Geumul (2016)

aka The Net

Ryoo Seung-Bum in Geumul (2016), Foto: Imdb

Slo naslov: -

Drugi naslovi: The Net

Država: Južna Koreja

Jezik: korejščina

Leto: 2016

Dolžina: 114',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Kim Ki-Duk

Scenarij: Kim Ki-Duk

Igrajo: Ryoo Seung-Bum, Lee Won-Gun, Kim Young-Min, Choi Gai-Bwa

Mreža je za nekatere nepričakovan zasuk v karieri južnokorejskega cineasta Kim Ki-Duka. Predvsem za tiste, ki njegov opus vrednotijo skozi prizmo režiserjevih novejših filmov (Pieta Moebius), ki zavoljo obravnavanih tem in eksplicitnosti niso primeren material za široke množice. Kljub temu govorimo o človeku, ki podpisuje bisere kot so: Pomlad, poletje, jesen, zima ... in pomlad, Palica za golf, Samaritanka... V tem smislu Mreža predstavlja njegovo vrnitev k sprejemljivejšim, bolj univerzalnim temam in zgodbam, v katetrih se lahko „najde“ širši krog potencialnih gledalcev.

Nam Chul-Woo je reven severnokorejski ribič, ki z ženo ih hčerko živi v obmejnem območju. V njegovih mrežah se pogosto znajdejo tudi ribe z juga, ki za razliko od ljudi svobodno plavajo v vodah obeh držav. Nekega dne se mreže zapletejo okoli motorja njegovega čolna in močni tokovi ga odnesejo v Južno Korejo. Obmejna južnokorejska patrola ribiča takoj aretira in ga obdolži vohunjenja. Chul-Woo se tako znajde v krempljih ambicioznega, v svojo vlogo preveč vživetega inšpektorja, ki v vsakem severnokorejskem rojaku vidi pravega, ali vsaj potencialnega vohuna. Svoje interese imajo tudi višji uradniki, ki se pred tv-kamerami želijo pohvaliti s še enim rojakom rešenim iz krempljem severnokorejskega diktatorskega režima. Le mladi idealistični agent zadolžen za Chul-Woojevo varovanje, v nesrečnem ribiču vidi povsem običajnega človeka, ki se želi čimprej vrniti k svoji družini, onstran meje.  

Kim Ki-Duk z Mrežo najbolj direktno doslej loteva odnosa med njegovo kapitalistično domovino in komunističnimi rojaki na severu. Problematičen odnos med Korejama doživljamo skozi usodo nepomembnega ribiča (v prepričljivi upodobitvi Ryoo Seung-Buma), ki na svoji koži izkusi vso silovitost ideološko-političnega boja med državama. V njegovem odzivu na položaj, v katerem se je znašel, in ravnanju vpletenih uradnikov na obeh straneh, film vzpostavlja tehten komentar o tem, kako ideologije lahko izkrivijo percepcijo sveta v očeh posameznikov na obeh straneh meje. Moralni center filma je odnos med ribičem in mladim južnokorejskim agentom, ki navkljub ideološkim razlikam uspeta vzpostaviti pristen človeški odnos. Mreža na tehtnico lepo postavi slabosti enega in drugega režima. Na eni strani je odtujenost ekonomsko superiornih Južnokorejcev, ki v primežu potrošniške miselnosti izgubljajo čut za sočloveka.  Temu je zoperstavljena trdnost vezi med Severnokorejci, ki navkljub kratenju temeljnih svoboščin, odmaknjeni od tovrstnih distrakciji, živijo preprostejše in ne nujno manj srečno življenje. Resnica je, tako kot vedno, nekje vmes.

Ocena

Câini (2016)

aka Dogs

Gheorghe Visu in Câini (2016), Foto: Imdb

Slo naslov: Psi

Drugi naslovi: Dogs

Država: Romunija, Francija

Jezik: romunščina

Leto: 2016

Dolžina: 104',  Imdb

Žanri: drama, triler

Režija: Bogdan Mirica

Scenarij: Bogdan Mirica

Igrajo: Dragos Bucur, Gheorghe Visu, Vlad Ivanov, Costel Cascaval, Constantin Cojocaru, Raluca Aprodu

V uvodnem prizoru celovečernega prvenca romunskega režiserja Bogdana Mirice roj muh spremlja kamero čez polja do lokalnega močvirja. Mehurčki, ki se skozi zeleni film prebijajo na površje, s seboj prinesejo odrezano človeško stopalo... 

Malce kasneje se na eno izmed redkih posesti na območju, skupaj z nepremičninskim agentom iz Bukarešte pripelje Roman (Dragos Bucur), ki je podedoval ogromno, redko poseljeno posest, nekje na meji med Romunijo in Ukrajino. Imetje mu je skupaj s Policijo predal uslužbenec pokojnega dedka, ki tu nastopa v funkciji nekakšnega prehodnega upravitelja. Tukaj sem vam najbrž dolžan pojasnilo, zakaj je Policija zapisano z veliko začetnico. 

Izkaže se, da je Romanov pokojni dedek bil vodja lokalne kriminalne organizacije, ki je štirinožnega čuvaja posesti ironično poimenoval Policija. In zdaj je Roman skupaj s posestjo podedoval tudi Policijo, ki kot kaže ne bo imel veliko časa, da se navadi na novega gospodarja. Roman namreč želi imetje čim prej prodati in se vrniti v Bukarešto. Da vse skupaj ne bo tako enostavno spozna že v nočni urah, ko nedaleč od hiše opazi sumljivo aktivnost. Na nevarnost ga naslednji dan opozori še Hogas, dobronamerni šef maloštevilne lokalne policije, ki vzporedno pokuša razvozlati, komu pripada stopalo, ki mu ga je pred tem v postajo prinesel lokalni kmet. Tumor v njegovih prsih je namreč v zadnjem stadiju in ostareli šef policije se želi posloviti v stilu in za zapahe spraviti Samirja (igra ga legenda romunskega filma Vlad Ivanov), ki je od Romanovega starega očeta podedoval obmejne tihotapske posle. 

Psi Bogdana Mirice so počasi goreči kriminalni neovestern, s katerim se je obetavni romunski režiser pred tremi leti predstavil svetu v kanski sekciji Poseben pogled. Vitalnost romunske kinematografije je še enkrat potrjena s filmom, ki prinaša konkreten odmik od družbenokritičnih, karakternih in družinskih dram, kakršne nam navadno servirajo iz Romunije. Mirica je režiser, ki je navdih črpa iz ustvarjalnega opusa bratov Coen in to nikakor ni slabo izhodišče. Romun je te vplive imenitno integriral v značilno vzhodnoevropsko okolje in jih odlično artikuliral z nadvse všečno vizualnost. 

Glede na enostavnost zgodbe, snemalne lokacije in maloštevilne like je navdušujoča navidezna preprostost, s katero Mircu od začetka do konca gradi in vzdržuje napetost. Zategnjeno vzdušje občasno mehčajo zabavni liki (mladi, vedno lačni pomočnik šefa policije) in prizori, kakršna je dolga, v enem kadru posneta sekvenca, v kateri Hogas po večerji metodično pregleduje odrezano stopalo. CSI Romunija, paar exellence. Zgodbo suvereno nosi osrednji igralski trio (Dragos Bucur, Gheorghe Visu in Vlad Ivanov) in škoda je le, ker Roman, mladi naivnež iz Bukarešte ne pokaže nekaj več taktnosti in taktičnosti, s katero bi zgodba lahko dobila dimenzijo več. 

Ocena

Yeon-ae-dam (2016)

aka Our Love Story

Yeon-ae-dam (2016), © M-LINE

Slo naslov: -

Angleški naslov: Our Love Story

Država: Južna Koreja 

Jezik: korejščina

Leto: 2016'

Dolžina: 99',  Imdb

Žanri: drama, romantični

Režija: Lee Hyun-Ju

Scenarij: Lee Hyun-Ju

Igrajo: Lee Sang-Hee, Ryu Sun-Young, Kim Jong-soo

[ENG]

Yoon-ju is a graduate student of fine arts and is working on her graduation exhibition. One day, while she is searching materials for her project, she runs into Ji-soo at a junk shop. Watching Ji-soo in an odd place, Yoon-ju finds herself drawn to her. After their initial encounter, Yoon-ju once again runs into Ji-soo at a convenience store, and the two eventually start dating. Never having enjoyed dating men, Yoon-ju finds Ji-soo fascinating and becomes completely infatuated with her.

Ocena

Jug-yeo-ju-neun Yeo-ja (2016)

aka The Bacchus Lady

Jug-yeo-ju-neun Yeo-ja | The Bacchus Lady

Slo naslov: -

Angleški naslov: The Bacchus Lady

Država: Južna Koreja

Jezik: korejščina

Leto: 2016

Dolžina: 110' ,  Imdb

Žanri: drama

Režija: E J-yong

Scenarij: E J-yong

Igrajo: Youn Yuh-jung, Chon Moo-song, Yoon Kye-sang, An A-zu, Choi Hyun-jun

[ENG]

Youn So-young has contracted gonorrhoea. ‘Make me well again quickly’ she tells her gynaecologist, because she wants to get back to work. In a park in Seoul, this senior citizen manages to scrape together just enough money as a ‘Bacchus lady’ to avoid begging. ‘Bacchus ladies’ are elderly women who sell a popular soft drink containing taurine known as ‘Bacchus’ and offer sexual services on the side. Korea’s rapidly ageing society barely has any money left for its pensioners and poverty among the elderly is soaring.

When little Min-ho’s mother is detained by the police, So-young takes him in. The boy, who only speaks Filipino, experiences a rather unique sort of patchwork family in this courtyard peopled, alongside So-young, by her transgender neighbour and a one-legged young man. Many of So-young’s aged former clients and friends can no longer see a way out of their situation. One after the other, they ask this laconic lady, who for years has been harbouring a secret, for one last favour. -Berlinale

Ocena

Safari (2016)

Safari (2016), Photo:© Ulrich Seidl Filmproduktion

Slovenski naslov: Safari

Država: Avstrija

Jezik: nemščina

Leto: 2016

Žanri: dokumentarni

Dolžina: 91' ,  Imdb 

Režija: Ulrich Seidl

Scenarij: Ulrich Seidl, Veronika Franz

Igrajo: -

Safari Ulricha Seidl je film, ki sem ga (pre)dolgo puščal v čakalnici iz preprostega razloga: vedel sem, kakšno dozo nelagodja lahko pričakujem in v takšnih situacijah, ko se pripravljaš na zavestno izpostavljanju nelagodju, je potrebno pokazati več odločnosti. Tistim, ki poznate avtorjevo minulo delo, verjetno ni potrebno posebej razlagati, zakaj je Seidl eden izmed najpomembnejših, najbolj edinstvenih avtorjev današnjice in zakaj so njegovi filmi, v katerih se vedno znova loteva temačnih, pogosto moralno spornih človeških nagonov, stvaritve, ki jih preprosto ne smeš zamuditi.

Brezkompromisna obravnava tem, ki jih ostali praviloma obidejo v širokem loku, je postal njegov zaščitni znak in tudi to pot ni nič drugače. Vsi se dobro zavedamo, da so lovski safariji, ki jih organizirajo v manj razvitih državah (predvsem v Afriki) realnost, pred katero si zatiskamo oči. Tako kot je jasno, od kod prihaja klientela, ki v dnevnih sobah ponosno razkazuje svoje lovske trofeje. Zavedati se moramo, da so nekje na zemeljski obli koščki ozemlja, na katerih se na prav posebno sprevržen način uveljavlja neokolonializem. 

Območja, na katerih premožni zahodni investitor od korumpiranih oblastnikov lahko najame širna prostranstva in na njih brez kakršnih koli zakonskih ovir organizira lovske safarije, ki se jih udeležuje klientela iz vseh koncev sveta. Seidl se sicer omeji na turiste iz nemškega govornega območja (njih je najbrž bilo najlažje prepričati, da svoje »podvige« pokažejo pred kamero), toda tovrstni »hobiji« nedvomno niso ekskluziva evropskih turistov.

Safari (2016), Photo:© Ulrich Seidl Filmproduktion

V dokumentarcu ponovno do izraza pride Seidlov »pornografski« pristop – kamera dokumentira vse: skupaj z lovci išče in sledi potencialne tarče, prikaže uboje, poziranje ob truplih ustreljenih živali in kasnejše odiranje in razkosanje. V teh prizorih kamera diha za ovratnik lovcem in lovi njihovo počutje med akcijo, med temi epizodami pa spremljamo režiserjeve tipične intervjuje s protagonisti – ti po principu »govorečih glav« zavzemajo centralno pozicijo v kadru in v prostorih »okrašenimi« z lovskimi trofejami pripovedujejo o svojih preteklih in bodočih lovskih podvigih, orožju, priljubljenih tarčah… Težko je ubesediti čustva, ki človeka prevzamejo ob poslušanju mladeniča (člana lovske družine), ki brez kančka slabe vesti govori o tem, kako bi lepo bilo ustreliti kakšno zebro, ali celo žirafo.

Taisti mladenič bo kasneje uresničil svojo sprevrženo fantazijo in za dosežek prejel čestitke njegovega spremstva. Lovcem ves čas asistirajo redkobesedni, resnobni domačini, ki se potem ko pospravijo vse sranje, ki ga za seboj pustijo gostje, odpravljajo na zaslužen počitek v svoje dotrajane barake. Dialoga v teh segmentih skorajda ni, saj film v teh trenutkih z gledalcem komunicira skozi podobe, ki so najboljši komentar in dokaz nikoli pokopane rasistično-kolonialne miselnosti. Seidel se odlično zaveda, kako zelo močne so te podobe in kako zelo samoinkriminirajoče so izpovedi človekolikih pošasti, ki s svojimi snajperji sejejo smrt po afriških stepah. In prav zato, nobeden dodatni komentar ni potreben.

Une vie (2016)

aka A Woman's Life

Judith Chemla in Une vie (2016), Photo: TS Productions

Slo naslov: Življenje ženske

Angleški naslov: A Woman's Life

Država: Francija

Jezik: francoščina

Leto: 2016

Dolžina: 119' ,  Imdb

Žanri: drama

Režija: Stéphane Brizé

Scenarij: Stéphane Brizé, Florence Vignon

Igrajo:  Judith Chemla, Jean-Pierre Darroussin, Yolande Moreau, Nina Meurisse

[SLO]

Normandija leta 1819. Mlada Jeanne se s šolanja v samostanu vrne domov. Poroči se s krajevnim vikontom Julienom de Lamarom, ki se izkaže za nezvestega, surovega moža. Njene nedolžne iluzije postopoma zamenja kruta resničnost.

Drama prinaša zgodbo o težavni ljubezni, ujeti v stroge družbene in moralne zapovedi o poroki in družini v Normandiji v 19. stoletju. Potem ko je zaključila šolanje v samostanu, se mlada plemkinja Jeanne vrne domov in poroči s krajevnim vikontom Julienom de Lamaro. Ta se kmalu izkaže za nezvestega in surovega moža. Medtem ko se ona sooča s soprogovimi nenehnimi skoki čez plot ter prenaša pritisk pričakovanj svoje družine in vse skupnosti, se izmenično ubada še z veseljem in bremeni materinstva. Njene nedolžne iluzije postopoma zamenja kruta resničnost. Sijajna priredba francoskega režiserja Stéphana Brizéja klasičnega romana Guya de Maupassanta je bila v tekmovalni sekciji filmskega festivala v Benetkah deležna mednarodne nagrade kritikov. -HBO Slovenija

[ENG]

The film will tell the story of Jeanne du Perthuis des Vauds’ life between the ages of 18 and 45 in the early 19th century: it is the story of a hypersensitive woman, overly sheltered and in search of the absolute, who is unable to face up to the harsh reality of the world, a story of unconquerable mourning for the lost paradise of childhood… - Cineuropa

Ocena

À mon âge je me cache encore pour fumer (2016)

aka I Still Hide to Smoke

Hiam Abbass in I Still Hide to Smoke (2016), Foto: HBO

Slovenski naslov: Še vedno skrivam, da kadim

Angleški naslov: I Still Hide to Smoke

Država: Francija, Grčija, Alžirija

Jezik: arabščina, francošćina

Leto: 2016

Žanri: drama

Dolžina: 90',  Imdb 

Režija: Rayhana Obermeyer

Scenarij: Rayhana Obermeyer

Igrajo: Hiam Abbass, Fadila Belkebla, Nadia Kaci, Nassima Benchicou, Sarah Layssac

V mojih letih se še vedno skrivam, ko kadim. Izjavo sebi v brado izreče 50-letna Fatima (izraelsko-palestinska veteranka Hiam Abbass, glej: Lemon Tree, Amreeka, Paradise Now…), glavna maserka in vodja ženskega hamama v alžirski prestolnici. Pred tem nam kamera z distance, skozi delno odprta balkonska vrata njenega doma pokaže posilstvo – še pred odhodom v službo jo grobo in brezčutno v sponi odnos prisili mož. Uvodna izjava je izrečena v trenutku, ko Fatima po prihodu v službo v praznem hamamu, ob cigareti in umivanju s toplo vodo, poskuša povrniti malo prej grobo poteptano dostojanstvo. Čeprav je Fatima najmočnejši lik zgodbe, v le-to nas v vlogi naratorke popelje 29-letna Samia (Fadila Belkebla), ki je v hamamu njena prva pomočnica. Ta nam v uvodnem monologu pripoveduje o tem, kako je še vedno neporočena in o zadovoljstvu, ki ga čuti med obešanjem perila na terasi njenega doma. Skrb za perilo je namreč njena edina priložnost za svobodno opazovanje okolice in pogled na bližnje morje, saj njena mati in še marsikdo iz soseščine meni, da je za žensko njenega statusa neprimerno, da se kar tako, brez razloga razkazuje na terasi.  

Največji del filma se odvrti za zidovi ženskega hamama, komor že takoj po odprtju začnejo prihajati prve stranke. Prostore hamama napolnijo številne obiskovalke in kmalu je glavno prizorišče polno nagih in na pol nagih žensk, ki negujejo svoje telesa in se sproščeno pogovarjajo o vsakdanjih temah. O politični situaciji (zgodba je postavljena v devetdeseta leta, v čas, ko so oblast v Alžiriji prevzeli islamski ekstremisti), o razmerah v njihovih domovih in prigodah iz preteklosti, ki so zaznamovale njihova življenja pod moško represijo. Ne spomnim se, da sem kdaj v kakšnemu filmu iz arabskega sveta videl toliko gole kože, toliko razgaljenih teles vseh oblik in starosti – s tem je vzpostavljen efekten kontrapunkt represiji zunanjega sveta, svojevrsten upor zoper položaj in vlogo ženske v alžirski družbi. Hamam je za tamkajšnje ženske oaza miru in svobode in ko tam zatočišče pred jeznim bratom poišče noseča mladoletnica, obiskovalke pod Fatiminim vodstvom stopijo skupaj in jo poskušajo zaščititi. Še vedno skrivam, da kadim, je režijski prvenec Rayhane Obermeyer, alžirske režiserke in scenaristke s francosko adreso. Zavoljo ene osrednje lokacije in dialogov ni težko prepoznati, da gledamo zgodbo, ki je pod režiserkino dirigentsko palico najprej zaživela na gledaliških deskah. Toda teatralnost ji škodi – po krajšem navajanju na hitro izmenjavo dialogov in rahlo kaotično gibanje kamere med številnimi liki, preko kratkih debat in zgodbic počasi dobivamo sliko o življenju povprečne Alžirke. Ne glede na resnost obravnavanih vprašanj zgodba premore kar nekaj humorja in morda me je prav zato sklepno dejanje ujelo nekoliko nepripravljenega. Tako kot je neznani napadalec pred časom po eni izmed predstav nepripravljeno ujel režiserko Rayhano Obermeyer, jo polil z bencinom in jo poskušal zažgati.

Ocena

Le secret de la chambre noire (2016)

aka Daguerrotype

Tahar Rahim and Constance Rousseau in Le secret de la chambre noire (2016)

Slo naslov: -

Angleški naslov: Daguerrotype

Država: Francija, Belgija, Japonska

Jezik: francosščina

Leto: 2016

Dolžina: 131' ,  Imdb

Žanri: drama,fantazijski, grozljivka

Režija: Kiyoshi Kurosawa

Scenarij: Kiyoshi Kurosawa, Eleonore Mahmoudian, Catherine Paillé

Igrajo: Tahar Rahim, Constance Rousseau, Olivier Gourmet, Mathieu Amalric, Malik Zidi.

[ENG]

Jean (Tahar Rahim), a young Parisian with few skills and even fewer prospects, seems an unlikely candidate for assistant to famed photographer Stéphane (Olivier Gourmet), an obsessive perfectionist living in isolation since his wife's unexpected death. Yet he soon finds himself in his new employer's vast, decaying mansion, helping to create life-sized daguerrotypes so vivid they seem almost to contain some portion of their subjects' souls. Their model is most often Stéphane's daughter and muse, Marie (Constance Rousseau), and as she and Jean fall in love they realize they must hatch a plot to leave Stéphane's haunted world forever. But is there something malevolent within the massive daguerrotypes that will prevent their escape? From acclaimed Japanese master Kiyoshi Kurosawa (Creepy, Pulse), comes Daguerrotype, a classic ghost story bent through the lens of one of the most singular horror visionaries at work today.

Ocena

Kaze ni nureta onna (2016)

aka Wet Woman in the Wind

Tasuku Nagaoka and Yuki Mamiya in Kaze ni nureta onna (2016)

Slo naslov: Vlažna punca v vetru

Angleški naslov: Wet Woman in the Wind

Država: Japonska

Jezik: japonščina

Leto: 2016

Dolžina: 78' ,  Imdb

Žanri: drama, romantični, erotični

Režija: Akihiko Shiota

Scenarij: Akihiko Shiota

Igrajo: Tasuku Nagaoka, Yuki Mamiya, Yûmi Akagi, Takahiro Katô

[SLO]

Via Liffe

V obliko "porno romana" ujeta seksi komedija "po japonsko", v kateri s spolnostjo obsedeno dekle sreča zadržanega umetnika. 

Šiori, privlačno mlado dekle z zelo živahnim spolnim življenjem, dela v kavarni. Nekega popoldneva s kolesom prekriža pot moškemu, ki vleče voz. Izkaže se, da je moški znani dramatik Kosuke, ki živi v koči sredi gora. Kot ji pojasni, se je iz civilizacije umaknil z željo, da pobegne pred preteklostjo. A po naključnem srečanju je Kosukejeve samote konec, saj se znajde v Šiorijini mreži seksualnih fantazij ...

[ENG]

The playwright Kosuke (Tasuku Nagaoka) has withdrawn from the world and women. He leaves Tokyo and starts to live alone in the forest. One day he runs into the sexual free spirit Shiori (Yuki Mamiya). She immediately sets her mind to sleep with him. He refuses and sends her away. This refusal provokes her, and she challenges him to a sexual showdown. Through targeted provocation and subsequent refusal she ignites his desire. An erotic duel arises in which each of the two wants to gain the upper hand. -Written by lament @Imdb

Ocena

Bezbog (2016)

aka Godless

Irena Ivanova and Ventzislav Konstantinov in Bezbog (2016)

Slo naslov: -

Angleški naslov: Godless

Drugi naslovi:  Ralitza Petrova

Država: Bolgarija

Jezik: bolgarščina

Leto: 2016

Dolžina: 99' ,  Imdb

Žanri: drama

Režija: Ralitza Petrova

Scenarij: Ralitza Petrova

Igrajo: Irena Ivanova, Ventzislav Konstantinov, Ivan Nalbantov, Dimitar Petkov

[ENG]

In a remote Bulgarian town, Gana looks after the elderly with dementia, while trafficking their ID cards on the black market of identity theft. At home, she provides for her jobless mother, with whom she hardly speaks. Her relationship with her car-mechanic boyfriend is no shelter for love either - with sexual attraction vanished, intimacy is reduced to an addiction to morphine, and sharing silence. Nothing seems to have consequences on Gana's conscience, even the incidental murder of a patient, who threatens to expose her fraudulent dealings. Things start to shake up, when Gana hears the music of Yoan, a new patient, whose ID card she has trafficked. A growing empathy for the old man unlocks the nurse's drugged-up conscience, and she is ready for change. But when Yoan is arrested for fraud, Gana learns that doing 'the right thing' comes at a high price. -Written by Ralitza Petrova

Ocena

Ang babaeng humayo (2016)

aka The Women Who Left

Charo Santos-Concio in Ang babaeng humayo (2016)

Slo naslov: Ženska, ki je odšla

Angleški naslov: The Woman Who Left

Država: Filipini

Jezik: filipinščina 

Leto: 2016

Dolžina: 226' , Imdb

Žanri: drama

Režija: Lav Diaz

Scenarij: Lav Diaz

Igrajo: Charo Santos-Concio, John Lloyd Cruz, Michael De Mesa, Shamaine Centenera-Buencamino, Nonie Buencamino, Marj Lorico, Mayen Estanero

Prijaznost ubija! To bi lahko bil slogan, ki označuje naslovno delo Lava Diaza, filipinskega glasbenika, pesnika in režiserja, ki v filmografiji ima tudi film z naslovom Evolucija filipinske družine (Ebolusyon ng isang pamilyang Pilipino, 2004), v katerega je potrebno, glede na različico, investirati med 9 in skoraj 11 ur. Epske dolžine so postale njegov »trademark« in tudi Ženska, ki je odšla, ni nobena izjema. Skoraj štiri ure dolg film, postavljen v leto 1997, prinaša zgodbo ženske srednjih let, ki je zaradi umora preživela 30 let v ječi.  V Horacijino življenje vstopimo tik preden jo izpustijo iz zapora, saj je njena nekoč najboljša prijateljica po treh desetletjih molka prevzela odgovornost za umor in priznala krivdo. Ta je v ta namen napisanem pismu prijateljici priznala, da je zlodelo orkestriral Horacijin bivši fant Rodrigo, ker ni mogel prenesti njene zavrnitve in dejstva, da se je poročila z drugim moškim. Horacija se po prihodu na prostost najprej sreča z zdaj že odraslo hčerko. Med bivanjem za zapahi so bili stiki z družino pretrgani – v tem času ji je umrl mož, nekaj let nazaj pa je neznano kam izginil še njen sin. Grenkobo in bolečino lahko omili le maščevanje človeku, ki ji je uničil življenje.

Lav Diaz je navdih za film našel v Tolstojevi kratki zgodbi Bog vidi resnico, vendar je ne odkrije takoj, iz katere je razvil meditativno zgodbo o maševanju in odpuščanju. Diazov svet je tudi to pot slikan v magičnem monokromu, ki mu je najbrž mogoče pripisati nekaj simbolike v smislu nenehnega boja med svetlobo in temo, med dobrim in slabim. Fiksna kamera, odsotnost bližnjih planov in dolgi posnetki, so principi Diazove »slow cinema« filozofije, zaradi katerih so njegovi filmi praviloma grenka pilula za mainstream občinstvo. A če ste bolj potrpežljive sorte in znate ceniti preciznost in subtilnost kadra, potem je težko ne občudovati Diazove izpiljene pripovedne tehnike in nenazadnje dogajanja, ki ga mojster lastnoročno ujame s kamero. Posebej navdušujoči so nočni prizori (dober del filma se odvrti v nočnem času), kot je denimo tisti, v katerem Horacija prvič sreča transvestita Hollando, med tem ko ta doživlja epileptični napad. Diaz svojo junakinjo na maščevalnem pohodu pošlje med izobčence, na sam socialni rob, med transvestite in revne družine v barakarskih naseljih. Horacija ne obrne hrbta nobenemu – ne umsko zaostali beračici, ne grbavemu prodajalcu baluta (v lupini jajca kuhan račji embrio), ki na nočnih sprehodih postane njen stalni kompanjon. Za vsakega izmed njih najde čas in prijazno besedo, in, če je potrebno, tudi kakšen bankovec. Ti so za njo vir informacij o človeku, ki ga išče, skozi usode teh avtsajderjev pa se izrisuje kritičen portret družbe, inficirane s korupcijo na vseh nivojih družbenega življenja. Poslovneži, politiki ali mafijci – razlike ni, vsi po vrsti so del maloštevilne elite, ki ob luksuznih vilah ne trpi barak in ostalih neuglednih konstrukcij. Diaz maščevalno misijo glavne protagonistke mojstrsko prepleta z družbeno realnostjo, jo podloži s kompleksno mešanico melanholije, sočutja in iskrene prijaznosti do sočloveka, ki v teh specifičnih okoliščinah celo postane smrtonosno orožje. 

Ocena

Venus (2016)

Slo naslov: -

Drugi naslovi: Venus: Let's Talk About Sex

Država: Danska, Norveška 

Jezik: danski

Leto: 2016

Dolžina: 80',  Imdb

Žanri: dokumentarni

Slo recenzija: -

Režija: Mette Carla Albrechtsen, Lea Glob

Scenarij: Mette Carla Albrechtsen, Lea Glob

[ENG]

During casting sessions, young women from Copenhagen talk candidly about their sexual experiences. Initially, the two female directors wanted to make a film as a way of better understanding their own sexual desires and frustrations. In response to a casting call, more than a hundred ordinary young women turned up and talked straight into the camera about their erotic fantasies. As shooting progressed, the filmmakers realized that these intimate casting sessions should in fact be the final film. The interviewees gradually open up: one shy woman discovered that she gets aroused watching two men having sex. Another woman talks about how she finds it difficult to submit to a man. A recurring frustration is that women are supposed to be simultaneously innocent and wild, often an impossible combination. Because the man is supposed to actively take steps – you don’t kiss him, he kisses you – his intentions and motivations are easier to understand. The bare surroundings of a casting studio allow Venus to pierce these female passions.

Ocena

Au nom de ma fille (2016)

aka Kalinka

Daniel Auteuil and Sebastian Koch in Au nom de ma fille (2016)

Slo naslov: -

Angleški naslov: Kalinka

Država: Francija, Nemčija

Jezik: francoščina, nemščina

Leto: 2016

Dolžina: 87',  Imdb

Žanri: biografija, drama, krimi

Slo recenzija: -

Režija: Vincent Garenq

Scenarij: Vincent Garenq, Julien Rappeneau

Igrajo:  Daniel Auteuil, Sebastian Koch, Marie-Josée Croze

[ENG]

Inspired by a true story. July 10, 1982: Kalinka Bamberski, fourteen years old, is found dead in her mother's new house in Germany. Kalinka would spend her vacation there ever since her mother had started a new life with a seductive and charismatic doctor, Dieter Krombach. Although the strange circumstances of her death, which involved rape, point to Krombach, a conspiracy of silence seems to protect him. André Bamberski, Kalinka's father, sets out on a struggle for justice confronted by borders and barriers. Alone against doctors, judges, and even against his ex-wife, who is deep in denial, his determination for his daughter's murderer to be found guilty and sentenced will be relentless - even if it means spending his whole life in order for justice to be done.

Ocena

Dark Crimes (2016)

Jim Carrey and Marton Csokas in True Crimes (2016)

Slo naslov: -

Država: VB, Poljska, ZDA 

Jezik: angleščina

Leto: 2016

Dolžina: 92', Imdb

Žanri: krimi, drama, triler

Režija: Alexandros Avranas

Scenarij: Jeremy Brock

Igrajo: Jim Carrey, Marton Csokas, Charlotte Gainsbourg, Kati Outinen

Temačni triler Dark Crimes je navdihnjen z resničnimi dogodki povezanimi s smrtjo nekega poslovneža na Poljskem, ki ga je po ugotovitvah policije umoril priznani poljski pisatelj Krystian Bala (njegovo ime so v filmu spremenili v Kozlov). Glavno dokazno gradivo zoper storilca je bil opis zločina, ki ga je storilec objavil v svoji knjigi. Ta je po naključju prišla v roke samotarskemu detektivu in šele na tej točki se je preiskava tri leta starega umora premaknila z mrtve točke. Poslovnež je umrl v intrigantnih okoliščinah – umorjeni je namreč bil redna stranka ilegalnega seks kluba Kletka, v katerem so svoje seksualne fantazije živeli lokalni ugledniki: politiki, pisatelji, umetniki,  premožni podjetniki, ljudje na vodilnih položajih v policiji... Že sama zgodba je na prvi pogled ponujala kar nekaj razlogov za optimizem pred ogledom filma, ki so ga Poljaki posneli v sodelovanju s pisano mednarodno ekipo za in pred kamero. Na režiserki stolček se je usedel grški režiser Alexandros Avranas, ki je pred tem navdušil s temačno dramo Miss nasilja (Miss Violence, 2013 – srebrni lev za režijo v Benetkah), časopisno zgodbo je v scenarij priredil Jeremy Brock, scenarist Zadnjega škotskega kralja (2006), v glavni vlogi redkobesednega, z starimi zamerami obremenjenega detektiva Tadeka, pa se je znašla nekoč največja zvezda ameriške komedije Jim Carey,  družbo pa mu delajo mnoga (pri)znana imena evropskega filma. V eni pomembnejših vlog tako gledamo Charlotte Gainsbourg, v vlogi glavnega antagonista Kozlova gledamo zanesljivega Martona Csokasa. Eden izmed policijskih šefov je znani romunski igralec Vlad Ivanov, Tadekovo šefico igra finska igralka Kati Outinen, sicer stalna sodelavka velikega Akija Kaurismäkija. Domače barve zastopata povsem neizkoriščena Agata Kulesza  (Ida, Rose) v vlogi Tadekove nezadovoljne soproge in odlični Robert Wieckiewicz (Lech Walesa, človek upanja), ki v povsem nedodelani roli pokvarjenega policista niti ni mogel ponuditi veliko več. Skoraj neverjetno je, kako zelo slab film je Dark Crimes, glede na koncentracijo kvalitete na vseh ključnih pozicijah. Ustvarjalcem spodleti na praktično vseh poljih, ki jih film vzame v obravnavo. Film ne funkcionira ne kot detektivski triler, ne kot drama o stranpoteh prostitucije in posledicah odvisnosti od mamil, ne kot kritiško usmerjen politični triler, saj se le bežno dotakne problema korupcije in političnega oportunizma. Film je tako slab, da bi vsi vpleteni verjetno najraje pozabili, da so ga sploh posneli.

Ocena

O Ornitólogo (2016)

aka The Ornithologist

Slo naslov: Ornitolog

Angleški naslov: The Ornithologist

Država: Portugalska, Brazilija, Francija 

Jezik: portugalščina

Leto: 2016

Dolžina: 117' ,  Imdb

Žanri: drama, misterij

Slo recenzija: -

Režija: João Pedro Rodrigues

Scenarij: João Pedro Rodrigues

Igrajo: Paul Hamy, João Pedro Rodrigues, Xelo Cagiao, Han Wen, Chan Suan

[SLO]

Via Liffe

Zgodba osamljenega proučevalca ptic je mistično popotovanje, ki se giblje med religiozno zasanjanostjo in bogokletnim naturalizmom v poigravanju z mitom sv. Antona Padovanskega, zavetnika Lizbone.

Fernando se s kajakom odpravi po reki, da bi poiskal zelo redko črno štorkljo. Po nepričakovani nesreči ga sredi gozda najdeta Kitajki na poti v romarsko središče Santiago de Compostela. Prepričani, da prinaša prekletstvo, ga pustita samega, na tej točki pa se za Fernanda - in gledalca - začne nenavadno popotovanje, na katerem so simboli in osebe krščanskega izročila, od rajskega jabolka prek prvega mučenca Sebastijana do božjega sina Jezusa, provokativno pomešani s čutnostjo, demonskimi prividi in poveličanjem neokrnjene pokrajine severovzhodne Portugalske.

"Vsi moji filmi mejijo na domišljijo, podobno kot čudeži, ki so navsezadnje vsi nadnaravni pojavi. V religiji so svete upodobitve poskus podati obličja in telesa svetnikom; bitjem, ki so nadzemeljsko in fizično mogočna obenem. To protislovje v religiji se mi zdi zanimivo. Zgodbo sem zgradil na dodelani osnovi: biblični miti, pogani in lik sv. Antona. Film Ornitolog lahko primerjamo bolj z notranjo kot s fizično potjo spoznanja in preobrazbe. Zanimajo me liki, ki se razvijajo in spreminjajo, kot se navadno ljudje v resničnem življenju." (João Pedro Rodrigues)

[ENG]

Fernando, a solitary ornithologist, is looking for black storks when he is swept away by the rapids. Rescued by a couple of Chinese pilgrims, he plunges into an eerie and dark forest, trying to get back on his track.

Ocena