sreda, 29. november 2017

Atomic Blonde (2017)

Foto: Imdb, Charlize Theron, Sofia Boutella

Slo naslov: Atomska blondinka
Država: Nemčija, Švedska, ZDA
Jezik: angleščina, nemščina
Leto: 2017 
Dolžina: 115'Imdb
Žanri: akcija, misterij, triler
Režija: David Leitch
Scenarij: Kurt Johnstad, Antony Johnston, Sam Hart
Igrajo: Charlize Theron, James McAvoy, Sofia Boutella, John Goodman, Toby Jones, Eddie Marsan, Daniel Bernhardt, James Faulkner

Akcijski vohunski triler je že pošteno ožeta limona iz katere le najbolj spretni mojstri obrti lahko iztisnejo še nekaj soka. Atomska blondinka je eden izmed bolj odmevnih poskusov letos in prvi samostojni celovečerec Davida Leitcha, bivšega kaskaderja in sorežiserja dobro sprejetega akcijskega trilerja John Wick. Zgodba je postavljena v čas tik pred padcem Berlinskega zidu, v obdobje, ki so se na novo definirala razmerja na geopolitičnih zemljevidih. Britanska obveščevalna služba pošlje agentko Lorraine Broughton (Theron) v Berlin. Njena naloga je izsleditev agenta vzhodnonemške obveščevalne službe, ki v svoji posesti ima občutljivo listo dvojnih agentov. Jasno je, da seznam želi tudi KGB in njihovi Stasi pomagači, ki Broughtonovi pripravijo ustrezen sprejem že ob prihodu v prestolnico. Berlin je v tem zgodovinskem obdobju bil kraj, kamor so svoje "predstavnike" pošiljale obveščevalne službe vseh pomembnejših držav. V tej vohunski zmešnjavi sodelujeta tudi britanski agent z vprašljivimi motivi (McAvoy) in neizkušena francoska obveščevalka, ki jo bolj kot zbiranje obveščevalnih podatkov zanimajo obline Charlize Theron. Atomska blondinka na vsebinskem nivoju ne ponudi nič revolucionarnega in bolj ko ne pogreva klasične motive vohunskih filmov. Spet imamo opravka z vohuni, za katere ni povsem jasno za koga delajo,  pomemben dokument za katerim se vsi podijo, obvezno hitro romanco (tokrat istospolna), zajebanega negativca (ruskega, seveda), ki na koncu mora biti poraženec, itd. Leitch je posnel film, ki ne bo prav dolgo kljuboval zobu časa, vendar mu vseeno treba priznati določeno razvedrilno vrednost. Ta vrednost izhaja iz odlične režije in koreografije akcijskih prizorov, poletnega soundtracka in energične privlačnosti Charlize Theron. "Blondinka" je predvsem razvedrilna vsebina in kot takšno jo je potrebno tudi konzumirati – kot instant izdelek za enkratno uporabo, ki dobro služi svojemu namenu.

Ocena


torek, 28. november 2017

Good Time (2017)

Foto: Imdb

Slo naslov: Dobri časi
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2017
Dolžina: 101'Imdb
Žanri: krimi, drama, triler
Režija: Benny Safdie, Josh Safdie
Scenarij: Ronald Bronstein, Josh Safdie
Igrajo: Robert Pattinson, Benny Safdie, Buddy Duress, Taliah Webster, Jennifer Jason Leigh, Peter Verby, Barkhad Abdi


Centralna figura kriminalne drame Dobri časi (Good Time) je Connie Nikas (Robert Pattinson), nepomembni kriminalec, ki  v uvodu filma skupaj s svojim umsko zaostalim bratom Nickom (Benny Safdie) izpelje bančni rop. Začuda, njegov nič kaj premišljen načrt z izdatno naklonjenostjo fortune sprva funkcionira dobro in brata celo uspeta pobegniti s kraja zločina, a nato jima sreča vendarle obrne hrbet. Po bližnjem srečanju s policijo Conniju uspe pobegniti, zmedeni Nick pa konča v zaporu. Vržejo ga v celico, med nevarne kriminalce, in že po nekaj urah v priporu ga po "nesporazumu" z drugim zapornikom morajo hudo pretepenega odpeljati v bolnišnico. Connie se zaveda, da mora brata čimprej spraviti na prostost, zato poskuša zbrati dovolj denarja za plačilo varščine. A ko mu to ne uspe, se odloči izpeljati novi tvegan in nepremišljen načrt.

Newyorški bratski dvojec Safdie (Ben in Joshua) se s svojim tretjim celovečercem vrača v svoje domače okolje – na newyorške ulice, kamor sta umestila oba njuna prejšnja filma: komično dramo Prinesi mi rožmarin (Daddy Longlegs, 2009) in kritiško dobro sprejeto dramo Samo nebo ve (Heaven Knows What, 2014). Tako kot pri slednjemu so tudi to pot v središču življenja protagonistov na najnižjih nivojih družbene hierarhije, avtsajderji, ki svojo srečo preizkušajo na umazanih ulicah velemesta. Po uvodnem prizoru, ki pojasni Nickovo duševno stanje, vajeti zgodbe v svoje roke prevzame Connie, ki zaostalega brata prepriča, da mu pomaga oropati banko. Z odlično posnetim bančnim ropom brata Safdie lepo obudita vzdušje kriminalk 70-ih let, od tu naprej pa nas film posrka v kaotično sosledje dogodkov, v katerem Connie neutrudno poskuša obnoviti pretrgano bratsko vez. Naprej ga ženejo skrb za bratovo duševno stanje, občutek krivde in pretirana samozavest pri reševanju  zapletenega položaja.

Foto: Imdb

Brata Safdie na odnosu bratov zgradita čustveno jedro filma, ki je obloženo z dobro premišljenim, skorajda dokumentarističnim opazovanjem življenjske dinamike najbolj revnih prebivalcev ameriškega velemesta. Menim, da to čustveno jedro, ki nekako motivira dejanja glavnega protagonista nima potrebne globine. Brata enostavno nimata dovolj skupnih prizorov, skozi katere gledalec lahko "kupi" Connijevo navezanost na brata, kot pogonsko gorivo vsega, kar sledi. Toda to je pomanjkljivost, ki ne pokvari presunljive slike velemesta, ki se izrisuje okoli tega jedra in subtilnega komentarja, ki ga nadziramo med vrsticami. Ni naključje, da glavna zaveznica našega (anti)junaka postane temnopolta 16-letnica dobrega srca, ki pri teh letih že ima bivšega, ki preprodaja drogo, niti način, na kateri se iznajdljivi Connie izvleče iz kočljive situacije v zabaviščnem parku. Preprosta zamenjava oblačil in domneva povprečnega policista, da je tipičen vlomilec temnopolti moški, zanj predstavlja efektno rešitev iz na videz brezizhodnega položaja. Res je, da se gledalec težko poistoveti z centralno figuro filma, toda njegove iznajdljivosti in zbranosti enostavno ne moremo ne občudovati. Pattinsonova upodobitev prebrisanega ničpridneža, ki je sposoben najti izhod iz skoraj vsake situacije, a je istočasno nezmožen dojeti ves nesmisel svojih dejanj, je zares imenitna. Prispevek Jennifer Jason Leigh je morda kratek, a zato nič manj poseben, nekaj podobnega pa velja tudi za nastopa debitantke Taliah Webster in Buddyja Duressa, bivšega kaznjenca in odvisnika, ki je svoj igralski talent pokazal v že omenjenem Samo nebo ve. Odlično podporo kaotičnem, napetem vzdušju nudi ekspresivna elektronska glasbena podlaga, dinamična kamera in zrnata fotografija. Skupek vseh teh lastnosti je zelo dober, pozornosti vreden dosežek, ki zgolj na račun nedodelane bratske komponente ne doseže zares vrhunskega rezultata.


Ocena


petek, 24. november 2017

Teströl és lélekröl (2017)

aka On Body and Soul
Foto: Alexandra Borbély, Teströl és lélekröl , Imdb

Slo naslov: O telesu in duši

Angleški naslov: On Body and Soul
Država: Madžarska
Jezik: madžarščina
Leto: 2017
Dolžina: 116'Imdb
Žanri: drama, romantični
Režija: Ildikó Enyedi
Scenarij: Ildikó Enyedi
Igrajo: Alexandra Borbély, Géza Morcsányi, Réka Tenki, Zoltán Schneider, Ervin Nagy


Imam občutek, da madžarski film O telesu in duši med pestro ponudbo odličnih filmov na nedavno končanem Liffu nekako ni dobil pozornosti, ki bi jo glede na kakovost zaslužil. Madžarska kinematografija je v zadnjem obdobju v odlični formi: Savlon sin (Saul Fia, Laszlo Nemes, 2015) je nagrajen z oskarjem za najboljši tujejezični film, Samo veter (Csak a szel, Benedek Filegauf) je dobitnik srebrnega medveda in več drugih nagrad, Taksidermija (Taxidermia, Gyorgy Palfi, 2006) je kult... Zmagovalni niz madžarskega film uspešno nadaljuje naslovna stvaritev, ki kljub zlatemu medvedu na letošnjem Berlinalu in zmagah na več festivalih nekako ni dobila zaslužene medijske pozornosti.

Primarni kraj dogajanja je neka klavnica, kamor pride delati Maria, nova nadzornica kakovosti mesa. Maria je vase zaprta, asocialna ženska, ki se z vso resnostjo in izjemno natančnostjo loteva svojega dela. V času kosila vedno sedi sama za mizo, na dvorišču ne komunicira s sodelavci, povabila na skupna druženja zavrača. Zato ni presenečenje, da skoraj vsi sodelavci v njej vidijo napihnjeno čudakinjo. Skoraj, saj Maria takoj pritegne pozornost Endreja, malce starejšega finančnega direktorja. Tudi Endre je nekoliko drugačen človek. Ne samo zaradi manjše telesne hibe, ampak tudi zaradi svojega značaja. Je osamljen, tih in umirjen moški, s skoraj filozofskim pogledom na posel, ki ga opravlja njegovo podjetje. Nato Maria in Endre po spletu okoliščin ugotovita, da vsako noč sanjata identične sanje...

Foto: Géza Morcsányi, Teströl és lélekröl, Imdb

O telesu in duši podpisuje 62-letna režiserka Ildiko Enyedi, ki si je po intenzivnem ustvarjalnem obdobju s konca prejšnjega tisočletja, v katerem je posnela festivalsko uspešnico Simon, the Magician (1999) in z zlato kamero v Cannesu nagrajeno komično dramo My Twentyeth Century (1989), vzela kar 18 letni premor od celovečernega filma. Morda je prav zato njena najnovejša stvaritev tako posebno filmsko doživetje. Romantična komična drama je zahteven, s strani holivuda pretirano eksploatiran žanrski koncept, v katerem le izjemoma najdemo izvirne filmske zgodbe. O telesu in duši je takšna izjema in verjetno najboljši film v tem segmentu letos, kajti Ildiko Enyedi je posnela film, ki odlično funkcionira na vseh treh ključnih nivojih: kot drama, komedija in romanca.

Režiserka boj socialno nerodnega dekleta, ki se prvič v življenju sooča z možnostjo, da ljubi in je ljubljena slika z veliko občutka za detajl in drobne malenkosti, ki učinkovito osvetljujejo stanje duha glavne protagonistke. Skrbno, čeprav nekoliko manj natančno je konstruiran tudi lik Endreja, ki v zbliževanju z rahlo avtistično žensko vidi priložnost za spremembo in pobeg od samotnega samskega življenja. Humorno plat filma nosi nekaj zanimivih stranskih likov in režiserkina sposobnost najti komični moment v hibah in navadah svojih junakov. Romanco na svojih plečih suvereno nosita glavna igralka in igralec, Alexandra Borbély in Géza Morcsányi. Z odlično kemijo in vrhunsko igro nas prepričata, da sta prav ona dva človeka, ki sta si kljub navidezni nekompatibilnosti usojena. Enyedijeva v zgodbo s čudovito posnetimi sanjskimi sekvencami fino vsadi ščepec fantazije, pa tudi sicer gre za zelo všečno posnet film (za kamero je sedel madžarski snemalec Mate Herbai). Vsak nadpovprečen film mora imeti vsaj en prizor, po katerem se ga bomo spominjali še dolgo po ogledu. In vsi tisti, ki ste film videli, nedvomno veste o čem govorim, ostali pa ste prijazno vabljeni, da ga sami odkrijete v tej mali madžarski bravuri.

Ocena


četrtek, 23. november 2017

Wilde Maus (2017)

aka Wild Mouse
Foto: Liffe


Slo naslov: Divja miška
Angleški naslov: Wilde Mouse
Država: Avstrija, Nemčija
Jezik: nemščina
Leto: 2017
Dolžina: 103' ,  Imdb
Žanri: komedija, krimi, drama
Režija: Josef Hader
Scenarij: Josef Hader
Igrajo: Josef Hader, Pia Hierzegger, Jörg Hartmann, Georg Friedrich, Crina Semciuc, Murathan Muslu


Divja miška je prvenec Josefa Haderja, uveljavljenega avstrijskega igralca, ki se je ljubiteljem avstrijskega in evropskega filma prikupil predvsem s svojimi kolaboracijami z režiserjem Wolfgangom Murnbergerjem. Skupaj sta posnela kar štiri filme (Come Sweet Death, Silentium, The Bone Man, Life Eternal) o podvigih privatnega detektiva Simona Brennerja, ki jih še vedno nosim v zelo lepem spominu in jih ob tej priložnosti toplo priporočam. Hader, ki je v domovini najprej zaslovel kot igralec in avtor kabaretskih predstav, je tako pri 55-ih letih na dolg seznam dosežkov dodal še režijo celovečernega filma. Komična kriminalka je ena izmed stalnic njegove kariere, zato ne preseneča, da z Divjo miško zapluje v tematsko sorodne vode.

Glavni junak zgodbe je glasbeni kritik Georg, možakar v poznih srednjih letih, ki nenadoma izgubi službo pri uglednem dunajskem časopisu. Šefi se odločijo, da ga po treh desetletjih zamenjajo z mlajšimi in cenejšimi kritiki in Georg se je naenkrat znajde na cesti, brez konkretne ideje kaj storiti s svojim življenjem. Mogoče prav zato slabe novice ne podeli s soprogo, kakih 10 let mlajšo psihiatrinjo Johanno, s katero že nekaj časa poskušata narediti otroka. Namesto tega se začne pretvarjati, da še vedno hodi v službo, višek prostega časa pa usmeri v maščevalni pohod proti zdaj že bivšemu šefu in potepanje po znanem dunajskem zabaviščnem parku Prater. Tam sreča bivšega sošolca Ericha in njegovo romunsko dekle in se z njima spusti v projekt obnove zapuščenega zabaviščnega parka.

Foto: AFC

Moram priznati, da sem od Haderjeve Divje Miške dobil manj, kot sam pričakoval. Hader je tudi tokrat tipični Hader, saj so mu vloge rahlo zmedenega, negotovega protagonista, ki mora sam s seboj razčistiti določene stvari, pisane na kožo. Osnovni elementi pripovedi so imeli dovolj potenciala, vendar se mi zdi, da Haderju tokrat preprosto ni uspelo skupaj spraviti dovolj zanimivega scenarija. Maščevanje zagrenjenega glasbenega kritika ne premore nobenega zares domiselnega detajla, neizpiljeno deluje tudi osrednji motiv negotovega protagonista, ki se sredi svojih petdesetih še vedno ne počuti pripravljenega sprejeti odgovornosti, ki jih nosi družinsko življenje. Hader v ozadju ves čas vpleta motiv nedavne begunske krize in enkrat fino izkoristi formulacijo "tehnična ovira" (beri bodečo žico), ki jo naša država namestila na mejo s Hrvaško. S tem želi trkati na vest evropskega srednjega razreda in istočasno banalizirati probleme svojih protagonistov, toda po moji oceni gre za nepotreben "dodatek," ki ne učinkuje tako kot bi moral. Šarm glavnega igralca in nizanje solidnih komičnih vložkov sta dovolj, da se med ogledom ne dolgočasimo in se občasno dobro zabavamo. To zadostuje za pozitivno oceno, toda zgodba v seštevku žal ne ponudi presežka.


Ocena


sreda, 22. november 2017

The Killing of a Sacred Deer (2017)

Photo: Official site


Slo naslov: Ubijanje svetega jelena
Država: VB, Irska, ZDA 
Jezik: angleščina
Leto: 2017
Dolžina: 121'Imdb
Žanri: drama, grozljivka, misterij
Režija: Yorgos Lanthimos
Scenarij: Yorgos Lanthimos, Efthymis Filippou 
Igrajo: Colin Farrell, Nicole Kidman, Barry Keoghan, Raffey Cassidy, Sunny Suljic, Alicia Silverstone



Yorgos Lanthimos je eden največjih mojstrov svojega poklica ta hip, eden izmed najbolj razburljivih režiserjev zadnjega desetletja, zastavonoša novega grškega vala, ki mu z vsakim novim filmov uspeva ustvariti prav posebno filmsko delo. Splošni konsenz je, da Grk snema filme, ki po svoji nekonvencionalnosti in posebnosti močno izstopajo med vedno bolj uniformirano ponudbo, kar je že samo po sebi omembe vreden dosežek. Najbolj zagreti Lanthimosevi privrženci smo film ujeli že na pravkar končanem Liffu, vsi zainteresirani pa ga lahko zelo kmalu ujamete tudi v redni kino distribuciji. Po premieri v Cannesu in nagradi za scenarij je film nadaljeval svojo festivalsko pot, po odzivih sodeč pa je kmalu postalo jasno, da  tudi nova zgodba iz Lanthimosove delavnice močno polarizira občinstvo.
Zdaj, ko v njegovih filmih govorijo angleško in v njih nastopajo igralci s holivudske A liste, so takšni odzivi še toliko pričakovani. Nicole Kidman in Colin Farrell sta pač magnet za občinstvo, ki to dejstvo navadno postavlja pred drugo, veliko pomembnejše dejstvo –  da zvezdi nastopata v filmu Yorgosa Lanthimosa. V vsakem primeru s(m)o na izzive, ki jih s svojim novim filmom pred gledalca postavi avtor, bolje pripravljeni tisti, ki s(m)o že "arhivirali" režiserjeve starejše filme. Te izkušnje nas učijo, da imamo opravka z avtorjem s prav posebnim smislom za humor. Režiserjem, ki tudi izrazito nelagodne situacije izvrstno prepleta z značilnim absurdnim humorjem in če k temu dodamo še surrealističen pridih zgodb in namenoma "lesene" igralske nastope je jasno, zakaj je takšna izkušnja za marsikoga težko prebavljiva. Izziv je še toliko večji, če osrednji misterij (v tem primeru smrtonosni urok) pustiš nerazrešen, oziroma gledalca ne nagradiš z razlago, ki je v standardni filmski zgodbi malodane obvezna.


Photo: Official site

Sam s tem nimam težav in v tej luči sem Ubijanje svetega jelena doživel kot izjemno premišljeno zgodbo, iz katere lahko razberemo marsikaj. "Še sva mlada in si lahko narediva novega otroka," na neki točki izusti mati Nicole Kidman. Pozornemu opazovalcu najbrž ne bo ušlo, da je lik matere pravzaprav edini, ki mu Lanthimos dovoli pokazati nekaj čustev. Menim, da s točno določenim namenom, saj  se v tej izjavi morda še najbolje očitno izpostavlja bistvo filma. 
Odtujenost posameznika, ki v pomanjkanju prave predanosti in ljubezni preprosto ni zmožen žrtvovanja in se zato v končnici vedno odloča za scenarije, ki najbolje ustrezajo njegovim interesom. Govorimo torej o družini (v širšem kontekstu skupnosti) brez ljubezni, brez katere je človek vedno manj "človek". O družbi, v kateri zakoni več niso posledica ljubezni, ampak zgolj premišljeno sklepanje zavezništev, ki za cilj imajo izboljšanje družbenega statusa. [O nečem podobnem, na precej bolj direkten način, pripoveduje tudi Andrej Zvjagincev v zelo dobrem Brez ljubezni (Nelyubov, 2017) o katerem sem nedavno poročal.] Lanthimos z Ubijanjem... na nek način dekonstruira človeško naravo, z osredotočanjem na ravnanje protagonistov v ekstremnih, pomembnih situacijah, razgalja bistvo svojih likov. 
V vsem tem se mi zdi najbolj fascinantno predvsem to, kako mu vedno znova uspeva iz težkih situacij in nelagodja iztisniti tako prebrisane komične vrhunce, ki tudi najbolj šokiranemu kino obiskovalcu prikličejo nasmeh na obraz. Naslovni je poseben film zato, ker tako dobro funkcionira na več nivojih: kot resna, premišljujoča drama, kot učinkovita psihološka srhljivka in izvrstna črna komedija. Iz vseh teh razlogov je Ubijanje svetega jelena prav posebna izkušnja, ob kateri je ravnodušnost gledalca izključena, končna sodba pa bo v največji meri odvisna od individualne percepcije.


Ocena



ponedeljek, 20. november 2017

Nelyubov (2017)

aka Loveless
Foto: Imdb


Slo naslov: Brez ljubezni
Angleški naslov: Loveless
Država: Rusija, Francija
Jezik: ruščina
Leto: 2017 
Dolžina: 127'Imdb
Žanri: drama 
Režija: Andrej Zvjagincev
Scenarij: Oleg Negin, Andrej Zvjagincev 
Igrajo: Marjana Spivak, Aleksej Rozin, Matvej Novikov, Marina Vasiljeva, Andris Keišs, Aleksej Fatejev, Varvara Šmikova 


Biti v koži 12-letnika, ki se znajde sredi neprijetne in nič kaj prijateljske ločitve staršev je izkušnja, ki otroka zaznamuje za celo življenje. Ločitve niso nikoli prijetne. Tudi ko sta glavna akterja starša, ki znata svoja nesoglasja rešiti na dovolj diskreten, za otroka manj travmatičen način. Ki otroku znata posvetiti potrebno pozornost in mu nedvomno dokazati in pokazati, da ne bo zapuščen in prikrajšan, da bo še vedno imel dom. Aljoša ni imel nič od tega. Aljoša je tiho jokal skrit za vrata kopalnice, ko je poslušal starševski prepir. Ko je slišal, da ga nobeden izmed staršev ne želi. Da v resnici ni bil zaželen že od samega začetka. Sklenil je, da bo pobegnil. Protest in dejanje iz obupa. Vase zagledana starša njegovo izginotje opazita šele po dveh dneh. Mati osredotočena na svojo android naravo in depiliranje mednožja za novega ljubimca s katerim bo preživela noč. Oče okupiran z  novo izbranko, ki bo vsak čas rodila njegovega otroka in skrivanjem razpada zakona pred svojim šefom, radikalnim vernikom, ki na takšne stvari ne gleda z naklonjenostjo. Ko je Aljošino izginotje naposled opaženo se odnos med zakoncema ne spremeni. Tudi v takšni situaciji energijo bolj tratita na medsebojna obtoževanja, kot na iskanje otroka. Za njegovo usodo je enako nespodbuden tudi odziv policije, ki ga preprosto ne želi iskati. Nekaj poskuša storiti le ekipa volonterjev, ki na materino prošnjo sproži iskalno akcijo.

Foto: Imdb

Ruski cinest Andrej Zvjagincev se s svojim najnovejšim filmom (nagrada žirije v Cannesu) še enkrat loteva seciranja stanja duha sodobne (ruske) družbe. Njegova vizija je pesimistična in skrb zbujajoča podoba skupnosti, ki neustavljivo drvi v razčlovečenje. Ob opazovanju praznih življenj in praznih odnosov med protagonisti uvidimo, da trenutni kurz modernega, urbanega človeka ne nudi veliko razlogov za optimizem. Vklenjeni smo v okove vase zagledanih šefov, ki igrajo prave male bogove in hočejo krojiti življenja vseh pod njimi. Zatopljeni v virtualni svet do te mere, da več ne opazimo, kaj se dogaja okoli nas.  Da enostavno ne opazimo in ne začutimo stisko najbližjih. Ujeti v ciklično ponavljanje napak, brez volje za spremembo. Zvjaginvec nas po izginotju otroka pelje na obisk k babici, na začetek cikla, pojasni materino čustveno nedostopnost in nam približa okoliščine, v katerih se je pognala v svet. Zakon kot kompromis in izhod v sili in neljubljen otrok, kot produkt zakona brez ljubezni. Oba zakonca sta prepričana, da novi začetek prinaša ljubezen in srečo, toda konec nas pouči, da gre zgolj za ponavljanje cikla, brez spremembe končnega izida. Opazujemo nervoznega očeta z njegovo novo družino in vidimo kako brezčutno vrže objokanega malčka v otroško posteljo. Nato pokukamo k materi in njenem novem partnerju. Molčita in gledata poročila o vojni v Ukrajini (očitna metafora še enega tragičnega razhoda). Ljubezenski ogenj je očitno ugasnil in med tem ko se ona v trenirki z državnimi simboli poti na tekalni stezi je jasno, da se je novi cikel brez ljubezni že začel.



Ocena



četrtek, 09. november 2017

Foxtrot (2017)

Foto: Imdb

Slovenski naslov: Foxtrot
Država: Izrael, Francija, Nemčija
Jezik: hebrejščina 
Leto: 2017
Žanri: drama, vojni 
Dolžina: 108' Imdb 
Režija: Samuel Maoz
Scenarij: Samuel Maoz
Igrajo: Lior Ashkenazi, Sarah Adler, Yonaton Shiray, Shira Haas, Gefen Barkai, Dekel Adin, Shaul Amir, Itay Exlroad

Letošnji Liffe sem odprl s Foxtrotom, drugim celovečercem izraelskega režiserja Samuela Maoza. Izraelca sem podčrtal že ob njegovem z zlatim levom nagrajenem prvencu Lebanon, mikrolokacijski klavstrofobični pritivojni drami, ki celotno zgodbo pove iz notranjosti oklepnega vozila. Maoz se je s Foxtrotom vrnil v Bentke in ponovno zasijal, saj se je tudi tokrat domov vrnil z nagrado – srebrnim levom za režijo. Beneško žirijo je prepričala zgodba v treh dejanjih, ki iz perspektive treh članov izraelske družine prevprašuje kako naključja (ali če vam je ljubše usoda), kroji(jo) življenja protagonistov. 

Film odpre tragična novica, s katero zakonca Feldmann seznanita predstavnika izraelske vojske, ki se tistega dne pojavita na vratih njunega družinskega stanovanja. Njun sin Jonathan je padel (pomembno je ločiti med umrl in padel) med opravljanjem svojih vojaških dolžnosti. Mati Daphna je izgubila zavest že na vhodnih vratih, še preden je oficir odprl usta in povedal karkoli, njen šokirani mož Michael pa je nato le nemo opazoval reakcijo dobro izurjenih prinašalcev slabih novic. Vojaški svetovalec mu razloži, da bo sedativ, ki so ga nemudoma vbrizgali soprogi, držal dobre štiri ure. Kar njemu, stebru družine, daje dovolj časa, da se zbere in opravi potrebne formalnosti: obvesti sorodnike, se posvetuje s vojaškim rabinom glede pogreba in, kar je zelo pomembno, popije dovolj vode. Kozarec vode vsako uro, trmasto vztraja oficir, ki Michaelu celo naštima opomnik na mobitelu. 

Foto: Imdb

Po osnovnem zapletu, ki ga vidimo že v prvem dejanju se v drugem dejanju selimo na kontrolno točko izraelske vojske. Tam nekje bogu za hrbtom, v blato pogrezajočem se kontejnerju, je stacionirana Jonathanova enota zadolžena za nadzor prometa na tem območju. Recimo, da fantje imajo veliko časa za premišljevanje, saj v resnici še največ dela imajo s kamelo, ki vsake toliko časa pride mimo. Čas ubijajo z risanjem, plesanjem, poslušanjem glasbe in debatiranje o pomembnih in nepomembnih stvareh. S  tretjim dejanjem, ki smiselno zaokroži celoto in se večjim delom posveča Jonathanovi materi Daphe, se znova vrnemo na začetek, v družinsko stanovanje Feldmannovih.

Maoz tako zgodbo vrne tam, kjer jo je začel in tako še enkrat simbolično uprizori eden izmed lajt motivov filma – ciklično ponavljanje, ki tako kot v plesu foxtort plesalca po vedno istih korakih vrne v začetni položaj. Glede na starost protagonistov in čas v katerem je bil postavljen v uvodu omenjeni režiserjev prvenec, Foxtort lahko označimo za svojevrstno nadaljevanje Lebanona. Michael bi hipotetično lahko bil eden izmed članov tankovske posadke, ki trideset let kasneje mora v službo domovini poslati svojega potomca. Oče je svojo nalogo opravil, nazaj je s seboj prinesel svoje demone in zdaj je čas, da enako stori tudi sin. Pomembno je omeniti, da je Maoz v oba filma vgradil osebno noto. S prvim filmom se je spomnil vojaških dni,  v drugem pa je našel motiv v še enem dogodku iz svojega življenja: nekega dne je v terorističnem napadu razneslo avtobus, na katerem naj bi bila njegova hčerka. Po dobri uri je izvedel, da hčerke vendarle ni bilo na avtobusu (rešila jo je njena nagnjenost k zamujanju). Igra usode, stvari na katere lahko vplivamo in stvari na katere nimamo vpliva, razmislek o tem, kolikšen vpliv na naša življenja imajo določitve, ki jih sprejemamo in koliko bi z drugačno izbiro sploh lahko spremenili. To so vprašanja, ki jih poraja ta izvrstno posneti in odigrani celovečerec, o katerem bi se dalo debatirati na dolgo in široko. Foxtort je vsebinsko in tehnično izjemno zanimiv film, s katerim Maoz nadaljuje  s kritiko izraelskega desetletja trajajočega vojaškega angažmaja in nam pod črto servira še en film z jasnim protivojnim sporočilom.

Ocena



sreda, 08. november 2017

Ozark (2017– ) (1. sezona)

Foto: Imdb

Slo naslov: Ozark
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2017
Dolžina: 10x 60'Imdb
Žanri: krimi, drama, triler  
Režija: Jason Bateman, Daniel Sackheim...
Scenarij: Bill Dubuque, Mark Williams
Igrajo: Jason Bateman, Laura Linney, Sofia Hublitz, Julia Garner, Skylar Gaertner, Jordana Spiro, Esai Morales, Jason Butler Harner, Peter Mullan 


Jason Bateman je Marty Byrde, uspešen finančni svetovalec, ki skupaj z nekaj prijatelji vodi uspešno investicijsko podjetje. Poročen je z Wendy (Laura Linney), s katero ima 15-letno hčerko in 13-letnega sina. Družina je finančno dobro priskrbljena, saj je Marty s svojimi naložbami zaslužil lepo vsoto, toda Byrdovi s svojim življenjskim slogom ne izstopajo iz povprečja. V manjši meri zato, ker nikoli ne veš, kdaj lahko izgubiš ves ta denar, v večji pa zato, ker Marty s sodelavci že nekaj česa "pere" umazani denar za mogočni mehiški narko kartel. Marty ve, da se v njegovem poslu ni dobro po nepotrebnem izpostavljati in tega načela se zvesto drži. Več kot zadovoljen je s tem kar ima, toda ko njegovi mamilarski šefi odkrijejo, da je v številnih transakcijah z njihovih računov "izhlapelo" več milijonov njegovo in življenja njegovih najbližjih obvisijo na nitki. Marty je vsekakor dovolj pameten, da ve, da od kartela ne smeš ukrasti denarja, manj inteligentni pa so bili njegovi partnerji. Za svoje napake so plačali ultimativno ceno, Marty pa je kartel prepričal, da bo veliko bolj koristil njihovim interesom živ. Svoje trditve lahko dokaže le, če bo kos sila zahtevni nalogi: v kratkem času mora "oprati" zajetno vsoto denarja in v celoti nadomestiti denar, ki so ga ukradli njegovi partnerji. Zato se z družino preseli u Ozark, ruralno turistično destinacijo, ki ponuja številne možnosti za investiranje umazanega denarja.

Foto: Imdb

Ozark je projekt scenarističnega tandema Bill Dubuque – Mark Williams, ki je z zgodbo o družinskem človeku, ki zaide na kriva pota in postane "pralec" mamilarskega denarja tako navdušil Jasona Batemana, da je ta poleg glavne vloge prevzel še vlogo izvršnega producenta, ter lastnoročno režiral štiri epizode. Idejni tvorec serije Dubuque je pred Ozarkom imel nekaj izkušenj s sorodnimi temami – spisal je scenarij za akcijsko kriminalko Računovodja (The Accountant, Gavin O'Connor, 2016), v katerem Ben Affleck opravlja računovodske storitve za zločinske organizacije. Zgodba Martyja Byrda je torej še ena variacija na temo skrivnih povezav med kriminalom in gospodarstvom, to pot v televizijskem formatu, ki ustvarjalcem praviloma dopušča več ustvarjalnosti pri razvoju zgodbe in karakterizaciji likov. Potencial za zanimivo zgodbo je torej obstajal, a je ta po moji oceni le delno izkoriščen. Temačen ton serije nekoliko spominja na umotvore Christopherja Nolana, medtem ko na vsebinskem nivoju zgodba pluje po vodah neponovljive Breaking Bad, vendar z izrazitejšimi motivi družinske disfunkcije. Ozark je šibek tam, kjer bi moral biti najmočnejši, saj se na neki točki začnemo spraševati, ali je naš finančni čarodej res tako sposoben. Njegove metode pranja denarja bi najbrž razkrinkal tudi kak nadarjeni srednješolec, kaj šele agenti davčne uprave. Prav zato je vloga FBI-ja in vsi dogodki povezani s preiskavo zveznega urada nimajo prave kredibilnosti. V želji po večji napetosti in dinamičnem dogajanju se Marty in ostali liki enostavno prevečkrat znajdejo v kritičnem položaju, da bi vse skupaj delovalo kolikor-toliko sprejemljivo. Nič boljši ni del zgodbe povezan z družino Snell, kajti njihove metode za distribucijo drog so blago rečeno smešne, potencial Petera Mullana neizkoriščen. Ozark je boljši v profiliranju likov in tu najbolj prepričata Bateman, Laura Linney in mlada Julia Garner. Z bolj dodelanimi procedurami in bolj premišljenimi detajli bi Ozark lahko dosegel veliko več. Takšen, kot je, je zgolj povprečna tv produkcija, od katere se že po prvi sezoni dokončno poslavljam.

Ocena



ponedeljek, 06. november 2017

Liffe 2017 - mojih 10



1. Projekt Florida/ The Florida Project / Režija: Sean Baker
Zato ker govorimo o novem filmu avtorja izjemnega Tangerine.




2. O telesu in duši / Testről és Lélekről / On Body and Soul (2017) / Režija: Ildikó Enyedi
Zato ker vsi relevantni viri pravijo, da je to eden izmed vrhuncev leta + zlati medved v Berlinu.



3. Krotko dekle / Krotkaya / A Gentle Creature / Režija: Sergej Loznica
Zato ker se Sergej Loznica po petletnem premoru znova vrača k igranemu filmu.




4. Ubijanje svetega jelena / The Killing of a Sacred Deer /  Režija: Yorgos Lanthimos
Zato ker je Yorgos Lanthimos eden ključnih avtorjev evropskega filma.



5. Divja miška / Wilde Maus / Wild Mouse / Režija: Josef Hader
Zato ker upam, da se Josef Hader v svojem prvencu lahko približa tistemu, kar sta skupaj počela z Wolfgangom Murnbergerjem.




6. Foxtrot /  Foxtrot / Režija: Samuel Maoz
Zato ker gre za drugi celovečerec človeka, ki je pred osmimi leti posnel odlični Lebanon.




7. Dobri časi / Good Time / Režija:  Josh & Benny Safdie
Zato ker brata Safdie imata izjemen občutek za pripovedovanje zgodb o avtsajderjih.



8. Prijazna dežela / Sweet Country / Režija:  Warwick Thornton
Zato, ker me filmi iz dežele tam spodaj na Liffu nikoli ne razočarajo + režiser odličnega Samson in Delilah.



9. Trije plakati pred mestom / Three Billboards Outside Ebbing, Missouri / Režija: Martin McDonagh
Zato ker govorimo o filmu človeka, ki nam je podaril In Bruges in Seven Psychopaths + Frances McDormand.



10. Nikoli zares tukaj / You Were Never Really Here / Režija: Lynne Ramsay
Zato ker je minilo že šest let odkar smo se  »pogovarjali o Kevinu.«


nedelja, 05. november 2017

Wind River (2017)

Foto: Kolosej


Slovenski naslov: Sledi v snegu
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2017
Žanri: krimi, drama, misterij
Dolžina: 107' Imdb 
Režija: Taylor Sheridan
Scenarij: Taylor Sheridan
Igrajo: Jeremy Renner, Elizabeth Olsen, Julia Jones, Kelsey Asbille, Graham Greene, Gil Birmingham



Poslušaj me! Ti veš, kako je tukaj v tem zmrznjenem peklu! Tu nimaš kaj početi! Nič! Ni žensk! Ni zabave! Ostane ti samo pofukani sneg! In pofukana tišina! In to je vse!  S temi besedami zločinec opraviči zločin, soočen s posledicami svojih dejanj. V ta nič, v sneg in tišino indijanskega rezervata Wind River v Wyomingu je postavljena zgodba Taylorja Sheridana, človeka, ki se je po dveh odmevnih scenarijih (Sicario, Hell or High Water) odločil, da je prišel čas, da svoje zamisli lastnoročno prenese na veliko platno. Izhodišče njegovega tretjega scenarističnega projekta je preiskava umora mlade Indijanke, vendar se za klasičnim kdo je storilec? gonilom  skriva veliko več. Že od prvih kadrov nam avtor da vedeti, da je v tem neprijaznem okolju vsakodnevno poteka neusmiljen boj za preživetje. Da je tu življenje neizprosno in da v takšnem okolju lahko preživijo le najmočnejši. Zanimiva točka za razmislek je podatek o vzroku smrti, ki ga vpišejo v mrliški list. Dekle je umrlo zaradi zadušitve z lastno krvjo (posledica dolgotrajnega teka na nizki temperaturi), a na njeno smrt so veliko bolj vplivali dogodki, ki so jo prisilili v pobeg v mrzlo noč.

Foto: Kolosej

Na prvi pogled se zdi, da je namen takšne scenaristične vijuge oviti umor v tančico skrivnosti in ga tako narediti gledalcu bolj zanimivega. A to je po moji oceni le del Sheridanove ideje. Predstavljajmo si, da se v podobni situaciji najde belo dekle, v kakšnem bolj urbanem okolju. Ta bi teoretično imela veliko boljše možnosti za preživetje (pokritost z gsm signalom, sosedje, ceste). Zato teoretično lahko rečemo, da je Indijanka umrla zato, ker je tekla skozi snežno mrzlo puščavo, kamor so jo (skupaj z njenim ljudstvom) vtaknili beli osvajalci. In tako so ti (spet teoretično) posredno odgovorni za njeno smrt. Svojo kritično držo do sodobne Amerike (preiskavo vodi ena sama slabo opremljena agentka in maloštevilna lokalna policija) režiser še bolj nedvomno izrazi v navidez manj pomembnih prizorih, ko svoje pesimistične poglede na življenje v rezervatu izražajo lokalni protagonisti. V to sliko se "idealno" vklopi lokalno črpališče nafte, od katerega Indijanci nimajo nobene koristi (čeprav, spet teoretično, stoji na njihovem ozemlju). Dejstvo, da vrtalno ploščad varujejo do zob oboroženi plačanci (privat zemljišče pač), proti katerim lokalni varuhi reda in miru nimajo veliko možnosti, je še ena pljuska družbi, ki dovoljuje takšno razmerje moči. V ta kritiško napet okvir Sheridan z občutkom vpne zgodbo obeh glavnih likov, ko nas vodita skozi zgodbo: žalujočega lokalnega lovca (odlični Jeremy Renner), in sočutne FBI agentke (prepričljiva Elizabeth Olsen), ki je glavna nosilka humanističnega sporočilnega momenta. Vse skupaj v pravi biser letošnje sezone zaokroži izjemna glasbena podlaga tandema Cave-Ellis (te dni smo ju lahko poslušali v živo v Stožicah). Za konec naj omenim, da je Sheridan prejel nagrado za režijo v Cannesu v sekciji Poseben pogled, film pa je prejel nagrado občinstva v Karlovih Varih.



Ocena


četrtek, 02. november 2017

1922 (2017)



Slo naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2017
Dolžina: 102',  Imdb
Žanri: krimi, drama, grozljivka
Slo recenzija: -
Režija: Zak Hilditch
Scenarij: Zak Hilditch, Stephen King (knjiga)
Igrajo: Thomas Jane, Molly Parker, Dylan Schmid, Kaitlyn Bernard, Neal McDonough

[ENG]


1922 is based on Stephen King's 131-page story telling of a man's confession of his wife's murder. The tale is told from from the perspective of Wilfred James, the story's unreliable narrator who admits to killing his wife, Arlette, with his son in Nebraska. But after he buries her body, he finds himself terrorized by rats and, as his life begins to unravel, becomes convinced his wife is haunting him.


Ocena


sreda, 01. november 2017

El bar (2017)

aka The Bar


Slo naslov: -
Angleški naslov: The Bar
Država: Španija, Argentina
Jezik: španščina
Leto: 2017
Dolžina: 102',  Imdb
Žanri: komedija, grozljivka, triler
Slo recenzija: -
Režija: Álex de la Iglesia
Scenarij: Jorge Guerricaechevarría, Álex de la Iglesia
Igrajo: Blanca Suárez, Mario Casas, Carmen Machi, Secun de la Rosa, Jaime Ordóñez, Joaquín Climent

[ENG]


On an ordinary day in bustling downtown Madrid, life ticks over as usual, while inside a decrepit and noisy central bar, a motley assortment of common urbanites is killing time indolently, up until a loud gunshot sends chills down the spine. Out of the blue, now a man lies dead in front of the bar in a pool of blood, and then surprisingly, in broad daylight, another death follows. Where did that mysterious lethal bullet come from? Is this an act of terrorism or is there a solitary invisible sniper hidden on a roof? As hysteria prevails and the bodies miraculously vanish into thin air, the perplexed and terrified bar's regulars are bound to turn on each other, paranoid and suspicious of the potential assassin who might be hiding inside the place. Is there indeed a wolf among sheep? -Nick Riganas @Imdb


Ocena