petek, 30. oktober 2015

Incompresa (2014)


Slovenski naslov: -
Država: Italija, Francija
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 103', Imdb 
Režija: Asia Argento
Scenarij: Barbara Alberti, Asia Argento
Igrajo: Giulia Salerno, Charlotte Gainsbourg, Gabriel Garko, Carolina Poccioni, Alice Pea, Anna Lou Castoldi

Incompresa je film, ki ga je moj radar ujel lani, med naslovi v canski sekciji Poseben pogled. Film je režirala Asia Argento, ki je sicer primarno igralka, a se je v njeni filmografiji nabralo že lepo število režiranih kratkih in celovečernih filmov (Incompresa je njen tretji celovečerec). Film je torej predstavljen v Cannesu in ni bilo malo takih, ki so ob tem pomislili, da je odločilno vlogo pri uvrstitvi v festivalski program odigral režiserkin zveneči priimek (Asia je, če tega ne veste, hčerka italijanskega horor maestra Daria Argenta). Oba režiserkina prejšnja celovečerna filma (Scarlet Diva, The Heart Is Deceitful Above All Things) sta, roko na srce, do neke mere tudi upravičevala takšen odnos, a po navadi je pred kakršnokoli sodbo zadevo bolje preveriti in potem sprejemati konkretne sklepe. Jaz sem se zadeve lotil iz takšnega izhodišča in prišel do sklepa, da je film svojo festivalsko pot povsem zasluženo začel na Azurni obali.
Zgodba postavljena v leto 1984 nas pelje v italijansko prestolnico Rim, kjer skupaj očetom, mamo in dvema polsestrama odrašča 9-letna Aria. Oba starša sta v zakon vstopila s po enim otrokom iz prejšnjega zakona, zato si Aria z eno polsestro deli očeta, z drugo pa mamo. Sodeč po odnosu med zakoncema in slabem ozračju znotraj družine, je le vprašanje časa, kdaj bosta oče in mati šla narazen. Ariin oče je slavni filmski igralec, egocentričen moški, ki mu ni veliko mar za ljudi v njegovi bližini. Oče je najbolj naklonjen starejši hčerki iz prejšnjega zakona, medtem ko Ariji le izjemoma nameni kanček pozornosti. Nič boljši tretma deklica nima niti pri materi, ki venomer posveča pozornost svojim potrebam: sebično in brez kančka slabe vesti je pripravljena za več tednov zapustiti Ario in njeno nekaj let starejšo sestro in z novim ljubimcem oditi na kakšno eksotično potovanje. Mati jo je v navalu besa že večkrat poslala k očetu in ta jo je potem v navalu besa zopet poslal nazaj k materi. Njena edina uteha sta maček Dac in najboljša prijateljica Angelica. Punco kljub očitnem pomanjkanju družinske topline in ljubezni še vedno ni zapustil optimizem in vera v ljubezen. A ko ji hrbet obrne še Angelica in ko doživi še eno grobo zavrnitev fanta, ki ji je všeč, je vera v boljše jutri nepovratno izgubljena.
Tematsko gledano je Incompresa mešanica zgodbe o odraščanju in zgodbe o disfunkciji ene zelo kaotične družine. Kombinacija, ki sama po sebi ne prinaša nič revolucionarnega, a tako kot vedno je privlačnost pripovedi v veliki meri odvisna od sposobnosti pripovedovalca. Vemo, da tudi čisto vsakdanja zgodba v rokah pravega mojstra dobi dodatno dimenzijo. Zdi se, da je Asia Argento (ustvarjalno in osebno) dokončno dozorela in ubrala pravi kurz, saj je Incompresa v večini ključnih postavk dovršen film, ki gledalcu ponudi kar nekaj razlogov za zadovoljstvo. Največ zaslug za takšno počutje pripisujem načinu, na kateri režiserka gledalcu približa otroško perspektivo. Otroški pogled na svet je praviloma zelo spolzek teren, na katerem mnogi avtorji izgubijo kompas in ustvarijo film, ki ne zna komunicirati niti z odraslimi, niti z otroci. Menim, da Asia zelo dobro prepleta zasanjano otroško perspektivo in kruto realnost. Trenutki, v katerih gledamo nesrečo in razočaranje glavne junakinje so tako pristni, enako pristni pa so tudi redki trenutki sreče, v katerih Aria demonstrira (za otroka tipično) nezamerljivost in zmožnost odpuščanja. Onim, ki jih ljubimo, lahko odpustimo marsikaj, in Ariin lik je ukrojen prav po teh principih. Ploskam izbiri glavne igralke Giulie Salerno, ki je pravi antipod holivudski miselnosti pri reševanju tovrstnih kadrovskih vprašanj. Mislim, da je poleg igralske nadarjenosti ravno igralkina anonimnost ključni dejavnik, na katerem temelji kredibilnost lika. Dakota Fanning je po tolikih blockbusterjih pač Dakota Fanning in prav zato nam podzavest ne dovoli (po)polne posvojitve njenih likov. Tu pa dobimo priložnost spoznati nov, igriv obraz, ga postopoma sprejeti in vzljubiti in v tej spontanosti je gotovo nekaj magičnega. Med ostalimi sodelujočimi bi omenil še bitchy Charlotte Gainsbourg, ki prepričljivo zapolni čevlje egoistične matere. Zmotil me je samo konec, ki je po moji oceni, takšen kakršen je, nepotreben. Incompresa vseeno ni Miss Violence in bolje bi bilo, če bi režiserka stvari pustila odprte. Za konec še nekaj dejstev: Asia Argento je v resnici Aria Maria Vittoria Rossa Argento, njen oče je slavni filmski režiser. Njena mati Daria Nicolodi je igrala v petih filmih njenega očeta in po dostopnih informacijah je odnos med Asiino mamo in očetom bil podoben odnosu likov v njenem filmu. V luči teh informacij je Incompresa tudi delno avtobiografska zgodba, a v kakšnem razmerju sta zmešani realnost in fikcija, ve samo Asia Argento.   

Ocena:


torek, 27. oktober 2015

The Gift (2015)



Slovenski naslov: Darilo
Država: Avstralija, ZDA
Leto: 2015
Žanri: Misterij, Triler  
Dolžina: 108', Imdb 
Režija: Joel Edgerton
Scenarij: Joel Edgerton
Igrajo: Jason Bateman, Rebecca Hall, Joel Edgerton, Busy Philipps, Katie Aselton


Simon si skupaj z ženo Robyn ogleduje dekorativne dodatke za njuno novo hišo, ko mu pristopi neznanec in ga pozdravi. Pravi, da ga pozna. Simon razmišlja, a ne ve, kam bi ga dal. Malce je v zadregi, a ko se sogovornik naposled predstavi, se spomni.  Pred njim stoji bivši sošolec Gordon a.k.a. »Gordo,« ki se je tako zelo spremenil, da ni čudno, da ga ni prepoznal. V normalnih okoliščinah bi se naključno srečanje končalo z izmenjavo vljudnostnih fraz, po katerem bi vsi skupaj nadaljevali s svojimi življenji. Toda Darilo je srhljivka in v srhljivkah naključnim srečanjem običajno sledijo druga manj naključna srečanja, ki prvotnem srečanju dajo neko novo dimenzijo. Že takoj začutimo, da je na Gordu nekaj čudnega in ko Robyn naslednji dan pred vrati najde v darilo zavito steklenico vina, vemo, kdo jo je tam pustil. Vsi klasični elementi srhljivke, v kateri zalezovalec nadleguje srečen zakonski par so tu: imamo par, ki se je pravkar preselil v novo okolje in začenja znova,  zakonca s svetlo sedanjostjo, še svetlejšo prihodnostjo in lepo moderno hišo na osami, in imamo škodoželjneža, ki bo poskušal pokvariti to idilično sliko. V tej etapi film gre skozi fazo, v kateri  se vsiljivec pod pretvezo prijateljstva počasi približuje zakoncema in poskuša pridobiti njihovo zaupanje.
To je obenem najmanj prepričljiva faza, v kateri so me postopki in odzivi obeh zakoncev in »človeka z načrtom« skoraj spravili v slabo voljo. Etapa, v kateri sem se vedno bolj spogledoval z mislijo, da uveljavljeni igralec in novopečeni režiser in scenarist Joel Edgerton zgodbo  pelje v smeri, ki ne more ponuditi zadovoljivega razpleta. Moje zanimanje za razplet in like je v tej fazi viselo na zelo tanki nitki, stkani iz čiste radovednosti in enigmatičnosti  vsiljivca, oziroma razkritja njegovih motivov. A nato se zadeva povsem konkretno izboljša. Res je, da pred tem moramo požreti še težko razumljivo in dokaj medlo utemeljeno sočutje, ki ga žena že od samega začetka čuti do Gorda in njegovega vsiljivega vdora v družinsko intimo. Položaj je nekoliko stresen in v teh okoliščinah tudi mož počasi začne kazati drugačen obraz, s tem pa tudi film postane veliko boljši in zanimivejši. Žena se ob tej spremembi začne spraševati, koliko zares pozna lastnega moža in poskuša poiskati ustrezne odgovore. Boljša plat filma je nedvomno način, kako Edgerton gledalčeva pričakovanja obrne na glavo in suverenost, s katero izpelje relativizacijo vlog predatorja in žrtve. Avstralski igralec med drugim pokaže, da se prav dobro znajde v vlogi režiserja, saj Darilo v obrtnem smislu nima nekih večjih, omembe vrednih pomanjkljivosti. Edgerton je očitno režiser z dobrim občutkom za ritem in stopnjevanje suspenza, ki je podprt z zelo dobro kamero Španca Eduarda Grauja (A Single Man, Buried). Pred kamero se je za moj okus najbolje odrezal  Jason Bateman, med tem ko prispevka Rebecce Hall in Joela Edgertona (slednji se je soočal z očitnimi scenarističnimi omejitvami) označim za solidna. Tudi končni preobrat v kontekstu celote funkcionira dobro, a je treba povedati, da s tem zasukom Darilo povsem konkretno zadiši po španskem Medtem ko si spala (Mientras duermes, Jaume Balaguero, 2011).  


Ocena:


ponedeljek, 26. oktober 2015

26. Liffe (1.del)



November je za vse filmoljube na sonči strani Alp že tradicionalno najbolj zanimiv, z obilico odličnih filmov zapolnjen mesec, v katerem na velikih platnih v Ljubljani in Mariboru lahko ujamemo številne vrhunce tekoče letine. Razlog je seveda Liffe, ki bo med 11. in 22. novembrom od tistih, ki želijo ujeti čim več zanimivih naslovov, zahteval kar nekaj planiranja in prilagajanja. 26. sezono festivala bo odprl Družinski film, drugi celovečerec našega Olma Omerzuja, ki živi in ustvarja na Češkem. Omerzu je po dobro sprejetem prvencu Mlada noč  in triletnem premoru znova v igri za glavno festivalsko nagrado vodomec, saj je njegov film uvrščen v glavno tekmovalno sekcijo Perspektive. Sekcija Posvečeno prinaša ustvarjalni opus ameriškega neodvisnega režiserja Hala Hartleyja (z izjemo njegovega najnovejšega filma Ned Rifle, ki je uvrščen v sekcijo Kralji in kraljice), s sekcijo Retro pa bo Liffe obeležil 100 obletnico Technicolorja in ponudil vpogled v evolucijo barvnih podob na velikih platnih. Tudi letos bom v dveh zapisih izpostavil najzanimivejše naslove  v posameznih sekcijah, med samim festivalom in v dneh po njem, pa lahko pričakujete še konkretne zapise posvečene posameznim naslovom. Danes bom pod drobnogled vzel tekmovalni del programa in sekcijo Kralji in kraljice, ki nam prinaša dela prepoznavnih in nagrajevanih avtorjev.


-Perspektive-

Tekmovalni del sporeda bo odprl že omenjeni Družinski film, v katerem Omerzu raziskuje spremembe v družinski dinamiki, ko najstniški člani družine po nepričakovanem dogodku ostanejo brez starševskega nadzora. James White, celovečerni prvenec ameriškega producenta in režiserja Josha Monda in eden izmed odmevnejših naslovov letošnjega festivala Sundance, prinaša coming-of-age zgodbo mladega Newyorčana, ki se po družinski tragediji mora soočiti z realnostjo, spremeniti svoje nepremišljeno, samodestruktivno obnašanje in dokončno odrasti. Mustang je na več festivalih nagrajeni prvenec turške režiserke Deniz Gamze Ergüven, ki pod drobnogled vzame konservativnost turške družbe in demoniziranje ženske spolnosti. Islandska drama Ovna je še ena festivalska uspešnica in zmagovalec canske sekcije Poseben pogled, ki prinaša zgodbo dveh odtujenih bratov, ki med seboj ne govorita že štirideset let. Oba se ukvarjata z ovčerejo in ko ovce napade nevarna bolezen, brata združita moči in skupaj poskušata rešiti njune živali. 
Kubansko-argentinska drama Projekt stoletja, ki je prepričala žirijo festivala v Rotterdamu, je karakterna študija treh generacij pripadnikov delavskega razreda (sina, očeta in deda), ki skupaj živijo v blokih zraven nikoli dokončane jedrske elektrarne, ki je v času rusko-kubanskega zavezništva javnosti predstavljena kot kubanski »projekt stoletja.« Najodmevnejši naslov v tem sklopu in glavni favorit za nagrado vodomec je brez dvoma Savlov sin, dobitnik velike nagrade žirije v Cannesu in eden izmed filmov o katerem večina od premiere dalje govori z izbranimi besedami. Film madžarskega režiserja Lászla Nemesa prinaša zgodbo o judovskem ujetniku v Auschwitzu, ki med prisilnim delom v krematoriju najde truplo dečka, ki bi lahko bil njegov sin. Odloči se, da poskusi uresničiti  nemogoč načrt: poiskal bo rabina in z njegovo pomočjo organiziral pogreb po tradicionalnih judovskih običajih. Avstrijski igralec in režiser Karl Markovics se po odličnem prvencu Atmen vrača z dramo Supersvet. Film v središče postavi 40-letno mater in soprogo, ki živi dokaj enolično življenje, zaznamovano z obveznostmi do družine in delom v supermarketu. A ženska nato doživi nenavadno duhovno izkušnjo, ki povsem spremeni njen značaj.



-Kralji in kraljice-


Miguel Gomes, eden izmed najbolj prepoznavnih portugalskih avtorjev (nazadnje smo na Liffu gledali njegovo z zlatim globusom nagrajeno romantično dramo Tabu), je režiser z največ filmi v programskem sklopu Kralji in kraljice. Avtor se bo predstavil s trilogijo, ki je nekakšna sodobna adaptacija zgodb iz zbirke Tisoč in ena noč. Naslovi posameznih delov so: Nemiren, Obupan in Začaran. Verjetno najodmevnejši film v tem sklopu je Jastog, prvi angleško govoreči film  grškega kralja komedije absurda Yorgosa Lanthimosa, ki nam prinaša nadvse zanimiv pogled na sodobna partnerska razmerja. Že kratki povzetek zgodbe pove, da avtor še naprej ostaja na kurzu, začrtanem z njegovima prejšnjima filmoma Podočnik in Alpe. V bližnji prihodnosti zakoni velevajo, da je treba samske osebe zapreti v Hotel, kjer ti potem imajo 45 dni, da najdejo ustreznega partnerja. Če ne uspejo, jih pretvorijo v živali po njihovi lastni izbiri in jih izpustijo v Gozd. Američan Alex Ross Perry predstavlja Kraljico zemlje, tesnobno psihološko dramo o dveh prijateljicah, ki se nahajata sredi problematičnega razpada njunega prijateljstva. 
Ostale filme Hala Hartleyja lahko ujamete v sekciji Posvečeno, njegov najnovejši film pa je sklepni del trilogije o članih družine Grim. Ned Rifle je humorni portret neobičajnih družinskih razmerij, ironična in občasno absurdna variacija na temo maščevanja motiviranega z družinskimi razočaranji. Japonski mojster Takeshi Kitano se po izletu na televizijo (po Outrage Beyond je režiral tv film in komični reality šov) vrača s svojo najljubšo kombinacijo, mešanico komedije in gangsterskega filma. Ryuzo in sedem veličastnih je zgodba o ostarelem gangsterju, ki na pomoč pokliče svojih sedem enako starih pajdašev in se zoperstavi mlademu sleparju, ki od njega poskuša izsiliti zajeten kupček denarja. Drugi japonski film v tem programskem sklopu je Sestrica, nova stvaritev velikega Hirokazuja Kore-edaja, ki znova secira družinsko dinamiko: tokrat so v središču tri sestre, ki po očetovi smrti (ta je bil zadnjih petnajst let odsoten), na pogrebu srečajo plašno polsestro in se z njo zbližajo. 
V Taksiju Jafarja Panahija, ki je v Berlinu prejel zlatega medveda, se režiser usede za volan enega izmed teheranskih taksijev in s kamero na armaturni plošči beleži občutke, izjave in komentarje potnikov, ki s svojimi občasno komičnimi in občasno resnimi zgodbami izrisujejo portret iranske družbe. Mozaično strukturo imajo tudi Teheranske zgodbe, drugi iranski film v tej sekciji, ki ga podpisuje režiserka Rakhshan Bani-Etemad. Celovečerec sestavljajo zgodbe sedmih protagonistov z različnimi materialno-socialnimi statusi (delavci, uslužbenci, intelektualci…), ki podobno kot Panahijev film zrcalijo iranske družbene realnosti, vendar režiserka poleg kritike režima izkaže konkretno zanimanje za družbeni položaj nežnejšega spola. Arnaud Desplechin bo po skoraj dvajsetih letih predstavil predzgodbo filma My Sex Life... or How I Got Into an Argument, s katerim se je Francoz prebil na veliko sceno. V Treh spominih na mladost eno glavnih vlog znova igra Mathieu Amalric, ki ga ob vrnitvi v Pariz prevzemajo spomini na otroštvo, najstniška leta, prvo ljubezen…  Pregled sklopa Kralji in kraljice zaključujem z romunskim filmom Zaklad (režija: Corneliu Porumboiu), komično štorijo o dveh sosedih, ki v dvorišču hiše, v kateri sta nekoč živela starša enega izmed njiju, iščeta zakopani zaklad. Celoten spored s podrobnimi opisi najdete na uradni spletni strani festivala.

V pripravi: 
Predpremiere, Panorama, Ekstravaganca 

sobota, 24. oktober 2015

Beasts of No Nation (2015)


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Drama, Vojni
Dolžina: 137' ,  Imdb 
Režija: Cary Joji Fukunaga
Scenarij: Cary Joji Fukunaga, Uzodinma Iweala (knjiga)
Igrajo: Idris Elba, Abraham Atta, Kurt Egyiawan, Jude Akuwudike, Emmanuel “King Kong” Nii Adom Quaye


Med filmi, ki so v prejšnjem mesecu bili deležni velike pozornosti, se je iz več razlogov znašla tudi vojna drama Beasts of No Nation. Med pomembnejšimi je gotovo dejstvo, da je film premierno predvajan v osrednji tekmovalni sekciji beneškega festivala, kjer je prejel dve manjši nagradi.  Za filmske navdušence je svojevrsten magnet bilo tudi ime človeka na režiserskem stolčku; Američan Cary Joji Fukunaga se je po uspešnem izletu v svet televizijskih nadaljevank (prva sezona Pravega detektiva) vrnil k celovečernemu filmu in večina je želela videti, ali režiser lahko ponudi stvaritev na enaki (ali celo višji) kakovostni ravni z izjemnim prvencem Brez imena (Sin nombre, 2009).  V medijih je veliko pozornosti posvečeno tudi načinu distribucije filma, saj je v distribucijsko »igro«  v segmentu celovečernega filma prvič aktivno vstopil spletni gigant Netflix, ki je sprožil nemalo kontroverz z odločitvijo, da film pošlje v kino dvorane in ga istočasno ponudi uporabnikom videa na zahtevo.  Zaradi te odločitve Beasts... niso predvajali v največjih ameriških multipleksih in Netflix se je moral zadovoljiti s predvajanjem v manjših, neodvisnih dvoranah, na omejenem številu platen.
A zdaj se raje vrnimo k samemu filmu in konkretni zgodbi, ki jo je po knjižni uspešnici nigerijskega pisatelja Uzodinma Iweale v scenarij adaptiral sam Fukunaga. Beasts... je postavljen v neimenovano afriško državo, v kateri se nepričakovano vname državljanska vojna, ki kot gozdni požar zajame večji del države. Reke beguncev vsakodnevno prihajajo v vasico, v kateri skupaj z družino živi predadolescentni fantič Agu. Oče ga želi skupaj z materjo in mlajšo sestrico poslati na varno, a po spletu okoliščin fant ne zapusti vasi. Z očetom, dedkom in starejšim bratom ostane v vasi, kamor kmalu pride vojska in Agujeva nočna mora se začne. Fantič je namreč eden redkih, ki pobegne v gozd in tako preživi masaker, v katerem so ubiti njegov oče, brat, dedek in večina njegovih sovaščanov. Med tavanjem po gozdu pade v roke uporniški skupini, ki jo vodi karizmatični  Komandant.  V bataljonu pod njegovim poveljstvom se bojuje kar nekaj mladih fantov Agujeve starosti, mnogi so le nekaj let starejši. Izbira je sledeča: umreti, ali postati otrok-vojak in se pridružiti Komandantovi enoti.  Agu izbere življenje in se skupaj s svojimi novimi kameradi odpravi na pot, na kateri bo moral hitro odrasti  in početi grozovite stvari. 
Ne glede na to ali govorimo o otrocih - vojakih v Afriki in drugod po svetu,  ali o otrocih - kriminalcih v brazilskih slumih, vedno znova opažamo enake vzorce, v katerih odrasli na različne načine in z različnimi sredstvi otroke prisiljujejo v vojskovanje / kriminal. V teh barbarskih metodah je poleg evidentne smrtne nevarnosti mogoče še bolj grozljiv način, kako so ti otroci oropani njihove otroške nedolžnost in da tiste redke, ki preživijo golgoto, čaka življenje s travmatičnimi spomini in mučno soočanje z realnostjo. Fukunaga je za svoj tretji celovečerec izbral pomembno, močno temo,  ki je za režiserja takšnega talenta gotovo bila pravi izziv. Na izziv je po mojem mnenju odgovoril dobro, a vseeno ustvaril film, ki v seštevku ne doseže višav, ki bi jih glede na tematiko in režiserjevo obrtno spretnost mogoče lahko pričakovali. Beasts... je nedvomno močan film,  s številnimi kvalitetami in izvrstnimi posameznimi odseki, vendar vse te odlične  postavke kot celota ne dosežejo pričakovanega kumulativnega učinka.  Med občudovanja vredne dosežke nedvomno velja postaviti vizualno komponento filma in napore, ki jih je ekipa vložila v snemanje številnih prizorov bojevanja na prostem, ter celoten produkcijski dizajn. Ob upoštevanju dejstva, da ne gledamo stomilijonskega filma, je kakovost produkcije na zavidljivo visoki ravni (film so snemali v Gani, kar je že samo po sebi svojevrsten izziv). Duša filma so igralske kreacije dveh osrednjih protagonistov:  hipnotično prepričljivega Idrisa Elbe in nič manj impresivnega mladega debitanta Abrahama Attaha. Še ena lepa komponent filma je tenkočuten izris prijateljstva med Agujem in njegovim nemim prijateljem, k srcu nam prirastejo tudi nekateri drugi, manj izpostavljeni liki, ki v ozadju delijo usodo osrednjega protagonista.  Menim, da filmu manjka nekaj konteksta, ki bi ustrezno pojasnil dogajanje, ter ustreznejši pristop k kreaciji otroškega pogleda na svet in Agujevega psihološkega profiliranja. V njegovih monologih (pre)pogosto prepoznamo odraslega pisca dialoga (ne vem, koliko teh slabosti izvira iz knjižne predloge) in prav zato je lik karakterno pomanjkljiv, sploh če nanj gledamo primerjalno, skozi prizmo odlične karakterizacije Elbinega lika. Beasts... je dober, pozornosti vreden film, v katerem med vrsticami vidimo marsikaj:  od posledic nepravične delitve svetovnih resursov in nehumanosti globalnega kapitalizma, do jasnih pojasnil trenutno še kako aktualnih migracijskih tokov. Zato vam  ga lahko le priporočim, a z opombo, da sem od Fukunage vseeno pričakoval še malo boljši film. Vsem zainteresiranim bi ob tej priložnosti priporočil še vojno dramo Rebelle (War Witch, 2012), ki je po moji oceni bolj dovršena variacija na enako temo.   
            


Ocena:


četrtek, 22. oktober 2015

Show Me a Hero (2015)


Slovenski naslov: Pokaži mi junaka 
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Drama, Zgodovinski
Dolžina: 6 x 60' , Imdb
Režija: Paul Haggis
Scenarij: David Simon, William F. Zorzi 
Igrajo: Oscar Isaac, Catherine Keener, Alfred Molina, Winona Ryder, Carla Quevedo, LaTanya Richardson Jackson, Bob Balaban, Jim Belushi, Jon Bernthal, Peter Riegert, Dominique Fishback, Ilfenesh Hadera, Terry Kinney, Natalie Paul, Clarke Peters

Zgodba

Piše se leto 1987. Yonkers je z dvesto tisoč prebivalci četrto največje mesto v državi New York. Mesto se pripravlja na županske volitve v politično izjemno občutljivem trenutku: federalno sodišče je izdalo odlok o desegregaciji, ki mestu nalaga gradnjo dvesto stanovanjskih enot, v katerih bodo svoje nove domove našle socialno ogrožene družine (beri: Afroameričani, Latinoameričani). Izgradnja socialnih stanovanj sama po sebi ne bi bila sporna, če sodišče ne bi določilo, da stanovanja morajo izgraditi v belskih mestnih okrožjih. Takoj po odločbi sodišča je prišlo do množičnih protestov belske skupnosti, ki v vzhodnem delu mesta tradicionalno rezerviranem za pripadnike belskega srednjega razreda, ne želi nebelskih družin. Porast kriminalitete in padec cen nepremičnin so uradni argumenti protestnikov, ki na vsak način želijo preprečiti začetek gradnje. V takšnih okoliščinah je zaupanje volivcev dobil šele 28 letni  Nick Wasicsko, ki takoj po prevzemu oblasti mora po kostanj v žerjavico. Novi župan se je volivcem prikupil z nasprotovanjem načrtovanim gradnjam in obljubo, da bo sporno odločitev poskušal razveljaviti na vrhovnem sodišču, a je po prevzemu oblasti  spoznal, da sodišče odločitve ne bo spremenilo in da bo mesto moralo kljub silovitem odporu lokalne skupnosti zagotoviti zemljišča za načrtovane gradnje. Ujet med jezo volilnega telesa, oportunistično opozicijo in obvezujočo odločbo sodišča mladi župan mora podpreti odločitev, ki bo po vsej verjetnosti zapečatila njegovo politično prihodnost.

O projektu in ustvarjalcih

Šestdelno mini serijo Pokaži mi junaka, ki smo slovenski gledalci na naši različici HBO-ja lahko spremljali sočasno z gledalci v Ameriki, so skoraj vsi relevantni viri pospremili s pozitivnimi ocenami, vendar seriji vseeno ni uspelo pritegniti širšega kroga gledalcev. O njej se je v medijih govorilo (pre)malo in ta zapis je moj skromni prispevek k širjenju dobrega glasu o stvaritvi, ki po moji oceni sodi v sam  vrh letošnje televizijske ponudbe. Ob pogledu na kreativno ekipo, ki stoji za projektom, sem pred ogledom po tihem upal, da odkrivam še en televizijski biser, ki bo dolgo kljuboval zobu časa in na koncu se je izkazalo, da razmišljanje v tej smeri ni bilo neutemeljeno. Podlaga takšnemu razmišljanju je bilo ponovno sodelovanje HBO-ja in novinarja, pisatelja in scenarista Davida Simona, avtorja briljantne Skrivne naveze (The Wire, 2002-2008). Simon je Navezo ustvaril v sodelovanju s pisateljem in scenaristom Edom Burnsom (sicer bivšim detektivom baltimorske policije), s katerim sta potem sodelovala še pri odlični mini seriji Rojeni za ubijanje (Generation Kill, 2008), ki je bila njun zadnji skupni projekt. Čakanje na naslednjo veliko stvar, bodisi od enega, bodisi od drugega, se je potem zavleklo in že sem se začel spraševati, ali je s koncem tandema Simon-Burns, nepovratno izgubljen tudi izjemni ustvarjalni potencial, ki je omogočil oba omenjena dosežka. Simon je potem sicer podpisal štiri sezone solidne Treme (2010-2013), a se z njo žal ni približal izjemno visokim standardom Naveze in Rojeni za ubijanje. Nato mu je pod roko prišla leta 1999 objavljena, na resničnih dogodkih utemeljena knjiga Lise Belkin Show Me a Hero in Simon je še enkrat pokazal, da zna prepoznati odlično TV gradivo. Tudi mini serija Rojeni za ubijanje je namreč razvita iz knjige, ki govori o resničnih dogodkih. Tokrat mu je na pomoč priskočil stari znanec William F. Zorzi, novinar in scenarist, s katerim sta skupaj delala pri časopisu Baltimore Sun. Zorzi, ki je Simonu in ostalim scenaristično pomagal že pri Skrivni navezi, je tokrat prevzel veliko vidnejšo vlogo in na svojih plečih iznesel največ scenarističnega dela. Vseh šest epizod je režiral oskarjevec Paul Haggis (Usodna nesreča, V dolini smrti).

Vtis

Primerjalno lahko med Skrivno navezo in Pokaži mi junaka povlečemo eno temeljno vzporednico: avtorji v obeh primerih ustvarijo izjemen sociološki presek ameriške družbe in ponudijo kompleksen insajderski vpogled v relacije in zakonitosti, na katerih le-ta funkcionira. V baltimorskem primeru smo portret opazovali iz dveh primarnih razglednih točk: iz gledišča lokalnih policistov, ki se vsakodnevno soočajo z vsemi kriminalnimi aspekti življenja v mestu, in iz gledišča prebivalcev revnih, pretežno črnskih sosesk, v katerih usode prebivalcev v največji meri definira življenjsko okolje samo. V yonkerškem primeru je opazovalno izhodišče Mestna hiša, oziroma politična obravnava problema (de)segregacije, ki ga tandem Simon-Zorzi ustrezno niansira s pogledi iz zornih kotov tistih, ki se jih odločitve mestne uprave najbolj tičejo: nasprotnikov desegregacije na eni in njihovih potencialnih sosedov, na drugi strani. Serija najbolj navduši prav s širino  obravnave osrednjega vprašanja; poleg obravnave na političnem (makro) nivoju se ustvarjalci na mikro nivoju osredotočijo tako na tiste, ki gradnjam nasprotujejo, in tiste, ki bi z novimi stanovanji dobili dostojne življenjske pogoje. Namen je bil čim bolje oponašati realnost in menim, da so ustvarjalci našli pravo ravnotežje, ter se uspešno izognili črno beli obravnavi kompleksne problematike. Med nestrpno, rasistično belsko večino  tako najdemo take, ki se pogumno upirajo večini in take, ki so pripravljeni priznati svoje zablode. Enako je s diskriminirano manjšino, med katero najdemo posameznike, ki upravičujejo zaskrbljenost nasprotnikov desegregacije. Omenil sem že, da zadeva temelji na dejanskih likih in dogodkih in v tem segmentu serija beleži še en veliki plus: ploskam odlični selekciji igralskega ansambla, ki verno re-interpretira dogodke in osebe, predvsem pa odlični karakterni študiji osrednjega protagonista Nicka Wasicska. Tu bi se za hip ustavil pri iz vloge v vlogo boljšem Oscarju Isaacu, ki je v zadnjem obdobju zares vrhunsko izbiral vloge (Llewyn Davis, A Most Violent Year, Ex Machina) in v njih dokazal, da je igralec velikega kalibra. Med soigralci bi izdvojil vedno zanesljivo Catherine Keener in malce pozabljeno Winono Ryder, ki je končno odigrala substancialno vlogo. Menim, da so ustvarjalci glede na okolje in tematiko zadeli z izbiro skladb Bruca Springsteena, brezhibna rekonstrukcija zgodovinskega obdobja pa je glede na reputacijo HBO-jev produkcij nekako pričakovana. Edino resno pripombo naslavljam na sramežljivo obravnavo korupcije med politično elito, ki je nekako potisnjena v drugi plan, čeprav je jasno, da politika oz. sama »igra« brez korupcije enostavno ne more funkcionirati.    


Ocena:





sreda, 14. oktober 2015

Dope (2015)


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2015 
Žanri: Komedija, Krimi, Drama
Dolžina: 103' ,  Imdb 
Režija: Rick Famuyiwa
Scenarij: Rick Famuyiwa
Igrajo: Shameik Moore, Tony Revolori, Kiersey Clemons, Blake Anderson, Rakim Mayers, Chanel Iman

Dope je najstniška komedija z elementi kriminalke in čeprav pogled na dosedanje režiserske dosežke 42-letnega Američana Ricka Famuyiwe ni ponujal veliko razlogov za optimizem, po ogledu postane jasano, zakaj je film bil toplo sprejet na številnih festivalih in zakaj kritiki z izbranimi besedami govorijo o Famuyiwinem četrtem celovečercu. Po treh mlačno sprejetih romantičnih komedijah, v katerih se je avtor posvečal porokam in ostalim romantičnim motivom, je prišla žanrsko-tematska sprememba, s katero avtor odpira novo, bolj razburljivo poglavje svoje kariere. Dope prinaša zelo zanimivo in zabavno prevetritev že znane formule o frikih in posebnežih, ki v zgodbo vstopijo kot popolni avtsajderji in nato po spletu okoliščin pridobijo ugled in popularnost med sovrstniki, nekje med procesom premagajo zlobneže, nekaterim med njimi pa na koncu celo uspe osvojiti srce sanjske punce. Famuyiwa je na tem grobem osnutku zgradil zgodbo o Malcolmu (Shameik Moore) in njegovih dveh najboljših prijateljih: Jibu (Tony Revolori, ki se nam je tako prikupil v Grand Budapest Hotel) in Diggy  (Kiersey Clemons), ki je pravzaprav punca, ki svojo ženskost včasih mora dokazovati z razkazovanjem oprsja. Vsi trije uživajo v hip-hop kulturi 90-ih in stvareh, ki jih sošolci  doživljajo kot »belske zadeve.«  
Njihovega življenja v anonimnosti je konec, ko Malcom dobi povabilo na rojstnodnevno zabavo, mladega in v njegovi soseski izjemno popularnega prekupčevalca z mamili. Vabilo je enostavno preveč mično, da bi se mu lahko uprli in na koncu vsi skupaj pristanejo na divji klubski zabavi. In to je noč, ki Malcomu, Jibu in Diggy obrne življenje na glavo: v klub vdre policija, pride do streljanja in v vsesplošnem kaosu v Malcomovem nahrbtniku končajo paketki z drogo. Trije prijatelji se iz nočnega kluba izvlečejo brez hujših posledic, ne vedoč, kaj prenašajo v nahrbtniku. Toda o vsebini nahrbtnika vse vedo nevarni tipi, ki jih že naslednji dan poiščejo. Na tej točki sem bil že nekoliko zaskrbljen, da bom do konca filma gledal mladince, ki bežijo pred nevarnimi kriminalci, toda zgodba nato vseeno preseneti z nekaj nepričakovanih zasukov. Famuyiwa na spremembah skozi katere gredo protagonisti postavljeni v neobičajne, ekstremne situacije, izgradi energično in mestoma izrazito humorno coming-of-age zgodbo. Fino vzdušje, dobra glasba, iskrivi dialogi, zanimivi montažni prejemi in prepričljive igra všečnih glavnih likov, so nesporne vrednosti, ki Dope dvigujejo iznad povprečja. Film vseeno ni brez slabosti, ki najbolj pridejo do izraza v osrednjem delu filma, ko glavno gonilo dogajanja postane nahrbtnik z mamili in kasneje, ko scenarij glavnemu junaku na krožnik naloži preveč opravil in obveznosti. Zaenkrat je Dope, ob za odtenek še bolj všečnem Me and Earl and the Dying Girl, najboljša ameriška najstniška komedija tekočega leta, pravo feelgood doživetje in idealna izbira za popestritev deževnih jesenskih dni.   


Ocena:


nedelja, 11. oktober 2015

Gangster te voli [Gangster of Love] (2013)


Slovenski naslov: -
Država: Hrvaška, Nemčija
Leto: 2013
Žanri: Dokumentarni, Komedija, Drama
Dolžina: 75',  Imdb 
Režija: Nebojša Slijepčević
Scenarij: Nebojša Slijepčević, Vanja Jambrović
Igrajo: Nedeljko Babić 


Nedjeljko Babić »Gangster« je eden izmed bolj znanih obrazov v Imotskem, majhnem dalmatinskem mestu, ki leži kakih osemdeset kilometrov jugovzhodno od Splita. G. Babić prepoznavnosti ne dolguje gangsterskim »podvigom,« saj dotični gospod v resnici nima nobenih stikov s kriminalnim podzemljem. Vzdevek se ga je (kot sam pojasni) prejel zaradi njegove iznajdljivosti in sodi v tisto kategorijo vzdevkov, ki nimajo veliko skupnega z dejanskim stanjem stvari. Gospod Nedeljko je pred 25-imi leti spoznal, da mu poklic parketarja ne diši več in ubral povsem drugačno karierno pot. Možakar s skrbno urejenimi brki in temnimi očali je pred četrt stoletja začel kariero poklicnega ženitnega posrednika in do danes mu je v Imotskem in širši okolici uspelo združiti več kot tristo zakonskih parov. Sokrajani so nanj na začetku gotovo gledali nekoliko postrani, a z naraščanjem števila uspešnih posredovanj je rasel tudi njegov ugled. Gangster danes na večjih prireditvah kot so (v teh krajih zelo popularne) bikoborbe sedi zraven uradnega napovedovalca in preko razglasa ponuja svoje storitve. Pred časom je izdal tudi svoj prvi CD, njegove pesmi lahko slišimo na valovih lokalnih radijskih postaj. Nato na njegova vrata potrka Maja, mati samohranilka, ki po propadlem, z nasiljem zaznamovanem zakonu, išče novega partnerja. Gangster je prepričan, da bo za Majo hitro našel primernega kandidata, a že po začetnem otipavanju potencialnih kandidatov je jasno, da ženska z otrokom (ki je poleg tega še priseljenka), za lokalne samce ni najboljša izbira.
Gangster te ljubi je pronicljiv dokumentarec, ki pokaže, kako včasih pri iskanju ljubezni pomembno vlogo igrajo tudi na videz nepomembne stvari, kot so geografska širina in dolžina. V ruralnih krajih dalmatinskega zaledja ni težko dobiti mlado jagnjetino, ali ob mrzlem pivu skupaj z navdušeno množico opazovati borbe bikov. Malo težje je najti ustrezno partnerko ali partnerja, ob katerem/kateri lahko upaš na ljubezen.  In čeprav iz ust nekega moškega slišimo, da je ženska kot drač, ki lahko uspeva vsepovsod in vsakršnih pogojih, število samcev v teh  krajih ga postavlja na laž. Če bi to bilo res, potem bi naš Gangster hitro ostal brez dela, toda debelina njegovih fasciklov govori drugače. Vsi potencialni kandidati imajo svoj spis s fotografijo, v katerem so zapisane osnovne karakteristike. Gangsterjev kratek povzetek vrlin se običajno začne s "fin in kulturen," na tretjem mestu so potem navadno tiste ključne prednosti: dobra služba, trinadstropna hiša, dobra pokojnina… Gangster… je dolgometražni prvenec Nebojše Slijepčevića, ki je pred tem snemal kratke dokumentarce in tako nabiral dragocene izkušnje, rezultat teh kratkometražnih ogrevanj pa je zares zanimiv prvenec, ki je po moji oceni eden boljših dosežkov hrvaške dokumentaristike v zadnjem obdobju. Slijepčeviću uspe v kompaktnih 75 minut trajanja povedati zelo veliko. Lahko bi rekli, da njegov film na tistem najbolj splošnem nivoju poveže več zgodbic, katerih rdeča nit je osamljenost protagonistov. Na drugem, nemara še pomembnejšem nivoju film funkcionira kot kritična observacija okolja, v katerem zavezanost tradicionalističnim vrednotam generira številne predsodke, nacionalizem (ki ga večina zmotno enači z domoljubjem), moški šovinizem… Ena redkih svetlih izjem je prav Gangster, ki kot nekakšen razsvetljenec med sokrajani poskuša širiti strpnost, toleranco in ljubezen, ki kot sam pravi, ne pozna meja, vere, ali barve kože. Slijepčević zna identificirati ključna vprašanja in obenem vse skupaj pospremiti z avtentično, na situacijo in okolje odlično adaptirano komiko, in prav zato v Gangsterju… vidim odlično uravnoteženo tragikomedijo, vredno omembe in pozornosti. 

Ocena:


sreda, 07. oktober 2015

1001 Gram (2014)


Slovenski naslov: -
Država: Norveška, Nemčija
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 93' ,  Imdb 
Režija: Bent Hamer
Scenarij: Bent Hamer
Igrajo: Ane Dahl Torp, Laurent Stocker, Hildegun Riise, Stein Winge 

Kila krompirja, dve kili mesa za zrezke, kila sladkorja… V kilogramih izražamo različne vrednosti, ki nam ponujajo predstavo o tem, koliko  česa potrebujemo, odvečni kilogrami nam povzročajo skrbi, primanjkljaj istih ima podoben učinek. Toda ni vsaka kila »kila« in o tem bi nam nekaj več znala povedati trideset in nekaj letna Marie z Norveškega inštituta za meritve. Ona je del ekipe, ki že nekaj časa dela na projektu izdelave popolne kilogramske uteži, s katero bodo sodelovali na mednarodnem seminarju v Parizu. Na inštitutu so zelo ponosni na svoj prototip in upajo, da se bo prav norveška kila najbolj približala vrednosti izvirne kilske uteži, matere vseh kil, ki jo hranijo v Parizu. Vodja projekta je njen oče, eden najuglednejših znanstvenikov na inštitutu, ki je od nekdaj igral zelo pomembno vlogo v hčerkinem življenju. Zdaj, ko gre skozi grdo ločitev, ga Marie potrebuje bolj kot kdajkoli.  A nato oče umre in Marie naenkrat ostane povsem sama. Kljub žalosti pristane prevzeti očetovo mesto in norveško kilo odnesti na seminar v Francijo, saj oceni, da ji potovanje in sprememba okolja lahko pomagata prebroditi čustveno krizo. Nato prav ob koncu seminarja, zadnji dan bivanja v Parizu, spozna prijetnega vrtnarja/znanstvenika.
Ob tej zadnji informaciji želim pomiriti vse nasprotnike klišejskih romantično-komičnih zapletov, saj se 1001 gram v nobenem trenutku ne obnaša kot kolaž sestavljen iz tipičnih rom-kom vzorcev. Norveški režiser Bent Hamer se je že s svojimi prejšnjimi filmi (Kitchen Stories, Factotum, O' Horten) uveljavil kot dokaj samosvoj, nekonvencionalen režiser in tudi tokrat je tako. Hamer nam skozi prizmo komičnega absurda servira zgodbo o osamljenosti in iskanju topline v sočloveku,  le-ta pa je podana iz perspektive čudaške, po skandinavsko zadržane glavne junakinje, ki po propadu zakona in očetovi smrti čuti nujnost spremembe. 1001 gram nam nudi vstopnico v intimen svet vase zaprte junakinje, ki z drobnimi premiki počasi prebija lastni avtodestruktivni zaščitni ovoj, s katerim se je zavarovala pred vplivi zunanjega sveta. Film posrečeno izpostavi kontrast med skandinavsko zadržanostjo in francosko dostopnostjo, razliko med matematičnim, preračunanim, racionalnim, na eni, ter spontanim, čustvenim in neracionalnim dojemanjem življenja in sveta, na drugi strani. Režiserjev občutek za iskanje komičnega momenta v na videz nepomembnih stvareh, kakršne so električni avto glavne junakinje, ali vzhičenost akterjev ob odpiranju trezorjev z dragocenimi utežmi, so drobne domislice, ki učinkujejo kumulativno in ravno seštevek teh drobnih zadovoljstev je najmočnejši adut tega simpatičnega norveškega filmčka.  

Ocena:


torek, 06. oktober 2015

Mississippi Grind (2015)


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Drama
Dolžina: 108',  Imdb
Režija: Anna Boden, Ryan Fleck
Scenarij: Anna Boden, Ryan Fleck
Igrajo: Ben Mendelsohn, Ryan Reynolds, Sienna Miller, Analeigh Tipton, Robin Weigert, Alfre Woodard

Filmi o kvartopircih in hazarderjih vseh vrst me nikoli niso pretirano privlačili, toda vseeno gre za tematsko nišo, ki iz spomina prikliče kar nekaj zanimivih celovečercev. Takoj sem se spomnil na Cliva Owena v odličnem Krupijeju (Croupier, Mike Hodges 1998), izjemnega P.S. Hoffmana v krimi drami Glavni Mahowny (Owning Mahowny, Richard Kwietniowski, 2003), skuliranega Williama H. Macyja v Lovu na srečo (The Cooler, Wayne Kramer, 2003)… Kvartopirci (Rounders, John Dahl, 1998) so mogoče nekoliko slabši film od  vseh omenjenih, toda v spominu še vedno živi spopad Johna Malkovicha in Matta Damona in vloga, ki so jo v tem dvoboju odigrali piškoti s kremastim nadevom. 

Zdaj k tem zanimivejšim hazarderskim naslovom dodajam še Mississippi Grind, simpatično mešanico drame, hazarderskega filma in filma ceste.  Podpisujeta ga Anna Boden in Ryan Fleck, partnerski tandem (tudi v zasebnem življenju), ki je s svojimi dosedanjimi projekti upravičeno pritegnil nemalo zanimanja. Dvojec je doslej posnel štiri tematsko raznolike filme in prav vsi so vredni ogleda: poleg naslovnega, na seznamu najdemo še dramo Half Nelson (2006), športno dramo Sugar (2008) in komično dramo Zabavna zgodba (It's Kind of a Funny Story, 2010).
44-letni Gerry se s poslušanjem CD-ja »Tisoč in en namig za profesionalne hazarderje,« pripravlja na še en večer v lokalnem kazinu. Ve, da za mizo mora ohraniti hladnokrvnost in s kotičkom očesa na obrazih oponentov iskati drobne namige, ki mu lahko tlakujejo pot do zmage. Svojo igro je izpilil do te mere, da  je mizo sposoben zapustiti s pozitivnim končnim stanjem. A tako kot vsak odvisnik, tudi Gerry ima težave s samokontrolo in občasno pozabi, kdaj mora odnehati. Ko ga ob zmagovalnem nizu prevzame vzburjenje, Gerry leti visoko, visoko. Vendar je zato padec na realna, trdna tla, toliko bolj boleč. In ravno zato si je ta neuspešni nepremičninski posrednik zavozil življenje. Zato se je zadolžil pri nepravih ljudeh, zato je propadel njegov zakon in zato nikoli ne obišče hčerkice, ki živi z bivšo ženo. Nek večer se za njegovo mizo usede Curtis in mu prinese srečo. Kasneje se srečata še v lokalnem pubu in prijateljski pakt je sklenjen. Hazarderja se ujameta tako dobro, da se naslednji dan skupaj odpravita proti New Orleansu; Curtis tam pozna človeka, ki organizira zasebne partije z visokimi vložki. Po poti bosta obiskovala igralnice in s pametno igro brez tveganja zbirala denar za veliko partijo. 
Mississippi Grind gre iz izhodišča, ki bi se zlahka razvilo v še eno klišejsko zgodbo s predvidljivim koncem. Imamo torej tipičnega luzerja, ki je pristal na samem dnu: osamljenega moškega sredi 40-ih, ki zelenašem dolguje lep kupček denarja, žena in otrok zanj ne želita niti slišati, njegovo edino premoženje je stari subaru, poročni prstan in nekaj redkih sličic, za katere v zastavljalnici dobiš nekaj stotakov. V idealnem scenariju naš junak premaga nekaj ovir in v razburljivem finalu pomete s konkurenco, si priigra lep kupček denarja s katerim vrne dolgove, se rešil odvisnosti in si nazaj pribori izgubljeno družino. Na srečo je tandem Boden-Fleck z liki imel drugačne načrte in se ni zadovoljil z predvidljivo končno resolucijo, ki stvari preprosto postavi na svoje mesto. Ljudje in življenja, ki jih živimo, so praviloma bolj nepredvidljiva, in naslovna stvaritev je ena tistih, ki se dobro zaveda tega dejstva. Velika partija pokra, ki bo rešila vse probleme je zgolj izgovor za pot, na kateri bomo spoznali naša glavna junaka in na kateri bosta tudi junaka spoznala resnico ali dve o sebi samih. Tako kot se za pravi film ceste spodobi je cilj le izgovor za potovanje, esenca premikanja od točke A do točke B pa je potovanje samo. Mississippi Grind tako v eni zgodbi odlično združi film ceste, odvisniško dramo in motive male bonding filmov. Filmi so po navadi toliko dobri, koliko so dobri njegovi liki, in v tem primeru smo dobili eno izvrstno karakterno študijo, zgrajeno na dobro spisanem, večplastnem karakterju in še eni igralski bravuri Bena Mendelsohna. Krivično bi bilo prezrti nadvse korekten nastop Ryana Reynoldsa, ki mu je scenarij že v osnovi odmeril nekaj manj globine in nekaj več skrivnostnega šarma. Menim, da je film najmočnejši v trenutkih, ko želi poudariti ujetost obeh glavnih oseb v svojo odvisnost; predvsem Mendelsohna, ki je v mrzličnem iskanju začasne rešitve za svojo odvisnost pripravljen prizadeti tudi tiste, ki mu še vedno nekaj pomenijo. Ob boljši uravnoteženosti in enakopravnosti glavnih likov bi Mississippi Grind lahko bil prava mala mojstrovina, a tudi s to hibo sta Anna Boden in Ryan Fleck posnela zelo dober film, nadaljevala zmagovalni niz in me prisilila, da še naprej budno spremljam njuno ustvarjalno pot.   

Ocena:


nedelja, 04. oktober 2015

Mesečnik - September 2015

National Gallery (2014)




Slo naslov: Narodna galerija
Dolžina: 180',  Imdb
Režija: Frederick Wiseman
Igrajo: -
Ocena: +3
Slo recenzija: FilmFlow
Sinopsis (slo):
Wiseman v treh urah obdela enega najznamenitejših muzejev na svetu, londonsko Narodno galerijo, kjer so shranjena številna velika klasična dela likovne umetnosti. To je po eni strani klasičen wisemanovski portret kompleksne institucije, ki pa se po drugi strani razlikuje od nedavnih režiserjevih del (npr. La danse, At Berkeley), saj se Wiseman le redko poda v ozadje institucije, njeno upravo in drobovje. V ospredju Narodne galerije so razstavni prostori in umetniškozgodovinski vidik, poustvarjanje likovnih del in dojemanje umetnosti, pri čemer so še posebej poudarjeni razhajanje med umeščenostjo galerije in izvirnim krajem nastanka umetnine ter seveda vloga svetlobe in »kadriranje« motiva, s čimer Wiseman lovi vzporednico s filmsko umetnostjo. 
(vir: http://www.kinodvor.org)

Going Clear: Scientology and the Prison of Belief (2015)



Slo naslov: -
Dolžina: 119' ,  Imdb
Režija: Alex Gibney
Igrajo: Lawrence Wright, Mike Rinder, Marty Rathbun
Ocena: +3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
An in-depth look at the inner-workings of the Church of Scientology.



The Overnighters (2014)




Slo naslov: -
Dolžina: 102',  Imdb
Režija: Jesse Moss
Igrajo: Jay Reinke, Keegan Edwards
Ocena: +3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
Broken, desperate men chase their dreams and run from their demons in the North Dakota oil fields. A local Pastor risks everything to help them.



The Emperor's New Clothes (2015)



Slo naslov: -
Dolžina: 101',  Imdb
Režija: Michael Winterbottom
Igrajo: Russell Brand 
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):

A look at the growing disparity between different economic classes.




Hyena (2014)


Slo naslov: -
Dolžina: 112' ,  Imdb
Režija: Gerard Johnson
Igrajo: Peter Ferdinando, Stephen Graham, Neil Maskell
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
Good policing doesn't necessarily mean doing everything by the book. But as the business of crime in London turns to favour the Albanians and Turks, how does a "good" policeman survive?


Ten Thousand Saints (2015)



Slo naslov: -
Dolžina: 113' ,  Imdb
Režija: Shari Springer Berman, Robert Pulcini
Igrajo: Ethan Hawke, Asa Butterfield, Hailee Steinfeld
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
Set in the 1980s, a teenager from Vermont moves to New York City to live with his father in East Village.



Cop Car (2015)



Slo naslov: -
Dolžina: 86' ,  Imdb
Režija: Jon Watts
Igrajo: Kevin Bacon, James Freedson-Jackson, Hays Wellford 
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
A small town sheriff sets out to find the two kids who have taken his car on a joy ride.



Amour fou (2014)



Slo naslov: -
Dolžina: 96' ,  Imdb
Režija: Jessica Hausner
Igrajo: Christian Friedel, Birte Schnoeink, Stephan Grossmann
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
Berlin, the Romantic Era. Young poet Heinrich wishes to conquer the inevitability of death through love, yet is unable to convince his skeptical cousin Marie to join him in a suicide pact. 


Spy (2015)




Slo naslov: Vohunka
Dolžina: 119',  Imdb
Režija: Paul Feig
Igrajo: Melissa McCarthy, Rose Byrne, Jude Law
Ocena: 3 
Slo recenzija: Mladina, MMC RTV SLOIgor Harb, Filmstart
Sinopsis (slo):
Sijajna zgodba o tajni agentki ameriške obveščevalne službe CIA Susan Cooper, ki je primorana zapustiti svoje pisarniško delo ter se podati na pravcato tajno nalogo, kjer jo čakajo nepredvidene in nepozabne dogodivščine.
(vir: http://www.gremovkino.si) 



Na yeh ling san, ngo joa seung liu Wong Gok hoi wong dai bou dik hung Van [The Midnight After](2014)




Slo naslov: -
Dolžina: 124',  Imdb
Režija: Fruit Chan
Igrajo: You-Nam Wong, Janice Man, Simon Yam
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
A night like any other in the streets of Hong Kong: in the midst of the tangle of night-owls, cars and vendors, a group of passengers climb aboard a minibus that is to take them from Mongkok to Tai Po. The group is as diverse as the city: there's a young man on drugs, an arguing couple, a woman with prayer beads and a girl who has just fallen in love, and behind the wheel sits the chatty driver. As the bus emerges from a tunnel, everything is suddenly quite still: the streets and buildings are all empty and there's not a soul to be seen; it's as if everyone has suddenly been swallowed by the earth.



The D Train (2015)




Slo naslov: -
Dolžina: 101' ,  Imdb
Režija: Jarrad Paul, Andrew Mogel
Igrajo: Jack Black, James Marsden, Kathryn Hahn 
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
The head of a high school reunion committee travels to Los Angeles to track down the most popular guy from his graduating class and convince him to go to the reunion.



Boulevard (2014)



Slo naslov: -
Dolžina: 88',  Imdb
Režija: Dito Montiel
Igrajo: Robin Williams, Roberto Aguire, Kathy Baker
Ocena: -3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
A devoted husband in a marriage of convenience is forced to confront his secret life.



Felix et Meira (2014)




Slo naslov: -
Dolžina: 105',  Imdb
Režija: Maxime Giroux
Igrajo: Martin Dubreuil, Hadas Yaron, Luzer Twersky
Ocena: -3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
In Félix and Meira, an unusual romance blossoms between two lost souls who inhabit the same neighborhood but vastly different worlds.


En chance til [A Second Chance] (2014)




Slo naslov: -
Dolžina: 102' ,  Imdb
Režija: Susanne Bier
Igrajo: Nikolaj Coster-Waldau, Ulrich Thomsen, Nikolaj Lie Kaas
Ocena: +2
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
How far would decent human beings be willing to go, when tragedy blurs the line between just and unjust?


Self/less (2015)




Slo naslov: -
Dolžina: 117',  Imdb
Režija: Tarsem Singh
Igrajo: Ryan Reynolds, Natalie Martinez, Matthew Goode
Ocena: +2
Slo recenzija: Filmoljub, Mladina
Sinopsis (slo):
Izjemno premožen moški, ki umira za rakom, se odloči za radikalen medicinski poseg, s katerim želi svojo zavest premestiti v telo zdravega mladeniča. Pa vendar se kmalu izkaže, da tovrsten poseg vendarle ni tako nedolžen, kot se zdi na prvi pogled… 
(vir: www.cineplexx.si)