sreda, 18. december 2019

Hustlers (2019)

Jennifer Lopez in Hustlers (2019), © Photo by Barbara Nitke. 2019 STX Financing, LLC.


Slovenski naslov: Prevarantke na Wall Streetu
Država: ZDA
Jezik: angleščina 
Leto: 2019
Žanri: komedija, krimi, drama
Dolžina: 110' Imdb 
Režija: Lorene Scafaria
Scenarij: Jessica Pressler, Lorene Scafaria
Igrajo: Constance Wu, Jennifer Lopez, Lili Reinhart, Julia Stiles, Madeline Brewer, Keke Palmer



Kam so volkovi z Wall Streeta šli po koncu delovnega dne? Dobra večina je, sodeč po tretjem celovečercu Lorene Scafaria, odšla v newyorške strip klube in prelahko zaslužene bankovce zmetala na plesne podije, na katerih so svoje obline razkazovale junakinje naslovne zgodbe. Vse dokler ni prišla zadnja velika kriza, ki je s seboj odnesla tudi volkove z Wall Streeta. Denarja je bilo vedno manj, šampanjec več ni tekel v potokih. 

Takrat je Ramona (Lopez), nekronana kraljica plesa ob drogu, skupaj s svojo vajenko Destiny (Wu), našla formulo za izhod iz krize. Punce so začele hoditi v lokalne bare, ali kar na ulico, in zdaj že sramežljive, bolj zadržane borznike s posebnimi prejemi ponovno zvabile nazaj v klube. Na domačem terenu jim potem ni bilo težko v pijačo naivnežev dodati poseben koktejl mamil. Edini spomin na preteklo noč teh dripcev je bil izkoriščen limit na kreditni kartici, domnevno nepozabna žurka z dekleti pa je ostala le v meglo zavita iluzija. 

O podvigih iznajdljivih striperk, ki so praznile račune bogatih strank izvemo iz prve roke – okvir zgodbe je intervju, ki ga neka novinarka (podlaga za film je resnični časopisni članek) vodi z glavno akterko. V daljših skokih v preteklost nastaja štorija o vzponu in padcu skupine atraktivnih punc, ki svoje telesne atribute izrabi za robinhudovsko ropanje bogatih. Te so nato denar večinoma porabljale na luksuz in to je moment zgodbe, ki junakinje preobrazi v antagonistke. Nekaj prozornih opravičil je sicer vrženo v miks, vendar bistveno premalo, za kakršnokoli sočustvovanje z z njimi. To je le eden izmed razlogov, zakaj so mi Prevarantke... ponudile bore malo razlogov za zadovoljstvo. Scafaria se zadovolji z nizanjem prizorov, v katerih denar leti okoli nagih telesih in alkohol teče v potokih. Po uspešni obdelavi naivnežev rutina ostaja enaka, denar je spet v luftu, šampanjec ohlajen. OK, dovolj je, razumemo. Film se resnici približa le enkrat – v prizoru, ko nek moški plesalki v denarni stiski ponudi denar za dodatno uslugo. Nekje tam, v njenem nelagodju je za hip nakazan potencial zgodbe, ki je na žalost zreducirana na plehko razvedrilno vsebino, od katere nisem odnesel nič. 


Ocena


torek, 17. december 2019

Bacurau (2019)

Wilson Rabelo, Danny Barbosa, and Bárbara Colen in Bacurau (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Bacurau
Država: Brazilija, Francija
Jezik: portugalščina, angleščina
Leto: 2019
Žanri: akcija, avantura, misterij
Dolžina: 131'Imdb 
Režija: Kleber Mendonça Filho, Juliano Dornelles
Scenarij: Kleber Mendonça Filho, Juliano Dornelles
Igrajo: Udo Kier, Sônia Braga, Karine Teles, Chris Doubek, Silvero Pereira, Barbara Colen 


Pravijo, da bo tisti, ki bo v prihodnosti imel kontrolo nad pitno vodo, sedel na zlati jami. Podobno situacijo imamo v brazilskem filmu Bacurau, poimenovanem po vasici na redko poseljenem območju na severozahodu Brazilije. V vaških pipah že dolgo ni vode, saj so kontrolo nad vodovodom prevzele oborožene tolpe. V uvodu v zgodbo, postavljeno v bližnjo prihodnost, se tja v družbi šoferja cisterne z vodo vrača Teresa, ki hiti na babičin pogreb. Nona je bila zelo spoštovana ženska, nekronana županja vasi, zato se na pogrebu zbere cela vas. Kmalu po njeni smrti se začnejo dogajati čudne stvari: vasi naenkrat ni na elektronskih zemljevidih, mobilno omrežje je nedostopno, nekateri domačini pa so v bližini vasi opazili dron v obliki v letečega krožnika. Je vse skupaj naključje ali posebni predvolilni prejem v vasi osovraženega župana sosednjega mesta?


Režisersko-scenaristični tandem Kleber Mendonca Filho - Juliano Dornelles v zgodbo vplete še skupino belih plačancev, ki, tako kot njihovi beli predniki, ne prihajajo v miru. V tem smislu Bacurau deluje kot revizionistični vestern, saj z izbiro antagonistov in netipičnih junakov obrača ustaljene obrazce vesterna. Za domorodce je v vesternih praviloma bila rezervirana vloga primitivnih krvoločnežev, ki so brez razloga ubijali in trpinčili dobrodušne, bele kolonizatorje. Bacurau nam pokaže pravi obraz pošasti: ta je v resnici belopolta, ima plave oči, je do zob oborožena in povsem podrejena interesom kapitala. V zgodbi brez pravega osrednjega junaka to vlogo prevzame kolektiv dobro organiziranih vaščanov, ki lastno usodo vzamejo v svoje roke. Kdo ve, morda bi se prišleki naloge brisanja Bacurauja z obličja Zemlje lotili bolj premišljeno, če bi najprej obiskali kakšno lokalno znamenitost. Vaški muzej denimo, v katerem bi lahko videli, kako so se domačini z agresorji spopadali v preteklosti. Poleg popravljanja zgodovinskih zmot je eno temeljnih sporočil filma tisto o moči kolektiva in nujnosti trdnejšega povezovanja malih ljudi, ki le z enotnim in odločnim nastopom lahko zaščitijo svojo in prihodnost svojih otrok. Bacurau je metaforična refleksija sodobnega sveta uokvirjena v žanrsko razigrano, nepredvidljivo in sila kratkočasno izkušnjo. Eno najzanimivejših izkušenj iztekajočega se leta, pravzaprav. Vzemite si čas in ponudite mu priložnost.

Ocena


ponedeljek, 16. december 2019

Scary Stories to Tell in the Dark (2019)

Scary Stories to Tell in the Dark (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Strašljive zgodbe
Država: ZDA, Kanada
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: grozljivka, misterij, triler
Dolžina: 108'Imdb 
Režija: Andre Øvredal
Scenarij: Dan Hageman, Kevin Hageman, Guillermo del Toro
Igrajo: Zoe Margaret Colletti, Michael Garza, Austin Zajur, Gabriel Rush, Dean Norris


Noč čarovnic in jesenski meseci vsako leto prinesejo povečan pretok vsebin v žanrski niši rezervirani za ljubitelje grozljivk, saj se ustvarjalci dobro zavedajo, da je publika v tem času najbolj dovzetna za grozljive zgodbe. V zadnjem obdobju sem na blogu, bolj ko ne, izražal nezadovoljstvo nad kvaliteto ponudbe v tem segmentu, saj večina videnih naslovov v zadnjih mesecih sodi v kategorijo čistih razočaranj (Crawl) ali hitro pozabljivih zgodb (Haunt), brez kančka filmske čarovnije. 

Ciljno občinstvo Strašljivih zgodb so sicer (mlajši) najstniki, toda četrti celovečerec zanimivega norveškega  režiserja in scenarista Andreja Øvredala (Troll Hunter, The Autopsy of Jane Doe) je lahko lepa izkušnja tudi za starejšega gledalca. Prisotnost Guillerma del Tora v scenaristično-producentski vlogi nedvomno blagodejno vpliva na celostno podobo filma, ki z izbiro protagonistov, vzdušjem in motivi mladostniškega prijateljstva sledi retro-stilistični filozofiji uspešnice Stranger Things in ponovno obujene klasike Stephena Kinga It (2017,2019)

Zgodba spremlja skupinico najstnikov, ki po spletu okoliščin končajo v zapuščeni hiši na mestnem obrobju, kjer je nekoč živela družina Bellows in v kateri so se nekoč dogajale srhljive stvari. Najstniki v njej poiščejo zavetje pred nasilneži in po naključju odkrijejo prostore, v katerih je svoje dni preživljala Sarah, najmlajša potomka zakoncev Bellows. Tam najdejo skrivnostno knjigo, v katero je ta zapisovala srhljive dogodke iz njene mladosti – legenda pravi, da so zgodbe v njej zapisane z krvjo otrok. Stella Nicholls (Zoe Margaret Colletti), nekronana vodja prestrašene skupinice kmalu ugotovi, da ima knjiga, ko jo je odnesla s seboj, grozljive nadnaravne lastnosti.

Obujanje zlobnih duhov – recimo duha zlorabljene deklice, ki je v preteklosti bila žrtev grozovitih dejanj – je eden izmed železnih motivov žanra. V tem smislu Strašljive zgodbe ne odkrivajo novega ozemlja, toda kljub temu je Øvredalu, del Toru in ostalim uspelo znane motive obravnavati in zložiti tako, da sestavljajo lepo in zabavno celoto. Posneti dobro mladostniško grozljivko je nedvomno delikatna naloga – potrebno je nekako ustvariti pogoje, oziroma vzdušje, v katerem se gledalci lahko organsko potopimo v ta fantazijski svet in sprejmemo resnost groze (grožnje), četudi dobro vemo, da se bo na koncu vse vendarle dobro izteklo. Simpatična igralska zasedba, dovršena vizualnost (pošasti, retro podoba) in simbolika ujeta v ponavljajočih se odmevih predsedniške predvolilne kampanje in vietnamske vojne, všečno podčrtavajo zgodbo o odraščanju, prijateljstvu in izgubi nedolžnosti mladega človeka ujetega v kolesje hladnega, zlobnega sveta odraslih in odraslosti.

Ocena


sobota, 14. december 2019

Dylda (2019)

aka Beanpole
Viktoria Miroshnichenko in Dylda, Foto: Kino Lorber

Slo naslov: Prekla
Drugi naslovi: Beanpole
Država: Rusija
Jezik: ruščina
Leto: 2019
Žanri: drama, vojni 
Dolžina: 137',  Imdb
Režija: Kantemir Balagov
Scenarij: Kantemir Balagov, Alexander Terekho
Igrajo: Viktoria Miroshnichenko, Vasilisa Perelygina, Andrey Bykov, Igor Shirokov, Konstantin Balakirev, Ksenia Kutepova, Olga Dragunova, Timofey Glazkov



Leta 1991 rojeni ruski režiser Kantemir Balagov je že s prvencem Bližina (Tesnota, 2017) napovedal velike stvari, saj je zanj v Cannesu prejel nagrado mednarodnega združenja filmskih kritikov (FIPRESCI). Dve leti kasneje se je na Azurno obalo vrnil s Preklo (Dylda), ki je v sekciji Poseben pogled odnesel nagrado za najboljšo režijo in še eno nagrado združenja kritikov. Kvaliteto njegovega drugega celovečerca je prepoznala tudi žirija nedavno končanega Liffa, ki je filmu podelila vodomca, najpomembnejšo nagrado največjega domačega festivala.

Prekla je zgodba postavljena v današnji Sankt Peterburg (nekoč Leningrad), nekaj mesecev po koncu druge svetovne vojne. V mesto, ki je preživelo eno najdaljših in najbolj uničujočih obleganj v sodobni zgodovini. Bolnišnice, polne ranjenih vojakov in civilistov pokajo po šivih. Medicinska sestra Ilja, visoka, suha in bleda ženska (pojasnilo naslova „Prekla“), je v bolnišnico prišla naravnost s prve bojne linije. Po močni eksploziji, v kateri ni bila fizično huje poškodovana se je nekaj premaknilo v njenih možganih. Po tej nesreči se ji je začelo dogajati, da preprosto zmrzne in za nekaj minut nepremično obtiči v mestu. V hipu se ji lahko zgodi, da postane negibna, povsem neobčutljiva za dogajanje okoli nje, nezmožna komunikacije z okolico. Ilja kljub temu dobro skrbi za malega Paško, ki v resnici ni njen otrok, ampak potomec njene najboljše prijateljice Maše. Splet nesrečnih okoliščin pripelje do tragičnega dogodka, ki bo Mašo po njeni vrnitvi s fronte še močneje povezal z Iljo.

V času vojne trpijo vsi. Tudi močni, kaj šele šibkejši. Po koncu druge svetovne vojne v dolgo obleganem Leningradu praktično več ni živega bitja, ki se ne spopada s post-travmatsko stresno motnjo. Eni so izgubili starše, drugi otroke, tretji partnerje. Tisti največji nesrečniki celotne družine. Biti samska ženska v tem času in takšnem okolju, v času povojne depresije in vsesplošnega pomanjkanja, je sila zahtevna izkušnja. 

Balagov je svojo zgodbo naslonil na knjigo Vojna nima ženskega obraza (The Unwomanly Face of War) pisateljice in nobelovke Svetlane Aleksijevič. Knjiga je bila navdih za izvirni scenarij, ki ga je Balagov soustvaril z Alexandrom Terekhom. Prekla v tem smislu ima neko posebno, redko lastnost, saj gledalcu nudi izkušnjo povojne depresije in drugih post-travmatskih resničnosti iz ženske perspektive, med tem ko večina povojnih zgodb izbere bodisi poveličevanje moških herojstev, bodisi klasično zgodbo o heteroseksualni ljubezni v težkih časih. 

Viktoria Miroshnichenko & Vasilisa Perelygina in Dylda, Foto: Kino Lorber

Film med ostalim jasno podčrta nepomembnost dejstva, da sta junakinji vojno dočakale na zmagovalni strani in spoznanje, da bolečina v povojnem času radira ločnico med poraženci in zmagovalci. Nemogoče je spregledati nesrečo, ki jo Maša poskuša skriti za njenimi prisiljenimi nasmehi, ali otopelosti v očeh najpomembnejšega moškega protagonista – izčrpanega starejšega zdravnika, sicer šefa bolnišnice – ki ga z Iljo druži poseben, skorajda očetovski odnos.

Balagovu v ta trikotnik protagonistov subtilno umesti vprašanje spolne identitete, kot nekakšno spremljajočo opombo – namenoma relativizirano vprašanje, ki je v težkih časih sekundarnega pomena. Potlačena romantična čustva so le ena komponenta zavezništva med Iljo in Mašo, ki je v  krutih razmerah v resnici edina pozitivna variabla v življenjih obeh junakinj.

Prekla je zahtevna, težka izkušnja, ki kljub temu nudi nekaj situacijskega, z vzdušjem dobro usklajenega humorja. Izpostaviti velja še odlično selekcijo igralskega kadra, predvsem v tistih najpomembnejših vlogah. Zelo cenim prispevek Viktorie Mirošničenko, ki kot Ilja subtilno skriva nemir, bolečino in hrepenenje za fasado ekspresivne zadržanosti in robatosti. Enako prepričljiva je Vasilisa Pereljgina kot Maša, ki je njeno pravo nasprotje – ta svoja čustva zna pokazati navzven, vendar je tudi ta, na videz čustveno bolj dostopna interpretacija ima funkcijo zakrivanje globokih ran, ki jih na duši in telesu (dobesedno) nosi protagonistka.  

Pika na i, ki drugi celovečerec izjemno nadarjenega režiserja dviguje visoko iznad povprečja je bogata, do zadnje podrobnosti izpiljena vizualna komponenta filma, ki jo s premišljeno mizansceno, barvnim dizajnom prizorišč in kostumografijo v zares impresivno izkušnjo poveže mlada, nadarjena direktorica fotografije Ksenia Sereda. Izkušnja gledanja Prekle je podobna opazovanju  vrhunskega slikarskega dela, ob katerem se lahko za nekaj trenutkov potopiš v ta svet in začutiš vso globino podob. V teh trenutkih do izraza pride režiserjev občutek za tempo, saj nam Balagov zna ponuditi dovolj časa za absorbiranje teh podob. Prekla je v mojih očeh, zavoljo vseh naštetih razlogov, eden izmed vrhuncev letošnjega leta.       


Ocena



petek, 06. december 2019

Celle que vous croyez (2019)

aka Who You Think I Am
Juliette Binoche in Celle que vous croyez (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Moj najboljši profil
Drugi naslovi: Who You Think I Am
Država: Francija, Belgija
Jezik: francoščina
Leto: 2019
Dolžina: 101'Imdb
Žanri: drama, romantični
Režija: Safy Nebbou
Scenarij: Safy Nebbou, Julie Peyr Camille Laurens
Igrajo: Juliette Binoche, Nicole Garcia, François Civil, Guillaume Gouix



Največji adut romantične drame Moj najboljši profil izven domovine malo znanega francoskega režiserja Safyja Nebbouja je nedvomno Juliette Binoche. Izjemna Francozinja tokrat igra 50 in nekaj letno Claire, profesorico, ločenko in mamo dveh otrok, ki po propadu zakona uteho najde v objemu mlajšega moškega. Že po prvem vročem prizoru je očitno, da mladi ljubimec z njo ne deli navdušenja glede resnosti njunega razmerja. Toda njeni senzorji njegove rezerviranosti ne zaznajo, kar do neke mere lahko opraviči tista faza vsakega razmerja, v kateri percepcijo resničnosti pošteno zameglijo čustva. 

Tam, kjer bi marsikdo doživel streznitev in užaljeno povlekel ročno, Claire ukrepa drugače. Z nakano špijoniranja mladega ljubimca ustvari lažni profil na socialnem omrežju in pod krinko 25-letne organizatorke modnih dogodkov začne spremljati njegovo življenje. O njem in njegovih prijateljih ve dovolj, da jo ti sprejmejo v svoje virtualne kroge. Toda zgodba se nato začne razvijati v drugačni smeri, saj njeno pozornost pritegne ljubimčev prijatelj, mladi fotograf Alex. Nekaj všečkov podeljenih njegovim fotografijam, prijazen komentar in stik je vzpostavljen. Izmenjavi všečkov sledi izmenjava sporočil, izmenjava sporočil pripelje do izmenjave telefonskih številk, dolgih pogovorov in telefonskega seksa. Claire svojo malo prevaro tako pripelje do točke, na kateri je srečanje z Alexom edina opcija. Toda profesorica še naprej vztraja in njeni obupni poskusi ohranitve statusa quo naposled pripeljejo do nepričakovanih, tragičnih posledic.

Šesti celovečerec izven domovine malo znanega francoskega režiserja in igralca Safyja Nebbouja je adaptacija istoimenskega romana priznane pisateljice Camille Laurens. Zgodba je zgrajena okoli protagonistke, ki nas s svojimi dejanji vedno bolj spravlja ob živce, tolerančni prag pa bi verjetno bil še nižji, če bi v tej vlogi gledali kakšno drugo, manj kakovostno igralko. Pripoved je od uvodih minut postavljena v okvir pacientkine izpovedi psihoterapevtki, zato nikoli ne moremo povsem prekrižati možnosti, da vse skupaj odvija le v njeni glavi. V njeni izpovedi posejani z drobni namigi je ravno dovolj intrigantnih neznank, da navkljub iritantnem, letom neprimernem vedenju, z njo vztrajamo do konca. Moj najboljši profil je film, ki svojo aktualnost vzpostavlja s komentarjem vedno večje prepletenosti virtualnega in resničnega, v katerem svoje mesto pod soncem poskuša najti predstavnica generacije, ki ji tovrstne oblike socializacije niso ravno blizu. Film na eni ravni opozarja na pasti virtualnega sveta in vpliv le teh na naše doživljanje resničnosti, na tistem drugem, pomembnejšem nivoju, zgodba skozi karakterno študijo glavne junakinje prevprašuje motive staranja, osamljenosti in neusahljive potrebe po ljubezni. Škoda je, ker se Nebbou očitno ni mogel odločiti, kakšen film želi posneti. Sicer ne vem, v kakšni meri je na celoto vplivala knjižna predloga, toda s preobrati in triler vložki je zgodba po mojem mnenju več izgubila, kot dobila. Z junakinjino domišljijsko različico konca, ki v pisni obliki pride v roke njene psihiatrinje, se je ponujala lepa priložnost zgodbo končati z lepim, dvoumnim koncem. Namesto tega se zgodba izteče z novimi razkritji in malo verjetnimi preobrati, s katerimi je film le izgubil del kredibilnosti.

Ocena


ponedeljek, 02. december 2019

The Irishman (2019)

Robert De Niro & Joe Pesci in The Irishman (2019), Foto: Netflix

Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: biografija, krimi, drama
Dolžina: 209',  Imdb
Režija: Martin Scorsese
Scenarij: Steven Zaillian, Charles Brandt (knjiga)
Igrajo: Robert De Niro, Al Pacino, Joe Pesci, Harvey Keitel, Ray Romano, Bobby Cannavale, Stephanie Kurtzuba, Anna Paquin




Irec je najboljši dokaz, da Martin Scoresese je pri 77-ih še vedno ni pripravljen na upokojitev. Glede na številne nove projekte s katerimi povezujejo legendarnega režiserja je očitno, da Marty sploh ne razmišlja o upokojitvi. Dejstvo, da je Irec z epskih 209 minut najdaljši igrani film v njegovem opusu (našteli so kar 106 snemalnih dni) nedvomno potrjuje, da enemu najpomembnejših avtorjev ameriškega filma ne manjka ustvarjalne energije. Osnova za "Irca" je bila knjižna uspešnica I Heard You Paint Houses ameriškega pisatelja Charlesa Brandta.

Naslov knjige je obenem stavek, ki ga Jimmy Hoffa (Al Pacino) izreče v prvem telefonskem pogovoru s Frankom „Ircem“ Sheeranom (Robert De Niro) in tako naznani začetek kompleksnega razmerja med najbolj razvpitim sindikalistom v ameriški zgodovini in „hitmanom.“ ki je vrsto let delal za mafijsko družino Bufalino.

Scorsese zgodbo odpre v svojem značilnem slogu – z dolgim nepretrganim posnetkom, ki nas skozi hodnike in druge prostore doma za starejše pripelje do sobe, v kateri na vozičku sedi zdaj že ostareli Sheeran. Ta prevzame vlogo pripovedovalca in nas popelje v čas, ko je za družino Bufalino in družinske prijatelje izvajal različne delikatne naloge, ter bil posredno in neposredno vpleten v nekatere najpomembnejše dogodke nedavne ameriške zgodovine.

Prav ta zgodovinski moment ponudi kontekst, v katerega je prepričljivo vpeta zanimiva mreža likov in relacij, ki so sooblikovale takratno ameriško družbeno realnost. Središčna vloga v teh relacijah je dodeljena Franku Sheeranu, ki se v nekem trenutku znajde med dvema ognjema – v nehvaležni vlogi posrednika med človekoma, ki sta igrala pomembni vlogi v njegovem življenju. Prvi je Russell Bufalino (Joe Pesci), ki ga je vpeljal v svet organiziranega kriminala in bil njegov neformalni delodajalec, drugi je Jimmy Hoffa, ki je, kot razkrije film, nekaj časa izvrstno sodeloval z družino Bufalino in njihovimi zavezniki. Toda šum v komunikaciji je postajal vse močnejši in dolgoletni zavezniki so končali na nasprotnih bregovih. Sheeran je v tem merjenju moči nekako obtičal na nikogaršnjem ozemlju, soočen z navidezno možnostjo izbire. Navidezno zato, ker je ne glede na ponižno skromnost, s katero se je prikupil mnogim bil dovolj inteligenten, da ve kje je njegovo mesto, kaj mora storiti in kakšne so lahko posledice neizpolnjenih pričakovanj.
Robert De Niro & Al Pacino in The Irishman (2019), Foto: Netflix
Iz moje perspektive je Scorsese posnel film, ki je povsem dostojen bližnji sorodnik njegovih kultnih gangsterskih klasik. Z Ircem je ponovno ustvaril zgodbo o antijunakih in neustavljivi privlačnosti, s katero takšni liki zbujajo interes množic. Ključ do uspeha se je poleg vseh relevantnih dejavnikov (dobre zgodbe z zanimivimi razkritji in zapleti) vedno skrival v pristnosti likov in prepričljivosti vezi, ki jih držijo skupaj. Ravno ta komponenta je najmočnejši adut Irca, ki skozi prizmo posameznih značajev odlično argumentira dejanja in jasno opredeljuje njihov pomen.

Scorsese v likih ves čas išče človeško dimenzijo – mafijski šef tako ni zgolj brezčutni prasec, nezmožen odpuščanja, in morilec ni brezdušna pošast, ki ne pozna žalosti in sočutja. To je temelj povezanosti z liki, iz katere izvira naše razumevanje njihovih značajev. V mojstrsko režiranem vrhuncu to razumevanje celo preraste v sočustvovanje z glavnim akterjem. Na tej točki je naša percepcija dogajanja že tako izkrivljena, da Scorsese mora poseči vmes in nas opomniti, kdo je kdo v tej zgodbi. Na oddaljevanje od moralnega centra nas v izjemno močnem prizoru opomni hčerka glavnega protagonista (tisti, ki ste film že videli, veste o čem govorim). Frank je v njenem molku vedno čutil tiho obsodbo, ki doseže vrhunec v trenutku, ko v večna lovišča odide Jimmy Hoffa. Edini zares moteči detajl filma vidim v t.i. digitalnem pomlajevanju, saj liki v nekaterih prizorih delujejo preveč izumetničeno. Časovni razpon je enostavno prevelik in nemara bi bilo boljše, ako bi za mlajša obdobja uporabili druge, mlajše igralce.


Ocena


nedelja, 01. december 2019

Light of My Life (2019)

Casey Affleck and Anna Pniowsky in Light of My Life (2019),© BBP LOML, LLC

Slovenski naslov: Luč mojega življenja
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: drama, ZF
Dolžina: 119'Imdb 
Režija: Casey Affleck
Scenarij: Casey Affleck
Igrajo: Anna Pniowsky, Casey Affleck, Tom Bower, Elisabeth Moss


Lažni dokumentarec Še vedno sem tu (I'm Still Here, 2010) je bil naznanilo, da se Casey Affleck dobro znajde tudi za kamero. Skoraj deset let kasneje smo dočakali še njegov igrani prvenec, v katerem poleg režije podpisuje še scenarij in igra eno izmed dveh glavnih vlog. 

Affleck igra očeta (imena nikoli ne izvemo), ki deset let po smrtonosni bolezni, ki je z obličja Zemlje izbrisala skoraj vse ženske, s svojim 11-letnim sinom Regom potuje po post-apokaliptični pokrajini. Razlog za nenehno gibanje očeta in sina je kmalu jasen: potomec je v resnici potomka, na kratko ostrižena in v fantovska oblačila oblečena deklica, ena izmed redkih žensk, ki je iz neznanega  razloga imuna na smrtonosno bolezen. Zemlja je kmalu po izbruhu epidemije postala planet moških. Ženska je neprecenljivo blago, na katerega preži malodane vsak spolno aktiven moški. Oče je deset let uspešno skrival hčerkino spolno identiteto, toda zdaj, ko je Reg na pragu pubertete, ohranjanje skrivnosti postaja neprimerno težje. Zato se hčerka in oče ves čas izogibata ljudem, živita v šotoru, po gozdovih in drugih neposeljenih območjih, v konstantnem iskanju koščka ozemlja, na katerem ne bosta v nevarnosti.

Affleck zgodbo odpre z 12-minutnim nepretrganim posnetkom, v katerem oče hčerki na simpatičen način pripoveduje svojo alternativno različico zgodbe o Noetu in njegovi barki. Njegova zgodba za lahko noč, posneta iz božje perspektive, razkriva le nekaj kvadratov udobja in topline: akterja ležita drug ob drugemu, otrok z zanimivimi komentarji občasno prekinja očetovo pripoved, ki je očitna prispodoba za njuno situacijo. Kasneje, ko kamera pokaže, da sta noč preživela v šotoru sredi gozda je jasno, da smo bili priča izjemnem utrinku. Njun šotor je kot nekakšen milni mehurček, krhka zona udobja, ki ga vsak hip lahko razblini naključni lovec, ki bo priromal mimo.    

Affleck je spisal odličen scenarij in ga nato zelo lepo prenesel na filmsko platno. Zgodba večino časa sloni na dialogih med očetom in hčerko, kar bo verjetno zmotilo manj potrpežljivega gledalca, vendar se pripoved kljub temu nikoli ne vleče in je zastavljena tako, da interes opazovalca ni nikoli pod resnim vprašajem. Razloge za angažiranost gledalca velja iskati v zelo dobrih igralskih nastopih – v številnih skupnih prizorih je čutiti odlično kemijo med mlado Anno Pniowsky in Affleckom, na kateri temelji prepričljivost njunega odnosa. Druga pomembna kvaliteta filma je občutek konstantne nevarnosti, oziroma prepričljivost s katero Affleck vzdržuje napetost in v vzdušje vpleta resnost grožnje. Ne gleda na resnost položaja in prevladujočo sivino Afllecku uspe v zgodbo organsko vključiti komične momente, ki dajejo dinamiki odnosa med očetom in hčerko poseben, topel pečat. Luč mojega življenja sicer ne odkriva novih teritorijev (primerjave s Cuarónovimi Otroci človeštva, Hillcoatovo Cesto ali lanskoletnim Ne puščaj sledov Debre Granik so povsem na mestu), toda njegov pogled na junake v specifični situaciji je tako pristen in globoko človeški, da se z njima ni težko povezati in jih vzljubiti. Zmoti le manjša scenaristična nedoslednost finalnega dejanja, ki je delno kompenzirana odprtim koncem, po katerem je jasno, da se zgodba očeta in hčerke nadaljuje tudi potem, ko je zastor že spuščen.

Ocena