Jojo Rabbit (2019)

Sam Rockwell, Taika Waititi, and Roman Griffin Davis in Jojo Rabbit (2019), Photo: Twentieth Century Fox

Slovenski naslov: Zajec Jojo

Država: Nova Zelandija, Češka, ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: komedija, drama, vojni

Dolžina: 108',  Imdb 

Režija: Taika Waititi

Scenarij: Taika Waititi, Christine Leunens (knjiga)

Igrajo: Roman Griffin Davis, Thomasin McKenzie, Taika Waititi, Scarlett Johansson, Sam Rockwell, Rebel Wilson, Stephen Merchant, Alfie Allen

Novozelandski režiser, scenarist in igralec Taika Waititi je pred dnevi za naslovno stvaritev prejel svojega prvega oskarja in sicer za prirejeni scenarij. Če odmislim komercialno uspešen izlet v Marvelovo vesolje (Thor: Ragnarok, 2017), pridem do zaključka, da njegovi filmi praviloma izžarevajo neko preprosto očarljivost, ki se ji ne moreš upreti. Eagle vs Shark, Boy, What We Do in the Shadows, Hunt for the Wilderpeople in Jojo Rabbit so filmčki, ki gledalca razorožijo s simpatičnimi liki in zabavnim, dinamičnim dogajanjem, ob katerem praviloma ni težko ohraniti koncentracijo in vključenost v zgodbo. Zajec Jojo bi nemara bil deležen še toplejšega sprejema, če ga nekateri ne bi doživljali kot neprimeren poskus relativiziranja zgodovinskih vlog in neokusnega satiriziranja občutljivega zgodovinskega obdobja. 

Če izhajaš iz stališča, da je nedopustno, da si otrok za namišljenega prijatelja izbere Hitlerja, potem je še toliko težje pogoltniti Waititijevo komično interpretacijo firerja in njegovo razmerje z desetletnim fantkom. Menim, da težave s sprejemanjem in percepcijo takšnih zgodb običajno ima gledalec preveč trdno zasidran v resničnem svetu, ki z vnaprejšnjo obsodbo vstopa v domišljijske svetove filmskih ustvarjalcev. Toda samo če si dovoliš seznanitev s takšnim, domnevno spornim okoljem, lahko povsem realno ovrednotiš idejno-sporočilno vrednost filma. 

Thomasin McKenzie and Roman Griffin Davis in Jojo Rabbit (2019), Photo: Twentieth Century Fox

V čas druge svetovne vojne postavljena zgodba življenje v nacistični Nemčiji slika skozi oči 10-letnega fantiča. Jojo nima veliko prijateljev, zato ne preseneča, da si je ob odsotnem očetu (ta naj bi se boril na eni izmed številnih front) in zaposleni materi, ki dela pri lokalnem oddelku za propagando, omislil namišljenega prijatelja. In izbira je padla na firerja, kar niti ni tako nenavadno, če imamo na umu, da je le-ta plod domišljije v nacistični Nemčiji odraščajočega otroka, ki prosti  čas preživlja v pripravljalnem kampu Hitlerjeve mladine. Druženje s sovrstniki v naravi je iz njegove perspektive nedvomno bolj zabavno od dolgočasnega poležavanja med štirimi zidovi. Toda ko Jojo odkrije, da se v tajnem prostoru njihove družinske hiše skriva mlada Židinja Elsa, se njegova percepcija sveta začne spreminjati. 

Razkritje materine vloge v tej zadevi in skrivna interakcija z Elso počasi razblinjata zablode in laži, s katerimi je njegovo glavo napolnila nacistična propagandna mašinerija. S posmehom usmerjenim proti vnetim izvajalcem nacistične ideologije in  drobnimi znamenji nestrinjanja tistih, ki so po spletu okoliščin, največkrat proti svoji volji, postali kolešček v nacističnem stroju, Waititi izpiše jasno obsodbo nacističnega režima, a obenem opozori na zgrešenost posploševanja in kompleksnost okoliščin, v katerih spodoben človek lahko konča v napačni uniformi. Ideja se jasno manifestira v vlogi in prispevku vodje kampa Hitlerjeve mladine (Sam Rockwell) in nedolžnih otrocih, ki so v rosni mladosti bili stlačeni v uniforme. Zajec Jojo je v osnovi preprost, univerzalno razumljiv film za vso družino, ki ubere pristop podoben tistemu, ki ga je  v svoji mojstrovini Življenje je lepo (La vita e bella, 1997) ubral Roberto Benigni. Pri obeh filmih ne najdemo kompleksnosti, s katero na primer otroško vpetost v nacistično ideologijo obravnava odlična vojna drama Lore (2012, Cate Shortland), vendar se mi komentarji o "zaskrbljenosti" in "neprimernosti" ob tako nedvomni sporočilnosti zdijo povsem zgrešeni. Enostavno bi bilo škoda ne spoznati tako simpatičnega glavnega junaka, ki ga je v svoji prvi filmski vlogi odlično upodabil mladi Roman Griffin Davis. Obenem velja podčrtati še eno vrhunsko izvedbo mlade novozelandske igralke Thomasin McKenzie, ki po odlični vlogi v hvaljenem Ne puščaj sledov (Leave No Trace, Debra Granik, 2018) še enkrat manifestira razkošje svojega igralskega talenta. Zajec Jojo je film, ki s prepletanjem komedije s tragedijo obsodi sovraštvo in predsodke, ter nas opominja, da živimo v času, ko je zoper takšno miselnost potrebno ponovno odločno povzdigniti glas.

Ocena

1917 (2019)

George MacKay in 1917 (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: 1917

Država: VB, ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: drama, vojni

Dolžina: 119' ,  Imdb 

Režija: Sam Mendes

Scenarij: Sam Mendes, Krysty Wilson-Cairns

Igrajo: Dean-Charles Chapman, George MacKay, Daniel Mays, Colin Firth, Andrew Scott

Sedma umetnost je prvo svetovno vojno vedno nekoliko zapostavljala, vsaj iz stališča števila posnetih filmov, saj so se filmarji raje odločali za zgodbe postavljene v čas druge svetovne vojne. Večja časovna distanca in številni objektivni razlogi (manj izvirnih gradiv iz časopisnih, knjižnih in dokumentarnih virov) so nedvomno nekoliko skrčili interes ustvarjalcev za vojne zgodbe iz tega obdobja. Zato ne preseneča, da je večina najboljših filmov o prvi svetovni vojni posneta v prvi polovici dvajsetega stoletja, četudi smo tudi v drugi polovici prejšnjega stoletja dobili nekatere klasike kot so: Kubrickove Steze slave, Leanovega Lawrenca Arabskega, Weirov Gallipoli...

Glede na zmagoslavje na zlatih globusih (nagradi za najboljši film in režijo) in številne oskarjevske nominacije si je takšen status že zagotovil tudi osmi celovečerec Sama Mendesa. Angleški oskarjevec (Lepota po ameriško) se je o prvi svetovni vojni veliko pogovarjal s svojim dedkom in rezultat teh pogovorov je scenarij, ki ga je spisal skupaj s ko-scenaristko Krysty Wilson-Cairns. Na tem mestu mogoče ni odveč poudariti, da plod njunih naporov sam po sebi ni nobeden scenaristični presežek, ampak dokaj preprosta, linearna pripoved. Dva mlada britanska vojaka Blake (Dean-Charles Chapman) in Schofield (George MacKay) se nepričakovano znajdeta pred izjemno nevarno, morda celo nemogočo nalogo. Komunikacija z enim izmed bataljonov britanske vojske je pretrgana in 1600 mož pod poveljstvom ambicioznega polkovnika bo kot kaže padlo v past, ki so jo s strateškim umikom nastavili Nemci. Njuna naloga je prebiti se skozi nevarno nikogaršnje ozemlje in poveljniku enote dostaviti ukaz o preklicu planiranega napada. Dodaten motiv za enega izmed mladeničev je dejstvo, da je med borci ogroženega bataljona tudi njegov starejši brat.

Dean-Charles Chapman in 1917 (2019), Foto: Imdb

Mendes nas po hitri seznanitvi z obema junakoma skupaj z njima vrže v obrambne jarke britanske vojske. Z njima se hitro premikamo po dolgi obrambni liniji vedno globlje proti prvi bojni črti in spotoma absorbiramo fragmente realnosti vojakov, ki čakajo na naslednji sovražnikov napad ali juriš, ko bodo njihove možnosti za preživetje znova drastično upadle. Toda 1917 je film, ki nima časa za njihove zgodbe. Osnovna ideja je bila posneti film v enem samem kadru, ki s konstantnim premikanjem akterjev gledalcu posreduje občutek kontinuiranega dogajanja. Mendes je odlično izkoristil prednosti digitalne ere, obenem pa je na voljo imel vrhunskega mojstra kamere, oskarjevca Rogerja Deakinsa in montažne spretnostmi še enega oskarjevca Leeja Smitha. Skupaj so sestavili vizualno impresivno zgodbo, povedano v ritmu, ki gledalcu ne pušča veliko časa za predah ali premlevanje videnega. 

Skoraj dve uri filma mineta v konstantnem boju junakov s tiktakajočo uro in številnimi ovirami, ki jima stojijo na poti. Zato v naslovnem vidim sila kratkočasno izkušnjo, po kateri mi ni bilo tako enostavno identificirati razloge, zaradi katerih po izhodu iz kino dvorane nisem čutil prevzetosti, ki bi jo glede na kvaliteto vseh sestavnih delov moral čutiti. Za tako dobro režiran film, s tako dovršenimi prizorišči, celostno vizualno podobo in nadvse primerno glasbeno spremljavo Thomasa Newmana, bi občutki morali biti boljši. In občutki so, da ne bo pomote, zelo dobri, a vseeno sem nekako prišel do sklepa, da je prav tehnična superiornost v realizaciji koncepta nepretrganega posnetka najbrž tista utež okoli vratu, ki zgodbi preprečuje, da zadiha s polnimi pljuči. Za vzpostavitev intimnejšega odnosa med gledalcem in liki navkljub izdatni minutaži enostavno zmanjka časa, podobni občutki se porajajo tudi ob pomanjkanju nekega širšega konteksta, v kateri je umeščena naslovna zgodba. Protivojna sporočilnost je glede na kupe razpadajočih trupel dovolj močna, a vseeno ostaja občutek, da je takšno vrsto zgodbe izbrana pripovedna tehnika vseeno ni bila najboljša izbira. Film kljub temu že s samo izbiro dveh osrednjih protagonistov podčrta eno izmed temeljnih resnic vsake vojne: na prvih bojnih črtah so najpogosteje ugašala življenja mladih fantov, med tem ko so starejši njihov pogum največkrat občudovali z razmeroma varne distance.

Ocena

Dylda (2019)

aka Beanpole

Viktoria Miroshnichenko in Dylda, Foto: Kino Lorber

Slo naslov: Prekla

Drugi naslovi: Beanpole

Država: Rusija

Jezik: ruščina

Leto: 2019

Žanri: drama, vojni 

Dolžina: 137',  Imdb

Režija: Kantemir Balagov

Scenarij: Kantemir Balagov, Alexander Terekho

Igrajo: Viktoria Miroshnichenko, Vasilisa Perelygina, Andrey Bykov, Igor Shirokov, Konstantin Balakirev, Ksenia Kutepova, Olga Dragunova, Timofey Glazkov

Leta 1991 rojeni ruski režiser Kantemir Balagov je že s prvencem Bližina (Tesnota, 2017) napovedal velike stvari, saj je zanj v Cannesu prejel nagrado mednarodnega združenja filmskih kritikov (FIPRESCI). Dve leti kasneje se je na Azurno obalo vrnil s Preklo (Dylda), ki je v sekciji Poseben pogled odnesel nagrado za najboljšo režijo in še eno nagrado združenja kritikov. Kvaliteto njegovega drugega celovečerca je prepoznala tudi žirija nedavno končanega Liffa, ki je filmu podelila vodomca, najpomembnejšo nagrado največjega domačega festivala.

Prekla je zgodba postavljena v današnji Sankt Peterburg (nekoč Leningrad), nekaj mesecev po koncu druge svetovne vojne. V mesto, ki je preživelo eno najdaljših in najbolj uničujočih obleganj v sodobni zgodovini. Bolnišnice, polne ranjenih vojakov in civilistov pokajo po šivih. Medicinska sestra Ilja, visoka, suha in bleda ženska (pojasnilo naslova „Prekla“), je v bolnišnico prišla naravnost s prve bojne linije. Po močni eksploziji, v kateri ni bila fizično huje poškodovana se je nekaj premaknilo v njenih možganih. Po tej nesreči se ji je začelo dogajati, da preprosto zmrzne in za nekaj minut nepremično obtiči v mestu. V hipu se ji lahko zgodi, da postane negibna, povsem neobčutljiva za dogajanje okoli nje, nezmožna komunikacije z okolico. Ilja kljub temu dobro skrbi za malega Paško, ki v resnici ni njen otrok, ampak potomec njene najboljše prijateljice Maše. Splet nesrečnih okoliščin pripelje do tragičnega dogodka, ki bo Mašo po njeni vrnitvi s fronte še močneje povezal z Iljo.

V času vojne trpijo vsi. Tudi močni, kaj šele šibkejši. Po koncu druge svetovne vojne v dolgo obleganem Leningradu praktično več ni živega bitja, ki se ne spopada s post-travmatsko stresno motnjo. Eni so izgubili starše, drugi otroke, tretji partnerje. Tisti največji nesrečniki celotne družine. Biti samska ženska v tem času in takšnem okolju, v času povojne depresije in vsesplošnega pomanjkanja, je sila zahtevna izkušnja. 

Balagov je svojo zgodbo naslonil na knjigo Vojna nima ženskega obraza (The Unwomanly Face of War) pisateljice in nobelovke Svetlane Aleksijevič. Knjiga je bila navdih za izvirni scenarij, ki ga je Balagov soustvaril z Alexandrom Terekhom. Prekla v tem smislu ima neko posebno, redko lastnost, saj gledalcu nudi izkušnjo povojne depresije in drugih post-travmatskih resničnosti iz ženske perspektive, med tem ko večina povojnih zgodb izbere bodisi poveličevanje moških herojstev, bodisi klasično zgodbo o heteroseksualni ljubezni v težkih časih. 

Viktoria Miroshnichenko & Vasilisa Perelygina in Dylda, Foto: Kino Lorber

Film med ostalim jasno podčrta nepomembnost dejstva, da sta junakinji vojno dočakale na zmagovalni strani in spoznanje, da bolečina v povojnem času radira ločnico med poraženci in zmagovalci. Nemogoče je spregledati nesrečo, ki jo Maša poskuša skriti za njenimi prisiljenimi nasmehi, ali otopelosti v očeh najpomembnejšega moškega protagonista – izčrpanega starejšega zdravnika, sicer šefa bolnišnice – ki ga z Iljo druži poseben, skorajda očetovski odnos.

Balagovu v ta trikotnik protagonistov subtilno umesti vprašanje spolne identitete, kot nekakšno spremljajočo opombo – namenoma relativizirano vprašanje, ki je v težkih časih sekundarnega pomena. Potlačena romantična čustva so le ena komponenta zavezništva med Iljo in Mašo, ki je v  krutih razmerah v resnici edina pozitivna variabla v življenjih obeh junakinj.

Prekla je zahtevna, težka izkušnja, ki kljub temu nudi nekaj situacijskega, z vzdušjem dobro usklajenega humorja. Izpostaviti velja še odlično selekcijo igralskega kadra, predvsem v tistih najpomembnejših vlogah. Zelo cenim prispevek Viktorie Mirošničenko, ki kot Ilja subtilno skriva nemir, bolečino in hrepenenje za fasado ekspresivne zadržanosti in robatosti. Enako prepričljiva je Vasilisa Pereljgina kot Maša, ki je njeno pravo nasprotje – ta svoja čustva zna pokazati navzven, vendar je tudi ta, na videz čustveno bolj dostopna interpretacija ima funkcijo zakrivanje globokih ran, ki jih na duši in telesu (dobesedno) nosi protagonistka.  

Pika na i, ki drugi celovečerec izjemno nadarjenega režiserja dviguje visoko iznad povprečja je bogata, do zadnje podrobnosti izpiljena vizualna komponenta filma, ki jo s premišljeno mizansceno, barvnim dizajnom prizorišč in kostumografijo v zares impresivno izkušnjo poveže mlada, nadarjena direktorica fotografije Ksenia Sereda. Izkušnja gledanja Prekle je podobna opazovanju  vrhunskega slikarskega dela, ob katerem se lahko za nekaj trenutkov potopiš v ta svet in začutiš vso globino podob. V teh trenutkih do izraza pride režiserjev občutek za tempo, saj nam Balagov zna ponuditi dovolj časa za absorbiranje teh podob. Prekla je v mojih očeh, zavoljo vseh naštetih razlogov, eden izmed vrhuncev letošnjega leta.       

Ocena

Scream for Me Sarajevo (2017)

Scream for Me Sarajevo (2017), Foto: Imdb

Slovenski naslov: -

Država: BIH

Jezik: bosanščina, angleščina

Leto: 2017

Žanri: dokumentarni, glasba, vojni

Dolžina: 95' ,  Imdb 

Režija: Tarik Hodžić

Scenarij: Tarik Hodžić, Jasenko Pašić

Igrajo: Bruce Dickinson, Alen Ajanović, Esad Bratović, Mirza Ćorić, Chris Dale, Alessandro Alex Elena, Erol Gagula, Trevor Gibson

Obleganje Sarajeva je eno najdaljših vojaških obleganj kakega mesta v sodobni zgodovini. V 1395-dnevnem obleganju mesta med leti 1992 in 1996, en datum in dogodek imata prav posebno mesto. 14. decembra 1994 se je dvorani kulturnega centra zgodil koncert, ki se je za vedno zapisal v srca obiskovalcev in nastopajočih. V Sarajevo je s svojim bendom Skunkworks prišel Bruce Dickinson, frontman kultnih Iron Maiden. Dokumentarec Scream for Me Sarajevo bosanskega režiserja Tarika Hodžića in scenarista Jasenka Pašića prikazuje takratne vojne okoliščine in ljudi, vpletene v organizacijo in realizacijo tega neverjetnega glasbenega dogodka. Spomnim se kako sem z odprtimi usti na TV-ju ujel kratko novičko o koncertu in kako surrealno je vse skupaj zvenelo. Svoje spomine na ta »nadnaravni« dogodek v dokumentarcu z nami delijo ljudje, ki so bili tam: Dickinson in člani njegovega benda, sarajevski rokerji, novinarji, člani britanskega vojaškega kontingenta v sklopu ZN-a, brez katerih koncerta ne bi bilo.

Dickinsonu in ekipi je bil obljubljen helikopter, s katerim bi morali iz Splita poleteti v Sarajevo. Toda v komandi ZN-a so izvedeli za operacijo in potegnili ročno zavoro. Dogodek je predstavljal preveliko varnostno tveganje in sprva je kazalo, da koncerta sploh ne bo. Toda Bruce in ekipa so bili pripravljeni tvegati še več. Vkrcali so se pod cerado tovornjaka neke humanitarne organizacije in se sredi zime, oboroženi s pogumom in pločevinkami piva, podali na pot proti obleganem Sarajevu. 

Scream for Me Sarajevo (2017), Foto: Imdb

Hodžić s kombinacijo arhivskih posnetkov in pogovor z glavnimi akterji v sedanjosti lepo rekonstruira okoliščine organizacije koncerta. Scream for Me Sarajevo iz moje perspektive ni ne glasbeni, ne politični film in čeprav je eden njegovih pomembnejših elementov prikaz posledic vojne, v njem praktično ni politične komponente. Njegova apolitičnost temelji na distanciranju britanskih oficirjev od uradnega stališča poveljstva ZN, ki so zadevo organizirali kljub nasprotovanju nadrejenih in odsotnosti kakršnekoli vpletenosti takratnih političnih predstavnikov bosanske, oziroma srbske strani. Film se osredotoča le na konstantnost grožnje, ki so jo za prebivalstvo predstavljale granate in ostrostrelci. Scream for Me Sarajevo učinkovito pokaže, kaj je koncert pomenil ljudem v teh unikatnih okoliščinah, v dneh in letih, ko je obstoj temeljil na preprostih preživitvenih nagonih. Le predstavljamo si lahko, kako izvenzemeljsko surrealna je bila izkušnja ljudi, ko jih je z odra pozdravil Dickinson. Nastopajoči so se 20 let kasneje vrnili v zdaj že obnovljeno Sarajevo, obiskali prizorišče koncerta in se srečali z ljudmi, ki so takrat bili tam. Hodžić iz pričevanj protagonistov lepo izlušči močno vez, ki je sredi vojne vihre vzniknila med ljudmi, ki so tako ali drugače bili vključeni v dogodek in nam pokaže, kako zelo močan pečat je le-ta pustil na vse vpletene. Film je nenazadnje dokument o univerzalni brezmejnosti glasbe in neverjetni sposobnosti povezovanja ljudi na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah.  

They Shall Not Grow Old (2018)

Photo by Courtesy of Warner Bros. Pictures - © 2018 Imperial War Museum

Slo naslov: -

Država: VB, Nova Zelandija

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Dolžina: 99' ,  Imdb

Žanri: dokumentarni, zgodovinski, vojni

Režija: Peter Jackson

Scenarij: Peter Jackson

[ENG]

On the centenary of the end of First World War, Academy Award-winner Peter Jackson (The Lord of the Rings trilogy) presents the World Premiere of an extraordinary new work showing the Great War as you have never seen it. 

Using state of the art technology to restore original archival footage which is more than a 100-years old, Jackson brings to life the people who can best tell this story: the men who were there.  Driven by a personal interest in the First World War, Jackson set out to bring to life the day-to-day experience of its soldiers. After months immersed in the BBC and Imperial War Museums’ archives, narratives and strategies on how to tell this story began to emerge for Jackson. Using the voices of the men involved, the film explores the reality of war on the front line; their attitudes to the conflict; how they ate; slept and formed friendships, as well what their lives were like away from the trenches during their periods of downtime. 

Jackson and his team have used cutting edge techniques to make the images of a hundred years ago appear as if they were shot yesterday. The transformation from black and white footage to colourised footage can be seen throughout the film revealing never before seen details. Reaching into the mists of time, Jackson aims to give these men voices, investigate the hopes and fears of the veterans, the humility and humanity that represented a generation changed forever by a global war.  -Official site

Ocena

Der Hauptmann (2017)

aka The Captain

Max Hubacher in Der Hauptmann (2017)

Slovenski naslov: Stotnik 

Angleški naslov: The Captain

Država: Nemčija, Francija, Poljska

Jezik: nemščina

Leto: 2017

Žanri: drama, zgodovinski, vojni

Dolžina: 118',  Imdb 

Režija: Robert Schwentke

Scenarij: Robert Schwentke

Igrajo: Max Hubacher, Milan Peschel, Frederick Lau, Bernd Hölscher, Waldemar Kobus, Alexander Fehling, Britta Hammelstein, Sascha Alexander Geršak, Samuel Finzi, Wolfram Koch, Marko Dyrlich

Konec druge svetovne vojne ni daleč. Nekaj tednov pred kapitulacijo nacistične Nemčije število dezerterjev med nemškimi vojaki vztrajno narašča. V ozadju, za prvo bojno linijo, posebne enote vojaške policije in gestapa lovijo dezerterje. Nekateri izmed njih končajo v taboriščih, drugi so ubiti takoj, na licu mesta. 19- letnemu dezerterju Williju Heroldu je v uvodnih minutah pretila prav takšna usoda, ko je kot prestrašen zajec bežal pred tropom krvoločnih zasledovalcev. Na koncu mu je uspelo zlesti v dovolj globoko luknjo in se rešiti.

Po takšnem uvodu bi brez nekaj predznanja težko predvidel, v kakšni smeri bo zgodbo razvil nemški režiser Robert Schwentke, ki se je filmske obrti naučil v ZDA, nato kratek čas deloval v domovini, nakar se je vrnil v ZDA in se uveljavil kot režiser bolj ali manj uspešnih hitov kot so: Flightplan, RED, Insurgent… S Stotnikom se je Schwentke vrnil v domovino in povsem spremenil smer, v kateri je dotlej krmaril svojo režisersko kariero. 

Tako kot se povsem spremeni življenje mladega dezerterja, ki po čudežni rešitvi med tavanjem po pokrajini naleti na zapuščeno vozilo, v katerem najde plašč in uniformo stotnika. Nekaj minut kasneje mladenič navdušeno koraka v svoji novi uniformi in vpije na namišljene vojake pod njegovo komando – prizor tako tudi simbolično napove kakšen vpliv na njegovo (samo)zavest bo imela njegova nova oprava. Nedolgo zatem mimo prikoraka vojak, ki se takoj podredi avtoriteti, ki jo izkazujejo našitki na mladeničevi uniformi. Mladec pograbi ponujeno priložnosti in sprejme vlogo stotnika, v katero se bo do konca zgodbe vživel do neslutenih razsežnosti.

Milan Peschel and Max Hubacher in Der Hauptmann (2017)

Schwentke zgodbo posneto po resničnih dogodkih (v sodelovanju z direktorjem fotografije, rojakom Florianom Ballhausom), predstaviti v čudovitem monokromu, kar ni zgolj všečna stilistična rešitev, ampak tudi neke vrste filter, skozi katerega so hudodelstva glavnega protagonista in njegovih pomagačev za gledalca za odtenek lažje prebavljiva. To je zgodba o človeku, ki ga v vlogo stotnika potisne goli preživitveni nagon in specifične okoliščine, v katerih taisti človek gre skozi srhljivo psihološko metamorfozo od žrtve do brezčutnega rablja. 

Schwentke skozi preobrazbo glavnega protagonista prevprašuje temačne nagone, ki človeka pripeljejo v stanje duha, v katerem se zločini kakršnim smo tu priča zdijo sprejemljivi. Druga zanimiva točka za razmislek so odzivi skupnosti, predvsem tistih bolj umirjenih in humanih  protagonistov, ki sprva le slepo upoštevajo avtoriteto in ne storijo nič, ko za to še imajo možnost. Kajti potem, ko si tudi sami morajo umazati roke, je pošast (ki so jo soustvarili) enostavno premočna, da bi se ji lahko uprli. To je motiv, ki ga morda še najbolje podčrta lik vojaka Freytaga (odlično ga upodobi  izkušeni Milan Peschel). Tudi sicer je igra celotne igralske ekipe na visokem nivoju, a vseeno poleg že omenjenega Peschela velja izpostaviti še Fredericka Lauja, v vlogi sadističnega vojaka Kipinskega in relativno neznanega Švicarja Maxa Hubacherja (opažen v švicarski mini uspešnici  Der Verdingbub (The Foster Boy, Markus Imboden, 2011), ki je zares prepričljivo pričaral psihološko preobrazbo glavnega protagonista iz plašnega zajca v velikega, zlobnega volka.

Ob vzponu skranje desnice in zaostrovanju retorike nekaterih svetovnih voditeljev je Stotnikovo sporočilo danes še kako aktualno. Odzive posameznika in skupnosti (v širšem in ožjem pomenu besede) v podobnih situacijah so pred Schwentkejem na soroden način secirali njegov rojak Oliver Hirschbiegel z Eksperimentom (Das Experiment, 2001) in dokumentarist Joshua Oppenheimer s Teatrom ubijanja (The Act of Killing, 2012). 

Ocena

Tuntematon sotilas (2017)

aka Unknown Soldier 

Eero Aho, Johannes Holopainen, and Elias Gould in Tuntematon sotilas (2017)

Slo naslov: Neznani vojak

Drugi naslovi: Unknown Soldier 

Država: Finska, Belgija 

Jezik: finščina

Leto: 2017

Dolžina: 180',  Imdb

Žanri: drama, vojni

Režija: Aku Louhimies

Scenarij: Aku Louhimies, Vaino Linna (knjiga)

Igrajo: Eero Aho, Johannes Holopainen, Jussi Vatanen, Aku Hirviniemi, Hannes Suominen, Arttu Kapulainen, Paula Vesala, Joonas Saartamo, Juho Milonoff

Zgodovinski roman Neznani vojak (Tuntematon sotilas, 1954) finskega pisatelja Vaina Linna (preveden tudi v slovenščino) je ena najpomembnejših knjig na Finskem in izhodišče za kar tri istoimenske filme: prvega je leta 1995 režiral Edvin Laine, drugega leta 1985 Rauni Mollberg, najnovejša različica v režiji Akuja Louhimiesa pa je v finska kina prišla lanskega oktobra. Triurni vojni ep spremlja pehotno enoto finske vojske med drugo svetovno vojno, v t.i. Nadaljevalni vojni (junij 1941 - september 1994), v kateri se je takratna zaveznica nacistične Nemčije spopadla z ruskimi silami. Spopad je bil svojevrstno nadaljevanje 15 mesecev trajajoče Zimske vojne (ta je trajala od novembra 1939 do marca 1940), v kateri je Finska izgubila del ozemlja na vzhodu države. Film pojasnjuje okoliščine in zgodovinski kontekst finskega sodelovanja z nacistično Nemčijo. V nastanek enega izmed najdražjih finskih filmov vseh časov je vloženo 7 milijonov evrov in moram priznati, da je ekipi, ki stoji za naslovno produkcijo, v mnogih pogledih uspelo ustvariti impresivno filmsko stvaritev. Sploh če končni rezultat primerjamo z dragimi holivudskimi produkcijami, saj sem imel občutek, da gledam film, ki je stal desetkratnik tega zneska. Največ prizorov je namreč posnetih na prostem, v finskih gozdovih in gorah, v najrazličnejših vremenskih pogojih, kar je ob številnih likih in velikemu številu statistov nedvomno bila dokaj zahtevna naloga. Neznani vojak v tehničnem smislu izpolni malodane vse cilje pravega zgodovinskega vojnega spektakla. Film ponuja številne lepo koordinirane in posnete prizore bojevanja, avtentično kostumografijo in rekvizite (orožje in ostala vojaška sredstva), ki zgodbo prepričljivo postavijo v obravnavano zgodovinsko obdobje. Louhimies zgodbo gradi okoli več likov, med katerimi najbolj izstopa odlični Eero Aho v vlogi sposobnega vojnega veterana in desetnika Rokka, ki ne prenese avtoritete in nesmiselnih ukazov nadrejenih. Številni liki sicer prinašajo raznolikost a so istočasno ena izmed slabosti, saj film navkljub izdatni dolžini mestoma izgublja fokus, z vpletanjem romantičnih elementov in vzpostavljanjem povezav med pomembnejšimi liki in tistimi, ki čakajo na njihovo vrnitev. Neznani vojak je izkušnja, ki gledalcu poleg osvetlitve manj znanih zgodovinskih dejstev ponudi dovolj cineastičnega zadoščenja, a obenem želim poudariti, da je Louhimiesov film vseeno daleč od največjih mojstrovin vojnega filma, kakršna je denimo Malickova Tanka rdeča črta (The Thin Red Line, 1998), s katerim ima kar nekaj podobnosti.

Ocena

Es war einmal in Deutschland... (2017)

aka Bye Bye Germany

Es war einmal in Deutschland... (2017)

Slo naslov: Bilo je nekoč v Nemčiji

Angleški naslov: Bye Bye Germany

Država: Nemčija, Belgija

Jezik: nemščina

Leto: 2017

Dolžina: 102',  Imdb

Žanri: drama, komedija, vojni

Režija: Sam Garbarski

Scenarij: Sam Garbarski, Michel Bergmann

Igrajo: Moritz Bleibtreu, Antje Traue, Tim Seyfi, Mark Ivanir, Anatole Taubman 

Komična povojna drama Bilo je nekoč v Nemčiji nas pelje v čas tik po drugi svetovni vojni. Nemčija je poražena, večina preživelih Židov želi zapustiti Nemčijo in oditi bodisi v Ameriko, bodisi v Palestino. Med preživelimi je tudi David Bermann (igra ga nemški zvezdnik Moritz Bleibtreu), ki po vojni skuša ponovno zagnati družinski biznis s tekstilom, ki ga je pred vojno uspešno vodila njegova družina. David je vedno znal vrteti jezik – ljudi je znal pripraviti do tega, da ga poslušajo in mu verjamejo. Bil je rojeni trgovec, ki je lahko prodal karkoli in prav njegova govorniška spretnost mu je pomagala preživeti v taborišču. Tam sicer ni mogel nič prodajati, zato je nacistom "prodajal" vice in si tako priboril naklonjenost oficirjev, ki so se dobro počutili v njegovi družbi. Sočasno z razvojem biznisa s tekstilom, ki ga David vodi s preživelimi sotrpini iz taborišč, spremljamo serijo intervjujev z ameriško oficirko, saj Američani želijo ugotoviti, ali je David med vojno morda sodeloval z nacisti.

Občutek je, da si David sproti izmišljuje zgodbice, s katerimi želi zmesti oficirko, na ta način pa smo gledalci postavljeni v podoben položaj kot ameriški preiskovalci. Zvijače, s katerimi David prodaja svoje izdelke, le še bolj krepijo naše sume in zdi se, da je prav takšen bil namen ustvarjalcev – gledalca  pripraviti do tega, da vseskozi ugiba o tem, kaj je in kaj ni res. Menim, da prav ta moment drži film po konci, saj zgodba v drugih segmentih ne ponudi prav veliko kakovostnih momentov. Film obdeluje motive prijateljstva in ljubezni, toda občutek je, da osrednji protagonisti (pre)hitro postanejo (pre)dobri prijatelji, do podobnih sklepov pa me je pripeljala tudi analiza romantičnih delov zgodbe. Ob ogledu se sicer nisem dolgočasil, toda za kaj več bi ustvarjalci morali storiti več na planu humorja (saj nenazadnje beseda teče o človeku, ki mu je smisel za humor rešil glavo) in karakterizaciji nekaterih pomembnejših stranskih likov.

      

Film je režiral nemško-belgijski režiser Sam Garbarski, njegova najbolj odmevna stvaritev doslej je pred dvema desetletjema posneta drama Irina Palm z Marianne Faithfull in Mikijem Manojlovićem. Izhodišče za njegov peti celovečerec je bila knjižna uspešnica Die Teilacher (2010) nemško-švicarskega pisatelja, filmarja in producenta Michela Bergmanna.

Ocena

Insyriated (2017)

aka In Syria

Slo naslov: -

Angleški naslov: In Syria

Država: Belgija, Francija, Libanon

Jezik: arabščina

Leto: 2017

Dolžina: 85',  Imdb

Žanri: drama, vojni

Slo recenzija: -

Režija: Philippe Van Leeuw

Scenarij: Philippe Van Leeuw

Igrajo: Hiam Abbass, Diamand Bou Abboud, Juliette Navis, Mohsen Abbas, Moustapha Al Kar, Alissar Kaghadou, Ninar Halabi 

[ENG]

Damascus. The war is on the street. The apartment has become a sort of bunker where everything is organised depending on poverty. Every day is just a struggle to survive until tomorrow. The men are gone, only the women and the elderly are left. But some other men appear. Everyone retreats to the kitchen. Everyone except one young woman, alone on the other side of the door.

Ocena

Thank You for Your Service (2017)

Photo by Francois Duhamel - © 2017 - Universal Pictures

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 109',  Imdb

Žanri: biografija, drama, vojni

Slo recenzija: -

Režija: Jason Hall

Scenarij: Jason Hall, David Finkel (knjiga)

Igrajo: Miles Teller, Beulah Koale, Joe Cole , Haley Bennett, Keisha Castle-Hughes

[ENG]

Thank You for Your Service follows a group of U.S. soldiers returning from Iraq who struggle to integrate back into family and civilian life, while living with the memory of a war that threatens to destroy them long after they've left the battlefield. Starring an ensemble cast led by Miles Teller, Haley Bennett, Joe Cole, Amy Schumer, Beulah Koale, Scott Haze, Keisha Castle-Hughes, Brad Beyer, Omar J. Dorsey and Jayson Warner Smith, the drama is based on the bestselling book by Pulitzer Prize-winning reporter and author David Finkel. Jason Hall, who wrote the screenplay of American Sniper, makes his directorial debut with Thank You for Your Service and also serves as its screenwriter. -Imdb

Ocena

Ming yue ji shi you (2017)

aka Our Time Will Come

Slo naslov: -

Angleški naslov: Our Time Will Come

Država: Kitajska

Jezik:  kitajščina

Leto: 2017

Dolžina: 130' ,  Imdb

Žanri: drama, vojni, zgodovinski

Slo recenzija: -

Režija: Ann Hui

Scenarij: Jiping He

Igrajo: Zhou Xun, Deanie Ip, Eddie Peng, Wallace Huo, Tony Leung Ka-fai, Masatoshi Nagase, Jessie Li

[ENG]

1941. Hong Kong is under Japanese occupation. The anti-Japanese Dongjiang guerilla unit is tasked with rescuing cultural figures and extracting them from the besieged city. Primary school teacher, Fang Lan and her mother are trying to live out this difficult period in a small run-down flat in Wanchai. After the schools are shut down, Lan unwittingly finds herself involved in the guerillas' mission to save novelist Mao Dun. In the process, she meets Blackie Lau, the intrepid sharpshooter captain of the guerillas' Urban and Firearms unit. Taking notice of Lan's calm, smart nature, Blackie recruits her to join the guerillas. Worried for her daughter's safety, Lan's mother volunteers to take Lan's place as a courier, only to be arrested on the job. To save her mother, Lan is forced to turn to Wing, who now works for the Japanese.

Ocena

Last Flag Flying (2017)

Foto: Lionsgate

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 125',  Imdb

Žanri: komedija, drama, vojni

Režija: Richard Linklater

Scenarij: Darryl Ponicsan, Richard Linklater 

Igrajo: Bryan Cranston, Laurence Fishburne, Steve Carell, J. Quinton Johnson, Yul Vazquez, Deanna Reed-Foster

Last Flag Flying me je od samega začetka zanimal predvsem zaradi Richarda Linklaterja. Priznam, da bi film kljub odlični igralski zasedbi pri meni imel veliko manj možnosti, če bi na režiserskem stolčku sedel nekdo drug. Linklater je za izhodišče izbral istoimensko knjigo Darryla Ponicsana, iz katere je skupaj s pisateljem pred dobrim desetletjem poskušal izluščiti scenarij. V prvo se ni izšlo in projekt je za nekaj časa obtičal v predalu, a sta se oba znova vrnila k projektu, na novo prilagodila scenarij in projekt je šel v realizacijo v drugi polovici leta 2016.  Ponicsanov roman je nadaljevanje njegovega leta 1970 objavljenega romana The Last Detail, po katerem je Hal Ashby tri leta kasneje posnel odmeven istoimenski film z Jackom Nicholsonom (tri oskarjevske nominacije). In glede na dejstvo, da oba filma govorita o istih protagonistih, a s 30-letno časovno distanco (Linklater je spremenil imena protagonistov), naslovnega lahko do neke mere obravnavamo kot svojevrstno nadaljevanje Ashbyjevega filma.

Trideset let kasneje so glavni protagonisti trije moški srednjih let, ki so se nekoč ramo ob rami bojevali v Vietnamu. Sal (Bryan Cranston) je lastnik bara, v katerem večino pijače popije kar sam, Larry "Doc" Shepherd (Steve Carell) še vedno službuje pri ameriški mornarici, nekoč divji ženskar Richard Mueller (Laurence Fishburne) pa je povsem obrnil list in postal duhovnik. Tri desetletja so minila, zdaj smo v letu 2003 in Amerika je spet v vojni. Po 11. septembru je sprožena "vojna proti terorizmu," ki je prerasla v ameriško izvažanje demokracije in človeške pravic v Afganistan in Irak (s pomočjo oklepnikov, letal, raket in podobnih dostavnih sredstev, seveda). In tam, v Iraku, je ugasnilo življenje mladega fanta,  ki se zdaj v krsti vrača domov. K povsem potrtem očetu Larryju, ki mu je zahrbtna bolezen nedolgo nazaj vzela še ženo. Po tridesetih letih brez kontakta z Salom in Richardom se Larry odloči poiskati stara prijatelja in ju prositi, da mu pomagata v organizaciji sinovega pogreba.  Najprej morajo v vojaško letalsko oporišče, kamor bojo pripeljali sinovo truplo, nakar jih čaka pogreb na vojaškem pokopališču. A ko Larry odkrije, da mu je vojska lagala o okoliščinah sinove smrti, se odloči, da ga v lastni režiji, brez vmešavanja vojske, pokoplje v domačem kraju. Ne zmoti ga niti dejstvo, da je Portsmouth v New Hampshiru oddaljen dobrih 700 kilometrov.

Foto: Lionsgate

Tako smo dobili izhodišče za film ceste o treh starih pajdaših, ki v nenavadnih okoliščinah ponovno prebujajo prijateljstvo, ki ga niso uspela izbrisati niti tri desetletja brez vsakršnega kontakta. Iz povzetka vsebine se zgodba morda zdi pesimistična in depresivna, vendar Linklater in ekipa iz takšnega materiala iztisnejo tudi vedrejše tone in konkretno dozo humorja. Gonilna sila komične plati filma je Bryan Cranston v vlogi zapitega samca brez dlake na jeziku, ki tudi v situacijah, ko je bolje molčati, ne more držati jezika za zobmi. Njegov Sal je gobčna zguba zlatega srca, ki ljudi okoli sebe pogosto nehote spravi v zagato, a vedno z dobrimi namerami. Pravo nasprotje je redkobesedni Larry v subtilni interpretaciji Steva Carella, ki prepričljivo pooseblja potrtega protagonista, za katerega se zdi, da na svojih plečih nosi vso nesrečo tega sveta, a navkljub temu še ni izgubil volje do življenja. Bolj glasen v zagovarjanju svojih prepričanj je Richard – ta se s Salom pogosto spušča v debate o veri in moralno-etičnih vprašanjih, vendar istočasno ne more skriti zadovoljstva vsakič, ko beseda steče o njegovi divji preteklosti.  Jedro filma je torej dinamika treh osrednjih protagonistov, okoli katere Linklater razmeroma uspešno vleče vzporednice med starimi in novimi vojnami, na katerih vzpostavlja jasno protivojno sporočilo. Ameriški režiserji so vedno razpeti med domoljubjem in potrebo po kritiki ameriške vloge v svetu in tudi Linklater ni izjema: njegova ideja o narodu, ki se vedno znova ujame v mrežo vladnih laži je posploševanje, ki enostavno nima pravega učinka. V tej luči nam tudi prepričanja in značaji njegovih likov ne ponudijo tistega za Linklaterja značilnega občutka, da smo v družbi resničnih ljudi in da gledamo zgodbo, ki bi lahko bila izsek iz resničnega življenja. Last Flag Flying, tako kot Sal, ima srce na pravem mestu, vendar si s svojimi poantami pogosto ne naredi nobene usluge. S filmom še vedno nisem nezadovoljen, s vseeno velja poudariti, da je Linklater tokrat posnel nekoliko slabši film, ki ne pride niti blizu njegovim najboljšim stvaritvam.

Ocena

Foxtrot (2017)

Foto: Imdb

Slovenski naslov: Foxtrot
Država: Izrael, Francija, Nemčija
Jezik: hebrejščina 
Leto: 2017
Žanri: drama, vojni 
Dolžina: 108' ,  Imdb 
Režija: Samuel Maoz
Scenarij: Samuel Maoz
Igrajo: Lior Ashkenazi, Sarah Adler, Yonaton Shiray, Shira Haas, Gefen Barkai, Dekel Adin, Shaul Amir, Itay Exlroad

Letošnji Liffe sem odprl s Foxtrotom, drugim celovečercem izraelskega režiserja Samuela Maoza. Izraelca sem podčrtal že ob njegovem z zlatim levom nagrajenem prvencu Lebanon, mikrolokacijski klavstrofobični pritivojni drami, ki celotno zgodbo pove iz notranjosti oklepnega vozila. Maoz se je s Foxtrotom vrnil v Bentke in ponovno zasijal, saj se je tudi tokrat domov vrnil z nagrado – srebrnim levom za režijo. Beneško žirijo je prepričala zgodba v treh dejanjih, ki iz perspektive treh članov izraelske družine prevprašuje kako naključja (ali če vam je ljubše usoda), kroji(jo) življenja protagonistov. 

Film odpre tragična novica, s katero zakonca Feldmann seznanita predstavnika izraelske vojske, ki se tistega dne pojavita na vratih njunega družinskega stanovanja. Njun sin Jonathan je padel (pomembno je ločiti med umrl in padel) med opravljanjem svojih vojaških dolžnosti. Mati Daphna je izgubila zavest že na vhodnih vratih, še preden je oficir odprl usta in povedal karkoli, njen šokirani mož Michael pa je nato le nemo opazoval reakcijo dobro izurjenih prinašalcev slabih novic. Vojaški svetovalec mu razloži, da bo sedativ, ki so ga nemudoma vbrizgali soprogi, držal dobre štiri ure. Kar njemu, stebru družine, daje dovolj časa, da se zbere in opravi potrebne formalnosti: obvesti sorodnike, se posvetuje s vojaškim rabinom glede pogreba in, kar je zelo pomembno, popije dovolj vode. Kozarec vode vsako uro, trmasto vztraja oficir, ki Michaelu celo naštima opomnik na mobitelu. 

Foto: Imdb

Po osnovnem zapletu, ki ga vidimo že v prvem dejanju se v drugem dejanju selimo na kontrolno točko izraelske vojske. Tam nekje bogu za hrbtom, v blato pogrezajočem se kontejnerju, je stacionirana Jonathanova enota zadolžena za nadzor prometa na tem območju. Recimo, da fantje imajo veliko časa za premišljevanje, saj v resnici še največ dela imajo s kamelo, ki vsake toliko časa pride mimo. Čas ubijajo z risanjem, plesanjem, poslušanjem glasbe in debatiranje o pomembnih in nepomembnih stvareh. S  tretjim dejanjem, ki smiselno zaokroži celoto in se večjim delom posveča Jonathanovi materi Daphe, se znova vrnemo na začetek, v družinsko stanovanje Feldmannovih.

Maoz tako zgodbo vrne tam, kjer jo je začel in tako še enkrat simbolično uprizori eden izmed lajt motivov filma – ciklično ponavljanje, ki tako kot v plesu foxtort plesalca po vedno istih korakih vrne v začetni položaj. Glede na starost protagonistov in čas v katerem je bil postavljen v uvodu omenjeni režiserjev prvenec, Foxtort lahko označimo za svojevrstno nadaljevanje Lebanona. Michael bi hipotetično lahko bil eden izmed članov tankovske posadke, ki trideset let kasneje mora v službo domovini poslati svojega potomca. Oče je svojo nalogo opravil, nazaj je s seboj prinesel svoje demone in zdaj je čas, da enako stori tudi sin. Pomembno je omeniti, da je Maoz v oba filma vgradil osebno noto. S prvim filmom se je spomnil vojaških dni,  v drugem pa je našel motiv v še enem dogodku iz svojega življenja: nekega dne je v terorističnem napadu razneslo avtobus, na katerem naj bi bila njegova hčerka. Po dobri uri je izvedel, da hčerke vendarle ni bilo na avtobusu (rešila jo je njena nagnjenost k zamujanju). Igra usode, stvari na katere lahko vplivamo in stvari na katere nimamo vpliva, razmislek o tem, kolikšen vpliv na naša življenja imajo določitve, ki jih sprejemamo in koliko bi z drugačno izbiro sploh lahko spremenili. To so vprašanja, ki jih poraja ta izvrstno posneti in odigrani celovečerec, o katerem bi se dalo debatirati na dolgo in široko. Foxtort je vsebinsko in tehnično izjemno zanimiv film, s katerim Maoz nadaljuje  s kritiko izraelskega desetletja trajajočega vojaškega angažmaja in nam pod črto servira še en film z jasnim protivojnim sporočilom.

Ocena