Akjilkyungchal (2019)

aka Jo Pil-ho: The Dawning Rage 

Lee Sun-kyun in Akjilkyungchal (2019), Foto: Netflix

Slo naslov: -

Angleški naslov: Jo Pil-ho: The Dawning Rage 

Država: Južna Koreja

Jezik: korejščina

Leto: 2019

Dolžina: 127',  Imdb

Žanri: akcija, krimi, drama

Režija: Lee Jeong-beom

Scenarij: Lee Jeong-beom

Igrajo: Lee Sun-kyun, Jeon So-nee, Park Hae-joon, Song Young-Chang, Park Byung-eun, Jung Ga-ram

Ogledi akcijskih trilerjev in kriminalk iz Južne Koreje so v zadnjih letih postali dokaj dolgočasne izkušnje, saj je korejski mainstream sledeč zgled velikega ameriškega brata zaplul v vode, v katerih filmska produkcija slepo upošteva komercialne vidike bodočih uspešnic. Takšna usmeritev je prinesla kopico filmov narejenih po enakem kopitu, v katerih lokalni zvezdniki paradirajo v vlogah posnetih po generičnih zgodbah, ki jih nekje, na neki scenaristični tržnici, prodajajo na kilo. Odločilna dejavnika, ki sta mojo pozornost usmerila proti akcijskemu trilerju Jo Pil-ho: The Dawning Rage sta režiser in scenarist Lee Jeong-beom, človek ki je podpisal The Man from Nowhere (Ajeossi, 2010), enega izmed najboljših južnokorejskih akcijskih krimičev  tekočega milenija in igralec Lee Sun-kyun (A Hard Day), ki so mu tovrstne vloge pisane na kožo.  

Zgodba, v kateri ni težko prepoznati južnokorejske afere, ki so odmevale tudi na mednarodnem nivoju, v središče postavlja pokvarjenega policista Jo Pil-hoja, ki mu notranji nadzor že nekaj časa diha za ovratnik. Toda izmuzljivi antijunak, ki je vedno korak pred svojimi zasledovalci, že načrtuje nov »podvig« – s  svojim mladim pomagačem želi oropati policijsko skladišče, v katerem hranijo vredne stvari in dokazni material iz številnih še aktivnih preiskav. Toda v skladišču kmalu po vstopu Pil-hojevega specialista za vlome  pride do eksplozije, v kateri ta izgubi življenje. Sledi preiskava, v kateri Pil-ho postane glavni osumljenec, ki naenkrat mora dokazovati, da ni imel nič z eksplozijo in smrtjo njegovega nesrečnega pomagača. Za eksplozijo se očitno skriva nekaj več, saj so v njej uničeni dokazi povezani s pomembnim primerom, ki ga tožilstvo vodi proti predsedniku ene izmed najmočnejših korejskih korporacij. 

To je le del številnih zapletov, ki jih v dobre dve uri trajajočo in le v nekaterih segmentih zanimivo zgodbo vključi Lee Jeong-beom. Posnetek, ki ga je pokojnik tik pred smrtjo poslal na nekaj naslovov žene zgodbo, v teku katere bo pokvarjeni policaj bežal pred notranjo kontrolo, plačanci omenjene korporacije, ter nekje na tej poti  v družbi emo najstnice ponovno našel moralni kompas in dobroto v sebi.  Toda težava naslovne stvaritve je v tem, da si je avtor na krožnik naložil preveč idej in podzgodb, da bi vse skupaj kvalitetno naslovil v eni sami zgodbi. Družinska drama, policijska korupcija, stranpoti surovega kapitalizma in zastrašujoč vpliv posameznikov v finančnih centrih moči…  Tokrat se vsota posameznih delov ne zloži v dovolj kompaktno celoto, čeprav film v posameznih elementih ponudi razmeroma veliko. Zelo dober nastop glavnega igralca, prepričljiv glavni zlobnež (oziroma njegov prvi mož), dobra kemija med Pil-hojem in najstnico, dobre akcijske sekvence, visoka produkcijska vrednost. Pod črto, vseeno premalo, da bi film okarakteriziral za karkoli več, kot še eno preigravanje pošteno zlizanih idej in prejemov

Ocena

Tenet (2020)

John David Washington and Robert Pattinson in Tenet (2020), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Tenet

Država: VB, ZDA

Jezik: angleščina 

Leto: 2020

Žanri: akcija, ZF

Dolžina: 150',  Imdb 

Režija: Christopher Nolan

Scenarij: Christopher Nolan

Igrajo: John David Washington, Robert Pattinson, Elizabeth Debicki, Aaron Taylor-Johnson, Kenneth Branagh

Izbira pravega zdravila, ki bi lahko krivuljo obrnilo navzgor in oživilo z epidemijo hudo prizadeto filmsko industrijo, zagotovo ni enostavna naloga. Spuščanje nekaj povprečnih blockbusterjev v obtok bi lahko imelo nasprotni učinek, saj bi eventualni finančni neuspeh le-teh odgovorne gotovo prisili v ponovno preučitev njihovih tržnih strategij. Zdi se, da je Nolan v tem trenutku bil edina logična izbira, eden redkih zvezdnikov za kamero, ki v kino dvorane lahko pritegne množice, ne glede na to, koga je postavil pred kamero. In 200-milijonski Tenet je po prvih rezultatih očitno bil dobra izbira, saj prve številke napovedujejo razmeroma ugoden razplet za vlagatelje. 

Tenet je nekakšno logično nadaljevanje Nolanovega opusa, nadgradnja idej vzpostavljenih v njegovi prvi veliki uspešnici Memento (dovolj bo že, če iz spomina prikličemo uvodni prizor) in narativnih prejemov uporabljenih v Izvoru (Inception, 2010). Koncept „sanj v sanjah“ tukaj nadomesti koncept „časa v času,“ a z eno pomembno razliko – zgodba tu ne gre „v rikverc“ po standardnih narativnih pravilih, ampak kot nekakšna vzporedna resničnost, ki s premikanjem v nasprotni smeri kljubuje pravilom linearnega dojemanja časa in prostora. Gre za nekakšno inverzijo, ki akterjem zgodbe omogoča vrnitev v preteklost s ciljem korekcije dogodkov, ki bodo imeli dalekosežne, uničujoče posledice v prihodnosti. 

Keč je v tem, da junaki ob vstopu v neko obdobje začnejo gibanje od konca proti začetku, med tem ko se svet okoli njih še vedno linearno premika naprej. Ali kot to na primeru izstreljenega naboja pojasni znanstvenica, ki o principih inverzije poučuje glavnega junaka (Nolan ga je poimenoval kar Protagonist) tako, da mu pove, da naboj ni bil izstreljen, temveč, v skladu z idejo inverzije, ujet v pištolo. Ta Protagonistu obenem predlaga, da namesto iskanja racionalne razlage raje poskuša začutiti logiko inverzije. Nekaj podobnega velja tudi za nas gledalce, ki se skozi zgodbo prebijamo brez povsem jasnega razumevanja zakonitosti, po katerih junaki želijo doseči svoj cilj.

A enkrat, ko iz enačbe odstranimo inverzivne elemente pridemo do dokaj preproste premise o junakih, ki poskušajo svet rešiti pred koncem sveta, kakršnega si je zamislil glavni antagonist (Kenneth Branagh), ki v skladu z zahodnjaškim dojemanjem dobrega in slabega ne more biti nič drugega, kakor še en poblazneli Rus. Njegova pot je, kakopak, posuta s številnimi ovirami, preko katerih se Protagonist in njegovi pomagači prebijajo v bondovskem stilu, čeprav Nolan akcijo v primerjavi z bondijadami požene v še nekoliko višje vrtljaje. Tempo je odličen že od uvodnih kadrov, v katerih spremljamo napad na operno hišo v Kijevu. Dogajanje podloženo z bombastično glasbo Ludwiga Göranssona prispeva tisti dodaten impulz, ki gledalca brez težav drži v primežu   dve uri in pol. V tem smislu je Tenet prvovrstna kino zabava, film narejen za velika platna, ob katerem se ne moreš dolgočasiti. Akcijsko naravnan spektakel in obrtno izpiljen dosežek, ki vendarle ne uspe ustvariti trdnejše vezi med gledalcem in liki. Še najbližje temu se približa skozi prizadevanja odtujene žene glavnega zlobneža (Elizabeth Debicki), ki se skupaj z otrokom poskuša rešiti iz primeža vsemogočnega moža. Iz moje perspektive je eden od razlogov za hladen odnos do likov tudi za moj okus preveč lesen nastop glavnega igralca Johna Davida Washingtona. Primerjalno, Robert Pattinson in Aaron Taylor-Johnson iz manj prizorov izvlečeta veliko več. A kakorkoli obrneš, Tenet je spektakel, ki se ga izplača videti v kinu in dovolj dober dosežek, ki bo dodatno utrjuje Nolanov položaj v samem vrhu mainstream filmanja.

Ocena

The Gentlemen (2019)

Matthew McConaughey in The Gentlemen (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Gospodje

Država: ZDA 

Jezik: angleščina 

Leto: 2019

Žanri: akcija, komedija, krimi

Dolžina: 113' ,  Imdb 

Režija: Guy Ritchie

Scenarij: Guy Ritchie, Ivan Atkinson

Igrajo: Matthew McConaughey, Charlie Hunnam, Hugh Grant, Colin Farrell, Michelle Dockery, Henry Golding, Jeremy Strong, Eddie Marsan

Pogled na avtorski opus Guyja Ritchieja iz moje perspektive je miks zabavnih filmov o gangsterjih in izletov v drugačne žanrske vode, ki so me praviloma puščali ravnodušnega. Med filmi, ki v ospredje ne postavljajo gangsterje je razmeroma soliden bil zgolj prvi del dvojčka o Sherlocku Holmesu in do neke mere Mož iz agencije U.N.C.L.E.., vse ostalo, od eksperimenta z bivšo ženo, do adaptacije klasične Disneyjeve pravljice, sodi v koš, v katerega običajno odvržem sladice, jogurte in podobne reči z nič kalorijami. Njegove gangsterjade so zame vedno bile sila zabavna izkušnja, četudi drži, da Anglež po zelo obetavnem začetku in biserčkih Lock, Stock and Two Smoking Barrels in Snatch, več ni našel takšnega navdiha. Kljub temu je moje potrebe zadovoljil že povsem solidni RocknRolla in nekje v isto raven s to pogruntavščino uvrščam tudi naslovno stvaritev.

Ritchie nam ponovno prinaša zanj tipično, dialoško nabrito zgodbo s kopico zabavnih likov, ki jih upodabljajo uveljavljena igralska imena. Matthew McConaughey je Mickey Pearson, otoški kralj proizvodnje in distribucije vseh vrst marihuane, ki je svojo pot začel na dnu, od koder se je z brezkompromisno eliminacijo nasprotnikov in podjetniško žilico prebil na sam vrh piramide. Mickey je v zadnjem obdobju veliko premišljeval o upokojitvi, zato je navezal stike z ameriškim milijonarjem (Jeremy Strong), kateremu želi prodati svojo proizvodno-distribucijsko mrežo. A tako kot vedno, ko se kralj pripravlja zapustiti tron, svojo priložnost začutijo mladi upi, ki so pripravljeni storiti vse, da zavzamejo njegovo mesto. Eden teh je nadebudnežev je Dry Eye (Henry Golding), drugi mož kitajske mafije, ki se počasi prebija proti vrhu in vedno bolj prevzema kontrolo iz rok ostarelega šefa. Mickey na drugi strani ob sebi ima zvesto skupino mož, ki jo vodi zanesljivi Ray (Charlie Hunnam). V zaplet okoli več sto milijonov vrednega posla se vplete še predrzna skupinica mladih prestopnikov, ki jih na pravo pot poskuša izvesti njihov trener (Colin Farrell) in privatni detektiv (v zelo zabavni interpretaciji Hugha Granta), ki je neke vrste narator, aktivni udeleženec in naš vodnik, ki s svojimi izsledki učinkovito povezuje zapleteno zgodbo.

Colin Farrell and Charlie Hunnam in The Gentlemen (2019), Foto: Imdb

Ne bom citiral dialoških domislic, ki jih Ritchie polaga na jezik njegovih protagonistov, saj delujejo najbolje, če jih „zaužiješ“ direktno, brez posrednikov. Dialogi so vedno bili eden izmed režiserjevih najmočnejših adutov, vendar bi razvedrilno vrednost le-teh bilo nepravično pripisati zgolj besedam zapisanim v scenariju. Štos moraš znati zapakirati in pri Rithiejevih likih vedno gre za celoten paket, ki svojo privlačnost gradi na izbiri igralskega kadra, kostumih, maski in nenazadnje igralskem navdihu  igralcev v posameznih vlogah. Čar dobre kriminalne komedije je v uspešnem prepletanju resnega in komičnega in Gospodje so film, ki uspešno žonglira obe omenjeni komponenti. Film obenem like profilira tako, da ti s svojimi značaji znajo motivirati gledalca, da za njih stiskajo pesti, četudi prav vsi vpleteni sodijo v kategorijo klasičnih antijunakov. Tisto, kar slabe fante loči od še slabših, je njihova gosposkost v situacijah, ko je potrebno upoštevati načela in spoštovati dane besede. Ravno zato v močvirju polnem krokodilov izberemo in stiskamo pesti za tiste, še vedno imajo nekaj občutka za danim okoliščinam prilagojeno moralo in pravičnost. Gospodje so film, v katerem Ritchie najbrž namenoma provocira tiste, ki filme vrednotijo skozi prizmo sporočilnosti in politične korektnosti in jim sporoča, da za zabavno gangsterjado vendarle potrebuješ nekaj socialne neenakosti in nepravičnosti. Zato ga velja konzumirati takšnega kot je – kot čisto dozo zabave, ob kateri je globoko premišljevanje o vsakdanjih problemih sodobne družbe povsem nepotrebno.

Ocena

Akinjeon (2019)

aka The Gangster, the Cop, the Devil

Ma Dong-Seok & Kim Moo-Yul in Akinjeon (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Gangster, policist, hudič

Angleški naslov: The Gangster, the Cop, the Devil

Država: Južna Koreja

Jezik: korejščina

Leto: 2019

Dolžina: 109' ,  Imdb

Žanri: akcija, krimi, drama

Režija: Lee Won-Tae

Scenarij: Lee Won-Tae

Igrajo: Ma Dong-Seok, Kim Moo-Yul, Kim Sung-Kyu, Choi Min-Chul, Kim Yoon-Sung

Morda je malce neprimerno govoriti o krizi korejskega filma v letu, v katerem je korejski film dobil prvega oskarja za tujejezični film in spisal zgodovino z oskarjem za najboljši film v tisti absolutni konkurenci, med angleško govorečimi protikandidati. V letu, ko je Parazit poleg oskarja pobral še zlato palmo in zlati globus, ter postal ponavljajoči se naslov na vrhu vseh relevantnih lestvic najboljših dosežkov lanskega leta. Na blogu sem že nekajkrat tarnal nad pretirano komercializacijo korejskega filma, ki je v zadnjih letih posvojil model ameriškega mainstream filmanja in na periferijo pahnil neuveljavljene avtorje in avtorske filme, ki životarijo na (za ostanek sveta) težje dostopni neodvisni sceni. Seveda sem hvaležen, da smo kljub temu dobili Parazita (ali leto prej Požiganje), a poleg teh vrhuncev bi bilo lepo občasno videti vsaj še kakšen zelo solidnega „Korejca.“  

Gangster, policist, hudič je eden izmed odmevnejših "Korejcev" lanskega leta (pri nas so ga predvajali na lanskem Liffu), s katerim se je svetu predstavil izven domovine malo znani režiser in scenarist Lee Won-Tae. Čeprav v osnovi govorimo o solidnem žanrskem filmu, je že iz naslova moč razbrati, da so ustvarjalci želeli ustvariti nekakšno sintezo velikih korejskih uspešnic, ki so v zadnjih desetletjih pustili močan pečat in odigrali pomembno vlogo v širitvi baze ljubiteljev korejskega filma. V eni zgodbi združiti gangsterje, detektive in serijske morilce, že na "uč" deluje malce (pre)ambiciozno in zbuja dvom, da so si ustvarjalci na krožnik naložili preveč vsega, da bi se lahko z enako vnemo lotili vseh narativnih linij in karakterjev. 

Ma Dong-Seok & Kim Moo-Yul in Akinjeon (2019), Foto: Imdb

V vlogi policista univerzalca, ki poleg organiziranega kriminala in ugrabitev raziskuje tudi umore, gledamo korejsko zvezdo v vzponu Kima Moo-Yula (A Muse, Forgotten), ki že v uvodu svojim nadrejenim razlaga, da za serijo na videz nepojasnjenih umorov stoji isti storilec. V zgodbo o serijskem morilcu ne želi verjeti nihče, dokler napada serijskega morilca ne preživi lokalni gangsterski šef Ma Dong-Seok (New World, The Unjust, The Outlaws...). Morilec žrtve izbira po naključju in sicer tako, da z avtom v poznih nočnih urah povzroči manjšo nesrečo. In ko nič sluteči oškodovanec izstopi iz vozila, da preveri poškodbe na vozilu... Akcija!  

To je jedro zapleta, ki pripelje do neobičajnega zavezništva, saj moči v lovu na morilca združita detektiv in gangster. To je obenem največja „inovacija“ filma, ki nato do konca iz rokava ne potegne nobenega zares močnega aduta. Rezultat je solidno režiran, scenaristično povprečen film, ki mi na žalost ni ponudil enega samega prizora, v katerem bi mi srce zaigralo zaradi odlične, inovativne koreografije akcijskega prizora, glasbe, prizorišča... Gangster, policist, hudič vseeno ima človeka, ki film drži nad vodo – gangsterja, v odlični izvedbi izkušenega Ma Dong-Seoka, ki zgolj s svojo karizmo film dvigne na raven gledljivega akcijskega razvedrila. 

Ocena

Bad Boys for Life (2020)

Will Smith and Martin Lawrence in Bad Boys for Life (2020), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Podli fantje za vedno

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Žanri: akcija, komedija, krimi

Dolžina: 123' ,  Imdb 

Režija: Adil El Arbi, Bilall Fallah

Scenarij: Joe Carnahan, Chris Bremner, George Gallo

Igrajo: Will Smith, Martin Lawrence, Vanessa Hudgens, Alexander Ludwig, Charles Melton, Paola Nunez, Kate Del Castillo, Nicky Jam, Joe Pantoliano

Četrt stoletja po prvem filmu iz franšize Slabi fantje in sedemnajst let po drugem filmu, detektiva Mike Lowrey in Marcus Burnett ponovno jezdita skupaj. Uresničitev projekta Slabi fantje 3 ima zelo dolgo brado, saj so pomembni igralci te zgodbe v zadnjem desetletju večkrat namignili, da lahko pričakujemo nove pustolovščine dveh detektivov miamijske policije.   

Will Smith več ni del hollywoodske igralske smetane, pozabljenega Martina Lawrenca pa je iz naftalina potegnil Harmony Korine, ki mu je v lanskoletnem Kralju plaže (The Beach Bum) namenil manjšo vlogo. Lahko bi rekli, da je tretji del franšize projekt, ki sta ga za revitalizacijo njunih karier potrebovala oba glavna igralca. In obujanje franšize bo, sodeč po toplem sprejemu občinstva na razprodani premierni projekciji v ljubljanskem Koloseju, zadetek v polno.

Detektivski duo se je vedno znal prikupiti publiki na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah, manj zadovoljni pa so praviloma bili kritiki, ki v prvih dveh filmih niso videli presežka. Vsekakor je priporočljivo, da v kino ne vstopimo s (pre)velikimi pričakovanji in potem utegne vse skupaj biti nekoliko bolj zabavno. Ob tem in podobnih akcijskih spektaklih s poudarjeno komično komponento vodotesnost zgodbe in zapletov, ki poganjajo dogajanje, vendarle ni najpomembnejši dejavnik. 

Malce zarustanemu detektivskemu tandemu tokrat nasproti stoji skrivnostni morilec, ki ga nad Mika, in še nekatere uslužbence policije, pošlje mehiški narko kartel. Mehika je znana po kartelih in telenovelah, zato naj vas ne preseneti, če vas občasno prevzame občutek, da gledate zaplete, ki so nujna sestavina vsake dobre žajfnice. 

Akcijske komedije običajno funkcionirajo bolje, če nasproti dobrih fantov stojijo zločinci, ki premorejo nekaj smisla za humor. Scenaristični tim (pri projektu je sodelovalo vsaj pet imen) na žalost ni bil takšnega mnenja in je negativce raje  vkalupil v dolgočasne, zlizane modele. Stvari sta v prvih dveh filmih reševala Mike in Marcus in ko malo bolje razmislimo, pridemo do zaključka, da uspeh franšize ni nikoli bil odvisen od kvalitete scenarija in spektakularnosti akcijskih prizorov. Občinstvo je glavna junaka vzljubilo predvsem zaradi odlične kemije med njima in komičnega momenta, ki je krasil njuno interakcijo. Težava tretjega filma je v tem, da Marcus v prvi tretjini igra upokojenca, ki zavrača idejo o vrnitvi na delo. In ko Marcusa ni ob Miku, lahko pozabite na čarovnijo. Toda ko Marcus v drugi tretjini po pričakovanjih prekliče svojo odločitev o upokojitvi in se v Mikovi družbi poda v lov na slabe fante, film naenkrat postane veliko bolj zabaven in gledljiv. 

Ocena

Bacurau (2019)

Wilson Rabelo, Danny Barbosa, and Bárbara Colen in Bacurau (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Bacurau

Država: Brazilija, Francija

Jezik: portugalščina, angleščina

Leto: 2019

Žanri: akcija, avantura, misterij

Dolžina: 131',  Imdb 

Režija: Kleber Mendonça Filho, Juliano Dornelles

Scenarij: Kleber Mendonça Filho, Juliano Dornelles

Igrajo: Udo Kier, Sônia Braga, Karine Teles, Chris Doubek, Silvero Pereira, Barbara Colen 

Pravijo, da bo tisti, ki bo v prihodnosti imel kontrolo nad pitno vodo, sedel na zlati jami. Podobno situacijo imamo v brazilskem filmu Bacurau, poimenovanem po vasici na redko poseljenem območju na severozahodu Brazilije. V vaških pipah že dolgo ni vode, saj so kontrolo nad vodovodom prevzele oborožene tolpe. V uvodu v zgodbo, postavljeno v bližnjo prihodnost, se tja v družbi šoferja cisterne z vodo vrača Teresa, ki hiti na babičin pogreb. Nona je bila zelo spoštovana ženska, nekronana županja vasi, zato se na pogrebu zbere cela vas. Kmalu po njeni smrti se začnejo dogajati čudne stvari: vasi naenkrat ni na elektronskih zemljevidih, mobilno omrežje je nedostopno, nekateri domačini pa so v bližini vasi opazili dron v obliki v letečega krožnika. Je vse skupaj naključje ali posebni predvolilni prejem v vasi osovraženega župana sosednjega mesta?

Režisersko-scenaristični tandem Kleber Mendonca Filho - Juliano Dornelles v zgodbo vplete še skupino belih plačancev, ki, tako kot njihovi beli predniki, ne prihajajo v miru. V tem smislu Bacurau deluje kot revizionistični vestern, saj z izbiro antagonistov in netipičnih junakov obrača ustaljene obrazce vesterna. Za domorodce je v vesternih praviloma bila rezervirana vloga primitivnih krvoločnežev, ki so brez razloga ubijali in trpinčili dobrodušne, bele kolonizatorje. Bacurau nam pokaže pravi obraz pošasti: ta je v resnici belopolta, ima plave oči, je do zob oborožena in povsem podrejena interesom kapitala. V zgodbi brez pravega osrednjega junaka to vlogo prevzame kolektiv dobro organiziranih vaščanov, ki lastno usodo vzamejo v svoje roke. Kdo ve, morda bi se prišleki naloge brisanja Bacurauja z obličja Zemlje lotili bolj premišljeno, če bi najprej obiskali kakšno lokalno znamenitost. Vaški muzej denimo, v katerem bi lahko videli, kako so se domačini z agresorji spopadali v preteklosti. Poleg popravljanja zgodovinskih zmot je eno temeljnih sporočil filma tisto o moči kolektiva in nujnosti trdnejšega povezovanja malih ljudi, ki le z enotnim in odločnim nastopom lahko zaščitijo svojo in prihodnost svojih otrok. Bacurau je metaforična refleksija sodobnega sveta uokvirjena v žanrsko razigrano, nepredvidljivo in sila kratkočasno izkušnjo. Eno najzanimivejših izkušenj iztekajočega se leta, pravzaprav. Vzemite si čas in ponudite mu priložnost.

Ocena

Crawl (2019)

Kaya Scodelario in Crawl (2019), Photo: Imdb

Slo naslov: Plazenje

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Dolžina: 87',  Imdb

Žanri: akcija, drama, grozljivka

Režija: Alexandre Aja

Scenarij: Michael Rasmussen, Shawn Rasmussen

Igrajo: Kaya Scodelario, Barry Pepper, Ross Anderson

Vse od odlične Krvave romance (Haute Tension, 2003), od francoske režiserja Alexandra Aje čakamo naslednjo klasiko žanra. Od takrat do danes je posnel pet celovečercev, vendar več ni našel formule in forme, ki bi katerega izmed njegovih filmov postavila ob bok Krvavi romanci. Vmes je sicer nanizal nekaj solidnih (rimejk Cravenove klasike The Hills Have Eyes, Horns) in zabavnih (Piranha 3D) poskusov, toda Francoz več ni dosegel takšnega nivoja. 

The Crawl je novo poglavje v tej seriji, s katerim je Aja na žalost nadaljeval negativen trend in posnel enega svojih najslabših izdelkov doslej. Filma sem se lotil na krilih zmernega optimizma, s katerim so kritiki opisovali Ajino najnovejšo stvaritev. Optimizma, ki je že po pol ure filma povsem splahnel in me pustil v stanju popolne nezavzetosti, s katero sem na avtopilotu prilezel do konca filma.   

Zgodba o mladi profesionalni plavalki Haley (Kaya Scodelario), ki se sredi hudega orkanskega neurja želi prepričati, da je z njenim očetom (Barry Pepper) vse v redu, mi je ponudila bore malo razlogov za zadovoljstvo in zato toliko težje razumem v povprečju solidne ocene večine ocenjevalcev. Ob takšnih filmih je razvedrilna vrednost vedno argument, s katerim lahko opravičiš nekatere stvari, toda v naslovnem primeru moji (morda pokvarjeni) senzorji niso zaznali nobenih omembe vrednih dosežkov. Igralskih, obrtnih, scenarističnih. Pozorno oko lahko že v uvodu opazi tablo, ki označuje bližino krokodiljega rezervata/farme ali nekaj podobnega. Ob hudem nalivu in poplavah ni težko predvideti, kakšna grožnja čaka našo junakinjo in njenega, kot se kasneje izkaže, pomoči potrebnega očeta. Prav tako je jasno, da bo plavalka nekje vmes morala plavati hitreje od krvoločnih krokodilov in nekajkrat za las uiti smrti. A kaj naj si človek misli, ko opazuje v kleti hiše ujeta protagonista, ki ob sebi imajo celo nekaj orodja, a jim vseeno ne pride na misel, da z nogama in rokama izbijejo nekaj lesenih dil in se prebijejo na varno? Aja je očitno vso kreativno energijo usmeril v iskanje načinov, kako velikanske plazilce spraviti iz kleti v podstrešje (dobesedno) in jih pognati v lov na njegovo trdoživo protagonistko. Manj pomembno je očitno bilo spisati zgodbo, v kateri se akterji se ne bodo obnašali idiotsko. Pomembno je, da ves čas dogaja in to je moto, na katerega na žalost prisega režiser, ki mu za naslovno skrpucalo vpisujem en velik minus.

Ocena

Zombieland: Double Tap (2019)

Woody Harrelson, Jesse Eisenberg, Abigail Breslin, and Emma Stone in Zombieland: Double Tap (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Vrnitev v deželo zombijev

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: akcija, komedija, grozljivka

Dolžina: 99',  Imdb 

Režija: Ruben Fleischer

Scenarij: Dave Callaham, Rhett Reese, Paul Wernick

Igrajo: Woody Harrelson, Emma Stone, Jesse Eisenberg, Abigail Breslin, Zoey Deutch, Bill Murray, Rosario Dawson

Se še spomnite druščine, ki je v razigranem celovečernem prvencu Rubena Fleischerja k večnem počitku veselo pošiljala žive mrtvece? Druščina je vmes postala skorajda družina, ki tako kot vsaka družina ima svoja nesoglasja. Razmerje med Wichito in Columbusom je na točki, ko slednji želi njun odnos tudi formalno dvigniti na višji nivo. Wichita nad idejo ni navdušena, tako kot nad Tallahasseejevo pretirano zaščitniško, očetovsko držo, ni navdušena zdaj že odrasla Little Rock. Tallahassee in Columbus vseeno ne moreta skriti razočaranja, ko nedolgo zatem ugotovita, da ju je ženski del družine zapustil. Sestri sta se usedle v Tallahasseejevega jeklenega ljubljenčka in se odpeljale svobodi in novim dogodivščinam naproti. „Izdaja“ je hitro pozabljena, saj oba Wichiti priskočita na pomoč, ko svojeglava Little Rock pobegne z mladim pacifistom/glasbenikom. Tam zunaj je bolj nevarno kot kdajkoli prej – iz dneva v dan je vedno več novih, visoko razvitih zombijev (rečejo jim T-800, glej Terminator), ki jih je hudičevo težko pokončati. Povabilo za avanturo maskirano v iskalno akcijo je tako izpisano.

Natanko deset let po uspehu prvega filma se je ponovno zbrala ekipa, zaslužna za eno  izmed zabavnejših izkušenj leta 2009. Vrnitev v deželo zombijev je nova zgodba sestavljena iz enakih, vendar deset let starejših sestavin. Prav to je bil eden izmed glavnih pomislekov pred ogledom (četudi obstajajo izjeme, ki dokazujejo nasprotno – beri: Deadpool 2), saj vsi dobro vemo, da je dobro kosilo praviloma pripravljeno iz svežih sestavin. Zaužitje nove epizode iz življenja glavnega četverca je na žalost izkušnja podobna konzumaciji jedi, ki je (pre)dolgo stala v hladilniku. Zavoljo pretirane konzumacije zombijev je filmska industrija prišla do točke, ko tudi največji mojstri obrti (beri: Jim Jarmush, The Dead Don't Die) ne uspevajo iz upehanega konja izvleči še kakšen atom moči. Poleg redkih dialoških domislic in simpatične igralske zasedbe Vrnitev v deželo zombijev ne premore pravega omembe vrednega dosežka. Generičnost akcijskih prizorov z živimi mrtveci, ki tudi v stajliš slow-motionu nimajo pravega učinka, neprepričljivo čustveno jedro filma, nizanje nezanimivih zapletov s katerimi nekako prilezemo do predvidljivega  finalnega dejanja, in še bi lahko našteval. Iz moje perspektive je Vrnitev v deželo zombijev nepotreben film, ki bo hitro izpuhtel v meglici pozabe.

Ocena

Galveston (2018)

Ben Foster and Elle Fanning in Galveston (2018), Foto: Imdb

Slo naslov: -

Država: ZDA 

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Dolžina: 91' ,  Imdb

Žanri: akcija, krimi, drama

Režija: Mélanie Laurent

Scenarij: Nic Pizzolatto

Igrajo: Ben Foster, Elle Fanning, Beau Bridges, Jeffrey Grover, Christopher Amitrano

[SLO]

Pripoved na ameriškem jugu spremlja okorelega zlikovca Roya Cadyja (Ben Foster), verižnega kadilca in alkoholika v službi lokalnega mafijskega šefa (Beau Bridges). Slednji mu v prirejenem zločinskem poslu nekoč nastavi past, da bi se domnevno znebil nadležnega tekmeca za naklonjenost ženske, vendar izkušeni Roy zasluti nevarnost in se izogne likvidaciji, ob tem pa s prizorišča reši mlado prostitutko Rocky (Elle Fanning). Ubežnika po sili razmer se morata za nekaj časa pritajiti, Rocky pa hoče za vsako ceno s seboj vzeti še mlajšo sestrico Tiffany. Trojica se skrije v obcestnem motelu v obmorskem teksaškem letovišču Galveston, od koder Roy načrtuje maščevanje in povračilo svojemu izdajalskemu šefu. Časa nima veliko: leta uživanja tobaka so terjala davek na njegovem zdravju in divje neobvladljivi kašelj ne pomeni nič dobrega. A četudi sklene Roy pomagati mladi ženski, ki podobno kot on beži pred žalostno preteklostjo v revnem zakotju, se zdi, da ga težave in zlonamernost ljudi spremljajo na vsakem koraku. -Filmoljub

[ENG]

Roy (Ben Foster, Hell or High Water) is a heavy-drinking criminal enforcer and mob hit man whose boss set him up in a double-cross scheme. After killing his would-be assassins before they could kill him, Roy discovers Rocky (Elle Fanning, The Beguiled), a young woman being held captive, and reluctantly takes her with him on his escape. Determined to find safety and sanctuary in Galveston, Roy must find a way to stop his boss from pursuing them while trying to outrun the demons from his and Rocky's pasts. -RT

Ocena

The Night Comes for Us (2018)

The Night Comes for Us (2018), Foto: Imdb

Slo naslov: -

Država: Indonezija, ZDA 

Jezik: indonezijščina, angleščina

Leto: 2018

Dolžina: 121' ,  Imdb

Žanri: akcija, triler

Režija: Timo Tjahjanto

Scenarij: Timo Tjahjanto

Igrajo: Iko Uwais, Julie Estelle, Joe Taslim, Sunny Pang, Zack Lee, Hannah Al Rashid, Abimana Aryasatya

The Night Comes for Us je ultranasilna, ultrakrvava akcijada 39-letnega indonezijskega režiserja Tima Tjahjanta, enega od zastavonoš indonezijskega novega vala ekstremno nasilnih žanrskih filmov. Tjahjanto je pred začetkom samostojne kariere skupaj Kimom Stamboelom tvoril duo Mo Brothers (Macabre, Killers, Headshot), ki je ob Garethu Evansu (The Raid, The Raid 2) bil, in še vedno je, gonilna sila žanrske usmeritve, ki je pri širnem občinstvu ponovno zbudila interes za indonezijski film. 

Tjahjanto zgodbo odpre s poučnimi informacijami o moči in vplivu trijad in ekipi sedmih velečastnih morilcev (šest moških in ena ženska), zbranih z enim samim namenom – varovati interese triad z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Čisto v uvodu se med trupli in potoki krvi znajde deklica, kot edina preživela duša masakra v neki ribiški vasici. Življenje ji reši Ito (Joe Taslim, zvezda Evansovega megahita The Raid), eden izmed članov elitne sedmerice, ki se zavoljo izkazane nepokorščine znajde na seznamu za odstrel. Mafijski šefi nad Ita in nekaj njegovih najzvestejših prijateljev pošlje celo armado morilcev, na pomoč je vpoklican tudi Arian (igra ga še en indonezijski superzvezdnik in mojster borilnih veščin Iko Uwais – gledali smo ga v obeh Evansovih Racijah in martial arts uspešnici Merantau), ki je verjetno edini dovolj kompetenten, da v „pokoj“ pošlje svojega starega znanca. 

Nizanje akcijskih sekvenc, v katerih gledamo demonstracijo najrazličnejših borilnih tehnik, neverjetno kolekcijo hladnega in strelnega orožja, podkrepljeno s praktično vsem, kar lahko prevzame vlogo orožja, producira hektolitre krvi, odrezanih udov, odprtih zlomov in kdo ve koliko trupel. Ne glede na vrhunsko koreografijo akcijskih prizorov in odlično gibe kamere med snemanjem le-teh, sem po slabi uri začutil zasičenost in nesmisel neskončnega „splater“ festivala, ki mu ni bilo videti ne konca, ne kraja. Do konca filma sem nekako prilezel na avtopilotu, povsem nezainteresiran za like, utrujen od silnega nesmiselnega prelivanja krvi. The Night Comes for Us bo morda všeč kakšnemu hard core ljubitelju kombinacije splaterja in borilnih veščin. Jaz v njem nisem videl skoraj nič, kar bi kolikor-toliko kompenziralo mojo potrpežljivost in čas, ki sem ga investiral v ogled.

Ocena

Destroyer (2018)

Nicole Kidman in Destroyer (2018), Foto: Imdb

Slovenski naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: akcija, krimi, drama

Dolžina: 121',  Imdb 

Režija: Karyn Kusama

Scenarij: Phil Hay, Matt Manfred

Igrajo: Nicole Kidman, Toby Kebbell, Tatiana Maslany, Sebastian Stan, Scoot McNairy, Bradley Whitford

Verjetno najodmevnejša preobrazba kakšne izmed igralk, ki je za potrebe vloge pogršana do neprepoznavnosti, je transformacija Charlize Theron v biografski krimi drami Pošast (Monster, Patty Jenkins, 2003), za katero je lepa Južnoafričanka nagrajena z oskarjem. Nekje v to kategorijo lahko uvrstimo tudi vlogo Nicole Kidman v celovečercu Destroyer, v katerem igra detektivko losangeleške policije Erin Bell. Avstralka je v preteklosti za potrebe filma že uspešno opravila spremembo osebnega opisa, za katero je, tako kot njena nekoliko mlajša kolegica, prejela oskarja za glavno žensko vlogo. Lahko bi celo rekli, da je njena preobrazba v Daldryjevih Urah do večnosti (The Hours, 2002), čeprav ne tako ekstremna, Theronovi pokazala pot, po kateri se lahko povzpneš na igralski Olimp.     

Destroyer je noirovska krimi drama, v kateri Kidman pod režisersko palico Karyn Kusama (Girlfight, The Invitation) igra od različnih opojnih substanc zdelano detektivko, ki jo nepričakovano dohitijo duhovi iz preteklosti. Do njenih ušes namreč pridejo govorice o vrnitvi Silasa, nekdanjega šefa roparske tolpe, v kateri je kot mlada detektivka pod krinko nekoč delovala tudi Erin. Skupaj s Chrisom, še enim detektivom pod krinko (s katerim se je romantično zapletla), sta poskušala za zapahe spraviti roparje in tako tudi sama postala del igre, v katero sta se sčasoma preveč vživela.  

Zgodba nas do razrešitve umora iz uvoda in resnice o tem, kaj se je zgodilo v preteklosti, pelje po dveh narativnih linijah. Pripovedna nit iz preteklosti osvetljuje okoliščine ponesrečenega ropa banke, po katerem je Erin nikoli več ni bila ista, v drugem narativnem loku spremljamo zagrenjeno detektivko, ki želi enkrat za vselej poravnati račune s Silasom in popraviti odnos z odtujeno 15-letno hčerko. 

Destroyer je film, ki ga v največji meri determinara igralski dosežek Nicole Kidman. Njena preobrazba je vsekakor fascinantna, toda težava filma je preslabotna, nedorečena zgodba, s katero ustvarjalci prepletajo karakterno študijo glavne protagonistke. Zločinska tolpa, ki jo za zapahe želi spraviti FBI in njuna detektiva pod krinko, v mojih očeh pač ni kriminalna organizacija, na katero bi bilo vredno porabiti materialna sredstva in tvegati življenja dveh agentov. Kusama in sodelavci nas hočejo prepričati, da se je junakinjin svet podrl, ko je izgubila moškega, ki ga je ljubila. In morda se tudi je, toda ob tako skromnem vložku investiranem v prikaz njunega razmerja, njena prizadetost nima ustreznega kritja. Distroyer bi zato opisal kot film zanimivih, vendar površno realiziranih idej, ki obljublja veliko več, kot na koncu dejansko ponudi.

Ocena

Kursk (2018)

Matthias Schoenaerts in Kursk (2018), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Kursk: prekletstvo globine

Država: Belgija, Francija, Luksemburg

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: akcija, drama, zgodovinski

Dolžina: 117',  Imdb

Režija: Thomas Vinterberg

Scenarij: Robert Rodat, Robert Moore (knjiga)

Igrajo: Matthias Schoenaerts, Léa Seydoux, Colin Firth, Peter Simonischek, August Diehl, Max Von Sydow, Magnus Millang, Michael Nyqvist

Kako se lotiti ekranizacije zgodbe, ki jo pozna malodane ves svet? Kako rekonstruirati zgodbo, katere tragični konec gledalca ne more ujeti nepripravljenega? Nesreča ruske jedrske podmornice Kursk je bila eden medijsko najbolj izpostavljenih dogodkov tekočega tisočletja, globalna novica, ki jo enostavno nisi mogel preslišati. To so razlogi, zaradi katerih z ogledom nisem hitel, čeprav režijo naslovnega podpisuje Thomas Vinterberg, ki je skupaj z Larsom Von Trierjem zakrivil filmski manifest danske Dogme 95 in nam ponudil mojstrovine kot so Praznovanje (Festen, 1998), Submarino (2010), Lov (Jagten, 2012)…  Aduti, ob katerih novemu filmu slavnega danskega režiserja preprosto moraš nameniti pozornost, četudi ta z dvema zadnjima filmoma, Daleč od ponorelega sveta (Far from the Madding Crowd, 2015) in Komuna (Kollektivet, 2016), ni pokazal najboljše forme.   

Vinterberg je snemal po scenariju Roberta Rodata (Saving Private Ryan), ki je adaptiral knjigo »A Time to Die,« objavljeno dve leti po tragediji. V uvodnih minutah spoznavamo pomembnejše protagoniste, ki pripravljajo poročno slovesnost za enega izmed svojih kameradov. Plače zamujajo, zato člani enote žrtvujejo svoje ročne ure, da prijatelju omogočijo dostojno zabavo. Namen prigode je prikazati tovarištvo, ki je povezovalo te nesrečnike in njihove vezi z najbližjimi, ki jih ti pustijo za seboj vsakič, ko se podajo v morske globine. Enako se je zgodilo avgusta 2000, ko je Kursk v sklopu večje vojaške vaje izplul v Barentsovo morje. Nedolgo zatem je prišlo do dveh eksplozij, po katerih je Kursk končal na dnu morja.

Matthias Schoenaerts, Kristof Coenen, and Chris Pascal in Kursk (2018), Photo by Mika Cotellon

Večji del posadke je umrl ob eksploziji, nesrečo pa je v nezalitem delu podmornice sprva preživelo 23 mornarjev. Večji del filma se osredotoča na dogajanje v še nepotopljenem delu podmornice, v katerem so preživeli zaman čakali na pomoč tovarišev in dogajanje na kopnem, med družinami mornarjev in vojaškim osebjem, zadolženim za reševalne aktivnosti, sprožene šele šest ur po nesreči. 

Kursk je tako kombinacija znanih dejstev in fikcije, prvenstveno v delu, ki prikazuje dogajanje na podmornici po obeh eksplozijah in agonijo preživelih, ki so zaman čakali na pomoč. Jasno je, da je  najbolj črnemu scenariju v največji meri botrovalo ravnanje ruskega vojaško-političnega vodstva, na čelo katerega je le nekaj mesecev pred nesrečo prišel Vladimir Putin. Iz prvotne različice scenarija so brisali del, ki osvetljuje vlogo še vedno aktualnega predsednika, saj je vodja producentske ekipe Luc Besson sklenil zanemariti politično komponento zgodbe in se osredotočiti na samo nesrečo. 

Dogajanje na Kursku je tako v največji meri svobodna reinterpretacija dogodkov, saj nihče zares ne ve, kaj se je na podmornici dogajalo po dveh eksplozijah. In tu režisersko-scenaristična ekipa nekako ne najde prave formule, s katero bi nam zares približala agonijo nesrečnih mornarjev. Liki so nedorečeni, saj je na njih premalo karakternega »mesa,« ki bi omogočalo razvoj tesnejše vezi med gledalcem in liki. K splošno povprečni oceni prispevajo tudi neizraziti dialogi, ki ne prinesejo nobene dodatne vrednosti. Zbrana igralska zasedba je gotovo bila sposobna ponuditi več, toda z materialom, ki jim je potisnjen v roke, se ne da priti na igralski Olimp. Kursk me zato spominja na tipičen ameriški blockbuster, obrtno izpiljen produkt poln respektabilnih imen za in pred kamero, a obenem preveč neizrazit in povprečen, da bi se nas zares dotaknil.       

Ocena

Mandy (2018)

Mandy (2018)

Slo naslov: Mandy

Država: ZDA, Belgija, VB

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Dolžina: 121',  Imdb

Žanri: akcija, grozljivka, triler

Režija: Panos Cosmatos

Scenarij: Panos Cosmatos

Igrajo: Nicolas Cage, Andrea Riseborough, Linus Roache

[SLO]

Izliv žanrskega čudaštva z izjemno igralsko izvedbo Nicholasa Cagea in eno zadnjih stvaritev filmske glasbe prezgodaj preminulega skladatelja Jóhanna Jóhannssona. 

Leto 1983. Red Miller je lesar, ki skupaj z izbranko Mandy Bloom živi v oddaljeni gozdni koči. Dekle nekega dne pade v oči blaznemu voditelju kulta, ki zbere skupino motociklističnih demonov, da bi ustrahovali zaljubljen par. Vendar pa Mandy med mučenjem umre in Redu se v trenutku poruši življenje, ki ga je tako skrbno gradil. Popolnoma zlomljen zdaj živi samo še za en cilj: s svojim samostrelom in sekiro bo izsledil huligane ter se jim maščeval za storjena grozodejstva. -Liffe

[ENG]

Taking place in 1983, Red is a lumberjack who lives in a secluded cabin in the woods. His artist girlfriend Mandy spends her days reading fantasy paperbacks. Then one day, she catches the eye of a crazed cult leader, who conjures a group of motorcycle-riding demons to kidnap her. Red, armed with a crossbow and custom Axe, stops at nothing to get her back, leaving a bloody, brutal pile of bodies in his wake.

Ocena

Taeksi woonjunsa (2017)

aka A Taxi Driver

Song Kang-Ho in Taeksi woonjunsa (2017), © CHO WONJIN

Slovenski naslov: Taksist

Angleški naslov: A Taxi Driver

Država: Južna Koreja

Jezik: korejščina

Leto: 2017

Žanri: akcija, drama, zgodovinski

Dolžina: 137' ,  Imdb 

Režija: Jang Hun

Scenarij: Uhm Yoo-Na, Jo Seul-Ye

Igrajo: Song Kang-Ho, Thomas Kretschmann, Ryoo Joon-Yeol, Oh Dal-Su, Yu Hae-Jin

V samem vrhu najbolj gledanih filmov v Južni Koreji v letu 2017 najdemo akcijsko zgodovinsko dramo Taksist (Taeksi woonjunsa). Več gledalcev je v korejske kinodvorane pritegnila le še akcijska fantazijska drama Along with the Gods: The Two Worlds, Taksist pa je bil tudi južnokorejski kandidat za tujejezičnega oskarja. Letos ga je nasledil Požiganje (Beoning, Lee Chang-dong), ki bi po moji oceni moral imeti veliko boljše možnosti za nominacijo in celo končno zmagoslavje. A če so nominacije za zlate globuse dobra napoved oskarjev, potem se bo tradicija nadaljevala. Omeniti namreč velja, da južnokorejska kinematografija, navkljub številnim izvrstnim filmom, še vedno nima nominacije za najprestižnejšo filmsko nagrado.  

A vrnimo se raje k temi današnjega zapisa, četrtemu celovečercu uveljavljenega Jang Huna (Rough Cut, The Secret Reunion, The Front Line), ki to pot v fokus postavi enega izmed mejnikov novejše južnokorejske zgodovine – krvavo zatrte protivladne proteste v mestu Gwangju, maja 1980. V zgodbo nas nekaj dni pred krvavimi dogodki popelje seulski taksist Kim Man-Seob (igra ga legenda južnokorejskega filma Song Kang-Ho). Tudi v Seulu v manjšem obsegu potekajo protirežimski protesti, ki jih Man-Seob ne odobrava, saj meni, da so stvari v njegovi domovini povsem sprejemljive, protesti študentskih organizacij neutemeljeni. Njegovo pozornost bolj kot politično ozračje okupira skrb za hčerko edinko (Man-Seob je že nekaj let vdovec) in denarna stiska. Nekako v tem času v Seul iz Tokia prispe Peter, reporter nemške televizije, ki je preko svojih virov izvedel za dogajanje v Gwangjuu. Novinar zaradi popolne blokade in cenzure novic iz nemirnega območja pri lokalni taksi službi naroči prevoz v Gwangju. Tam bi ga sicer moral peljati nekdo drug, toda Man-Seob, z zvijačo spelje odlično plačano vožnjo preveč gobčnemu taksistu.

Thomas Kretschmann, Kang-ho Song, Hae-jin Yoo, and Jun-yeol Ryu in Taeksi woonjunsa (2017)

Če se Taksista lotite brez vsakršnega predznanja vas lahko ozračje, ki ga Jang Hun vzpostavi v uvodne pol ure filma, lahko nekoliko zavede. Man-Seobov vsakdan je predstavljen v komičnem tonu in čeprav že v teh uvodnih minutah v nekaj prizorih opazimo protestnike, nadaljnjega razvoja zgodbe se brez nekaj predznanja ne da predvideti. Protagonist v enem zgodnejših prizorov celo kritizira protestnike in godrnja nekaj o slabi življenjski miselnosti mlajših generacij. Na tej točki je Man-Seob povsem nedovzeten za cilje protestnikov, demokratizacijo in vse ostalo, kar ti želijo doseči. Na nek način je podobno nezainteresiran tudi nemški poročevalec, ki v nemirih, o katerih na mednarodni ravni ni poročal nihče, vidi predvsem dobro profesionalno priložnost. S prihodom dveh osrednjih akterjev v blokirano mesto se začne njuna transformacija, s katero se postopoma poistovetimo tudi gledalci. Film učinkovito prikaže, kako lahko vprašanja in stvari, do katerih čutimo distanco in nas v osnovi pretirano ne zanimajo, z vpletenostjo in izpostavljenostjo le-tem, spreminjajo našo percepcijo in nas iz stanja pasivnega opazovalca postavijo v položaj čustvene odzivnosti in razumevanja. Film s na svojih plečih suvereno nosi legenda južnokorejskega filma Song Kang-Ho, ki pokaže izjemen razpon – od izvrstnega komičnega prispevka v prvem delu, do prepričljive dramske transformacije v drugem delu filma. Škoda je le, da Jang-Hun v želji po akcijskem spektaklu občasno podcenjuje gledalca, oziroma inteligenco in sposobnosti negativcev, s čem v določeni meri spodkopava resnost in tragičnost prikazanega.   

Ocena