Prikaz objav z oznako Zgodovinski. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Zgodovinski. Pokaži vse objave

sreda, 2. december 2020

Mangrove (2020)

Small Axe: Mangrove (2020), Foto:BBC


Slovenski naslov: Majhna sekira: Mangrove 
Drugi naslovi: Small Axe: Manegrove
Država: VB
Jezik: angleščina
Leto: 2020
Žanri: drama, zgodovinski
Dolžina: 127' Imdb 
Režija: Steve McQueen
Scenarij: Alastair Siddons, Steve McQueen
Igrajo: Letitia Wright, Shaun Parkes, Malachi Kirby, Rochenda Sandall, Alex Jennings, Jack Lowden, Gershwyn Eustache Jnr, Gary Beadle, Llewella Gideon, Nathaniel Martello-White


Majhna sekira je projekt, o katerem se  je govorilo še preden se je Steve McQueen vpisal v zgodovino kot prvi temnopolti režiser z oskarjem za najboljši film (12 let suženj, 2013). V zahodnem Londonu rojeni režiser in scenarist, sicer potomec priseljencev s Karibskih otokov (mama je rojena na Trinidadu, oče na Grenadi), je idejo za mini-serijo začel razvijati leta 2010 in nekaj osnutkov je bilo dokončanih že leta 2012. Projekt nato za nekaj časa postavljen na stranski tir, toda McQueen se mu je ponovno vrnil v letu 2015, ko je uvidel, da iz zbranega materiala lahko posname več samostojnih filmov. Zamisel je dokončno uresničena letos – McQueen je pod okriljem BBC-ja in Amazona dokončal pet samostojnih filmov, ki se osredotočajo na zgodovino karibske skupnosti v Londonu med 60-imi in 80-imi leti prejšnjega stoletja. Štiri izmed petih filmov temeljijo na resničnih dogodkih, ena zgodba pa je zgrajena okoli izmišljenih likov in dogodkov.

Prvi v nizu petih filmov z naslovom Mangrove nas pelje v leto 1968, ko je Frank Crichlow (Shaun Parkes) odprl Mangrove, prvo karibsko restavracijo v londonski četrti Nothing Hill. V četrti so svoj dom našle številne družine s Karibov in Crichlowa restavracija je takoj postala priljubljeno zbirališče lokalnega prebivalstva. Tod kmalu po odprtju se začnejo vrstiti racije, zaradi kateri vedno bolj narašča napetost med temnopoltim prebivalstvom in lokalno policijo. Rasistični poročnik Pulley (Sam Spruell) je dirigent rasistično motiviranih vpadov v restavracijo, katerih cilj je provokacija in dokončno zaprtje lokala. Zgodba se poleg Crichlowa osredotoča na več temnopoltih likov: aktivistko Altheo Jones-LeCointe, voditeljico britanske različice Črnih panterjev, pisatelja in aktivista Darcusa Howa, njegovo aktivistično partnerko Barbaro Beese in druge, ki so po nizu vpadov v restavracijo Mangrove in drugih incidentih organizirali protestni shod. Sprva miren shod se je sprevrgel v spopad s policijo, prišlo je do aretacij in sojenja Mangrovski deveterici, ki predstavlja pomemben mejnik v protirasističnem boju britanske črnske skupnosti. 

Oprostilna sodba za deveterico je prvi primer, s katerim je sodna oblast potrdila, ali bolje rečeno priznala obstoj načrtovanega, rasno motiviranega šikaniranja državljanov s strani londonske policije. Verjetno ni potrebno posebej izpostavljati osebno noto, ki jo za McQueena in mnoge Britance karibskih korenin ima projekt Majhna Sekira. Prvi in obenem najdaljši izmed petih filmov je odprl 58. izdajo Newyorškega filmskega festivala, nakar je sledila novembrska televizijska premiera. Mangrove je zgodovinska drama z visoko produkcijsko vrednostjo in pričakovano verno rekonstrukcijo zgodovinskega obdobja – interieri, prizori na prostem, rekviziti, kostumografija, govorjenje in druge do potankosti premišljene podrobnosti nas učinkovito vrnejo na konec 60-ih, v čas ko je institucionalni rasizem bil nekaj povsem običajnega. McQueen je zavestno postavil skupino pred posameznika in se osredotočil na Mangrovsko deveterico z jasnim ciljem približati trenutek in okoliščine, v katerih je prišlo do formiranja kritične mase, ki je sprožila spremembo. Iz te razdrobljenosti na več likov (površni fokus je na lastniku restavracije Mangrove) film sicer izgubi nekaj ostrine, ki bi bila dosežena z osredotočanjem ne enega ali manj likov, vendar je s tem gledalcu približana močna kolektivna izkušnja doživljanja institucionalne diskriminacije. Filmu bi do neke mere lahko očitali preveč striktno delitev na dobre in slabe, rasiste in nerasiste, vendar je obenem potrebno razumeti, da enodimenzionalnost antagonistov odseva splošno klimo britanske družbe s konca 60-ih let prejšnjega stoletja. Zgodba v polnem sijaju zasije v drugem delu, ko spremljamo sodni proces, v katerem najdemo nekaj za sodne drame značilnih vzorcev, skozi katere McQueen ne ustvari samo čustveni vrhunec filma – sodni proces je odlično izkoriščena priložnost za zaokrožitev  motiva institucionalnega rasizma in krasna manifestacija igralskega potenciala prepričljive zasedbe,  med katero posebno mesto pripada odlični Letitii Wright.

Ocena




ponedeljek, 27. april 2020

J'accuse (2019)

aka An Officer and a Spy
 
Jean Dujardin in J'accuse (2019), Foto: Imdb


Slo naslov: Obtožujem!
Drugi naslovi: An Officer and a Spy  
Država: Francija, Italija
Jezik: francoščina
Leto: 2019
Dolžina: 132'Imdb
Žanri: drama. zgodovinski, triler
Režija: Roman Polanski
Scenarij: Roman Polanski, Robert Harris
Igrajo: Jean Dujardin, Louis Garrel, Emmanuelle Seigner, Grégory Gadebois


Otvoritveni prizor zgodovinske drame Obtožujem!, v katerem častnika francoske vojske Alfreda Dreyfusa (Louis Garrel), po obsodbi za veleizdajo, onečastijo pred celotno garnizijo, spominja na neke vrste inavguracijo. Vse skupaj je orkestrirano kot skrbno načrtovana slovesnost, katere namen je povečati nelagodje "slavljenca." Zgodba postavljena na konec 19. stoletja v fokus postavlja t.i. Dreyfusovo afero, sproženo s krivično obsodbo vojaškega sodišča, ki je na dosmrtno ječo na Hudičevem otoku obsodilo mladega časnika židovskega veroizpovedi. Ravno to dejstvo je imelo še kako pomembno vlogo pri njegovi obsodbi in je pripeljalo do objave odmevnega pisma z naslovom Obtožujem! (od tam naslov), ki ga je takrat v pomembnem pariškem časopisu objavil ugledni pisatelj Émile Zola. 

Priča onečaščenja je bil tudi Georges Picquart, eden ključnih mož preiskave zoper Dreyfusa, ki je kasneje povišan v podpolkovnika in nagrajen s položajem vodje vojaške obveščevalne službe. Ravno Picquart je po prevzemu tega pomembnega položaja in vpogledu v vse relevantne informacije izrazil dvom o Dreyfusovi krivdi in nato sprožil dolgo in z mnogimi ovirami posejano preiskavo, ki so jo na vsak način želeli ustaviti ljudje iz samega vojaškega vrha.

Obtožujem! je zelo solidna zgodovinska drama z elementi trilerja, ki v očeh mnogih vendarle ima eno zelo pomembno pomanjkljivost. Namreč, film je po odmevni knjižni predlogi angleškega romanopisca Roberta Harrisa posnel Roman Polanski. Prepričan sem, da bi odzivi na film na splošno bili prijaznejši, če bi naslovno zgodbo podpisal režiser z manj kontroverzno preteklostjo, a pustimo to ob strani, saj bi nas v osnovi mogla zanimati zgolj kvaliteta posnetega materiala. Polanski ambicijo posneti zgodovinski spektakel pokaže že z odlično uvodno sekvenco ceremonije odvzema vojaškega čina, razkošno scenografijo in številnimi statisti, s katero obenem vzpostavi obravnavani temi primerno resnoben ton filma.

Louis Garrel in J'accuse (2019), Foto: Imdb

Z vso pompoznostjo ceremonije Dreyfusovo onečaščenje tudi v očeh gledalca dobi neko posebno dimenzijo in učinkovito odseva počutje vojaka, ki mu z javnim ponižanjem odvzamejo ključno vrednoto častnega človeka – njegovo dostojanstvo. Tudi nepoznavalcu te znamenite zgodbe je že od samega začetka najbrž jasno, da je Dreyfus nedolžen in zato je težišče zgodbe pričakovano preusmerjeno na zorni kot takratnega vodje obveščevalne službe in njegova prizadevanja priti zadevi do dna. Picquart tudi sam do neke mere pooseblja splošno klimo med Francozi, za katere je antisemitizem bil nekaj samoumevnega. Naprej ga žene zgolj njegova detektivska žilica in občutek za pravico in pravičnost, ne glede na to, kdo je človek, ki se mu godi krivica. 

Ena ključnih namer Polanskega je pokazati, kako zelo razširjen je bil antisemitizem v vseh vojaških strukturah in družbi nasploh. V tej nameri je nedvomno uspel, s spretnim kombiniranjem detektivske in sodne drame pa je dobre dve uri dolg filma tudi dokaj kratkočasna izkušnja, ob kateri nisem imel večjih težav s koncentracijo. Prva igralska violina je stoični Jean Dujardin, ki se odlično odreže v vlogi pravičnika, v spopadu s pokvarjeno vojaško vrhuško. Njegovo razmerje s poročeno žensko (igra jo režiserjeva soproga Emmanuelle Seigner) je po moji oceni najšibkejši in v esenci nepotreben segment filma, ki vendarle ne skazi zelo solidnega končnega vtisa. Priporočam.

Ocena




petek, 22. november 2019

Cold Case Hammarskjöld (2019)

Alexander Jones, Mads Brügger and Göran Björkdahl in COLD CASE HAMMARSKJÖLD,
Photo by Tore Vollan. Photo courtesy of Magnolia Pictures


Slovenski naslov: Nerešeni primer Daga Hammarskjölda
Država: Danska, Norveška, Švedska
Jezik: angleščina, švedščina, danščina
Leto: 2019
Žanri: dokumentarni, zgodovinski
Dolžina: 128'Imdb 
Režija: Mads Brügger
Scenarij: Mads Brügger
Igrajo: Mads Brügger, Göran Björkdahl, Dag Hammarskjöld




Mads Brügger se je na rodnem Danskem najprej uveljavil kot novinar in avtor satiričnih dokumentarnih tv-serij. Po uspešnem obdobju na malih ekranih je sklenil koncept dokumentarne satire nadgraditi in snemati dokumentarne filme. V prvem tovrstnem poskusu, Jong-Il's Comedy Club (Det røde kapel, 2009) se je prelevil v komunističnega gledališkega režiserja in se v družbi dveh danskih komedijantov odpravil na kulturno izmenjavo v Severno Korejo.  Moje prvo srečanje z njegovim unikatnim filmanjem je bil Veleposlanik (Ambassadøren, 2011), Brüggerjeva druga dolgometraža, v kateri je prevzel identiteto diplomata, se odpravil v Srednjeafriško republiko in s skritimi kamerami zabeležil korupcijsko verigo, ki ga je pripeljala do samega državnega vrha. 

Tokrat se Brügger v družbi švedskega preiskovalca Görana Björkdahla odpravi v Kongo, raziskovati okoliščine v katerih je pred pred skoraj šestdesetimi leti umrl tedanji generalni sekretar OZN Dag Hammarskjöld. Letalo prvega človeka ZN je strmoglavilo tik pred pristankom, okoliščine strmoglavljenja do danes niso povsem razjasnjene. Uradno je šlo za nesrečo, toda že v 60-ih letih so krožile govorice, da je letalo bilo sestreljeno. Naša preiskovalca poiščeta in pred kamere povabita nekaj še živih očividcev, ki s svojimi pričevanji dodatno okrepijo tezo, da je letalo bilo sestreljeno. Morda na tej točki ni odveč, ako njuno poizvedovanje pospremim z nekaj pomembnih informacij o takratni geopolitični situaciji v tem delu sveta. Hammarskjöld se je zavzemal za zmanjševanje vpliva kolonialnih sil v državah, ki so nedolgo nazaj izborile neodvisnost. Ena izmed teh držav je nekdanja belgijska kolonija Kongo. V južnem delu države, v katerem so locirani številni rudniki in bogata nahajališča mineralnih surovin je kontrolo prevzelo dobro oboroženo uporniško gibanje, ki se bori za odcepitev. Javna skrivnost je, da so različna afriška uporniška gibanja v tem času bila financirana s strani tujih vlad. Prav tako je bilo jasno, da je Hammarskjöld s svojo politiko bil trn v peti vseh, ki so pisali in izvajali takšne scenarije.

Brügger in Björkdahl se oborožena s temi spoznanji lotita preiskave več kot pol stoletja starega primera in kmalu odkrijeta nekaj imen, ki so tako ali drugače povezana s tragičnim dogodkom. Toda zgodba, katere prvotni namen je bil razjasniti okoliščine, v katerih je umrl generalni sekretar OZN, hitro začne dobivati drugačne, nepredstavljive obrise. Sestrelitev letala ZN-a je le delček večje slike, na kateri počasi odkrivamo sledi čopiča v rokah nevidnih sil iz ozadja, ki se borijo za geopolitično prevlado v tem delu sveta. Nerešeni primer Daga Hammarskjölda nas z napredovanjem zgodbe pelje vedno globlje v svet tajnih organizacij, ki so uresničevale in verjetno v neki novi obliki še uresničujejo umazane načrte tistih, ki so na najrevnejši celini imeli in še vedno imajo določene interese. Brüggerjev film se gleda kot prvovrstni triler, a z eno pomembno srhljivo razliko – večina šokantnih razkritij ni plod domišljije kakega nadarjenega scenarista, temveč rekonstrukcija resničnih dogodkov. In lahko mi verjamete na besedo ko rečem, da so nekatera razkritja tako šokantna, da vzamejo sapo. Brügger je posnel še en izvrsten dokumentarec, ki bi ga moralo videti čim več ljudi. Morda bo k temu pripomoglo dejstvo, da je film eden izmed treh kandidatov za nagrado LUX, projekt, ki od leta 2007 evropskim filmom pomaga prodreti do evropskega občinstva. 

*Kandidata za nagrado sta še makedonska drama Bog obstaja, ime ji je Petrunija (Gospod postoi, imeto i' e Petrunija, 2019, Teona Mitevska) in odlični španski politični triler Kraljestvo (El reino, 2018, Rodrigo Sorogoyen), o katerem sem na blogu že poročal. Opomba: vse tri filme najdete v programski ponudbi letošnjega Liffa.


Ocena


nedelja, 17. november 2019

Angelo (2018)

Alba Rohrwacher and Kenny Nzogang in Angelo (2018), Foto: Imdb


Slo naslov: Angelo
Država: Avstrija
Jezik: nemščina, francoščina
Leto: 2018
Dolžina: 111'Imdb
Žanri: drama, zgodovinski, romantični
Režija: Markus Schleinzer
Scenarij: Alexander Brom, Markus Schleinzer
Igrajo: Makita Samba, Alba Rohrwacher, Larisa Faber, Kenny Nzogang, Lukas Miko



Bili so časi, ko so beli kolonizatorji na ladjah iz Afrike v Evropo dovažali ljudi. Takšna praksa je nekoč bila nekaj povsem običajnega. Danes, ko so številni Afričani pripravljeni storiti skoraj vse, da se vkrcajo na ladjo, ki ji bo pripeljala do evropske obale, je veliko takih, ki glasno nasprotujejo njihovem prihodu. Predvidevam, da zgolj zato, ker jih to pot na ladjo ne bodo vkrcali in v Evropo pripeljali sami. Zato, ker tokrat prihajajo po lastni volji.

Dolgo pričakovani drugi celovečerec avstrijskega režiserja in scenarista Markusa Schleinzera – nase je opozoril z zelo solidnim prvencem Michael (2011) – odpre prizor dveh večjih čolnov nekje na evropski obali iz katerih trgovci s sužnji izkrcavajo novo pošiljko sužnjev. V naslednjem prizoru smo že v nekakšnem skladišču, kjer trgovci skupino otrok pripravljajo za prodajo: jih čistijo, pregledujejo, jih oblačijo v čista oblačila. Enega izmed otrok kupi dunajska grofica, ki zanj ima prav poseben načrt – fantek postane del posebnega projekta, s katerim grofica želi dokazati, da je "afriške divjake" mogoče "dresirati" in prilagoditi na življenje v civiliziranem okolju. Angelo Soliman  je ime, ki ga grofica izbere za drugega fantka (prvega je po nekaj dneh pokončala visoka vročina) in eksperiment se lahko začne. Film spremlja fantovo odraščanje na dvoru in prikaže kako je Angelo postal suženj, ki odlično igra flavto, nastopa v gledaliških igrah in nasploh dobro razume kulturo in visoko umetnost. Angelo je med takratno elito postal prava atrakcija – pri treh različnih lastnikih je živel razmeroma lagodno življenje in doživel visoko starost.

Ena izmed pomembnejših informacij za boljše razumevanje zgodbe je dejstvo, da gledamo Schleinzerjevo interpretacijo resničnih dogodkov, saj je Angelo Soliman bil človek iz krvi in mesa. Živel je 75 let ob svojih "dobrotnikih" kot neka vrsta sofisticiranega hišnega ljubljenčka, ki je z nastopi zabavljal svoje lastnike in njihove obiskovalce. In čeprav je v mnogih stvareh bil nadpovprečno dober, svojih "dobrotnikov" ni nikoli uspel pripraviti do tega, da v njem vidijo človeka, kar nenazadnje dokazuje ravnanje z njegovimi posmrtnimi ostanki. Na nekem splošnem nivoju Schleinzerjev film pretresa vprašanja identitete, pripadnosti, doma in domovine, preko katerih pridemo do tistega osrednjega vprašanja, oziroma poante filma. Danes, kakih 250 let kasneje, se ni spremenilo veliko. Spremenili so se la načini eksploatacije, rasizem in nestrpnost so še vedno globo ukoreninjeni v sodobno družbo. Ne slepimo se, v zgodbi, ki se odvija v 18. stoletju  neonske luči in moderna jeklena konstrukcija niso tam po naključju. Avtentična prizorišča, izjemno dovršena kostumografija in z obravnavanim časom usklajena fotografija tvorijo izvrstno vizualno doživetje. Zgodba, zastavljena kot serija epizod, nekakšnih ohlapno povezanih vinjet iz življenja glavnega protagonista, se mestoma vseeno nekoliko vleče – malce zavoljo jezika v dialogih, malo zaradi preskokov, v katerih gledalec mora sam zapolniti luknje v zgodbi. 


Ocena


torek, 2. april 2019

1987: When the Day Comes (2017)

Hee-soon Park in 1987 (2017), © CJ Entertainment


Slo naslov: -

Drugi naslovi: 1987: When the Day Comes
Država: Južna Koreja
Jezik: korejščina 
Leto: 2017
Dolžina: 129' Imdb
Žanri: drama, zgodovinski, triler 
Režija: Jang Joon-hwan
Scenarij: Kim Kyung-chan, Jang Joon-hwan
Igrajo: Kim Yoon-seok, Ha Jung-woo, Yoo Hai-jin, Kim Tae-ri, Gang Dong-won, Park Hee-soon, Lee Hee-jun, Sol Kyung-gu



Osemdeseta leta so za Južnokorejsko kinematografijo pomembno zgodovinsko obdobje, v katerem se je država dokončno usmerila v demokracijo. Pred časom sem pisal o zgodovinski drami Taksist (Taeksi woonjunsa, Jang Hun, 2017), ki prikazuje krvavo zatrte protivladne proteste v mestu Gwangju, maja 1980. Protesti so naznanili proces političnih sprememb, ki so dosegle vrhunec leta 1987 –  aktualni predsednik je moral odstopiti, prišlo je do ustavnih sprememb in uveljavitve volilnega modela, ki je Korejcem in Korejkam omogočil direktno izbiro bodočega predsednika. 

Tako kot večina zgodovinsko-političnih trilerjev tudi naslovna stvaritev Jang Joon-Hwana, korejskega režiserja najbolj znanega po uspešnici Save the Green Planet! (Minyeo-neun Goerowo, 2003), za izhodišče vzame eno samo uporniško dejanje, oziroma dogodek, ki sproži velike spremembe. Iskrica, ki zaneti ogenj je smrt študenta, ki umre med zasliševanjem agentov antikomunističnega preiskovalnega biroja. Protikomunistična policija je v tem obdobju imela praktično neomejena pooblastila, ukazi pa so prihajali direktno iz predsedniške plače. Pritiski na pristojnega tožilca, od katerega se pričakuje podpis odloka o upepelitvi umorjenega študenta je eden izmed prejemov, s katerimi preiskovalni biro umazanijo pometa pod preprogo. In to je le ena izmed možnosti, saj si lahko pomagajo še s cenzuro informacij v medijih, oviranjem preiskave, ki jo vodi navadna policija, in podobnimi triki. Toda resnica je kljub temu pride v javnost, število protestnikov na ulicah je vedno večje.

Jang je zgodbo v sodelovanju s ko-scenaristom Kim Kyung-Chanom zastavil v precej širokih okvirih. Ideja je gotovo bila predstaviti pogled na zgodovinsko prelomnico iz več različnih perspektiv, skozi zgodbe likov, ki prihajajo iz različnih družbenih slojev, poklicev in z različno stopnjo vpletenosti v revolucionarne aktivnosti. Razpršenost dogajanja in številčnost likov mestoma otežujejo spremljanje zgodbe in šele v drugi fazi filma, ko Jang fokus preusmeri na nekaj najpomembnejših likov, film ujame pravi ritem. 1987 po moji oceni uspešno rekonstruira  zgodovinsko vzdušje in pogoje, v katerih je prišlo do formiranja kritične mase, sposobne sprožiti velike spremembe. Vtis bi verjetno bil še nekoliko bolj soliden, ako bi zgodba like manj striktno delila na zgolj dobre in slabe, ter na obeh straneh našla prostor za kakšno figuro sposobno simpatiziranja in vsaj delnega razumevanja nasprotne strani. Pri velikih političnih spremembah so se stvari premikale tudi s pomočjo ljudi znotraj državnega aparata, ki na neki točki začutijo nujnost protirežimskega ukrepanja. 


Ocena


sobota, 16. marec 2019

Kursk (2018)

Matthias Schoenaerts in Kursk (2018), Foto: Imdb


Slovenski naslov: Kursk: prekletstvo globine
Država: Belgija, Francija, Luksemburg
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Žanri: akcija, drama, zgodovinski
Dolžina: 117'Imdb
Režija: Thomas Vinterberg
Scenarij: Robert Rodat, Robert Moore (knjiga)
Igrajo: Matthias Schoenaerts, Léa Seydoux, Colin Firth, Peter Simonischek, August Diehl, Max Von Sydow, Magnus Millang, Michael Nyqvist


Kako se lotiti ekranizacije zgodbe, ki jo pozna malodane ves svet? Kako rekonstruirati zgodbo, katere tragični konec gledalca ne more ujeti nepripravljenega? Nesreča ruske jedrske podmornice Kursk je bila eden medijsko najbolj izpostavljenih dogodkov tekočega tisočletja, globalna novica, ki jo enostavno nisi mogel preslišati. To so razlogi, zaradi katerih z ogledom nisem hitel, čeprav režijo naslovnega podpisuje Thomas Vinterberg, ki je skupaj z Larsom Von Trierjem zakrivil filmski manifest danske Dogme 95 in nam ponudil mojstrovine kot so Praznovanje (Festen, 1998), Submarino (2010), Lov (Jagten, 2012)…  Aduti, ob katerih novemu filmu slavnega danskega režiserja preprosto moraš nameniti pozornost, četudi ta z dvema zadnjima filmoma, Daleč od ponorelega sveta (Far from the Madding Crowd, 2015) in Komuna (Kollektivet, 2016), ni pokazal najboljše forme.   

Vinterberg je snemal po scenariju Roberta Rodata (Saving Private Ryan), ki je adaptiral knjigo »A Time to Die,« objavljeno dve leti po tragediji. V uvodnih minutah spoznavamo pomembnejše protagoniste, ki pripravljajo poročno slovesnost za enega izmed svojih kameradov. Plače zamujajo, zato člani enote žrtvujejo svoje ročne ure, da prijatelju omogočijo dostojno zabavo. Namen prigode je prikazati tovarištvo, ki je povezovalo te nesrečnike in njihove vezi z najbližjimi, ki jih ti pustijo za seboj vsakič, ko se podajo v morske globine. Enako se je zgodilo avgusta 2000, ko je Kursk v sklopu večje vojaške vaje izplul v Barentsovo morje. Nedolgo zatem je prišlo do dveh eksplozij, po katerih je Kursk končal na dnu morja.

Matthias Schoenaerts, Kristof Coenen, and Chris Pascal in Kursk (2018), Photo by Mika Cotellon

Večji del posadke je umrl ob eksploziji, nesrečo pa je v nezalitem delu podmornice sprva preživelo 23 mornarjev. Večji del filma se osredotoča na dogajanje v še nepotopljenem delu podmornice, v katerem so preživeli zaman čakali na pomoč tovarišev in dogajanje na kopnem, med družinami mornarjev in vojaškim osebjem, zadolženim za reševalne aktivnosti, sprožene šele šest ur po nesreči. 

Kursk je tako kombinacija znanih dejstev in fikcije, prvenstveno v delu, ki prikazuje dogajanje na podmornici po obeh eksplozijah in agonijo preživelih, ki so zaman čakali na pomoč. Jasno je, da je  najbolj črnemu scenariju v največji meri botrovalo ravnanje ruskega vojaško-političnega vodstva, na čelo katerega je le nekaj mesecev pred nesrečo prišel Vladimir Putin. Iz prvotne različice scenarija so brisali del, ki osvetljuje vlogo še vedno aktualnega predsednika, saj je vodja producentske ekipe Luc Besson sklenil zanemariti politično komponento zgodbe in se osredotočiti na samo nesrečo. 

Dogajanje na Kursku je tako v največji meri svobodna reinterpretacija dogodkov, saj nihče zares ne ve, kaj se je na podmornici dogajalo po dveh eksplozijah. In tu režisersko-scenaristična ekipa nekako ne najde prave formule, s katero bi nam zares približala agonijo nesrečnih mornarjev. Liki so nedorečeni, saj je na njih premalo karakternega »mesa,« ki bi omogočalo razvoj tesnejše vezi med gledalcem in liki. K splošno povprečni oceni prispevajo tudi neizraziti dialogi, ki ne prinesejo nobene dodatne vrednosti. Zbrana igralska zasedba je gotovo bila sposobna ponuditi več, toda z materialom, ki jim je potisnjen v roke, se ne da priti na igralski Olimp. Kursk me zato spominja na tipičen ameriški blockbuster, obrtno izpiljen produkt poln respektabilnih imen za in pred kamero, a obenem preveč neizrazit in povprečen, da bi se nas zares dotaknil.       

Ocena


torek, 5. marec 2019

They Shall Not Grow Old (2018)

Photo by Courtesy of Warner Bros. Pictures - © 2018 Imperial War Museum


Slo naslov: -
Država: VB, Nova Zelandija
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Dolžina: 99'Imdb
Žanri: dokumentarni, zgodovinski, vojni
Režija: Peter Jackson
Scenarij: Peter Jackson

[ENG]


On the centenary of the end of First World War, Academy Award-winner Peter Jackson (The Lord of the Rings trilogy) presents the World Premiere of an extraordinary new work showing the Great War as you have never seen it. 

Using state of the art technology to restore original archival footage which is more than a 100-years old, Jackson brings to life the people who can best tell this story: the men who were there.  Driven by a personal interest in the First World War, Jackson set out to bring to life the day-to-day experience of its soldiers. After months immersed in the BBC and Imperial War Museums’ archives, narratives and strategies on how to tell this story began to emerge for Jackson. Using the voices of the men involved, the film explores the reality of war on the front line; their attitudes to the conflict; how they ate; slept and formed friendships, as well what their lives were like away from the trenches during their periods of downtime. 

Jackson and his team have used cutting edge techniques to make the images of a hundred years ago appear as if they were shot yesterday. The transformation from black and white footage to colourised footage can be seen throughout the film revealing never before seen details. Reaching into the mists of time, Jackson aims to give these men voices, investigate the hopes and fears of the veterans, the humility and humanity that represented a generation changed forever by a global war.  -Official site


Ocena


petek, 4. januar 2019

Taeksi woonjunsa (2017)

aka A Taxi Driver
Song Kang-Ho in Taeksi woonjunsa (2017), © CHO WONJIN


Slovenski naslov: Taksist
Angleški naslov: A Taxi Driver
Država: Južna Koreja
Jezik: korejščina
Leto: 2017
Žanri: akcija, drama, zgodovinski
Dolžina: 137'Imdb 
Režija: Jang Hun
Scenarij: Uhm Yoo-Na, Jo Seul-Ye
Igrajo: Song Kang-Ho, Thomas Kretschmann, Ryoo Joon-Yeol, Oh Dal-Su, Yu Hae-Jin



V samem vrhu najbolj gledanih filmov v Južni Koreji v letu 2017 najdemo akcijsko zgodovinsko dramo Taksist (Taeksi woonjunsa). Več gledalcev je v korejske kinodvorane pritegnila le še akcijska fantazijska drama Along with the Gods: The Two Worlds, Taksist pa je bil tudi južnokorejski kandidat za tujejezičnega oskarja. Letos ga je nasledil Požiganje (Beoning, Lee Chang-dong), ki bi po moji oceni moral imeti veliko boljše možnosti za nominacijo in celo končno zmagoslavje. A če so nominacije za zlate globuse dobra napoved oskarjev, potem se bo tradicija nadaljevala. Omeniti namreč velja, da južnokorejska kinematografija, navkljub številnim izvrstnim filmom, še vedno nima nominacije za najprestižnejšo filmsko nagrado.  

A vrnimo se raje k temi današnjega zapisa, četrtemu celovečercu uveljavljenega Jang Huna (Rough Cut, The Secret Reunion, The Front Line), ki to pot v fokus postavi enega izmed mejnikov novejše južnokorejske zgodovine – krvavo zatrte protivladne proteste v mestu Gwangju, maja 1980. V zgodbo nas nekaj dni pred krvavimi dogodki popelje seulski taksist Kim Man-Seob (igra ga legenda južnokorejskega filma Song Kang-Ho). Tudi v Seulu v manjšem obsegu potekajo protirežimski protesti, ki jih Man-Seob ne odobrava, saj meni, da so stvari v njegovi domovini povsem sprejemljive, protesti študentskih organizacij neutemeljeni. Njegovo pozornost bolj kot politično ozračje okupira skrb za hčerko edinko (Man-Seob je že nekaj let vdovec) in denarna stiska. Nekako v tem času v Seul iz Tokia prispe Peter, reporter nemške televizije, ki je preko svojih virov izvedel za dogajanje v Gwangjuu. Novinar zaradi popolne blokade in cenzure novic iz nemirnega območja pri lokalni taksi službi naroči prevoz v Gwangju. Tam bi ga sicer moral peljati nekdo drug, toda Man-Seob, z zvijačo spelje odlično plačano vožnjo preveč gobčnemu taksistu.

Thomas Kretschmann, Kang-ho Song, Hae-jin Yoo, and Jun-yeol Ryu in Taeksi woonjunsa (2017)

Če se Taksista lotite brez vsakršnega predznanja vas lahko ozračje, ki ga Jang Hun vzpostavi v uvodne pol ure filma, lahko nekoliko zavede. Man-Seobov vsakdan je predstavljen v komičnem tonu in čeprav že v teh uvodnih minutah v nekaj prizorih opazimo protestnike, nadaljnjega razvoja zgodbe se brez nekaj predznanja ne da predvideti. Protagonist v enem zgodnejših prizorov celo kritizira protestnike in godrnja nekaj o slabi življenjski miselnosti mlajših generacij. Na tej točki je Man-Seob povsem nedovzeten za cilje protestnikov, demokratizacijo in vse ostalo, kar ti želijo doseči. Na nek način je podobno nezainteresiran tudi nemški poročevalec, ki v nemirih, o katerih na mednarodni ravni ni poročal nihče, vidi predvsem dobro profesionalno priložnost. S prihodom dveh osrednjih akterjev v blokirano mesto se začne njuna transformacija, s katero se postopoma poistovetimo tudi gledalci. Film učinkovito prikaže, kako lahko vprašanja in stvari, do katerih čutimo distanco in nas v osnovi pretirano ne zanimajo, z vpletenostjo in izpostavljenostjo le-tem, spreminjajo našo percepcijo in nas iz stanja pasivnega opazovalca postavijo v položaj čustvene odzivnosti in razumevanja. Film s na svojih plečih suvereno nosi legenda južnokorejskega filma Song Kang-Ho, ki pokaže izjemen razpon – od izvrstnega komičnega prispevka v prvem delu, do prepričljive dramske transformacije v drugem delu filma. Škoda je le, da Jang-Hun v želji po akcijskem spektaklu občasno podcenjuje gledalca, oziroma inteligenco in sposobnosti negativcev, s čem v določeni meri spodkopava resnost in tragičnost prikazanega.   

Ocena


ponedeljek, 24. december 2018

Der Hauptmann (2017)

aka The Captain
Max Hubacher in Der Hauptmann (2017)

Slovenski naslov: Stotnik 
Angleški naslov: The Captain
Država: Nemčija, Francija, Poljska
Jezik: nemščina
Leto: 2017
Žanri: drama, zgodovinski, vojni
Dolžina: 118'Imdb 
Režija: Robert Schwentke
Scenarij: Robert Schwentke
Igrajo: Max Hubacher, Milan Peschel, Frederick Lau, Bernd Hölscher, Waldemar Kobus, Alexander Fehling, Britta Hammelstein, Sascha Alexander Geršak, Samuel Finzi, Wolfram Koch, Marko Dyrlich


Konec druge svetovne vojne ni daleč. Nekaj tednov pred kapitulacijo nacistične Nemčije število dezerterjev med nemškimi vojaki vztrajno narašča. V ozadju, za prvo bojno linijo, posebne enote vojaške policije in gestapa lovijo dezerterje. Nekateri izmed njih končajo v taboriščih, drugi so ubiti takoj, na licu mesta. 19- letnemu dezerterju Williju Heroldu je v uvodnih minutah pretila prav takšna usoda, ko je kot prestrašen zajec bežal pred tropom krvoločnih zasledovalcev. Na koncu mu je uspelo zlesti v dovolj globoko luknjo in se rešiti.

Po takšnem uvodu bi brez nekaj predznanja težko predvidel, v kakšni smeri bo zgodbo razvil nemški režiser Robert Schwentke, ki se je filmske obrti naučil v ZDA, nato kratek čas deloval v domovini, nakar se je vrnil v ZDA in se uveljavil kot režiser bolj ali manj uspešnih hitov kot so: Flightplan, RED, Insurgent… S Stotnikom se je Schwentke vrnil v domovino in povsem spremenil smer, v kateri je dotlej krmaril svojo režisersko kariero. 

Tako kot se povsem spremeni življenje mladega dezerterja, ki po čudežni rešitvi med tavanjem po pokrajini naleti na zapuščeno vozilo, v katerem najde plašč in uniformo stotnika. Nekaj minut kasneje mladenič navdušeno koraka v svoji novi uniformi in vpije na namišljene vojake pod njegovo komando – prizor tako tudi simbolično napove kakšen vpliv na njegovo (samo)zavest bo imela njegova nova oprava. Nedolgo zatem mimo prikoraka vojak, ki se takoj podredi avtoriteti, ki jo izkazujejo našitki na mladeničevi uniformi. Mladec pograbi ponujeno priložnosti in sprejme vlogo stotnika, v katero se bo do konca zgodbe vživel do neslutenih razsežnosti.

Milan Peschel and Max Hubacher in Der Hauptmann (2017)

Schwentke zgodbo posneto po resničnih dogodkih (v sodelovanju z direktorjem fotografije, rojakom Florianom Ballhausom), predstaviti v čudovitem monokromu, kar ni zgolj všečna stilistična rešitev, ampak tudi neke vrste filter, skozi katerega so hudodelstva glavnega protagonista in njegovih pomagačev za gledalca za odtenek lažje prebavljiva. To je zgodba o človeku, ki ga v vlogo stotnika potisne goli preživitveni nagon in specifične okoliščine, v katerih taisti človek gre skozi srhljivo psihološko metamorfozo od žrtve do brezčutnega rablja. 

Schwentke skozi preobrazbo glavnega protagonista prevprašuje temačne nagone, ki človeka pripeljejo v stanje duha, v katerem se zločini kakršnim smo tu priča zdijo sprejemljivi. Druga zanimiva točka za razmislek so odzivi skupnosti, predvsem tistih bolj umirjenih in humanih  protagonistov, ki sprva le slepo upoštevajo avtoriteto in ne storijo nič, ko za to še imajo možnost. Kajti potem, ko si tudi sami morajo umazati roke, je pošast (ki so jo soustvarili) enostavno premočna, da bi se ji lahko uprli. To je motiv, ki ga morda še najbolje podčrta lik vojaka Freytaga (odlično ga upodobi  izkušeni Milan Peschel). Tudi sicer je igra celotne igralske ekipe na visokem nivoju, a vseeno poleg že omenjenega Peschela velja izpostaviti še Fredericka Lauja, v vlogi sadističnega vojaka Kipinskega in relativno neznanega Švicarja Maxa Hubacherja (opažen v švicarski mini uspešnici  Der Verdingbub (The Foster Boy, Markus Imboden, 2011), ki je zares prepričljivo pričaral psihološko preobrazbo glavnega protagonista iz plašnega zajca v velikega, zlobnega volka.

Ob vzponu skranje desnice in zaostrovanju retorike nekaterih svetovnih voditeljev je Stotnikovo sporočilo danes še kako aktualno. Odzive posameznika in skupnosti (v širšem in ožjem pomenu besede) v podobnih situacijah so pred Schwentkejem na soroden način secirali njegov rojak Oliver Hirschbiegel z Eksperimentom (Das Experiment, 2001) in dokumentarist Joshua Oppenheimer s Teatrom ubijanja (The Act of Killing, 2012). 

Ocena


ponedeljek, 3. december 2018

22 July (2018)

Anders Danielsen Lie in 22 July (2018), © Netflix



Slo naslov: 22. julij
Država: Norveška, ZDA, Islandija
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Dolžina: 143'Imdb
Žanri: drama, krimi, zgodovinski
Režija: Paul Greengrass
Scenarij: Paul Greengrass, Åsne Seierstad (knjiga)
Igrajo: Anders Danielsen Lie, Jonas Strand Gravli, Jon Øigarden, Seda Witt



Angleški režiser Paul Greengrass se je na veliko sceno prebil s Krvavo nedeljo (Bloody Sunday, 2002), forenzično rekonstrukcijo masakra, ki ga je britanska vojska leta 1972 izvedla v severnoirskem mestu Derry. Štiri leta kasneje je predstavil v realnem času posneto zgodbo United 93, ki pod drobnogled vzame dogajanje na enemu izmed ugrabljenih letal, ki je bilo strmoglavljeno med terorističnimi napadi 11. septembra. Anglež je vmes vskočil v čevlje Douga Limana in s tremi filmi uspešno nadaljeval franšizo o Jasonu Bournu. Letos se je ponovno vrnil k temam terorizma in masovnih zločinov in pod okriljem Netflixa posnel film o terorističnem bombnem napadu v norveški prestolnici Oslo in masakru, ki se je nedolgo zatem zgodil na bližnjem otočku Utoya. Pred tem prispevkom sem pisal o pol leta starejšem in po mojem mnenju konkretno boljšem norveškem filmu Utoya - 22. julija (Režija: Erik Poppe), ki govori o istih tragičnih dogodkih.

Norveški film se največjim delom osredotoča na dogajanje na Utoyi, ki je predstavljeno v enem samem 72 minut dolgem nepretrganem posnetku. Greengrass izbere povsem drugačen pristop, saj v njegovi različici napada v Oslu in na Utoyi služita le kot uvod v dogajanje po tragediji. Erik Poppe v svojem filmu napadalca nikoli ne imenuje niti pokaže njegovega obraza (fizično je v kadru kot silhueta prisoten le nekaj trenutkov), med tem ko Greengrass napadalcu (Anders Danielsen Lie) nameni eno izmed ključnih vlog. Spremljamo ga v pripravah na napada, med samo izvedbo zločinskega načrta in v dogodkih po tragediji, katerim Greengrass nameni največ pozornosti. Film nam pogled na tragedijo predstavi preko  treh ključnih protagonistov. Največ pozornosti poleg napadalca dobi njegov odvetnik Geir Lippestad (Jon Øigarden), ki se s sprejetjem vloge branilca znajde na moralno spolzkem terenu, saj dober del javnosti v tem vidi nekakšno solidarnost z zločincem in ena izmed žrtev, mladi Viljar (Jonas Strand Gravli), ki so ga napadalčeve krogle zadele kar trikrat (enkrat celo v glavo), a je mladenič zahvaljujoč hitri in strokovni zdravniški pomoči vendarle preživel. 

Greengrass vzporedno pelje zgodbe treh likov, vendar mu z nobenim od teh na žalost ne uspe doseči tehtnejšega rezultata. Vse tri zgodbe so gotovo imele potencial za veliko več od površne karakterizacije in pričakovanega finalnega soočenja med žrtvijo in storilcem na sodišču. Tu vidim enega izmed pomembnejših razlogov za nefunkcioniranja filma kot celote, nesmiselna pa se zdi tudi odločitev, da za snemanje angažiraš povsem norveško igralsko zasedbo in potem dialoge posnameš v angleščini. In ko sem že pri igralcih, ne morem mimo postavitve Andersa Danielsena Lieja v vlogo zločinca. Andersa ljubitelji evropskega filma poznamo predvsem po melanholičnih nastopih v filmih Joachima Trierja in prepričan sem, da je tu bil zmožen ponuditi veliko več od tega, kar iz njega izvleče Greengrass. V dobrih 140-ih minutah se je z nosilnimi liki gotovo dalo storiti več, z nekaj več fokusa na treh, ali morda še boljše, dveh likih. Zdi se, da nam Greengrass z vpletanjem likov kot sta premier ali znani desničarski skrajnež v vlogi priče, medijev in jeze javnosti, ki ji na svoji koži občuti principielni branilec in njegova družina, želi ponuditi neko širšo sliko. Toda nekje v iskanju širine in sporočilnega  momenta o nevarnem vzponu skrajne desnice v Evropi film izgubi fokus in preraste v medlo rekonstrukcijo masakra in sodnega procesa, ki mu je sledil. Zavoljo vseh teh razlogov je 22. julij film, ki ga nismo potrebovali.   



Ocena



sobota, 13. oktober 2018

First Man (2018)

Photo by Daniel McFadden - © 2018 Universal Studios and Storyteller Distribution Co. LL



Slo naslov: Prvi človek
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Dolžina: 141',  Imdb
Žanri: biografija, drama, zgodovinski
Režija: Damien Chazelle
Scenarij: Josh Singer, James R. Hansen (knjiga)
Igrajo: Ryan Gosling, Claire Foy, Jason Clarke, Kyle Chandler, Patrick Fugit, Ciaran Hinds, Ethan Embry, Shea Whigham



Damien Chazelle je s prvencem, muzikalom  Guy and Madeline on a Park Bench (2009) opažen predvsem v ameriških kritiških krogih, ki podrobneje spremljajo indie sceno, vendar je njegov prvenec ostal izven dometa večine radarjev, ki opazujejo dogajanje v svetu filma. A nato je iz Sundancea v orbito izstreljen Ritem norosti (Whiplash, 2014), kasnejši dobitnik treh oskarjev in eden najboljših glasbenih filmov vseh časov, ki je mladega Američana promoviral v enega najzanimivejših mladih avtorjev. Po izjemnem uspehu drugega filma je Chazelle pričakovano pomahal v slovo ameriški indie sceni in s muzikalom La La Land (2016) zakorakal v mainstream vode. Uspeh je bil še večji, saj je film prejel kar 6 oskarjev (tudi za režijo) in v blagajne prinesel več kot desetkratnik vloženega denarja.

Chazellejev četrti celovečerec je logično nadaljevanje njegove kariere: komercialno naravnana biografska zgodba ameriškega heroja, ki ima potencial poseči po zlatih kipcih konec prihodnjega februarja. Ena od slabosti odmevnih biografskih zgodb, kakršna je zgodba prvega človeka, ki je stopil na Luno, izhaja iz splošno znanih dejstev in vnaprej določenega končnega izida. Ob podobnih zgodbah je potrebno ubrati drugačno strategijo in Prvi človek je eden takšnih poskusov. Izhodišče je bila Armstrongova uradna biografija: Prvi mož: Življenje Neila A. Armstronga (James R. Hansen, 2005), ki jo je v scenarij predelal Josh Singer (V žarišču, Zamolčani dokumenti), vendar je brez seznanjanja z vsebino knjige težko oceniti, v kolikšni meri film sledi le-tej. Chazelle se osredotoča na centralno figuro velikega podviga – v prvi vrsti gre za karakterno študijo glavnega protagonista in njegov odnos z družino, z manjšim fokusom na interakciji z ljudmi, s katerimi je ta poklicno sodeloval. Zgodba kronološko spremlja Armstrongovo kariero pri NASI, vse od začetkov v vlogi testnega pilota naprednih zračnih plovil, ki so igrali pomembno vlogo pri razvoju ameriškega vesoljskega programa. Leta mukotrpnih in nevarnih testiranj so Armstronga promovirala v ključnega človeka projekta, ki je potem imel čast voditi prvo uspešno misijo na Luno.

Chazellejev Neil Armstrong je eden tistih likov, ki funkcionira na drugačni valovni dolžni kot večina Zemljanov. Ne govori veliko, redko kaže čustva in ves čas ponuja vtis žalostnega človeka, ki se mu je vse zanimivo v življenju že zgodilo. Gosling je tu ponovno v elementu, v kakšen smo ga gledali že v filmih njegovih režiserjev (beri: Nicolas Winding Refn, Derek Cianfrance), z melanholijo v očeh in preteklostjo, ki mu ves čas diha za ovratnik. Nesreča je prišla s smrtjo hčerke, po kateri Armstrong kot oče in mož več ni funkcioniral najbolje in je čustva namesto navzven vedno bolj potiskal navznoter. V komunikaciji z najbližjimi ni znal najti ne besed, ne dejanj, s katerimi bi pokazal naklonjenost in ljubezen. Zdi se, da je prav čustvena zavrtost bila pomemben motivacijski faktor, ki pojasni marsikaj: delovno vnemo, osredotočenost in pogum v soočanju z nevarnimi nalogami, v katerih je strah pogosto človekov najnevarnejši sovražnik. Zaradi vsega navedenega Armstrong ni lik, ki nudi veliko priložnosti za vzpostavitev vezi, kakršne se običajno spletejo med gledalci in filmskimi junaki. Chazelle pokaže zanimanja za socialno-politične aspekte vesoljske tekme, vendar brez (za ameriški film značilnega) igranja na patriotske note in se celo odpove kadru zmagoslavnega postavljanja ameriške zastave na Luni. Prvi človek slavi pogum in podčrtava žrtev, ki so jo v največje dosežke človeštva vgradili tisti, ki so v teh podvigih direktno sodelovali. Prizori poletov in samega pristanka na Luno ne nudijo vizualnega spektakla (hrumenje, tresoča kamera, bližnji posnetki obrazov, vijakov, opreme), ampak predvsem posredujejo počutje akterjev. Prvi človek je film, ki ga bolj kot sam podvig, zanimajo ljudje za velikim podvigom. Največ prostora kakopak dobi Armstrong, ki je s svojo zadržanostjo in nedostopnostjo nasprotje tipičnega (ameriškega) junaka. Chazelle namesto všečnosti izbere avtentičnost, kar naredi film manj dostopen. Odločitev pozdravljam in spoštujem, a se obenem zavedam, da zgodba morda prav zato name ni imel pretirano močnega vpliva.

Ocena



sreda, 11. julij 2018

First They Killed My Father (2017)

Foto: Netfilx


Slo naslov: -
Država: Kambodža, ZDA
Jezik: kmerščina
Leto: 2017
Dolžina: 136'Imdb
Žanri: biografija, drama, zgodovinski
Slo recenzija: -
Režija: Angelina Jolie
Scenarij: Loung Ung, Angelina Jolie
Igrajo: Sareum Srey Moch, Phoeung Kompheak, Sveng Socheata, Mun Kimhak, Khoun Sothea


[ENG]


In the 70's, a Cambodian middle-class girl sees the lives of her family and her turning upside-down when the Khmer Rouge invades the Cambodia. They leave their comfortable apartment and lifestyle to live in a primitive working camp. Her father, a former officer, is killed and the family splits to survive.


Ocena