Six Shooter (2004)

Slo naslov: -

Država: VB, Irska

Jezik: angleščina

Leto: 2004

Dolžina: 27',  Imdb

Žanri: komedija

Slo recenzija: -

Režija: Martin McDonagh

Scenarij: Martin McDonagh

Igrajo: Brendan Gleeson, Rúaidhrí Conroy, David Wilmot, Aisling O'Sullivan

[ENG]

At the hospital, a doctor gives Donnelly the bad news: his wife of many years has died. He visits her body, placing a photograph of their pet rabbit on her hands. Then, in the early morning light, he leaves and catches a train back home toward Dublin. He sits across from a young talkative man who seems to have a loose screw, making coarse observations, starting an argument with a couple in the next seats who are clearly tense with each other. Over the next few miles, Donnelly learns that all four have lost someone that night, and, in a strange turn of events, the kid bequeaths to Donnelly a gift that may ease his pain. There's a strange bond in grief. 

Ocena

Le conseguenze dell'amore (2004)

Slovenski naslov: Posledice ljubezni
Drugi naslovi: The Consequences of Love
Država: Italija
Leto: 2004
Žanri: Krimi, Drama, Romantični
Dolžina: 100' , Imdb
Režija: Paolo Sorrentino
Scenarij: Paolo Sorrentino
Igrajo: Toni Servillo, Olivia Magnani, Adriano Giannini, Diego Ribon, Gianna Paola Scaffidi, Gilberto Idonea, Vincenzo Vitagliano

Paolo Sorrentino je pred dvemi leti predstavil Il divo, zgodbo o nekdanjem italijanskem premieru Giuliu Andreottiju, za katero je prejel nagrado žirije v Cannesu. Tudi doma v Italiji je doživel velik uspeh, a moram pa takoj priznati, da filma še nisem videl. Ko prvič zasledim nekega avtorja imam navado pobrskati po njegovi filmografiji in se zadeve lotiti kronološko. Tako sem tudi prišel do Le conseguenze dell'amore (Posledice ljubezni), ki ga je režiser posnel štiri leta pred Il divom. V Italiji je bil razglašen, za najboljši film z letnico '04.

Miza ob oknu hotelskega bara je že celo desetletje rezervirana za redkobesednega, vase zaprtega možakarja z očali. Njegovo ime je Titta di Girolamo, hotel v švicarskem Luganu je njegov dom. Redkokdaj s kom spregovori kakšno besedo, občasno odigra partijo pokra z direktorjem hotela in ostarelim parom, ki tako kot on živi v hotelu. Jasno je da Titta nima finančnih težav, nihče pa ne ve, od kod izvira njegov denar. Potovalni kovčki polni denarja romajo v njegovo hotelsko sobo večkrat na mesec, njegova naloga je kovčke odpeljati v banko in položiti denar na račun. Poleg tega opravila Titta nima drugega dela, zato mu ostane veliko prostega časa. Zato bere knjige in opazuje okolico, pogledi se mu največkrat ustavijo na prikupni, mladi natakarici, ki že dve leti dela v hotelskem baru.Čeprav je Titta do dekleta odbojen in neprijazen, je Sofia (natakarica) do njega vedno prijazna, in če Titta nebi bil toliko starejši od nje, bi skorajda pomislil, da ji je všeč. Titta se je dolgo držal zelo strogih pravil, ki so izključevala pojme kot so prijateljstvo, znanec, ženska ... Toda zdaj, ko je s Sofio prebil led, se njegov visoki obrambni zid počasi podira. A tako preprosto vendarle ne bo šlo. Ravno na dan, ko bi se moral srečati s Sofio, prispe novi kovček za dostavo, takoj za njim pa dva roparja, ki sta termin dostave očitno poznala.

Posledice ljubezni se začnejo v počasnemu ritmu, v središče pa je postavljen Titta, ki s svojo držo gledalcu najprej mogoče gre nekoliko na živce, toda kmalu postanemo radovedni. Zanima nas, kdo je nejevoljni možakar, zakaj se tako obnaša in s kakšnim poslom se ukvarja? Režiser dogajanje odlično razvija in nadgrajuje, ter nam počasi razkriva koščke zgodbe, ki je vseskozi zanimiva, sorazmerno s preteklim časom se stopnjuje tudi napetost. Kamera je naravnost odlična, režiser nam servira kadre v maniri velikih mojstrov. Prizor, v katerem Tittu popustijo vse zavore, nakar zelo jedrnato in odkrito zaupa Sofiji vsa najpomembnejša dejstva o sebi in svojem življenju je res enkraten. Odličnemu Toniju Servillu v naslovni vlogi pomembno podporo dajejo igralci v stranskih vlogah, tudi tisti v najmanjših vlogah delujejo zelo prepričljivo. Posledice ljubezni je film, ki deluje na vseh ravneh, filmski biserček, ki bi ga bilo škoda zamuditi.

Ocena: 8.0/10

Dare mo shiranai (2004)

Slovenski naslov: Nihče ne ve
Drugi naslovi: Nobody Knows
Država: Japonska
Leto: 2004
Žanri: Drama
Dolžina: 141 minut,  Imdb 
Režija: Hirokazu Koreeda
Scenarij: Hirokazu Koreeda
Igrajo: Yagira Yuya, Kitauru Ayu, Kimura Hiei, Shimizu Momoko, You, Hanae Kan

Mama Keiko in njen 12-letni sinek Akira sta se pravkar preselila v novo stanovanje. V maniri dobrih sosedov se mama in sin odpravita do svojih najemodajalcev. Mama naveže stik z novimi sosedi. Razloži da živi sama s sinom, mož dela v tujini, zato sta večino časa sama. V naslednjih kadrih Akira z nenavadno pozornostjo najprej gleda velike potovalne kovčke na tovornjaku med ostalo selitveno kramo. Nato jih skupaj z mamo previdno nese po stopnicah v njihovo novo domovanje. Ko odpreta kovčka sledi prvo presenečenje. V kovčki sta otroka, deklica Yuki in fantek Shigeru, Akirina sestrica in mlajši brat. Mama naroči Akiri naj pohiti na železniško postajo. Tam bo pobral še eno sestro, ki je v Tokyo prispela ločeno od ostalih. Počasi sem si ustvaril sliko o veliki družini, materi samohranilki, ki si ne more privoščiti, da bi najemodajalcem prijavila vseh otrok. Potem tako majhnega stanovanja verjetno nebi niti dobila. Finančna stiska pač dovoljuje tudi takšne, lahko bi rekel skrajne ukrepe. Mati razlaga, da nobeden od otrok ne sme stopiti ven iz stanovanje, niti na balkon ne, saj si ne smejo privoščiti, da bi jih odkrili. To posledično pomeni, da nobeden od otrok ne hodi v šolo. Tudi Akira ne. Čeprav je edini ki lahko zapusti stanovanje in se zadržuje zunaj. Pooblaščen je za nabavo in druga nujna opravila. Vse doslej videno v kombinaciji z materinim čudaškim otroško-nezrelim obnašanjem da gledalcu slutiti, da ga pričakuje še kakšno neprijetno presenečenje. Ko bolje spoznamo mater izvemo, da gre za zasanjano žensko, z neizpolnjenimi sanjami o pevski karieri, ki jo ji je nekoč obljubil eden od njenih ljubimcev. Keiko je ženska ki težko moškemu reče ne, rezultat tega so vsi njeni otroci. Keiko otroke večino časa pušča same v stanovanju, včasih tudi pozno v noč. Akira je edini ki skrbi za svojo družino. Nekega jutra mati pove otrokom, da bo odšla za nekaj časa, v času njene odsotnosti bo glava družine Akira.

V zgodi zasnovani na resničnih dogodkih, ki so jih nato nekoliko spremenili in dodelali za potrebe filma, japonski režiser Hirokazu Koreeda uporablja dokumentaristični pristop, ter na tako gledalcu v duhu realistične ideje prikaže dogajanje pred kamero. Režiser bi zgodbo o zapuščenih otrocih verjetno lahko prikazal nekoliko drugače. Lahko bi uporabil bolj temačen in  v končni fazi tudi bolj dramatičen pristop, ter na ta način še bolj »pritisnil« na čustva gledalcev. Ampak Koreeda se je odločil za drugačen pristop, v katerem otroška igrivost in nedolžnost, iskanje sreče v malih stvareh, brezpogojni ljubezni med otroci, pri gledalcu nalašč zbujajo optimizem. Gledalec se skupaj z otroci prebija iz dneva v dan, ob igrivi glasbeni podlagi in pristnemu humorju, ki je tako značilen za otroke. Otroški obrazi v velikem planu so tako prepričljivi, da jim moramo verjeti. Včasih kamera kar obtiči na neki podrobnosti, roki stopalu in nam pušča čas za razmislek. Nekajminutni prizor, v katerem otroci le poležavajo v stanovanju in se borijo z lakoto odlično služi svojemu namenu. Taka pripovedna tehnika resnično prepriča. Gledalec ves čas ohranja upanje, da se bo vse dobro izteklo, želi si »happyend« za od matere pozabljene otroke, a vseeno nekako čuti, da tudi ko bo minil zaključni kader zgodbe ne bo konec. In res nas Koreeda na koncu pusti v takšen vzdušju. Zgodbo nam je pripovedoval zaradi zgodbe same. lahko jo razumemo na več načinov. Lahko jo analiziramo skozi prizmo družbene ali osebne odgovornosti. Po mojem mnenju je režiser pripadnike okoliške skupnosti vendarle prikazal v prevladujoče pozitivni luči in kazalec bolj usmeril na mater, ki je dokaz, da človeška sposobnost reprodukcije, katero nam je podarila mati narava, ne pomeni avtomatične kvalifikacije za starševsko vlogo. Mimogrede naj omenim, da je Yûya Yagira ki je odlično odigral Akiro, za vlogo prejel nagrado namenjeno najboljšemu igralcu v Cannesu.

Ocena: 8.5/10

El abrazo partido (2004)

Slovenski naslov: Izgubljeni Objem
Drugi naslovi: Lost Embrace
Država: Argentina, Francija, Italija, Španija
Leto: 2004
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 99 minut, Imdb
Režija: Daniel Burman
Scenarij: Daniel Burman, Marcelo Birmajer
Igrajo: Daniel Hendler, Adriana Aizemberg, Diego Korol, Sergio Boris, Silvina Bosco, Melina Petriella

Izgubljeni objem je podpisal argentinski režiser Daniel Burman. Gre za njegov najuspešnejši film, ki je prejel nagrade na različnih festivalih, med ostalimi tudi srebrnega medveda v Berlinu in sicer nagrado žirije, ter srebrnega medveda za najboljšega igralca za Daniela Hendlerja, ki je upodobil Ariela.

Spoznavanje z liki v filmu opravi kar glavni igralec sam, saj ga spremljamo skozi trgovski center, pravzaprav ga spremlja tresoča kamera, ko nam ta pojasnjuje, kdo je kdo in kaj počne v trgovskem centru. Zgodba se pretežno fokusira na židovske priseljence iz Poljske, ki že vrsto let živijo v argentinskem glavnem mestu. Ariel skupaj z mamo vodi majhno prodajalno spodnjega perila in je v tajni ljubezenski zvezi z lastnico nekakšnega »internet caffea«, ki se nahaja v istem trgovskem središču. Kot potomec poljsko-židovske družine se odloči, da bo odšel v Evropo in raziskal svoje korenine. Ariela je zaznamoval dogodek iz mladosti, ko je družino zapustil njegov oče in se odšel bojevati v Izrael. To dejstvo ne moti njegovo mater in brata, sam pa čuti, da je moral obstajati razlog zato, da je zapustil družino in da ga že 20 let ni nazaj.  Ko se oče nenapovedano vrne v Buenos Aires, Ariel srečanje z njim zavrača, dokler mu mama ne pove, zakaj je oče pravzaprav odšel.

Pred ogledom se mi je zdelo, da film veliko obeta, a me je žal po ogledu pustil hladnega. Tresoča kamera in dokumentarističen pristop ne dosežejo po mojem mnenju pravega efekta. Razen Arielovega iskanja resnice o očetu, pravega dogajanja ni. Daniel Hendler je sicer v vlogi Ariela zelo prepričljiv in mi je njegova igra všeč, tudi stranski liki so dobro izpiljeni. A za kaj več bi film potreboval nekaj več vsebine, tako pa ostane omejen na komične vložke in odkritje razlogov zaradi katerih je oče zapustil družino. Preveč povprečnih prejemov in povprečnih zgodbic je uporabljeno, da bi rezultat lahko bil kaj več, kot povprečen. 

Ocena: 5.5/10