Ammonite (2020)

Kate Winslet & Saoirse Ronan in Ammonite (2020), Foto: Neon

Slovenski naslov: -

Država: VB

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Žanri: biografija, drama, romantični

Dolžina: 120',  Imdb 

Režija: Francis Lee

Scenarij: Francis Lee

Igrajo: Kate Winslet, Saoirse Ronan, Gemma Jones, James McArdle, Fiona Shaw 

Drugi celovečerec britanskega režiserja in scenarista Francisa Leeja je po izjemnem prvencu God's Own Country (2017) eden tistih filmov, ki sem ga pričakal s posebnim zanimanjem. Uspeh prvenca je Leeju omogočil dostop do igralskih imen s t.i. A-liste in Anglež je z angažmajem Kate Winslet in Saoirse Ronan ponujeno priložnost nedvomno dobro unovčil. Tudi v drugo se je Lee odločil za zgodbo, ki v jedru nosi motiv istospolne ljubezni, to pot postavljene v dokaj svobodno interpretacijo biografske zgodbe angleške paleontologinje Mary Anning.

Pripoved postavljena v prvo polovico 19. stoletja večjim delom teče v obmorskem mestecu Lyme, kjer Mary (Winslet) skupaj z mamo vodi manjšo prodajalno s fosili. Njena dolgoletna rutina je zgodnjejutranje iskanje amonitov, ki jih po delovanju razburkanega morja razkrije oseka. Njeno rutino nekoliko zmoti prihod paleontologa iz Londona, ki želi preživeti nekaj dni v njeni družbi in jo opazovati pri delu. Radovednež je za zadržano, redkobesedno samotarko njenega kova precejšnja nadloga, toda plačilo je preveč mikavno, da bi ga kar odslovila. Londonskega obiskovalca spremlja mlada soproga Charlotte (Ronan), slabotna ženska, ki se očitno ne počuti najbolje v svoji koži. Nato mož prejeme povabilo k sodelovanju v nekajtedenski znanstveni ekspediciji, ženo pa pustiti v družbi gospe Anning, v upanju, da bosta ženska družba in morski zrak blagodejno vplivala na njeno počutje. 

Francis Lee tudi s svojim drugim filmom izkazuje izjemen talent v konstrukciji likov in situacij, na katerih gradi dodelane karakterne študije protagonistov, ki zaradi različnih razlogov ne morejo zadihati s polni pljuči in živeti življenje, kakršnega bi želeli. Fokus filma je lik in delo Mary Anning v še eni izjemno navdihnjeni igralski kreaciji Kate Winslet. Raziskovanje prispevka k znanosti na eni in njene najgloblje intime na drugi strani strani, je za gledalca svojevrstna razgledna točka, s katere se ponuja jasen pogled na izkušnjo in družbeni položaj junakinje – znanstvenice, ženske in ljubimke, ki jo istospolna usmeritev potiska v še bolj marginaliziran položaj. Odlični igralski nastopi, verna rekonstrukcija zgodovinskega obdobja, prefinjen občutek za sosledje dogodkov in iskrice, ki zanetijo ljubezenski ogenj, so dokazi, da odličen prvenec ni bil nobeno naključje in da je Lee v tem trenutku eno izmed bolj zanimivih imen britanskega in evropskega filma.

Ocena

Martin Eden (2019)

Luca Marinelli in Martin Eden (2019), Foto: Tiff

Slovenski naslov: Martin Eden

Država: Italija

Jezik: italijanščina

Leto: 2019

Žanri: drama, romantični

Dolžina: 129',  Imdb 

Režija: Pietro Marcello

Scenarij: Maurizio Braucci, Pietro Marcello, Jack London (knjiga)

Igrajo: Luca Marinelli, Jessica Cressy, Denise Sardisco, Vincenzo Nemolato, Carmen Pommella, Carlo Cecchi

Beli očnjak je za mnoge prva knjiga, na katero povežemo lik in delo ameriškega pisatelja Jacka Londona. Številne adaptacije te velike knjižne uspešnice so naredile svoje, toda London je avtor, ki nam je zapustil  še veliko izvrstnih del. Pisateljev delno biografski roman Martin Eden je najprej v več delih izhajal v neki literarni reviji, leta 1909 pa je prvič objavljen kot celota. Prva filmska adaptacija je po podatkih dostopnih na spletišču Imdb prišla davnega leta 1914, leta 1942 so posneli Pustolovščine Martina Edena z Glennom Fordom in Claire Trevor, v 70-ih letih pa so svojo filmsko različico romana dodali še Rusi. Dobro stoletje po izidu knjige smo dobili nedvomno najbolj impresivno adaptacijo romana v režiji italijanskega režiserja Pietra Marcella, uveljavljenega avtorja dokumentarnih filmov, ki je z naslovnim podpisal svoj drugi igrani celovečerec.

Njegova razmeroma svobodna adaptacija je postavljena na italijanski jug, na širše območje Neaplja in  nima jasno določenega zgodovinskega obdobja, a je v zgodbi najbolj izrazito čuti vzdušje 60-ih in 70-ih let prejšnjega stoletja. Marcello je zgodbo zabeležil na 16mm filmski trak, ki s svojo zrnato mehkobo učinkovito obuja duh preteklih časov. Ljubezen je gonilna sila številnih zgodb in tudi za revnega mornarja Martina Edena bi se marsikaj v življenju razpletlo drugače, če ne bi srečal lepe Elene. Spoznal jo je po naključju – iz rok nasilneža je rešil mladenkinega brata in premožna meščanska družina ga je v zahvalo povabila na kosilo. Bila je to ljubezen na prvi pogled, pomembno vlogo v Martinovem vsesplošnem navdušenju nad mlado Eleno pa je odigrala njena olika in izobraženost. Odprti mladenič je v hipu vedel, da želi biti del visoke družbe in uživati v pisani besedi, slikarstvu, glasbi... Ti privilegiji višjih slojev so kot magnet privlačili inteligentnega mornarja, ki je z velikim navdušenjem začel odkrivati književnost, ki ga je nato prevzela do te mere, da je tudi sam sklenil postati pisatelj. Navkljub dejstvu, da so ga vsi, vključno z njegovo preljubo Eleno opozarjali, da je za kaj takega premalo izobražen in brez pravega potenciala. Toda že ob tistem prvem kosilu v visoki družbi je bilo očitno, da je Martin človek pronicljivega duha, ki zna prepoznati zakonitosti, na katerih počiva družbena struktura in hierarhija. Ko začuti tiho obsojanje njegovega neuglajenega uživanja v hrani, ki so jo predenj postavili gostitelji, le-te preseneti z malo filozofsko domislico, katere ključna elementa sta žemljica in omaka v njegovem krožniku.

Že ta preblisk je nekako napovedal, da imamo opravka z delom, ki nam na krožnik bo naložilo veliko več od klasične romantične zgodbe. Martin Eden je fascinantna adaptacija literarnega dela, s katero je Pietro Marcello ustvaril kompleksno fuzijo različnih motivov, ki iz domene osebnega videnja sveta naslavljajo večja in pomembnejša socialna vprašanja. V liku glavnega junaka, posebneža, ki pooseblja idejo individualizma in samosvojega, unikatnega pogleda na svet, je vzpostavljena ideja soočenja posameznika z družbo. Ta samouki pisatelj v interakciji s svetom počasi prepoznava pomembna socialna vprašanja in mehanizme, ki regulirajo družbeni red. Ugotovitve so jasne – vsesplošna razgledanost, izobrazba in kultura so manjkajoče sestavine, ki delavskemu razredu preprečujejo boljše življenje, kontrola teh dobrin pa je eno izmed močnejših orodij v rokah vladajoče kaste, katere glavni in edini cilj je ohranitev trenutnega razmerja moči.  Izpostaviti velja tudi na videz kontradiktorno kritiko individualizma, ki jo slišimo iz ust samega glavnega protagonista, ki na neki točki ugotavlja, kako zelo blizu sta individualizem in konformizem, četudi sam, skupaj s svojimi najtesnejšimi sodelavci, v kasnejši fazi življenja postane ogledni primer pravilnosti v mladosti izraženih prepričanj.  Martin Eden je film, v katerem premišljeni vizualni koncept ima še kako pomembno vlogo – poleg že omenjene odločitve za 16mm filmski trak je potrebno izpostaviti še kostumografijo in scenografijo, ki pomagata v časovni nedoločljivosti in univerzalnosti zgodbe, vse skupaj pa je obogateno s prepričljivimi montažnimi rešitvami v odsekih, v katerih se igrane komponente všečno prepletajo z resničnimi arhivskimi posnetki.  Vse skupaj s svojim izvrstnim nastopom zaokroži glavni igralec Luca Marinelli (nagrada za najboljšega igralca v Benetkah), ki nam je izvrstno približal vso kompleksnost naslovnega junaka.

Ocena

Hatsukoi (2019)

aka First Love

Sakurako Konishi and Masataka Kubota in Hatsukoi (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Prva ljubezen

Drugi naslovi: First Love

Država: Japonska, VB

Jezik: japonščina

Leto: 2019

Dolžina: 108' ,  Imdb

Žanri: krimi, komedija, romantični

Režija: Takashi Miike

Scenarij: Masa Nakamura

Igrajo: Becky, Sakurako Konishi, Masataka Kubota, Nao Ōmori, Shōta Sometani, Jun Murakami, Sansei Shiomi

Veliki Takashi Miike je po dveh malce slabših filmih ponovno v dobri formi. Človek, ki v svoji filmografiji ima že več kot sto različnih projektov nam je tokrat pripravil za običajne standarde nekoliko drugačno ljubezensko zgodbo, ki romantični del pripovedi izkoristi za oživitev v japonski kinematografiji vedno manj prisotne kriminalke o jakuzah. 

Miike v sodelovanju s pogostim sodelavcem, scenaristom Maso Nakamuro, predstavnikom japonskega kriminalnega sindikata zoperstavi kitajsko mafijo (triade), nekje med njima, v navzkrižnem ognju, pa se znajde mlada, od mamil odvisna prostitutka, ki s prodajanjem svojega telesa plačuje za očetove grehe in osamljeni boksar, ki po nepričakovanem porazu v ringu izve, da so mu dnevi šteti. Nasprotnik ga na tla spravi z nič kaj močnim krošejem, pregled pri specialistu pa razkrije, da je razlog za nokavt veliki tumor na njegovih možganih. 

Zgodba se odvije v eni sami noči, narativno kolesje pa je sproženo z načrtom manj pomembnega člana japonske mafije, ki v sodelovanju s pokvarjenim detektivom tokijske policije šefom želi izmakniti prihajajočo pošiljko mamil. Toda njegov načrt že v osnovi ne upošteva nepredvidenih okoliščin, ki dogajanje usmerijo v nepričakovane smeri. Slabo izpeljan rop ima učinek po klancu se kotaleče snežne kepe, z naraščajočo rušilno močjo. 

(Prva) ljubezen običajno ima več kulminacij in več srečnih koncev. Po enaki, v strukturo filma vtkani logiki, Miike orkestrira pripoved s številnimi vrhunci in kar tremi srečnimi konci. V treh krajših podaljških Miike zgodbo pelje naprej, čez očitne logične konce in tako vzpostavi svojevrstno strukturno alegorijo ljubezenskega akta. Takšno rezoniranje je morda zgrešeno in mirne duše ga lahko lahko pripišete moji pokvarjeni domišljiji, vendar glede na Miikovo reputacijo to idejo vseeno ne gre povsem zanemariti. 

Prva ljubezen je sila zabavna izkušnja, stiliziran, vendar sproščen, s komičnim tonom prežet poklon filmom o jakuzah. Japonske črne limuzine z zatemnjenimi šipami se kameri nastavljajo tako, da ob prihodu velikega šefa najprej opazimo cigaretni dim, ki ob spuščeni zadnji šipi uhaja ven in nato  še resnoben obraz na videz nezainteresiranega šefa. Ob izstopu iz avta so kakopak v kadru njegovi sijoči čevlji in šele po tem ritualu lahko preidemo k bistvu. K vrtoglavi akciji, v kateri ne manjka odsekanih udov in over-the-top obračunov, v katerih nasprotniki s fatalnimi poškodbami le zapnejo suknjič in nadaljujejo s srditim bojem. V ta vrtinec so vpleteni številni slikoviti liki, s katerimi Miike zgodbo večkrat uspešno spelje v nepričakovane smeri, vmes pa se vedno znova vrača k osrednjem paru bodočih ljubimcev na begu, s katerim Prva ljubezen vendarle dobi obrise ljubezenske zgodbe. Miike z naslovno stvaritvijo gotovo ne bo razočaral starih fanov, obenem pa je to lepa vstopna točka za vse, ki po ogledu bodo začutili željo po odkrivanju bogate zakladnice japonskega mojstra.

Ocena

Psychobitch (2019)

Jonas Tidemann & Elli Müller Osborne in Psychobitch (2019)

Slovenski naslov: -

Država: Norveška

Jezik: norveščina

Leto: 2019

Žanri: drama, romantični

Dolžina: 109 ',  Imdb

Režija: Martin Lund

Scenarij: Martin Lund

Igrajo: Jonas Tidemann, Elli Müller Osborne, Henrik Rafaelsen, Jannike Kruse

Marius (Jonas Tildemann) je dober dečko. Vzoren učenec in do vseh spoštljiv mladenič, s katerim so zadovoljni njegovi starši in učitelji. 15-letnik je eden tistih, ki že ima začrtano pot: ve kje bo nadaljeval šolanje in kaj želi početi v prihodnosti. Pogruntal ni samo še tega, kako osvojiti srce sošolke Leje, ki ga že lep čas močno privlači. Prve seksualne izkušnje so tema, ki okupira fante v tej fazi odraščanja – o tem pogosto razmišljajo, se zafrkavajo in kujejo smele načrte. Marius ni izjema, vendar njegove delnice pri puncah po prepričanju sošolcev ne kotirajo prav visoko. Uporniška Frida (Elli R.M. Osbourne) je na drugi strani pravo nasprotje svojih sovrstnikov. Zavoljo ekscesnega obnašanja in psihičnih težav je postala izobčenka, s katero nihče ne zna vzpostaviti stika. Načrtov za prihodnost nima in se ves čas upira učiteljem in psihologom, ki jo poskušajo vrniti v korito normalnosti. Pobudo za šolski projekt učenja v parih je sprožil Marius in učitelji so mu v skladu z njegovo reputacijo za učno partnerko dodelili Frido. Po začetnih nesporazumih se Marius in Frida iz dneva v dan bolje razumeta in fant na problematično sošolko postopoma začne gledati z drugačnimi očmi.

Psychobitch je najstniška romantična drama, ki sicer obkljuka večino standardnih rom-kom klišejev, od klasičnega zapleta, do srečnega konca na maturantskem plesu, vendar film kljub temu te železne motive obravnava z dovolj svežine in prepričljivosti. Vse kar se godi junakom deluje kredibilno do te mere, da med ogledom nisem čutil potrebe po povpraševanju večine dejanj in posledic, ki zgodbo ženejo naprej. Norveški režiser in scenarist Martin Lund (o njegovem drugem celovečercu The Almost Man, sem pred sedmimi leti poročal tukaj) je po moji oceni posnel soliden film, ki v odnosu dveh glavnih protagonistov in njuni interakciji z okolico ostaja trdno usidran v resničnosti. Ravno pristnost teh relacij je ob relativni anonimnosti večin mladih igralcev (le igralko, ki igra Frido, je igrala v odmevni rekonstrukciji tragedije na otočku Utoya) eden ključnih dejavnikov, ki gledalca potegnejo v svet Lundovih protagonistov. K dobremu splošnemu vtisu pripomorejo še v sneg in led okovana prizorišča, dobra kemija centralnega dua in spoznanje, da Lund večini najstniških likov podari nekaj značaja, ter jih tako naredi bolj življenjske. Škoda je le, da Norvežan ni ovil nekaj več karakternih plasti okoli glavne junakinje, ki do konca ostane obdana z avro upornice brez pravega razloga, čeprav je kot na dlani, da se razlogi za disfunkcijo skrivajo nekje v njeni preteklosti.

Ocena

Queen & Slim (2019)

Daniel Kaluuya and Jodie Turner-Smith in Queen & Slim (2019), Foto: Universal Pictures

Slovenski naslov: Queen in Slim 

Država: ZDA, Kanada

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: drama, krimi, romantični

Dolžina: 132',  Imdb 

Režija: Melina Matsoukas

Scenarij: Lena Waithe

Igrajo: Daniel Kaluuya, Jodie Turner-Smith, Bokeem Woodbine, Chloë Sevigny, Flea

Črna Bonnie in Clyde je pogosta primerjava, zapisana v prispevkih o celovečernem prvencu ameriške režiserke Meline Matsoukas, uveljavljene režiserke glasbenih spotov, ki je v 15-letni karieri posnela spote za številne zvezde svetovnega formata. V njenem dosedanjem opusu med ostalim najdemo tudi dve epizodi priljubljene serije Moster of None – informacija je zanimiva zato, ker je režiserka ravno med sodelovanjem pri tem projektu srečala scenaristko Leno Waithe, ki ji je kasneje ponudila režijo naslovnega prvenca. 

Queen & Slim je eden tistih filmov, ki nas brez veliko ovinkarjenja, po le nekaj minutah, vrže v vrtinec dogajanja.  Mladi temnopolti par se po prvem neuspešnem zmenku verjetno več ne bi srečal – njuna zgodba bi se skoraj zagotovo končala v trenutku, ko bi ona izstopila iz avta – če ju pred tem ne bi ustavil rasistični policist. Toda rutinska kontrola se iz navidez banalne situacije nepričakovano razvije v incident, ko mož postave pokaže s kakšnim veseljem pritisne na petelina, ki se na muhi znajde človek pretemne polti. Mladenič in punca sta naenkrat potisnjena v boj za golo življenje in ko pride do ravsanja je policist tisti, ki potegne najkrajšo. Par v paniki pobegne s kraja dogodka, njun beg pred roko pravice pa se hitro sprevrže v medijsko atrakcijo, saj v javnost pride posnetek, ki ga je posnela varnostna kamera iz vozila mrtvega policista.

Daniel Kaluuya and Jodie Turner-Smith in Queen & Slim (2019), Foto: Universal Pictures

Izhodišče, na katerem režisersko-scenaristični tandem gradi osnovni zaplet je realnost številnih temnopoltih Američanov, ki so na svoji koži občutili podobne scenarije. Poročila o policijskem nasilju nad temnopoltimi sodržavljani so že mnogokrat obšla svet in ravno zavoljo tega dejstva imamo občutek, da gledamo nekaj, kar se je zares zgodilo, čeprav Queen & Slim ni posnet po resničnih  dogodkih.  V tem smislu govorimo o filmu, ki gledalca poveže z realnostjo črne Amerike brez tako pogosto uporabljene formule belega Hollywooda, ki v podobne zgodbe običajno zaplete še kakega belega protagonista. Funkcija tega protagonista je prikazati „črno“ zgodbo skozi oči belega protagonista in jo tako narediti bolj sprejemljivo za belo večino.  V tem smislu velja pohvaliti odločitev ustvarjalcev, da nam ponudijo bolj neposredno izkušnjo in nas opomnijo, da črnci v resničnem življenju ob sebi največkrat nimajo belih zaveznikov. 

Queen & Slim družbeno kritična nota filma zapakira v format filma ceste,  v katerem se med potjo postopoma razvije še romantični element zgodbe. Zbliževanja dveh protagonistov je v takšnih okoliščinah razumljivo, čeprav dinamika med Danielom Kaluuyaem in Jodie Turner-Smith po moji oceni ne doseže nivoja in intenzitete, ki bi povsem prepričljivo podprla usodno privlačnost ljubimcev na begu. Kaluuya je kot Slim za moj okus iz svoje vloge iztisne več od razmeroma neznane Turner-Smith, ki v njeni prvi večji vlogi ni slaba, vendar je med njima vseeno občutimo kakovostno razliko. Ena izmed boljših komponent filma je  fotografija angleškega snemalca Tata Radcliffa (71, White Boy Rick), nezadovoljen nisem niti z obrtno spretnostjo režiserke Meline Matsoukas.  Večina ključnih gradnikov nasloven stvaritve je v zelo dobra ali vsaj solidna, vendar je v film enem pomembnem segmentu vseeno nekoliko slabši – scenarij Lene Waithe je ob upoštevanju njenega vpliva pri celotnem projektu tista komponenta, ki mestoma ne ponuja ustrezne podpore ostalim dobrim sestavinam. Poleg občutka, da napredovanje ubežnikov skozi širno Ameriko teče nekoliko pregladko zmotijo elementi zgodbe, kot je denimo tisti, povezan z usodo najstniškega sina avtomehanične delavnice (vse, kar vidimo pred tem, ne ponudi pravih temeljev, ki bi pojasnili njegovo ekstremno dejanje), obenem pa zgodba ne uspe najbolje usode dveh ubežnikov povezati z uporom in naraščajočim nezadovoljstvom črne Amerike z delom represivnih državnih organov.  Omenjene pomanjkljivosti na srečo ne preglasijo vseh dobrih plati filma, ki tehtnico vtisov vendarle krepko prevesijo na pozitivno stran.

Ocena

Koirat eivät käytä housuja (2019)

aka Dogs Don't Wear Pants

Krista Kosonen in Dogs Don't Wear Pants (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Psi ne nosijo hlač

Angleški naslov: Dogs Don't Wear Pants

Država: Finska, Latvija

Jezik: finščina

Leto: 2019

Žanri: drama, romantični

Dolžina: 105' ,  Imdb 

Režija: J-P Valkeapää

Scenarij: J-P Valkeapää, Juhana Lumme

Igrajo: Pekka Strang, Krista Kosonen, Ester Geislerová, Ilona Huht

Štirinajst dni režiserjev je ena izmed zanimivejših sekcij canskega festivala, ki vsako leto ponudi kopico zanimivih filmov. V senci osrednjega tekmovalnega programa najdemo veliko naslovov, ki bi jih bilo škoda zamuditi in v to kategorijo po moji oceni sodi tudi Psi ne nosijo hlač, ki ga podpisuje finski režiser J-P Valkeapää. 

Uvod v zgodbo je tragičen. Popoldanski spanec glavnega junaka Juha prekine kričanje njegove petletne hčerke. Njen odziv je takšen zato, ker je mami pred nekaj minutami skočila v jezero in več ni priplavala na površje. Prisebni Juha je hitro razumel situacijo in skočil v vodo. Toda vse je bilo zaman in malo je manjkalo, da objokana deklica v enem dnevu izgubi oba starša.  Juha je ženo na dnu jezera iskal tako dolgo, da je tudi sam nevarno hodil po črti med življenjem in smrtjo. Rešil ga je ribič, ki ga je iz vode potegnil ravno v trenutkih, ko je ta „vstopil v svetlobo“ in v družbi mrtve soproge zakorakal proti onstranstvu. Deset let kasneje je Juha še vedno žaluje, in je še vedno pod močnim vplivom obsmrtne izkušnje, ki jo je doživel tistega nesrečnega dne. Njegovo vsakodnevno rutino očeta samohranilca in depresivnega vdovca prekine naključen vstop v BDSM studio in srečanje z domino Mono, ki za svoje stranke organizira različne S&M programe.

Psi ne nosijo hlač je drzna sadomazohistična ljubezenska zgodba, s katero nam režiser in scenarist J-P Valkeapää pokaže lepšo, do neke mere celo romantično dimenzijo sadomazohizma. Glavni junak je po desetletju žalovanja depresivna razvalina, ki živi na avtopilotu, skrb za mladoletno hčerko je edini motiv in razlog, da še vztraja. A potem je prišla Mona, ki ga je zbudila iz desetletnega spanca in ponovno pognala kri po njegovih žilah. Nova ženska v njegovem življenju je najprej le inštrument za sprožitev obsmrtnih izkušenj, med katerimi Juha srečuje pokojno ženo. Tisto, s čem Juha ni računal, je učinek Monine bližine in intimnost njunih srečanj – okoliščine v katerih njuno razmerje organsko začenja dobiva konture romance. Valkeapää v zgodo vplete všečen odmerek črnega humorja, s katerim lepo mehča resnobnost situacij, ki so v filmih s podobno tematiko praviloma podkrepljeni z nelagodjem in temačnejšim vzdušjem. Psi ne nosijo hlač je v tem smislu film, ki sadomazohizem obravnava z dobrodošlo dozo razumevanje in človeške topline. Pekka Strang in Krista Kosonen ob dobri kemiji tvorita prepričljiv duet, ki bi v segmentu njune karakterizacije lahko še bolj profitiral, če bi Valkeapää več investiral v razvoj značajev izven okvira njune seksualne usmeritve.

Ocena

Portrait de la jeune fille en feu (2019)

aka Portrait of a Lady on Fire

Adele Haenel in Portrait de la jeune fille en feu (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Portret mladenke v ognju

Drugi naslovi: Portrait of a Lady on Fire

Država: Francija

Jezik: francoščina

Leto: 2019

Dolžina: 141',  Imdb

Žanri: drama, romantični

Režija: Celine Sciamma

Scenarij: Celine Sciamma

Igrajo: Adele Haenel, Noemie Merlant, Luena Bajrami, Valeria Golino

Portret mladenke v ognju je eden izmed filmov, o katerem se je vse od lanske premiere v Cannesu upravičeno veliko govorilo. Naslovni je mesto na Azurni obali zapustil z nagrado za scenarij in queer palmo (nagrado namenjeno najboljšemu filmu z LGBT tematiko), ustvarjalci pa so do danes v svoje vitrine pospravili skoraj trideset festivalskih nagrad. Značilnost filmov francoske režiserke in scenaristke Céline Sciamma (Vodne lilije, Pobalinka, Banda punc) je ženski pogled in tudi njen četrti celovečerec je še en odločen korak v tej smeri.

  

Feministična nota je to pot podčrtana v zgodbi postavljeni v drugo polovico 18.stoletja. Na otoček v francoski Bretaniji prispe mlada slikarka Marianne z nalogo naslikati portret grofičine hčerke Heloise. Naloga je nekoliko zapletena, saj Heloise ne želi biti naslikana, zato ji mlada slikarka sprva ne sme razkriti prave narave njenega obiska. Portret je že poskušal naslikati nek drug slikar, vendar se je poskus zaradi Heloisinega nesodelovanja izjalovil. Mladenka idejo o portretu zavrača ker grofica namerava portret poslati snubcu v Milano, ki naj bi se po ogledu umetnine odločil, ali jo želi vzeti za ženo. V resnici se je Heloise v nezavidnem položaju znašla po smrti starejše sestre, ki je namesto odhoda v Italijo raje izbrala skok z visokega obmorskega klifa. Grofica je zato v drugo bolj previdna – hčerko vseskozi nadzoruje, Marianne pa mora delati pot krinko hčerkine družabnice. Toda razmerje med slikarko in portretiranko se po začetni zadržanosti začne razvijati v nepričakovani smeri.

Adele Haenel & Noemie Merlant in Portrait de la jeune fille en feu (2019), Foto: Imdb

  

Portret mladenke v ognju je v svojem najpomembnejšem delu ljubezenska zgodba o istospolni ljubezni umeščena v povsem ženski mikrokozmos, odmaknjen od zunanjega patriarhalnega okolja in družbenih norm 18. stoletja. Céline Sciamma je na posesti aristokratske družine našla ugodno okolje za vzpostavitev  balončka, v katerem se v usodah treh žensk odlično reflektira duh časa. Neenakost junakinj je podčrtana v številnih motivih – najbolj očitno v nezmožnosti Heloise, da sama odloča o svoji usodi. Ta mora slediti uveljavljeni praksi kopičenja bogastva, ki zapoveduje poroke med člani plemiških družin. Pomemben del te večplastne študije podrejenega položaja ženske v družbi se med drugim manifestira tudi v umetniškem udejstvovanju Marianne, ki svoja platna podpisuje z očetovim imenom. Prav ta mala pretkanost je njenim slikam odprla pot v galerije in ji prinesla finančno neodvisnost. 

Grofica je simbol in implementatorka družbene hierarhije in ni naključje, da njena nekajdnevna odsotnost pripelje do simboličnega padca vsakršne hierarhije. Takrat nekaj več prostora dobi še noseča služkinja Sophie, ki s pomočjo Heloise in Marianne mora poskrbeti za neželeno nosečnost. Tri mlade ženske takrat lahko pozabijo na razredno pripadnost in postanejo čisto prave prijateljice. In takrat iskrice, ki med slikarko in njeno portretiranko preskakujejo že nekaj časa, dokončno zanetijo impresiven ljubezenski ogenj. Prepričljiva, organska ekspanzija romantičnih čustev med Heloise in Marianne je tista ključna sestavina, s katero režiserka vse sporočilne niti poveže v močno zgodbo o prepovedani ljubezni. Izostren občutek za nizanje pomembnih detajlov in drobnih znamenj naklonjenosti, vtkanih v govorico teles in neizrečenih besedah, zaokrožijo prepričljivi igralski nastopi in izpiljena vizualna plat filma, s katero v seštevku dobimo zares impresivno filmsko zgodbo.

Ocena

Celle que vous croyez (2019)

aka Who You Think I Am

Juliette Binoche in Celle que vous croyez (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Moj najboljši profil

Drugi naslovi: Who You Think I Am

Država: Francija, Belgija

Jezik: francoščina

Leto: 2019

Dolžina: 101',  Imdb

Žanri: drama, romantični

Režija: Safy Nebbou

Scenarij: Safy Nebbou, Julie Peyr Camille Laurens

Igrajo: Juliette Binoche, Nicole Garcia, François Civil, Guillaume Gouix

Največji adut romantične drame Moj najboljši profil izven domovine malo znanega francoskega režiserja Safyja Nebbouja je nedvomno Juliette Binoche. Izjemna Francozinja tokrat igra 50 in nekaj letno Claire, profesorico, ločenko in mamo dveh otrok, ki po propadu zakona uteho najde v objemu mlajšega moškega. Že po prvem vročem prizoru je očitno, da mladi ljubimec z njo ne deli navdušenja glede resnosti njunega razmerja. Toda njeni senzorji njegove rezerviranosti ne zaznajo, kar do neke mere lahko opraviči tista faza vsakega razmerja, v kateri percepcijo resničnosti pošteno zameglijo čustva. 

Tam, kjer bi marsikdo doživel streznitev in užaljeno povlekel ročno, Claire ukrepa drugače. Z nakano špijoniranja mladega ljubimca ustvari lažni profil na socialnem omrežju in pod krinko 25-letne organizatorke modnih dogodkov začne spremljati njegovo življenje. O njem in njegovih prijateljih ve dovolj, da jo ti sprejmejo v svoje virtualne kroge. Toda zgodba se nato začne razvijati v drugačni smeri, saj njeno pozornost pritegne ljubimčev prijatelj, mladi fotograf Alex. Nekaj všečkov podeljenih njegovim fotografijam, prijazen komentar in stik je vzpostavljen. Izmenjavi všečkov sledi izmenjava sporočil, izmenjava sporočil pripelje do izmenjave telefonskih številk, dolgih pogovorov in telefonskega seksa. Claire svojo malo prevaro tako pripelje do točke, na kateri je srečanje z Alexom edina opcija. Toda profesorica še naprej vztraja in njeni obupni poskusi ohranitve statusa quo naposled pripeljejo do nepričakovanih, tragičnih posledic.

Šesti celovečerec izven domovine malo znanega francoskega režiserja in igralca Safyja Nebbouja je adaptacija istoimenskega romana priznane pisateljice Camille Laurens. Zgodba je zgrajena okoli protagonistke, ki nas s svojimi dejanji vedno bolj spravlja ob živce, tolerančni prag pa bi verjetno bil še nižji, če bi v tej vlogi gledali kakšno drugo, manj kakovostno igralko. Pripoved je od uvodih minut postavljena v okvir pacientkine izpovedi psihoterapevtki, zato nikoli ne moremo povsem prekrižati možnosti, da vse skupaj odvija le v njeni glavi. V njeni izpovedi posejani z drobni namigi je ravno dovolj intrigantnih neznank, da navkljub iritantnem, letom neprimernem vedenju, z njo vztrajamo do konca. Moj najboljši profil je film, ki svojo aktualnost vzpostavlja s komentarjem vedno večje prepletenosti virtualnega in resničnega, v katerem svoje mesto pod soncem poskuša najti predstavnica generacije, ki ji tovrstne oblike socializacije niso ravno blizu. Film na eni ravni opozarja na pasti virtualnega sveta in vpliv le teh na naše doživljanje resničnosti, na tistem drugem, pomembnejšem nivoju, zgodba skozi karakterno študijo glavne junakinje prevprašuje motive staranja, osamljenosti in neusahljive potrebe po ljubezni. Škoda je, ker se Nebbou očitno ni mogel odločiti, kakšen film želi posneti. Sicer ne vem, v kakšni meri je na celoto vplivala knjižna predloga, toda s preobrati in triler vložki je zgodba po mojem mnenju več izgubila, kot dobila. Z junakinjino domišljijsko različico konca, ki v pisni obliki pride v roke njene psihiatrinje, se je ponujala lepa priložnost zgodbo končati z lepim, dvoumnim koncem. Namesto tega se zgodba izteče z novimi razkritji in malo verjetnimi preobrati, s katerimi je film le izgubil del kredibilnosti.

Ocena

Angelo (2018)

Alba Rohrwacher and Kenny Nzogang in Angelo (2018), Foto: Imdb

Slo naslov: Angelo

Država: Avstrija

Jezik: nemščina, francoščina

Leto: 2018

Dolžina: 111' ,  Imdb

Žanri: drama, zgodovinski, romantični

Režija: Markus Schleinzer

Scenarij: Alexander Brom, Markus Schleinzer

Igrajo: Makita Samba, Alba Rohrwacher, Larisa Faber, Kenny Nzogang, Lukas Miko

Bili so časi, ko so beli kolonizatorji na ladjah iz Afrike v Evropo dovažali ljudi. Takšna praksa je nekoč bila nekaj povsem običajnega. Danes, ko so številni Afričani pripravljeni storiti skoraj vse, da se vkrcajo na ladjo, ki ji bo pripeljala do evropske obale, je veliko takih, ki glasno nasprotujejo njihovem prihodu. Predvidevam, da zgolj zato, ker jih to pot na ladjo ne bodo vkrcali in v Evropo pripeljali sami. Zato, ker tokrat prihajajo po lastni volji.

Dolgo pričakovani drugi celovečerec avstrijskega režiserja in scenarista Markusa Schleinzera – nase je opozoril z zelo solidnim prvencem Michael (2011) – odpre prizor dveh večjih čolnov nekje na evropski obali iz katerih trgovci s sužnji izkrcavajo novo pošiljko sužnjev. V naslednjem prizoru smo že v nekakšnem skladišču, kjer trgovci skupino otrok pripravljajo za prodajo: jih čistijo, pregledujejo, jih oblačijo v čista oblačila. Enega izmed otrok kupi dunajska grofica, ki zanj ima prav poseben načrt – fantek postane del posebnega projekta, s katerim grofica želi dokazati, da je "afriške divjake" mogoče "dresirati" in prilagoditi na življenje v civiliziranem okolju. Angelo Soliman  je ime, ki ga grofica izbere za drugega fantka (prvega je po nekaj dneh pokončala visoka vročina) in eksperiment se lahko začne. Film spremlja fantovo odraščanje na dvoru in prikaže kako je Angelo postal suženj, ki odlično igra flavto, nastopa v gledaliških igrah in nasploh dobro razume kulturo in visoko umetnost. Angelo je med takratno elito postal prava atrakcija – pri treh različnih lastnikih je živel razmeroma lagodno življenje in doživel visoko starost.

Ena izmed pomembnejših informacij za boljše razumevanje zgodbe je dejstvo, da gledamo Schleinzerjevo interpretacijo resničnih dogodkov, saj je Angelo Soliman bil človek iz krvi in mesa. Živel je 75 let ob svojih "dobrotnikih" kot neka vrsta sofisticiranega hišnega ljubljenčka, ki je z nastopi zabavljal svoje lastnike in njihove obiskovalce. In čeprav je v mnogih stvareh bil nadpovprečno dober, svojih "dobrotnikov" ni nikoli uspel pripraviti do tega, da v njem vidijo človeka, kar nenazadnje dokazuje ravnanje z njegovimi posmrtnimi ostanki. Na nekem splošnem nivoju Schleinzerjev film pretresa vprašanja identitete, pripadnosti, doma in domovine, preko katerih pridemo do tistega osrednjega vprašanja, oziroma poante filma. Danes, kakih 250 let kasneje, se ni spremenilo veliko. Spremenili so se la načini eksploatacije, rasizem in nestrpnost so še vedno globo ukoreninjeni v sodobno družbo. Ne slepimo se, v zgodbi, ki se odvija v 18. stoletju  neonske luči in moderna jeklena konstrukcija niso tam po naključju. Avtentična prizorišča, izjemno dovršena kostumografija in z obravnavanim časom usklajena fotografija tvorijo izvrstno vizualno doživetje. Zgodba, zastavljena kot serija epizod, nekakšnih ohlapno povezanih vinjet iz življenja glavnega protagonista, se mestoma vseeno nekoliko vleče – malce zavoljo jezika v dialogih, malo zaradi preskokov, v katerih gledalec mora sam zapolniti luknje v zgodbi. 

Ocena

Long Shot (2019)

Charlize Theron and Seth Rogen in Long Shot (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Zapelji me, če me moreš

Država: ZDA 

Jezik: angleščina 

Leto: 2019

Dolžina: 125' ,  Imdb

Žanri: komedija, romantični

Režija: Jonathan Levine

Scenarij: Liz Hannah, Dan Sterling

Igrajo: Charlize Theron, Seth Rogen, June Diane Raphael, O'Shea Jackson Jr., Ravi Patel

Originalni naslov (Long Shot) je zelo nadvse primerna izbira za romantično komedijo Zapelji me, če me moreš, ki nas hoče prepričati, da je napočil čas za prvo ameriško predsednico, ter da je Seth Rogen lahko ustrezna partija za Charlize Theron. Možen, a vseeno malo verjeten scenarij, toda Jonathan Levine (The Wackness, 50/50) in ekipa za in pred kamero vseeno uspejo najti pristop in okoliščine, v katerih nam lahko prodajo prav takšno zgodbo.

Theronova igra priljubljeno ameriško državno sekretarko Charlotte Field, ki ima dobre možnosti za kandidaturo na naslednjih predsedniških volitvah. Aktualni predsednik (Bob Odenkirk) je namreč pred predsednikovanjem bil drugorazredni igralec, ki bo po koncu mandata poskušal uresničiti svoje igralske ambicije. S svojo namero je seznanil državno sekretarko in jo hkrati obvestil, da na volitvah lahko pričakuje podporo iz njegovega tabora. Smisel za humor je izmed slabših strani Fieldove in ta segment njene javne podobe bodo poskušali izboljšati s priključitvijo pravkar odpuščenega novinarja Freda Flarskyja (Seth Rogen), ostrobesednega kolumnista, ki v svojih člankih na humoren način secira pereča družbena vprašanja. Obenem ni nepomembno, da je predsedniška kandidatka v najstniških letih bila njegova varuška. Fredova prva simpatija in punca, ob kateri je prvič začutil nekontrolirano vznemirjenje v predelu mednožja. 

     

To je recept za komično romanco o idealističnem novinarju in ambiciozni političarki, ki ne bi mogla biti bolj različna in prav iz nasprotij, ki izhajajo iz njunih različnih življenjskih nazorov, zgodba sprva črpa večino komičnih utrinkov. Zapelji me, če me moreš je film, ki se ne jemlje resno in  nekaj podobnega zahteva tudi od gledalca. Jasno je, da določene situacije niso in ne morejo biti življenjske, toda če se zgodbe lotimo skozi prizmo čiste zafrkacije, vse skupaj postane bolj zabavno. Kemija med Theronovo in Rogenom je presenetljivo dobra, komične dialoške domislice pa so ravnomerno razporejene znotraj nekoliko predolgih 120 minut. 

Ocena

Netemo sametemo (2018)

aka Asako I & II

Erika Karata in Netemo sametemo (2018), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Asako I & II

Država: Japonska 

Jezik: japonščina

Leto: 2018

Žanri: drama, romantični

Dolžina: 119',  Imdb 

Režija: Ryusuke Hamaguchi 

Scenarij: Sachiko Tanaka, Ryusuke Hamaguchi

Igrajo: Masahiro Higashide, Erika Karata, Sairi Ito, Koji Nakamoto, Koji Seto, Misako Tanaka, Daichi Vatanabe, Rio Jamashita 

Bila sta si usojena. Bila je to ljubezen na prvi pogled.To je romantična vizija, ki nam jo od prvih kadrov „prodaja“ Ryusuke Hamaguchi v njegovi adaptaciji knjižne uspešnice Netemo sametemo rojaka Tomoka Shibasakija. 

Asako (Erika Karata) je Bakuja (Masahiro Higashide) zagledala na neki fotografski razstavi in mu sledila v upanju, da se bo obrnil in jo opazil. Nekaj magičnega jo je vleklo k skuštranemu mladeniču, ki je na nekem razkrižju zavil levo, ona je šla desno. Toda potem je vmes posegla usoda (beri fantiči s petardami) in oba sta pogledala nazaj. On jo je videl in takoj vedel. Prikorakal je do nje in jo brez besed poljubil. Bila sta si usojena. Sledilo je obdobje neizmerne sreče. Toda spontani, vihravi Baku je že od samega začetka kazal, da je oseba, ki se težko osredotoči na eno mesto in iste ljudi. Zvečer je denimo šel po žemljice in se ni vrnil do jutra zato, ker je na poti domov spoznal zanimivega človeka. Nekega dne je odšel in se več ni vrnil.

Asako je nato zapustila rojstno Osako in po dveh letih življenja v Tokiju srečala Rjoheija. Bil ji je všeč, o tem ni dvoma. Asako se mu je dolgo upirala, kajti Rjohei (ponovno Masahiro Higashide) je bil izrezani Baku. In Asako je naposled končala v Rjoheijevem objemu. Ta je bil drugačen, bil je vse, kar Baku ni: odgovoren, zanesljiv, razumevajoč. In ljubil jo je. Morda še bolj kot Baku. In ona je ljubila njega. Po petih letih skupnega življenja se je zdelo, da je Baku za Asako zaprto poglavje njenega življenja. A usoda je hotela drugače in je Bakuja ponovno pripeljala v njeno življenje. Tokrat kot megauspešno manekensko zvezdo, ki japonske najstnice spravlja v trans.

Asako I & II je zgodba o moči in vplivu prve ljubezni. O hrepenenju po tistem, kar ne moremo imeti. O za človeka tako značilnem, nostalgičnem idealiziranju preteklosti in nezmožnosti racionalnega vrednotenja le-te. Asako tako ni zmožna objektivno ovrednotiti razmerja z Rjoheijem vse dokler tudi njega ne postavi v preteklik, oziroma dokler tudi nanj ne začne gledati iz perspektive izgubljene priložnosti. Bakujeva vrnitev ji spodnese tla pod nogami, njena reakcija je impulsivna in nepremišljena. Vrnitev izgubljene ljubezni je za Asako težko pričakovano, a v resnici povprečno darilo v luksuznem pakiranju – ko ga enkrat odpreš, čarovnije ni več. Asako I & II je kredibilna romantična zgodba, ki nas učinkovito potopi v svet svojih junakov, z nekaj nepričakovanimi zasuki, ki nudijo dobrodošel odmik od standardnih vzorcev romantične drame. Toda glavna junakinja je kljub simpatičnosti razmeroma nedorečen lik, saj nam Ryusuke Hamaguchi in (namerna?) lesena izraznost glavne igralke, ne ponudita prave priložnosti, da bi jo zares spoznali. 

Ocena

Leto (2018)

aka Summer

Teo Yoo, Filipp Avdeev in Aleksandr Gorchilin in Leto (2018)
Photo by Vladislav Opelyants - © HYPE Film Productions

Slo naslov: Poletje

Drugi naslovi: Summer

Država: Rusija

Jezik: ruščina

Leto: 2018

Dolžina: 126' ,  Imdb

Žanri: biografija, glasbeni, romantični 

Režija: Kirill Serebrennikov 

Scenarij: Kirill Serebrennikov, Mikhail Idov, Lili Idova, Ivan Kapitonov, Natalija Naumenko 

Igrajo: Roma Zver, Irina Staršenbaum, Teo Yoo, Filipp Avdejev, Evgenij Serzin, Aleksandr Gorcilin, Vasilij Mihajlov, Aleksandr Kuznecov, Nikita Efremov

Poletje je osmi celovečerec ruskega režiserja Kirilla Serebrennikova. Film je premiero predvajan v glavni tekmovalni sekciji festivala v Cannesu, od koder se je vrnil z nagrado za najboljšo glasbo. Nadvse primerna nagrada za film o glasbi, ki nas pelje v Leningrad na začetku 80-ih let, v čas ko se je v današnjem Sankt Peterburgu rojeval ruski novi val. V lokalnem mladinskem kulturnem centru mlade glasbene skupine pod budnim očesom partijskih nadzornikov zabavajo lokalno mladino. Njihovi repertoarji naprej gredo skozi cenzuristično sito, odstopanja od odobrenega programa niso dovoljena. Vsi obiskovalci so dolžni sedeti v označenih sedežih, pretirano izkazovanje navdušenja z dvigovanjem iz sedeža, ali bog ne daj poplesavanjem, ni dovoljeno. Prav tako ni dovoljeno izpostavljanje transparentov in podobnih znakov podpore glasbenikom na odru. Serebrennikov nam izkušnjo poslušanja glasbe pod takšno restrikcijo približa z zabavno sekvenco, v kateri se osredotoči zgolj na opazovanje občinstva med ritmičnim premikanjem glav, rok in nog.

Mike, kitarist in kreativni vodja najbolj popularnega benda v mestu nekega dne spozna Viktorja, ko se ta skupaj s prijateljem priklati na plažo, na kateri se zabava Mikova ekipa. Zraven so seveda kitare in Viktor dobi priložnost demonstrirati svoj izjemni talent. Na plaži je tistega dne bila tudi Mikova punca (kasneje soproga) Nataša, ki je takoj pokazala zanimanje za Viktorja. Tako je vzpostavljen neobičajen ljubezensko-prijateljski trikotnik, v katerem je dva moška povezovala ljubezen do glazbe in ženske, ki je stala med njima.

Ravno spomini Natalie 'Nataše' Naumenko so bili pomemben insajderski vir, na katerega so se pri pisanju scenarija oprli Serebrennikov in sodelavci. Nastal je film, ki odlično ujame duh časa in bližajočo se perestrojko, s kateri se bo začelo gospodarsko-politično preoblikovanje Sovjetske Zveze. Na gramofonih ruske mladine se vrtijo vinilke Lou Reeda, Davida Bowieja, Talking Headsov... Počasi se ustvarja kritična masa, baza poslušalcev in glasbenikov, iz katere bo vzniknil ruski novi val. Ena izmed nosilnih skupin ruskega novega vala je bil band Kino, njegova gonilna sila pa je bil Viktor Robertovich Tsoi, avtor malodane vseh skladb (glasbe in besedil), ki jih je skupina posnela v njegovi kratki, a izjemno plodni karieri. Njegovo kariero je namreč pri rosnih 28-ih končala fatalna prometna nesreča.

Uporniški rokerji so za mnoge bili moteči dejavnik – njihovo identificiranje z zahodnjaško kulturo in glasbo so doživljali kot izdajo in simpatiziranje s sovražnikom. Odnos okolja do uporniške mladine nam Serebrennikov približa tudi skozi glasbeno-fantazijske „to se ni zares zgodilo“ sekvence, kakršna je fantastična interpretacija legendarnega komada Psycho Killer. Zavoljo tovrstnega identificiranja protagonistov z njihovimi zahodnjaškimi heroji, oziroma glasbo, ki jo poznamo na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah, zgodba dobi neko univerzalno privlačnost. Serebrennikov je lepo pomešal uvoženo in domače, ter tako povečal domet filma, saj se je dobro zavedal limitov, ki bi jih prineslo omejevanje na rusko rock sceno. Poletje je nostalgični črno-beli feelgood poklon mladosti in nekim preteklim, bolj enostavnim časom, ko si skozi življenje lahko plul na oblakih ustvarjenih iz glasbe, ljubezni in prijateljstev.

Ocena

Yeon-ae-dam (2016)

aka Our Love Story

Yeon-ae-dam (2016), © M-LINE

Slo naslov: -

Angleški naslov: Our Love Story

Država: Južna Koreja 

Jezik: korejščina

Leto: 2016'

Dolžina: 99',  Imdb

Žanri: drama, romantični

Režija: Lee Hyun-Ju

Scenarij: Lee Hyun-Ju

Igrajo: Lee Sang-Hee, Ryu Sun-Young, Kim Jong-soo

[ENG]

Yoon-ju is a graduate student of fine arts and is working on her graduation exhibition. One day, while she is searching materials for her project, she runs into Ji-soo at a junk shop. Watching Ji-soo in an odd place, Yoon-ju finds herself drawn to her. After their initial encounter, Yoon-ju once again runs into Ji-soo at a convenience store, and the two eventually start dating. Never having enjoyed dating men, Yoon-ju finds Ji-soo fascinating and becomes completely infatuated with her.

Ocena