torek, 16. oktober 2018

Aala Kaf Ifrit (2017)

aka Beauty and the Dogs
Mariam Al Ferjani in Aala Kaf Ifrit (2017)


Država: Tunizija, Francija, Švedska
Jezik: arabščina
Leto: 2017
Dolžina: 100' ,  Imdb
Žanri: krimi, drama, triler
Režija: Kaouther Ben Hania
Scenarij: Kaouther Ben Hania
Igrajo: Mariam Al Ferjani, Ghanem Zrelli, Noomen Hamda, Mohamed Akkari, Chedly Arfaoui, Anissa Daoud, Mourad Gharsalli


Tunizija v času po arabski pomladi. Demokracija je prispela v državo. V organizaciji študentske organizacije v prostorih nekega hotela na obali poteka študentski žur, za katerega je najzaslužnejša 21-letna Mariam, ki je v organizacijo dogodka vložila veliko truda. Pred njo je večer, na katerem bi se kljub manjši nezgodi z obleko morala imeti lepo. Preprosta črna obleka se ji je namreč strgala na vpadljivem mestu, zato je sprejela ponudbo prijateljice, ki je v torbi imela rezervo. Čeprav je šlo za obleko, kakršno v Tuniziji, navkljub prihodu toplih demokratičnih vetrov, mlade ženske navadno nosijo v torbah in jih potem nase navlečejo šele po prihodu na zabave v zaprtih prostorih. Toda Mariam kot rečeno ni imela izbire. Modra obleka je sicer razkrivala več, kot bi želela pokazati, a morda jo je prav zato opazil Youssef. Nekaj »zaslug« za njegov interes gotovo velja pripisati modri oblekici, ki je lepo poudarila njene čudovite obline. Malce kasneje se parček odpravi na sprehod ob morju. Rez. Novi kader. Objokana in prestrašena Mariam brezglavo teče, Youssef jo poskuša dohiteti in pomiriti. V delu večera, ki ga nismo videli, so Miriam posilili policisti. Ali ljudje, ki so se izdajali za policiste. 

Lepotica in zveri, ki ga je tunizijska scenaristka in režiserka Kaouther Ben Hania posnela v zgolj devetih dolgih kadrih se odvrti v eni noči, v kateri je nesrečna mlada ženska vržena v kolesje brezčutnega, šovinističnega, korumpiranega sistema. Z Mariam in Youssefom, ki ji ves čas stoji ob strani, spremljamo osebno kalvarijo ženske, ki poskuša posilstvo prijaviti policiji in dobiti ustrezna zdravniška potrdila. Posiljenka in njen prijatelj v kafkovskih zapletih gresta skozi psihično (in tudi fizično) represijo tistih, ki z vsako besedo, stavkom, pogledom, izpostavljajo ključne probleme tunizijske družbe ujete v kalupe moškega šovinizma, ki je pod pretvezo tradicionalizma pripravljen storiti vse, za ohranitev dominantnega položaja. Mučno je opazovati, kako modra oblekica postane simbol poteptanih svoboščin in utež okoli vratu mlade protagonistke – v njej se Mariam počuti izpostavljeno, ranljivo – z vsakim obsojajočim pogledom je njena stiska  in potreba po kosu tkanine, s katerim bi se zakrila, večja. Toda  brezčutne zveri iz naslova, ki tako zavzeto teptajo dostojanstvo mlade ženske so se v enem vendarle uštele – opiti z močjo, ki jo imajo v rokah so spregledali, da so na neki točki prestopili zelo visoko zastavljen tolerančni prag trpljenja, ki ga oseba sploh lahko prenese. In ko človeka v potisneš čez ta rob, poti nazaj ni. Izsiljevanja in pritiski več ne učinkujejo, boj do zadnje kapi krvi je neizbežen.     


Ocena



nedelja, 14. oktober 2018

Bad Times at the El Royale (2018)

Photo: Kimberley French - © TM & © 2018 Twentieth Century Fox Film Corporation

Slo naslov: Težave v motelu El Royale
Država: ZDA
Jezik: angleščina 
Leto: 2018
Dolžina: 141'Imdb
Žanri: misterij, triler
Režija: Drew Goddard
Scenarij: Drew Goddard
Igrajo: Jeff Bridges, Cynthia Erivo, Dakota Johnson, Jon Hamm, Lewis Pullman, Chris Hemsworth, Cailee Spaeny


Dobrodošli v El Royale, nekoč prestižno letovišče, zgrajeno na razmejitveni črti med Nevado in Kalifornijo. Debela rdeča črta v notranjosti hotela razmejuje dve zvezni državi in celo cena prenočišča se spreminja glede na izbiro države, v kateri želite prespati. Hotel je nekoč bil priljubljena destinacija bogatih in slavnih, vendar je nato prišel na slab glas in je že nekaj časa na robu zaprtja. Drew Goddard, sicer ugleden scenarist, ki je nase opozoril z režijskim prvencem Koča v gozdu (The Cabin in the Woods, 2012), za centralno prizorišče izbere skoraj zapuščeni hotel, ki je ob razmeroma majhnem številu likov več kot prizorišče – izkaže se namreč, da poslopje skriva številne skrivnosti. Tako kot praktično vsi gostje hotela, ki tam poiščejo prenočišče na dan, ki ga pokriva zgodba. Jezikavi prodajalec gospodinjskih aparatov (Jon Hamm) je tam po službeni dolžnosti, soul pevka Darlene Sweet (Cynthia Erivo) je hotel izbrala zaradi ugodne cene prenočišča. Svoje razloge ima tudi ostareli duhovnik (Jeff Bridges), ki je celih 15 let moral čakati na priložnost, da prespi v zanj posebni hotelski sobi, med tem ko hipijka Emily (Dakota Johnson) oceni, da hotel nudi dobro začasno skrivališče. 

Takšna koncentracija skrivnosti in laži na enem mestu ne obljublja nič dobrega in ob razkritju prve skrivnosti ni dvoma, da nas v nadaljevanju čakajo nova razkritja. Prva razkrita skrivnost je posebna arhitekturna zasnova hotela, ki ima domino učinek na zgodbe ostalih protagonistov. Goddard skozi interakcijo med liki razkriva njihove bolj ali manj zanimive osebne zgodbe in tako vzpostavi temelj za nadaljevanje. Toda film zavoljo večperspektivenga ponavljanja prizorov in nelogičnosti slabo razvitih podzgodb po prvi uri začne izgubljati na zanimivosti in na tej točki se celo Goddard zaveda, da potrebuje nekaj, kar bo njegovo kompozicijo potegnilo iz blata, v katerega se vedno bolj pogreza. To nekaj bi moral biti prihod Chrisa Hemswortha v zanj netipični vlogi zlobneža Billy Leeja, ki se ves čas sprehaja v odpeti srajci in nesramežljivo razkazuje svoje napete mišice. Res je, da tako zastavljeni zgodbi pomaga, ako se občasno ne jemlje preveč resno, vendar bi v vseh teh silnih minutah človek pričakoval več ozadja, ki bi likom in dejanjem dalo nekaj več kredibilnosti. Goddard je navdih nedvomno črpal iz zgodbe o razvpitem kompleksu Cal Neva Lodge, ki je v 60-ih buril domišljijo Američanov, saj so od tam prihajale številne pikantne podrobnosti iz življenj vplivnih in slavnih. To idejo Goddard poskuša križati s tarantinovskimi dialogi (marsikaj nas tu spominja na Podlih osem), vendar so ti poskusi le redko zanimivi in v večini premerov premalo tehtni, da bi likom (do)dali potrebno karakterno globino. Igralci iz materiala izvlečejo maksimum (v epizodni vlogi nastopi tudi kanadski režiserski wunderkind Xavier Dolan), toda film pod črto ponudi premalo, da upraviči 140 minut investiranih v ogled.  

Ocena



sobota, 13. oktober 2018

First Man (2018)

Photo by Daniel McFadden - © 2018 Universal Studios and Storyteller Distribution Co. LL


Slo naslov: Prvi človek
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Dolžina: 141',  Imdb
Žanri: biografija, drama, zgodovinski
Režija: Damien Chazelle
Scenarij: Josh Singer, James R. Hansen (knjiga)
Igrajo: Ryan Gosling, Claire Foy, Jason Clarke, Kyle Chandler, Patrick Fugit, Ciaran Hinds, Ethan Embry, Shea Whigham


Damien Chazelle je s prvencem, muzikalom  Guy and Madeline on a Park Bench (2009) opažen predvsem v ameriških kritiških krogih, ki podrobneje spremljajo indie sceno, vendar je njegov prvenec ostal izven dometa večine radarjev, ki opazujejo dogajanje v svetu filma. A nato je iz Sundancea v orbito izstreljen Ritem norosti (Whiplash, 2014), kasnejši dobitnik treh oskarjev in eden najboljših glasbenih filmov vseh časov, ki je mladega Američana promoviral v enega najzanimivejših mladih avtorjev. Po izjemnem uspehu drugega filma je Chazelle pričakovano pomahal v slovo ameriški indie sceni in s muzikalom La La Land (2016) zakorakal v mainstream vode. Uspeh je bil še večji, saj je film prejel kar 6 oskarjev (tudi za režijo) in v blagajne prinesel več kot desetkratnik vloženega denarja.

Chazellejev četrti celovečerec je logično nadaljevanje njegove kariere: komercialno naravnana biografska zgodba ameriškega heroja, ki ima potencial poseči po zlatih kipcih konec prihodnjega februarja. Ena od slabosti odmevnih biografskih zgodb, kakršna je zgodba prvega človeka, ki je stopil na Luno, izhaja iz splošno znanih dejstev in vnaprej določenega končnega izida. Ob podobnih zgodbah je potrebno ubrati drugačno strategijo in Prvi človek je eden takšnih poskusov. Izhodišče je bila Armstrongova uradna biografija: Prvi mož: Življenje Neila A. Armstronga (James R. Hansen, 2005), ki jo je v scenarij predelal Josh Singer (V žarišču, Zamolčani dokumenti), vendar je brez seznanjanja z vsebino knjige težko oceniti, v kolikšni meri film sledi le-tej. Chazelle se osredotoča na centralno figuro velikega podviga – v prvi vrsti gre za karakterno študijo glavnega protagonista in njegov odnos z družino, z manjšim fokusom na interakciji z ljudmi, s katerimi je ta poklicno sodeloval. Zgodba kronološko spremlja Armstrongovo kariero pri NASI, vse od začetkov v vlogi testnega pilota naprednih zračnih plovil, ki so igrali pomembno vlogo pri razvoju ameriškega vesoljskega programa. Leta mukotrpnih in nevarnih testiranj so Armstronga promovirala v ključnega človeka projekta, ki je potem imel čast voditi prvo uspešno misijo na Luno.

Chazellejev Neil Armstrong je eden tistih likov, ki funkcionira na drugačni valovni dolžni kot večina Zemljanov. Ne govori veliko, redko kaže čustva in ves čas ponuja vtis žalostnega človeka, ki se mu je vse zanimivo v življenju že zgodilo. Gosling je tu ponovno v elementu, v kakšen smo ga gledali že v filmih njegovih režiserjev (beri: Nicolas Winding Refn, Derek Cianfrance), z melanholijo v očeh in preteklostjo, ki mu ves čas diha za ovratnik. Nesreča je prišla s smrtjo hčerke, po kateri Armstrong kot oče in mož več ni funkcioniral najbolje in je čustva namesto navzven vedno bolj potiskal navznoter. V komunikaciji z najbližjimi ni znal najti ne besed, ne dejanj, s katerimi bi pokazal naklonjenost in ljubezen. Zdi se, da je prav čustvena zavrtost bila pomemben motivacijski faktor, ki pojasni marsikaj: delovno vnemo, osredotočenost in pogum v soočanju z nevarnimi nalogami, v katerih je strah pogosto človekov najnevarnejši sovražnik. Zaradi vsega navedenega Armstrong ni lik, ki nudi veliko priložnosti za vzpostavitev vezi, kakršne se običajno spletejo med gledalci in filmskimi junaki. Chazelle pokaže zanimanja za socialno-politične aspekte vesoljske tekme, vendar brez (za ameriški film značilnega) igranja na patriotske note in se celo odpove kadru zmagoslavnega postavljanja ameriške zastave na Luni. Prvi človek slavi pogum in podčrtava žrtev, ki so jo v največje dosežke človeštva vgradili tisti, ki so v teh podvigih direktno sodelovali. Prizori poletov in samega pristanka na Luno ne nudijo vizualnega spektakla (hrumenje, tresoča kamera, bližnji posnetki obrazov, vijakov, opreme), ampak predvsem posredujejo počutje akterjev. Prvi človek je film, ki ga bolj kot sam podvig, zanimajo ljudje za velikim podvigom. Največ prostora kakopak dobi Armstrong, ki je s svojo zadržanostjo in nedostopnostjo nasprotje tipičnega (ameriškega) junaka. Chazelle namesto všečnosti izbere avtentičnost, kar naredi film manj dostopen. Odločitev pozdravljam in spoštujem, a se obenem zavedam, da zgodba morda prav zato name ni imel pretirano močnega vpliva.

Ocena



petek, 12. oktober 2018

Ang babaeng humayo (2016)

aka The Women Who Left

Charo Santos-Concio in Ang babaeng humayo (2016)


Slo naslov: Ženska, ki je odšla
Angleški naslov: The Woman Who Left
Država: Filipini
Jezik: filipinščina 
Leto: 2016
Dolžina: 226'Imdb
Žanri: drama
Režija: Lav Diaz
Scenarij: Lav Diaz
Igrajo: Charo Santos-Concio, John Lloyd Cruz, Michael De Mesa, Shamaine Centenera-Buencamino, Nonie Buencamino, Marj Lorico, Mayen Estanero


Prijaznost ubija! To bi lahko bil slogan, ki označuje naslovno delo Lava Diaza, filipinskega glasbenika, pesnika in režiserja, ki v filmografiji ima tudi film z naslovom Evolucija filipinske družine (Ebolusyon ng isang pamilyang Pilipino, 2004), v katerega je potrebno, glede na različico, investirati med 9 in skoraj 11 ur. Epske dolžine so postale njegov »trademark« in tudi Ženska, ki je odšla, ni nobena izjema. Skoraj štiri ure dolg film, postavljen v leto 1997, prinaša zgodbo ženske srednjih let, ki je zaradi umora preživela 30 let v ječi.  V Horacijino življenje vstopimo tik preden jo izpustijo iz zapora, saj je njena nekoč najboljša prijateljica po treh desetletjih molka prevzela odgovornost za umor in priznala krivdo. Ta je v ta namen napisanem pismu prijateljici priznala, da je zlodelo orkestriral Horacijin bivši fant Rodrigo, ker ni mogel prenesti njene zavrnitve in dejstva, da se je poročila z drugim moškim. Horacija se po prihodu na prostost najprej sreča z zdaj že odraslo hčerko. Med bivanjem za zapahi so bili stiki z družino pretrgani – v tem času ji je umrl mož, nekaj let nazaj pa je neznano kam izginil še njen sin. Grenkobo in bolečino lahko omili le maščevanje človeku, ki ji je uničil življenje.

Lav Diaz je navdih za film našel v Tolstojevi kratki zgodbi Bog vidi resnico, vendar je ne odkrije takoj, iz katere je razvil meditativno zgodbo o maševanju in odpuščanju. Diazov svet je tudi to pot slikan v magičnem monokromu, ki mu je najbrž mogoče pripisati nekaj simbolike v smislu nenehnega boja med svetlobo in temo, med dobrim in slabim. Fiksna kamera, odsotnost bližnjih planov in dolgi posnetki, so principi Diazove »slow cinema« filozofije, zaradi katerih so njegovi filmi praviloma grenka pilula za mainstream občinstvo. A če ste bolj potrpežljive sorte in znate ceniti preciznost in subtilnost kadra, potem je težko ne občudovati Diazove izpiljene pripovedne tehnike in nenazadnje dogajanja, ki ga mojster lastnoročno ujame s kamero. Posebej navdušujoči so nočni prizori (dober del filma se odvrti v nočnem času), kot je denimo tisti, v katerem Horacija prvič sreča transvestita Hollando, med tem ko ta doživlja epileptični napad. Diaz svojo junakinjo na maščevalnem pohodu pošlje med izobčence, na sam socialni rob, med transvestite in revne družine v barakarskih naseljih. Horacija ne obrne hrbta nobenemu – ne umsko zaostali beračici, ne grbavemu prodajalcu baluta (v lupini jajca kuhan račji embrio), ki na nočnih sprehodih postane njen stalni kompanjon. Za vsakega izmed njih najde čas in prijazno besedo, in, če je potrebno, tudi kakšen bankovec. Ti so za njo vir informacij o človeku, ki ga išče, skozi usode teh avtsajderjev pa se izrisuje kritičen portret družbe, inficirane s korupcijo na vseh nivojih družbenega življenja. Poslovneži, politiki ali mafijci – razlike ni, vsi po vrsti so del maloštevilne elite, ki ob luksuznih vilah ne trpi barak in ostalih neuglednih konstrukcij. Diaz maščevalno misijo glavne protagonistke mojstrsko prepleta z družbeno realnostjo, jo podloži s kompleksno mešanico melanholije, sočutja in iskrene prijaznosti do sočloveka, ki v teh specifičnih okoliščinah celo postane smrtonosno orožje. 


Ocena



torek, 09. oktober 2018

L'Amant Double (2017)

aka The Double Lover
Marine Vacth & Jérémie Renier in L'Amant Double (2017), Photo: Cork Film Festival

Slo naslov: Dvojni ljubimec
Angleški naslov: The Double Lover
Država: Francija, Belgija
Jezik: francoščina
Leto: 2017
Dolžina: 107'Imdb
Žanri: drama, romantični, triler
Režija: François Ozon
Scenarij: François Ozon, Joyce Carol Oates (knjiga)
Igrajo: Marine Vacth, Jérémie Renier, Jacqueline Bisset, Myriam Boyer, Dominique Reymond


Erotični psihološki triler Dvojni ljubimec je najnovejši produkt iz delavnice Françoisa Ozona, francoskega režiserja, ki snema filme (Bazen, Nova prijateljica, V hiši, Frantz), ob katerih je enostavno nemogoče ostati ravnodušen, saj so njegove zgodbe vedno postavljene v zanimive, pogosto provokativne okvirje, v katerih interes in odziv gledalca praviloma nista vprašljiva. Naslovna zgodba je ohlapna adaptacija knjižne uspešnice Lives of the Twins ameriške pisateljice Joyce Carol Oates, v kateri Ozon v glavno vlogo ponovno postavi  Marine Vacth, ki je svoje delo opravila z odliko že ob njunem prvem sodelovanju, drami Mlada in lepa (Jeune & jolie, 2013). 

Vacth igra 25-letno Chloe, ki se je že v rosnih letih sprehajala po modnih pistah, nakar je dojela, da je kariera modela vendarle pot, po kateri ne želi hoditi. Ob kroničnih bolečinah v trebuhu ji delo čuvajke v enem izmed pariških muzejev veliko bolj ustreza. Po številnih pregledih in obisku pri ginekologinji (prizor, s katerim Ozon provokativno odpre film), zdravnica namigne, da bi težava lahko bila psihosomatska in predlaga posvetovanje pri kakšnemu psihologu. Chloe tako pristane v ordinaciji Paula Meyerja (Jérémie Renier) in že po nekaj terapijah je napredek očiten. Bolečina v trebuhu počasi popušča, vedno močnejša pa je medsebojna privlačnost. In ko zdravnik tudi uradno zaključi zdravljenje, za romanco več ni ovir. Leto dni kasneje Chloe in Paul že živita skupaj, a Chloe šele takrat spozna, kako malo ve o moškemu, s katerim deli posteljo. Izkaže se, da Paul ima brata dvojčka – Louisa, ki je prav tako psihoanalitik, ki vodi uspešno zasebno ordinacijo. Izziv je za prevelik, da bi ga tako preprosto ignorirala, tako kot kasneje ne more ignorirati privlačnosti, ki jo čuti do Paulovega identičnega dvojčka.  

Ljubezenski trikotnik je vzpostavljen, zapletena enačba z negotovim končnim izidom postavljena. Ozon v zgodbo postopoma vpleta vedno več sekvenc, ki bi lahko bile del irealnega sveta glavne protagonistke, meja med resničnim in namišljenim postaja vedno bolj varljiva. Tako kot v Hitchcockovi Vrtoglavici, Chloe ves čas poskuša za rep ujeti izmuzljivo resnico, a je ta vedno en korak pred njo. Ozon se od samega začetka poigrava z motivom dualnosti identitete in telesa, oziroma psihološkim seciranjem razmerja med dvojčki, ko med njiju postavi žensko, ki razburka to dinamiko in vmes, v tem medprostoru, poskuša najti odgovore na vprašanja, ki pojasnjujejo njeno stanje. Karte so podeljene v razmerju, ki je skorajda identično položaju v Smrtonosnih dvojčkih (Dead Ringers,1988). Z napredovanjem zgodbe se stopnjuje tudi nelagodje, s katerim Ozon pripravi teren za krajši izlet na cronenbergovski teritorij telesne grozljivke. Za junakinjo ujeto med ljubimcema je to priložnost za verhoevenovsko raziskovanje njenih prvinskih nagonov in uresničitev seksualnih fantazij. Ozon ni nikoli bil sramežljiv režiser, vendar sem vseeno nekoliko presenečen z ravnjo eksplicitnosti, ki nam jo servira Dvojni ljubimec. Ob vseh teh referencah film nedvomno izgubi nekaj identitete, a Ozonu na koncu kljub temu uspe dokaj dobro vnovčiti idejo o parazitskem dvojčku, o kateri smo tekom filma dobili več očitnih namigov. Ta zapis bom zaključil s pohvalo na račun Marine Vacth, ki je s fizično prezenco in čustvenim razponom izvrstno odgovorila na vse zahteve njenega lika

Ocena


nedelja, 07. oktober 2018

Zimna wojna (2018)

aka Cold War

Joanna Kulig and Tomasz Kot in Zimna wojna (2018), © Opus Film

Slo naslov: Hladna vojna 
Drugi naslovi: Cold War
Država: Poljska, Francija, VB
Jezik: poljščina, francoščina 
Leto: 2018
Dolžina: 88'Imdb
Žanri: drama, glasbeni, romantični
Režija: Paweł Pawlikowski
Scenarij: Paweł Pawlikowski, Janusz Głowacki, Piotr Borkowski
Igrajo: Joanna Kulig, Tomasz Kot, Borys Szyc, Agata Kulesza, Cèdric Kahn, Jeanne Balibar


Hladna vojna je najnovejši celovečerec poljskega režiserja in scenarista Pawela Pawlikowskega. 61-letni Pawlikowski je v devetdesetih snemal dokumentarce za britanski BBC – Srbska epika (Serbian Epics, 1992), Pohajkovanje z Žirinovskim (Tripping with Zhirinovsky,1995) – prestop v segment igranega filma pa je prišel v novem mileniju, ko je posnel dva zanimiva filma: Zadnje zatočišče (Last Resort, 2000) in Moje poletje ljubezni (My Summer of Love, 2004). Filma sta odmevala predvsem na Otoku, dokončni preboj v prvo ligo mu je prinesla odlična zgodovinska drama Ida (2013), ki je leto kasneje postala najodmevnejša tujejezična produkcija in prvi poljski dobitnik oskarja. 

Slabih pet let kasneje smo dobili Hladno vojno, ki je iz Cannesa odnesel nagrado za najboljšo režijo. Hladna vojna je režiserjev najbolj oseben film doslej, navdihnjen z življenjsko zgodbo njegovih staršev. Pawlikowski po lastnih besedah ni želel posneti striktne biografije; film resda kronološko spremlja ključne dogodke in sledi vzponom in padcem, ki so zaznamovali razmerje med Wiktorjem (Tomasz Kot) in Zulo (Joanna Kulig), vendar številni deli zgodbe predstavljajo avtorjevo svobodno interpretacijo njunega razmerja. Film pokriva 15-letno obdobje po koncu druge svetovne vojne, v katerem sta se ljubimca večkrat ločevala, živela z drugimi partnerji (Zula se je vmes celo dvakrat poročila) in se ponovno zbliževala na vseh koncih Evrope, od rodne Poljske, do vzhodnega Berlina, Pariza in Splita. Vse se je začelo leta 1949, z vzpostavitvijo še danes aktivne folklorne skupine – Wiktor je bil pobudnik in vodja projekta, katerega cilj je bil obujanje in ohranitev poljske glasbeno-plesne dediščine. Z ekipo sodelavcev so potovali po celi Poljski, snemali ulične glasbenike in organizirali avdicije, na katerih so ljudske pesmi zapele lokalne pevke in pevci. Na eno izmed teh avdicij je prišla tudi Zula in Wiktor je bil tako očaran, da jo je promoviral v eno izmed glavnih vokalistk skupine v nastanku.

Tomasz Kot and Joanna Kulig in Zimna wojna (2018), © Opus Film

Hladna vojna nas spelje v čas blokovske delitve, ko je praktično vse, kar se je dogajalo v sferi javnega življenja, imelo določen politično-ideološki kontekst. Pawlikowski nam približa okoliščine v katerih umetnik proti svoji volji postane režimsko orožje, saj le tako ima možnost nadaljevati poklicno pot. Govorimo o časih, v katerih so umetniki bili prisiljeni sprejemati kompromise in v svoje projekte uvrščati vnaprej določene ideološke vsebine, ob katerih so potem lahko plasirali resnično umetnost. To je aspekt filma, ki učinkovito slika ozračje, v katerem so ustvarjali umetniki za železno zaveso in do neke mere pojasni, zakaj so mnogi, v stremljenju k umetniški svobodi, emigrirali na Zahod. Hladna vojna je na drugem, morda še najbolj impresivnem nivoju izjemen glasbeno-plesni dosežek, ki nas z magično privlačnostjo potopi v izvrstno koreografirane plesne točke in prevzame s čustveno  interpretacijo ljudskih pesmi. V tem smislu film preko osrednje melodije, ki jo slišimo v več različicah, od a capella izvedbe v neki poljski vasi, do priredbe, ki jo Zula izvaja v enemu izmed pariških džez klubov, vzpostavi motiv univerzalnosti glasbe in umetniške vrednosti, ki briše meje in ideološke delitve. Pawlikowskem je v sodelovanju s kamermanom Lukaszom Zalom, s katerim je sodeloval že pri Idi, posnel še eno črno-belo poslastico, ki izvrstno rekonstruira obravnavano zgodovinsko obdobje. S temi prejemi Pawlikowski na subtilen način izpostavi dejavnike, ki so oblikovali burno romantično razmerje med Wiktorjem in Zulo: lojalnost domovini, življenje v emigraciji in domotožje, umetniška in splošna svoboda…  Joanna Kulig (nekateri se je morda še spomnite po kratki glasbeni točki iz Ide) je fantastična v vlogi ženske razpete med moškim, ki ga ljubi in idejo o tem, kakšno življenje bi želela živeti. Mlada igralka je nedvomno najsijajnejša zvezda zbranega igralskega ansambla, a obenem bi bilo nepravično ne omeniti prispevka njenega igralskega partnerja Tomasza Kota. Pawlikowski se z epizodno strukturo, daljšimi časovnimi preskoki in dialoško samorestrikcijo v interakciji med Wiktorjem in Zulo izogiba spuščanju v karakterno globino likov, ter vse skupaj prepusti v presojo gledalcu. Zato je na nas, da v čudovitih podobah in neizrečenih besedah zaslutimo vso kompleksnost njunega razmerja. 


Ocena



četrtek, 04. oktober 2018

American Animals (2018)

American Animals (2018), © Sundance Institute pro

Slo naslov: -
Država: VB, ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Dolžina: 116'Imdb
Žanri: krimi, drama
Režija: Bart Layton
Scenarij: Bart Layton
Igrajo: Evan Peters, Barry Keoghan, Blake Jenner, Jared Abrahamson, Ann Dowd, Udo Kier



Ta film ni posnet po resnični zgodbi. Ta film je resnična zgodba. Že napis, ki odpre prvi igrani celovečerec britanskega producenta in režiserja Barta Laytona (avtorja odličnega dokumentarca The Imposter, 2012) sugerira, da je pred nami štorija, ki želi kar se da verno rekonstruirati dogodke in like, o katerih govori. Ali vsaj ponuditi več odtenkov resnice, ki nam jih v filmu ponudijo resnične osebe, o katerih film govori. American Animals je hibrid med igranim filmom in dokumentarcem, ki se na zanimiv način loteva rekonstrukcije dogodkov, po katerih so fotografije štirih mladeničev iz Lexingtona v Kentuckyju, končale v črni kroniki številnih časopisov in večernih poročilih. 

Vse skupaj se je začelo z zdolgočasenim študentom likovne umetnosti Spencerjem (Barry Keoghan) in njegovim nekoliko divjim prijateljem Warrenom (Evan Peters). Prijatelja na neki točki ugotovita, da za dvig iz sivega povprečja potrebujeta nekaj, kar bo na novo definiralo njuna  življenja. Tuhtala sta, da se je uspešnim in slavnim na neki točki moralo zgoditi nekaj, kar je spremenilo začrtano pot in njihova življenja usmerilo na pot posuto z zvezdami. Izkaže se, da je v njunem primeru tisto »nekaj« rop knjižnice, oziroma kraja redkih, dragocenih knjig, ki jih hranijo v varovanem oddelku tamkajšnje univerzitetne knjižnice. Leyton v tej uvodni fazi z igranimi prizori vzpostavi motive in like; k sami verodostojnosti igranega dela veliko prispevajo tudi deli intervjujev z resničnimi akterji, ki v formi sprotnega komentarja spremljajo dogajanje. 

Njegova (anti)junaka sta simpatična in dovolj samokritična, da na neki točki ugotovita, kako nista dovolj brihtna, da bi rop izvedla sama. Za dvig inteligenčnega količnika poskrbita s priključitvijo Warrenovega znanca Erica (Jared Abrahamson), odličnega študenta, ki je dober s številkami. Po dodatnem »brainstormingu« se ekipi priključi še Chas (Blake Jenner), voznik avta za pobeg, brez katerega pač ne moreš posneti pravega heist filma.

Po krajšem izobraževanju ob gledanju ameriških heist filmov in dodelitvi kodnih imen sposojenih pri Tarantinovih Steklih psih je ekipa pripravljena na akcijo. Dvom, da bo rop dejansko izpeljan je ves čas prisoten – vse kar se zgodi deluje kot mladostniška fantazija, ki jo bo v zadnjem hipu preklical razum – in v nekem trenutku se res zdi, da bo vse skupaj padlo v vodo. A z nekaj prilagoditvami, kar tam, na licu mesta, akcija vendarle steče in recept za katastrofo je tu. 

Del filma, ki pokaže potek ropa ponudi čisti antiklimaks, vendar zadeva kljub temu izpade presenetljivo filmično. Režija ropa in pobega s kraja zločina je res odlična. Ugaja predvsem Leytonova smisel za mešanje napetosti in absurda, ob katerem sem ves čas bil »not,« v zgodbi, popolnoma koncentriran na neverjetno serijo slabih odločitev, ki jih v paniki sprejemajo naši antijunaki. American Animals je zares neverjetna zgodba, ki nam jo Layton in sodelavci (odlična montaža in kamera) s pomočjo prepričljivih igralcev servirajo na izviren in nadvse zanimiv način. 

Ocena



sreda, 03. oktober 2018

Sicario: Day of the Soldado (2018)

Benicio Del Toro, Manuel Garcia-Rulfo, and David Castañeda in Sicario: Day of the Soldado (2018)


Slo naslov: Sicario 2: Vojna brez pravil
Drugi naslovi: Sicario 2: Soldado 
Država: ZDA, Mehika
Jezik: angleščina, španščina
Leto: 2018
Dolžina: 122' Imdb
Žanri: akcija, drama, krimi
Režija: Stefano Sollima
Scenarij: Taylor Sheridan
Igrajo: Benicio Del Toro, Josh Brolin, Isabela Moner, Jeffrey Donovan, Manuel Garcia-Rulfo, Catherine Keener


Po zelo uspešen prvem Sicariu, ki zobu časa dobro kljubuje predvsem na račun zares vrhunske obrtne plati smo letos dobili nadaljevanje, v katerem se je ponovno zbral večji del ekipe, ki je zakrivila prvi film. Scenarij je znova prispeval v zadnjem obdobju upravičeno eksponirani Taylor Sheridan, pred kamero sta ponovno glavna Benicio Del Toro in Josh Brolin. Manjkata pa Emily Blunt, ki jo v nadaljevanju niti in bilo potrebno nadomestiti, saj njen lik ni vključen v drugo zgodbo in Denis Villeneuve, ki je režiserski stolček prepustil italijanskemu režiserju Stefanu Sollimaju. Romanzo Criminale in Gomorrah sta dve odlični gangsterski seriji, ki sta mu prinesle mednarodno prepoznavnost, v enako žanrsko nišo pa je umeščen tudi Suburra (2015), njegov najodmevnejši celovečerec doslej. 

Stanje na ameriško-mehiški meji je standardno – tihotapljenje ljudi čez mejo je še vedno donosen posel, v katerega so svoje »zmogljivosti« usmerili tudi karteli. Oni emigrante s svojimi vodiči pošiljajo čez mejo, Američani jih lovijo – torej, business as usual. A ko se v eni izmed akcij varnostnih sil na meji razstreli samomorilski napadalec, alarm je sprožen. Varnostne službe domnevajo, da so islamski teroristi začeli uporabljati alternativno ruto za vstop v ZDA in ko se v Kansas Cityju nedolgo zatem v nakupovalnem središču razstrelita še tri samomorilska napadalca, odgovorni nujno potrebujejo akcijski načrt. Na pomoč pokličejo Matta Graverja (Brolin), specialista za številne namene, ki dobro pozna razmerje moči na in ob meji. In ker stvari na tem območju nadzirajo mehiški karteli, ta k svoji ekipi ponovno priključi Alejandra, eksperta za »kartele in ostale mehiške zadeve« (Del Toro). In načrt – ugrabiti hčerko vodje kartela, zadevo izpeljati tako, da se zdi, kot da za ugrabitvijo stoji rivalski kartel in tako sprožiti vojno med karteli. 

Zamisel je na prvi pogled morda preveč komplicirana, vendar cilj – preusmeritev razpoložljivih človeških virov iz tihotapskih poslov v spopad z rivalskim kartelom – opravičuje izbrana sredstva. Ob tem je seveda potrebno razumeti, do govorimo zgolj o enem izmed številnih ukrepov, s katerimi Američani želijo preprečiti nove napade. Tako kot je pomembno razumeti, da se prioritete lahko spremenijo čez noč. In ko do takšnih sprememb pride, napoči čas za brisanje sledi, ki ogrožajo novo strategijo. Tu se Sheridanov scenarij spusti na nivo posameznika, dotlej hladnokrvnega morilca v  službi ameriške vlade, ki v zaščiti nedolžne deklice vidi priliko za celjenje lastnih travm. Ali drugače, Alejandro postane človek šele na drugi strani meje, v čevljih ubogega emigranta, ki želi zaščititi »posvojeno« hčerko. Film tako nehote izpostavi dejstvo, da empatija in sočutje ne izvirata iz pozicije moči, temveč skoraj vedno iz pozicije tistih, ko so se ne neki točki živeli ali živijo v bedi in brezupu. Solima je solidno nadomestil Villeneuva, a ravno v ponovitvi famozne sekvence, v kateri se s konvojem vozil pripeljemo iz Teksasa v Juarez, je najbolj vidna kakovostna razlika med Kanadčanom in Italijanom. Sicario 2 v vizualnem smislu sledi smernicam, zastavljenim v prvem filmu, a je po obrtni plati vseeno nekoliko slabši od predhodnika. Igralski prispevki so na pričakovano visokem nivoju, zgodba aktualna, toda občutek je, da Sheridanu počasi zmanjkuje dobrih idej. Morda se motim, morda je naslovna zgodba takšna predvsem zaradi zahtev naročnika. Kakorkoli, Sicario 2 je film brez dodane vrednosti, ki kljub temu premore dovolj kvalitetnih sestavin, da zadovolji pričakovanja povprečnega ljubitelja napete akcijske kriminalke.                        


Ocena



ponedeljek, 01. oktober 2018

Liteul poreseuteu (2018)

aka Little Forest
Kim Tae-Ri, Ryoo Joon-Yeol, Jin Ki-Joo in Liteul poreseuteu  

Slo naslov: -
Drugi naslovi: Little Forest
Država: Južna Koreja 
Jezik: korejščina
Leto: 2018
Dolžina: 103'Imdb
Žanri: drama
Režija: Yim Soon-rye
Scenarij: Hwang Seong-gu
Igrajo: Kim Tae-Ri, Ryoo Joon-Yeol, Jin Ki-Joo, Moon So-Ri


Mali gozd (Liteul poreseuteu) je deveti celovečerec južnokorejske režiserke Yim Soon-rye, navdihnjen s popularno mango enakega naslova, uglednega japonskega avtorja Daisukeja Igarashija. Po isti mangi so tudi Japonci že posneli svojo filmsko adaptacijo v dveh delih: Little Forest: Summer/Autumn, 2014 in Little Forest: Winter/Spring, 2015. Zgodba spremlja mlado Hae-Won, ki se po nedokončanem letniku študija, nesoglasji s fantom in stresom povezanim s hitrim življenjem v velikem mestu odloči za nekaj časa zapustiti Seul in se vrniti v rojstno vasico na podeželju, daleč stran od mestnega vrveža. V domači hiši zadaj ne živi nihče: oče je umrl že pred leti, mati pa je po njenem odhodu v Seul odšla v svet iskati nove izzive. Hae-Won se po prihodu domov hitro poveže s starimi prijatelji, v bližnjem mestu zaposleno bančno uslužbenko Jin Ki-Joo in mladim farmerjem Jae-Hajem, ki je namesto kariere v mestu izbral življenje na družinski kmetiji.

Mali gozd je film, v katerem se ne dogaja veliko. Večji del okoli sto minut dolgega filma se osredotoča na glavno protagonistko, ki jo pogosto opazujemo med pripravo različnih jedi, ali med delom v vrtičku pred hišo. Na svoj račun bodo prišli predvsem ljubitelji kulinarike, saj režiserka dober del minutaže odmeri za lepo posnete prizore priprave različnih specialitet. Jedi so obenem vez junakinje s preteklostjo in mamo, ki ji vcepila ljubezen do kuhanja in uživanja v hrani. Priprava posamezne jedi ali obdelave pridelka z njive je običajno podložena s flashbacki, skozi katere spoznavamo naravo odnosa med Hae-Won in njeno materjo. Poleg odsekov v katerih je fokus na glavni protagonistki in njenih dvomih o prihodnosti, režiserka največ časa investira v nekoliko nedorečen prijateljsko-romantični trikotnik. Še najbolj neposredna je Ki-Joo, ki ne skriva naklonjenosti, ki jo čuti do Jae-Haja. Ta je bolj zagret za Hae-Won, vendar narava njunega odnosa ostane nedorečena do samega konca. Tako kot motivacija glavne protagonistke, ki je površno pojasnjena z njeno happy-go-lucky naravo. Ne glede na simpatičnost likov Malem gozdu manjka nekaj globine pri karakterizaciji likov in konkretnosti v obravnavi ključnih vprašanj.     

Ocena