stanovanja, edini ključ pa je imel oče, ki je obenem edini vsakodnevno hodil ven in prinašal hrano in DVD-je z novimi filmi.  Očetov režim se je spoštoval vse dokler se najstarejši sin  v 15 letu starosti ni odločil, da samostojno zapusti stanovanje in se sprehodi po newyorških ulicah. S tem je sprožil revolucijo in kmalu so se uprli tudi ostali otroci, ki so začeli hoditi ven in se sprehajati na prostem.
Crystal Moselle je zgodbo družine Angulo kot rečeno odkrila po čistem naključju in takoj prepoznala odličen material za dokumentarni film. Ljubezen do gibljivih slik vsajena v značaje njenih glavnih protagonistov je gotovo bila olajševalna okoliščina, ki je pomagala pri vzpostaviti zaupanja med avtorico in fanti, ki so naenkrat dobili priložnost postati del magičnega sveta filma, pred kamero reinterpretirati nekaj prizorov iz svojih najljubših filmov in povedati svojo fascinantno biografsko zgodbo. Nekateri kritiki filmu očitajo odsotnost tehtnejšega komentarja, oziroma bolj poglobljenega prevpraševanja zatečenega stanja in dejavnikov, ki so dolga leta omogočali takšno ravnanje z otroci. Kritika ni neutemeljena, saj režiserka dejansko niti ne poskuša z globljo penetracijo  v tkivo družinske disfunkcije, toda na koncu omenjeno pomanjkljivost  dodobra zasenči zanimivost in nevsakdanjost samega materiala. The Wolfpack je še en dokumentarec, pri katerem so tradicionalne meje med avtorjem in njegovim subjektom skoraj povsem zabrisane in morda je prav zato gledalčeva percepcija takšnega dokumentarca, kot nekoliko romantizirane različice realnosti, najbolj primerna. A tudi s temi spoznanji  zgodba ni nič manj fascinantna. Pravi užitek je opazovati, s kakšno iznajdljivostjo in strastjo fantje ustvarjajo rekvizite in kostume za svoje hommage filmom, ki so najbolj zaznamovali njihovo odraščanje v izolaciji. V tem zelo specifičnem primeru se lepo manifestira moč in vpliv filma, ki je za fante bil portal za povezovanja z zunanjim svetom in edukacijsko sredstvo znotraj skorajda hermetično zaprtega sveta. Mogoče prav zato ni pretirano  reči, da je ob vseh nebuloznih idejah njihovega čudaškega očeta (najbolj blag opis njegovega psihičnega stanja) film zelo pripomogel pri ohranjanju mentalnega zdravja teh otrok. The Wolfpack je na festivalu Sundance prejel Veliko nagrado žirije.

Ocena:


ponedeljek, 14. september 2015

People Places Things (2015)


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Komedija
Dolžina: 85' ,  Imdb 
Režija: James C. Strouse
Scenarij: James C. Strouse  
Igrajo:  Jemaine Clement, Regina Hall, Jessica Williams, Stephanie Allynne, Michael Chernus

Res je, da me Američan James C. Strouse s svojim prejšnjim filmoma, Grace je odšla (Grace is Gone, 2007) in Zmagovalna sezona (The Winning Season, 2009), ni oboril z nog, a je izkušnja v obeh primerih bila nadvse pozitivna. V prvem filmu je John Cusack skupaj z otrokoma preboleval izgubo soproge, z Zmagovalno sezono, komedijo o luzerju (Sam Rockwell), ki prevzame luzersko žensko šolsko košarkarsko ekipo in jo preobrazi v najbolj vročo ekipo šolskega prvenstva, pa se je Strouse s obrnil k vedrejšim temam. 

Avtor ostaja na komičnem kurzu tudi s svojim tretjim celovečercem, ki pripoveduje zgodbo Willa Henryja, dobrosrčnega, a nekoliko nerodnega avtorja grafičnih romanov, ki na eni izmed newyorških šol študentom predava grafično oblikovanje. Will na prvi pogled zbuja vtis srečnega moškega: z ženo Charlie in hčerama dvojčicama živita v komfortnem stanovanju, delo s študenti ga veseli, ob vseh obveznostih pa mu zvečer ostane tudi nekaj časa za risanje. Njegovo življenje se korenito spremeni, ko na praznovanju petega rojstnega dne njegovih hčera spozna, da v njegovem zakonu marsikaj ne štima. Will je namreč tistega dne odprl napačna vrata in zagledal ženo v objemu drugega. Ob njegovi spravljivi naravi ta neprijetnost za njun zakon verjetno ne bi bila usodna, toda Charlie je želela ločitev. Tako je Will končal v majhnem stanovanju in ker se je  s hčerama srečeval le ob vikendih, mu je med tednom ostalo veliko časa za žalovanje. Njegova nesreča je bila tako očitna, da ga ena izmed njegovih študentk prepriča v srečanje z njeno mamo. 

Lahko bi rekli, da Strouse v svojih filmih najraje govori o nesrečnih, razočaranih in trpečih. V nekoliko širšem smislu njegovi filmi pripovedujejo zgodbe  o modernem življenju in razmerjih med protagonisti, praviloma običajnimi, malimi ljudmi, ki niso v najboljših odnosih s Fortuno. To pot je fokus na razpadu zakona in zapletenih odnosih, ki nastanejo na ruševinah propadle zveze. To so motivi, ki so jih pred naslovnim obravnavali mnogi, toda Strousu je nekako uspelo najti formulo, s katero se iz znanih sestavin še vedno da zgraditi zanimivo filmsko pripoved. V tem primeru je ena ključnih potez bila dodelitev glavne vloge odličnemu Jemainu Clementu (nazadnje smo ga gledali v čudoviti novozelandski komediji Kaj počnemo v mraku), ki bo za večino verjetno zelo atipična, neobičajna izbira. Jemaine je s svojo pojavo pravo nasprotje tipičnega moškega rom-kom junaka, prizemljen in negotov, in to je tisti moment, ki njegovem liku daje življenjskost in kredibilnost. Strousov odlični scenarij mu je preprosto pisan na kožo in občutek je, da sta se režiser in igralec zelo dobro ujela. Zgodba sama po sebi mogoče ne prinaša nič novega, toda resnično moč scenarija najdemo v preprostih, vendar odlično spisanih dialogih in tajmingu posameznih prizorov. Zaradi neživljenjskosti in posladkane pravljičnosti večine romantičnih komedij se je marsikdo le-teh ognil v širokem loku. People Places Things je dokaz, da na indie sceni še vedno najdemo naslove, ki si zaslužijo pozornost in omembo.

Ocena:


* iz objave odstranjene fotografije (zahteva DMCA)

sobota, 12. september 2015

The Overnight (2015)


Slovenski naslov: -
Leto: 2015
Žanri: Komedija
Dolžina: 79',  Imdb 
Režija: Patrick Brice
Scenarij: Patrick Brice
Igrajo: Adam Scott, Taylor Schilling, Jason Schwartzman, Judith Godrèche 

Komedija The Overnight  je eden odmevnejših naslovov iz letošnjega osrednjega tekmovalnega programa festivala Sundance. Mediji so drugi celovečerec ameriškega režiserja Patricka Brica (avtor je lani debitiral s horor dramo Creep), posnet pod okriljem producentske hiše bratov Duplass, promovirali kot najbolj provokativno seks komedijo letošnjega leta in čeprav film ne ponuja dovolj materiala za takšno klasifikacijo, le-ta ni povsem zgrešena.  Otvoritev je za seks komedijo povsem primerna: ponesrečen jutranji seks mladih zakoncev prekine otrok, ki vdre v njuno spalnico. A že po delu »akcije,« ki smo je pred tem videli je jasno, da Emily in Alex nimata ravno razburljivega seksualnega življenja. Družina z enim otrokom se je pred kratkim preselila v Los Angeles in zakonca sta se dogovorila, da bo Alex tisti, ki bo ostal doma in skrbel za sina edinca, Emily pa bo hodila v službo in nosila kruh na mizo. Začetek v novem okolju je vedno težaven in oba se dobro zavedata, da je sklepanje novih prijateljstev ključ hitre adaptacije. Čez nekaj dni se z otrokom odpravita na otroško igrišče v bližnjem parku in njun sinko hitro naveže stik z enim izmed sovrstnikov. Izkaže se, da je tudi  Kurt, oče sinovega novega prijatelja, zelo komunikativen, prijateljsko razpoložen človek, ki zakonca povabi v svoj dom na večerjo. Emily in Alex se polna optimizma odpravita na obisk in ko ju na vratih pričaka Kurtova prijazna francoska soproga Charlotte, se zdi, da sta zadela prijateljski »jackpot.« 
Na začetku te kratke analize bi se vrnil k etiketi »najbolj provokativna komedija leta« s konstatacijo, da film razen nekaj (pretežno moške) golote praktično ne vsebuje nobenega zares provokativnega prizora. Moški, ki nagi poskakujejo pred kamero v sodobni  ameriški komediji pač niso nič novega in mislim, da le redki bodo čutili nelagodje ob pogledu na bingljajočo protetiko dveh nagcev. Res je, da je na eni materiala za bingljanje nekoliko več, a vseeno. Patrick Brice si je zadevo zamislil kot komedijo, ki gledalca vodi po tanki črti med radovednostjo in nelagodjem. Mi pred zasloni naj bi se potemtakem poistovetili z življenjskim slogom in vrednotami, ki jih poosebljata Alexa in Emily. Njun kontrapunkt sta Kurt in Charlotte, seksualna liberalca, ki sta bila dovolj drzna in pogumna, da raziščeta nekonvencionalne oblike sproščanja seksualne napetosti. Komični moment  tako počiva na občutku nelagodja prvega zakonskega para, ki v trenutkih, ko je bolj ko ne očitno, v kateri smeri bo teklo večerno druženje s Kurtom in Charlotte, ne odideta domov. Vodena z radovednostjo in podzavestno željo po popestritvi dolgočasne rutine med rjuhami, se Alex in Emily odločita še nekaj časa ostati v družbi svojih zanimivih domačinov. Smer razvoja zgodbe je mogoče predvidljiva, zato pa so veliko bolj nepredvidljive situacije, ki četverec čakajo na poti proti pričakovanem svingerskem hepiendu. Te so včasih manj in včasih bolj zabavne, zelo dobri igralci in kemija med njima pa je tisti ključni faktor, ki jeziček na tehtnici na koncu prevesi na pozitivno stran.  


Ocena:


sreda, 09. september 2015

Der Samurai (2014)


Slovenski naslov: Samuraj
Država: Nemčija
Leto: 2014
Žanri: Fantazijski, Grozljivka, Triler
Dolžina: 79',  Imdb
Režija: Till Kleinert
Scenarij: Till Kleinert
Igrajo: Michel Diercks, Pit Bukowski, Uwe Preuss 


Danes, ko na voljnega gledalca pri številnih ponudnikih čaka nepregledno morje filmov, se je zanimivo spomniti časov pred VHS bumom, ko smo filme gledal samo na televiziji in v kinu. V prednosti so gotovo bili prebivalci večjih mest, ki so zaradi večjega števila kino dvoran imeli tudi večjo izbiro, vnet filmofil je lahko v enem mesecu videl okoli deset filmov. Kljub izjemno pestri ponudbi filmov, ki jih vrtijo številne televizije, kinooperaterji in spletni ponudniki, danes ni tako preprosto izbrskati film, ki gledalcu ponuja nekaj neobičajnega, drugačnega. Ob predpogoju, da se na račun drugačnosti in nenavadnosti ne zanemari logike in smisla, seveda. Eden takih manjših filmov, ki sem ga podčrtal že v tekmovalnem programu lanskega Grossmanna je Samuraj, celovečerni prvenec mladega nemškega režiserja in scenarista Tilla Kleinerta.

Zgodba je postavljena v mirno nemško mestece na robu gozda. Mesto ima tudi policijsko postajo, na kateri službuje prijazni mladi policist Jakob (Michel Diercks). Njegove delovne zadolžitve v idiličnem kraju nimajo veliko skupnega s policijskim delom. Zanj je prevoz znanca, ki je pregloboko pogledal v kozarec, prispevek k povečanju prometne varnosti, med tem ko iskanje storilca, ki se igra z zabojniki za komunalne odpadke,  že predstavlja konkretno detektivsko delo. Zaradi blage narave, prijaznosti in posvečanja pozornosti najbanalnejšim težavam lokalnega prebivalstva, je Jakob pogosto tarča posmeha. Nekaj meščanov ga je že opozorilo, da so v bližnjem gozdu opazili volkove in ker sumi, do so prav te živali odgovorne za zaplete z zabojniki za smeti, se zadeve loti strateško. Globoko v gozd začne nositi surovo meso, s katerim želi divje živali zvabiti stran od mesta. Nato na njegov naslov prispe nenavadna pošiljka, ki ga pripelje do skrivnostnega tujca v ženski obleki. 
Kratek povzetek vsebine mogoče ne deluje preveč obetavno, toda za to na videz banalno zgodbico se skriva zares zanimiv filmček. Naj vas ne zmede prenizka ocena na največjem svetovnem filmskem portalu (trenutno 5.6/10), kajti film je vreden dosti več od navedene povprečne ocene. Zadeva je toliko bolj impresivna če vemo, da je film posnel debitant, študent filmske režije, ki je finančno konstrukcijo zaprl preko ene izmed platform za množično financiranje, Samuraj pa je njegovo diplomsko delo na berlinski filmski akademiji. Moram priznati, da nisem povsem prepričan, kam žanrsko umestiti Samuraja, ki je nekakšna mešanica fantazijskega filma, grozljivke in trilerja. Film dejansko vsebuje elemente vseh naštetih žanrov, ki upravičujejo takšno klasifikacijo, a to niti ni tako bistveno. Bolj pomembno je, da Kleinertovo nenavadno mešanje žanrov in idej kljub navidezni nekompatibilnosti funkcionira zelo dobro. Na eni strani imamo nerodnega, premalo samozavestnega junaka, tipičnega avtsajderja, ki ga okolje zavrača in šikanira. Njegovo življenje je polno malih ponižanj in drobnih razočaranj, ki v kombinaciji z negotovostjo glede lastne spolne identitete predstavljajo odličen temelj za izlet na "doppelgangerski" teritorij in razvoj zgodbe v surrealistični smeri. Na drugi strani imamo Samuraja, skrivnostnega moškega v dolgi ženski obleki, ki se s kot britev ostro katano poda na maščevalni pohod, naš negotovi policist pa ga poskuša ustaviti. Njuna interakcija sproži Jakobovo transformacijo in ga prisili, da se končno sooči s potlačenimi čustvi in spozna resnico o samemu sebi. Meja med realnim in namišljenim je vedno bolj zabrisana,  dvom v (ne)obstoj samurajskega maščevalca je vedno močnejši. Res je, da nam film v tem segmentu ne ponudi povsem jasnih odgovorov, a to vseeno ni slabost. V tem lynchevskem iskanju resnice med realnim in domišljijskim Kleinert preko ideje o osvoboditvi iz nevidnih okovov, ki dušijo homoseksualnega protagonista, izrisuje univerzalno resnico o nestrpnosti malomeščanskega okolja do vsakovrstne drugačnosti in travmah, ki jih drugačnim povzroča življenje v takšnem okolju.


Ocena:


ponedeljek, 07. september 2015

Deutschland 83 (2015– )


Slovenski naslov: -
Država: Nemčija
Leto: 2015
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 8x 45' ,  Imdb
Režija: Edward Berger, Samira Radsi
Scenarij: Anna Winger, Joerg Winger
Igrajo: Jonas Nay, Maria Schrader, Sonja Gerhardt, Ulrich Noethen, Ludwig Trepte, Sylvester Groth, Alexander Beyer

V iskanju novih zanimivih tv produkcij sem z velikim apetitom pograbil Deutschland 83, najodmevnejši nemški tv projekt letošnjega leta. Kakovostna in številčna nadvlada angleško govorečih produkcij v tem tv segmentu je nemški seriji dajala neko posebno draž, dodatna spodbuda so gotovo bili tudi pozitivni kritiški odzivi. Serija je plod ameriško-nemškega znanja: projekt sta v produkcijsko-distribucijskem smislu podprla ameriški SundanceTV in nemški RTL, po podobnem receptu pa sta si avtorstvo razdelila ameriško nemška zakonca, v Berlinu živeča ameriška pisateljica Anna Winger in nemški televizijski producent Joerg Winger.

Serijo sestavlja osem 45 minutnih epizod, ki nas popeljejo v čas hladne vojne, ko je v Berlinu še vedno stal Berlinski zid, vojaške aktivnosti na obeh straneh železne zavese pa so bile ključne zadolžitve obveščevalnih služb obeh Nemčij. Najvidnejši igralec v tej nemško-nemški tekmi pod ameriško-ruskim sponzorstvom je Martin Rauch, 24-letni vzhodnonemški vojak enote, ki nadzira mejo z Zahodno Nemčijo. Martin je povsem običajen vojak v resni zvezi z dolgoletno punco Annet, s katero planira skupno prihodnost, ne vedoč, kako zelo se bo njegovo življenje spremenilo v naslednjih nekaj mesecih. Njegovi vpletenosti v zahodno-vzhodne špijonske igre je botrovalo več naključij. Prvo in najpomembnejše je nedvomno to, da je njegova teta (mamina sestra) vzhodnonemški kulturni ataše na ambasadi v Zahodni Nemčiji, kar je samo krinka za njeno obveščevalno dejavnost na Zahodu. Pomagalo je tudi, da je Martin dokaj podoben mlademu oficirju zahodnonemške vojske, ki bo kmalu prevzel mesto v enoti, ki tesno sodeluje z Američani pri planiranju in izvajanju operacij pod okriljem zveze NATO. Zanemarljivo ni nit dejstvo, da njegova mati nujno potrebuje novo ledvico, pri reševanju problema pa lahko veliko pomaga »partijska direktiva.« Mladenič se je sicer močno upiral, a je nato na sestanku z ljudmi in Stasija spil kozarec vina in se naslednje jutro zbudil v zahodnonemški prestolnici Bonn. Tako je Martin Rauch postal Moritz Stamm, vzhodnonemški vohun, čigar glavna naloga je razkritje strategije zveze NATO ob morebitni uporabi jedrskega orožja. 
Svet  se je nuklearni vojni najbolj približal v času kubanske krize, na začetku 60-ih let prejšnjega stoletja in čeprav so se napetosti pojavljale tudi kasneje, možnost jedrske vojne je visela v zraku vse do padca železne zavese. Ta grožnja je verjetno bila še toliko bolj izražena ob razmejitveni črti med zahodnim in vzhodnim blokom in Nemčija leta '83 gotovo sodi med zanimivejše igrane tv projekte, ki obravnavajo splošno vzdušje in življenje tik ob železni zavesi. Serija je že od uvodne epizode pospremljena z velikimi simpatijami tujih medijev in na krilih tega optimizma sem o seriji začel razmišljati kot o nekakšni televizijski različici Življenja drugih (Das Leben der Anderen, Florian Henckel von Donnersmarck, 2006), vendar je že po prvih epizodah postalo očitno, da se med omenjeno filmsko mojstrovino in naslovno serijo lahko povleče le nekaj grobih vzporednic. O kakšnem globljem karakternem pretresanju likov, ki so tako ali drugače vpleteni v delovanje tajnih služb, tu na žalost ne moremo govoriti. Serija niti ne poskuša iskati neke globlje resnice in ujeti občutja na nivoju posameznika; svoje napore raje preusmeri v kreiranje dinamičnega trilerja, ki v zgodovinskem kontekstu najde predvsem dobrodošel pripomoček za graditev suspenza. Mislim, da je eden ključnih adutov serije zares odlična rekonstrukcija zgodovinskega obdobja na začetku 80-ih let: produkcijski dizajn, uporabljeni rekviziti, izseki iz televizijskih poročil, kostumografija, glasba…, vsi ti elementi so pomembni koščki izjemno avtentičnega mozaika. O dodelanosti tega segmenta mogoče najbolj priča podatek, da je ekipa prizore, ki prikazujejo dogajanje v uradih vzhodnonemške obveščevalne službe posnela v resnični stavbi Stasija, ki danes v Berlinu preurejena v muzej. Serija se lahko pohvali s simpatičnim glavnim protagonistom (upodobil ga je 24-letni nemški igralec Jonas Nay) in dobrim skupinskim nastopom celotne igralske zasedbe, na svoj račun bodo prišli tudi ljubitelji zimzelenih glasbenih uspešnic 80-ih let. Nemčija '83 je obrtno suveren izdelek in zaradi vseh dobrih lastnosti je prava škoda, da številne kvalitetne postavke niso podkrepljene z boljšim in izvirnejšim scenarijem. Zakonca Winger zgodbo zapolnita s poštenim odmerkom klišejev in malo verjetnih zapletov, ki jih v izogib spojlanja vsebine tu ne bom našteval. Konstatiral bom le, da se je glavni junak prehitro zaljubljal in »odljubljal,« punce so prehitro padale v njegov objem, naključij in nepričakovanih povezav je bilo preveč, varnostni mehanizmi in protokoli pa so bili preveč ohlapni, da gledalec vsega skupaj ne bi postavil pod velik vprašaj. Na koncu z videnim nisem razočaran, a kljub temu menim, da bi se čas investiran v to nemško uspešnico dalo tudi bolje porabiti.  


Ocena:


petek, 04. september 2015

Z for Zachariah (2015)


Slovenski naslov: Z kot Zachariah
Država: Islandija, Švica, Nova Zelandija
Leto: 2015
Žanri: Drama, ZF, Triler
Dolžina: 95' ,  Imdb 
Režija: Craig Zobel
Scenarij:  Nissar Modi, Robert C. O'Brien (knjiga)
Igrajo: Margot Robbie, Chiwetel Ejiofor, Chris Pine 

Postapokaliptični svet, nekje v nejasno določeni prihodnosti. Prišlo je do nuklearne katastrofe, ki je z obličja zemlje izbrisala svetovno populacijo. Voda, zrak in tla so kontaminirani in neprimerni za življenje. Po nekem nepojasnjenem, čudnem naključju, kontaminacija ni dosegla gorsko planoto, na kateri prebiva Ann, ki že nekaj časa živi v prepričanju, da je zadnja ženska na zemeljski obli. Na družinski kmetiji Ann ima dobre pogoje za preživetje: pitno vodo in plodno obdelovalno zemljo, krave in kokoši. Po več mesecih samote in življenja v prepričanju, da je zadnja preživela katastrofo, Ann na cesti v bližini doma opazi človeka v nenavadni »hazmat« obleki. Ne ve, kako naj reagira, zato neznanca nekaj časa opazuje z varne razdalje. Ta z nekakšno napravo meri kontaminacijo in njegovem veselju ni konca ko ugotovi, da ozračje ni strupeno. Nepremišljeno se pohiti okopat v bližnji rečici, še preden ga Ann uspe opozoriti na nevarnost (rečica namreč tja priteče iz kontaminiranega območja). Možakar je kmalu hudo bolan, toda opozorilo je vseeno prišlo dovolj hitro, da ga reši pred usodnim odmerkom radiacije. Ann ga odpelje domov in po  nekaj kritičnih dneh se njegove stanje začne izboljševati. Čez čas je moški dovolj zdrav, da začne Ann pomagati na kmetiji,  njun odnos postaja bolj intimen, seksualna napetost narašča. A nato se, na presenečenje obeh, na kmetiji prikaže Caleb, še en preživeli moški, ki išče zatočišče. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da je boj za naklonjenost zadnje dame na svetu neizogiben.
Američan Craig je nase opozoril z dramo Compliance (2012), bolj zagreti spremljevalci ameriške neodvisne scene pa so mogoče videli tudi njegovo komično dramo Great World of Sound (2007). Z for Zachariah je njegov tretji celovečerec, ki je premierno predvajan na letošnjem festivalu Sundance. Scenarij je prispeval Nissar Modi, ki je za izhodišče vzel istoimenski roman Roberta C. O'Briena iz leta 1974. Čeprav je Zobel posegel po zgodbi s postapokaliptičnim predznakom, film iz produkcijskega vidika ni pretirano zahteven —  zanj ni bilo potrebno ustvarjati futurističnih snemalnih lokacij, ni bilo potrebno plačati dragih specialnih učinkov in ostalih rekvizitov za oživitev  distopične prihodnosti. Razen nekaj posnetkov manjšega zapuščenega mesta se praktično celotna zgodba odvrti na čudovitih lokacijah v naravi in na kmetiji, ki predstavlja zadnjo oazo sredi radioaktivnega pekla. Ta zadnji košček ozemlja primernega za bivanje ljudi in živali je na nek način raj na Zemlji. In ko zadnja ženska na svetu sreča moškega, so izpolnjeni vsi pogoji za klasično biblično pripoved. Ravnotežje v paradižu poruši prihod še enega Adama, ki poskuša osvojiti Evino srce. Osrednja nit pripovedi tako postane iskanje odgovora na vprašanje, kateri Adam bo osvojil Evino srce, oziroma komu bo Eva podarila svojo ljubezen. Zobel torej apokalipso koristi kot okvir za prevpraševanje človekovih primarnih nagonov, ki so v teh specifičnih okoliščinah pod posebnim povečalom.  Zraven mu uspe na zanimiv način zoperstaviti perspektivi vernika in znanstvenika / ateista, ter opozoriti na pomembnost tolerance in čuta za sočloveka. Film se manj uspešno in površno dotakne rasnega vprašanja, ki se aktualizira z vzpostavitvijo relacije manjšina-večina. Z kot Zachariah je pod črto najmočnejši v trenutkih, ko se osredotoča na karakterizacijo likov in odnose med njimi. Dodatno vrednost predstavljajo dobri igralski nastopi (spoznali smo, da prelepa Margot Robbie zna tudi igrati)  in vizualna privlačnost novozelandske pokrajine (ki tu igra ameriški jug). Film na koncu na čustvenem nivoju izzveni nedorečeno in mlačno in to je po moji oceni dejavnik, ki mu prepreči dvig iznad povprečja. 

Ocena:


četrtek, 03. september 2015

Mesečnik - Avgust 2015




Welcome to New York (2014)



Slo naslov: Dobrodošli v New Yorku
Dolžina: 125',  Imdb
Režija: Abel Ferrara
Igrajo: Gérard Depardieu, Jacqueline Bisset, Marie Mouté
Ocena: +3
Slo recenzija: Mladina
Sinopsis (slo):

Devereaux je pomemben mož. Vsakodnevno manipulira z milijardami dolarjev. V njegovih rokah je ekonomska usoda narodov. Medtem pa njega obvladuje nenadzorovan in nenasiten seksualni apetit. Sanja o reševanju sveta, a ne more rešiti niti sebe. Je prestrašen mož. Izgubljen mož. Bodite priča njegovemu padcu. (vir:www.cineplexx.si) 


Animals (2014) 



Slo naslov: -
Dolžina: 90' ,  Imdb
Režija: Collin Schiffli
Igrajo: David Dastmalchian, Kim Shaw, John Heard
Ocena: +3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):

ANIMALS tells the story of Jude and Bobbie: a young couple that exist somewhere between homelessness and the fantasy of their imaginations. Though they masterfully con and steal in an attempt to stay one step ahead of their addiction, they are ultimately forced to face the reality of their situation when one of them gets hospitalized.



Ned Rifle (2014)



Slo naslov: -
Dolžina: 85' ,  Imdb
Režija: Hal Hartley
Igrajo: Liam Aiken, Aubrey Plaza, Parker Posey
Ocena: +3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
Henry and Fay's son Ned sets out to find and kill his father for destroying his mother's life. But his aims are frustrated by the troublesome Susan, whose connection to Henry predates even his arrival in the lives of the Grim family.



7 Days in Hell (2015)



Slo naslov: -
Dolžina: 43' ,  Imdb
Režija: Jake Szymanski
Igrajo: Andy Samberg, Kit Harington, Fred Armisen
Ocena: +3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
A fictional documentary-style expose on the rivalry between two of the greatest tennis players of all-time who battled it out in a 2001 match that lasted seven days.



She's Lost Control (2014)



Slo naslov: -
Dolžina: 90',  Imdb
Režija: Anja Marquardt
Igrajo: Brooke Bloom, Marc Menchaca, Dennis Boutsikaris
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
The professional and personal life of a sexual surrogate begins to unravel when she starts working with a new client.




Burying the Ex (2014)



Slo naslov: -
Dolžina: 90' ,  Imdb
Režija: Joe Dante
Igrajo: Anton Yelchin, Ashley Greene, Alexandra Daddario
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):

A guy's regrets over moving in with his girlfriend are compounded when she dies and comes back as a zombie.



Far from the Madding Crowd (2015)



Slo naslov: Daleč od ponorelega sveta
Dolžina: 119',  Imdb
Režija: Thomas Vinterberg
Igrajo: Carey Mulligan, Matthias Schoenaerts, Michael Sheen
Ocena: 3
Slo recenzija: Filmoljub
Sinopsis (eng):
In Victorian England, the independent and headstrong Bathsheba Everdene attracts three very different suitors: Gabriel Oak, a sheep farmer; Frank Troy, a reckless Sergeant; and William Boldwood, a prosperous and mature bachelor.




Futatsume no mado [Still The Water] (2014)


Slo naslov: -
Dolžina: 121' ,  Imdb
Režija: Naomi Kawase
Igrajo: Nijiro Murakami, Jun Yoshinaga, Miyuki Matsuda 
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
On the subtropical Japanese island of Amami, traditions about nature remain eternal. During the full-moon night of traditional dances in August, 16-year-old Kaito discovers a dead body floating in the sea. His girlfriend Kyoko will attempt to help him understand this mysterious discovery. 



Kyoaku [The Devil's Path] (2013)



Slo naslov: -
Dolžina: 128' ,  Imdb
Režija: Kazuya Shiraishi
Igrajo: Takayuki Yamada, Pierre Taki, Riri Furanki
Ocena: 3 
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
Journalist Shuichi Fujii receives a letter from convicted killer Junji Sudo. Writing from death row, Sudo wants to confess to crimes unknown to the police.



Un beau dimanche [Going Away] (2013)



Slo naslov: -
Dolžina: 95' ,  Imdb
Režija: Nicole Garcia
Igrajo: Pierre Rochefort, Louise Bourgoin, Dominique Sanda
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
Baptiste is a solitary type. A teacher in southern France, he never stays more than three weeks in the same job. One Friday, he finds himself in charge of Mathias, one of his pupils, who hasn't been picked up after school. Mathias takes the boy to his mother, Sandra. She's a beautiful woman who has led a bit of a wild life and who now works on a beach near Montpellier.




Der Goalie bin ig (2014)



Slo naslov: -
Dolžina: 90' ,  Imdb
Režija: Sabine Boss
Igrajo: Michael Neuenschwander, Sonja Riesen, Marcus Signer 
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
Goalie has just been released from prison after spending a year inside for keeping his mouth shut for his best buddy Ueli. He heads for his hometown of Schummertal, a small town where everyone knows you. He's going to start over, without drugs. 



Les combattants [Love at First Fight] (2014)



Slo naslov: Ljubezen na prvi pretep 
Dolžina: 98' ,  Imdb
Režija: Thomas Cailley
Igrajo: Adèle Haenel, Kévin Azaïs, Antoine Laurent
Ocena: 3
Slo recenzija: Mladina
Sinopsis (slo):
Ležerni Arnaud se pripravlja na brezskrbno poletje, ki ga namerava preživeti s prijatelji, dokler mu poti ne prekriža odločna Madeleine. Prepričana, da se bliža konec sveta, se trdoživa mladenka želi pridružiti vojaškim specialcem. Kljub nenavadnim pripravam na trening se Arnaud zaljubi vanjo in ji sledi na vojaško usposabljanje, kjer se znajdeta v številnih nevarnih in zabavnih dogodivščinah. Toda ker je tako v vojni, kot v ljubezni vse dovoljeno, se med njima počasi zanetijo iskre prave ljubezni. (vir: www.kolosej.si)



The Good Lie (2014)



Slo naslov: -
Dolžina: 110' ,  Imdb
Režija: Philippe Falardeau
Igrajo: Reese Witherspoon, Arnold Oceng, Ger Duany
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
A group of Sudanese refugees given the chance to resettle in America arrive in Kansas City, Missouri, where their encounter with an employment agency counselor forever changes all of their lives.



Chiisai ouchi [The Little House] (2014)



Slo naslov: -
Dolžina: 136',  Imdb
Režija: Yôji Yamada
Igrajo: Satoshi Tsumabuki, Chieko Baishô, Takako Matsu
Ocena: -3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
A woman looks back on her family's life in Tokyo before and during WWII. A maid arrives from the countryside to work for an upper middle class family. She fits in well, but everyone's emotions are stirred up with the arrival of a student



Julia (2014)


Slo naslov: -
Dolžina: 95' , Imdb
Režija: Matthew A. Brown
Igrajo: Ashley C. Williams, Tahyna Tozzi, Jack Noseworthy
Ocena: -3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
A neo-noir revenge thriller centering on Julia Shames, who after suffering a brutal trauma, falls prey to an unorthodox form of therapy to restore herself.



Monsutazu kurabu [Monsters Club] (2011)



Slo naslov: -
Dolžina: 72' ,  Imdb
Režija: Toshiaki Toyoda
Igrajo: Eita, Ken Ken, Yosuke Kubozuka 
Ocena: -3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
Having abandoned modern civilization, Ryoichi lives an isolated, self-sufficient life on a snow-covered mountain and sends mail bombs to the CEOs of corporations and TV networks. One day, he encounters a mysterious creature in the forest.

Memphis (2013)



Slo naslov: -
Dolžina: 75' ,  Imdb
Režija: Tim Sutton
Igrajo: Willis Earl Beal, Constance Brantley, Larry Dodson
Ocena: +2
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
A strange singer with God-given talent drifts through his adopted city of Memphis with its canopy of ancient oak trees, streets of shattered windows, and aura of burning spirituality.