nedelja, 08. april 2018

Ready Player One (2018)

Foto: Warner Bros.

Slo naslov: Igralec št. 1
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Dolžina: 140'Imdb
Žanri: akcija, avantura, ZF
Režija: Steven Spielberg
Scenarij: Ernest Cline, Eric Eason, Zak Penn
Igrajo: Tye Sheridan, Olivia Cooke, Ben Mendelsohn, Mark Rylance, T.J. Miller, Simon Pegg, Lena Waithe, Win Morisaki, Philip Zhao, Susan Lynch, Hannah John-Kamen, Ralph Ineson



Zavoljo 175-milijonskega proračuna je Igralec št. 1 najambicioznejši film Stevena Speilberga po  Indiani Jonesu in kraljestvu kristalne lobanje (2008), ki je stal še dodatnih deset milijonov dolarjev več. Smo v obdobju, ko televizijski šovi tipa Stranger Things na račun domiselnega prepletanja retro-nostalgičnih elementov in vsebine primarno namenjene mlajšem občinstvu, uživajo veliko popularnost. Ob naši nagnjenost k idealiziranju preteklosti in prepuščanju nostalgiji dobimo zmagovalno kombinacijo, ki pred zaslone vseh velikosti lahko pritegne praktično celo družino. Podobno so razmišljali tudi investitorji, ko so že pred uradnim izidom knjige Ready Player One (2010, Ernest Cline), na avkciji kupili pravice za ekranizacijo romana. Zgodba je namreč polna pop kulturnih referenc iz sveta filma, videoiger, stripa, nostalgične glasbe... Najbolj globok poklon Spielberg nameni svojemu velikemu prijatelju Stanleyju Kubricku z rekonstrukcijo prizorov iz kultnega Izžarevanja, ki so domiselno vključeni v Oazo, alternativno virtualno resničnost, ki jo v letu 2045 igra malodane vsak prebivalec prenaseljene in onesnažene Zemlje. V tej distopični viziji našega planeta je človek povesem uničil ekosistem, gospodarske aktivnosti so zamrle, najmočnejši  igralec pa je korporacija, ki upravlja Oazo. A tudi prihodnost korporativnih glav, oziroma njihovih interesov, ki jih pooseblja dežurni negativec Ben Mendelsohn, postane negotova po smrti idejnega tvorca Oaze Jamesa Hallidayja, ki je s svojo zadnjo voljo poskrbel za preplah v upravnem odboru korporacije in igričarsko evforijo med navadnimi smrtniki. Nekje v igrici je namreč skril t.i. "velikonočno jajce" in tisti igralec, ki ga najde, bo postal njegov dedič in prevzel polno kontrolo nad Oazo in njegovim večmilijardnim premoženjem. Dobri fantje so v tej zgodbi zbrani okoli mladega junaka Wada Wattsa (Tye Sheridan), ki se v družbi svojih virtualnih prijateljev spusti v boj za veliko nagrado. Boj, ki že v osnovi ni pravičen, saj je korporacija najela celo armado nadarjenih igralcev, ki v njenem imenu poskušajo najti "velikonočno jajce." Tako smo dobili izhodišče za klasični dobro-proti-slabem zaplet, ki v nadaljevanju žal ne ponudi nobenih presenečenj. Zgodba se razvija po ustaljenih šablonah, liki in spopadi se v nekem trenutku pričakovano iz virtualnega sveta preselijo tudi v resničnost. Virtualno in dejansko postaneta eno, neločljivi, medsebojno odvisni komponenti, enako pomembni za končni uspeh. Ne glede na predvidljivost, posamezne nelogičnosti in karakterno nedorečenost likov je Igralec št.1 zame bil dokaj zanimiva izkušnja. V prvi vrsti prepriča tempo akcijskih prizorov, ki v kombinaciji z odličnimi 3D učinki ne pušča veliko časa za razmišljanje. In takrat ko tempo malo popusti za dobro počutje skrbijo že omenjene pop reference in nostalgična glasba. Igralec št.1 skozi prizmo razvedrilne vrednosti ne razočara, čeprav sem po izhodu iz kina vedel, da zgodba in liki ne bojo prav dolgo ostali z menoj.

Ocena


3 komentarji:

  1. Meni so ravno nostalgični momenti in nepoboljšljiva sentimentalnost film naredili za res prijetno izkušnjo. Prav brzdati se moram, ko mu prisolim osnovnošolsko štirico, kajti glede na cineastični užitek bi si lahko prislužil še kaj višjega. Kot sam ugotavljaš: zgodba je natempirana, reference po njej gosto posejane, navidezna resničnost lepo prepletena z realnostjo, scena v Izžarevanju pa naravnost vrhunska! Hollywoodski klišeji res odžrejo določen del končne ocene, vendar gre za dokaz, da Spielberg še vedno zna.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ocene so vedno v subjektivni domeni ocenjevalca, odvisne od številnih dejavnikov: kilometrine, razpoloženja, osebnih preferenc. RP1 iz moje perspektive ima visoko razvedrilno vrednost, je simpatičen, nam piha na dušo z glasbo in referencami prebuja spomine na lepe trenutke iz preteklosti. Tu je po moje bolj vprašljivo, kaj film ima sam za povedati. Njegovo globino in sporočilnost kroji knjižna predloga in Spielbergova komercialno naravnana ustvarjalna filozofija.

    OdgovoriIzbriši
  3. Se strinjam s prvim delom odgovora. Resda ne gre za "kantavtorski" projekt, vendar vseeno za sila ambiciozen, na videz neizvedljiv cineastični eksperiment. Prenos na veliko platno je bržkone zahteval ogromno tehničnega oz. obrtniškega znanja in tu vidim režiserjev prispevek, pa tudi vrednost samega filma.

    OdgovoriIzbriši