petek, 06. december 2019

Celle que vous croyez (2019)

aka Who You Think I Am
Juliette Binoche in Celle que vous croyez (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Moj najboljši profil
Drugi naslovi: Who You Think I Am
Država: Francija, Belgija
Jezik: francoščina
Leto: 2019
Dolžina: 101'Imdb
Žanri: drama, romantični
Režija: Safy Nebbou
Scenarij: Safy Nebbou, Julie Peyr Camille Laurens
Igrajo: Juliette Binoche, Nicole Garcia, François Civil, Guillaume Gouix



Največji adut romantične drame Moj najboljši profil izven domovine malo znanega francoskega režiserja Safyja Nebbouja je nedvomno Juliette Binoche. Izjemna Francozinja tokrat igra 50 in nekaj letno Claire, profesorico, ločenko in mamo dveh otrok, ki po propadu zakona uteho najde v objemu mlajšega moškega. Že po prvem vročem prizoru je očitno, da mladi ljubimec z njo ne deli navdušenja glede resnosti njunega razmerja. Toda njeni senzorji njegove rezerviranosti ne zaznajo, kar do neke mere lahko opraviči tista faza vsakega razmerja, v kateri percepcijo resničnosti pošteno zameglijo čustva. 

Tam, kjer bi marsikdo doživel streznitev in užaljeno povlekel ročno, Claire ukrepa drugače. Z nakano špijoniranja mladega ljubimca ustvari lažni profil na socialnem omrežju in pod krinko 25-letne organizatorke modnih dogodkov začne spremljati njegovo življenje. O njem in njegovih prijateljih ve dovolj, da jo ti sprejmejo v svoje virtualne kroge. Toda zgodba se nato začne razvijati v drugačni smeri, saj njeno pozornost pritegne ljubimčev prijatelj, mladi fotograf Alex. Nekaj všečkov podeljenih njegovim fotografijam, prijazen komentar in stik je vzpostavljen. Izmenjavi všečkov sledi izmenjava sporočil, izmenjava sporočil pripelje do izmenjave telefonskih številk, dolgih pogovorov in telefonskega seksa. Claire svojo malo prevaro tako pripelje do točke, na kateri je srečanje z Alexom edina opcija. Toda profesorica še naprej vztraja in njeni obupni poskusi ohranitve statusa quo naposled pripeljejo do nepričakovanih, tragičnih posledic.

Šesti celovečerec izven domovine malo znanega francoskega režiserja in igralca Safyja Nebbouja je adaptacija istoimenskega romana priznane pisateljice Camille Laurens. Zgodba je zgrajena okoli protagonistke, ki nas s svojimi dejanji vedno bolj spravlja ob živce, tolerančni prag pa bi verjetno bil še nižji, če bi v tej vlogi gledali kakšno drugo, manj kakovostno igralko. Pripoved je od uvodih minut postavljena v okvir pacientkine izpovedi psihoterapevtki, zato nikoli ne moremo povsem prekrižati možnosti, da vse skupaj odvija le v njeni glavi. V njeni izpovedi posejani z drobni namigi je ravno dovolj intrigantnih neznank, da navkljub iritantnem, letom neprimernem vedenju, z njo vztrajamo do konca. Moj najboljši profil je film, ki svojo aktualnost vzpostavlja s komentarjem vedno večje prepletenosti virtualnega in resničnega, v katerem svoje mesto pod soncem poskuša najti predstavnica generacije, ki ji tovrstne oblike socializacije niso ravno blizu. Film na eni ravni opozarja na pasti virtualnega sveta in vpliv le teh na naše doživljanje resničnosti, na tistem drugem, pomembnejšem nivoju, zgodba skozi karakterno študijo glavne junakinje prevprašuje motive staranja, osamljenosti in neusahljive potrebe po ljubezni. Škoda je, ker se Nebbou očitno ni mogel odločiti, kakšen film želi posneti. Sicer ne vem, v kakšni meri je na celoto vplivala knjižna predloga, toda s preobrati in triler vložki je zgodba po mojem mnenju več izgubila, kot dobila. Z junakinjino domišljijsko različico konca, ki v pisni obliki pride v roke njene psihiatrinje, se je ponujala lepa priložnost zgodbo končati z lepim, dvoumnim koncem. Namesto tega se zgodba izteče z novimi razkritji in malo verjetnimi preobrati, s katerimi je film le izgubil del kredibilnosti.

Ocena


ponedeljek, 02. december 2019

The Irishman (2019)

Robert De Niro & Joe Pesci in The Irishman (2019), Foto: Netflix

Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: biografija, krimi, drama
Dolžina: 209',  Imdb
Režija: Martin Scorsese
Scenarij: Steven Zaillian, Charles Brandt (knjiga)
Igrajo: Robert De Niro, Al Pacino, Joe Pesci, Harvey Keitel, Ray Romano, Bobby Cannavale, Stephanie Kurtzuba, Anna Paquin




Irec je najboljši dokaz, da Martin Scoresese je pri 77-ih še vedno ni pripravljen na upokojitev. Glede na številne nove projekte s katerimi povezujejo legendarnega režiserja je očitno, da Marty sploh ne razmišlja o upokojitvi. Dejstvo, da je Irec z epskih 209 minut najdaljši igrani film v njegovem opusu (našteli so kar 106 snemalnih dni) nedvomno potrjuje, da enemu najpomembnejših avtorjev ameriškega filma ne manjka ustvarjalne energije. Osnova za "Irca" je bila knjižna uspešnica I Heard You Paint Houses ameriškega pisatelja Charlesa Brandta.

Naslov knjige je obenem stavek, ki ga Jimmy Hoffa (Al Pacino) izreče v prvem telefonskem pogovoru s Frankom „Ircem“ Sheeranom (Robert De Niro) in tako naznani začetek kompleksnega razmerja med najbolj razvpitim sindikalistom v ameriški zgodovini in „hitmanom.“ ki je vrsto let delal za mafijsko družino Bufalino.

Scorsese zgodbo odpre v svojem značilnem slogu – z dolgim nepretrganim posnetkom, ki nas skozi hodnike in druge prostore doma za starejše pripelje do sobe, v kateri na vozičku sedi zdaj že ostareli Sheeran. Ta prevzame vlogo pripovedovalca in nas popelje v čas, ko je za družino Bufalino in družinske prijatelje izvajal različne delikatne naloge, ter bil posredno in neposredno vpleten v nekatere najpomembnejše dogodke nedavne ameriške zgodovine.

Prav ta zgodovinski moment ponudi kontekst, v katerega je prepričljivo vpeta zanimiva mreža likov in relacij, ki so sooblikovale takratno ameriško družbeno realnost. Središčna vloga v teh relacijah je dodeljena Franku Sheeranu, ki se v nekem trenutku znajde med dvema ognjema – v nehvaležni vlogi posrednika med človekoma, ki sta igrala pomembni vlogi v njegovem življenju. Prvi je Russell Bufalino (Joe Pesci), ki ga je vpeljal v svet organiziranega kriminala in bil njegov neformalni delodajalec, drugi je Jimmy Hoffa, ki je, kot razkrije film, nekaj časa izvrstno sodeloval z družino Bufalino in njihovimi zavezniki. Toda šum v komunikaciji je postajal vse močnejši in dolgoletni zavezniki so končali na nasprotnih bregovih. Sheeran je v tem merjenju moči nekako obtičal na nikogaršnjem ozemlju, soočen z navidezno možnostjo izbire. Navidezno zato, ker je ne glede na ponižno skromnost, s katero se je prikupil mnogim bil dovolj inteligenten, da ve kje je njegovo mesto, kaj mora storiti in kakšne so lahko posledice neizpolnjenih pričakovanj.
Robert De Niro & Al Pacino in The Irishman (2019), Foto: Netflix
Iz moje perspektive je Scorsese posnel film, ki je povsem dostojen bližnji sorodnik njegovih kultnih gangsterskih klasik. Z Ircem je ponovno ustvaril zgodbo o antijunakih in neustavljivi privlačnosti, s katero takšni liki zbujajo interes množic. Ključ do uspeha se je poleg vseh relevantnih dejavnikov (dobre zgodbe z zanimivimi razkritji in zapleti) vedno skrival v pristnosti likov in prepričljivosti vezi, ki jih držijo skupaj. Ravno ta komponenta je najmočnejši adut Irca, ki skozi prizmo posameznih značajev odlično argumentira dejanja in jasno opredeljuje njihov pomen.

Scorsese v likih ves čas išče človeško dimenzijo – mafijski šef tako ni zgolj brezčutni prasec, nezmožen odpuščanja, in morilec ni brezdušna pošast, ki ne pozna žalosti in sočutja. To je temelj povezanosti z liki, iz katere izvira naše razumevanje njihovih značajev. V mojstrsko režiranem vrhuncu to razumevanje celo preraste v sočustvovanje z glavnim akterjem. Na tej točki je naša percepcija dogajanja že tako izkrivljena, da Scorsese mora poseči vmes in nas opomniti, kdo je kdo v tej zgodbi. Na oddaljevanje od moralnega centra nas v izjemno močnem prizoru opomni hčerka glavnega protagonista (tisti, ki ste film že videli, veste o čem govorim). Frank je v njenem molku vedno čutil tiho obsodbo, ki doseže vrhunec v trenutku, ko v večna lovišča odide Jimmy Hoffa. Edini zares moteči detajl filma vidim v t.i. digitalnem pomlajevanju, saj liki v nekaterih prizorih delujejo preveč izumetničeno. Časovni razpon je enostavno prevelik in nemara bi bilo boljše, ako bi za mlajša obdobja uporabili druge, mlajše igralce.


Ocena


nedelja, 01. december 2019

Light of My Life (2019)

Casey Affleck and Anna Pniowsky in Light of My Life (2019),© BBP LOML, LLC

Slovenski naslov: Luč mojega življenja
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: drama, ZF
Dolžina: 119'Imdb 
Režija: Casey Affleck
Scenarij: Casey Affleck
Igrajo: Anna Pniowsky, Casey Affleck, Tom Bower, Elisabeth Moss


Lažni dokumentarec Še vedno sem tu (I'm Still Here, 2010) je bil naznanilo, da se Casey Affleck dobro znajde tudi za kamero. Skoraj deset let kasneje smo dočakali še njegov igrani prvenec, v katerem poleg režije podpisuje še scenarij in igra eno izmed dveh glavnih vlog. 

Affleck igra očeta (imena nikoli ne izvemo), ki deset let po smrtonosni bolezni, ki je z obličja Zemlje izbrisala skoraj vse ženske, s svojim 11-letnim sinom Regom potuje po post-apokaliptični pokrajini. Razlog za nenehno gibanje očeta in sina je kmalu jasen: potomec je v resnici potomka, na kratko ostrižena in v fantovska oblačila oblečena deklica, ena izmed redkih žensk, ki je iz neznanega  razloga imuna na smrtonosno bolezen. Zemlja je kmalu po izbruhu epidemije postala planet moških. Ženska je neprecenljivo blago, na katerega preži malodane vsak spolno aktiven moški. Oče je deset let uspešno skrival hčerkino spolno identiteto, toda zdaj, ko je Reg na pragu pubertete, ohranjanje skrivnosti postaja neprimerno težje. Zato se hčerka in oče ves čas izogibata ljudem, živita v šotoru, po gozdovih in drugih neposeljenih območjih, v konstantnem iskanju koščka ozemlja, na katerem ne bosta v nevarnosti.

Affleck zgodbo odpre z 12-minutnim nepretrganim posnetkom, v katerem oče hčerki na simpatičen način pripoveduje svojo alternativno različico zgodbe o Noetu in njegovi barki. Njegova zgodba za lahko noč, posneta iz božje perspektive, razkriva le nekaj kvadratov udobja in topline: akterja ležita drug ob drugemu, otrok z zanimivimi komentarji občasno prekinja očetovo pripoved, ki je očitna prispodoba za njuno situacijo. Kasneje, ko kamera pokaže, da sta noč preživela v šotoru sredi gozda je jasno, da smo bili priča izjemnem utrinku. Njun šotor je kot nekakšen milni mehurček, krhka zona udobja, ki ga vsak hip lahko razblini naključni lovec, ki bo priromal mimo.    

Affleck je spisal odličen scenarij in ga nato zelo lepo prenesel na filmsko platno. Zgodba večino časa sloni na dialogih med očetom in hčerko, kar bo verjetno zmotilo manj potrpežljivega gledalca, vendar se pripoved kljub temu nikoli ne vleče in je zastavljena tako, da interes opazovalca ni nikoli pod resnim vprašajem. Razloge za angažiranost gledalca velja iskati v zelo dobrih igralskih nastopih – v številnih skupnih prizorih je čutiti odlično kemijo med mlado Anno Pniowsky in Affleckom, na kateri temelji prepričljivost njunega odnosa. Druga pomembna kvaliteta filma je občutek konstantne nevarnosti, oziroma prepričljivost s katero Affleck vzdržuje napetost in v vzdušje vpleta resnost grožnje. Ne gleda na resnost položaja in prevladujočo sivino Afllecku uspe v zgodbo organsko vključiti komične momente, ki dajejo dinamiki odnosa med očetom in hčerko poseben, topel pečat. Luč mojega življenja sicer ne odkriva novih teritorijev (primerjave s Cuarónovimi Otroci človeštva, Hillcoatovo Cesto ali lanskoletnim Ne puščaj sledov Debre Granik so povsem na mestu), toda njegov pogled na junake v specifični situaciji je tako pristen in globoko človeški, da se z njima ni težko povezati in jih vzljubiti. Zmoti le manjša scenaristična nedoslednost finalnega dejanja, ki je delno kompenzirana odprtim koncem, po katerem je jasno, da se zgodba očeta in hčerke nadaljuje tudi potem, ko je zastor že spuščen.

Ocena