The Undoing (2020)

Nicole Kidman & Hugh Grant in The Undoing (2020), Foto: HBO

Slovenski naslov: Zlom

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Žanri: krimi, drama, misterij

Dolžina: 337' (6 epizod),  Imdb 

Režija: Susanne Bier

Scenarij: David E. Kelley

Igrajo: Nicole Kidman, Hugh Grant, Noah Jupe, Edgar Ramírez, Donald Sutherland, Matilda De Angelis

Danes, bolj kot kdajkoli, živimo pred televizijo. Epidemija je tudi tiste, ki načeloma ne namenjajo veliko časa tovrstnem razvedrilu, pritegnila pred male zaslone. Najboljši dokaz je skokovit rast streaming servisov in rekordno število naročniških pogodb. Različne serije predstavljajo levji delež   ponudbe slehernega streaming servisa, izbira ustreznega naslova pa je pogosto sila zahtevna naloga. Ob preverjanju vrednosti ponudbe na specializiranih spletnih portalih hitro prideš do spoznanja o enormnem številu naslovov z  nadpovprečno visokimi ocenami, s kakršnimi se v svetu filma pravilom lahko pohvalijo le resnične vrednosti. Zadeve se je zato potrebno lotiti veliko previdneje, izbirati v skladu z lastnimi prepričanji in interesi, ter poiskati zaupanja vredna priporočila novinarjev, ki so v preteklosti s predlogi največkrat zadeli vaš okus in posledično izpolnili vaša pričakovanja. Večina ocenjevalcev je enotna v oceni, da v ogromni masi serij v produkciji spletnega velikana Netflix le izjemoma najdemo serije vredne pozornosti in omembe. HBO, kot eden najstarejših igralcev na tržišču, je še vedno najbolj zanesljiva izbira, saj ji vedno znova uspeva ustvariti šove, kakršen je denimo izjemno Nasledstvo (Succession, 2018– ), ki po moji oceni sodi v sam vrh televizijke ponudbe.

Eden vidnejših novih naslovov v HBO-jevi ponudbi je mini serija Zlom (The Undoing, 2020), ki nas k ogledu vabi z respektabilno igralsko zasedbo, intrigantnim zapletom in standardno visoko produkcijsko vrednostjo. Šestdelna serija spremlja življenja premožne družine – uspešne psihiatrinje Grace Fraser (Nicole Kidman) in njenega moža Jonathana Frasera (Hugh Grant), sicer uspešnega zdravnika, specializiranega za zdravljenje rakastih obolenj pri otrocih, ter njunega sina Henryja, učenca ene izmed elitnih newyorških šol. Uvodna epizoda postreže z osnovnim zapletom, smrtjo mlade in privlačne mamice in soproge (Matilda De Angelis), ki je brutalno umorjena v njenem slikarskem ateljeju. Izkaže se, da je prvi osumljenec njen skrivni ljubimec, za katerim se po njeni smrti izgubi vsaka sled. Verjetno ste uganili, da vloga ljubimca pripada dr. Fraseru, ki ga naenkrat išče pol newyorške policije, saj so varnostne kamere zabeležile njegov prihod in odhod v atelje ravno v času, ko se je zgodil umor. 

To je osnova za klasični kdo-je-storilec? misterij, ki nas do končnega cilja in razkritja resnice pelje skozi klasično zgodbo o skrivnostih premožnih družin. Medije, kakopak, vedno zanima umazano perilo vplivnežev, saj je Grace hčerka milijarderja (Donald Sutherland) in del družbene elite, ki živi v razkošnih vilah in svoje otroke pošilja v ekskluzivne zasebne šole, zato so vsi pogoji za medijski cirkus izpolnjeni. Avtor serije David E. Kelley  (Big Little Lies, The Practice, Ally McBeal) v središče postavi Grace – njeno soočanje z moževo nezvestobo, vlogo v preiskavi in sojenju, za katero sta rezervirani zadnji epizodi serije. Kelly je v naslovni seriji združil dva elementa, ki so mu doslej prinesla največ uspeha – v kriminalno zgodbo vpletene predstavnike družbenih elit in sodno dramo. Končni rezultat na žalost ima okus (pre)večkrat pogrete jedi, ki zelo predvidljivo manipulira s pričakovanji gledalca in nas večkrat popelje v narativne slepe ulice, z enim samem namenom – ustvariti diverzijo in zmedo, ter nas napeljati na razmišljanje, da za vsem skupaj stoji nekakšna velika, nepredstavljiva skrivnost. V te nedorečene diverzije so vpleteni liki, ki nato brez pravega pojasnila o funkciji in vlogi končajo na stranskem tiru. E. Kelly se namesto investicije v kvalitetno, tehtno pretresanje številnih možnosti, ki so navadno prisotne v takšnih primerih, zadovolji z ponavljajočimi se posnetki dolgih sprehodov Nikole Kidman v krasnih dizajnerskih plaščih, med katerimi si ta priznana psihiatrinja bistri glavo in ureja misli. Čudno je beseda, s katero lahko najbolj milo opišem scenarij, po katerem lahko ugledna psihiatrinja njenega kova spregleda vse opozorilne  signale povezane z moževo preteklostjo, nezvestobo in še čem. Razen, če je E. Kelly s tem želel namigniti, da so diplome potomcev premožnih družin kupljene z denarjem in kot takšne brez prave vrednosti. Nejasna in povsem nedodelana je vloga Donalda Sutherlanda, ki dobi nekaj prostora in izreče nekaj groženj, vendar njegov lik nikoli ne preseže grobe, enodimenzionalne skice mogočnega bogataša. Naravnost smešna pa je vloga namenja morilskemu orodju, ki je tu zgolj nedomiselno izkoriščena priložnost za tehtnejši prispevek enega izmed pomembnejših akterjev zgodbe. Zlom je zgodba polna namigov brez prave teže in preobratov, ki nas ne pripeljejo nikamor, ki v končnici izzveni kot slaba šesturna epizoda kakšne izmed mnogih odvetniško-detektivskih serij, po kateri bi najraje takoj pozabil čas, ki sem ga v ta namen preživel pred televizorjem.

Ocena

Bedoune tarikh, bedoune emza (2017)

aka No Date, No Signature

Navid Mohammadzadeh in No Date, No Signature (2017), Foto: RENDEZ VOUS

Slo naslov: Brez datuma in podpisa

Drugi naslovi: No Date, No Signature 

Država: Iran

Jezik: perzijščina

Leto: 2017

Dolžina: 104',  Imdb

Žanri: drama, misterij 

Režija: Vahid Jalilvand

Scenarij: Vahid Jalilvand

Igrajo: Navid Mohammadzadeh, Amir Agha’ee, Hediyeh Tehrani, Zakiyeh Behbahani, Sa’eed Dakh, Alireza Ostadi

Iranska drama Brez datuma in podpisa govori o specifični situaciji, v kateri se lahko znajde kdorkoli. O trenutkih, ko posameznik z drobno nepravilnostjo, zamolčano resnico ali majhno lažjo išče izhod iz zanj potencialno neprijetnega položaja in tako nehote sproži sosledje dogodkov, ki močno zaznamujejo njegovo in življenje drugih ljudi. 

V drugem celovečercu iranskega režiserja in scenarista Vahida Jalilvanda imamo takšno situacijo, v katero se po naključju zaplete Kaveh Nariman, pošten in načelen človek, zdravnik oddelka za patologijo neke iranske bolnišnice. Na poti domov se po manjši neprevidnosti zaplete v prometno nesrečo, v kateri s svojim vozilom s ceste zrine družino na motociklu. Po nesreči takoj ustavi vozilo in priskoči na pomoč ponesrečencem. Kaže, da, razen nekaj manjših poškodb na dvokolesniku, nihče ni utrpel hujših poškodb. Kaveh vseeno skrbno pregleda dečka, ki sprva kaže znamenja dezorientacije, a se nato hitro zbere in zdi se, da se vse skupaj bo končalo le z nekaj zvite pločevine. Fantkov oče vztraja na tem, da pokličejo policijo, Kaveh pa bi vse skupaj rešil brez vpletanja policije, s plačilom odškodnine. Zaradi prezaposlenosti mu namreč ni uspelo podaljšati registracije in zavarovanja, zato kočljiv položaj želi zgladiti brez vmešavanja policije. Očitno je, da ima opravka z revno družino in ko fantkovem očetu odpre denarnico, zadeva je rešena. Toda očetova obljuba, da bo fantka za vsak slučaj odpeljal v bolnišnico, na preventivni pregled, obvisi v zraku, naslednje jutro pa je med trupli na Kavehovem oddelku tudi telo fantka, ki je po noči, po nepričakovanih zapletih, umrl na urgentnem oddelku.

Otrok je mrtev in načelni forenzik se dobro zaveda, da je morda prav on odigral odločilno vlogo v tragediji. A tu se razpletanje zapletenega klopčiča šele začne. Svojo vlogo v otrokovi smrti vzporedno prevprašuje tudi fantkov oče, ki otroka ni, tako kot je bilo dogovorjeno, takoj peljal v bolnišnico. Jalilvand prepričljivo zlaga vzročno-posledična sosledja z namenom prikazati kompleksnost človekovega značaja in pokazati, da tudi moralno stoični posamezniki včasih lahko naredijo drobne napake, iz katerih se lahko razvije nekaj nepopravljivega. Čeprav zgodba v stilu detektivskega trilerja postopoma razkriva detajle, s katerimi celotna slika postaja vedno bolj jasna in zanimiva, Jalilvandov cilj ni ugotovitev absolutne resnice. Vprašanje odgovornosti zgodbo žene naprej, toda to je le okvir za pretresanje položaja posameznika skozi prizmo razrednega položaja in privilegijev, ki izhajajo iz teh klasno definiranih vlog. Nosilca teh vlog sta oba glavna moška protagonista, ki z odličnima igralskima nastopoma poskrbita za močno vez z gledalcem, saj položaja in dejanj obeh ni težko razumeti in se z njimi poistovetiti. Primarni perspektivi sta moški vendar tudi obe ženski vlogi nosita  določeno težo, s pomembnim prispevkom v nekaterih odsekih zgodbe. Dobro igro povezujeta racionalen scenarij in režija, ki se manifestirata v sposobnosti, da se zgolj z enim prizorom ali dialogom vzpostavi temelj za nadaljnji razvoj zgodbe. Vadid Jalilvand je z naslovno stvaritvijo pokazal zavidljivo avtorsko zrelost in se profiliral v enega najbolj zanimivih iranskih režiserjev današnjice.

Ocena

The Vast of Night (2019)

Sierra McCormick & Jake Horowitz in The Vast of Night (2019), Foto: Slamdance Film Festival

Slovenski naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina 

Leto: 2019

Žanri: drama, misterij, ZF

Dolžina: 91',  Imdb 

Režija:  Andrew Patterson

Scenarij:  Andrew Patterson, Craig W. Sanger

Igrajo: Sierra McCormick, Jake Horowitz, Gail Cronauer, Bruce Davis

Petdesete, hladna vojna, vesoljska tekma, izmišljeno mestece Cayuga v New Mexicu in dva mlada osrednja protagonista – to so glavne sestavine impresivnega režijsko-scenarističnega prvenca Andrewa Pattersona. Fay je pravkar dobila svoj prvi prenosni magnetofon, s katerim se bo približala magičnemu svetu novinarstva in zanimivim zgodbam, ki jih je dotlej poslušala le na radiu. Punca v večernih urah honorarno dela na lokalni telefonski centrali, najbolje pa se počuti v družbi Everetta, gobčnega voditelja lokalne radijske postaje, ki kot bolj izkušen novinar spontano prevzame vlogo mentorja ob njenih prvih novinarskih korakih. V noči, ko se v mestu igra najpomembnejša košarkarska tekma sezone in ko se v lokalni športni dvorani zbere malodane celo mesto, Fay na telefonski liniji ujame nenavaden signal. Skrivnostno šumenje pošlje Everettu, ki pride na zanimivo idejo – posnete zvoke bo pustil v eter in poslušalce nočnega programa vprašal, ali so kdaj slišali kaj podobnega. Nedolgo po emitiranju signala v studio pokliče bivši pripadnik ameriške vojske in začne pripovedovati svojo zanimivo s skrivnostnim signalom povezano zgodbo.

The Vast of Night s končno resolucijo ne ponudi nobenega presenečenja. Glede na vseskozi prisotna očitna namigovanja o možnem razpletu bi rekel, da avtorjev prvotni cilj niti ni bil ponuditi nekakšen veliki misterij in dih jemajoče sklepno dejanje. Menim, da je osnovni namen bil ustvariti zgodbo, ob kateri je prehojena pot v družbi protagonistov predvsem v funkciji ustvarjanja prepričljive izkušnje, ki gledalca popelje v eno zanimivo zgodovinsko obdobje in učinkovito poustvarja bivanjsko izkušnjo ljudi v času hladne vojne. V čas, ki je povprečnega Američana ob pogledu v temno nebo prevzemal strah pred Rusi in skrivnostmi, ki jih morda skriva širno vesolje. 

Nekateri pokloni so očitni (Zona somraka), drugi bolj subtilni (Everett dela na radijski postaji WOTW, kar bi lahko bila okrajšava za potegavščino, ki jo je leta 1938 izpeljal veliki Orson Welles). Ravno v tem elementu do izraza pride odličen prispevek vojnega veterana, ki nas zgolj s svojim hipnotičnim glasom efektno pelje v svet vladnih zarot povezanih z domnevnimi obiski iz vesolja. Patterson v to izjemno učinkovito fuzijo radijske igre in filma subtilno umesti kanček družbene kritike (pri projektu so sodelovali črnci in Mehičani), obenem pa poskrbi za adekvatno razpihovanje naših pričakovanj. V centralnih rolah blestita Sierra McCormick in Jake Horowitz, izrazito všečen tandem, ob katerem se ni težko poistovetiti z njuno mladostniško energijo in radovednostjo. Z dejanji in zabavnim dialogom dvojec ustvari razigran in zanimiv pogled na svet, poln velikih pričakovanj in strahov. Set dobrih sestavin vkomponiranih v to lepo izkušnjo zaokroži obravnavanem obdobju ustrezno prilagojena zrnata fotografija, uspešen retro „look“ in nekaj dolgih prizorov, v katerih lahko občudujemo obrtno spretnost M.I. Littin-Menza, čilskega direktorja fotografije in sodelavcev, ki so za nekatere dolge prizore menda uporabili kamero pritrjeno na za to priložnost prirejeni go-kart. Vožnja je bila zelo zabavna in videli bomo, ali kaj nam v prihodnosti lahko ponudi Patterson, ki si je s prvencem spisal odlično priporočilo.   

Ocena

She Dies Tomorrow (2020)

Kentucker Audley and Kate Lyn Sheil in She Dies Tomorrow (2020), Foto: Imdb

Slovenski naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Žanri: komedija, drama, misterij, grozljivka

Dolžina: 86',  Imdb 

Režija: Amy Seimetz

Scenarij: Amy Seimetz

Igrajo: Kate Lyn Sheil, Jane Adams, Kentucker Audley, Chris Messina, Katie Aselton

 Amy Seimetz je pri 39-ih letih že zelo izkušena igralka, ki se je najprej uveljavila v ameriški indie produkciji, v zadnjih letih pa smo jo v različnih vlogah lahko opazili tudi v komercialno ambicioznejših filmih (v najnovejšem Osmem potniku: Zaveza, novi različici Mačjega pokopališča). Amy vzporedno z igralsko kariero tudi režira – bodisi projekte drugih ustvarjalcev (tv seriji The Girlfriend Experience, Atlanta), bodisi lastne kratke filme in celovečerce.

 Njen drugi celovečerec She Dies Tomorrow (prvenec Sun Don't Shine je posnela pred osmimi leti) je z lahkoto ena najbolj unikatnih izkušenj letošnjega leta. Seimetz z različnimi prejemi zgodbo usmeri v vode eksperimentalnega filma, vendar obenem ohrani dovolj klasičnih narativnih elementov, ki preprečijo zdrs v pretirano eksperimentalno formo. Vzdušje je v podobnih filmih vedno eden ključnih dejavnikov in režiserka s sodelavci ustvari zares zanimiv pogled na zelo neobičajno situacijo, razvito iz genialno preproste scenaristične zamisli. 

 Scenarij junakinjo namreč postavi v specifično situacijo: ta nenadoma, brez kakršnekoli napovedi ali priprave spozna, da že naslednji dan več ne bo med živimi. Njeno prepričanje v takšen scenarij je absolutno, čeprav dejansko ne ve, niti poskuša doumeti, zakaj je tako trdno verjame v najbolj črn scenarij. Smrt kot neizpodbitno dejstvo in končna postaja za vsakogar izmed nas je teza, s katero nas zgodba poveže s človekovim spopadanjem z lastno minljivostjo in s tem povezanih občutki, iz katerih je stkana idejna osnova zgodbe. Gre za idejo, ki sama po sebi ne prinaša nič revolucionarnega, če le-ta ne bi bila povedana na tako zanimivo premišljen način. Seimetz odlično izkoristi privilegij, da nas za nekaj časa drži v nevednosti, ko nas zaposli z iskanjem racionalnih razlag čudnega vedenja protagonistov. In med tem ko mi poskušamo dojeti kaj za vraga se dogaja, nas sosledje dogodkov neopazno pripelje do kratkega prizora, s katerim je fantastično vzpostavljena povezava med posameznimi liki in v hipu najden smisel vsega, kar smo videli do tedaj.  

 She Dies Tomorrow se gleda kot nekakšen križanec med Melanholijo Larsa von Trierrja in odličnim Laboratorijem groze (Upstream Color, 2013, Shane Caruth). Glede na dejstvo, da je Caruth nekaj časa živel z režiserko in da je prav ona odigrala glavno žensko vlogo v omenjenem filmu, takšna vzporednica deluje povsem smiselno. Omenjeni primerjavi so tu zgolj zavoljo lažje orientacije kaj pričakovati, kajti naslovna stvaritev je s setom avdio-vizualnih in montažnih rešitev dokaj izvirno doživetje – impresivno dizajnirana, v meglico morastih sanj ovita izkušnja, v kateri pomemben delež prispevajo tudi prepričljivi igralci, med katerim v centralni vlogi izstopa izjemno ekspresivna Kate Lyn Sheil. 

Ocena

Beasts That Cling to the Straw (2020)

Do-yeon Jeon in Beasts That Cling to the Straw (2020)

Slo naslov: -

Drugi naslovi: Beasts Clawing At Straws

Država: Južna Koreja

Jezik: korejščina

Leto: 2020

Dolžina: 108',  Imdb

Žanri: krimi, misterij, triler

Režija: Kim Young-hoon

Scenarij: Kim Young-hoon, Keisuke Sone (knjiga)

Igrajo: Jeon Do-yeon, Jung Woo-sung, Bae Sung-woo , Yun Yuh-jung, Jung Man-sik, Jin Gyeong, Shin Hyun-been, Kim Jun-han

V otvoritvenem prizoru najnovejše korejske uspešnice Beasts Clawing At Straws kamera v stilu caper filmov iz 80-ih spremlja pot dizajnerske torbe z denarjem, ki svojo pot konča v neki omarici. Torba polna keša je gonilo ne ravno izvirne, vendar dobro režirane, odigrane in dokaj zabave zgodbe o številnih bolj ali manj slabih likih, ki na vsak način želijo priti do tega denarja. Prvi, moralno najmanj sporen lik v tej zgodbi je receptor hotelske savne, ki med pospravljanjem omaric odkrije torbo z denarjem. Denar bi mu, kakopak, ob vseh težavah, s katerim vas ne bom obremenjeval, prišel še kako prav, vendar previdni receptor denarja vseeno ne odnese takoj domov, Po premisleku se odloči, da bo torbo skril v skladišču in počakal, kaj se bo zgodilo, saj je malo verjetno, da nihče ne bo pogrešal takšnega kupa denarja. 

Na režiserskem stolčku je debitant Kim Young-Hoon (v scenarij je lastnoročno pretočil roman japonskega avtorja Keisukeja Soneja), ki se predstavi kot spreten pripovedovalec, sposoben krmariti zgodbo s številnimi liki, zasuki in preobrati. Korejec je uporabil mozaični pristop – zgodbo je razdelil na nelinearna prepletajoča se poglavja, ki spominjajo na prejeme Quentina Tarantina, na njegov slog  pa so do neke mere nedvomno vplivali tudi filmi bratov Coen in krimi komedije Guyja Ritchieja. Posamezna poglavja zgodbe poleg omenjenega receptorja vključujejo zadolženega carinika, ki ga za jajca drži lokalni mafijec, pri katerem si je denar sposodila ženska, s katero je omenjeni carinik nekaj časa delil posteljo. Ko ta izgine neznano kam, mora carinik (ki vraževerno verjame, da bo vse ok, dokler kadi Lucky Strike), prevzeti obveznosti iz posojilne pogodbe na svoja pleča. Njegova prebrisana ljubimka pa se je vmes vpletla v še eno "shemo," kateri del so nasilni alkoholik z visoko zavarovalno polico, njegova trpeča soproga (tudi ona, mimogrede, ni angelček) in zaljubljeni kitajski emigrant, ki po nekaj veselih uricah v družbi pretepačeve privlačne žene nase prevzame reševanje njenega problema. In to še ni vse, saj v tem koktajlu s številnimi sestavinami svoje mesto najdejo še oportunistični detektiv, srhljivi psihopat zadolžen za discipliniranje dolžnikov zgoraj omenjenega mafijca, carinikov naivni prijatelj...  Beasts... je pod črto zabavna izkušnja z omejenim rokom trajanja, ki v iskanju razvedrilne vrednosti stori kar nekaj napačnih, slabo premišljenih korakov, vendar film, ob sproščenem pristopu brez pretiranega analiziranja, kot celota vseeno ne razočara.

Ocena

Vivarium (2019)

Jesse Eisenberg and Imogen Poots in Vivarium (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: -

Država: Irska, Danska, Belgija

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: grozljivka, misterij, zf 

Dolžina: 97',  Imdb 

Režija: Lorcan Finnegan

Scenarij: Lorcan Finnegan, Garret Shanley

Igrajo: Imogen Poots, Danielle Ryan, Eanna Hardwicke, Senan Jennings

Vivarij je beseda, s katero označujemo zaprt življenjski prostor z zemljo, vodo in rastlinjem, v katerem običajno vzgajamo rastline, kopenske in vodne živali, ali kombinacijo vsega naštetega. Vivarij je, kakorkoli obrneš, nasprotje občutka svobode, ki ga vsak živi organizem lahko izkusi, ko ni omejen, oziroma ujet v prostor ograjen s takšnimi nepremagljivimi ovirami.

Gemma (Imogen Poots) in Tom (Jesse Eisenberg) sanjarita o idiličnem življenju v hiški v predmestju in ravnokar vstopata v tisto najbolj pomembno fazo, ko je dejansko potrebno preudarno izbrati hišo v predmestju. Zato tudi vstopita v prodajni salon korporacije, ki je v predmestju zgradila popolnoma novo naselje družinskih hiš, ki jih zdaj ponujajo zainteresiranim kupcem. Gemmaa in Tom bi morda lahko več pozornosti namenila rahlem nelagodju, ki sta ga začutila ob prvem stiku z dokaj čudnim, izumetničenim predstavnikom podjetja, ki jim je ponudil brezplačen ogled hiš(e) v novem naselju, ki se bojda zelo hitro prodajajo. Kajti kmalu po prihodu v veliko naselje srhljivo identičnih zelenih hišk sta najbrž že čutila, da življenje v tako sterilnem okolju ni prava izbira. In ravno ko sta se pripravljala stopiti do prodajalca in se mu zahvaliti za njegov čas, je ta izginil. Na tej točki naša junaka še ne vesta, da sta ujeta v nekakšen vivarij, iz katerega ne bosta znala najti izhoda, saj se bo vsak poskus odhoda končal na izhodiščni točki, pred hišo, ki sta si jo ogledala.

Vivarij je drugi celovečerec Lorcana Finnegana, s katerim je Irec nadgradil pred osmimi leti posneti kratki film Foxes. Finneganova vizija in scenarij sta očitno prepričala Imogen Poots in Jesseja Eisenberga do te mere, da sta poleg mesta pred kamerami prevzela še vlogi izvršnih producentov. Njuna prisotnost je nedvomno povečala domet filma, ki bi z anonimnimi glavnimi igralci verjetno pritegnil manj pozornosti. Vedno večja uniformiranost sodobnega človeka, ki se vedno bolj obnaša in deluje po predvidljivih vzorcih povprečnega potrošnika, je nedvomno ena izmed točk za razmislek, na katero nas želi opozoriti Vivarij, ki že v samem naslovu nosi idejo o izgubi svobode. To izgubo definirana ujetost junakov v surrealno, srhljivo uniformirano predmestje, ki ga akterja fizično ne moreta zapustiti. Na podzavestnem nivoju idejo o izgubi svobode lahko prepoznamo tudi v ideji o nakupu hiše in skupnem življenju – gre za pomemben korak, s katerim prevzamemo določene obveznosti (hipoteke, skrb za potomstvo) in se obenem odpovedujemo brezskrbnem mladostniškem življenjskem slogu in občutku svobode, ki ga takšno življenje nosi s seboj. Zavoljo tega zgodbi ne morem očitati brezidejnosti, toda ustvarjalcem po mojo oceni vseeno ne uspe sicer zanimivo idejo nadgraditi v nekaj več. Film preprosto ne premore dovolj substance, s katero bi dokazal, da je prerasel okvirje dobrega kratkega filma. Če glavnega junaka zreduciraš na karikaturo, ki večino časa obsesivno koplje luknjo na dvorišču in od (prepričljive) Imogen Poots pričakuješ, da pokaže vso kompleksnost materinskih čustev do otroka, ki očitno ni človek, potem rezultat niti ne more biti kaj dosti boljši.

Ocena

The Invisible Man (2020)

Elisabeth Moss in The Invisible Man (2020), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Nevidni človek 

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Žanri: grozljivka, misterij, triler

Dolžina: 124',  Imdb 

Režija: Leigh Whannell

Scenarij: Leigh Whannell

Igrajo: Elisabeth Moss, Aldis Hodge, Storm Reid, Harriet Dyer, Oliver Jackson-Cohen

Toksična razmerja prej ali slej dosežejo fazo, v kateri upanja na boljše jutri povsem zbledi. Tega se dobro zaveda tudi Cecilia Kass (Elisabeth Moss), za katero so srečni trenutki le oddaljen spomin. Toda pobeg iz nezdravega razmerja za žensko pogosto ni tako enostaven in včasih celo meji na nemogoče. Naša junakinja je ena teh nesrečnic, ujeta v osamljeni moderni vili, opremljeni s tehnološko dovršenimi varovalnimi sistemi, ki so hišo spremenili v pravo malo trdnjavo, v katero je praktično nemogoče vstopiti nepovabljen. Obenem jo je enako težko zapustiti, ako vse vajeti v svojih rokah drži nekdo, ki ti ne dovoli oditi. Nekdo, ki s patološko obsedenostjo nadzira vsak tvoj korak. 

Leigh Whannell, ki je nase opozoril z zanimivim prvencem Nadgradnja (Upgrade,2018), zgodbo odpre z napetim Ceciliinim pobegom iz trdnjave, v katero jo je zaklenil njen mož, sicer briljantni znanstvenik, bogatin s praktično neomejenimi finančnimi resursi. Njegov imperij je zrasel na temeljih inovativnih tehnologij, s katerimi je njegovo podjetje postavilo smernice tehnološkega napredka. Nevidni človek je tako kot številni predhodniki za izhodišče vzel istoimenski roman Herberta Georgea Wellsa (roman je v večji ali manjši meri navdihnil kar 20 različnih filmov), čeprav se je Whannell s svojim scenarijem precej oddaljil od iz izvirnega gradiva in ga prilagodil duhu tehnološko obarvane sedanjosti.

Te prilagoditve so le delno uspešne, saj Whannell večino časa vleče predvidljive poteze in po nepotrebnem poudarja očitno. Jasno je, da v zakup moramo vzeti pomanjkljivost, ki je glede na izvirno gradivo očitna in izražena že v samem naslovu. Povsem je jasno, da je smrt „norega znanstvenika“ le dobro zrežirana predstava, ki odvzame vso nepredvidljivost delu zgodbe, v katerem Cecilia še poskuša ugotoviti, kaj, oziroma kdo, ji diha za ovratnik. Vsi klasični izgovori so tu: od flaške z zdravili, ki sugerira scenarij vse-je-v-njeni-glavi, do klasičnega motiva spora z okolico, ki v ekscesih junakinje sčasoma vidi le še neustavljivo drsenje v blaznost. Splošni vtis se z naraščanjem minutaže slabša, saj Whannell v želji po ohranjanju ritma in zanimivosti poseže po preslabo premišljenih, malo verjetnih rešitvah (v svoji recenziji jih je lepo povzel Filmoljub). Na srečo v glavni vlogi gledamo izvrstno Elisabeth Moss, ki so ji takšne vloge pisane na kožo. Kraljica solznih oči in poglobljenih interpretacij širokega spektra psihičnih stanj, je ob razmeroma dobrem ritmu in solidni produkcijski vrednosti lahko zadosten razlog, da filmu vendarle ponudite priložnost. 

Ocena

Cam (2018)

Madeline Brewer in Cam (2018), Foto: Imdb

Slovenski naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: grozljivka, misterij, triler

Dolžina: 94',  Imdb 

Režija: Daniel Goldhaber

Scenarij: Isa Mazzei, Daniel Goldhaber

Igrajo: Madeline Brewer, Patch Darragh, Melora Walters, Devin Druid, Imani Hakim

Živimo v hitro spreminjajočem se svetu, v katerem vedno več ljudi svojo resničnost zida na izmuzljivih virtualnih temeljih. Gledano iz gospodarskega vidika je porno industrija je ena izmed panog, ki je v modernih tehnologijah našla nove, neslutene razvojne možnosti. Prvenec mladega ameriškega režiserja Daniela Goldhaberja bi lahko opisal kot tehno-gotsko srhljivko, postavljeno v svet spletnih platform, na katerih dekleta z "živimi" nastopi razveseljujejo svoje naročnike. Variacij je veliko in jasno je, da vloge pred kamerami pri tovrstnih vsebinah za odrasle niso rezervirane zgolj za ženske, a v naslovnem primeru govorimo o zgodbi, ki je navdihnjena z online udejstvovanjem scenaristke Ise Mazzei, ki je svoje čari nekaj časa razkazovala na eni izmed teh platform. Dejstvo, da sta režiser in scenaristka v srednješolskih letih bila par, ter da je Goldhaber kasneje režiral njene nastope v živo, pojasni od kod se je "vzel" ta zanimivi prvenec. 

Glavna vloga je zaupana solidni Madeline Brewer (najbolj znani po vlogi v popularni seriji Deklina zgodba), ki igra dokaj uspešno "cam girl" Lolo (v resničnem življenju Alice), ki bi dala skoraj vse, da se prebije na TOP 50 lestvico najbolj priljubljenih punc na spletni platformi. Zdaj, ko je pred vrati tega ekskluzivnega kluba mora storiti nekaj, kar bo poleg rednih pritegnilo še dodatne gledalce. Idej in premetenosti ne manjka in ko ji z uspešnim nastopom na meji sprejemljivega uspe odločilen preboj med najboljše, je cilj končno dosežen. Toda njena sreča je kratkega daha, saj nedolgo za tem ugotovi, da je nekdo ukradel njeno identiteto in prevzel kontrolo nad njenim zelo dobičkonosnim spletnim računom. Reševanje tega misterija je zastavljeno v specifičnih, zanimivih okvirjih – na poti  do resnice pa nas čaka več intrigantnih ovinkov in postankov, po katerih nas Goldhaber vendarle pripelje do resnice. S ponujeni odgovori sem na koncu vseeno bil le delno zadovoljen – na del, ki pojasnjuje, kaj se pravzaprav zgodilo, nimam večjih pripomb, veliko manj pa sem zadovoljen z orkestracijo finalnega obračuna, v katerem junakinja uspe prelisičiti nasprotnika in stvari postaviti na svoje mesto.

Ocena

Ready or Not (2019)

Samara Weaving in Ready or Not (2019), © 2019 - Fox Searchlight

Slovenski naslov: -

Država: Kanada, ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: komedija, grozljivka, misterij

Dolžina: 95',  Imdb 

Režija: Matt Bettinelli-Olpin, Tyler Gillett

Scenarij: Guy Busick, R. Christopher Murphy 

Igrajo: Samara Weaving, Adam Brody, Mark O'Brien, Henry Czerny, Andie MacDowell, Melanie Scrofano

Ready or Not je ena uspešnejših ameriških produkcij lanskega leta, ki je na globalnem nivoju v mošnjiček investitorjev prinesla desetkratnik vloženih sredstev. Komično grozljivko s primesmi trilerja odprejo priprave na poročno slovesnost. Nevesta Grace (Samara Weaving) je odraščala pri številnih rejniških družinah in v tej luči poroka z Alexom ima posebno težo. Poroka je za njo življenjska prelomnica, po kateri bo končno imela čisto pravo družino. Dejstvo, da Alex prihaja iz zelo premožne družine, ki je svoj imperij zgradila z izdelavo in prodajo inovativnih družabnih iger, je le dodatni bonus. Toda izkaže se, da za uspešnostjo in milijoni zelencev stojijo mračne sile, s katerimi je družina sklenila poseben sporazum.

Sporazum, v katerem posebno vlogo igrajo novinci, ki ob vstopu v družino morajo isti skozi sprejemni ritual, ki zna biti sila neprijeten. Tradicija namreč veleva, da se družina na prvo poročno noč zbere ob večerji, na kateri mora novi član iz nekakšne starodavne naprave izvleče karto, ki nato definira njegovo/njeno usodo. Grace se niti približno sanja, kaj ji pripravlja njena nova družina v primeru, da izvleče napačno karto. In ko se to dejansko zgodi, igra mačke z mišjo se lahko začne. Dinamično in mestoma zabavno sosledje krvavih dogodkov je sproženo in sprva se zdi, da bo plašna miška lahek plen. A ko začetni šok popusti se izkaže, da številni lovci imajo opravka s trdoživo miško, ki se ne bo tako zlahka vdala v usodo.

Večina gledalcev bo brez težav našla motivacijo za stiskanje pesti za glavno junakinjo, ki jo upodablja simpatična avstralska igralka Samara Weaving. Avtorski tandem Matt Bettinelli-Olpin in Tyler Gillett njuno junakinjo na srečo ni ukrojil po za grozljivke klasičnem kopitu neumne blondinke, ki brezglavo teka okoli, iz ene neumnosti v drugo. Veliko lažje je navijati za junakinjo, ki se dobro zaveda v kakšni godlji je in z racionalnimi postopki poskuša rešiti svojo kožo. Izkušnja je zabavna tudi zato, ker zlobneži premorejo nekaj zanimive karakterizacije, iz katere avtorja črpata dobršen odmerek humorja. Za marsikakšno nerodnost poskrbi ženinova mlajša sestra, ljubiteljica kokaina in drugih opojnih substanc, pred katero ni varen nihče od prisotnih. Zet, ki med lovom na stranišču raje gleda prenos tekme, krvoželjna snaha, ki spominja na starleto iz filmov za odrasle, občutljivi, starejši brat, ki se mu vse skupaj upira... Gosto posejani komični utrinki dvigujejo razvedrilno vrednost filma in če se ga lotite brez velikih pričakovanj, iskanja globlje karakterizacije in sporočilnosti, na koncu ne boste razočarani.

Ocena

Bacurau (2019)

Wilson Rabelo, Danny Barbosa, and Bárbara Colen in Bacurau (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Bacurau

Država: Brazilija, Francija

Jezik: portugalščina, angleščina

Leto: 2019

Žanri: akcija, avantura, misterij

Dolžina: 131',  Imdb 

Režija: Kleber Mendonça Filho, Juliano Dornelles

Scenarij: Kleber Mendonça Filho, Juliano Dornelles

Igrajo: Udo Kier, Sônia Braga, Karine Teles, Chris Doubek, Silvero Pereira, Barbara Colen 

Pravijo, da bo tisti, ki bo v prihodnosti imel kontrolo nad pitno vodo, sedel na zlati jami. Podobno situacijo imamo v brazilskem filmu Bacurau, poimenovanem po vasici na redko poseljenem območju na severozahodu Brazilije. V vaških pipah že dolgo ni vode, saj so kontrolo nad vodovodom prevzele oborožene tolpe. V uvodu v zgodbo, postavljeno v bližnjo prihodnost, se tja v družbi šoferja cisterne z vodo vrača Teresa, ki hiti na babičin pogreb. Nona je bila zelo spoštovana ženska, nekronana županja vasi, zato se na pogrebu zbere cela vas. Kmalu po njeni smrti se začnejo dogajati čudne stvari: vasi naenkrat ni na elektronskih zemljevidih, mobilno omrežje je nedostopno, nekateri domačini pa so v bližini vasi opazili dron v obliki v letečega krožnika. Je vse skupaj naključje ali posebni predvolilni prejem v vasi osovraženega župana sosednjega mesta?

Režisersko-scenaristični tandem Kleber Mendonca Filho - Juliano Dornelles v zgodbo vplete še skupino belih plačancev, ki, tako kot njihovi beli predniki, ne prihajajo v miru. V tem smislu Bacurau deluje kot revizionistični vestern, saj z izbiro antagonistov in netipičnih junakov obrača ustaljene obrazce vesterna. Za domorodce je v vesternih praviloma bila rezervirana vloga primitivnih krvoločnežev, ki so brez razloga ubijali in trpinčili dobrodušne, bele kolonizatorje. Bacurau nam pokaže pravi obraz pošasti: ta je v resnici belopolta, ima plave oči, je do zob oborožena in povsem podrejena interesom kapitala. V zgodbi brez pravega osrednjega junaka to vlogo prevzame kolektiv dobro organiziranih vaščanov, ki lastno usodo vzamejo v svoje roke. Kdo ve, morda bi se prišleki naloge brisanja Bacurauja z obličja Zemlje lotili bolj premišljeno, če bi najprej obiskali kakšno lokalno znamenitost. Vaški muzej denimo, v katerem bi lahko videli, kako so se domačini z agresorji spopadali v preteklosti. Poleg popravljanja zgodovinskih zmot je eno temeljnih sporočil filma tisto o moči kolektiva in nujnosti trdnejšega povezovanja malih ljudi, ki le z enotnim in odločnim nastopom lahko zaščitijo svojo in prihodnost svojih otrok. Bacurau je metaforična refleksija sodobnega sveta uokvirjena v žanrsko razigrano, nepredvidljivo in sila kratkočasno izkušnjo. Eno najzanimivejših izkušenj iztekajočega se leta, pravzaprav. Vzemite si čas in ponudite mu priložnost.

Ocena

Scary Stories to Tell in the Dark (2019)

Scary Stories to Tell in the Dark (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Strašljive zgodbe

Država: ZDA, Kanada

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: grozljivka, misterij, triler

Dolžina: 108',  Imdb 

Režija: Andre Øvredal

Scenarij: Dan Hageman, Kevin Hageman, Guillermo del Toro

Igrajo: Zoe Margaret Colletti, Michael Garza, Austin Zajur, Gabriel Rush, Dean Norris

Noč čarovnic in jesenski meseci vsako leto prinesejo povečan pretok vsebin v žanrski niši rezervirani za ljubitelje grozljivk, saj se ustvarjalci dobro zavedajo, da je publika v tem času najbolj dovzetna za grozljive zgodbe. V zadnjem obdobju sem na blogu, bolj ko ne, izražal nezadovoljstvo nad kvaliteto ponudbe v tem segmentu, saj večina videnih naslovov v zadnjih mesecih sodi v kategorijo čistih razočaranj (Crawl) ali hitro pozabljivih zgodb (Haunt), brez kančka filmske čarovnije. 

Ciljno občinstvo Strašljivih zgodb so sicer (mlajši) najstniki, toda četrti celovečerec zanimivega norveškega  režiserja in scenarista Andreja Øvredala (Troll Hunter, The Autopsy of Jane Doe) je lahko lepa izkušnja tudi za starejšega gledalca. Prisotnost Guillerma del Tora v scenaristično-producentski vlogi nedvomno blagodejno vpliva na celostno podobo filma, ki z izbiro protagonistov, vzdušjem in motivi mladostniškega prijateljstva sledi retro-stilistični filozofiji uspešnice Stranger Things in ponovno obujene klasike Stephena Kinga It (2017,2019). 

Zgodba spremlja skupinico najstnikov, ki po spletu okoliščin končajo v zapuščeni hiši na mestnem obrobju, kjer je nekoč živela družina Bellows in v kateri so se nekoč dogajale srhljive stvari. Najstniki v njej poiščejo zavetje pred nasilneži in po naključju odkrijejo prostore, v katerih je svoje dni preživljala Sarah, najmlajša potomka zakoncev Bellows. Tam najdejo skrivnostno knjigo, v katero je ta zapisovala srhljive dogodke iz njene mladosti – legenda pravi, da so zgodbe v njej zapisane z krvjo otrok. Stella Nicholls (Zoe Margaret Colletti), nekronana vodja prestrašene skupinice kmalu ugotovi, da ima knjiga, ko jo je odnesla s seboj, grozljive nadnaravne lastnosti.

Obujanje zlobnih duhov – recimo duha zlorabljene deklice, ki je v preteklosti bila žrtev grozovitih dejanj – je eden izmed železnih motivov žanra. V tem smislu Strašljive zgodbe ne odkrivajo novega ozemlja, toda kljub temu je Øvredalu, del Toru in ostalim uspelo znane motive obravnavati in zložiti tako, da sestavljajo lepo in zabavno celoto. Posneti dobro mladostniško grozljivko je nedvomno delikatna naloga – potrebno je nekako ustvariti pogoje, oziroma vzdušje, v katerem se gledalci lahko organsko potopimo v ta fantazijski svet in sprejmemo resnost groze (grožnje), četudi dobro vemo, da se bo na koncu vse vendarle dobro izteklo. Simpatična igralska zasedba, dovršena vizualnost (pošasti, retro podoba) in simbolika ujeta v ponavljajočih se odmevih predsedniške predvolilne kampanje in vietnamske vojne, všečno podčrtavajo zgodbo o odraščanju, prijateljstvu in izgubi nedolžnosti mladega človeka ujetega v kolesje hladnega, zlobnega sveta odraslih in odraslosti.

Ocena

Ut og stjæle hester (2019)

aka Out Stealing Horses

Stellan Skarsgård in Ut og stjæle hester (2019), Foto:Liffe

Slovenski naslov: Konje krast

Angleški naslov: Out Stealing Horses

Država: Norveška, Švedska

Jezik: norveščina, švedščina

Leto: 2019

Žanri: drama, misterij

Dolžina: 123 , Imdb

Režija: Hans Petter Moland 

Scenarij: Hans Petter Moland, Per Petterson (knjiga)

Igrajo: Stellan Skarsgård, Jon Ranes, Bjørn Floberg, Tobias Santelmann, Danica Curcic

Hans Petter Moland je ponovno z nami. Zdi se, da ta ugledni norveški režiser v zadnjem obdobju snema filme po načelu: eden zame, eden za plačilo računov. Človek pač mora od nečesa živeti, kar do neke mere pojasni nihanja v kvaliteti njegovih filmov. Enkrat pač slediš trendom in po drugorazrednem scenariju režiraš sklepno dejanje trilogije o Oddelku Q, drugič recikliraš samega sebe (Cold Pursuit) in ameriškemu okusu prilagajaš veliko boljši izvirnik Amaterji (Kraftidioten,2014). A še vedno govorimo o človeku, ki nam je podaril Zero Kelvin, Aberdeen, A Somewhat Gentle Man... 

Stalnica v praktično vseh boljših Mollandovih filmih je skandinavska igralska legenda Stellan Skarsgård, ki v naslovnem Konje krast igra Tronda Sanderja, 67-letnega penzionista, ki se po ženini smrti pomaha v slovo življenju v Oslu in se preseli v odmaknjeno kočo v obmejnem pasu, onstran meje. Koča stoji na švedski strani, na robu manjše vasice, v kateri je Trond pred mnogimi leti preživel eno najlepših poletij njegovega življenje. Pogovor o očetih s serviserjem, ki popravlja njegov poškodovani avto, je vstopna točka za prvi daljši flashback, s katerim se Trond spominja poletja, ki ga je po koncu druge svetovne vojne  preživel z očetom. Trond s svojim glasom v offu postane naš vodič po lastnih spominih. Pripoved ves čas skače iz sedanjosti v preteklost, iz teh koščkov pa nastaja čutna zgodba, ki je močno zaznamovala njegovo življenje.

Moland se je to pot odločil za adaptacijo istoimenske knjižne uspešnice norveškega romanopisca Pera Pettersona, ki po pričevanjih tistih, ki so roman prebrali, temelji na zelo živih, natančnih opisih narave in interakcije protagonistov s čudovitimi prizorišči. Prevod te bivanjske izkušnje in odnosa človeka z naravo v filmski jezik je bil ena ključnih komponenta projekta in režiser se je skupaj s sodelavci v tem segmentu odrezal odlično. Ko po ogledu filma premlevaš videno prideš do ugotovitve, da si skozi film spoznal marsikaj o tem kako so nekoč pridobivali les, ga sekali, pripravljali hlode in jih dostavljali kupcem v nadaljnjo obdelavo. Človek si ne predstavlja, da je drsenje orodja za odstranjevanje lubja s hlodov lahko posebna avdiovizualna izkušnja, a prav takšni in podobni detajli dajejo tej izkušnji poseben pečat. 

Jon Ranes in Ut og stjæle hester (2019), Foto: Imdb

Narava priskrbi krasne kulise zgodbi, ki je v svoji esenci zgodba o odraščanju fanta, ki prvič v življenju spoznava kaj je družina, prijateljstvo, ljubezen, izguba... Ali krajše, fantu se zgodi življenje in to je njegova zgodba. V njej veliko vlogo igra eno posebno poletje, ki je definiralo njegov odnos z očetom in pomembno vplivalo na njegovo prihodnosti. Tisto poletje se v vasi zgodi družinska tragedija, ki znotraj majhne skupnosti razkrije dotlej nevidne razpoke. 

Zgodba je subtilno posejana z drobnimi namigi, s pomočjo katerih iz perspektive najstnika odkrivamo naravo povezav med pomembnejšimi protagonisti. Najstnika, čigar objekt poželenja postane mati njegovega najboljšega in edinega prijatelja, ki se, mimogrede, na skrivaj dobiva z njegovim očetom. Razkritje očetove nezvestobe na mladeniča ima večplasten učinek: razkritje ne zamaja zgolj temeljev njegove družine in poruši idealizirano sliko očeta. Fant očeta naenkrat začne doživljati kot tekmeca v boju za naklonjenost ženske, ki ga močno privlači. Zgodba v tem segmentu odlično poveže vso kompleksnost čustev, ki prevzemajo mladega junaka. Najprej je skozi interakcijo med očetom in sinom osvetljena močna vez, ki ju druži in šele potem je, kot kontrapunkt tej ljubezni, vzpostavljen občutek zasanjanega poželenje, ki ga najstnik čuti do starejše ženske. Moland je izvrsten pripovedovalec, ki zna ujeti kapljice vode na njenih kolenih, pot ne njenem obrazu in košček njenega golega stegna, ob vstopu v čoln. In na tem mestu se moram zopet spomniti lubja, ki je prikazano s podobno skorajda fetišistično preciznostjo. Prav to so momenti, v katerih se Konje krast najbolj dvigne iznad poprečja in gledalcu ponudi trenutke čistega kinematografskega užitka.

Ocena

Midsommar (2019)

Jack Reynor, Florence Pugh in Vilhelm Blomgren v Midsommar (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: -

Država: ZDA, Švedska, Madžarska

Jezik: angleščina, švedščina

Leto: 2019

Žanri: drama, grozljivka, misterij

Dolžina: 147' ,  Imdb 

Režija: Ari Aster

Scenarij: Ari Aster

Igrajo: Florence Pugh, Jack Reynor, Vilhelm Blomgren, Will Poulter, William Jackson Harper

Ameriški režiser Ari Aster je na krilih uspeha odličnega celovečernega prvenca Hereditary potreboval le leto dni za novi film, s katerim mu je ponovno uspelo pritegniti nemalo pozornosti. Aster je vlogo prve violine namenil talentirani Angležinji Florence Pugh (Lady Macbeth, The Little Drummer Girl), ki igra mlado Američanko Dani, ki se skupaj s fantom Christianom (Jack Reynor) in njegovimi prijatelji (navkljub njihovem ugovarjanju) odpravi na poletno potepanje, na katerem bojo odkrivali lepote ruralne Švedske.

Osrednji cilj njihove turneje je obskurni festival, nekakšen švedski "Pozdrav poletju," ki ga prebivalci idilične vasice bogu za hrbtom organizirajo vsakih 90 let. Festival je nedvomno zelo zanimiva priložnost za skupinico ameriških turistov, ki se prvič potepajo po Skandinaviji, dodaten bonus pa je dejstvo, da je del njihove ekipe Pelle, ki prihaja iz teh krajev. Prav on je druščino s svojimi zgodbami prepričal, da v fokus njihove švedske avanture postavijo festival v njegovem domačem kraju. In prvi vtis je zelo dober: ob glasbi in plesu prišlekom takoj ponudijo halucinogene gobe in družba se pod vplivom le-teh hitro sprosti in zlije s tamkajšnjo mladino. Mamila v teh krajih očitno niso noben tabu in druščina je v teh trenutkih najbrž enotnega mnenja, da so s prihodom na festival zadeli pravi jackpot. Prvi vtisi so fantastični, toda nekaj čudnih podrobnosti nekako napoveduje, da izkušnja za povabljence ves čas verjetno ne bo povsem prijetna. 

Aster je v uvodu v zgodbo vzpostavil psihološki profil glavne junakinje zaznamovane z družinsko tragedijo (beri: skupinski samomor mlajše sestre in staršev). Dani je na antidepresivih in verjetno bi vse skupaj prestajala veliko težje, če ob njej v tem mučnem času ne bi stal Chris. Potovanje na Švedsko je za njo tako pobeg od temnega, depresivnega vsakdana in nočnih mor, ki je spremljajo po smrti najbližjih. Zato je morda nekoliko nepričakovano in nelogično, da Aster svojo sicer previdno in inteligentno junakinjo v prvem prizoru v vasi prisili (četudi v imenu solidarnosti in tovarištva), da vzame halucinogeno snov. 

Florence Pugh v Midsommar (2019), Foto: Imdb

Prebijanje ledu med prišleki in domačini je izpeljano učinkovito, četudi protagonisti v nadaljevanju ignorirajo podrobnosti, ki bi pri normalnemu človeku verjetno prižgale nekaj opozorilnih lučk. Moteča je predvsem odsotnost reakcije akterjev, ko bi ti morali reagirati, oziroma vsaj poskušati reagirati in pod vprašaj postaviti namere gostiteljev. V mislih imam svojevrstno vdanost v usodo in zamegljenost presoje, ki jo Aster poskuša pripisati napitkom, s katerimi gostitelji "razvajajo" svoje goste. Najbolj ne prepriča niti hipna ohladitev romance med Dani in Chrisom po prihodu na Švedsko in še nekaj drugih podrobnosti. Ali če poenostavim: iz moje perspektive je glavna pomanjkljivost filma Asterjev scenarij. 

Toda film te minuse dobro kompenzira na drugih poljih in v seštevku z videnim vendarle nisem nezadovoljen. Midsommar je predvsem odlično režiran film, ob katerem skoraj 150 minut filma mine presenetljivo hitro. Aster odlično gradi in stopnjuje suspenz v pogojih, ki niso najprimernejši za žanrski film. Morasto vzdušje je odlično vzpostavljeno sredi belega dne – z nelagodjem, ki je vedno blizu, tako rekoč za vogalom (včasih tudi dobesedno), subtilno nakazano z drobnimi namigih, ujeto v pogledih in neizrečenih slutnjah nekaterih protagonistov. Groza je ob tem izrazito grafična le izjemoma, v enem samem prizoru. Eden izmed adutov filma je nedvomno igralski talent mlade Florence Pugh, pred katero je svetla prihodnost. O očitnih vplivih ne bom, saj je režiser v številnih intervjujih že povedal dovolj na to temo. Zaključil bom z omembo odlične scenografije, ki pozornemu gledalcu ves čas nudi zanimive namige o usodi protagonistov in nadaljnjem razvoju zgodbe.

Ocena

Ad Astra (2019)

Brad Pitt in Ad Astra (2019)
Photo by Francois Duhamel - © Twentieth Century Fox

Slo naslov: Ad Astra: Pot do zvezd

Država: Kitajska, ZDA, Brazil

Jezik: angleščina 

Leto: 2019

Dolžina: 122',  Imdb

Žanri: drama, misterij, zf

Režija: James Gray

Scenarij: James Gray, Ethan Gross

Igrajo: Brad Pitt, John Ortiz, Tommy Lee Jones, Donald Sutherland, Ruth Negga

Brad Pitt še ni bil v vesolju. Nekoliko neobičajno, saj govorimo o enem največjih filmskih zvezdnikov našega časa, ki si lahko privošči luksuz izbiranja vlog. To je nedvomno eden izmed razlogov, da je njega in njegovo produkcijsko hišo Plan B pritegnil režijsko-scenaristični ZF projekt Jamesa Grayja (We Own the Night, Two Lovers, The Immigrant), v katerem je poleg producentske prevzel tudi vlogo prve violine pred kamerami.

V zgodbi postavljeni v prihodnost 55-letni igralec upodablja Royja McBrida, majorja ameriške vojske, čigar življenje je močno zaznamovalo razmerje z očetom (Tommy Lee Jones). Ta je namreč slavni astronavt, pionir raziskovanja vesolja, ki se je pred tridesetimi leti v vlogi vodje ekspedicije odpravil v vesolje v upanju, da bo tam zunaj našel inteligentno obliko življenja. Sedem let po odhodu je stik z ekspedicijo izgubljen, usoda starejšega McBrida in ostalih članov posadke je od takrat neznana. Vsaj tako je bilo zapisano v uradnih poročilih, ki so bila posredovana družinam pogrešanih. A ko naše osončje prizadenejo močni sunki uničevalne energije iz vesolja, ki podrejo večino energetsko-komunikacijskih sistemov na Zemlji, obstoj in prihodnost planeta je na kocki. Na najvišjih instancah sklenejo, da na pomoč pokličejo McBrida mlajšega, saj menijo, da so nedavni dogodki neposredno povezani z misijo, ki jo je pred tremi desetletji  vodil njegov oče.  

    

James Gray je s soscenaristom Ethanom Grossom spisal zgodbo, ki s svojimi znanstveno-fantastičnimi elementi ne odkriva novega ozemlja. Večina dogajanja je resda postavljena v vesolje, vendar se zgodba v osnovi vrti okoli filozofskega povpraševanje smisla človekovega obstoja, njegove interakcije z družino in širšo okolico, ter relativnosti ponujenih odgovorov iz perspektive človekove vloge v širnem vesolju. Na tistem, po moji oceni najpomembnejšem nivoju, se film osredotoča na  posledice čustvene nedostopnosti in zadržanosti glavnega junaka, ki očitno izhaja iz njegovega nikoli dorečenega razmerja z očetom. V tem smislu je osrednji cilj misije glavnega junaka razkritje resnice o očetovi usodi. Junak je postavljen pred oviro, ki jo ne more premagati preden pride do golega bistva, ki definira razmerje z očetom. Šele s temi spoznanji junak lahko obrne novi list, s svojimi dejanji reši človeštvo in uzre drugačno, zanj bolj optimistično prihodnost. 

Vsa ostala pojasnila, akcijski prizori in utemeljitve dejanj, ki so tu zavoljo zapleta in končne resolucije, v osnovi nimajo večjega pomena. Ad Astra je vizualno solidno zaokrožena celota, ki očem vendarle ne ponudi ugodja, ki bi ga od filma takšnega kalibra pričakovali. Vse od prizora na začetku filma, ko major McBride stopi na rob stopnic, ki so del večje, impresivne konstrukcije, s katero so ljudje z Zemlje posegli v vesolje, zgodba ne doseže teh uvodnih standardov. Film se navkljub dobri igri Brada Pitta in njegovimi dokaj zanimivimi notranjimi monologi mestoma vleče in ne verjamem, da konec,  proti kateremu nas dokaj predvidljivih poteh peljejo ustvarjalci, lahko preseneti kogarkoli. 

Ocena