Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 105' , Imdb
Režija: Alfonso Gomez-Rejon
Scenarij: Jesse Andrews
Igrajo: Thomas Mann, RJ Cyler, Olivia Cooke, Nick Offerman, Connie Britton, Molly Shannon
Me and Earl and the Dying Girl je letošnji zmagovalec festivala Sundance. Film ni prepričal samo uradne žirije, temveč tudi obiskovalce festivala, ki so mu prisodili najvišjo povprečno oceno in nagrado občinstva. Režiser nagrajenega filma je Alfonso Gomez-Rejon, ki je v svet filma vstopil kot osebni asistent Martina Scorseseja, Robert De Nira in Alejandra Gonzaleza Inarrituja in tako skozi opazovanje dinamike na snemalnih prizoriščih nabiral dragocene izkušnje. Počasi se mu je uspelo prebiti na položaj režiserja zadolženega za sekundarno kamero, od tod naprej pa na mesto prve režiserske violine popularnih tv produkcij (Glee, Ameriška grozljivka). Nato mu je v roke prišel scenarij ameriškega romanopisca in scenarista Jesseja Andrewsa, ki je v odličen scenarij adaptiral svoj odmevni knjižni prvenec in predpogoji za nastanek dobrega celovečerca so bili izpolnjeni.
Socializacija je za 17-letnega Grega Gainesa (Thomas Mann) vedno bila problematična komponenta življenja, ki bi se ji najstnik najraje izognil. A ker živimo ob ljudeh in z ljudmi, je mladenič iznašel posebne metode in strategije, ki mu omogočajo, da dokaj neopaženo pluje skozi svoje srednješolsko življenje. Njegov edini prijatelj je sošolec Earl (RJ Cyler), s katerim se poznata že od malih nog. Druži ju ljubezen do zgodb zapisanih na celuloidnih trakovih in mladeniča že nekaj let s svojo amatersko opremo vneto snemata kratke filme, s katerimi parodirajo njune najljubše filme. Eyes Wide Butt (Eyes Wide Shut), Monorash (Rashomon), The Turd Man (The Third Man)…, so le nekateri izmed naslovov iz njune zajetne zbirke. Nato Gregova mama izve, da je Rachel (Olivia Cooke), hčerka njene prijateljice, zbolela za levkemijo in sina prisili, da obišče nesrečno punco. Greg ugovarja, da punco le bežno pozna, da nimata nič skupnega, itd, a nič ne zaleže. Že naslednji dan se odpravi do Racheline hiše, da izpolni svojo neprijetno obvezo. Nad druženjem ni navdušena niti Rachel, ki tako kot on sodeluje zgolj zato, da ugodi materini prošnji. Verjetno se ne bi tako upirala, če bi vedela, da začenjata čudovito prijateljstvo.
Logičen sklep ob naslovu in povzetku zgodbe bi bil, da punca iz naslova na koncu umre. Zato bom takoj pomiril vse tiste, ki so ob pogledu na naslov pomislili, da ne želijo izgubljati časa s še enim filmom o umiranju. Smrt je tu vsekakor ena izmed pomembnejših tem, toda umiranje vseeno ni nosilni steber pripovedi. Na to nas že od uvodnih minut opozarja Greg, naš narator in vodič skozi zgodbo, ki nam nekajkrat zagotovi, da gledamo film, v katerem nihče ne umre. Me and Earl and the Dying Girl je tako najprej film o odraščanju in prijateljstvu, film o najstniški cinefiliji, in šele potem film o najstnici, ki poskuša premagati hudo bolezen. Zmagovalec iz Park Cityja je po moji oceni drugačen, boljši in izvirnejši od večine sorodnih filmov ravno zato, ker v ospredje ne postavi umiranja in se raje odloči za nekoliko vedrejši in duhovitejši pristop. Gre za recept, ki tu funkcionira odlično zahvaljujoč krasnim igralcem, ki navdihnjeno oživijo svoje like. Menim, da so ustvarjalci že s selekcijo igralskega kadra opravili dober posel: v ključne vloge so inštalirali relativno neznane igralce in debitante, ponudili nove obraze in pokazali, da se dober film lahko posname tudi brez velikih (najstniških) zvezd. Thomas Mann in RJ Cyler se nam prikupita z duhovitimi dialogi in monologi, njuna filmska razgledanost in strast, s katero ustvarjajo svoje kratke pastiše, pa bo nedvomno ogrela srca večine filmskih zanesenjakov. Dobra poteza je tudi angažma južnokorejskega snemalca Chung Chung-hoona (Oldboy, Stoker), ki je film oplemenitil z za žanr neznačilnimi gibi kamere, ki gledalcu nudijo boljše doživljanje prizorišč in prostora. Gomez-Rejon je vse skupaj dobro sinhroniziral in nam pokazal, da je film lahko ganljiv tudi brez nepotrebnega potenciranja melodrame. Za zares impresiven končni rezultat mu vseeno zmanjka nekaj točk: največ minus točk bi pripisal dokaj ploščati karakterizaciji glavne protagonistke, enako enodimenzionalen pa je tudi Earl, ki je imel veliko večji potencial. Prepričan sem, da bi simpatični RJ Cyler svoj lik gotovo znal ustrezno nadgraditi, če bi mu scenarij ponudil pravo priložnost. Me and Earl and the Dying Girl ima svoje hibe, a ob tako očarljivih likih te ne zasenčijo šarma in pozitivne energije, ki jo izžareva film kot celota. Za konec sem prihranil primerjavo med pričujočo stvaritvijo in sorodnim lanskoletnim hitom Krive so zvezde (The Fault in Our Stars, Josh Boone, 2014). Slednjega so podprli veliki studii, v glavne vloge inštalirali najstniške zvezde in na ameriških kino blagajnah zaslužili slabih 125 milijonov zelencev. Me and Earl… je bistveno boljši film, vendar je na blagajnah zaslužil le dobrih 6 milijonov in ta podatek lepo poudari žalostno resnico o vedno večji komercializaciji filma in slepi uniformiranosti mainstream občinstva, ki več ne prepozna prave vrednosti.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar