sreda, 24. junij 2020

I See You (2019)

Helen Hunt in I See You (2019), Foto: Imdb
Slovenski naslov: - 
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: krimi, drama, grozljivka
Dolžina: 98',  Imdb 
Režija: Adam Randall
Scenarij: Devon Graye
Igrajo: Helen Hunt, Jon Tenney, Judah Lewis, Owen Teague, Libe Barer


Izginotje 10-letnika, ki je sredi belega dne ugrabljen v enemu izmed mestnih parkov in nezvestoba njegove žene Jackie (Helen Hunt), okupirajo misli izkušenega detektiva Grega Harperja (Jon Tenney). Ta se z ženinim skokom čez plot sicer nosi bolje od njunega sina edinca, ki je z mamo od razkritja na bojni nogi. In med tem ko Jackie poskuša zgladiti stvari z možem in pretirano užaljenim potomcem, v njihovem domu se začnejo dogajati čudne stvari. TV se sam prižiga, iz okvirjev izginjajo slike, iz predalov jedilni pribor... V tej fazi me je tretji, in po ocenah kritikov najboljši celovečerec angleškega režiserja Adama Randalla doslej, spominjal na še eno podpovprečno grozljivko, v kateri nadnaravni dogodki tlakujejo junakinjino pot v blaznost. 

Toda izkaže se, da je scenarist (razmeroma neznani igralec Devon Graye), od samega začetka skrival asa v rokavu, ki ga je ob pravem trenutku znal dokaj dobro unovčiti. Nadaljevanje ponudi pojasnilo, kaj se skriva za angleško besedo „phrogging" in postavi dotlej videne nadnaravne dogodke v povsem drugačen kontekst. V nadaljevanju obenem dočakamo še smiselno povezovanje primera izginulega fanta iz začeta zgodbe z družino postavljeno v središče dogajanja in osvetlitev nekaterih dogodkov iz preteklosti, ki ji v izogib večjim kvarnikom, ne bom omenjal. Film, ne glede na učinkovit preobrat, s preprosto spremembo perspektive tudi nekaj izgubi. Jackie, naš vodnik skozi prvi del zgodbe, je v nadaljevanju povsem potisnjena na stranski tir in občutek je, da bi film potreboval močnejšo vez med zgodbo pred in po preobratu, da bi zares učinkoval kot kompaktna, premišljeno zastavljena celota. Večina ponujenih odgovorov le za silo drži vodo, po ogledu pa me je prevzel občutek, da je vse skupaj odigrano na prvo žogo, brez tehtnejšega premisleka in utemeljitve. I See You je kljub temu kratkočasna uganka, razvedrilna vsebina, ki v splošnem pomanjkanju kvalitetnih novih naslovov (virus je malodane ustavil vse filmske tokove, ki običajno prinašajo kvaliteten material) lahko popestri deževen dan na domačem kavču.

Ocena



sreda, 17. junij 2020

Di Jiu Tian Chang (2019)

aka So Long, My Son
Mei Yong, Jingchun Wang, and Roy Wang in Di Jiu Tian Chang (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Zbogom, sin moj
Drugi naslovi: So Long, My Son
Država: Kitajska
Jezik: kitajščina
Leto: 2019
Dolžina: 185' Imdb
Žanri: drama
Režija: Xiaoshuai Wang
Scenarij: Mei Ah, Xiaoshuai Wang
Igrajo: Wang Jingchun, Yong Mei, Qi Xi, Du Jiang, Wang Yuan, Ai Liya, Xu Cheng, Li Jingjing, Zhao Yanguozhang


54-letnik kitajski režiser, scenarist in producent Wang Xiaoshuai je eden tistih avtorjev, ki v času vsesplošne komercializacije filma ohranja kurz neodvisnega filmanja, ki v svojem jedru nosi zgodbe malih ljudi vpete v širši socialni kontekst. Njegove filme vse od odmevnega prvenca The Days (Dongchun de rizi,1993) redno uvrščajo in nagrajujejo na največjih festivalih (Beijing Bicycle, Shanghai Dreams, In Love We Trust), v domačih kinodvoranah pa smo poleg naslovnega pred leti lahko ujeli tudi Rdečo amnezijo (Chuang ru zhe, 2014).  

Wang se s svojim najnovejšim celovečercem pod drobnogled vzame v domovini do leta 2011 upoštevano pravilo "enega otroka," ki je zaznamovalo življenja številnih družin. Država je sporno določbo vrsto let uveljavljala s strogim sankcioniranjem kršiteljev (družina z dvema otrokoma je bila sankcionirana z odvzemom ene petine letnega zaslužka). Takšna oblika državljanske nepokorščine je poleg finančne kazni sprožila še posebne mehanizme, ki so takšne posameznike sistematično potiskale na družbeni rob. Wang eno takšnih zgodb predstavi z nelinearno strukturirano pripovedjo sestavljeno iz flashbackov, ki nam prinašajo koščke življenj dveh družin. 

Potomca obeh družin sta se rodila istega dne, odraščala skupaj in postala najboljša prijatelja. Straši so delali v isti tovarni in se odlično razumeli. A nato je udarila tragedija, ki je močno zaznamovala življenja vseh vpletenih. Nedolžna otroška igra ob rečnem koritu se je končala z utopitvijo. Mlado življenje je ugasnilo, ožaloščena zakonca pa po spletu okoliščin (v katere so tako ali drugače bile vpletene obe družini), nista mogla spočeti še enega otroka. Iskala sta nov začetek, se preselila v drugo mesto, posvojila otroka... Toda bolečina je ostala. Trideset let kasneje se zakonca vrneta v mesto, ki sta ga zapustila pred mnogimi leti in se ponovno srečata s starimi prijatelji. Z leti sta našla prepotrebni notranji mir, druga družina pa je zavoljo vloge v davnih dogodkih ves ta čas čakala na snidenje, po katerem tudi oni lahko pustijo preteklost za seboj. 

Zbogom, sin moj v treh desetletjih, ki jih preživimo z glavnimi junaki, odlično ujame duha časa, dinamiko družbeno-zgodovinskih sprememb in vpliv politike „enega otroka“ na življenja povprečne kitajske delavske družine. S filmom, ki je zastavljen kot prvi del trilogije „Domovina,“ režiser namerava analizirati spremembe, ki so najbolj zaznamovale življenja Kitajcev v zadnjih 50-ih letih. Wang s skoki po časovni premici potrpežljivo zlaga koščke in postopoma odkriva pomembne detajle zgodbe, ki se navkljub izdatni dolžini nikoli ni vleče. Nelinearna naracija prinese dobrodošlo tančico skrivnosti, v katero so ovite usode nekaterih akterjev, pomemben delež k vsesplošnem dobrem vtisu prispevajo tudi zanesljivi igralski nastopi vseh pomembnejših članov igralskega ansambla. Zbogom, sin moj je film, s katerim Wangu uspe, s pravšnjim odmerkom sentimenta, povezati vsakdan malega človeka s sporno državno politiko in v ta kontekst subtilno postaviti počutje tistih, ki so v teh razmerah najbolj trpeli. 

Ocena


ponedeljek, 08. junij 2020

Grâce à Dieu (2018)

aka By the Grace of God
Melvil Poupaud in Grâce à Dieu (2018), Foto: Imdb

Slo naslov: Božja Milost
Drugi naslovi: By the Grace of God
Država: Francija, Belgija
Jezik: francoščina
Leto: 2018
Dolžina: 137'Imdb
Žanri: drama, krimi
Režija: François Ozon
Scenarij: François Ozon
Igrajo: Melvil Poupaud, Denis Ménochet, Swann Arlaud, Bernard Verley, Josiane Balasko


Francoski režiser in scenarist François Ozon je zaslovel z dramami, prežetimi s komičnimi podtoni, v središču katerih so najpogosteje partnerski odnosi in zanimivi pogledi na različne motive: od identitete in različnih oblik seksualnosti, do umora in samomora. Ozon z naslovno stvaritvijo stopi izven svoje „komfortne zone“ in se loti v preteklih letih zelo aktualne teme zlorab otrok, ki so jo pod svojo streho desetletja dovoljevali in sistematično prikrivali najvišji cerkveni dostojanstveniki. 

Film nas brez veliko ovinkarjenja, že po nekaj spoznavnih minutah z Alexandrom, globoko vernim človekom, očetom petih otrok, pripelje do bistva naslovne zgodbe. Alexandra je kot otroka zlorabil duhovnik in njegove rane so, navkljub ljubeči družini in uspešni karieri, še vedno globoke. Po naključnem razkritju, da taisti duhovnik še vedno dela z otroci se Aleksander odloči z zadevo seznaniti cerkev. Kot dober vernik zadevo želi rešiti diskretno, v sodelovanju z najvišjimi cerkvenimi dostojanstveniki. V upanju, da bo francoski kardinal po njegovem pričevanju enkrat z vselej s položaja odstavil spornega duhovnika, se Aleksander loti zanj zelo mučnega iskanja pravice. Toda po dolgem in potrpežljivem usklajevanju s cerkveno vrhuško naposled dojame, da prave volje za odstranitev pedofilskega duhovnika ni. Soočen z ignoranco cerkve povleče še zadnjo možno potezo – zoper duhovnika poda prijavo na policiji in tako nehote sproži gibanje, katerem se kmalu pridruži še več žrtev omenjenega duhovnika. Tako je dosežena kritična masa, ko svoje moči usmeri v razkritje desetletij sistematičnega toleriranja zločinov, storjenih pod okriljem cerkve.

Ozon je tokrat posnel zanj netipično zgodbo, navdihnjeno z resničnimi dogodki. Francoz se je pri prenosu zgodbe na filmski trak trudil tesno slediti dejstvom in posnel čistokrvno doku dramo,  ki s postopnim razkrivanjem dejstev sledi formulo proceduralnega trilerja. Prve težave se pokažejo že v prvi tretjini filma, v kateri Ozon po moji oceni predolgo vztraja na suhoparni izmenjavi pisem med Aleksandrom in cerkvenim vrhom. Vsebina pisem je predstavljena z glasom protagonistov v „offu,“ pomešana z kratkimi utrinki iz Aleksandrovega življenja. Namen, pokazati protagonistovo trpljenje in ignoranco cerkve je dosežen, toda cena takšnega pristopa je dolgočasna prva tretjina filma, ki ponudi bore malo razlogov za zadovoljstvo. V nadaljevanju, ko v dogajanje s svojimi zgodbami posežejo še druge žrtve, zgodba dobi novi zagon, ki ni preveč dobro izkoriščen. V želji zaobjeti več posameznih zgodb pride do pretirane razdrobljenosti, zavoljo katere film začne izgubljati ostrino in na trenutke spominja na dolgočasne oddaje o resničnih zločinih na kakšnemu izmed dokumentarnih programov, ki bistvo, po kateri bi lahko posneli soliden 15-minutni film, razvlečejo na celo uro. 

Ocena



torek, 02. junij 2020

Boze Cialo (2019)

aka Corpus Christi
Bartosz Bielenia in Boze Cialo (2019), Foto:Imdb

Slo naslov: -
Drugi naslovi: Corpus Christi
Država: Poljska
Jezik: poljščina
Leto: 2019
Dolžina: 115'Imdb
Žanri: drama
Režija: Jan Komasa
Scenarij: Mateusz Pacewicz
Igrajo: Bartosz Bielenia, Eliza Rycembel, Aleksandra Konieczna, Tomasz Ziętek, Leszek Lichota, Łukasz Simlat


38-letni poljski režiser in scenarist Jan Komasa je pozornost bolj metodičnih spremljevalcev evropskega  filma pritegnil že s celovečernim prvencem Samomorilna soba (Sala samobójców, 2011). Njegov drugi film, Varšava 44 (Miasto 44, 2014), je odmeval predvsem v režiserjevi domovini, saj ga je v kinih videlo slabih dva milijona Poljakov. Božje telo je njegov najuspešnejši in po moji oceni najboljši film doslej, ki je po premieri v neodvisni sekciji beneškega festivala Giornate degli Autori (ang. Venice Days) in kasnejši oskarjevski nominaciji, nadarjenega režiserja dokončno približal tudi mednarodni publiki. 

Prva violina njegovega tretjega igranega filma je izvrstni Bartosz Bielenia v vlogi varovanca doma za mlade prestopnike. Že v enemu izmed uvodnih prizorov Daniel sodeluje v koordiniranem napadu na enega izmed varovancev doma, čeprav je eden izmed bolj angažiranih zapornikov pri obveznem bogoslužju, ki ga za varovance doma organizira duhovnik, s katerim se Daniel še posebej dobro razume. Sčasoma je postal duhovnikova desna roka in celo začel premišljevati o opravljanju izpita za duhovnika, vendar so pristojni na višjih instancah ambicije bivšega delinkventa hitro postavili v realne okvirje. Predanost veri mu je vseeno prinesla nekaj dobrega – pogojni izpust in delo na žagi v bližnjem mestecu. Toda fant po spletu okoliščin (lokalnem župniku se izdaja za potujočega duhovnika) dobi priložnost začasno opravljati duhovniško delo – župnik zaradi zdravstvenih težav konča na zdravljenju in Daniel do njegove vrnitve prevzame skrb za majhno župnijo. Izkaže se, da je mesto močno zaznamovano s tragedijo, v kateri je ugasnilo pet mladih življenj in življenje alkoholika, ki naj bi bil odgovoren za njihovo smrt. 

Izkaže se, da je tragedija boleča tema, zaradi katere prihaja do napetosti med vaščani in soprogo moškega odgovornega za tragedijo. Toda Daniel se po začetnem privajanju na novo vlogo smelo loti reševanja teh tenzij. Energija in svež pogled, ki ga mladenič prinese med vernike, kmalu prinese prve očitne rezultate – v sprva napol prazni cerkvi je vedno več vernikov, Daniel pa se čedalje bolj poglablja v svojo novo vlogo. Na neki točki dobimo občutek, da celo sam počasi pozablja, da je njegovo novo poslanstvo in transformacija, ki smo ji priča, zgrajeno na lažni identiteti. 

Božje telo se na kompleksen način poglablja v motive odpuščanja in odrešitve skozi prevpraševanje vloge posameznika v skupnosti in svetu nasploh. Ali nas kot ljudi dejansko definira vsota starih grehov? Zakaj naše poglede na svet in sočloveka tako pogosto oblikujejo predsodki in napačne domneve, ter zakaj tako pogosto pozabljamo, da je odpuščanje ena ključnih vrednot (vsake) vere. Odpuščanje seveda ni izključno verska kategorija, temveč univerzalna vrednost in prav to je eden izmed pomembnih dosežkov naslovne stvaritve, ki inteligentnim prevpraševanjem vere in s tem povezanih izzivov ponudi nekaj inspirativnih odgovorov. Bartosza Bielenio postavljam ob bok Brendanu Gleesonu v McDonaghovi Kalvariji (Calvary, 2014), Ethanu Hawkeu v Schraderjevem Preporodu (First Reformed, 2017), ali denimo Andrewu Scottu v Bolhači (Fleabag, Phoebe Waller-Bridge,2016-2019) –  vsi omenjeni so duhovniki, v družbi katerih se enako dobro počutijo verniki in ateisti. Prva ta univerzalno razumljiva sporočilnost je adut filma, ki pomembna spoznanja podčrtava z občudovanja vredno kompleksnostjo. Morda najboljši dokaz za to je fanatasični zadnji kader filma, ki nekako napove, da Danijel šele na začetku poti, na kateri ga čakajo še mnoge preizkušnje.

Ocena