četrtek, 08. februar 2018

Call Me by Your Name (2017)

Foto: Sony Pictures Digital Inc


Slo naslov: Pokliči me po svojem imenu
Država: Italija, Francija
Jezik: angleščina, italijanščina, francoščina
Leto: 2017
Dolžina: 132',  Imdb
Žanri: drama, romantični
Režija: Luca Guadagnino
Scenarij: James Ivory, André Aciman (knjiga)
Igrajo: Armie Hammer, Timothée Chalamet, Michael Stuhlbarg, Amira Casar, Esther Garrel, Victoire Du Bois, Vanda Capriolo



Pokliči me po svojem imenu je film, ki ga najdemo na skoraj vseh relevantnih seznamih najboljših filmov lanskega leta. Peti igrani celovečerec italijanskega režiserja Luce Guadagnina je sklepni del njegove trilogije poželenja, v katero poleg naslovnega sodijo še Jaz sem ljubezen (Io sono l'amore, 2009) in Nemirna obala (A Bigger Splash, 2015). Italijan je tokrat snemal po istoimenski knjižni predlogi, ki jo je v scenarij priredil James Ivory (ta bi po prvotnem načrtu moral film tudi režirati, na koncu je ta režiserski stolček prepustil Guadagninu). Dogajanje je tako kot v Nemirni obali postavljeno v vroče mediteransko podnebje, to pot v idilično mestece Crema na severu Italije. Tam poletne počitnice preživlja premožna ameriška judovska družina Pearlman. Sedemnajstletni Elio svoj čas investira v branje, igranje klavirja, kopanje v bližnjem jezeru in spogledovanje s puncami. Toda njegove prioritete se spremenijo, ko na delovni obisk k njegovemu očetu, sicer uglednemu profesorju antične kulture, pride postavni ameriški doktorski študent Oliver. Ta bo z njimi preživel nekaj tednov in pod profesorjevim mentorstvom opravil pripravništvo. Elio sprva ni navdušen nad prišlekom, ki je za njegov okus preveč sproščen in neformalen, njegova nenaklonjenost pa bi lahko bila rezultat (pretirane) pozornosti, ki jo njegovi starši namenjajo gostu in dejstva, da kakih deset let starejši Oliver ne kaže pretiranega zanimanja za najstniškega sina svojih gostiteljev.

Foto: Sony Pictures Digital Inc

Imamo torej najstnika na pragu polnoletnosti, ki do prihoda postavnega gosta ni veliko premišljeval o svoji seksualni usmeritvi. Mladega človeka, v katerem se počasi prebujajo čustva in nagoni, ki jih dotlej ni poznal. Z vsakim novim dnem v Oliverjevi bližini se spreminja tudi njegov odnos do prišleka – nenaklonjenost zamenjata sproščenost in dobro počutje – v njunih druženjih je vedno opaznejše stopnjevanje seksualne napetosti in obojestranske telesne privlačnosti. In to je tisto vzdušje, v katerem do izraza pride Guadagninov občutek za prefinjeno polaganje čustvenih plasti, na katerih bo vzniknila nova ljubezen. Italijanski režiser je mojster detajla, avtor, ki zna ustrezno poudariti pomen drobnega dotika in v odličnem sodelovanju z igralci v objektiv kamere ujeti poželenje v pogledih in govorici teles. Pomembno vlogo v nastajajoči pripovedi o prvi ljubezni imajo pokrajina (režiserjev domač kraj), letni čas in časovna distanca (dogajanje je postavljeno v prvo polovico 80-ih let). Okolje in okoliščine bodo marsikakšnega gledalca usmerile v prebujanje nostalgičnih spominov na brezskrbne čase dolgih poletnih počitnic in prve ljubezni. Kajti če odmislimo homoseksualno komponento pripovedi, dobimo povsem konvencionalno zgodbo o odraščanju in prvi ljubezni. Pokazati univerzalnost ljubezenskih čustev, ne glede na seksualno usmeritev protagonistov, je hote, ali nehote, subtekst vsakega filma s podobno tematiko. Tisto, kar v naslovnem primeru (še vedno) dela razliko, to, kar ustvari dodatno vrednost, je istospolna ljubezen. Brez tega elementa bi končni vtis nedvomno bil manj poseben. Brez te komponente bi po ogledu v spominu ostala vizualna senzualnost tajskega direktorja fotografije Sayombhuja Mukdeeproma, še en zanesljiv, odlično uravnotežen igralski nastop Eliovega filmskega očeta Michaela Stuhlbarga in odkritje izjemnega igralskega talenta mladega Timothéeja Chalameta. Pokliči me po svojem imenu je film čudovitih kadrov, odlično ujetih trenutkov in lepo sestavljenih prizorov, ki v seštevku, ne glede na vse odlične sestavine, ne pusti tako močnega vtisa. Čustveno silovitost prve (istospolne) ljubezni je za moj okus še boljše ujel Abdellatif Kechiche, v svoji z zlato palmo nagrajeni mojstrovini Adelino življenje.

Ocena


Ni komentarjev:

Objavite komentar