Prikaz objav z oznako ZF. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako ZF. Pokaži vse objave

nedelja, 13. december 2020

Possessor (2020)

Andrea Riseborough in Possessor (2020), Foto: Neon


Slovenski naslov: -
Država: Kanada, VB
Jezik: angleščina
Leto: 2020
Žanri: grozljivka, ZF, triler
Dolžina: 103'Imdb 
Režija: Brandon Cronenberg
Scenarij: Brandon Cronenberg
Igrajo: Andrea Riseborough, Christopher Abbott, Rossif Sutherland, Tuppence Middleton, Sean Bean, Jennifer Jason Leigh


Po zelo obetavnem prvencu Antiviral, o katerem je pred sedmimi leti na blogu nastal ta zapis, smo na naslednji celovečerec Brandona Cronenberga čakali celih osem let. Po debitantski stvaritvi, temačni satiri o s slavo in slavnimi obsedeni družbi, v kateri si ljudje vbrizgavajo odmerke z boleznimi njihovih idolov, se 40-letni Kanadčan vrača s še enim zanimivim konceptom. Ideja, na kateri je zgrajen Possessor moda ni tako edinstvena, saj so možgane in telesa drugih ugrabljali in v različne namene izrabljali v številnih zgodbah, toda variacija te ideje in sama eksekucija sta vsekakor nekaj posebnega. 

Zgodbo postavljeno v nejasno opredeljeno prihodnost doživljamo skozi oči Tasje Vos (še ena odlična vloga Andree Riseborough), zelo posebne morilke, ki dela za skrivnostno organizacijo specializirano za eliminacijo tarč v visoki družbi. Naročniki so običajno ljudje iz ožjega kroga bodoče žrtve, motivi pa so pričakovano človeški – več vsega: denarja, moči, slave...  Tasja je ena izmed najbolj izkušenih morilk organizacije, ki za eliminacijo tarč uporablja posebno metodologijo – v prvi fazi je najprej ugrabljena oseba iz ožjega kroga bodoče tarče, ali nekdo, ki bo do tarče v prihodnosti imel nemoten dostop. Ugrabljencem nato v možgane vgradijo posebno napravico, ki posebej usposobljenim morilcem kakršna je Tasja omogočijo prevzem nadzora nad umom in telesom gostitelja. Zadeva je potem dokaj preprosta, nadzor nad gostiteljem se izvaja v kontrolni sobi, iz katere Tasja in sodelavci s pomočjo posebne, tehnološki sofisticirane čelade nadzirajo gostitelja. Policija po tako orkestriranih umorih tava v temi, saj storilcev in njihovih iracionalnih dejanj ni mogoče povezati s kakšnim posebnim motivom, logiko in, kar je najpomembnejše, naročnikom. 

Toda fokus zgodbe ni na preiskavah teh umorov, saj se zgodbe osredotoča na mikrokozmos glavne antijunakinje  in počasno brisanje meja med njenim zasebnim in poklicnim življenjem. Najbližji ne vedo nič o njenem poklicu – sin Ira živi z očetom, od katerega se Tasja še vedno ni uradno ločila, njun odnos pa je v neki vmesi fazi, ko se vse skupaj lahko obrne v eno ali drugo smer. V dokončno ločitev, ali ponovno združitev. Prizor, v katerem Tasja išče, ali bolje rečeno vadi besede, ki jih bo izrekla ob ponovnem snidenju s sinom ima specifično težo, saj po tej sceni v zraku nekako obvisi spoznanje o vprašljivi skupni prihodnosti. 

Cronenberg mlajši je ustvaril zanimiv, vizualno izpiljen izdelek,  ki šele po ogledu in bolj poglobljeni analizi razkrije skrbno strukturirano zgodbo o iskanju identitete in samosprejemanju. Pogled nazaj nudi bolj jasno sliko, iz katere lahko sklepamo, da iskanje pravih besed v omenjenem prizoru v resnici ni nič drugega, kakor poskus imitacije pristnih čustev. Ko malo bolje razmislim, celotna epizoda, oziroma dan, ki ga protagonistka preživi z družino, nekako napove, da Tasja ni več pripravljena  igrati vlogi žene in matere. Osvobajanje iz okovov normalnosti se kaže tudi v njenem profesionalnem življenju – namesto načrtovane „čiste“ eksekucije s pištolo Tasja raje izbere nož, s katerim brutalno razmesari svojo tarčo. In na tej točki se že lahko vprašamo, ali se Tasja morda bolje počuti v svojih avtarjih? Ali jo dejansko žene vzburjenje, ki jo prevzame med eksekucijo? Morilski nagoni morda najbolje pojasnijo njeno zavzetost in odločnost v nameri, da za vsako ceno sodeluje pri naslednji veliki nalogi. Sploh če vemo, da nato od samega začetka ima težave z nadzorom gostitelja (igra ga odlični Christopher Abbott), ki jih skriva pred sodelavci. Njen dokončni prehod na temno stran je dokončen, ko se njen naučeni odnos do osebnih stvari v škatli, s pomočjo katerih se Tasja vsakič vrača v lastno kožo, v svojo realnost, spremeni. Na koncu je jasno, da je transformacija končana in Tasja je to, kar je globoko v sebi vedno bila – hladnokrvna morilka.


Ocena



sreda, 7. oktober 2020

The Vast of Night (2019)

Sierra McCormick & Jake Horowitz in The Vast of Night (2019), Foto: Slamdance Film Festival


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina 
Leto: 2019
Žanri: drama, misterij, ZF
Dolžina: 91',  Imdb 
Režija:  Andrew Patterson
Scenarij:  Andrew Patterson, Craig W. Sanger
Igrajo: Sierra McCormick, Jake Horowitz, Gail Cronauer, Bruce Davis


Petdesete, hladna vojna, vesoljska tekma, izmišljeno mestece Cayuga v New Mexicu in dva mlada osrednja protagonista – to so glavne sestavine impresivnega režijsko-scenarističnega prvenca Andrewa Pattersona. Fay je pravkar dobila svoj prvi prenosni magnetofon, s katerim se bo približala magičnemu svetu novinarstva in zanimivim zgodbam, ki jih je dotlej poslušala le na radiu. Punca v večernih urah honorarno dela na lokalni telefonski centrali, najbolje pa se počuti v družbi Everetta, gobčnega voditelja lokalne radijske postaje, ki kot bolj izkušen novinar spontano prevzame vlogo mentorja ob njenih prvih novinarskih korakih. V noči, ko se v mestu igra najpomembnejša košarkarska tekma sezone in ko se v lokalni športni dvorani zbere malodane celo mesto, Fay na telefonski liniji ujame nenavaden signal. Skrivnostno šumenje pošlje Everettu, ki pride na zanimivo idejo – posnete zvoke bo pustil v eter in poslušalce nočnega programa vprašal, ali so kdaj slišali kaj podobnega. Nedolgo po emitiranju signala v studio pokliče bivši pripadnik ameriške vojske in začne pripovedovati svojo zanimivo s skrivnostnim signalom povezano zgodbo.

The Vast of Night s končno resolucijo ne ponudi nobenega presenečenja. Glede na vseskozi prisotna očitna namigovanja o možnem razpletu bi rekel, da avtorjev prvotni cilj niti ni bil ponuditi nekakšen veliki misterij in dih jemajoče sklepno dejanje. Menim, da je osnovni namen bil ustvariti zgodbo, ob kateri je prehojena pot v družbi protagonistov predvsem v funkciji ustvarjanja prepričljive izkušnje, ki gledalca popelje v eno zanimivo zgodovinsko obdobje in učinkovito poustvarja bivanjsko izkušnjo ljudi v času hladne vojne. V čas, ki je povprečnega Američana ob pogledu v temno nebo prevzemal strah pred Rusi in skrivnostmi, ki jih morda skriva širno vesolje. 

Nekateri pokloni so očitni (Zona somraka), drugi bolj subtilni (Everett dela na radijski postaji WOTW, kar bi lahko bila okrajšava za potegavščino, ki jo je leta 1938 izpeljal veliki Orson Welles). Ravno v tem elementu do izraza pride odličen prispevek vojnega veterana, ki nas zgolj s svojim hipnotičnim glasom efektno pelje v svet vladnih zarot povezanih z domnevnimi obiski iz vesolja. Patterson v to izjemno učinkovito fuzijo radijske igre in filma subtilno umesti kanček družbene kritike (pri projektu so sodelovali črnci in Mehičani), obenem pa poskrbi za adekvatno razpihovanje naših pričakovanj. V centralnih rolah blestita Sierra McCormick in Jake Horowitz, izrazito všečen tandem, ob katerem se ni težko poistovetiti z njuno mladostniško energijo in radovednostjo. Z dejanji in zabavnim dialogom dvojec ustvari razigran in zanimiv pogled na svet, poln velikih pričakovanj in strahov. Set dobrih sestavin vkomponiranih v to lepo izkušnjo zaokroži obravnavanem obdobju ustrezno prilagojena zrnata fotografija, uspešen retro „look“ in nekaj dolgih prizorov, v katerih lahko občudujemo obrtno spretnost M.I. Littin-Menza, čilskega direktorja fotografije in sodelavcev, ki so za nekatere dolge prizore menda uporabili kamero pritrjeno na za to priložnost prirejeni go-kart. Vožnja je bila zelo zabavna in videli bomo, ali kaj nam v prihodnosti lahko ponudi Patterson, ki si je s prvencem spisal odlično priporočilo.   

Ocena



sreda, 9. september 2020

Tenet (2020)

John David Washington and Robert Pattinson in Tenet (2020), Foto: Imdb


Slovenski naslov: Tenet
Država: VB, ZDA
Jezik: angleščina 
Leto: 2020
Žanri: akcija, ZF
Dolžina: 150',  Imdb 
Režija: Christopher Nolan
Scenarij: Christopher Nolan
Igrajo: John David Washington, Robert Pattinson, Elizabeth Debicki, Aaron Taylor-Johnson, Kenneth Branagh

Izbira pravega zdravila, ki bi lahko krivuljo obrnilo navzgor in oživilo z epidemijo hudo prizadeto filmsko industrijo, zagotovo ni enostavna naloga. Spuščanje nekaj povprečnih blockbusterjev v obtok bi lahko imelo nasprotni učinek, saj bi eventualni finančni neuspeh le-teh odgovorne gotovo prisili v ponovno preučitev njihovih tržnih strategij. Zdi se, da je Nolan v tem trenutku bil edina logična izbira, eden redkih zvezdnikov za kamero, ki v kino dvorane lahko pritegne množice, ne glede na to, koga je postavil pred kamero. In 200-milijonski Tenet je po prvih rezultatih očitno bil dobra izbira, saj prve številke napovedujejo razmeroma ugoden razplet za vlagatelje. 

Tenet je nekakšno logično nadaljevanje Nolanovega opusa, nadgradnja idej vzpostavljenih v njegovi prvi veliki uspešnici Memento (dovolj bo že, če iz spomina prikličemo uvodni prizor) in narativnih prejemov uporabljenih v Izvoru (Inception, 2010). Koncept „sanj v sanjah“ tukaj nadomesti koncept „časa v času,“ a z eno pomembno razliko – zgodba tu ne gre „v rikverc“ po standardnih narativnih pravilih, ampak kot nekakšna vzporedna resničnost, ki s premikanjem v nasprotni smeri kljubuje pravilom linearnega dojemanja časa in prostora. Gre za nekakšno inverzijo, ki akterjem zgodbe omogoča vrnitev v preteklost s ciljem korekcije dogodkov, ki bodo imeli dalekosežne, uničujoče posledice v prihodnosti. 

Keč je v tem, da junaki ob vstopu v neko obdobje začnejo gibanje od konca proti začetku, med tem ko se svet okoli njih še vedno linearno premika naprej. Ali kot to na primeru izstreljenega naboja pojasni znanstvenica, ki o principih inverzije poučuje glavnega junaka (Nolan ga je poimenoval kar Protagonist) tako, da mu pove, da naboj ni bil izstreljen, temveč, v skladu z idejo inverzije, ujet v pištolo. Ta Protagonistu obenem predlaga, da namesto iskanja racionalne razlage raje poskuša začutiti logiko inverzije. Nekaj podobnega velja tudi za nas gledalce, ki se skozi zgodbo prebijamo brez povsem jasnega razumevanja zakonitosti, po katerih junaki želijo doseči svoj cilj.

A enkrat, ko iz enačbe odstranimo inverzivne elemente pridemo do dokaj preproste premise o junakih, ki poskušajo svet rešiti pred koncem sveta, kakršnega si je zamislil glavni antagonist (Kenneth Branagh), ki v skladu z zahodnjaškim dojemanjem dobrega in slabega ne more biti nič drugega, kakor še en poblazneli Rus. Njegova pot je, kakopak, posuta s številnimi ovirami, preko katerih se Protagonist in njegovi pomagači prebijajo v bondovskem stilu, čeprav Nolan akcijo v primerjavi z bondijadami požene v še nekoliko višje vrtljaje. Tempo je odličen že od uvodnih kadrov, v katerih spremljamo napad na operno hišo v Kijevu. Dogajanje podloženo z bombastično glasbo Ludwiga Göranssona prispeva tisti dodaten impulz, ki gledalca brez težav drži v primežu   dve uri in pol. V tem smislu je Tenet prvovrstna kino zabava, film narejen za velika platna, ob katerem se ne moreš dolgočasiti. Akcijsko naravnan spektakel in obrtno izpiljen dosežek, ki vendarle ne uspe ustvariti trdnejše vezi med gledalcem in liki. Še najbližje temu se približa skozi prizadevanja odtujene žene glavnega zlobneža (Elizabeth Debicki), ki se skupaj z otrokom poskuša rešiti iz primeža vsemogočnega moža. Iz moje perspektive je eden od razlogov za hladen odnos do likov tudi za moj okus preveč lesen nastop glavnega igralca Johna Davida Washingtona. Primerjalno, Robert Pattinson in Aaron Taylor-Johnson iz manj prizorov izvlečeta veliko več. A kakorkoli obrneš, Tenet je spektakel, ki se ga izplača videti v kinu in dovolj dober dosežek, ki bo dodatno utrjuje Nolanov položaj v samem vrhu mainstream filmanja.

Ocena



torek, 14. april 2020

Divino Amor (2019)

aka Divine Love
Dira Paes & Julio Machado in Divino Amor (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Božanska ljubezen
Drugi naslovi: Divine Love
Država: Brazilija, Urugvaj, Danska
Jezik: portugalščina
Leto: 2019 
Dolžina: 101' Imdb
Žanri: drama, zf
Režija: Gabriel Mascaro
Scenarij: Gabriel Mascaro, Rachel Daisy Ellis, Lucas Paraizo
Igrajo: Dira Paes, Julio Machado, Emilio de Melo, Teca Pereira, Calum Rio


Brazilija. Bližnja prihodnost. Joana (Dira Paes) je globoko religiozna ženska, ki na vsak način želi zanositi. Biološka ura 42-letne uslužbenke matičnega urada neusmiljeno bije naprej, a težava je, kot pokažejo preiskave, pri njenemu partnerju. Skupaj z možem Danilom sta na isti valovni dolžini, za dosego cilja pripravljena preizkusiti vse, tudi kakšno izmed alternativnih metod. In če je potrebno nekaj ur dnevno narobe obrnjen viseti na posebni napravi in moda obsevati s posebno svetlobo... Kar se mora, ni težko. 

Zakonca sta člana evangeličanske ločine imenovane Božanska ljubezen, prevladujoče religije v futuristični družbi, v kateri že detektorji na vhodih v poslopja zaznajo vaš zakonski stan, poklic in celo eventualno nosečnost. Reprodukcija, kot ena temeljnih krščanskih dolžnosti v družbi ima izjemen pomen in v luči te pomembnosti so nosečnice deležne posebnih privilegijev. Joana, je kot uslužbenka oddelka za ločitve pomagala številnim parom in preprečila tisti najhujši scenarij – ločitev. 

Cerkev Božanske ljubezni obenem neguje zelo liberalne poglede na seksualnost in članom v okviru skupnosti omogoča precej smelo raziskovanje in uživanje seksualnosti. Toda navkljub rednim molitvam, pogostim spovedim v zelo priročni drive-in cerkvi in ostalim metodam zdravega življenja v skladu z verskimi zapovedmi, Danilu in Joani nikakor ne uspe spočeti otroka. Za izpolnitev te velike želje zakonca potrebujeta čudež. 

Brazilski režiser in scenarist Gabriel Mascaro (August Winds, Neon Bull) s to futuristično vizijo domovine raziskuje, kaj se zgodi, ko goreča vernica naposled dočaka čudež. V nejevernih odzivih teokratične okolice lahko vidimo ultimativni test Joanine vere, a obenem tudi opomnik, o dvoličnosti družbe in prikrajanju pravil igre aktualnim družbeno-političnim potrebam.

Z napeljevanjem na razmišljanje v tej smeri se po moji oceni skriva režiserjeva namera zrcaliti aktualni družbeno-politični trenutek v domovini. Brazilski obrat v desno je na položaj predsednika pripeljal Jaira Bolsonara, izrazitega desničarja, ki pod krinko družinskih vrednot vodi kampanjo proti nekrščanskim elementom družbe (beri: geji, manjšinami, drugačnosti...) V nastajajoči spregi države in cerkve (vzorec, vedno bolj razširjen tudi na stari celini) vsekakor ni težko prepoznati nekaterih predvidevanj zapakiranih v futuristično formo Mascarovega filma, ki poleg zanimivih izhodišč za razmislek nudi všečno vizualnost, dobro igro ključnih akterjev in duhovite detajle, ob katerih se ne boste dolgočasili.  

Ocena



nedelja, 5. april 2020

Vivarium (2019)

Jesse Eisenberg and Imogen Poots in Vivarium (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: -
Država: Irska, Danska, Belgija
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: grozljivka, misterij, zf 
Dolžina: 97'Imdb 
Režija: Lorcan Finnegan
Scenarij: Lorcan Finnegan, Garret Shanley
Igrajo: Imogen Poots, Danielle Ryan, Eanna Hardwicke, Senan Jennings


Vivarij je beseda, s katero označujemo zaprt življenjski prostor z zemljo, vodo in rastlinjem, v katerem običajno vzgajamo rastline, kopenske in vodne živali, ali kombinacijo vsega naštetega. Vivarij je, kakorkoli obrneš, nasprotje občutka svobode, ki ga vsak živi organizem lahko izkusi, ko ni omejen, oziroma ujet v prostor ograjen s takšnimi nepremagljivimi ovirami.

Gemma (Imogen Poots) in Tom (Jesse Eisenberg) sanjarita o idiličnem življenju v hiški v predmestju in ravnokar vstopata v tisto najbolj pomembno fazo, ko je dejansko potrebno preudarno izbrati hišo v predmestju. Zato tudi vstopita v prodajni salon korporacije, ki je v predmestju zgradila popolnoma novo naselje družinskih hiš, ki jih zdaj ponujajo zainteresiranim kupcem. Gemmaa in Tom bi morda lahko več pozornosti namenila rahlem nelagodju, ki sta ga začutila ob prvem stiku z dokaj čudnim, izumetničenim predstavnikom podjetja, ki jim je ponudil brezplačen ogled hiš(e) v novem naselju, ki se bojda zelo hitro prodajajo. Kajti kmalu po prihodu v veliko naselje srhljivo identičnih zelenih hišk sta najbrž že čutila, da življenje v tako sterilnem okolju ni prava izbira. In ravno ko sta se pripravljala stopiti do prodajalca in se mu zahvaliti za njegov čas, je ta izginil. Na tej točki naša junaka še ne vesta, da sta ujeta v nekakšen vivarij, iz katerega ne bosta znala najti izhoda, saj se bo vsak poskus odhoda končal na izhodiščni točki, pred hišo, ki sta si jo ogledala.

Vivarij je drugi celovečerec Lorcana Finnegana, s katerim je Irec nadgradil pred osmimi leti posneti kratki film Foxes. Finneganova vizija in scenarij sta očitno prepričala Imogen Poots in Jesseja Eisenberga do te mere, da sta poleg mesta pred kamerami prevzela še vlogi izvršnih producentov. Njuna prisotnost je nedvomno povečala domet filma, ki bi z anonimnimi glavnimi igralci verjetno pritegnil manj pozornosti. Vedno večja uniformiranost sodobnega človeka, ki se vedno bolj obnaša in deluje po predvidljivih vzorcih povprečnega potrošnika, je nedvomno ena izmed točk za razmislek, na katero nas želi opozoriti Vivarij, ki že v samem naslovu nosi idejo o izgubi svobode. To izgubo definirana ujetost junakov v surrealno, srhljivo uniformirano predmestje, ki ga akterja fizično ne moreta zapustiti. Na podzavestnem nivoju idejo o izgubi svobode lahko prepoznamo tudi v ideji o nakupu hiše in skupnem življenju – gre za pomemben korak, s katerim prevzamemo določene obveznosti (hipoteke, skrb za potomstvo) in se obenem odpovedujemo brezskrbnem mladostniškem življenjskem slogu in občutku svobode, ki ga takšno življenje nosi s seboj. Zavoljo tega zgodbi ne morem očitati brezidejnosti, toda ustvarjalcem po mojo oceni vseeno ne uspe sicer zanimivo idejo nadgraditi v nekaj več. Film preprosto ne premore dovolj substance, s katero bi dokazal, da je prerasel okvirje dobrega kratkega filma. Če glavnega junaka zreduciraš na karikaturo, ki večino časa obsesivno koplje luknjo na dvorišču in od (prepričljive) Imogen Poots pričakuješ, da pokaže vso kompleksnost materinskih čustev do otroka, ki očitno ni človek, potem rezultat niti ne more biti kaj dosti boljši.

Ocena


nedelja, 1. december 2019

Light of My Life (2019)

Casey Affleck and Anna Pniowsky in Light of My Life (2019),© BBP LOML, LLC

Slovenski naslov: Luč mojega življenja
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: drama, ZF
Dolžina: 119'Imdb 
Režija: Casey Affleck
Scenarij: Casey Affleck
Igrajo: Anna Pniowsky, Casey Affleck, Tom Bower, Elisabeth Moss


Lažni dokumentarec Še vedno sem tu (I'm Still Here, 2010) je bil naznanilo, da se Casey Affleck dobro znajde tudi za kamero. Skoraj deset let kasneje smo dočakali še njegov igrani prvenec, v katerem poleg režije podpisuje še scenarij in igra eno izmed dveh glavnih vlog. 

Affleck igra očeta (imena nikoli ne izvemo), ki deset let po smrtonosni bolezni, ki je z obličja Zemlje izbrisala skoraj vse ženske, s svojim 11-letnim sinom Regom potuje po post-apokaliptični pokrajini. Razlog za nenehno gibanje očeta in sina je kmalu jasen: potomec je v resnici potomka, na kratko ostrižena in v fantovska oblačila oblečena deklica, ena izmed redkih žensk, ki je iz neznanega  razloga imuna na smrtonosno bolezen. Zemlja je kmalu po izbruhu epidemije postala planet moških. Ženska je neprecenljivo blago, na katerega preži malodane vsak spolno aktiven moški. Oče je deset let uspešno skrival hčerkino spolno identiteto, toda zdaj, ko je Reg na pragu pubertete, ohranjanje skrivnosti postaja neprimerno težje. Zato se hčerka in oče ves čas izogibata ljudem, živita v šotoru, po gozdovih in drugih neposeljenih območjih, v konstantnem iskanju koščka ozemlja, na katerem ne bosta v nevarnosti.

Affleck zgodbo odpre z 12-minutnim nepretrganim posnetkom, v katerem oče hčerki na simpatičen način pripoveduje svojo alternativno različico zgodbe o Noetu in njegovi barki. Njegova zgodba za lahko noč, posneta iz božje perspektive, razkriva le nekaj kvadratov udobja in topline: akterja ležita drug ob drugemu, otrok z zanimivimi komentarji občasno prekinja očetovo pripoved, ki je očitna prispodoba za njuno situacijo. Kasneje, ko kamera pokaže, da sta noč preživela v šotoru sredi gozda je jasno, da smo bili priča izjemnem utrinku. Njun šotor je kot nekakšen milni mehurček, krhka zona udobja, ki ga vsak hip lahko razblini naključni lovec, ki bo priromal mimo.    

Affleck je spisal odličen scenarij in ga nato zelo lepo prenesel na filmsko platno. Zgodba večino časa sloni na dialogih med očetom in hčerko, kar bo verjetno zmotilo manj potrpežljivega gledalca, vendar se pripoved kljub temu nikoli ne vleče in je zastavljena tako, da interes opazovalca ni nikoli pod resnim vprašajem. Razloge za angažiranost gledalca velja iskati v zelo dobrih igralskih nastopih – v številnih skupnih prizorih je čutiti odlično kemijo med mlado Anno Pniowsky in Affleckom, na kateri temelji prepričljivost njunega odnosa. Druga pomembna kvaliteta filma je občutek konstantne nevarnosti, oziroma prepričljivost s katero Affleck vzdržuje napetost in v vzdušje vpleta resnost grožnje. Ne gleda na resnost položaja in prevladujočo sivino Afllecku uspe v zgodbo organsko vključiti komične momente, ki dajejo dinamiki odnosa med očetom in hčerko poseben, topel pečat. Luč mojega življenja sicer ne odkriva novih teritorijev (primerjave s Cuarónovimi Otroci človeštva, Hillcoatovo Cesto ali lanskoletnim Ne puščaj sledov Debre Granik so povsem na mestu), toda njegov pogled na junake v specifični situaciji je tako pristen in globoko človeški, da se z njima ni težko povezati in jih vzljubiti. Zmoti le manjša scenaristična nedoslednost finalnega dejanja, ki je delno kompenzirana odprtim koncem, po katerem je jasno, da se zgodba očeta in hčerke nadaljuje tudi potem, ko je zastor že spuščen.

Ocena


sobota, 21. september 2019

Ad Astra (2019)

Brad Pitt in Ad Astra (2019)
Photo by Francois Duhamel - © Twentieth Century Fox

Slo naslov: Ad Astra: Pot do zvezd
Država: Kitajska, ZDA, Brazil
Jezik: angleščina 
Leto: 2019
Dolžina: 122'Imdb
Žanri: drama, misterij, zf
Režija: James Gray
Scenarij: James Gray, Ethan Gross
Igrajo: Brad Pitt, John Ortiz, Tommy Lee Jones, Donald Sutherland, Ruth Negga


Brad Pitt še ni bil v vesolju. Nekoliko neobičajno, saj govorimo o enem največjih filmskih zvezdnikov našega časa, ki si lahko privošči luksuz izbiranja vlog. To je nedvomno eden izmed razlogov, da je njega in njegovo produkcijsko hišo Plan B pritegnil režijsko-scenaristični ZF projekt Jamesa Grayja (We Own the Night, Two Lovers, The Immigrant), v katerem je poleg producentske prevzel tudi vlogo prve violine pred kamerami.

V zgodbi postavljeni v prihodnost 55-letni igralec upodablja Royja McBrida, majorja ameriške vojske, čigar življenje je močno zaznamovalo razmerje z očetom (Tommy Lee Jones). Ta je namreč slavni astronavt, pionir raziskovanja vesolja, ki se je pred tridesetimi leti v vlogi vodje ekspedicije odpravil v vesolje v upanju, da bo tam zunaj našel inteligentno obliko življenja. Sedem let po odhodu je stik z ekspedicijo izgubljen, usoda starejšega McBrida in ostalih članov posadke je od takrat neznana. Vsaj tako je bilo zapisano v uradnih poročilih, ki so bila posredovana družinam pogrešanih. A ko naše osončje prizadenejo močni sunki uničevalne energije iz vesolja, ki podrejo večino energetsko-komunikacijskih sistemov na Zemlji, obstoj in prihodnost planeta je na kocki. Na najvišjih instancah sklenejo, da na pomoč pokličejo McBrida mlajšega, saj menijo, da so nedavni dogodki neposredno povezani z misijo, ki jo je pred tremi desetletji  vodil njegov oče.  
    
James Gray je s soscenaristom Ethanom Grossom spisal zgodbo, ki s svojimi znanstveno-fantastičnimi elementi ne odkriva novega ozemlja. Večina dogajanja je resda postavljena v vesolje, vendar se zgodba v osnovi vrti okoli filozofskega povpraševanje smisla človekovega obstoja, njegove interakcije z družino in širšo okolico, ter relativnosti ponujenih odgovorov iz perspektive človekove vloge v širnem vesolju. Na tistem, po moji oceni najpomembnejšem nivoju, se film osredotoča na  posledice čustvene nedostopnosti in zadržanosti glavnega junaka, ki očitno izhaja iz njegovega nikoli dorečenega razmerja z očetom. V tem smislu je osrednji cilj misije glavnega junaka razkritje resnice o očetovi usodi. Junak je postavljen pred oviro, ki jo ne more premagati preden pride do golega bistva, ki definira razmerje z očetom. Šele s temi spoznanji junak lahko obrne novi list, s svojimi dejanji reši človeštvo in uzre drugačno, zanj bolj optimistično prihodnost. 

Vsa ostala pojasnila, akcijski prizori in utemeljitve dejanj, ki so tu zavoljo zapleta in končne resolucije, v osnovi nimajo večjega pomena. Ad Astra je vizualno solidno zaokrožena celota, ki očem vendarle ne ponudi ugodja, ki bi ga od filma takšnega kalibra pričakovali. Vse od prizora na začetku filma, ko major McBride stopi na rob stopnic, ki so del večje, impresivne konstrukcije, s katero so ljudje z Zemlje posegli v vesolje, zgodba ne doseže teh uvodnih standardov. Film se navkljub dobri igri Brada Pitta in njegovimi dokaj zanimivimi notranjimi monologi mestoma vleče in ne verjamem, da konec,  proti kateremu nas dokaj predvidljivih poteh peljejo ustvarjalci, lahko preseneti kogarkoli. 


Ocena


nedelja, 24. februar 2019

I Think We're Alone Now (2018)

Peter Dinklage and Elle Fanning in I Think We're Alone Now (2018), © Sundance Institute pro


Slo naslov: - 
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Dolžina: 93' ,  Imdb
Žanri: drama, misterij, ZF
Režija: Reed Morano
Scenarij: Mike Makowsky
Igrajo: Peter Dinklage, Elle Fanning, Charlotte Gainsbourg 


[ENG]


Del is alone in the world. After the human race is wiped out, he lives in his small, empty town, content in his solitude and the utopia he's methodically created for himself - until he is discovered by Grace, an interloper whose history and motives are obscure. And to make matters worse, she wants to stay.

Ocena


torek, 11. december 2018

Sorry to Bother You (2018)

Danny Glover and Lakeith Stanfield in Sorry to Bother You (2018), © 2018 Annapurna Releasing, LLC


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Žanri: komedija, fantazijski, ZF
Dolžina: 111',  Imdb 
Režija: Boots Riley
Scenarij: Boots Riley
Igrajo: Lakeith Stanfield, Tessa Thompson, Armie Hammer, Terry Crews, Steven Yeun, Omari Hardwick, Jermaine Fowler, Danny Glover


Današnji zapis je posvečen režijskemu prvencu ameriškega glasbenika, producenta in aktivista Bootsa Rileyja, s katerim je multitalentirani umetnik uresničil enega izmed najbolj pomembnih projektov v njegovi karieri. Riley se je bojda od nekdaj želel preskusiti v režiserski vlogi – scenarij za Sorry to Bother You dokončal že leta 2012 – a ko je spoznal, kako dolgotrajen in zahteven bo proces prenosa že napisane zgodbe na filmski trak, je prišlo do spremembe strategije. Iznajdljivi umetnik je iz scenarija izluščil šesti studijski album njegovega hip-hop banda The Coup, znanega po politično naravnanih besedilih in radikalnih stališčih. Šest let kasneje je zgodba vendarle zaživela na velikem platnu, s premiero na festivalu Sundance v začetku letošnjega leta. 

Zgodba postavljena v alternativno prihodnost v ameriškem Oaklandu spremlja nepomembneža Cassiusa "Cash" Greena (Lakeith Stanfield), nezaposlenega temnopoltega Američana, ki že nekaj mesecev ni plačal najemnine za garažo, v kateri živi s svojo punco Detroit (Tessa Thompson). Cassius preprosto mora začeti služiti denar in edini možni korak v tej smeri je služba v podjetju, ki se ukvarja s telemarketingom. Mladenič v »vdiranju« v domove in življenja potencialnih strank sprva ni preveč uspešen. Riley, ki tudi sam ima nekaj izkušenj s telemarketingom, nam z domiselno montažo Cassiusovih klicev (ta skupaj s svojo mizo in telefonom v rokah dobesedno »pade« v stanovanja potencialnih strank) pokaže trenutke in situacije, v katerih klicatelj zmoti ljudi na drugi strani žice. S to surrealistično domislico gledalci dobimo dokaj jasno sliko, kako usrano službo skupaj s sodelavci opravlja glavni protagonist.

Tessa Thompson and Lakeith Stanfield in Sorry to Bother You (2018), © 2018 Annapurna Releasing, LLC

Vprašanje je, kdaj bi se lučka nad njegovo mizo (ki oznanja sklenjen posel) sploh prižgala, če mu na pomoč ne bi preskočil izkušeni sodelavec (igra ga Danny Glover, ki mu scenarij celo omogoči njegovo ikonično »I'm too old for this shit!« linijo). Ta mu svetuje, da med klicem uporablja svoj notranji »belski« glas (še ena Rileyjeva zabavna domislica, saj namerno očitna sinhronizacija še bolj poudari izumetničeno prijaznost klicatelja) in stvari se za Cassiusa obrnejo na bolje. Njegova delovna uspešnost začne hitro naraščati in mladeniča kmalu povabijo med elitno ekipo super klicateljev, ki svoje odlično plačano delo opravljajo v luksuzno opremljenih prostorih v višjih nadstropjih. Naš junak se naenkrat znajde v nehvaležnem položaju, saj ga nova služba vedno bolj oddaljuje od sodelavcev (ti se s stavko prav v tem obdobju borijo za svoje pravice), starih prijateljev in nenazadnje njegove punce, ki s svojim aktivističnim življenjskim slogom bori proti vsem, kar zdaj pooseblja Cassius. 

S tem Riley naslavlja eno izmed pomembnejših vprašanj filma – vprašanje razredne pripadnosti in kako to pripadnost definira materialni status posameznika. Vprašanje, ki je v tem (ameriškem) primeru neločljivo povezano z rasnim vprašanjem in avtsajderskim izhodiščem, iz katerih se v boj za boljše življenje podaja večina temnopoltih Američanov. In nenazadnje je tu še motiv korporativnega pohlepa, ki ga v tej surrealistični verziji sodobnega sveta pooseblja vodja najmočnejše korporacije v državi (Armie Hammer). Z idejo o korporaciji, ki strankam v zameno za trdno delo nudi brezskrbno življenje, brez položnic in ostalih življenjskih stroškov, Riley domiselno namigne, kam nas lahko pripelje surova kapitalistična miselnost. Vpletanje fantazijskega elementa v tretjem dejanju, ko neusahljiva potreba po kopičenju bogastva človeka spremeni v nekakšno mešanico konja in človeka je le opomnik, kaj nas čaka, ko te potrebe presežejo naše realne zmožnosti. Vse to, podloženo z jasno izpisanim povabilom k boju proti takšnim scenarijem, nam Riley servira v formi absurdistične distopične komedije. Zgodba tako odlično funkcionira na dveh nivojih: kot izvrstna družbena satira in dobro utemeljen opomnik o pasteh sodobnega kapitalizma. Zanimiva glasbena podlaga lepo dopolnjuje surrealnost izkušnje, piko na i pa prispevajo všečni igralski nastopi. Namenoma zasanjani Lakeith Stanfield, s svojo prvakar-sem-se-zbudil držo, je nedvomno metafora zaspane družbe, ki se mora predramiti in vzeti usodo v svoje roke. Sorry to Bother You ni brez napak, saj vsebuje nekaj narativnih linij, ki ne peljejo nikamor, vendar te pomanjkljivosti povsem izničijo svežina pristopa, odličen humor in njegova sporočilna vrednost.


Ocena


petek, 30. november 2018

Upgrade (2018)

Logan Marshall-Green and Betty Gabriel in Upgrade (2018), Photo by Ben King - © Universal Pictures


Slo naslov: -
Država: Avstralija
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Dolžina: 100'  ,  Imdb
Žanri: akcija, grozljivka, zf
Slo recenzija: Filmoljub
Režija: Leigh Whannell
Scenarij: Leigh Whannell
Igrajo: Logan Marshall-Green, Melanie Vallejo, Steve Danielsen, Harrison Gilbertson 


[SLO]


V temačnem svetu bližnje prihodnosti, kjer robotizirane hiše in avtomobili ter digitalne aplikacije prevzemajo človekova opravila, biološki vsadki pa izboljšujejo njegove telesne funkcije, je Grey Trace človek starega kova. Tehnologije ne mara preveč, raje mehanično prireja stare avtomobile za bogate zbiratelje in se zanaša na delo svojih rok. Ko se z ženo nekoč vračata nazaj domov v prestižno predmestje, pride do okvare njunega samodejnega vozila in avto ju odpelje v zakotno, nevarno sosesko starega dela mesta. Tam se zgodi tragedija, po kateri Grey ostane vdovec in trajni invalid na vozičku. Zagrenjen in depresiven razmišlja o tem, ali je brez ljubljene žene sploh še vredno živeti; vendar ima kupec njegovega avtomobila, sicer lastnik najbolj inovativne tovarne digitalne tehnologije na svetu, rešitev za njegovo pomilovanja vredno stanje. - Filmoljub

[ENG]


Director/writer Leigh Whannell presents a vision of a Utopian future where technology is supremely ubiquitous. In that future, technophobe Grey Trace (Logan Marshall-Green) embraces an experimental computer chip implant named STEM after a mugging incident leaves him paralyzed and his wife dead. STEM proves to possess its own agency, making for an unpredictable ally in Trace's vendetta.

Ocena


ponedeljek, 13. avgust 2018

Sanpo suru shinryakusha (2017)

aka Before We Vanish

Sanpo suru shinryakusha (2017)

Slo naslov: -

Angleški naslov: Before We Vanish 
Država: Japonska
Jezik: japonščina 
Leto: 2017
Dolžina: 129',  Imdb
Žanri: drama, ZF
Režija: Kiyoshi Kurosawa
Scenarij: Kiyoshi Kurosawa, Tomohiro Maekawa
Igrajo: Masami Nagasawa, Mahiro Takasugi, Yuri Tsunematsu, Ryûhei Matsuda, Hiroki Hasegawa, Atsuko Maeda


Japonski režiser Kiyoshi Kurosawa je v zadnjih petih letih dokončal kar sedem celovečercev, a se kljub nekaterim solidnim poskusom (Creepy, Journey to the Shore) ni uspel približati svojim najboljšim stvaritvam (Cure, Pulse, Tokyo Sonata), ki jih je posnel ob koncu prejšnjega in prvi dekadi tekočega stoletja. Presežka žal ne prinaša niti najnovejši naslov v njegovem opusu, po gledališki igri posneta znanstveno-fantastična drama z romantičnimi elementi, ki nas želi prepričati, da bi ob morebitni invaziji vesoljcev na Zemljo najmočnejše obrambno orožje človeštva bila – ljubezen. 

Trije vesoljci predejo na Zemljo, da bi pripravili teren za bližajočo se invazijo, zato prevzamejo kontrolo nad telesi treh naključnih posameznikov. In ker se očitno bolje počutijo v mlajših telesih, njihovi avatarji postanejo mlada srednješolka Akira, njen sovrstnik Amano in malce starejši, srečno poročeni Shinji. Njihova naloga je telekinetično zbiranje konceptov funkcioniranja človeškega uma, ki bo skozi analizo zbranih informacij pomagalo pripraviti ustrezno strategijo za invazijo. In ker vesoljčki svoj avatar koristijo sočasno z njihovimi pravimi lastniki, vsak izmed njih razvije drugačen značaj. Vsi trije skupaj stremijo k istem cilju, a za dosego le-tega izberejo različna sredstva. Srednješolka ob izpolnjevanju nalog za seboj pušča krvavo sled,  Amino je v svojih prizadevanjih bolj pragmatičen, med tem ko Shinji, kot edini poročeni član nezemeljskega tria, kaže največ razumevanja za ljudi okoli sebe. Na tej točki verjetno ni težko dognati, da bo čustvena vez med Shinjijem in njegovo izbranko odigrala ključno vlogo pri reševanju človeštva. Korosawa v zgodbo sicer vplete še povzpetniškega novinarja in nesposobne pripadnike vladnih služb, ki poskušajo dognati, kaj se pravzaprav dogaja, vendar ti na potek zgodbe nimajo večjega vpliva. Before We Vanish v prav nobenem smislu ne izstopa iz povprečja, saj z mešanico romantične drame in površno študijo človeške narave ne ponudi nobenega tehtnejšega komentarja, obenem pa v ZF segmentu ponudi premalo, da bi zadovoljil povprečnega ljubitelja ZF filma. Zato je morda bolje še enkrat videti Kaufmanovo klasiko Invasion of the Body Snatchers (1978).


Ocena


ponedeljek, 14. maj 2018

Black Panther (2018)

Foto: Kolosej

Slo naslov: Črni panter
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Dolžina: 134'Imdb
Žanri: akcija, avantura, zf
Režija: Ryan Coogler
Scenarij: Joe Robert Cole, Ryan Coogler
Igrajo: Chadwick Boseman, Michael B. Jordan, Lupita Nyong'o, Danai Gurira, Martin Freeman, Daniel Kaluuya, Angela Bassett, Forest Whitaker, Andy Serkis


[SLO]

Marvelov film ČRNI PANTER spremlja T'Challa, ki se po smrti očeta, kralja Wakade vrača domov v izolirano in tehnično napredno afriško skupnost, da bi zasedel prestol in postal nov kralj. V tistem trenutku se pojavi star sovražnik in takrat je kraljevi karakter T'Challa in Črnega panterja postavljen na preizkušnjo, saj se znajde v grozovitem spopadu in ogrožen je tako obstoj Wakande, kot celega sveta. Soočen z izdajo in nevarnostmi, mora mladi kralj zbrati svoje zaveznike in osvoboditi moč Črnega panterja, da bi premagal svoje sovražnike in omogočil varnosti svojemu narodu in njihovemu načinu življenja. -Kolosej

[ENG]

T'Challa, the King of Wakanda, rises to the throne in the isolated, technologically advanced African nation, but his claim is challenged by a vengeful outsider who was a childhood victim of T'Challa's father's mistake.

Ocena


nedelja, 8. april 2018

Ready Player One (2018)

Foto: Warner Bros.

Slo naslov: Igralec št. 1
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Dolžina: 140'Imdb
Žanri: akcija, avantura, ZF
Režija: Steven Spielberg
Scenarij: Ernest Cline, Eric Eason, Zak Penn
Igrajo: Tye Sheridan, Olivia Cooke, Ben Mendelsohn, Mark Rylance, T.J. Miller, Simon Pegg, Lena Waithe, Win Morisaki, Philip Zhao, Susan Lynch, Hannah John-Kamen, Ralph Ineson



Zavoljo 175-milijonskega proračuna je Igralec št. 1 najambicioznejši film Stevena Speilberga po  Indiani Jonesu in kraljestvu kristalne lobanje (2008), ki je stal še dodatnih deset milijonov dolarjev več. Smo v obdobju, ko televizijski šovi tipa Stranger Things na račun domiselnega prepletanja retro-nostalgičnih elementov in vsebine primarno namenjene mlajšem občinstvu, uživajo veliko popularnost. Ob naši nagnjenost k idealiziranju preteklosti in prepuščanju nostalgiji dobimo zmagovalno kombinacijo, ki pred zaslone vseh velikosti lahko pritegne praktično celo družino. Podobno so razmišljali tudi investitorji, ko so že pred uradnim izidom knjige Ready Player One (2010, Ernest Cline), na avkciji kupili pravice za ekranizacijo romana. Zgodba je namreč polna pop kulturnih referenc iz sveta filma, videoiger, stripa, nostalgične glasbe... Najbolj globok poklon Spielberg nameni svojemu velikemu prijatelju Stanleyju Kubricku z rekonstrukcijo prizorov iz kultnega Izžarevanja, ki so domiselno vključeni v Oazo, alternativno virtualno resničnost, ki jo v letu 2045 igra malodane vsak prebivalec prenaseljene in onesnažene Zemlje. V tej distopični viziji našega planeta je človek povesem uničil ekosistem, gospodarske aktivnosti so zamrle, najmočnejši  igralec pa je korporacija, ki upravlja Oazo. A tudi prihodnost korporativnih glav, oziroma njihovih interesov, ki jih pooseblja dežurni negativec Ben Mendelsohn, postane negotova po smrti idejnega tvorca Oaze Jamesa Hallidayja, ki je s svojo zadnjo voljo poskrbel za preplah v upravnem odboru korporacije in igričarsko evforijo med navadnimi smrtniki. Nekje v igrici je namreč skril t.i. "velikonočno jajce" in tisti igralec, ki ga najde, bo postal njegov dedič in prevzel polno kontrolo nad Oazo in njegovim večmilijardnim premoženjem. Dobri fantje so v tej zgodbi zbrani okoli mladega junaka Wada Wattsa (Tye Sheridan), ki se v družbi svojih virtualnih prijateljev spusti v boj za veliko nagrado. Boj, ki že v osnovi ni pravičen, saj je korporacija najela celo armado nadarjenih igralcev, ki v njenem imenu poskušajo najti "velikonočno jajce." Tako smo dobili izhodišče za klasični dobro-proti-slabem zaplet, ki v nadaljevanju žal ne ponudi nobenih presenečenj. Zgodba se razvija po ustaljenih šablonah, liki in spopadi se v nekem trenutku pričakovano iz virtualnega sveta preselijo tudi v resničnost. Virtualno in dejansko postaneta eno, neločljivi, medsebojno odvisni komponenti, enako pomembni za končni uspeh. Ne glede na predvidljivost, posamezne nelogičnosti in karakterno nedorečenost likov je Igralec št.1 zame bil dokaj zanimiva izkušnja. V prvi vrsti prepriča tempo akcijskih prizorov, ki v kombinaciji z odličnimi 3D učinki ne pušča veliko časa za razmišljanje. In takrat ko tempo malo popusti za dobro počutje skrbijo že omenjene pop reference in nostalgična glasba. Igralec št.1 skozi prizmo razvedrilne vrednosti ne razočara, čeprav sem po izhodu iz kina vedel, da zgodba in liki ne bojo prav dolgo ostali z menoj.

Ocena


torek, 13. februar 2018

Dark (2017– ) 1. sezona

Photo by Julia Terjung / Netflix


Slo naslov: -
Država: Nemčija
Jezik: nemščina
Leto: 2017
Dolžina: 10 x 60',  Imdb
Žanri: krimi, drama, misterij, zf
Režija: Baran bo Odar
Scenarij: Baran bo Odar, Jantje Friese
Igrajo: Oliver Masucci, Karoline Eichhorn, Jördis Triebel, Louis Hofmann, Maja Schöne, Stephan Kampwirth, Brad Painter
  


Nemška serija Dark se odpre z dogodki v bližnji prihodnosti, natančneje v juniju 2019. V malem mestu Winden se zgodi samomor 43-letnega moškega, nakar njegova mati od pokojnikove žene in sina skrije poslovilno pismo. Nekaj mesecev kasneje se domov iz psihiatrične ustanove vrne pokojnikov najstniški sin Jonas, ki je še vedno zaradi očetove smrti močno travmatiziran. Med njegovo odsotnostjo je izginil sošolec Eric (glavni dobavitelj marihuane na lokalni srednji šoli), policija zaenkrat nima nobenih sledi. Jonas se z nekaj sošolci odpravi v bližnji gozd v upanju, da bodo v jami (ta se nahaja v bližini zaprtega območja, na katerem stoji nuklearna elektrarna), našli Ericovo skrito zalogo marihuane. A nato se zgodi nekaj, za kar je težko najti racionalno razlago. Pod vplivom (magnetne?) sile začnejo v mestu in okolici odpovedovati luči in ostale naprave in zdi se, da je celotno območje pod vplivom nevidne sile. Po nekaj minutah je vsega konec, toda kmalu postane jasno, da je med dogodkom izginil še en otrok. Zdaj se na seznamu pogrešanih znajde še mladi Mikkel, najmlajši potomec Ulricha Nielsena, detektiva, ki preiskuje izginotje prvega najstnika. Zdaj, ko je izginil njegov otrok, je motiv še toliko večji, sploh ob spominu na dogodek izpred 33 let, ko je izginil Ulrichov mlajši brat, ki ga potem niso nikoli našli. Naslednje jutro v gozdu odkrijejo truplo in Ulrich se v paniki odpravi na prizorišče. Ob pogledu na truplo mladega fanta naprej pride olajšanje, nato zmedenost. Olajšanje zato, ker mrtvec ni ne njegov sin, ne od prej pogrešani Eric, zmeda pa zaradi fantovih oblačil (80-ta) in starinskega walkmena, ki ga najdejo poleg trupla.  

Photo by Stefan Erhard/Netflix - © 2016 Stefan Erhard


Neznana sila, samomor, dva pogrešana najstnika in eno neznano truplo iz "80-ih" so intrigantno izhodišče prve Netflixove serije v nemščini. Spletni gigant tako po španski Club de Cuervos, portugalski 3% in italijanski seriji Suburra: Blood on Rome, nadaljuje s širitvijo originalnih tujejezičnih produkcij. Režijo serije so zaupali švicarskemu režiserju Baranu bo Odarju (Who Am I, 2014) , ki je skupaj s stalno sodelavko Jantje Friese in drugimi spisal tudi scenarij. V seriji se občutijo vplive drugih slavnejših serij, verjetno najbližje resnici pa je ugotovitev, da je Dark temačnejša verzija uspešnice Stranger Things, z elementi Twin Peaksa. Ton je kot rečeno temačen, s prevladujočimi temnimi filtri, večino časa dežuje in malce smešno je, da nihče od protagonistov ne uporablja dežnika. Sprehajanja po močnem dežju samo ena od instrumentov, s katerim nam ustvarjalci poskušajo približati razpoloženje in čustveno stisko protagonistov. Čez čas postane jasno, da jama v bližnjem gozdu skriva nekakšen portal, skozi katerega se lahko vrnemo 33 let v preteklost (leto 1986), v nekakšno vzporedno resničnost, s čem Dark vzpostavi drugo narativno linijo. S tem razkritjem postanejo nekatere stvari bolj jasne, nekateri odnosi med ključnimi protagonisti bolj smiselni. Zgodba se še dodatno zaplete z razkritjem tretje pripovedne linije, ki teče še nadaljnjih 33 let v preteklosti (leto 1953). Na tej točki je pripoved že obremenjena s (pre)številnimi protagonisti in skrivnostmi, vedno več likov začne uporabljati portale in se sprehajati skozi čas. Ustvarjalci veliko časa namenijo ustvarjanju novih skrivnosti, ki jih je po moji oceni že več kot dovolj, med tem pa vlagajo bore malo truda v karakterizacijo likov. Dark se tako počasi sprevrže v serijo, ki ves čas obljublja nekaj velikega, čeprav je bolj ko ne jasno, da za to nima pravega kritja. Serija bo všeč predvsem tistim, ki uživajo v razkrivanju manjših in večjih skrivnosti in ob kakovostni produkciji ni težko razumeti, zakaj je serija nekaterim tako všeč. Za tiste, ki v zgodbah iščejo subtekst, globino in slojevitost likov pa je bolje, da dragoceni čas investirajo v kaj drugega.  


Ocena