David Byrne's American Utopia (2020)

The Ballad of Buster Scruggs (2018)

Tim Blake Nelson in The Ballad of Buster Scruggs (2018), Foto: Netflix

Slovenski naslov: Balada o Busterju Scruggsu

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: komedija, drama, muzikal, vestern 

Dolžina: 133' ,  Imdb 

Režija: Ethan Coen, Joel Coen

Scenarij: Joel Coen, Ethan Coen  

Igrajo: Tim Blake Nelson, Willie Watson, David Krumholtz, James Franco, Stephen Root, Ralph Ineson, Liam Neeson, Harry Melling, Tom Waits, Zoe Kazan, Bill Heck, Grainger Hines, Tyne Daly, Saul Rubinek, Chelcie Ross, Brendan Gleeson, Jonjo O’Neill

Veliki studii večje budžete v zadnjih letih skoraj praviloma usmerjajo v različne franšize, navadno iz Marvelovega filmskega vesolja, in le redkim mojstrom režije je uspelo posneti visokoproračunski film, ki ni sledil tem osnovnim parametrom. Povprečen produkt takšne miselnosti je pompozni akcijski spektakel namenjen instant razvedrilu, ki po odhodu iz kinodvorane praktično nemudoma roma na smetišče filmske zgodovine. Izjeme seveda obstajajo – na misel mi najprej pridejo Nolanovi Batmani in Millerjev novi Pobesneli Max – toda veliki blockbuster je danes bolj ko ne sinonim za hitro pokvarljivo robo z zelo omejenim rokom trajanja. Filmi z avtorskim pečatom danes podpirajo neodvisne produkcijske mreže in spletni giganti, ki nato publiko najpogosteje iščejo na filmskih festivalih in spletnih platformah.  

Navade gledalcev se spreminjajo in z njimi tudi načini distribucije filmov in najbrž nihče več ne dvomi, da bo v prihodnosti še večji delež novih naslovov na publiko čakal na kakšni izmed spletnih platform. Nekje sem prebral, da 70-palčni zasloni postajajo standard v britanskih domovih in glede na ekspanzijo Netflixa, Amazona in podobnih ne preseneča, da se seznam velikih avtorskih imen, ki ustvarjajo pod okriljem le-teh, vztrajno daljša. Z naraščanjem diagonal v naših domovih vse bolj razkošna postaja tudi tovrstna produkcija: za Romo, z beneškim zlatim levom nagrajenim filmom oskarjevca Alfonsa Cuaróna stoji Netflix in mnogi v njem vidijo kandidata za film leta, med najodmevnejše eksponate v vitrini ameriškega spletnega giganta pa gotovo sodi tudi naslovna Balada o Busterju Scruggsu bratov Coen. 

Novi film bratskega dvojca sestavlja antologija šestih zgodb. Vse so postavljene na divji zahod in zapisane v eni sami lično oblikovani knjigi, preko katere vstopamo v posamezna poglavja, vendar zgodbe poleg omenjenih točk nimajo pomembnejše konstante, ki bi jih trdneje povezovala. Z ozirom na to dejstvo je morda smiselno Balado o Busterju Scruggsu in druge zgodbe ocenjevati ločeno, četudi bo končni vtis  strnjen v eni sami skupni oceni. Po krajšem procesiranju sem pod videno potegnil črto in zaključek je takšen: v treh poglavjih sem neizmerno užival, med tem ko ob treh preostalih epizodah tistega pravega navdušenja ni bilo. Najprej želim podčrtati, da so tudi manj učinkovite epizode povsem soliden, ogleda vreden dosežek, saj tudi te nudijo zanimive, coenovsko živopisne like in izpiljene dialoge, ob katerih se preprosto ne moreš dolgočasiti, a vseeno.

Tom Waits in The Ballad of Buster Scruggs (2018), Foto, Netflix

V temačnem poglavju z naslovom Meal Ticket Liam Neeson igra impresaria, ki vodi potujoče gledališče s samo enim igralcem, nesrečnikom, ki publiko privablja predvsem zato, ker je povsem brez okončin. Zgodbo naredi sklepno dejanje, ki poleg takojšnje obsodbe od gledalca vseeno zahteva nekoliko tehtnejši premislek. V poglavju Near Algodones spremljamo serijo srečno-nesrečnih pripetljajev, ki krojijo usodo mladega roparja (James Franco). Izpostaviti velja predvsem situacijsko komiko in kratek, a sladek prispevek neprepoznavnega Stephena Roota. The Mortal Remains je kronološko gledano zadnje poglavje, katerega glavni aduti so liki in dialogi. Štorija, ko po gotskem vzdušju nekoliko spominja na epizodo Zone somraka, se skoraj v celoti odvrti v kočiji s petimi potniki in enim truplom, ki so namenjeni v Fort Morgan. 

V treh preostalih poglavjih, ki po moji oceni imajo tudi največjo vrednost, je tudi otvoritvena Balada o Busterju Scruggsu, skozi katero nas, z občasnim podiranjem četrtega zidu, vodi v brezhibno belo obleko odeti revolveraš in glasbenik, v izjemni interpretaciji Tima Blaka Nelsona. Možakar, ki so ga napačno ocenili mnogi izzivalci, ki so nato napako pogosto drago plačali. S pojavo in retoriko se Buster zlahka znajde v konkurenci za eno najbolj ikoničnih figur v filmih bratov Coen. Ob bok uvodnemu poglavju bi postavil epizodo All Gold Canyon, ki jo ob izdatni pomoči čudovite fotografije Bruna Delbonnela na svojih plečih suvereno nosi vedno karizmatični Tom Waits. Že samo opazovanje metod ostarelega iskalca zlata človeka lahko spravi v prijetno razpoloženje. Posebej pomenljiv je prizor, v katerem junak iz gnezda sove izmakne jajce z ugotovitvijo, da ptiči vendarle ne znajo šteti (očitna referenca na epizodo z Liamom Neesonom). The Gal Who Got Rattled je najbolj klasično in žalostno poglavje, v katerem spremljamo karavano pionirjev, med katerimi je tudi prijetna Alice (Zoe Kazan), ki potuje s starejšim bratom. Ko ta med potjo umre, se Alice znajde v nezavidljivem položaju. Izkaže se, da je njena usoda neizogibno povezana z usodo srčkanega a nadležnega psa, ki ga je za seboj pusti pokojni brat.  

Uspeh serije Fargo, pri kateri sta brata Coen nastopila kot izvršna producenta, je nedvomno imel nekaj vpliva  na nastanek Balade o Busterju Scruggsu. Celovečerec je sprva bil zamišljen kot šestdelna mini-serija in to kar smo na koncu dobili nas tudi spominja na šestdelno mini-serijo. Lahko bi rekli, da sta nas Coena z zvijačo prisilila, da njun šestdelni film gledamo verižno, tako kot gledamo vse dobre tv serije. Nekaj smo po mojem mnenju vendarle izgubili: posamezna epizoda v povprečju traja dobrih dvajset minut in verjamem, da nisem edini, ki bi se z junaki posameznih epizod z veseljem družil v standardni 45 do 60-minutni različici.  

Ocena

La La Land (2016)

Slo naslov: Dežela la la

Država: ZDA

Jezik: Angleščina

Leto: 2016

Dolžina: 128',  Imdb

Žanri: Drama, Komedija, Muzikal

Slo recenzija: Dnevnik, RTV SLO MMC, Filmstart, Igor Harb

Režija: Damien Chazelle

Scenarij: Damien Chazelle

Igrajo: Ryan Gosling, Emma Stone, John Legend, Rosemarie DeWitt, J. K. Simmons

[SLO]

Via Kinodvor

Mia si želi postati igralka. Kadar ne poskuša sreče na avdicijah, v kantini streže kavo filmskim zvezdnikom. Sebastian je strasten jazzovski pianist, ki si služi kruh z igranjem v zanikrnih barih. Sorodni duši se srečata v srcu Los Angelesa in po nekaj nerodnih srečanjih iskrica končno preskoči. A medtem ko mlada zaljubljenca plezata po lestvi uspeha, začno njuno romanco ogrožati prav sanje, ki jim tako predano sledita.

Jazz in ljubezen v mestu sanj. Emma Stone in Ryan Gosling v čarobnem, prekipevajočem muzikalu Damiena Chazella (Ritem norosti). Otvoritveni film letošnjega beneškega festivala, kjer je Emma Stone prejela nagrado za najboljšo igralko.

Želel sem posneti ljubezensko zgodbo in obenem ustvariti muzikal, podoben tistim, ki so me očarali v otroštvu, a posodobljen v nekaj zelo modernega. Zanimalo me je, kako uporabiti barve, prizorišča, kostume in vse te zelo ekspresionistične elemente starodobne režije, da bi povedal zgodbo, umeščeno v današnji čas. /.../ Kako vzeti to čarovnijo staromodnih muzikalov in jo prenesti v zgodbo resničnih ljudi v današnjem času, ko se stvari ne izidejo vedno po načrtih in kjer realnost največkrat ne doseže sanj. Muzikali te sicer vedno osrečijo, a pesem se vedno konča. Tudi v klasičnih muzikalih je vedno nekaj tragičnega pri vrnitvi v realnost vsakdanjega življenja. Prav zato smo filmu poskušali dati čim več realizma. Samo z resničnim ozadjem lahko fantazijski element zares učinkuje. /.../ Dežela la la je film o mestu, v katerem živim, o glasbi, ki sem jo igral v mladosti, o filmih, ob katerih sem odraščal. V tem smislu tudi velik spektakel v tem filmu doživljam zelo intimno. /…/. Tudi pestovanje nerealnih sanj prinese kaj dobrega. Celo kadar se sanje ne uresničijo – to se mi zdi čudovita lastnost Los Angelesa. Poln je ljudi, ki so se tja preselili, da bi uresničili svoje sanje. Mnogim od njih govorijo, da so nori, da živijo v iluziji. Hotel sem posneti film njim v čast in se pokloniti te vrste nestvarnemu stanju zavesti. /.../ Nekaj poetičnega je v ideji mesta, ki so ga zgradili ljudje z nerealnimi sanjami. /.../ Dežela la la se v mnogočem zelo razlikuje od filma Ritem norosti. Toda oba se ukvarjata s temo, ki mi je zelo blizu: kako vzpostaviti ravnotežje med življenjem in umetnostjo, med resničnostjo in sanjami, in še zlasti med svojim odnosom do lastne umetnosti in svojimi odnosi z drugimi ljudmi. V tem filmu sem poskušal zgodbo pripovedovati skozi glasbo, pesem in ples. Mislim, da je žanr muzikala odlična posoda za pripoved o iskanju ravnovesja med sanjami in resničnostjo. /.../ Največji vpliv – ne le na ta film, pač pa na vse, kar sem do zdaj ustvaril ali želel ustvariti – je imel najbrž Jacques Demy. Zame ni bolj formativnega filma od Cherbourških dežnikov (Les parapluies de Cherbourg, 1964). To je moja najgloblja ljubezen. /.../ V filmu Ritem norosti je bilo vse v znamenju odsekane montaže, ki je odsevala tempo in ritem bobnanja. Dežela la la je popolno nasprotje. Ritem norosti je film o pravih kotih, Dežela la la pa je vsa v znamenju krivin. /.../ Želel sem kamero, ki bi bila že sama po sebi melodična, ki se zdi kot plesalec in ki med plesom nikoli ni v napoto, pa vendar postane del koreografije. - Damien Chazelle

[ENG]

Mia, an aspiring actress, serves lattes to movie stars in between auditions and Sebastian, a jazz musician, scrapes by playing cocktail party gigs in dingy bars, but as success mounts they are faced with decisions that begin to fray the fragile fabric of their love affair, and the dreams they worked so hard to maintain in each other threaten to rip them apart.

Ocena

Rabu & Pîsu (2015)

Slo naslov: - 

Drugi naslovi: Love & Peace

Država: Japonska

Leto: 2015

Dolžina: 117' ,  Imdb

Žanri: Komedija, Drama, Muzikal   

Slo recenzija: -

Režija: Sion Sono

Scenarij: Sion Sono

Igrajo: Kumiko Asô, Motoki Fukami, Suidôbashi Hakase

[ENG]

In the summer of 2015 in Tokyo, Ryoichi dreamed of becoming a punk rocker when he was younger, but became a timid salary-man at a musical instrument parts company. He has feelings for Kumiko Aso, but he can't tell her how he feels. One day, he has a fateful meeting with a turtle on the rooftop of a department store. He names the turtle Pikadon and he adores it, but his co-workers laugh at him. Ryoichi throws Pikadon into the toilet. He regrets what he did. The turtle though goes through sewerage and meets an old man who lives in the underground. Something then happens. 

Ocena

London Road (2015)

Slo naslov: -

Država: VB

Leto: 2015

Dolžina: 91',  Imdb

Žanri: Avantura, Misterij, Muzikal

Slo recenzija: - 

Režija: Rufus Norris

Scenarij: Alecky Blythe

Igrajo: Olivia Colman, Clare Burt, Rosalie Craig, Anita Dobson, James Doherty, Tom Hardy

[ENG]

London Road is a 2015 British musical mystery thriller film directed by Rufus Norris and written by Adam Cork and Alecky Blythe based on their National Theatre musical of the same name, which in turn is based on the interviews about the Steve Wright killings.

The film was selected to be shown in the City to City section of the 2015 Toronto International Film Festival.

London Road documents the events of 2006, when the quiet rural town of Ipswich was shattered by the discovery of the bodies of five women. The residents of London Road had struggled for years with frequent soliciting and kerb-crawling on their street. When a local resident was charged and then convicted of the murders, the community grappled with what it meant to be at the epicentre of this tragedy. 

Ocena