četrtek, 18. januar 2018

Lady Bird (2017)

Foto: A24

Slo naslov: Lady Bird
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2017
Dolžina: 94'Imdb
Žanri: drama, komedija
Režija: Greta Gerwig
Scenarij: Greta Gerwig
Igrajo: Saoirse Ronan, Laurie Metcalf, Tracy Letts, Lucas Hedges, Timothée Chalamet, Beanie Feldstein, Lois Smith


Sorazmerno s prepoznavnostjo in priljubljenostjo Grete Gerwig je naraščal tudi njen vpliv na filme v katerih je igrala. Najbolj očitno, ko je nastopala pod dirigentsko palico Noaha Baumbacha (Frances Ha, Mistress America), ko se je že dalo naslutiti, da bo kmalu začela snemati svoje filme. Zdaj, ko se je to zgodilo, je moje veselje dvojno. Greta je dobila priložnost narediti film po svojih željah in merilih, mi pa smo dobili nazaj  Baumbacha, ki se je po treh filmih z Greto (če štejem še Greenberg, v katerem še ni imela tako močnega vpliva) vrnil v stare tirnice. To, kar sta delala skupaj je sicer bilo zelo dobro, toda Baumbach se je na račun prilagajanja Gerwigovi vseeno nekoliko oddaljil od filmov, kakršne je snemal pred tem, Baumbacha, ki ga preferiram in najbolj spoštujem. Najboljši dokaz za to je letošnji The Meyerowitz Stories (New and Selected), odlična komična drama, ki je po moji oceni premalokrat omenjena v kontekstu najboljših stvaritev lanskega leta. A vrnimo se h Greti Gerwig in njenem prvem zares samostojnem celovečercu, ki ga z vseh strani upravičeno zasipajo z ljubeznijo in pohvalami. Mogoče ni odveč omeniti, da je Gerwig v sodelovanju z Joejem Swanbergom, kraljem mumblecore filmanja že so-režirala celovečerec, romantično dramo Nights and Weekends (2008).   

Gerwigowa zgodbo postavi v domači Sacrametno in ob upoštevanju starosti glavne junakinje ni težko ugotoviti, da prvenec vsebuje kar nekaj avtobiografskih elementov. Naslov filma je posledica dejstva, da Christine McPherson ni najbolj srečna z imenom, ki so ji ga namenili starši, zato si je (neuradno) nadela novega – Lady Bird. Pred našo junakinjo je obdobje, ko bo potrebno postoriti marsikaj in sprejeti nekaj pomembnih odločitev. Punca končuje srednjo šolo in mora misliti na prihodnost, izbirati pravi faks in tako ali drugače začrtati glavne življenjske smernice. Njena vizija prihodnosti je povsem drugačna od tistega, kar od nje pričakuje mati, s katero je tudi sicer ves čas na bojni nogi. Zato se Lady Bird še najbolje se počuti v družbi prijateljice Julie, od katere se začne oddaljevati, ko jo medse sprejme skupina popularnih sovrstnikov.

Foto: A24

Že iz tega kratkega povzetka vsebine je možno razbrati, da Lady Bird ne ponuja posebej inovativne zgodbe o odraščanju. Greta se s prvencem loteva univerzalnih tem: prva ljubezen, izguba nedolžnosti, nesoglasja s straši,  prijateljstvo, premišljevanje o prihodnosti... Morda so napetosti na relaciji mati-hči nujno orodje za uspešno napenjanje narativnih linij, a lepo bi bilo, če bi film drugače rešil vsaj zaplet z najboljšo prijateljico in na bolj domiseln način prišel do nauka o vrednostih, na katerih počiva pravo prijateljstvo. Čeprav se Lady Bird univerzalnih tem ne loteva tako pogumno, kot to denimo počne Kako sem izgubila nedolžnost (The Diary of a Teenage Girl, Marielle Heller, 2015), vseeno govorimo filmu, ki ga upravičeno najdemo na mnogih listah najboljših izdelkov preteklega leta. In kaj je potem njegov adut, ki najbolj odločno kompenzira povprečno zgodbo? To so v prvi vrsti zanimivi liki, njihova  dinamika in domiselno napisani dialogi, v katerih Gerwigova  odlično kombinira humor z resnimi temami. Argumenti,  s katerimi uporniška junakinja utemeljuje stališča in izraža nestrinjanje z okolico so na en mah humorni in bistroumni. Saoirse Ronan in njena filmska mama Laurie Metcalf ustvarita ganljiv portret dveh povsem različnih žensk, ki ju ne glede na vsa nesoglasja in medgeneracijski jaz vežejo močna čustva. Svoj delež k všečnosti celote prispeva še galerija zanimivih stranskih likov: simpatična najboljša prijateljica Beanie Feldstein, vedno zanesljivi Tracy Letts v vlogi razumevajočega očeta, rahlo čudaški brat Miguel, njegova punca Shelly... Z življenjskostjo likov in naravno interakcij med njimi Greta Gerwig vse skupaj poveže v  prepričljiv mikrokozmos glavne junakinje, ki se pripravlja zapustiti domače gnezdo in poleteti v širni svet. To je glavni razlog, zakaj Lady Bird vzamemo za svojo, zakaj  za njo navijamo in je tako dobro razumemo.


Ocena


torek, 16. januar 2018

Mindhunter (2017– )

Foto: Netflix


Slo naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2017 
Dolžina: 10 epizod (34'-60')Imdb
Žanri: krimi, drama, triler
Režija: David Fincher, Asif Kapadia, Tobias Lindholm, Andrew Douglas
Scenarij: Joe Penhall
Igrajo: Jonathan Groff, Holt McCallany, Hannah Gross, Anna Torv, Cotter Smith, Cameron Britton, Stacey Roca, Alex Morf, Joe Tuttle 


Netflix, Amazon, Hulu, HBO... Z naraščanjem števila spletnih platform z video vsebinami na zahtevo se je širila tudi ponudba, ponudniki so razširili dejavnost in so distribuciji priključili še produkcijo lastnih vsebin. Izbira je večja in boljša kot kdaj koli, odločitev čemu ponuditi priložnost, oziroma kaj gledati, je vedno zahtevnejša. Ena izmed najboljših serij lanskega leta je po moji oceni Netflixova produkcija Mindhunter.

Idejni tvorec serije je britansko-avstralski scenarist Joe Penhall, ki se je najprej  uveljavil kot pisec gledaliških iger, v svet filma pa se je prebil s scenarijem za Cesto (The Road, John Hillcoat, 2009), prirejenim po knjižni predlogi slavnega Cormaca McCarthyja. Tudi ideja za Mindhunter je prišla s knjižnih polic – tokrat je Penhill prepoznal potencial knjige Mindhunter: Inside the FBI's Elite Serial Crime Unit, ki opisuje dejanske zločine, resnične zločince in delo posebne enote, ki dela na teh primerih. Fokus je na serijskih morilcih, zato ob trendu selitve velikih režiserskih imen na televizijo ne preseneča, da na seznamu ključnih sodelavcev pri naslovnem projektu najdemo Davida Ficherja, ki ga od nekdaj zanimajo temačne zgodbe o serijskih morilcih (Se7en, Zodiac). Fincher je prevzel vlogo producenta in režijo štirih epizod, v preostalih epizodah pa so se na režiserski stolček usedla že uveljavljena Tobias Lindholm (A Hijacking, War) in Asif Kapadia (Amy, Senna, The Warrior), ter  manj znani Andrew Douglas.

Foto: Netflix

Piše se leto 1977. V ameriških zaporih je zaprtih kar nekaj množičnih in serijskih morilcev. Eni čakajo na usmrtitev, drugi bodo za zapahi ostali do svojega zadnjega diha. O njihovih zločinih poročajo mediji, o njih se debatira v ameriških domovih, toda večino zanimajo zgolj gola, umazana dejstva. Kriminalne psihologije in profiliranja zločincev ne poznajo niti pri vsemogočnem FBI, a to se bo počasi začelo spreminjati. Mladi agent Holden Ford (Jonathan Groff) nadrejene prepriča, da mu dovolijo intervjuje z morilci z enim ključnim namenom: razumeti okoliščine zločina in stanje uma storilcev. Prepričan je, da z analizo zbranih informacij lahko bolje razumejo motive storilcev, rešujejo odprte primere in morda celo preprečijo kakšen podoben zločin. Kmalu se mu pridruži še izkušeni agent Bill Tench (Holt McCallany). Skupaj začneta obiskovati razvpite morilce v zaporih in se z njimi pogovarjati o njihovih zlodelih. Oborožena z novimi spoznanji o funkcioniranju zločinskega uma kmalu rešita prvi odmeven primer, nekje vmes stalna članica enote postane še priznana psihologinja Wendy Carr (Anna Torv), ki s svojimi izkušnjami na tem področju programu v povojih da dodaten zagon.

Foto: Netflix

Brutalni umori in serijski morilci so bili (in bojo) fokus številnih serij. Osnovni problem tovrstnih poskusov je občutek ponavljanja, saj so posamezne epizode bolj ko ne narejene po istem kopitu in zadeva hitro postane monotona. Najti novo perspektivo in pokazati stvari na način, ki je istočasno svež in zanimiv ni lahka naloga in po mojem mnenju je Mindhunter serija, ki gledalcu ponudi prav to. Dober rezultat je posledica premišljene strukture, dobrega scenarističnega dela, prepričljive igralske zasedbe in obrtne spretnosti ljudi za kamero. Ustavimo se najprej pri slednji. Že s prvo epizodo Fincher zastavi visok vizualni standard, ki se nato, kljub rotacijam na režiserskem stolčku, brez večjih nihanj vzdržuje skozi celotno prvo sezono. Izkušnja je zelo kinematična in lahko bi rekel, da se je Fincherju in ostalim uspelo močno približati standardom, v katerih lahko uživamo le v kinodvoranah. Ustvarjalci so se odlično izognili pasti, ki bi jo prineslo epizodično portretiranje razvpitih morilcev tako, da se nekaterim namenili večjo vlogo – s fokusom na odnosu med morilcem Edmundom Kemperjem (odlična interpretacija Camerona Brittona) je ustvarjena ena izmed osrednjih pripovednih niti. Zgodba se po zaslugi dobrega scenarija razvija organsko, z prepričljivim mešanjem teorije in prakse. Po uvodnem teoriziranju se naši junaki začnejo počasi vključevati v reševanje odprtih primerov, kar zgodbi prinese dodaten zagon. Vse skupaj v trdno in zanimivo celoto poveže kvalitetno karakterno profiliranje osrednjih protagonistov. Jonathan Groff je odlična izbira za vlogo mladega agenta Forda, enako dober je tudi Holt McCallany, ki je po številnih stranskih vlogah izkoristil ponujeno priložnost in dokazal, da je več kot dober osrednji protagonist. Atraktivna psihologija, ki jo igra Anna Torv je nekakšen vezni element, ki tvori osrednji trikotnik protagonistov in skrbi za subtilno seksualno napetost znotraj le-tega. Vse skupaj pa je (ob upoštevanju časa, v katerem teče zgodba) še toliko bolj zanimivo zaradi njene prikrite istospolne usmerjenosti. To so plusi, ki Mindhunter postavljajo v sam vrh lanske tv produkcije in videli bomo, ali bo vse skupaj ostalo na tako visokem nivoju v že napovedani drugi sezoni.          

Ocena



ponedeljek, 15. januar 2018

The Florida Project (2017)

Foto: A24

Slo naslov: Projekt Florida
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2017
Dolžina: 111',  Imdb
Žanri: drama
Režija: Sean Baker
Scenarij: Sean Baker, Chris Bergoch
Igrajo: Willem Dafoe, Brooklynn Prince, Valeria Cotto, Bria Vinaite, Christopher Rivera, Caleb Jones, Macon Blair, Karren Karagulian


Sean Baker je humanist. Avtor, ki svoje junake vedno išče na socialnem robu. Med večnimi avtsajderji: imigranti, transvestiti, homoseksualci in reveži vseh vrst. Baker je nase opozoril, ko je s Shih-Ching Tsou, s katero sta se spoznala na newyorški univerzi The New School (ta je tako ali drugače vpletena v vse Bakerjeve filme), posnel Take Out (2004), zgodbo o kitajskem ilegalnem imigrantu, ki zaradi dolga do tihotapcev ljudi mora delati preko meja človeške vzdržljivosti. Princ Broadwayja (2008) je zgodba o ganskem nezakonitem priseljencu, ki na ulicah prodaja ponaredke znanih blagovnih znamk, Starlet (2012) pa v središče postavi zgodbo o neobičajnem prijateljstvu med mlado žensko in osamljeno starko. Dokončni preboj na veliko sceno mu je prinesla z mobilni telefoni posneta komična drama Tangerine (2015), ki pod drobnogled vzame LGBT skupnost v Hollywoodu.

Baker je svojo najnovejšo pripoved postavil na sončno Florido, v bližino zabaviščnega parka Disneyland, ki vsakodnevno privablja trume turistov. Le nekaj kilometrov stran od Disneylanda stoji Magični grad, drugorazredni motel, v katerem posamezniki in družine v finančnih škripcih lahko najdejo začasno zatočišče. Mnogi po nekaj mesecih pridejo na zeleno vejo in se odselijo, za nekatere pa soba v zanikrnem motelu dolgo ostane edina možnost. Med rezidenti z daljšim stažem je živahna šestletnica Moonee, ki s prijateljema Scootyjem in Jancey odrašča v motelu in okolici. Vesela ekipa vsak dan ušpiči kakšno večjo ali manjšo neumnost, a ob starših, kakršna je Mooneejina neodgovorna mama Halley, je to bolj ko ne pričakovano. Čeprav mladi mamici nekako uspe zbrati denar za tedensko najemnino, bodisi s prodajo diskontnih parfumov v bližnjem turističnem kompleksu, bodisi z drobnimi tatvinami, je le vprašanje časa, ko bosta skupaj z Moonee končale na cesti. Njen edini zaveznik je dobrosrčni upravnik Bobby, ki je za svoje najemnike pripravljen storiti več, kot si je sam pripravljen priznati. Halley na koncu ostane brez svojega malega biznisa s parfumi in je prisiljena izkoristiti še zadnji izhod v sili.

Foto: A24
    
Pred nami je delo avtorja, na katerega je močno vplival britanski social-realizem (Baker v intervjujih izpostavlja dela Kena Locha in Alana Clarka) in tudi to pot je nastala zgodba, ki izpostavlja pereča socialna vprašanja. V njej se zrcalijo posledice finančnega zloma in strmoglavljenja nepremičninskega trga, ki je po letu 2008 veliko ljudi postavilo v položaj, v katerem se nahajajo družine začasno nastanjene v motelu »Magični grad.« Med tem ko helikopterji ves čas dovažajo obiskovalce v Disneyland (štiričlanska družina tam zapravi tudi več tisoč dolarjev), le streljaj stran živijo ljudje, ki bijejo boj za golo preživetje. Projekt Florida tako ni zgolj kritika sistema ampak tudi poziv k spremembam, ki vodijo k zmanjševanju socialnih razlik. S socialnim komentarjem je postavljen okvir zgodbe, znotraj te večje slike pa teče zgodba o otroštvu in odraščanju. 

Baker v Projektu Florida za primarno pripovedno perspektivo izbere perspektivo šestletnega otroka. Otroški pogled na svet je temu primerno rožnat – rožnata je fasada "magičnega" motela, rožnati so celo obcestni robniki, ob katerih Moonee s prijatelji skoraj vsakodnevno hodi do kioska s sladoledom. (Če se spomnimo barvne sheme režiserjevega prejšnjega filma ugotovimo, da Baker s Projektom Florida nadaljuje z nadgradnjo svojega avtorskega podpisa.) Glede na okoliščine v katerih odraščajo Moonee in njeni prijatelji se morda zdi, da v tej zgodbi ni prostora za vedrejše tone. Toda Projekt Florida je film, ki na pesimistični podlagi izriše fascinantno zgodbo o radostih otroštva. Ko opazujemo te otroke in njihova mlada življenja spoznavamo, da so ti otroci, okoliščinam navkljub, večino časa srečni. Ko si otrok, za srečo ne potrebuješ veliko: nekaj prijateljev, borovničev sladoled in streho nad glavo. To idejo v prakso odlično realizirajo mladi naturščki, v prvi vrsti Brooklynn Prince kot Moonee, pred kamero pa so zelo naravni tudi njeni filmski prijatelji. Baker je režiser, ki zna izbrati svoje protagoniste-naturščke in potem iz njih izvleči maksimum. Bria Vinaite kot mlada mamica Halley je še en zadetek v polno, vse skupaj pa s svojimi izkušnjami izvrstno poveže Willem Dafoe. Njegov Bobby je marsikaj: nadomestni oče, dedek, angel varuh in mogočni zaščitnik razposajenih otrok, ljubitelj živali… Morda ga lahko razumemo tudi kot svojevrsten potokaz družbi, ki vedno bolj izgublja kompas, pozablja na sočloveka in na krilih ignorance drvi v razčlovečenje.

Ocena


sobota, 13. januar 2018

Downsizing (2017)

Foto: Kolosej

Slo naslov: Krčenje
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2017
Dolžina: 135'Imdb
Žanri: komedija, drama, zf
Režija: Alexander Payne
Scenarij: Alexander Payne, Jim Taylor
Igrajo:  Matt Damon, Hong Chau, Christoph Waltz, Jason Sudeikis, Kristen Wiig, Udo Kier

Krčenje je novi, sedmi celovečerec režiserja, ki je nazadnje navdušil z Nebrasko (2013) in pred tem še slehernim filmom, ki ga je posnel. Ob tej priliki je Alexander Payne ponovno združil scenaristične moči z Jimom Taylorjem, s katerim sta skupaj posnela že pet filmov. Krčenje glede na Paynov dosedanji opus prinaša odmik od zanj značilnega rahločutnega pretresanja družinske dinamike in medčloveških odnosov. Tokrat je pred nami zgodba, ki bi se lahko dogajala v neki alternativni sedanjosti ali bližnji prihodnosti.

Zakonca Safranek (pazi na naglas) sta tipična predstavnika ameriškega srednjega razreda – dovolj premožna za normalno življenje, prerevna, da bi uresničila ameriške  sanje. Paul (Damon) bi se zlahka sprijaznil s tem kar ima, njegova boljša polovica Audrey (Wiig) pa hrepeni po bolj razkošnem življenju. Njene želje bi najbrž za vedno ostale neuslišane, če norveški znanstveniki ne bi odkrili načina, kako človeka skrčiti na skromnih 12 centimetrov. Edina slaba stran te izjemne pogruntavščine je, da ne deluje v obratni smeri. Ali drugače: ko se enkrat skrčiš, ostaneš skrčen! Iz znanstvene perspektive govorimo o tehnologiji, ki lahko reši naravo in človeštvo pred izumrtjem, saj skrčen človek potrebuje manj materialnih dobrin in naravnih resursov. Podjetneži v tehnologiji hitro prepoznajo komercialni potenci in po celem svetu začnejo rasti varovana luksuzna naselja za skrčene ljudi. Dovolj je, da prodaš svoje premoženje in se preseliš v miniaturni svet, v katerem denar ima bistveno višjo vrednost, kajti v tem svetu je tudi povprečen človek milijonar, ki zgolj od prihrankov lahko živi v razkošni hiši, igra golf, se sprošča v ekskluzivnih centrih in je najboljšo hrano. Milimeter velik želodec pač ni težko napolniti in na prvi pogled se zdi, da je možnost krčenja dar z nebes. Tako razmišljata tudi Paul in Audrey, ki se odločita za krčenje. Končno je napočil čas, da uresničita svoje sanje. Podpišeta dokumente in zdi se, da ju do uresničitve fantazije loči le nekaj ur spanca. A ko se pomanjšani Paul zbudi spozna, da med njegovim krčenjem vse ni potekalo tako, kot je bilo načrtovano.
Foto: Kolosej
  
Krčenje je znanstveno fantastična satira, pri kateri je satirična komponenta veliko bolj pomembna od ZF komponente, ki je le izgovor za satiro, inštrument za preslikavo aktualnega družbenega trenutka. V času, ko najmočnejša država sveta ima najbolj neumnega predsednika v zgodovini, človeka brez posluha za okoljevarstveno problematiko, je Krčenje še kako aktualen film. Toda Payne s filmom ne izraža zgolj zaskrbljenosti za prihodnost matere Zemlje – enako pomemben, če ne pomembnejši, je komentar aktualnih družbenih odnosov. Človek je tudi v ta miniaturni svet, v katerem naj bi v blaginji uživali vsi, prinesel stare navade. Izkaže se, da tudi ta novi svet potrebuje svoj depriviligirani razred. Reveže, ki bodo opravljali umazana dela, čistili straniščne školjke in tako ali drugače servisirali novo elito. Siromake, pretežno Mehičane in ostale priseljence, ki jih od elite loči velikanski zid (zveni znano, a ne?) z nadzorovanimi vhodi, skozi katere ti reveži vsakodnevno prihajajo na delo. Na bolj osebnem nivoju gre za zgodbo o junaku, ki išče in na koncu tudi najde smisel svojega obstoja. Težava Krčenja je v tem, da je osrednji junak Paul enostavno nezanimiv. Je dobrosrčen, razumevajoč človek s posluhom za sočloveka, a tudi neizrazit v vsem, kar počne. V žalosti, veselju in ljubezni. Krivdo težko pripišem Mattu Damonu, ki se sicer trudi, toda film nad gladino v največji meri drži odlična Hong Chau, kot invalidna, proti svoji volji pomanjšana vietnamska disidentka, nekaj malega pa pristavi tudi Christoph Waltz, v vlogi srbskega kralja črnoborznih aktivnosti. Krčenje ni razočaranje, a vseeno moram konstatirati, da je Payne avtor, od katerega sem pričakoval boljši film.


Ocena


četrtek, 11. januar 2018

Cheong-nyeon-gyeong-chal (2017)

aka Midnight Runners 

Foto: Imdb


Slo naslov: -
Angleški naslov: Midnight Runners 
Država: Južna Koreja
Jezik: korejščina
Leto: 2017
Dolžina: 109'Imdb
Žanri: akcija, komedija, krimi
Režija: Kim Joo-Hwan
Scenarij: Kim Joo-Hwan
Igrajo: Park Seo-Joon, Kang Ha-Neul, Park Ha-Sun, Sung Dong-Il


Ki-Joon (Park Seo-Joon) in Hee-Yeol (Kang Ha-Neul) sta mlada kadeta policijske akademije, ki se med urjenja zbližata in nato v nekaj letih šolanja postaneta dobra prijatelja. Nekaj mesecev pred koncem izobraževanja za policiste se kadeta skupaj odpravita v mesto. Mladeniča nimata punc, zato se v plesne klube odpravita v upanju, da bosta spoznala kakšno. Večera je skoraj konec in iz njunih prizadevanj se ni izcimilo nič. A nato na poti domov postaneta naključni priči ugrabitve mladega dekleta. Dekle nekaj sto metrov pred njimi ujamejo in potisnejo v kombi, ki hitro odpelje s kraja dogodka. Na akademiji so ju naučili, da je pri reševanju primerov ugrabitve prvih nekaj ur ključnih, zato z opisom kombija in številko tablice pohitita na najbližjo policijsko postajo. A ko dojameta kako počasna je procedura v takšnih primerih se odločita, da zadevo vzameta v svoje roke.

Foto: Imdb

Midnight Runners je v Južni Koreji bil eden največjih kino hitov lanskega leta, ki se po številu gledalcev v absolutni konkurenci uvršča na 7.mesto, uvrstitev pa je še za dve mesti boljša, če s seznama odstranimo nekorejske filme. Film podpisuje Kim Joo-Hwan, avtor indie uspešnico Koala (2013), ki se je tokrat lotil režije komercialno naravnanega filma. Rekel bi, da je rezultat temu primeren, saj je posnel celovečerec, ki v prav nobenem segmentu ne izstopa iz povprečja. Polnočna tekača je film zastavljen tako, da ugaja predvsem mlajši publiki, kar nenazadnje potrjuje izbira glavnih igralcev (oba svoje delo opravita solidno). V osnovi gre za akcijsko "buddy" komedijo, ki se začne z dokaj nezanimivim zbliževanjem dveh mladeničev, nakar se zgodi ugrabitev in vse skupaj dobi malce resnejšo in zanimivejšo podobo. Od tu naprej je zadeva gledljiva: v zgodbo se vključi kitajska mafija (trgovina z organi in še čem!),  kar je ob solidni dinamiki, zabavno obarvani akciji in ščepcu družbene kritičnosti zadostovalo, da v družbi mladih junakov vztrajam do konca, četudi od filma nisem odnesel praktično nič.    


Ocena


sreda, 10. januar 2018

Brawl in Cell Block 99 (2017)

Foto: Imdb

Slo naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2017
Dolžina: 132'Imdb
Žanri: krimi, drama
Režija: S. Craig Zahler
Scenarij: S. Craig Zahler
Igrajo: Vince Vaughn, Jennifer Carpenter, Don Johnson, Marc Blucas, Tom Guiry, Udo Kier, Rob Morgan, Geno Segers


Že v uvodnih kadrih nam S. Craig Zahler predstavi Bradleyja (ne Brada) Thomasa na način, ki pove veliko o njegovem (anti)junaka. Njegova pojava, pobrita glava in tetovaža govorijo zgodbo o burni preteklosti, ki jo je zamenjala bolj umirjena, premišljena sedanjost. Časi so težki in v tem prvem prizoru Bradley izgubi službo avtomehanika. Prvi prizor se mi zdi zanimiv tudi zato, ker je postavljen tako, da sprva imamo občutek, da se bo Bradly vsak čas zapodil med ljudi pred mehanično delavnico in začel vihteti pesti. Prikrita grožnja vtkana v prizor napove, česa je zmožen Bradly, ki na poti domov ne ve, da bo njegov slab dan kmalu postal še slabši. Spoznanje o ženini nezvestobi na tako usran dan ne obeta nič dobrega, toda Bradly se žene niti ne dotakne. Svojo frustracijo preusmeri na njen avto, v enemu najbolj zapomljivih filmskih prizorov lanskega leta. Sledi časovni skok v prihodnost. Nekaj let kasneje Bradly s soprogo Lauren pričakuje rojstvo njunega prvega otroka. Zakonca zdaj živita v razkošni hiši in že na prvi pogled je očitno, da Bradly več ni revež iz začetka filma. V njegovem primeru to lahko pomeni zgolj eno: da se je znova vrnil starim navadam in ponovno začel delati za Gila, svojega nekdanjega šefa, ki je že lep čas v poslu z mamili. Na neki točki novi-stari šef želi razširiti posel, zato sklene dogovor o "sodelovanju" z nevarnim mehiškim kartelom. Sodelovanje, ki Bradlyju že od samega začetka ni dišalo se na koncu sprevrže v katastrofo, pošiljka mamil konča v morju, naš antijunak pa odide za sedem let v zapor. Toda zaporna kazen je le začetek njegovih težav.

Foto: Imdb

Grindhouse filme so nekoč predvajali v neuglednih, zakotnih kinodvoranah, danes pa grindhouse lahko najdemo v programski ponudbi najbolj uglednih filmskih festivalov. Brawl in Cell Block 99 se je tako znašel v programski ponudbi beneškega filmskega festivala in zdi se, da grindhouse in ostale sorodne vsebine skozi "polnočne" sekcije na nek način postajajo del "art" kino ponudbe. Očitno se tudi selektorji festivalov začutili odprtost publike do teh vsebin in jim zatorej namenjajo vedno več prostora. Spremenilo se je marsikaj. Danes je praktično nemogoče, da filmi, kot je izvrstni Zahlerjev prvenec Bone Tomahawk, gredo mimo neopaženo. Tovrstne biserčke najprej izpostavijo manj pomembni "poročevalci," ostalo opravi internet. Na račun bolj dostopne tehnologije se tudi z manj denarja da posneti film s povsem solidno produkcijsko vrednostjo, uveljavljeni igralci želijo delati z talentiranimi režiserji in se preizkušati v drugačnih vlogah. Zaradi vseh teh razlogov smo lahko dobili Brawl in Cell Block 99, s katerim Zehler potrdi, da je izjemno talentiran režiser, od katerega lahko pričakujemo veliko. Dobre dve uri dolg film mine zelo hitro – v svet Bredlyja Thomasa nas potegne vzdušje, dober ritem, premišljeno kadriranje, ustrezno kratki dialogi (za tisto, kar lahko pokažeš s sliko, ne potrebuješ besed) in izvrstni Vince Vaughn. Igralec, ki je v številnih komičnih vlogah bolj redko dosegel kakšen omembe vreden rezultat je že v drugi sezoni Pravega detektiva dokazal, da se zelo dobro znajde tudi v drugačnih, zahtevnejših vlogah. Potencial, ki ga pokazal tam, je tu še bolj prišel do izraza in vloga v naslovnem je za Vaughna gotovo ena najboljših v njegovi karieri. Film bi brez nekaterih scenarističnih nelogičnosti nemara bil še boljši, a ne glede na ta očitek Brawl... kroji sam vrh lanskoletne grindhouse ponudbe.


Ocena


nedelja, 07. januar 2018

Molly's Game (2017)

Foto: Kolosej


Slo naslov: Velika igra
Država: ZDA, Kitajska
Jezik: angleščina
Leto: 2017
Dolžina: 140'Imdb
Žanri: biografija, drama
Režija: Aaron Sorkin
Scenarij: Aaron Sorkin
Igrajo: Jessica Chastain, Idris Elba, Natalie Krill, Michael Cera, Kevin Costner, Chris O'Dowd, Rachel Skarsten, Madison McKinley, Jon Bass



Aaron Sorkin je kariero začel s scenarijem za film, ki je prejel štiri oskarjevske nominacije. Zadnji dobri možje (A Few Good Man, Rob Reiner, 1992) je bil sila odmeven film in od scenarističnega prvenca je Sorkin v svoj opus dodal kar nekaj vidnih naslovov. Za Socialno omrežje (The Social Network, David Fincher, 2010) je prejel oskarja, med ostalim je napisal scenarij za Zmagovalca (Moneyball, Bennett Miller, 2011) in biografsko dramo Steve Jobs (Danny Boyle, 2015). Po vseh teh uspehih in sodelovanjih z vrhunskimi režiserji je Sorkin čakal priložnost, da prevzame oba ključna položaja za kamero in svoje ime poleg scenarija vpiše še v rubriko režija. To priložnost je našel v resnični zgodbi Molly Bloom, ki se je na knjižne police prišla leta 2014.  

Molly Bloom se je kot mladi smučarki obetala uvrstitev v ameriško olimpijsko reprezentanco. Težka poškodba na kvalifikacijski tekmi je končala njene sanje o nastopu na zimskih olimpijskih igrah, smučke so končale v kotu in Molly je morala izbrati drugačno pot. Pred študijem je želela narediti krajšo pavzo, zato je sprejela delo natakarice in se zaposlila kot pomočnica muhastega podjetnika, ki na različnih lokacijah organizira nelegalne igre pokra. Nelegalne igralnice, v katerih se na mizah kopičijo zajetni kupčki, obiskujejo slavni ljudje iz sveta šov biznisa, premožni podjetniki in ostali pomembneži, temu primerni so tudi zaslužki organizatorja. Molly se odlično znajde v novi vlogi in na neki točki izkoristi svojo priljubljenost med rednimi igralci – šefu spelje glavne kliente in začne sama voditi dobičkonosen posel. Podjetna Molly z večjim udobjem in višjimi začetnimi vložki privabi še več igralcev in na njenih mizah so kmalu milijonski zneski. In tam kjer je v igri veliko denarja, tudi mafija ne more biti daleč.

Foto: Kolosej

Sorkin je za režiserki debi kot rečeno izbral knjižno predlogo in si z dobro izbiro dodobra olajšal delo. Gledano zgolj iz vidika zanimivosti in razvedrilne vrednosti je Velika igra film, ki se ga brez dvoma izplača videti. Sorkin-režiser nima težav z ritmom in nam dopusti le malo razlogov za padec koncentracije. Kljub izdatni dolžini je izkušnja sila kratkočasna, saj ob koncu nisem imel občutka, da sem dobre dve uri presedel v kino dvorni. Prvi razlog takšnega počutja zaključek, da je Mollyjina zgodba zanimiva do te mere, da se ob njej preprosto ne moreš dolgočasiti, druga, vsaj iz moje perspektive, je dejstvo, da v glavni vlogi gledam čudovito Jessico Chastain. Mislim, da se igralka odlično znajde v čevljih ženske, ki se je zgolj z inteligenco in podjetnostjo uveljavila v izrazito moškem okolju. Poleg Chastainove velja izpostaviti še prispevka vedno zanesljivega Idrisa Elbe in ob tej priložnosti bolj resnega, izmuzljivega Michaela Cere. Med samim ogledom je zame še najbolj moteča bila občasna raba hitrih rezov, ki sicer povečajo dinamiko, a tudi pošteno otežijo spremljanje zgodbe. Druga pripomba leti na Sorkinov zaključni eksperiment, v katerem oče-psihiater (Kevin Costner)  v treh korakih gledalcu razloži glavno junakinjo. Dejstvo je, da je Sorkin ustvaril like, ki se ne morejo pohvaliti z ne vem kakšno globino in dobro bi bilo, če te pomanjkljivosti ne bi reševal s tako prozorno instant formulo. Bolje bi bilo, če bi vse karte stavil na razvedrilno komponento filma in me s tem vsaj nekoliko  odvrnil od razmišljanja o tem, kako je zgodba glavna junakinje vse preveč romantizirana in kako je v resnici vse skupaj moralo biti dosti bolj grdo. A to je že druga zgodba, za nek drug film.  



Ocena


sobota, 06. januar 2018

Horace and Pete (2017)

Foto: Imdb

Slo naslov: -
Država: ZDA 
Jezik: angleščina
Leto: 2016
Dolžina: 10 epizod (30-67 minut)Imdb
Žanri: komedija, drama
Režija: Louis C.K.
Scenarij: Louis C.K.
Igrajo: Louis C.K., Steve Buscemi, Edie Falco, Alan Alda, Jessica Lange, Liza Treyger, Steven Wright, Kurt Metzger


Horace in Pete je verjetno najstarejši bar v Brooklynu. Pred stotimi leti sta ga odprla brata Horace in Pete, lastništvo se je nato prenašalo na njihove potomce in sto let kasneje je lokal prešel v roke 49-letnega Horaca Vittela VIII (Luis C.K.) in njegovega 52-letnega bratranca Peta (Steve Buscemi). V celem stoletju se razen ljudi, ki zadevo vodijo, ni spremenilo skoraj nič: mize, stoli in vsa ostala oprema so v uporabi od odprtja, zato je že sam interier svojevrstna znamenitost. Ko enkrat stopiš skozi vhodna vrata imaš občutek, da si zavrtel čas nazaj. V lokalu v skladu s tradicijo veljajo posebna pravila. Cenik je fleksibilen, kar v praksi pomeni, da za redne obiskovalce veljajo polovične cene, medtem ko naključni obiskovalci navadno plačujejo redno (beri dvojno) tarifo. V lokalu ne strežejo mešanih pijač, samo čisto žganje (resda zredčeno z vodo, a to je že druga zgodba), na voljo je samo ena vrsta piva – točeni Budweiser. Nič od tega pa ne boste dobili, če tja vstopite s telefonom prislonjenim ob uho, saj telefoniranje za šankom velja za nevljudno, zato ne boste postreženi.

Foto: Imdb

Horaceu in Petu, ki uradno vodita bar in živita v stanovanju nad lokalom za šankom pomaga zdaj že 80-letni stric Pete (Alan Alda), ki je vsa pooblastila sicer prenesel na svoja nečaka, vendar njegova beseda še vedno ima veliko težo. Četrta, ključna oseba v tej družinski shemi je Horaceova in Petova sestra Sylvia (Edie Falco), ki ob visoki vrednosti nepremičnin v New Yorku brata želi prisiliti, da lokal prodajo. Hrbtenica zgodbe je zgrajena okoli odnosov omenjenih družinskih članov, a v skoraj vsaki epizodi najdemo izvrstne prizore, ki niso v neposredni povezavi z razvojem osrednje narativne linije. V teh mini zgodbicah v ospredje včasih stopijo naključni gostje, včasih pa besedo prevzame kakšen izmed rednih obiskovalcev lokala. Te zgodbice so včasih zabavne, včasih resne, a zato nič manj zanimive. Z anekdotami v debatah sodelujejo tudi osrednji protagonisti, te zgodbice pa so skupaj z zapleti v njihovih zasebnih življenjih pravzaprav koščki nastajajočega mozaika, ki nam bo v končnici, ko vsi koščki vzamejo svoje mesto, ponudil izjemno čustven portret disfunkcionalne družine. Portret, ki pojasni, da je vse kar so naši protagonisti danes vsota dogodkov (dobrih in slabih), ki so izoblikovali njihove značaje. Blesti celotna igralska zasedba: Alda, Buscemi, Falco in celo glumaško nekoliko omejeni C.K. Ta je pojasnil, da je model, po katerem je zgradil svojo prvo spletno serijo (epizode so z enotedenskim presledkom bile dostopne le na njegovi spletni platformi), gledališka igra Abigail's Party, ki jo je pred štiridesetimi leti na oder postavil Mike Leigh. In zato tudi Horace in Pete deluje povsem gledališko, saj se vsa zgodba odvije v baru in stanovanju nad njim. A po kratkem privajanju na gledališko vzdušje je vez med gledalcem in liki ustvarjena in ta vez je iz epizode v epizodo močnejša. Vse do zaključnega dela v katerem se tehtnica, ki je ves čas niha med komedijo in tragedijo, dokončno prevesi v tragedijo.

Luis C.K. nikoli več ne bo imel statusa, ki ga je imel pred afero Weinstein, ki je na površje potegnila umazane skrivnosti iz sveta šovbiznisa in v mišjo luknji pognala prestopnike, ki so v večji ali manjši meri izkoriščali svojo pozicijo moči. Detajli iz zasebnih življenj zvezdnikov in različne rumene novice so vedno šle mimo mene, edino merilo vrednosti igralcev, režiserjev, scenaristov in vseh ostalih ustvarjalcev so bil njihova dela na velikih in malih zaslonih. A tokrat je zgodba enostavno prevelika, da bi jo preslišal, zato lahko le povem to: Luie je že priznal krivdo in bo za svoja dejanja kaznovan, tako kot bi morali biti kaznovani vsi, ki so tako ali drugače poniževali druge ljudi. Zavedam se, da zdajšnja klima ni niti najmanj primerna za promoviranje projektov ljudi, ki so akterji omenjene afere, toda Horace and Pete je enostavno tako poseben dosežek v karieri zdaj že propadlega komika, da ga preprosto moram omeniti in priporočiti v ogled.


Ocena


sreda, 03. januar 2018

Ikari (2016)

aka Rage

Foto: Imdb

Slo naslov: -
Angleški naslov: Rage
Država: Japonska
Jezik: japonščina
Leto: 2016
Dolžina: 142' ,  Imdb
Žanri: drama, misterij, triler
Režija: Lee Sang-il
Scenarij: Lee Sang-il, Shûichi Yoshida (knjiga)
Igrajo: Ken Watanabe, Mirai Moriyama, Kenichi Matsuyama, Gō Ayano, Suzu Hirose, Pierre Taki, Mitsuki Takahata, Chizuru Ikewaki, Aoi Miyazaki, Satoshi Tsumabuki


Sang-il Lee se svojim najnovejšim celovečercem vrača na teritorij, na katerem mu je že  uspelo doseči dober rezultat. Lee je leta 2010 dokončal od občinstva in kritike hvaljeno dramo Akunin (Villain), ki je tako kot Ikari posnet po knjižni predlogi Shuichija Yoshide, med ostalim pa je posnel tudi dokaj odmeven rimejk Eastwoodovega Unforgiven (Yurusarezaru mono, 2013).
Uvod v zgodbo je brutalen umor zakonskega para in medijsko odmevna preiskava, ki sledi. Leto dni kasneje policija še vedno caplja v mestu, brez omembe vrednega napredka. Razen spoznanja, da je glavni osumljenec po zločinu obraz spremenil s kirurškim posegom, nimajo pravih sledi.
Foto: Imdb
Pripoved se nato razdeli v tri narativne linije in se osredotoči na tri neznance, ki se, vsak s svojo zgodbo, pojavijo v novem okolju. V majhnem mestu vdovec in zaskrbljeni oče (Ken Watanabe) poskuša izvedeti več o enemu izmed svojih delavcev, s katerim se videva njegova ranljiva hčerka Aiko. Tashiro, tih in vase zaprt mladenič je sicer priden delavec, ki je svojo preteklost zavil v tančico skrivnosti. Podobnost med Tashirom in fotorobotom objavljenim v medijih očeta pripravi do tega, da začne raziskovati njegovo preteklost.

V istem času poslovnež Yuma v nekem gej baru v Tokiju spozna redkobesednega in nesamozavestnega Naota. Končata v Yuminem stanovanju in avantura za eno noč postopoma preraste v resno razmerje. Yumo sprva ne moti, da Naoto ne želi govoriti o preteklosti, a zadeva počasi postane moteča in njuno ljubeče razmerje se začne krhati. Yuma v nekem trenutku dojame, da bi njegov ljubimec lahko bil človek, ki ga iščejo po vsej državi.
Tretji segment zgodbe se vrti okoli najstnice Izumi in njenega prijatelja Tatsuya. Sramežljivi fant želi impresionirati punco, zato je s čolnom odpelje na nenaseljeni otoček. Izkaže se, da na otoku nista sama. Izumi med pohajkovanjem sreča nenavadnega, a prijetnega popotnika Tanako. Mladenič ji razloži, da za nahrbtnikom potuje po deželi, toda njegova zgodba bi prav lahko bila izmišljena. Otok nenazadnje lahko ponudi odlično zatočišče nekomu, ki iz kdo ve kakšnih razlogov ne želi biti najden. 
Foto: Imdb
    
Prihod treh neznancev v novo okolje sproži ugibanja o njihovi preteklosti in iz tega izhodišča Sang-il Lee gradi zgodbo naprej. Sprva kaže, da bo gonilna sila filma iskanje storilca, vendar detektivov, ki preiskujejo dvojni umor, več ne vidimo do samega konca filma. Identiteta morilca postane le povezovalna nit, preko katere spoznamo protagoniste vseh treh zgodb. Ugibanje o tem, kdo izmed treh osumljencev bi lahko bil "naš človek" je vseskozi prisotno,  a je fokus predvsem na razvoju odnosov in razmerij med tremi skrivnostneži in okolico. V treh prepletenih zgodbah, ki tečejo linearno, vsak izmed njih poskuša začeti znova, toda preteklost je dejavnik, ki najbolj ovira integracijo v novo okolje in vedrejšo prihodnost. A ker film želi biti tudi klasični "kdo je storilec" triler, razvoj dogodkov  opazujemo iz perspektiv protagonistov, ki se zapletajo v različna razmerja s potencialnim morilcem. Na tehtnici so zaupanje in ljubezen, ter večperspektivno pretresanje načinov, na katere okoliščine krojijo presojo akterjev. Ikari želi biti kompleksen, toda zgodba se na račun treh enakovrednih podzgodb nekako razvodeni in izgubi ostrino. Tem zgodbam sicer ne manjka zanimivosti,  toda skupinski učinek na koncu ni najbolj prepričljiv. Tudi zaradi povsem nepotrebnega zaključnega zdrsa v sentiment in pojasnjevanje očitnega. Lee je režiser, ki je že dokazal, da lahko doseže veliko boljši rezultat in verjamem, da se že z naslednjim filmom lahko vrne v staro formo.     


Ocena