petek, 31. maj 2019

Rocketman (2019)

Taron Egerton in Rocketman (2019), Foto: Imdb


Slovenski naslov: Rocketman 
Država: VB, ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: biografija, drama, glasbeni
Dolžina: 121',  Imdb 
Režija: Dexter Fletcher
Scenarij: Lee Hall
Igrajo: Taron Egerton, Jamie Bell, Richard Madden, Gemma Jones, Bryce Dallas Howard



Največja glasbena biografija na filmskih platnih letos je nedvomno Rocketman, zgodba o vzponih in padcih angleške glasbene ikone Eltona Johna. Film je svojo pot začel odmevno, s premiero v Cannesu (predvajali so ga izven tekmovalne konkurence), od koder je pospremljen z nekajminutnimi stoječimi ovacijami. Projekt Rocketman sicer ima že dolgo brado, saj se je Elton John skupaj s svojim življenjskim sopotnikom Davidom Furnishom skoraj dve desetletji prizadeval na filmska platna spraviti svojo zgodbo. Po dveh propadlih poskusih (2001, 2012) se je predprodukcijsko kolesje končno zavrtelo leta 2017. Režiserski stolček je zaupan Dexterju Fletcherju (Wild Bill, Sunshine on Leith), ki je lani po odhodu Bryana Singerja uspešno dokončal Bohemian Rhapsody, najbolj gledano glasbeno biografijo vseh časov.

Vstopna točka v zgodbo o legendarnem portretirancu (oscenaril jo je Lee Hall, najbolj znan po scenariju za uspešnico Billy Elliot), je Eltonov vpad na srečanje skupine za podporo odvisnikom. Tja pobegne naravnost z odra, v ekstravagantnem kostumu s krili, ter s člani skupine in nami, v izjemno dolgih flashbackih, podeli svojo življenjsko zgodbo. Ta se žačne v otroštvu, ko se je Elton prvič usedel za klavir in takoj pokazal izjemen čut za glasbo. Čut, ki ga je vodil skozi celotno kariero in potencial, v katerega razen fantove babice sprva ni verjel nihče. Tako se je začela njegova glasbena pot, ki ga je iz londonske Kraljeve glasbene akademije peljala v lokalne pube, kjer je s svojo skupino sprva ogreval občinstvo bolj uveljavljenim glasbenim skupinam. Njegov talent seveda ni ostal neopažen in nadebudnega Eltona je pod svoje okrilje vzela lokalna založniška hiša.

Fletcher in Hall sta v sodelovanju z Johnom konstruirala razmeroma enostavno in pričakovano zgodbo, s fokusom na glasbeno-koncertnih vrhuncih in dobrodošlim vpogledom v zakulisje nastanka posameznih uspešnic. Pomemben del te zanimive kompozicije so detajli iz zasebnega življenja, ki osvetljujejo okoliščine nastanka najlepših skladb in njegova problematična razmerja z najbližjimi. Izkaže se, da med galerijo likov, ko so najbolj zaznamovali njegovo življenje le nekaj takšnih, z izrazito pozitivnim predznakom. Med odraščanjem mu je največ ljubezni podarila babica, v odraslem življenju pa se je v svetlo izjemo in eno najpomembnejših figur profiliral Bernie Taupin (Jamie Bell), dolgoletni prijatelj in tekstopisec, ki je ubesedil večino njegovih največjih uspešnic. Med najbolj boleča poglavja Eltonovega življenja gotovo sodi njegov odnos s povsem distanciranim, hladnim očetom, ki je družino zapustil že v njegovem otroštvu in nekoliko boljše, a vseeno dokaj plehko razmerje z egoistično materjo. 

Odvisnost od drog in alkohola je očitno stalnica v življenju slehernega glasbenika in tudi Elton John ni bil izjema. Na njegove težave z odvisnostjo od različnih substanc odpade dober del filma, skozi njegovo zgrešeno razmerje s preračunljivim menedžerjem (Richard Madden) pa je vzpostavljen univerzalna motiva brezčutne, izkoriščevalske narave glasbene industrije in stranpoteh zvezdništva. Filmu v plus mu lahko štejemo tudi to, da se homoseksualnosti in ljubezenskih prizorov ne loteva „v rokavicah, „ kot je to počel že omenjeni Bohemian Rhapsody. 

Na čelu prepričljive igralske zasedbe je Taron Egerton, ki se ne izkaže samo z dobro igro, temveč tudi z odličnimi vokalnimi sposobnostmi, saj je večino pesmi odpel kar sam. Vse skupaj je lepo zaokroženo z zanimivo strukturo, saj dolgi flashbacki zgodbi dajo fluidnost, ter omogočijo boljše razumevanje posameznih faz umetnikovega življenja in ustvarjanja. Fletcher se izkaže z zanesljivo režijo zabavnih prehodov iz resničnosti v glasbeno-plesne fantazijske sekvence, v katerih skladbe in počutja protagonistov najdejo dragoceno, bolj osebno ozadje, oziroma kontekst. Rocketman pod črto ni film, ki se ga bomo spominjali po ikoničnih prizorih, ali izvenserijskih likih, ampak predvsem film, ki nas s solidnostjo na vseh nivojih kumulativno pridobi na svojo stran.


Ocena



četrtek, 23. maj 2019

Fyre (2019)

Billy McFarland in Fyre (2019), Foto: Imdb

Slo naslov:
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Dolžina: 97',  Imdb
Žanri: dokumentarni
Režija: Chris Smith
Scenarij: Chris Smith
Igrajo: Billy McFarland, Jason Bell, Gabrielle Bluestone, Ja Rule, Shiyuan Deng, Mdavid Low, Andy King



Nivo sočutja za večino žrtev potegavščine imenovane Festival Fyre je podoben občutku, ki ga dobimo ob ogledu kakšne drugorazredne grozljivke, v kateri debilni protagonisti počnejo neumnosti, za katere običajno plačajo najvišjo ceno. Verjetno ste se med ogledom kakšnega izmed teh umotvorov zalotili v razmišljanju, da so žrtve v resnici dobile tisto, kar jim, v skladu z dejanji, pripada. Ta občutek je še malo bolj izražen ob ogledu naslovnega dokumentarca, ki pod drobnogled vzame dogodke v kateri je organizirana največja zabava, ki se nikoli ni zgodila. 

Uveljavljeni dokumentarist Chris Smith (v ogled toplo priporočam njegova dokumentarca American Movie in Jim & Andy: The Great Beyond) to pot odlično rekonstruira okoliščine, v katerih je neslavno pogorel dogodek, ki je pompozno promoviran kot najekskluzivnejši festival v novejši zgodovini. Mož z načrtom je bil takrat 25-letni Billy McFarland,  ki je za seboj že imel odmevno podjetniško avanturo – ekskluzivno kreditno kartico Magnises, ki je merila na premožne milenijce. Lično oblikovana črna kovinska kartica ni bila samo plačilno sredstvo ampak tudi vstopnica v svet slavnih – z njo si lahko vstopal na ekskluzivne zabave in s popusti kupoval vstopnice za ekskluzivne estradne dogodke. Eden od vidnejših promotorjev kartice je bil newyorški reper Ja Rule, ki je s McFarlandom vstopil v partnersko razmerje. Njuno sodelovanje je nadgrajeno z ustanovitvijo podjetja Fyre Media, ki je začelo razvijati aplikacijo Fyre. Ta „revolucionarna“ softverska rešitev naj bi prevzela vlogo posrednika med estradniki in organizatorji najrazličnejših prireditev in dogodkov. Tako se je zakotalila snežna kepa, na kateri je kasneje nastal Fyre festival.

Velikopotezno razmišljajoči McFarland je prišel na briljantno idejo: zakupil je nenaseljen otok na Bahamih, tja povabil več top modelov in kamere, ter posnel promocijski video za Fyre festival – ekskluzivni zabavno-glasbeni dogodek v paradižu. Z oranžno ploščico in tagom FYRE festival, ki so jo na svojih instagram profilih proti plačilu sočasno objavile manekenke in ostali insta-influencerji je ustvarjena kritična masa premožnih milenijcev in investitorjev, ki je pognala kolesje McFarlandovega projekta. 

Smith pred kamero postavi relevantne sogovornike, ki so na različnih organizacijskih nivojih sodelovali v organizaciji festivala. Kombinacija arhivskih posnetkov in „govorečih glav“ nam pomaga razumeti, kako je McFarlandu sploh uspelo projekt pripeljati tako daleč. Kako mu je uspelo z iznajdljivostjo in nalezljivo energijo k sodelovanju privabiti takšno število sodelavcev in jih pripraviti do tega, da z denarjem in delom podprejo njegovo velikopotezno zamisel. Dokumentarec gledalcu vsekakor pusti dovolj prostora za ustvarjanje lastnega mnenja o njegovih motivih. Denar je nedvomno igral pomembno vlogo, toda občutek je, da je primarni cilj vendarle bila osebna promocija in Mcfarladovova želja postati del elite. Na neki točki je jasno, da šov vodi človek, ki ni povsem razsoden. Kapetan, ki in ne želi priznati, da je njegovo plovilo v preveč slabem stanju, da bi varno priplulo do najbližjega pristanišča. Dokumentarec se istočasno dokaj očitno posmehuje naivnosti mladih privilegirancev, ki so resda bili prevarani, a jih vseeno ne doživljamo kot žrtve. Prave žrtve so delavci na Bahamih, ki niso nikoli bili plačani za garanje na prizorišču propadlega festivala in vsi, ki so v ta projekt vgradili svojo kri in znoj. Film nenazadnje ponudi zaskrbljujoči portret generacije nezmožne ustvariti lastno mnenje. Generacije, ki počasi izgublja stik z resničnostjo, saj življenje vrednoti skozi izkrivljene filtre raznih influencerjev in podobnih, ki so zastavonoše sodobnih oblik (de)socializacije.

Ocena

ponedeljek, 20. maj 2019

Diamantino (2018)

Carloto Cotta in Diamantino (2018), Foto: Imdb


Slo naslov: -
Država: Portugalska, Francija
Jezik: portugalščina
Leto: 2018
Dolžina: 96'Imdb
Žanri: komedija, drama, fantazijski
Režija: Gabriel Abrantes, Daniel Schmidt
Scenarij: Gabriel Abrantes, Daniel Schmidt
Igrajo: Carloto Cotta, Cleo Tavares, Anabela Moreira, Margarida Moreira, Carla Maciel, Maria Leite, Chico Chapas 



Težko je najti besede, s katerimi lahko potencialnemu gledalcu „prodaš“ portugalsko fantazijsko komično dramo Diamantino. Lanskoletni zmagovalec Tedna kritike v Cannesu je vsekakor drugačna izkušnja, ustvarjena za odprtogledo publiko, ki bo v vizualno-scenarističnih akrobacijah portugalsko-ameriškega avtorskega tandema Gabriel Abrantes - Daniel Schmidt znala prepoznati refleksijo sodobne družbe in toplo zgodbo o ljubezni i sočutju. Zato je morda najbolje stvari predstaviti takšne, kakršne so. 

Diamantino (za družino in prijatelje Tino) je namreč najboljši nogometaš, ki je kdajkoli brcal žogo v portugalskem nacionalnem dresu. Nogometni virtuoz, ki je s potezami na igrišču sodržavljane neštetokrat spravljal v delirij ob izjemnih uspehih nacionalne vrste. Njegova genialnost na igrišču je rezultat Tinove sposobnosti, da se med tekmo potopi v fantazijski svet, v katerem nogometno igrišče pokrivajo puhasti rožnati oblaki, proti golu nasprotnika pa ga vodijo velikanski puhasti kužki, zavezniki, ki nikoli ne zatajijo. Vsaj do velikega finala svetovnega prvenstva v Rusiji ne, ko Tino zapravi najstrožjo kazen in se iz nacionalnega junaka prelevi v tragično figuro odločilne tekme.

Tino z zapravljeno enajstmetrovko ni ostal samo brez naslova svetovnega prvaka, ampak tudi brez očeta, ki ga je ob sinovem zgrešenem penalu izdalo srce. Tino na igrišču naenkrat več ne vidi rožnatih oblakov in pudlic, očetova smrt pa ga tako zelo potre, da začne razmišljati o koncu nogometne kariere. Scenarij, ki nikakor ne ustreza njegovim pohlepnim sestram dvojčicam, ki zdaj upravljajo njegovo kariero in finance. Nekako vzporedno se zanj začne zanimati državna tajna služba, ki preiskuje davčne utaje vidnih državljanov. Ko Tino v prvem javnem nastopu po očetovi smrti in izgubljenem finalu svetovnega prvenstva stopi pred kamere in odpre srce, priložnost za tajno službo  je tu. Tino namreč želi posvojiti kakšnega izmed nesrečnih otrok beguncev (reče jim „fugees“, angleško: refugee), ki vsakodnevno na splavih in čolnih poskušajo doseči obalo kakšen izmed evropskih držav. Vloga posvojene „begunčice“ je zaupana lezbični agentki tajne službe, ki se preobrazi begunčka Rahima, posvojenega sina največje portugalske nogometne zvezde.

Diamantino je surrealistična, pogosto bizarna izkušnja. Zgodba na nekem nivoju, z očitno paralelo s kariero resnične portugalske nogometne zvezde, podčrtava zapletene in pogosto ničkaj zabavne aspekte zvezdništva. A za posmehom, ki je usmerjen proti kultu osebnosti in vsesplošni fascinaciji sveta s popkulturnimi simboli film ponuja presenetljivo pronicljivo in jasno refleksijo stanja sodobne družbe. Nas spomni, da živimo v eri vzpona desničarskih gibanj, Donalda Trampa, brexita, begunskih kriz in humanitarnih katastrof. Eri, v kateri se eni od drugih vse bolj odmikamo, ločujemo po najrazličnejših kriterijih in vedno bolj izgubljamo čut za sočloveka. Eden zanimivejših aspektov filma je način, na kateri nam ustvarjalci, v luči drugačni od pričakovane, predstavijo glavnega junaka v zabavni in prepričljivi interpretaciji Carlota Cotte. Človek bi v duhu javne podobe resničnega športnega zvezdnika, po katerem so ukrojili Diamantina, pričakoval odmaknjenega in nadutega samovšečneža, brez resničnega čuta za svet okoli njega. V tej luči se je zanimivo ozreti nazaj in skozi analizo uvideti, kako nas ustvarjalci pripravijo do tega, da opustimo lastne predsodke in na koncu brezrezervno navijamo za glavnega protagonista. Pod vprašaj je tako diskretno postavljena naša percepcija sveta, saj svoj odnos do marsičesa in marsikoga prepogosto formiramo na osnovi izkrivljenih podob, ki so največkrat le močno filtrirane podobe propagandno-informativnih mašinerij.

Ocena




torek, 14. maj 2019

Fleuve noir (2018)

aka Black Tide
Vincent Cassel and Hafsia Herzi in Fleuve noir (2018)

Slo naslov: -
Drugi naslovi: Black Tide
Država: Francija, Belgija
Jezik: francoščina
Leto: 2018
Dolžina: 113'Imdb
Žanri: krimi, drama, triler
Režija: Eric Zonca
Scenarij: Eric Zonca, Lou de Fanget Signolet
Igrajo: Vincent Cassel, Romain Duris, Sandrine Kiberlain, Elodie Bouchez, Charles Berling, Hafsia Herzi, Jerome Pouly, Laurena Thellier



Francoski režiser Eric Zonca je po enajstletnem premoru v kinodvorane poslal svoj četrti celovečerec. Vmes je sicer sodeloval pri enem televizijskem projektu, toda šele Fleuve noir (Black Tide) je polnokrvni kino film in prava vrnitev k filmanju, kakšnega od njega pričakujemo. Zonca je navdušil s prvencem Življenje, kot ga sanjajo angeli (La vie rêvée des anges, 1998), ki je naslednje leto razglašen za najboljši francoski film (3 cezarji) in je, med ostalim, zmagal tudi na našem Liffu. Prvenca sem sem se lotil šele po ogledu njegovega tretjega filma, odlične krimi drame Julia (2008), v kateri Tilda Swinton, v eni njenih najboljših vlog, igra alkoholičarko, ki poskuša popraviti posledice zadnje v nizu napačnih odločitev, s katero je na kocko postavila življenje nedolžnega otroka.  

Tudi to pot je v središču zgodbe alkoholik (izbira je bolj jasna in pričakovana če vemo, da je režiser v preteklosti imel nemalo težav z alkoholom) sicer komisar pariške policije, na čigar mizi konča primer pogrešanega najstnika. Zagrenjenemu policijskemu inšpektorju Francoisu Viscontiju je življenje imenitno vdahnil Vincent Cassel, njegov zaščitni znak pa so nekaj številk prevelik plašč sive barve, mastni lasje in alkoholni zadah, ki ga začutiš na nekajmetrski razdalji. Francois je pač človek, ki ga težko vzljubiš – je nespoštljiv so sodelavk in po malem rasist, zato ne preseneča, da se s sodelavci in svetom nasploh, ne razume najbolje. Njegova morda edina vrlina so njegove detektivske sposobnosti in osredotočenost na policijsko delo, ki ni vprašljiva niti takrat, ko izkorišča svojo policijsko avtoriteto, da potencialne priče in osumljence prepriča, da mu ponudijo kozarec viskija. In včasih, v ustreznih okoliščinah, še kaj več. Njegovo pozornost pritegne pretirano ustrežljivi, gobčni profesor književnosti in francoščine Bellaile (Roman Duris). Ta živi v isti stavbi kot pogrešani najstnik, s katerim je profesor, če gre verjeti njegovim besedam, imel poseben odnos.

Tako poseben, da se znajde na samem vrhu seznama osumljencev, ki naj bi tako ali drugače bili vpleteni v najstnikovo izginotje. Ranljivo, objokano mamo zanesljivo upodobi Sandrine Kiberlain, ki v odsotnosti moža mornarja potrebno oporo najde v našem prizadevnem detektivu. Zonca je podobno kot pri Juliji preko prizadevanj akterjev najti ugrabljenega, oziroma pogrešanega otroka, tlakoval pot izvrstni karakterni študiji funkcionalnega alkoholika, ki po propadu zakona in težavah s problematičnim najstniškim sinom edincem smisel lahko najde le še v policijskem delu. Zonca nas do cilja pripelje po obvozu, na katerim je fokus učinkovito preusmerjen na čudaškega profesorja v zanimivi interpretaciji Romana Durisa. Ta je v primer vpleten bolj kot pričakujemo, vendar na način, ki ga ne pričakujemo. Zonca v sodelovanju z italijanskim snemalcem Paolom Carnerom (serija Gommora) vzpostavi odlično noir vzdušje, v katerem ga bolj kot razrešitev misterija zanima seciranje problematične psihe treh osrednjih protagonistov. S takšno strategijo film morda izgubi nekaj dramaturške napetosti, a obenem tudi marsikaj pridobi, predvsem na ravni niansiranja likov in argumentacije njihovih dejanj. Ljubitelji klasičnega trilerja bodo kljub temu prišli na svoj račun v nepredvidljivem sklepnem delu, ko odprta vprašanja dobijo ustrezne odgovore.


Ocena


nedelja, 12. maj 2019

El reino (2018)

aka The Realm
Antonio de la Torre and Luis Zahera in El reino (2018), Foto: Imdb


Slo naslov: -

Drugi naslovi: The Realm, The Candidate
Država: Španija, Francija
Jezik: španščina
Leto: 2018
Dolžina: 132'Imdb
Žanri: drama, triler
Režija: Rodrigo Sorogoyen
Scenarij: Rodrigo Sorogoyen, Isabel Pena
Igrajo: Antonio de la Torre, Monica Lopez, Jose Maria Pou, Nacho Fresneda, Ana Wagener, Barbara Lennie, Luis Zahera, Francisco Reyes, Maria de Nati



Korupcija in pokvarjeni politiki gredo skupaj kot meso na žaru in pivo. Gre za dobro utečeno shemo po kateri funkcionira z najboljšimi olji mazana mašinerija, ki neodvisno od selekcije koleščkov nikoli ne zataji. Ne glede na občasne spremembe sprožene z demokratičnimi volitvami, po katerih prihaja do zamenjav posameznih koleščkov, ali celih garnitur znotraj aparata, novi deli hitro najdejo svoje mesto in poganjajo shemo naprej. Vera volivcev, da garnitura na oblasti svoje dolžnosti opravlja zgolj zaradi domoljubja in zneskov prikazanih na njihovih plačilnih listah, je za nekaj časa ponovno vzpostavljena. Vsaj do novega škandala, ko bo prišel čas, da se iz zaboja ponovno odstrani eno ali več gnilih jabolk.

Podobno zgodbo s svojim najnovejšim filmom pripoveduje talentirani, 37-letni španski režiser in scenarist Rodrigo Sorogoyen. Po odličnem May God Forgive Us (Que Dios nos perdone, 2016) je Sorogoyen znova združil moči z Antoniom de la Torrejem, enim izmed najboljših evropskih igralcev  ta hip. De la Torre igra vzhajajočo politično zvezdo Manuela Lopeza, ki je na dobri poti, da postane predsednik regionalnega ogranka stranke na oblasti. Ko v javnost pride posnetek, ki razkriva nečedne posle enega izmed njegovih sodelavcev se zdi, da Manuelova pozicija ni ogrožena. Toda afera dobiva vedno večje razsežnosti in stranka potrebuje človeka na dovolj visoki poziciji v strankarski hierarhiji, ki bo prevzel vlogo grešnega kozla. Nekoga, ki bo zaustavil efekt snežne kepe, ki mora biti ustavljena, še preden postane neobvladljiva grmada nečednosti, ki bo odnesla vse vpletene. In ta nekdo je prav Manuel, ki vendarle ni pripravljen pasti za moštvo, za katerega je igral svojo celotno politično kariero. 

Sorogoyen mojstrsko začrta Manuelovo pot od pokvarjenega politika, do žvižgača pripravljenega potunkati vse in vsakogar, da bi rešil svojo kožo. Politični trilerji so pogosto suhoparni, razvlečeni in dolgočasni, toda dobitnik 7 goj (najpomembnejših španskih filmskih nagrad), je narejen iz drugačnega testa. Rodrigo Sorogoyen nas v napetem dramaturškem loku pelje skozi zgodbo vse do samega konca, v katerem nas briljantno postavi na realna tla in spomni, da so simpatije, ki smo jih nekje na tej poti morda začutili do posameznika v boju s koruptivno pošastjo, v esenci, zgrešene. 

Zgodbi mestoma morda manjka nekaj jasnosti, saj se določenih detajlov nekajkrat ne da povsem jasno vstaviti v večjo sliko v nastanku, vendar to ne zamegli pogleda na celoto in razumevanja bistva zgodbe. Sorogoyen zgodbo odlično krmari med številnimi liki in mojstrsko vzdržuje napetost, ki me je priklenila na sedež s kulminacijo v nočnem avtomobilskem pregonu, v katerem se materializirajo strahovi glavnega protagonista, ponovno odličnega De la Torreja. Šov mu kljub temu ukrade izjemni Luis Zahera, s korumpiranimi politiki povezani gospodarstvenik, ko v nekajminutnem prizoru z De la Torrejem jezno ugotavlja, kakšno igro so mu naštimali t.i. prijatelji in kompanjoni v nečednih nepremičninskih poslih. El reino je izvrsten politični triler, v katerem refleksijo resničnosti lahko prepoznajo gledalci na malodane vseh zemljepisnih širinah in dolžinah. Rodrigo Sorogoyen je to resničnost izvrstno rekonstruiral v svojem šele drugem samostojnem celovečercu (pred tem je so-režiral še dva filma), po katerem se bo navdušenje marsikakšnega filmskega navdušenca mešalo z zaskrbljenostjo nad krvno sliko sodobne družbe, ki jo ta ponuja.


Ocena



četrtek, 09. maj 2019

Geumul (2016)

aka The Net
Ryoo Seung-Bum in Geumul (2016), Foto: Imdb


Slo naslov: -
Drugi naslovi: The Net
Država: Južna Koreja
Jezik: korejščina
Leto: 2016
Dolžina: 114'Imdb
Žanri: drama
Režija: Kim Ki-Duk
Scenarij: Kim Ki-Duk
Igrajo: Ryoo Seung-Bum, Lee Won-Gun, Kim Young-Min, Choi Gai-Bwa



Mreža je za nekatere nepričakovan zasuk v karieri južnokorejskega cineasta Kim Ki-Duka. Predvsem za tiste, ki njegov opus vrednotijo skozi prizmo režiserjevih novejših filmov (Pieta Moebius), ki zavoljo obravnavanih tem in eksplicitnosti niso primeren material za široke množice. Kljub temu govorimo o človeku, ki podpisuje bisere kot so: Pomlad, poletje, jesen, zima ... in pomlad, Palica za golf, Samaritanka... V tem smislu Mreža predstavlja njegovo vrnitev k sprejemljivejšim, bolj univerzalnim temam in zgodbam, v katetrih se lahko „najde“ širši krog potencialnih gledalcev.

Nam Chul-Woo je reven severnokorejski ribič, ki z ženo ih hčerko živi v obmejnem območju. V njegovih mrežah se pogosto znajdejo tudi ribe z juga, ki za razliko od ljudi svobodno plavajo v vodah obeh držav. Nekega dne se mreže zapletejo okoli motorja njegovega čolna in močni tokovi ga odnesejo v Južno Korejo. Obmejna južnokorejska patrola ribiča takoj aretira in ga obdolži vohunjenja. Chul-Woo se tako znajde v krempljih ambicioznega, v svojo vlogo preveč vživetega inšpektorja, ki v vsakem severnokorejskem rojaku vidi pravega, ali vsaj potencialnega vohuna. Svoje interese imajo tudi višji uradniki, ki se pred tv-kamerami želijo pohvaliti s še enim rojakom rešenim iz krempljem severnokorejskega diktatorskega režima. Le mladi idealistični agent zadolžen za Chul-Woojevo varovanje, v nesrečnem ribiču vidi povsem običajnega človeka, ki se želi čimprej vrniti k svoji družini, onstran meje.  

Kim Ki-Duk z Mrežo najbolj direktno doslej loteva odnosa med njegovo kapitalistično domovino in komunističnimi rojaki na severu. Problematičen odnos med Korejama doživljamo skozi usodo nepomembnega ribiča (v prepričljivi upodobitvi Ryoo Seung-Buma), ki na svoji koži izkusi vso silovitost ideološko-političnega boja med državama. V njegovem odzivu na položaj, v katerem se je znašel, in ravnanju vpletenih uradnikov na obeh straneh, film vzpostavlja tehten komentar o tem, kako ideologije lahko izkrivijo percepcijo sveta v očeh posameznikov na obeh straneh meje. Moralni center filma je odnos med ribičem in mladim južnokorejskim agentom, ki navkljub ideološkim razlikam uspeta vzpostaviti pristen človeški odnos. Mreža na tehtnico lepo postavi slabosti enega in drugega režima. Na eni strani je odtujenost ekonomsko superiornih Južnokorejcev, ki v primežu potrošniške miselnosti izgubljajo čut za sočloveka.  Temu je zoperstavljena trdnost vezi med Severnokorejci, ki navkljub kratenju temeljnih svoboščin, odmaknjeni od tovrstnih distrakciji, živijo preprostejše in ne nujno manj srečno življenje. Resnica je, tako kot vedno, nekje vmes.


Ocena


torek, 07. maj 2019

Câini (2016)

aka Dogs
Gheorghe Visu in Câini (2016), Foto: Imdb

Slo naslov: Psi
Drugi naslovi: Dogs
Država: Romunija, Francija
Jezik: romunščina
Leto: 2016
Dolžina: 104'Imdb
Žanri: drama, triler
Režija: Bogdan Mirica
Scenarij: Bogdan Mirica
Igrajo: Dragos Bucur, Gheorghe Visu, Vlad Ivanov, Costel Cascaval, Constantin Cojocaru, Raluca Aprodu



V uvodnem prizoru celovečernega prvenca romunskega režiserja Bogdana Mirice roj muh spremlja kamero čez polja do lokalnega močvirja. Mehurčki, ki se skozi zeleni film prebijajo na površje, s seboj prinesejo odrezano človeško stopalo... 

Malce kasneje se na eno izmed redkih posesti na območju, skupaj z nepremičninskim agentom iz Bukarešte pripelje Roman (Dragos Bucur), ki je podedoval ogromno, redko poseljeno posest, nekje na meji med Romunijo in Ukrajino. Imetje mu je skupaj s Policijo predal uslužbenec pokojnega dedka, ki tu nastopa v funkciji nekakšnega prehodnega upravitelja. Tukaj sem vam najbrž dolžan pojasnilo, zakaj je Policija zapisano z veliko začetnico. 

Izkaže se, da je Romanov pokojni dedek bil vodja lokalne kriminalne organizacije, ki je štirinožnega čuvaja posesti ironično poimenoval Policija. In zdaj je Roman skupaj s posestjo podedoval tudi Policijo, ki kot kaže ne bo imel veliko časa, da se navadi na novega gospodarja. Roman namreč želi imetje čim prej prodati in se vrniti v Bukarešto. Da vse skupaj ne bo tako enostavno spozna že v nočni urah, ko nedaleč od hiše opazi sumljivo aktivnost. Na nevarnost ga naslednji dan opozori še Hogas, dobronamerni šef maloštevilne lokalne policije, ki vzporedno pokuša razvozlati, komu pripada stopalo, ki mu ga je pred tem v postajo prinesel lokalni kmet. Tumor v njegovih prsih je namreč v zadnjem stadiju in ostareli šef policije se želi posloviti v stilu in za zapahe spraviti Samirja (igra ga legenda romunskega filma Vlad Ivanov), ki je od Romanovega starega očeta podedoval obmejne tihotapske posle. 

Psi Bogdana Mirice so počasi goreči kriminalni neovestern, s katerim se je obetavni romunski režiser pred tremi leti predstavil svetu v kanski sekciji Poseben pogled. Vitalnost romunske kinematografije je še enkrat potrjena s filmom, ki prinaša konkreten odmik od družbenokritičnih, karakternih in družinskih dram, kakršne nam navadno servirajo iz Romunije. Mirica je režiser, ki je navdih črpa iz ustvarjalnega opusa bratov Coen in to nikakor ni slabo izhodišče. Romun je te vplive imenitno integriral v značilno vzhodnoevropsko okolje in jih odlično artikuliral z nadvse všečno vizualnost. 

Glede na enostavnost zgodbe, snemalne lokacije in maloštevilne like je navdušujoča navidezna preprostost, s katero Mircu od začetka do konca gradi in vzdržuje napetost. Zategnjeno vzdušje občasno mehčajo zabavni liki (mladi, vedno lačni pomočnik šefa policije) in prizori, kakršna je dolga, v enem kadru posneta sekvenca, v kateri Hogas po večerji metodično pregleduje odrezano stopalo. CSI Romunija, paar exellence. Zgodbo suvereno nosi osrednji igralski trio (Dragos Bucur, Gheorghe Visu in Vlad Ivanov) in škoda je le, ker Roman, mladi naivnež iz Bukarešte ne pokaže nekaj več taktnosti in taktičnosti, s katero bi zgodba lahko dobila dimenzijo več. 


Ocena


nedelja, 05. maj 2019

Marlina si Pembunuh dalam Empat Babak (2017)

aka Marlina the Murderer in Four Acts 
Marsha Timothy in Marlina the Murderer in Four Acts, Photo: Eriekn Juragan


Slo naslov: -
Drugi naslovi: Marlina the Murderer in Four Acts 
Država: Indonezija, Francija
Jezik: indonezijščina
Leto: 2017
Dolžina: 93' ,  Imdb
Žanri: drama, triler
Režija: Mouly Surya
Scenarij: Mouly Surya, Rama Adi, Garin Nugroho
Igrajo: Marsha Timothy, Egi Fedly, Yoga Pratama, Dea Panendra, Haydar Salishz



Marlina the Murderer in Four Acts je špageti vestern, posnet na redko poseljenih območjih čudovitega otoka Sumbu na vzhodu Indonezije. Tretji celovečerec 38-letne indonezijske režiserke Mouly Surya, premierno predvajan v sklopu sekcije Štirinajst dni režiserjev v Cannesu, lahko opišemo tudi kot feministični vestern o posiltvu in maševanju, v katerem osrednja vloga pripada mladi vdovi Marlini, ki je nedavno izgubila moža. 

Marlina, ki na odmaknjeni kmetiji sama skrbi za živino, je lahka tarča za tolpo, ki deluje na tem območju. Njeni najhujši strahovi se uresničijo, ko se pred hišo pojavi vodja tolpe Markus. Ta vstopi v hišo in ji mirno razloži, da se pripravi na „nepozabno noč,“ v kateri bo morala zadovoljiti sedem moških. Prvi bo on, za njim pa se bodo zvrstili še njegovi pajdaši, ki bojo vsak hip prišli na kmetijo. Marlinina hiša je kmalu polna razbojnikov, katerim nesrečna vdova na ukaz najprej mora skuhati večerjo. Šele potem, s polnimi želodci, si bojo privoščili še njeno telo. Toda razbojniki pokažejo neverjetno bahatost, ko pripravo večerje naročijo ženski, ki jo planirajo posiliti. 

Povzetek dogajanja morda obljublja mučno izkušnjo, toda zadeva kljub vsemu ni neprijetna. Mouly Surya vzdušje mehča s subtilnim črnim humorjem, vključitvijo simpatičnih likov in stoičnostjo glavne junakinje, ki v nobenem trenutku ne želi igrati vlogo nemočne žrtve. V drži junakinje (v zanesljivi interpretaciji Marshe Timothy) je nekaj pomirjujočega, nekaj, kar pri gledalcu zbuja vero v srečen razplet njene zgodbe. Vizualno privlačen film sestavljajo štiri dejanja, v katerih oko razvajajo čudoviti panoramski posnetki pokrajine (fotografijo podpisuje režiserkin rojak Yunus Pasolang), med tem ko odlična glasba boža uho in lepo dopolnjuje vizualno komponento filma (Zeke Khaseli in Yudhi Arfani sta navdih očitno črpala iz Morriconejevih kompozicij). Marlina... v jedru nosi komentar o položaju ženske v ruralni Indoneziji in izpostavlja nujnost sprememb spornih socialnih razmerij. Dialoško in vsebinsko bolj izpiljen scenarij bi zgodbo lahko dvignil še stopničko višje, toda Marlina... je ne gleda na to pripombo  pozornosti vreden prispevek mlade režiserke s svetlo prihodnostjo.


Ocena


sobota, 04. maj 2019

Long Shot (2019)

Charlize Theron and Seth Rogen in Long Shot (2019), Foto: Imdb


Slo naslov: Zapelji me, če me moreš
Država: ZDA 
Jezik: angleščina 
Leto: 2019
Dolžina: 125' ,  Imdb
Žanri: komedija, romantični
Režija: Jonathan Levine
Scenarij: Liz Hannah, Dan Sterling
Igrajo: Charlize Theron, Seth Rogen, June Diane Raphael, O'Shea Jackson Jr., Ravi Patel


Originalni naslov (Long Shot) je zelo nadvse primerna izbira za romantično komedijo Zapelji me, če me moreš, ki nas hoče prepričati, da je napočil čas za prvo ameriško predsednico, ter da je Seth Rogen lahko ustrezna partija za Charlize Theron. Možen, a vseeno malo verjeten scenarij, toda Jonathan Levine (The Wackness, 50/50) in ekipa za in pred kamero vseeno uspejo najti pristop in okoliščine, v katerih nam lahko prodajo prav takšno zgodbo.

Theronova igra priljubljeno ameriško državno sekretarko Charlotte Field, ki ima dobre možnosti za kandidaturo na naslednjih predsedniških volitvah. Aktualni predsednik (Bob Odenkirk) je namreč pred predsednikovanjem bil drugorazredni igralec, ki bo po koncu mandata poskušal uresničiti svoje igralske ambicije. S svojo namero je seznanil državno sekretarko in jo hkrati obvestil, da na volitvah lahko pričakuje podporo iz njegovega tabora. Smisel za humor je izmed slabših strani Fieldove in ta segment njene javne podobe bodo poskušali izboljšati s priključitvijo pravkar odpuščenega novinarja Freda Flarskyja (Seth Rogen), ostrobesednega kolumnista, ki v svojih člankih na humoren način secira pereča družbena vprašanja. Obenem ni nepomembno, da je predsedniška kandidatka v najstniških letih bila njegova varuška. Fredova prva simpatija in punca, ob kateri je prvič začutil nekontrolirano vznemirjenje v predelu mednožja. 
     
To je recept za komično romanco o idealističnem novinarju in ambiciozni političarki, ki ne bi mogla biti bolj različna in prav iz nasprotij, ki izhajajo iz njunih različnih življenjskih nazorov, zgodba sprva črpa večino komičnih utrinkov. Zapelji me, če me moreš je film, ki se ne jemlje resno in  nekaj podobnega zahteva tudi od gledalca. Jasno je, da določene situacije niso in ne morejo biti življenjske, toda če se zgodbe lotimo skozi prizmo čiste zafrkacije, vse skupaj postane bolj zabavno. Kemija med Theronovo in Rogenom je presenetljivo dobra, komične dialoške domislice pa so ravnomerno razporejene znotraj nekoliko predolgih 120 minut. 

Ocena