Polisse

Slovenski naslov: Policija
Država: Francija 
Leto: 2011
Žanri: Drama, Krimi
Dolžina: 127', Imdb
Režija: Maïwenn
Scenarij: Maïwenn, Emmanuelle Bercot
Igrajo:  Karin Viard, Joey Starr, Marina Foïs, Maïwenn, Emmanuelle Bercot, Frédéric Pierrot, Naidra Ayadi 

Življenjska zgodba francoske multitalentirane umetnice Maïwenn je zelo zanimiva. Že v otroštvu je po materini direktivi (tudi ona je bila igralka), bila prisiljena vstopiti v svet šovbiznisa. Danes zaradi nesoglasij s starši, ne uporablja svojega polnega imena Maïwenn Le Besco. Pri rosnih 16-ih je že bila poročena z Lucom Bessonom in kmalu povila njunega prvega otroka. Luca je spoznala pri 12-ih in šušlja se, da je slavni Francoz pri pisanju scenarija za danes že kultnega Léona (1994), lik Mathilde (filmski debi Natalie Portman) ukrojil prav po življenjski zgodbi svoje bodoče mladoletne žene. Med snemanjem Petega elementa sta z Lucom še bila poročena, ko jo je ta zapustil zaradi glavne igralke Mille Jovovich. Nekateri se je mogoče  spominjate tudi po nastopu v odmevni francoski grozljivki Haute tension (Alexandre Aja, 2003). Lani je Maïwenn s svojim tretjim celovečercem prišla v Cannes in domov odšla zelo zadovoljna, saj je naslovni umotvor prejel nagrado žirije in obenem postal njen najuspešnejši projekt doslej.

Režiserka v obravnavo vzame vsakdan pripadnikov pariškega policijskega oddelka za zaščito otrok in mladostnikov. Ekipa izkušenih policistk in policistov se iz dneva v dan srečuje z najrazličnejšimi oblikami kriminalnih dejanj, v katerih so mladoletniki najpogosteje žrtve, včasih pa tudi storilci kaznivih dejanj. Zelo zahtevno delo polno stresnih situacij je težko »izključiti« tudi takrat, ko se  delovni dan izteče.  Meje med službenim in zasebnim skorajda ni, kar poleg dolgega seznama slabosti prinaša tudi nekaj pozitivnih refleksij. Uslužbence enote za zaščitno otrok prav narava njihovega dela tesno povezuje v homogeno, družini podobno skupino sodelavcev. Skupino, v katero pristojno ministrstvo pošlje mlado fotografinjo Melisso, ki bo v objektiv svoje kamere poskušala ujeti bistvo policijskega poklica. Fotografije potrebujejo za tiskanje različnih publikacij, s katerimi ministrstvo želi zajezditi naraščajoče nezadovoljstvo prebivalstva in izboljšati javno podobo policije. S to potezo  gledalec prevzame vlogo novinarja, ali neme priče, če hočete, ki skupaj s fotografinjo spremlja številne primere, raziskuje medsebojne odnose in značaje pripadnikov enote in tako kot Melissa, počasi postaja del enote za zaščito otrok. Iz minute v minuto nam postaja bolj jasno, zakaj je delo na oddelku tako zahtevno in zakaj zgodbe z oddelka detektive preganjajo tudi po koncu osemurnega delovnika.  

Maïwenn je v nekem intervjuju povedala, da je zamisel o snemanju filma dobila, ko je na francoski televiziji videla dokumentarec o policijski enoti za zaščito otrok. V pripravah na realizacijo projekta se je avtorica povezala s pariško policijo, ki ji je dovolila spremljanje policijskega dela iz prve roke. Tako so vsi primeri vključeni v film preslikava resničnih dogodkov, ki so se zgodili med njenim druženjem s policisti, oziroma starejši primeri, s katerimi so jo seznanili člani enote za zaščito otrok. Režiserka je sama spisala prvo verzijo scenarija, ki je nato ob pomoči Emmanuelle Bercot (ki, tako kot režiserka, igra eno izmed glavnih vlog) dobil končno podobo. Filmi, v katerih nastopajo liki, ki so pristno človeški in ob katerih imamo občutek, da opazujemo resnične ljudi, hitro vzpostavijo povezavo na relaciji gledalec-liki. Prav zato je zainteresiranost gledalca vedno na visokem nivoju, koncentracija polna. V osnovi je to eden izmed najpomembnejših razlogov, zakaj sploh gledamo filme. Želimo se potopiti v nek drug imaginarni svet, in za urico ali dve pozabiti na realnost. Polisse je eden izmed takih filmov, ob katerih smo vedno »not.« Tudi takrat, ko bi se najraje distancirali in preskočili čustveno izčrpajoče prizore, ki je enako težko gledati in ne gledati. Režiserka pripoveduje v dokumentarnem slogu - namreč, posamezne epizode funkcionirajo kot segmenti kakšne dokumentarne oddaje. Rdeča nit so preiskovalci, ki vodijo preiskave in zaslišanja, za katere bi lahko bi rekli, da na nek način absorbirajo del nesreče in bolečine vsakega posameznika. In zato je včasih cmok v grlu tako velik, da ga se enostavno ne da pogoltniti, včasih je spet, vsej tragičnosti navkljub, neprofesionalen izbruh smeha, povsem normalna reakcija. Nekatere je zmotila preštevilna igralska zasedba in pomanjkanje končne resolucije pri posameznih primerih. Sam tukaj ne vidim problema, saj menim, da s tem kot gledalec nisem bil prav nič prikrajšan. Film je v prvi vrsti refleksija sveta v katerem živimo, zato ga tako tudi doživljam - kot nekakšno večjo, globalno sliko, zapolnjeno s številnimi drobnimi detajli, v katerih vidimo obrise posameznih usod. Moja največja pripomba leti na režiserkin nastop pred kamero in njeno vpletenost v romantični moment filma. Imam občutek, da bi film še bolje funkcioniral brez tega dodatka. Predvidevam, da je Maïwenn ocenila, da je njena zgodba preveč surova in nesentimentalna in ji je zato želela dodati nekaj topline. Kakorkoli, Francozinji je uspelo posneti zelo dober film, ob katerem je ravnodušnost gledalca povsem izključena.  

Ocena: